UDK 811.163.6'367.626"15"
Alenka Jelovšek
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
NEOSEBNA RABA OBLIKE ONO V JEZIKU SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PISCEV 16. STOLETJA
V	delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je oblika ono pod vplivom nemščine rabljena tudi neosebno. V prispevku so na podlagi nemških normativnih virov predstavljene njene funkcije, analizirani so njena pogostnost in tipi besedil, v katerih se pojavlja. Na podlagi vzorčnih besedil so v primerjavi s predlogami predstavljene slovenske prevodne možnosti za nemški neosebni es in njihova izraba pri posameznem avtorju.
Ključne besede: slovenščina, 16. stoletje, neosebna raba osebnega zaimka, kalkiranje
In the works of the Slovene 16th-Century Protestant writers, the form ono 'it' is under German influence used impersonally. Based on German normative sources, the article presents its functions, analyzes its frequency and types of texts in which it appears. Comparing sample texts with the translation sources, the author outlines Slovene translation possibilities for the German es and their employment by each author.
Keywords: Slovene, 16th Century, impersonal use of the personal pronoun, calquing
0	Uvod
V	delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja se imenovalniška oblika tretjeosebnega zaimka srednjega spola ono pogosto rabi neosebno, brez denotata, enakega samostalniku srednjega spola. Sočasni normativni priročnik, Bohoričeva slovnica Arcticae horulae, takšne rabe ne pozna, podobno tudi druge slovnice, ki so ji sledile, presenetljivo pa jo omenja Toporišič v Slovenski slovnici (2000: 575) kot kalk iz nemščine v starejših obdobjih, in sicer ob nevezljivih, samo formalno prisoje-valnih glagolih, kjer nemščina uporablja nepravi osebek, ki je enak obliki osebnega zaimka za 3. osebo srednjega spola es.
V	nadaljevanju so predstavljeni obseg neosebne rabe ono in njegove funkcije v 16. stoletju, pri čemer je upoštevana samo imenovalniška oblika.1 Ob primerjavi z nemškimi izvirniki je na kratko orisano tudi razmerje neosebnega ono do drugih prevodnih možnosti za nemški neosebni es po posameznih funkcijah.
1	V slovenščini se je sicer neosebni ono v nekaterih vlogah uporabljal tudi v rodilniku in tožilniku, vendar ga je zaradi velikega obsega gradiva in homonimije z drugimi oblikami težko natančno kvantificirati. Rodilniška oblika ga je homonimna z naslonsko obliko osebnega zaimka za 3. osebo v tožilniku in rodilniku moškega spola, tožilniška je pa z naslonskimi oblikami v rodilniku ednine ženskega spola in tožilniku množine vseh treh spolov ter tudi s sedanjikom glagola biti v 3. os. ednine, zato je njen pomen pogosto težko določiti brez obširnega konteksta in včasih celo primerjave z izvirnikom.
1 Slovnične funkcije oblike ono v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja
Analiza gradiva2 kaže, da je bil lahko v 16. stoletju ono rabljen širše, ne le ob nevezljivih glagolih. Primerjava s sočasnim stanjem v nemščini je pokazala, da je nastopal v enakih položajih kot njegov nemški ustreznik es, ki ima tudi v sodobnem jeziku več različnih funkcij. Te so deloma kazalne (prim. Vidovič Muha 2000: 79), deloma pa izvirajo iz nemškega skladenjsko omejenega besednega reda in neopustlji-vosti osebka. V teh funkcijah es ni zaoblika, ampak ekspletivna prvina, pomensko prazni element brez denotata, zato se ga označuje tudi kot neforični ono (nem. nicht-phorisches es) (Zifonun 1997: 38).
Ob primerjavi s sočasnim stanjem v nemščini in sodobnimi nemškimi slovničnimi opisi lahko določimo pet glavnih slovničnih funkcij oblike es, v katerih je v 16. stoletju po kalkiranju nastopal tudi slovenski ono. Ločujemo jih na podlagi denotata zaimka, njegove znotrajbesedilne kazalne funkcije in ujemanja s predikatom.
1.1	Prva in osnovna funkcija ono je osebnozaimenska; denotat je v tem primeru koreferenčen z denotatom samostalnika srednjega spola in pomeni neudeleženca govornega dejanja, ki je besedilno določen, torej ga je mogoče v besedilu nedvoumno identificirati - umestiti v čas in prostor in kvantificirati (Vidovič Muha 2000: 80). Takšna raba zaimka je identična današnji in v tem prispevku ne bo analizira-
1.2	Druga funkcija je prvi podobna v tem, da ima zaimek denotat, ki pa je koreferenčen z delom predhodnega besedila; ono je torej anafora, ki se sonanaša na isto jezikovno dejanskost kot predhodni stavek ali del stavka v besedilu (Kranjc 2006: 160). V sodobni knjižni slovenščini to vlogo opravlja posamostaljeni kazalni zaimek srednjega spola ednine to3 (Toporišič 2000: 340), v nemščini pa se v tem primeru rabi osebni zaimek srednjega spola,4 ki se je po interferenci uporabljal tudi v slovenščini 16. stoletja.
(1) Ieli tedai hudo Ta temi dobremi inu Suetemi Ozhaki hoditi? ono bi ne bilo hudo (JPo 1578, II: 30).
ITts demm boB das man den lieben Vattern folget? Es were wol nit boB (SA 1559: XXI).
1.2.1 Kot podtip anaforičnega ono lahko označimo rabo v zvezah ono + glagol biti + samostalniški povedkovnik.
2	Osnovno gradivo za iskanje neosebnega ono je bila abecedno urejena listkovna kartoteka s popolnim izpisom 53 knjižnih izdaj slovenskih protestantov 16. stoletja, zbrana v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
3	Njegova kazalnost je v tem primeru znotrajbesedilna (Vidovič Muha 2000: 81), nastopa v vlogi nedvoumnega besedilnega koreferenta (Vidovič Muha 1996: 118).
4	Corbett (1991: 203-218) navaja, da je raba srednjega spola v primerih, ko sonanašalni izraz anafore ni označen za spol (npr. glagolska zveza), značilna za številne, tudi neindoevropske jezike, saj je srednji spol običajno rabljen za označevanje neživega in je tako semantično najprimernejši za t. i. nevtralno ujemanje. Evropski jeziki v tej vlogi običajno uporabljajo osebni ali kazalni zaimek.
(2)	Chriftus je ta Bug, kateriga To ony iskufhali. Moises pak pravi: Onu je ta pravi edini Bug bil (TPo 1595, II: 99).
Chriftus fey der Gott / den fie verfuchet haben. Mofes aber fpricht: Es sey der ware einige Gott geweft (LH 1566, II: LIXb).
Da gre za podtip anaforičnega ono, kaže osebkovo nenadzorovanje ujemanja gla-golske vezi v povedku, podobno kot v tovrstnih identifikacijskih stavkih v sodobni slovenščini, kjer pa je namesto osebnega prav tako kot pri drugih anaforah rabljen kazalni zaimek (toporišič 2000: 609).
1.3	V prvih dveh funkcijah je ono zaoblika, ki ima lasten denotat; obe vlogi slovenščina pozna še danes, čeprav jo v drugem primeru opravlja drugačno jezikovno sredstvo. Tretja funkcija pa predstavlja prehod med forično in neforično rabo zaimka: zadnji je podobna po svoji strukturni omejenosti, saj je vezana na zložene povedi z osebkovim ali predmetnim odvisnikom ali stavke z nedoločniškim osebkom. Tretje-osebni zaimek v nemščini in slovenščini 16. stoletja nastopa v glavnem stavku5 kot soodnosni izraz (korelat) odvisnika, zato ga lahko označimo kot kazalno prvino, ki pa se od anaforičnega ono razlikuje po tem, da deluje kot napovedovalec sledečega besedila, torej katafora.
(3)	Inu S. Paul od tiga tudi taku pishe, Onu ie guishnu rifniza, inu ena draga vredna beffeda, de Iefus Chriftus je prishal na ta Sueit, te Greshnike ifuelizhati / Vnd S. Paulus von difen auch alfo fchreibt, Es ift gewißlich wahr [...] Das Jefus Chriftus ift komen auff die Welt/die Sünder felig zu machen (TC 1567: B8b).6
V glavnem stavku lahko stoji na prvem mestu7 ali za osebno glagolsko obliko. V tem primeru je v nemščini neobvezen, v slovenščini 16. stoletja pa se na neprvem mestu ne pojavlja.
1.4	V zadnjih dveh funkcijah je tretjeosebni zaimek srednjega spola prava nefo-rična prvina, torej prvina brez denotata, ki ima samo skladenjsko funkcijo. V prvem primeru jo izsili členitev po aktualnosti. T. i. Platzhalter oziroma položajni ono namreč v trdilnih stavkih zavzema prvo mesto pred glagolom v povedku (tema) in s tem omogoča stavčnemu členu, ki bi sicer moral stati na prvem mestu v stavku (osebek ali prislovno določilo), da se premesti v rematski del stavka za osebno glagolsko obliko.
(4)	Dalmatin:Onu nej vezh takou Ebenou lejs prifhal, nej ga tudi bilu viditi, noter do danafhniga dne (1 Kr 10,12).8
Luther: Es kam nicht mehr solch Hebenholtz / ward auch nicht gesehen / bis auff diesen tag (1 Kr 10,12).
5	V povedku glavnega stavka je pri osebkovem odvisniku neosebni glagol ali vez + pridevniški/samo-stalniški povedkovnik, pri predmetnem pa prehodni glagol.
6	Trubarjev Ta celi katehismus iz leta 1567 je dvojezično slovensko-nemško besedilo, ki je bilo namenjeno za verski pouk in učenje nemščine (Rupel 1966: 22).
7	Za prvo mesto v stavku velja tudi mesto za veznikom.
8	Pri primerih, ki so vzeti iz elektronskih virov (www.biblija.net, Biblia Slovenica), navajam samo biblijsko vrstico.
Za položajni ono je značilno, da njegovega mesta ne odpre ne pomensko- ne strukturnoskladenjska vezljivost glagola v povedku (zifonun 1997: 1082; prim. žele 2001: 69). Ono/es ima tako le funkcijo zapolnjevanja obveznega mesta v stavku (ničta tema) in ne nadzoruje ujemanja, glagol v povedku se ujema s pravim osebkom. Ker ima čisto položajno funkcijo, v nemščini izgine, če prvo mesto v stavku zasede druga prvina.
1.4.1 V podtip položajnega ono lahko uvrstimo v 16. stoletju uveljavljeno rabo ob posamostaljeni rabi količinskega zaimka (predvsem vse, oboje). Primerjava z nemščino pokaže, da v 16. stoletju (vsaj pri Luthru) posamostaljeni količinski zaimki v oseb-kovi vlogi običajno niso stali pred osebno glagolsko obliko, kadar jim ni sledil prilastkov odvisnik, ampak so bili potisnjeni za osebno glagolsko obliko, pred njo pa je stala ekspletivna prvina es. Prek prevodov je tovrstna raba prišla tudi v slovenščino.
(5)	Dalmatin:onu je vfe fkusi njega, inu k'njemu ftvarjenu (Kol 1,16). Luther: Es ist alles durch jn vnd zu jm geschaffen (Kol 1,16).
1.5 V zadnji funkciji je ono formalni osebek, tj. formalni stavčni člen, ki zaseda obvezno razvito osebkovo mesto, nima pa nobene pomenske vloge. Nastopa ob različnih tipih povedkov, npr.:
a)	polnopomenski glagoli brez dopolnil, ki označujejo naravne pojave ali zvoke:
(6)	Trubar: Natu fo ty ludie, kir fo poleg ftali inu poslushali, diali, Onu ie fagarmelu. Ty drugi fo diali, En Angel ie shnim gouuril (Jn 12,29).
Luther: Da sprach das volck das da bey stunde / vnd zuhöret / Es donnerte. Die andern sprachen / Es redte ein Engel mit jm (Jn 12,29).9
b)	vez + povedkovnik, ki označuje čutne zaznave, navedbe časa:
(7)	Dalmatin: [O]nu fe vidi, kakor de bi hotil nove Boguve osnanjovati (Apd 17,18). Luther: Es sihet als wolte er newe Götter verkündigen (Apd 17,18).
(8)	Trubar: Onu ie pag bilu okuli te deffete vre (Jn 1,39). Luther: Es war aber vmb die zehende stunde (Jn 1,39).
c)	polnopomenski glagoli z dopolnilom v dajalniku/tožilniku (logični osebek):
(9)	Dalmatin: Onu fe je pak Iudu taku godilu po beffedi tiga GOSPVDA (2 Kr 24,3). Luther: Es geschach aber Juda also / nach dem wort des HERRN (2 Kr 24,3).
Pričakovali bi, da se bo v ta tip uvrščala tudi raba rodilnika ob zanikanih glagolih, vendar je ob primerjavi z nemščino, ki tovrstne rabe ne pozna, razvidno, da se ono uporablja samo takrat, ko je tudi v nemščini zanikani osebek premaknjen v rematski položaj s pomočjo položajnega es, zato so primeri z zanikanim rodilnikom uvrščeni med položajne ono.
(10)	Dalmatin: Onu nej obene Skale, jeft rifnizhnu obene nevem (Iz 44,8).
Luther: Es ist kein Hort / Jch weis ja keinen (Iz 44,8).
9 V biblični vrstici se pri Luthru pojavi še en neosebni es, in sicer v položajni vlogi. Trubar ga je v tem primeru opustil (prim. 1.5).
č) trpnik in vez + trpni deležnik, ki izraža stanje po opravljenem dejanju:
(11)	Trubar: Natu kadar ie Iefus bil ta efsih ufel, ie rekal, Onu ie doperneffenu, inu per-kloni to glauo, inu da gori ta duh (Jn 19,30).
Luther: Da nu Jhesus den Essig genomen hatte / sprach er / Es ist volnbracht. Vnd neiget das Heubt vnd verschied (Jn 19,30).
V trpnem pomenu se v nemščini uporablja tudi nedoločni osebni zaimek man (Helbig, Buscha 2001: 243). ki so ga v slovenščini 16. stoletja občasno prav tako prevajali z neosebnim ono:
(12)	Sakai ono fe guishno naideio mei Oblaftniki, da nikateri fuoi inu Boshij Sard vkupe meshaio (JPo 1578, II: 117).
Denn man findt wol, das etliche im Regiment vn Emptern sitzen/die Gottes vnd jren eygen zorn in einander brewen (SA 1559, II: C).
2 Avtorji in dela
2.1	Neosebna raba zaimka ono se pojavlja pri večini slovenskih protestantskih piscev, vendar v zelo različnem obsegu. Številčno daleč najpogostejša je pri Trubarju (več kot 1400 pojavitev, od tega več kot 1100 samo v njegovem zadnjem delu Hišna postila), sledi mu Dalmatin z okoli 200 pojavitvami, pri Juričiču se neosebni ono pojavi okoli 20-krat, pri avtorjih manjših del - Janžu Tulščaku, Matiji Trostu, Feli-cijanu Trubarju10 in Janžu Znojilšku - pa je pojavitev manj kot 10. Kot izjemo lahko izpostavimo Sebastijana Krelja,11 pri katerem se v relativno večjem opusu, kot ga imajo zadnji našteti avtorji, neosebni ono pojavi samo enkrat.12
2.2	Po pričakovanju je neosebna raba zaimka ono najpogostejša v prevodnih besedilih, redkejša v samostojneje tvorjenih.13 Če ne upoštevamo Trubarjeve Hišne po-
10	Pri Felicijanu Trubarju (1595) gre za novo izdajo protestantske pesmarice (1574, 1584), ki je pomnožena z novimi teksti različnih avtorjev. Felicijan Trubar sam po Ruplu (1566: 43) ni napisal ničesar slovenskega, zato se te številke nanašajo le na delo v njegovi izdaji. Neosebni ono se v obeh primerih pojavi v nepodpisani pesmi, zato teh pojavitev ni mogoče pripisati specifičnemu avtorju.
11	Krelj je v svojem uvodu k prevodu Spangenbergove postile opozoril na germanizme, ki so bili po njegovem značilni predvsem za kranjsko-koroški prostor, in se zavzel za čistejšo slovenščino (KPo 1567: VII). V skladu s tem lahko razumemo tudi njegovo izogibanje neosebnemu es, čeprav sicer tudi sam ni dosledno odpravljal vseh germanizmov (rigler 1986: 31).
12	Če želimo te številke postaviti v kontekst, jih je treba nujno primerjati s skupnim obsegom del posameznih avtorjev: tako celoten Trubarjev korpus sestavlja okoli 1,5 milijona besed, ono pa predstavlja 0,9 %o tega števila. Pri Dalmatinu je delež manjši: 0,2 %o, pri Juričiču samo 0,08 %o, pri Krelju je ta delež še osemkrat manjši, torej 0,01 %o. Pri avtorjih z manjšim opusom je delež pojavitev ono glede na celotno število besed višji kot pri Krelju, a nižji kot pri Trubarju: pri Znojilšku 0,4 %o, pri Tulščaku 0,2 %o (kot pri Dalmatinu), pri Trostu 0,05 %o in pri Felicijanu Trubarju 0,06 %o. Za podatke o številu besed pri posameznem avtorju se zahvaljujem dr. Majdi Merše.
13	Ker gre pri večini protestantskih del za prevode, so samostojno tvorjeni teksti predvsem razni uvodi. Največkrat se ono pojavlja v Trubarjevih obsežnih uvodih k novozaveznim prevodom, kar je presenetljivo, saj so nanje bolj kot Luthrovi nemški biblijski uvodi vplivale Erazmove latinske Annotationes (Ahačič 2007: 273-274).
stile, ki je po stopnji odvisnosti od predloge tako specifična, da jo je treba obravnavati posebej, se neosebni ono kar v 85 odstotkih primerov pojavlja v prevodih Biblije (Trubarjevi prevodi Nove zaveze in Psalmov, Dalmatinovi prevodi), pa tudi v nekaterih ostalih delih (Trubarjevi katekizmi, Artikuli in Cerkovna ordninga, Register, Znojilškov Katekizem) se pogosto pojavlja v biblijskih citatih:
(13)	Isuelizhana Ti Ti, kir Ti Verouala, Sakai onu bode doperneTTenu tu, kar ie tebi poue-danu od tiga GoTpudi (TR 1558: g2b).
Trubar: Inu isuelizhana Ti ti, kir Ti uerouala Takai onu bode dokonanu, kar ie tebi pouedanu od tiga GoTpudi (Lk 1,45).
Luther: Vnd o selig bistu / die du gegleubt hast / Denn es wird volendet werden / was dir gesagt ist von dem HERRN (Lk 1,45).
(14)	Onu ie en Reslotik vmei eno Sheno, inu vmei eno Dezhlo (TO 1564: 99b). Dalmatin: Mej eno Sheno inu Dejzhlo je reslozhik (1 Kor 7,34).
Luther: Es ist ein vnterscheid / zwischen eim Weibe vnd eine Jungfraw (1 Kor 7,33).
(15)	Obtu, meTsene miTli imeti, je enu Tovrashtvu super Boga, satu ker nej Boshji PoTtavi podvershenu: sakaj onu tudi nepremore (ZK 1595: 67).
Dalmatin: Obtu, meTsene miTli imeti, je enu Tovrashtvu super Boga, satu ker nej Boshji PoTtavi podvershenu: sakaj onu tudi nepremore (Rim 8,7). Luther: Denn fleischlich gesinnet sein / ist eine Feindschafft wider Gott / Sintemal es dem gesetze Gottes nicht vnterthan ist / denn er vermag es auch nicht (Rim 8,7).
2.3	Opazno je neosebni ono odsoten iz pesemskih besedil, kjer so zahteve verzifi-kacije (določeno število zlogov, tudi rima) povzročile obsežnejšo predelavo tujejezič-nih predlog in s tem tudi izvirnejšo slovensko skladnjo. Izjema so biblijski psalmi v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu in primer iz Dalmatinove pesmarice Ta celi catehismus (1584) v (nepodpisani) pesmi, ki ni urejena v silabični verz.
(16)	Onu je pak tudi k'vezhnimu isvelizhanju potreba, de Te sveTtu veruje, de je Iesus ChriTtus Boshy Syn, je Bug inu Zhlovik (DC 1584: XXVI).
Enak primer najdemu tudi v pomnoženi izdaji te pesmarice, ki jo je uredil Felici-jan Trubar (1595: XXXIIII); v njej najdemo še en primer neosebnega ono (prav tako v nepodpisani pesmi), ki pa se nanaša neposredno na biblijski tekst.
(17)	Onu je bulThi de on vmerje, Koker kej vTa gmajna pogine (TfC 1595: CLXXI). Luther: Es ist vns besser / ein Mensch sterbe fur das Volck / denn das das gantze Volck verderbe (Jn 11,50).
2.4	Že razporeditev po delih jasno kaže, da gre pri neosebnem ono večinoma za prevodno prevzemanje tuje rabe, za katero je imela slovenščina že razvite lastne izrazne možnosti.14 Vendar to prevzemanje tudi pri posameznem avtorju ni bilo enotno, močnejše je bilo v določenih tipih kot v drugih. Razmerje med njimi je predstavljeno v nadaljevanju.
14 To pokaže tudi primerjava prevodov nemškega es v posameznih odlomkih (prim. 5).
3 Tipi rabe neosebnega zaimka ono pri posameznih piscih
3.1	Številska primerjava rabe neosebnega ono v določenih tipih pokaže, da je bil v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja najpogosteje rabljen kot korelat, torej kataforična prvina, ki napoveduje osebkov odvisnik. Najizraziteje je to pri Trubarju, kjer gre za tovrstno rabo kar v okoli 70 odstotkih primerov;15 pri Dalmatinu je delež korelatnega ono okoli 50 odstotkov, pri Juričiču pa okoli 40. Tudi pri ostalih avtorjih, kjer gre le za nekaj pojavitev, je korelatni ono običajno najpogostejši: pri Felicijanu Trubarju sta v tej vlogi obe pojavitvi, pri Tulščaku štiri od šestih.
(18)	Onu ie ena shlahtna reizh, poterpeshliu biti (TkM 1579: 33a).
(19)	Onu ia nei tuoia vola, de bi gdu imel sgublen byti (TkM 1579: 72a).
3.2	Izjema glede rabe korelatnega ono je Znojilšek, pri katerem je ta funkcija v manjšini: pri njem prevladuje raba kazalnega ono (v 2/3 primerov) kot anafore, ki je pri Dalmatinu na drugem mestu (ok. 20 odstotkov pojavitev), pri Trubarju (8 odstotkov) in Juričiču (5 odstotkov) pa je ta tip najredkejši. Drugi avtorji zaimka ono v tej funkciji ne uporabljajo.
(20)	Kaj Te rezhe v' Meßej hoditi? Onu Te rezhe ta della tiga Mefsa dopernefti (ZK 1595: 150).
3.3	Ostali dve funkciji - ono kot položajni element in kot formalni osebek - sta pri različnih avtorjih rabljeni različno pogosto. Pri Trubarju in Juričiču je formalni osebek (pri Trubarju ok. 10 odstotkov, pri Juričiču predstavlja kar tretjino primerov) pogostejši od položajnega ono (9 oziroma 20 odstotkov), pri Dalmatinu je razmerje obratno: kot položajni element nastopa v ok. 20 odstotkih, kot formalni osebek pa v 13 odstotkih.
Formalni osebek najdemo pri še dveh avtorjih - Znojilšku (en zgled) in Krelju, kjer je to sploh edini primer neosebne rabe zaimka ono.
(21)	Godili fe pak vfelei povfod tako, kako tukai Angeli fposnaio inu poio? Onu fe godi, kakor par drusih vfih takih profhnijh inu shelijh (KPo 1567: XXXIX).
Gehets denn auch nach difem wunsch? Es gehet diefem Engelifchem wunfch / wie es allen andern wunfchen pfleget zugehen (SA 1558, I: XXVIII).
3.4	Samo en primer najdemo tudi pri Trostu, kjer pa gre za položajni ono v povezavi s posamostaljenim količinskim zaimkom.
(22)	Onu fi more od mene vfakateri foditi inu dershati, kar hozhe, ali ieft v'moim fercei nar buile vem (TtPre 1588: 77).
Položajni ono, in sicer njegov podtip ob rodilniškem osebku v zanikanem stavku, najdemo tudi pri Tulščaku.
(23)	sakai onu ficer nei nikogar, kateri bi mogel fa nas voiskouati (TkM 1579: 119a).
15 Spet ob neupoštevanju Trubarjeve Hišne postile (prim. 4).
3.5 Razmerja med tipi neosebnega ono so torej pri posameznih avtorjih različna, večinoma pa prevladuje raba ko relatnega ono, kot kaže tudi spodnja slika.
^ ^ &	J-
^ ^ # r „r ^ ^ ■ ^ ^ <<
■	formalni ono
■	položajni ono
■	korelatni ono
■	anaforični ono
Slika 1: Razmerja med tipi neosebnega ono pri posameznem avtorju.
4 Razmerje med tipi neosebnega ono v Hišni postili
Trubarjevo zadnje besedilo, Hišna postila, je nastalo tik pred njegovo smrtjo leta 1586, izšlo pa je šele devet let pozneje, ko ga je za tisk pripravil Andrej Savinec.16 V njem je vpliv nemščine na skladnjo toliko večji,17 da ga je treba obravnavati posebej, saj so »jtevilna mesta v delu prevedena člensko, ustieznično in celo besednoredno povsem enako« (Merše 2010: 30).18
To polej samega števila pogavitev (več kot j100 oziroma70 odstotkov vseh) kaže tudi prime rj ava raz me rj a me d posameznimi tipi rabe. Medtem ko je v biblijskih besedilih absolutno prevladoval korelatni ono, ki je predstavljal kar okoli 70 odstotkov
16	V kolikšni meri je Savinčeva priredba besedila vplivala tudi na pogostost rabe neosebnega ono, je nemogoče ugotoviti, vendar relativno pogosta raba te prvine tudi v zgodnejših Trubarjevih tekstih dopušča možnost, da pri "tem ni šlo le za prirejevalčev vphv.
17	Tu bi lahko povezali tudi z agotovitvami Jakoba Riglerja (19Z8) o treh Trubarjevih jezikovnou-stvarjalnih obdobjih, ki jih te določil na podlagi njegoveaa alasovnega sistema. Rigler postavlja zarezo v Trubarjevem ustvarjanju med leti 1567 in 1574, koje po Riglerjeven mnenju oaradi dolge odtotnosti iz domovine in pretrgane kontinuitete v pisanju prišlo do sprememb v primerjavi z jezikom del iz obdobja pred 1567. Vendar primerjava z drugimi deli, ki so nastala v tem zadnjem obdobju, kaže, da kalkiranje nemškega neosebnego es v ntih n1 boi prisotno kot v zgodnejšUs delih (vTT 1j77 se neosebni ono pojavi sama 12-krat, kar ie glede na dolano primerljivo z zgodnejšimi novozaveanimi prevodi, v TT 1581-82 pa de Trubar ohranit vse primere iz pzejšnjih prevodov, dodatnih. pojavitev netsebnegu ono v tem dela ni. Zato ostaja TPo 1595 specifična tudi znotraj zadnjega obdobja Trubarjevega ustvarjanja.
18	Tudi Jochen Raecke (1995) opozarja na Trubarjevo prevajanje nemškega izvirnika de verbo ad ver-bum in to ponazarja s številnimi odlomki.
pojavitev, je raba različnih tipov v Hišni postili enakomernejša. Anaforični ono se pojavlja v okoli 22 odstotkih primerov, položajni v okoli 19 (od tega skoraj polovica ob količinskem zaimku), korelatni predstavlja 28 odstotkov pojavitev, formalni pa 25.
Slika 2: Primerjava razmerja med tipi neosebnega onov Hišni postili in drugih Trubarjevih delih.19
Posebnost Hišne postile je tudi kalkirano prevajanje nemškega konjunktiva (es sey itd.) z ono fii itd., Iii predsdavlja okoli 6 odstotkov primerov. V tej zvezi se rahko pojavi katerikori od štirih trpov neosebnega ono, daled najpogostejši pa je položajni.
(24)	Sakaj kar je is vunaj inu pres Chriftufa, onu fii bodi taku zhaftitu inu veliku kakor onu kuli hozhe, talcu onu nifhter nej kakor 13ofhje fhentovanje (TPo 1595, I: 435) Dennwas auffer vnnd on Chrifto ift / es sey fo herzlich vnnd groß es jmmer wölle / To ifts nichts denn Gotteslefterung (LH 15 (56 , I: XXVIb).
(25)	Kateri malu ima, ta mifli, koku bi tudi nekaj mogel sadobiti, onu fi terpi na tem shkodo, gdur hozhe (TPo 1595f II: 121).
Wer wenig hat / der denckt wie er auch etwas vberkomme / es leyd drüber fchaden wer da wöll (LH 1566, I: LXXVIIIB).
(26)	Sakaj onu bodite ty Karfheniki taku popolnoma, kakor ony kuli hote, taku vfaj Mefsu inu Kry drugiga nesna, kakor nad teim Krifhom fe kerzhiti (TPo 1595, I: 275). Den es feyen die; Chriften fo wolkommen fie jmmer wöllen / To kan foch fleifch vnd blut anders nit denn ob) den creutz fich rümpfen (LH 1566, I: CLX).
(27)	Sakaj njegova pomuzh ima ena vezhna pomuzh biti, na tej imamo my sadofti imejti, onu fi poj di s' tem potelefnim kakor onu hozhe (TPo 1595, I: 71).
Denn lein hüllfe foll ein ewige hüllfe fein / daran follen wir vns genügen laffen / es gehe mitdem zestlichen wie es wölle (LH 1566, I: XLIII).
Goli številski podatki, kot so bili navedeni, pa ne dajo pravega vpogleda -v dejanski obseg rabe neosebnega ono v primerjavi z es v nemških izvirnikih. Zato bodo v nadaljevanju na manjšem besedilnem vzorcu predstavljeni načini prevajanja nemškega neosebnega es v Bibliji in dveh postilah, Luthrovi in Spangenbergovi.
19 Pri prikazu razmerij v Hišni postili so primeri kalkiranega prevajanja nemškega konjunktiva (4.3) vključeni v ustrezni tip neosebnega ono in niso predstavljeni posebej.
5 Prevajanje nemškega neosebnega es v protestantskih besedilih
Pregled nemških izvirnikov, ki so jih prevajali slovenski protestantski pisci, kaže, da je v nemščini raba es bistveno pogostejša kot v slovenskih prevodih, kar kaže, da so prevajalci v teh funkcijah uporabljali tudi drugačna sredstva. Kot vzorčni zgledi, ki bodo pokazali prevodne možnosti za nemški es pri posameznih avtorjih, so bili izbrani Matejev evangelij iz Luthrove Biblije ter pridigi na tretjo nedeljo po sv. treh kraljih iz Luthrove in Spangenbergove postile.20
5.1 Matejev evangelij: primerjava Luther - Trubar, Dalmatin
5.1.1 V Matejevem evangeliju v Luthrovi Bibliji21 je bil es 16-krat v anaforični vlogi. Trubar ga je šestkrat prevedel s slovenskim kazalnim zaimkom to, sedemkrat ga je izpustil, v treh pa je nekoliko spremenil strukturo stavka. Dalmatinov prevod es se v 12 primerih ujema s Trubarjem; nekoliko pogosteje se je odločil za rabo ka-zalnega zaimka (desetkrat), zaradi večjega upoštevanja Luthrove prevodne predloge pa je stavčno strukturo spremenil le enkrat.
(28)	Mt 24,33:
Luther: Also auch / wenn jr das alles sehet / so wisset / das es nahe fur der thür ist. Trubar: Taku tudi vi, kadar letu vfe vidite, taku veidite, de ie blifi pred dauermi. Dalmatin: Taku tudi, kadar bote letu vfe vidili, imate vediti, de je tu blisi pred daurmi.
(29)	Mt 26,58:
Luther: Petrus aber folgete jm nach von ferns / bis in den Pallast des Hohenpriesters / vnd gieng hin ein / vnd satzte sich bey die Knechte / Auff das er sehe / wo es hinaus wolte.
Trubar: Peter pag gre od dalezh fa nim, do Duora tiga Vifshiga farye, Inu on notar gre tar fede htim hlapcem, de bi on ta konez uidil.
Dalmatin: Petrus pak je sa nym fhal od dalezh notar do tiga Vifhiga farja Palazha, inu je notar fhal, inu je per Hlapzih fedil, de bi vidil, kakou konez bi tu imelu.
V besedilu se štirikrat pojavi tudi podtip anaforičnega zaimka v identifikacijskih stavkih. Te primere sta oba prevajala enako: v treh primerih (ko se pojavi sredi povedi) sta zaimek izpustila, v enem pa sta ga zamenjala s kazalnim zaimkom.
(30)	Mt 14,28:
Luther: PEtrus aber antwortet jm / vnd sprach / HErr bistu es / so heis mich zu dir komen auff dem Wasser.
20	Besedila so izbrana naključno, ne oziraje se na to, ali so v njih izpričani vsi obravnavani tipi, saj je glavni namen prikazati prevodne možnosti za nemški es in približno razmerje med njimi, zato se lahko zgodi, da v obravnavanem besedilu ni primera rabe zaimka ono v določeni vlogi ali nasploh; to ne pomeni, da tovrstna raba v tem delu ni prisotna, kaže pa, da je njen delež glede na ostale prevodne možnosti majhen.
21	Pri elektronskem iskanju zaimka es sem si pomagala s spletno stranjo www.bible.net, kjer je Luthrov prevod nekoliko jezikovno posodobljen. Es se je namreč v 16. stoletju pogosto pisal okrnjeno in stično s predhodno besedo (ists), zato z iskanjem po izvirni različici na www.biblija.net takšnih pojavitev ne bi našla. Zgledi pa so navedeni po izvirni različici Luthrove Biblije iz leta 1545.
Trubar: Peter pag nemu odgouori, inu praui, Gofpud Ti li ti, taku vkashi meni poiti htebi na tei uodi.
Dalmatin: PEtrus je pak njemu odguvoril, inu je djal: GOSPVD, Aku Ti ti, taku vkashi, de jeft h'tebi grem, nad vodo.
(31)	Mt 14,26:
Luther: Vnd da jn die Jünger sahen auff dem Meer gehen / erschracken sie / vnd sprachen / Es ist ein Gespenst / vnd schrien fur furcht.
Trubar: Inu kadar ty Iogri fa gledaio nega gredozhiga verhu Moria, fo fe vftrashili, inu reko, Tu ie ena Pofshaft, inu feupyo od ftraha.
Dalmatin: Inu kadar fo Iogri njega vidili po Murji gredozh, fo fe preftrafhili, inu fo djali: Tu je ena Pofhaft, inu fo vpili od ftrahu.
Zaimek ono v izbranem besedilu v tej vlogi ni bil uporabljen.
5.1.2 Pri korelatnem ono je delež nadomeščanja nemškega es z njegovo slovensko zaimensko ustreznico najvišji, vendar tudi tu povprečno doseže le okoli tretjino zgledov. Od 33 pojavitev v obravnavanem Luthrovem besedilu jih je Trubar z ono prevedel 12 (40 odstotkov),22 Dalmatin pa le 7 (20 odstotkov).23
(32)	Mt 27,6:
Luther: Es taug nicht das wir sie in Gottes kasten legen / Denn es ist Blutgeld. Trubar: Onu fe ne fpodobi, de mi te deimo vta Cerkouni Shtok, fakai tu fo eni denary te kry.
Dalmatin: Onu fe nefpodobi, de bi my nje v'Cerkouno pukfho djali: Sakaj tu je enu plazhilu te krij.
Večinoma sta se oba avtorja odločala za izpust prvine (Trubar 19-krat, Dalmatin 25-krat), le redko za spremembo strukture (Trubar dvakrat, Dalmatin le enkrat).
(33)	Mt 5,29
Luther: Es ist dir besser / das eins deiner Gelied verderbe / vnd nicht der gantze Leib in die Helle geworffen werde.
Trubar: Sakai bulshe ie tebi de en tui vud pogine, inu de tuie cillu tellu ne bode vershenu vta pekal.
Dalmatin: Sakaj tebi je bulfhe de en tvoj Vud konez vsame, inu nebo tvoje cillu Tellu v'Pakal vershenu.
(34)	Mt 18,19:
Luther: Wo Zween vnter euch eines werden auff erden / warumb es ist / das sie bitten wöllen / Das sol jnen widerfaren / von meinem Vater im Himel.
22	Navedeni deleži niso matematično točni, ampak so zaokroženi za lažjo primerjavo.
23	Le v enem primeru najdemo ono pri Dalmatinu, ne pa tudi pri Trubarju, ki je na enakem mestu uporabil spremenjeno strukturo.
Mt 2,13:
Luther: Denn es ist fur handen / das Herodes das Kindlin süche / das selb vmb zu bringen. Trubar: Sakai htimu pride de Erodesh bode iskal tu deite, tu iftu pogubiti. Dalmatin: Sakaj onu fe bo sgudilu, de bo Erodelh tu Ditece yfkal, de bi je konzhal.
Trubar: Aku dua is vmei vas bota ene misli na femli, fa kakorshno rezh bota proffila, bode nima dana, od muiga ozheta kir ie vnebefih.
Dalmatin: Ker kuli dva mej vami bota ene mifli na Semli, sa kakerfhno rezh bota ona profsila, ta bode nyma dana, od mojga Ozheta v'Nebefsih.
5.1.3 Kot »Platzhalter« se es v Luthrovem Matejevem evangeliju pojavi 36-krat. Kar 33-krat je tako v Trubarjevem kot v Dalmatinovem prevodu preprosto izpuščen. Pri tem je zaznamovani besedni red (z osebkom v rematskem položaju za osebno glagolsko obliko) pri obeh avtorjih ohranjen v približno polovici primerov, v drugi polovici pa je opuščen in osebek prestavljen pred osebno glagolsko obliko. Primerjava pokaže, da je bila odločitev za ohranitev ali opustitev rematskega položaja osebka večkrat odvisna od strukture stavka, v katerem se pojavlja. Osebek sta avtorja ohranjata za glagolom, kadar je v stavku obstajal vsebinsko nepoudarjeni predmet ali pri-slovno določilo, ki je lahko zasedel položaj pred osebno glagolsko obliko v povedku.
(35)	Mt 16,3:
Luther: Vnd des morgens sprecht jr / Es wird heute vngewitter sein / denn der Himel ist rot vnd trübe.
Trubar: Inu Viutro vi prauite, Danas bode hudu vreme, fakai tu nebu ie erdezhe tar shaloftnu.
Dalmatin: Inu sjutra pravite vy: Danas bo hudu vreme, sakaj Nebu je erdezhe inu shaloftnu.
Kadar ta pogoj ni izpolnjen, je osebek običajno prestavljen levo od osebne gla-golske oblike.
(36)	Mt 13,3
Luther: Sihe / es gieng ein Seeman aus zu seen. Trubar: Pole, Eden kir feye gre vun feyati. Dalmatin: Pole, en Sevez je vunkaj fhal fejat.
Vendar je tovrstna raba samo tendenca, ne pravilo. To kaže tudi dejstvo, da sta se v 10 primerih Trubar in Dalmatin odločila za različni rešitvi.
(37)	Mt 3,10
Luther: Es ist schon die Axt den Bewmen an die wurtzel gelegt. Trubar: Ta fekira ie vrex perloshena htimu dreuiumu korenu. Dalmatin: Vshe je Sekira poloshena Drevju h'korenu.
(38)	Mt 8,19
Luther: Vnd es trat zu jm ein Schrifftgelerten. Trubar: Inu per ftopi tedai knemuen Piffar. Dalmatin: Inu en Piffar je k'njemu ftopil.
V enem primeru se je Trubar odločil za spremenjeno strukturo, Dalmatin pa spet za opustitev položajnega elementa.
(39)	Mt 22,23
Luther: AN dem selbigen tage tratten zu jm die Saduceer / die da halten / es sey kein Aufferstehen.
Trubar: Na ta ifti dan, ftopio knemu ty Saducei, kateri prauio, de ty mertui gori ne vftano.
Dalmatin: NA taifti dan fo k'njemu ftopili Sadduceerji, kateri pravio, de nej gori vftajenja.
Zanimiv je primer, kjer je Trubar namesto enostavne uporabil zloženo poved z osebkovim odvisnikom, v kateri pa se pojavi korelatni ono. Dalmatin je na istem mestu edinkrat uporabil položajni ono.
(40)	Mt 10,21
Luther: Es wird aber ein Bruder den andern zum tod vberantworten. Trubar: Onu bo, de en brat tiga drufiga bode uto fmert daial. Dalmatin: Onu bo pak en Brat drusiga v'fmert isdajal.
Tudi Trubar je položajni ono uporabil samo enkrat, v primeru posamostaljenega količinskega zaimka ništer. Dalmatin je na tem mestu uporabil samo ništer.
(41)	Mt 10,26
Luther: Es ist nichts verborgen / das nicht offenbar werde. Trubar: Onu nishter nei fakriuenu, de bi fe nekar ne refodelu. Dalmatin: Nifhter nej fkriveniga, kar bi fe neresodelu.
5.1.4 Tudi pri prevajanju formalnega es v obravnavanem besedilu (18 primerov) sta se Trubar in Dalmatin med sabo le malo razlikovala. V kar 11 primerih sta obliko opustila, v 5 pa sta spremenila celotno strukturo, kot v naslednjem zgledu.
(42)	Mt 14,14
Luther: Vnd Jhesus gieng erfür / vnd sahe das grosse Volck / vnd es jamerte jn der selbigen / vnd heilete jre Krancken.
Trubar: Inu Iefus pride fem naprei, vgleda to mnoshizo tih ludi, Inu fe ie zhes te ifte fmilil, inu osdraui te kir fo bolni bili.
Dalmatin: Inu Iesus je vunkaj fhal, inu je vidil ta velik folk, inu ony fo fe njemu v'ferci fmilili, inu je osdravil nyh bolnike.
Le v enem primeru sta oba uporabila zaimek ono.
(43)	Mt 26,53-54
Luther: Wie würde aber die Schrifft erfüllet? Es mus also gehen. Trubar: Koku bodo pag ta pifma dopelnena? Onu mora taku biti. Dalmatin: Koku bi pak Pifma bila dopolnena? Onu mora taku biti.
Edini primer, v katerem se njun prevod razlikuje, je (44), kjer se je Trubar odločil za drugačno strukturo, Dalmatin pa je zaimek opustil.
(44)	Mt 8,26
Luther: Vnd stund auff vnd bedrawete den Wind vnd das Meer / Da ward es gantz stille.
Trubar: Tedai on vftane inu popriti tim veitrom inu timu moriu, inu fe fturi ena tihuft velika.
Dalmatin: Inu on je gori vftal, inu je popretil Vetrom inu Morju: inu je cillu tihu poftalu.
5.1.5 Vidimo lahko, da sta se ob prevajanju nemškega neosebnega es v večini primerov oba avtorja odločala za izvirne slovenske izrazne možnosti. Za kalkirani neosebni ono sta se najpogosteje odločala v primeru korelrtnega esi karse skladno z visokim deležem te funkcije v skupnem številu pojavitev, vendar je tudi tu do kalki-rane rabe prihajalo v manj kor polovici primerov.
Slika 3: Prevajanje nemškega es v Matejevem evangeliju pri Trubarju in Dalmatinu.
5.2 Kreljev in Juričičev prevod Spangenbergovepostile
Neosebni es se pri Spangenbergu pojavlja redkeje kot pri Luthru, kar kaže, da je bila tudi njegova raba v nemščini deloma stilem. Pri Krelpu in Juričiču pa se v izbranem odlomku neosebni on o sploh ne pojavi.
5.2.1 Pri primeru anaforičnega es sta se oba avtorja odločila za delno ponovitev strukture (45), v identifikacijskem stavku pa za kazalni zaimek to (46).
(45)	Heltjft du Gott für einen gnedigen vatter / fo ift ers. Helteftu ihn für einen Tyrannen / fo ift ers auch (SA 1559, I: LVIII).
Ako ti Boga imafh sa tvoiga miloftiviga dobriga Ozheta, taku ie tvoi miloftivi dobri Ozha. Ako ga pak imafh s'eniga Tyrana, tako ti ie en Tyran (KPo 15667: LXXVII). Ako ti B oga imash sa tuo iga miloftiuiga dobriga Ozheta, taku ie on tuoi miloftiui dobri Ozha. Ako ga pak imash sa eniga Tyranna, tako ie on en Tyran (JPo 1578: 57).
(46)	Wie: Ift diß fo ein köftlicf gebet / lind es doch kaum drey oder vier wort (SA 1559, I: LVI b).
Kako bi 1:e molitva takf mogocha Ma fai fo tu kumaiftiei befede? (KPo 15667: LXXIIb.) Kako bi ta molitua tako mogozha bila, vfai fo to komai ftiri befede? (JPo 1578, I: 53.)
5.2.2	Pri edinem primeru položajnega es v predlogi ga je Krelj izpustil, pri čemer je ohranil osebek v rematskem položaju, Juričič pa je osebek preoblikoval v nedoloč-niški polstavek, v glavnem stavku pa ni uporabil korelatnega ono.
(47)	Es ift noch beffer ein vngefundter leib / vnd Gottes hulde / denn ein gefundter leib / vnd Gottes zorn (SA 1559, I: LVI b).
ftukrat ie bulie eno bolehafto Gobavo telo polak duhovniga sdravia tér Milofti Bo-shye, kakor eno sdravo zhifto telo, polak fárda inu nemilofti Boshije (KPo 1567: LXXIIIb).
Sakai veliku ie bulshe nesdrau shiuot imeti, inu Boshyo miloft, Kakor sdrau shiuot inu Boshy ferd (JPo 1578, I: 54).
5.2.3	V treh primerih, ko je v izvirniku šlo za korelatni es, sta ga enkrat oba prevajalca izpustila (48), dvakrat pa se je Juričič odločil za kazalni zaimek to, medtem ko je Krelj deloma spremenil strukturo (49).
(48)	Es war geboten / Leuit. 14. Das die Priefter muften die Auffetzigen befichtigen (SA 1559, I: LVII).
Sakai ie bilu sapovedano v'tih tretih Buqvah Moisefovih na 14. da fo ti Farij morali Gobavce gledati (KPo 1567: LXXIIII-LXXmib).
Sakai vtih tretih Buquah Moisefouih ie bilu sapouedanu na 14. da fo ty Fary morali gobauze ogledati (JPo 1578, I: 54b).
(49)	Es heiffet / wie der 19. Psalm fagt: Bey den heyligen bift du heylig (SA 1559, I: LVIII).
Inu ie tukai, kako ta 18. Pfalm govori. Pár fveitih fi fveit (KPo 1567: LXXVII). Inu fe to rezhe, kakor ta 18. Pfalm gouori: Per tyh Suetih fi fuet (JPo 1578, I: 56b).
5.2.4	Tudi v edinem primeru formalnega es v besedilu ne Krelj ne Juričič nista uporabila neosebnega ono, ampak sta nemško neosebno zvezo zamenjala z ustrezno osebno slovensko.
(50)	Ach es ift verlorn mit mir / Chriftus wil mich nicht haben (SA 1559, I: LVIII). Io meni, Ias fám poglublen, Chriftuf me nozhe iméti (KPo 1567: LXXVII). Io meni, Ieft fem pogublien, Chriftus me ne hozhe imeti (JPo 1578, I: 57).
5.2.5	Pogosto spreminjanje strukture predvsem pri Krelju kaže na večjo neodvisnost od predloge in iskanje ustreznih slovenskih jezikovnih rešitev, kar lahko pojasni tudi skoraj popolno odsotnost neosebnega ono v njegovih delih. Juričič je bil v skladnji nekoliko bolj odvisen od nemščine, čeprav je imel pred seboj že Kreljev prevod s ponekod drugačno strukturo. Kljub temu je - kot kaže izbrani odlomek -tudi pri njem raba neosebnega ono bistveno redkejša kot v biblijskih prevodih. Morda bi se lahko ta razlika razlagala s tipom predloge, saj je svetopisemski tekst zahteval večjo zvestobo izvirniku kot pridižno besedilo, vendar Trubarjeva postila kaže, da je bilo to bolj odvisno od osebnega sloga prevajalca.
Slika 4: Prevajanje nemškega es v Spangenbergovi pridigi pri Krelju in Juri-čiču.
5.33 Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile
Glede na število pojavitev zaimka ono v neosebni rabi v celotni Hišni postili (ok. 1170) je razumljivo, da se j e Trubar -v svojem zadnjem delu za dobesedni prevod nemškega es odločal bistveno večkrat kot v svojih biblijskih prevodih.
5.3.1 Od sedmih anaforičnih es, uporabljenih v Luthrovi pridigi na tretjo nedeljo po sv. treh kraljih, jih je z ono prevedel štiri.
(51)	wo er jm nicht wölle helffen / das ift / wo es wider Gottes ehre vnd feine feligkeit were / fo wölle er folchen jamer gern dulden vnd tragen (LH 1566, I: 62b).
Aku njemu ne hozhe pomagati, tu je, aku bi onu supar Boshjo zhaft inu njegovo Isvelizhajnje bilu, taku on hozhe rad takou jamer terpejti inu nofsiti (TPo 1595, I: 103-104).
Le v enem primeru je uporabil slovensko ustreznico to.
(52)	Der Bapfa hat ans diefem befelh feine Ohrenbeicht wöllen gründen [...] Aber es ift ein feer fauler grund (LH 156(5, I: (5313).
Ta Papefh je hotel is lete Sapuvidi to ispuvid gruntati [...]Ampak tu je en cilu gnil inu sanikerni grunt (TPo 1595, I: 105).
V dveh primerih je razmegja v stavku nekoliko spremenil in neosebni ono spremenil v osebni zaimek on.
(53)	Wo nu lere vnd werck zufamen ftimmen / da fchafft es frucht (LH 1566), I: 62). Kadar vfhe Vuk inu della vkupe fhtimajo, taku on fad pernefse (TPo 1595, I: 103).
(54)	Widerumb abef die hungerigen fettigen wil 5 Vnangefehen / es feien Heiden oder Jüden (LH 1566, I: 64b).
Spet naegj te lazhne on hozhe nafytiti, Nizh na tu gledajozh, ony fi bodite Ajdje ali Iudje (TPo f595, I: 107).
Da pri Trubarjevi rabi neosebnega ono ni šlo vedno samo za prevodno kalkiranje, ampak delno tudi za širitev v druge položaje, kaže primer, ko je ta izraz uporabil tudi na mestu, kjer v izvirniku ni rabljen.
(55)	Das heifft nicht allein recht gleuben / fondern auch recht beten / Wie denn allweg beyeinander ift (LH 1566, I: 62b).
Tu fe pravi nikar le prou verovati, temuzh tudi prou moliti, kakor je onu vfelej vkupe (TPo 1595, I: 104).
5.3.2	Korelatni es je v obravnavanem odlomku največkrat (v šestih od osmih primerov) preveden z neosebnim ono.
(56)	Aber es ift vnnot / folche faule zoten widerlegen (LH 1566, I: 63b).
Ampak onu nej potreba, takovu sanikernu falfh naprejdajeinje, nasaj ftavit (TPo 1595, I: 105).
Slovenske izrazne možnosti je Trubar uporabil samo v dveh primerih: enkrat je es opustil (57), drugič pa ga je nadomestil s kazalnim zaimkom to (58).
(57)	Darumb were es wol zu wündfchen / das wir an Chriftum dermaffen auch könden gleuben / der durch fein Wort fo reichlich bey vns wonet (LH 1566, I: 64).
Satu bi fe dobru moglu vofzhiti, de bi my tudi taku filnu mogli na Chriftusa verovati, kateri fkusi fvojo befsedo taku bogatu per nas prebiva (TPo 1595, I: 106).
(58)	Aber es ift ein feer fauler grund. Denn was gehets vns an / was Gott den Jüden des Auffatzs halben geboten hat? (LH 1566, I: 63b.)
Sakaj kaj nas tu angre, kar je Bug tem Iudom sa teh Gob volo sapovedal? (TPo 1595, I: 105.)
5.3.3	Položajni es se v obravnavanem besedilu pojavi samo dvakrat. Enkrat ga je Trubar prevedel z ono, drugič pa ga je izpustil.
(59)	Es kan einer arm / kranck / elend vnd veracht fein / vnd dennoch felig werden / wie es denn mit allen Chriften gehet (LH 1566, I: 63).
Onu more eden vbog, bolan, reven inu ferrahtan, inu vener isvelizhan biti, Kakor onu s'vfemi Karfzheniki gre (TPo 1595, I: 104).
(60)	NV find aber folche zwei wunderwerck hie nicht allein anzufehen / als zeugnis der Lerre (Denn weil es folche werk find / die vber alle menfchliche krafft vnd vermögen find / mus die Vernuft fur fich felbs fchlieffen / wie wir an Nicodemo / Johan. 3. hören / das folche zeichen niemand thun kam / denn Gott fey mit jm) (LH 1566, I: 62).
Nu taku fe pak takova dva zhudefsa letukaj nejmajo le gledati, kakor prizhovanje tiga Vuka, (sakaj kadar fta[!] takova della, katera fo zhes vfo zhlovefko krafft muzh inu premagenje, kakor my vidimo na Nicodemufi Ioan. 3., de takove zaihne nihzhe ne more fturiti, samuzh Bug je shnym) (TPo 1595, I: 103).
5.3.4	Formalni es je edina neosebna raba zaimka, ki je v obravnavanem odlomku s slovenskim ono nadomeščena v manj kot polovici primerov (štirje od devetih).
(61)	Denn alfo fölte es gehen / das er erftlich predigte / vnd danach folche Predigt mit Wunderwerckenbezeugete (LH 1566, I: 622).
Sakaj taku onu ima yti, de bi on pervizh pridigoval, inu potle takovo Pridigo s'zhudefsi fprizhal (TPo 1595, I: 102).
V treh primerih je formalni es izpuščen, le v dveh primerih pa je Trubar namesto nemškega neoseb nega izraza up orabil izv irno slove nsko strukturo.
(62)	Mit mir ifts verloren, ich mus ander ander Leute genieffen (LH 1566, I: 64). Smano je fgublenu, jeft morem drusih ludy vThyti (TPo 1 5595, I: 107).
(63)	Denn es hat gemein ig lieh mit vns den mangel / das wir nicht allweg wiffen / was vnd wie wir bitten follen (LH 1566, I: 63).
Sakaj mi po nafhi ifkafhene [sic!] naturi neveimo vfelei, lakaj, inu vkakovi vifhy bi imejli proffiti (TPo 1595, I: 104).
5.3.5 Tudi iz obravnavanega odlomka lahko vidimo , da je Hišna postila glede rabe neosebnega ono enkratna med deli slovenskih protestantskih piscev, s aj seje Trubar v bistveno večji meai odločal za dobesedno prevajanje nemških konstrukcij z es kot v svojih predhodnih delih, čeprav je ob tem povprečno v polovici primerov uporabljal tudi izvirne slovenske izraze. Najpogostejše je kalkiranje es v korelatni funkciji, v kateri je neosebna on o najpogo steje rabljen tudi v drugih Trub araevih b e-sedilih.
Slika 5: Trubarjevo prevajanje nemškega es v Luthrovi pridigi in primerjava z Matejevim evangelijem.
6 Zaključek
Analiza celotnega gradiva in primerjava prevodov posameznih odlomkov sta potrdili, da je neosebna raba osebnega zaimka srednjega spola v slovenščini 16. stoletja obstajala predvsem zaradi vpliva nemščine, vendar so se različni tipi - anaforični, položajni, korelatni in formalni (ki so v osnovi enaki kot v nemščini) - uveljavili različno močno. V slovenščini se je najširše uveljavil korelatni ono kot sonanašalni
izraz za osebkov odvisnik, posebej pri Trubarju, pri katerem se (redko) pojavlja tudi v samostojneje tvorjenih odlomkih. Posebnost je Trubarjev prevod Luthrove Hišne postile (1595), ki od ostalih odstopa tako po številu pojavitev (70 odstotkov vseh) kot po približno enakomerni razporeditvi vseh štirih tipov.
Analiza prevajanja nemškega neosebnega es v vzorčnih besedilih pa je pokazala, da je delež dobesednega prevajanja neosebnega es z ono v večini besedil majhen, saj pri vseh avtorjih, čeprav v različni meri, prevladujejo izvirna slovenska jezikovna sredstva: kazalni zaimek to (predvsem za anaforični es), izpust neosebne prvine ali preoblikovanje strukture stavka. Izjema je spet Hišna postila, pri kateri je vpliv nemške skladnje bistveno močnejši in posledično delež kalkiranega neosebnega ono precej večji kot v ostalih delih.
Viri
DC 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Wittenberg.
JPo 1578 = Jurij JuRičič, 1578: POSTILLA, To ie KERSZHANSKE EVANGELSKE predige. Ljubljana.
KPo 1567 = Sebastijan Krelj, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
LH 1566 = Martin Luther, 1566: Haußpoftill, I—III. Nürnberg: Gedruckt durch Vlri-ch Newber vnd Dieterich Gerlatzen.
SA 1559 = Johannes Spangenberg, 1559: Außlegungen der Episteln vnd Euangelien, I—III. Nürnberg: Gedruckt durch Iohann vom Berg vnnd Vlrich Newber.
TC 1567 = Primož Trubar, 1567: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen.
TfC 1595 = Felicijan Trubar, 1595. TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Tübingen.
TkM 1579 = Janž Tulščak, 1579. Kerfzhanske LEIPEMOLITVE. Ljubljana.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1558: HISHNA POSTILLA, I—III. Tübingen.
TR 1558 = Primož Trubar, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TtPre 1588 = Matija Trošt, 1588. ENA LEPA INVPRIDNA PREDIGA. Tübingen.
ZK 1595 = Janž Znojilšek, 1595: KATECHISMVC DOCTORIA Martina Luthra. Tübingen.
Listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik FranaRamovša, ZRC SAZU, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
E-viri
Jože Krašovec, 2004: Biblija Slovenica: Elektronski vir. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Biblija.net: Sveto pismo na internetu. Dostopno na: www.biblija.net (24. 5. 2011).
Bible.com. Dostopno na: www.bible.com (20. 4. 2011).
Literatura
Kozma Ahačič, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: pro-testantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Zbirka Linguistica et philo-logica 18.)
Kozma Ahačič , Andreja Legan Ravnikar , Majda Merše , Jožica Narat, France Novak , 2011: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Greville Corbett, 1991: Gender. Cambridge itd.: Cambridge University Press.
Gerhard Helbig in Joachim Buscha, 2001: Deutsche Grammatik: Ein Handbuch für den Ausländerunterricht. Berlin itd.: Langescheidt.
Simona Kranjc , 2006: Vzpostavljanje reference v govorjenih in zapisanih besedilih.
Zbornik Matice srpske za slavistiku = Slavističeskij zbornik = Review of Slavic Studies 69. 153-166.
Majda Merše, 2010: Trubarjeva Hišna postila (1595) v odnosu do Lutrove prevodne predloge. Jezikoslovni zapiski 16/2. 7-32.
Jochen Raecke , 1995: »er sich des schwären Wercks, nämlich die Haußpostill D. Martini Lutheri, in die Windische Sprach zu vbersetzen vnderfangen«: »Windisches« in der »Windischen Sprach« der Truberschen »Hishna postilla«. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. Ur. Eugenio Coseriu in Rolf-Dieter Kluge. München: Verlag Otto Sagner. 382-413.
Jakob Rigler , 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
--, 1987: Razprave o slovenskem jeziku. Izbral in uredil Franc Jakopin. Ljubljana: Slovenska matica.
Mirko rupel, 1566: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: DZS.
Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica: Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
Ada Vidovič Muha , 1996. Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika (ob Kopitarjevi slovnici). Kopitarjev zbornik. Ur. Jože Toporišič. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja 15). 115-30.
--, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Gisela Zifonun, 1997: Grammatik der deutschen Sprache I—III. Berlin, New York: W. de Gruyter.
Andreja Žele, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku: S poudarkom na glagolu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Summary
The impersonal use of the form ono 'it' entered 16th-century Slovene under the influence of German—a structurally different language—which is shown by the fact that it appears mainly in translated texts (with the exception of poems, where the requirements of verse and possibly rhyme demand a more thorough revision of the original). From the four types of the impersonal ono (anaphoric, correlative, positional, and formal), was more broadly used mainly the correlative ono as a coreferential expression for the subjective clause. It was often used by Trubar, not only in his translations, but also in his introductions, while it is noticeably rare in Krelj's writing.
The analysis of the translation of the German impersonal es in sample texts has shown that in most texts the share of the calques with ono is small, as most authors, even if to a various degree, use predominantly authentic Slovene linguistic means (omission, replacement with a demonstrative pronoun to, reformulation of the structure). An exception is Trubar's translation of Luther's House Postil, which accounts for seventy percent of all attestations of the impersonal ono in Slovene Protestant writing. In this text the influence of the German syntax is significantly stronger and consequently, the share of the calqued impersonal ono is considerably larger than in other works, i.e., approximately fifty percent, of which the correlative ono has the largest share.