318
Jezikoslovne in zgodovinske drobtinice.
Spisal P. Hicinger.
4. Ptujščine ne po sili deriati v slovenščini.
Razno besed, ki se ptojcom hočejo vzeti kot slovenska vlast, so tudi besede, ki jih ptujci nazaj tirjajo kot svojo vlast.
Taka je z besedo tvegati se. Gorenci jo že dolgo rabijo v govorjenji, in zdaj se vriva še v pisanje s tem, da je slovenska. Je li to res? blezo da je staronemška 35sich entvvegen"; čisto slovenska je se zderžati, ee znebiti; tedaj se tudi ne piše netvegama, ampak ne-utegama, to je, naglo, da se ne utegne ravno.
Enaka je z besedo limbar. Ta se je posnela od Lim-barske gore, ki se po nemško zove Lilienberg. Je li to razlaganje temeljito? Lilienberg se je po nemško klical grad, ki je stal na posebnem griču pod Limbarsko goro, in se v oglejskih listinah že bere I. 1202. Slovensko ime Lemberg ali Limberk je posneto po nemško, kakor je že Valvazor spoznal (XI. 6, etr. 341), in po njem se je tudi kerstila bližnja gora s cerkvijo sv. Valentina, ki ee tedaj imenuje Li m barska ali tudi Limberska gora. Za imenovano blago cvetlico imajo drugi Slavani ime lilija, tudi krin, Iliri pa lil j a n; tudi Slovencom ne ostaja druzega kot lilija ali tudi lelj, lelja, če se beseda vzame po g. Terstenjakovem dokazu.
Kako pa je z besedami žlahta, žlahten ali žlahen? Med slovenskim ljudstvom se sploh močno rabijo, vendar ne edino; ziaj se hočejo prodajati za izvirno slovensko, in povsod vpeljati tudi v pisanji. Ima vse to zadosti temeljitega vzroka? Beseda žlahta le preočitno opominja na starouemsko Schla cht, zlaj Gesch lecht, kar je toliko, kot slovensko pleme ali rod; nemška beseda pa se sploh izpeljuje iz koreuike schla g en, kar pomenja dvoje: biti, tolči, tepsti in razhajati se, razdeljevati se (na pr. „aus der Art echlagen", „jemauden gut schlagen.") Se li enaka ali podobna koremka nahaja v slovenskem? Pomen tepenja bi se našel v podobni besedi, ako se nemški Schlag, ž lak primeri s slovenskim zlo, z leg; pa kjer je žlahta, ondi se ne meni tepenje, ampak enako pleme ali enak rod, nasprot drugačnemu plemenu ali roda. Paziti se mora tedaj na drugi pomen, na pomen razhajanja, razdelitve; in tu se nahaja v slovenščini beseda klati, ki obsega pomen razdeljenja in tolčenja, pobijanja (spalten, schlachten.) Ta je z nemškim schlagen toliko v bližnjici, kolikor se tihnica k po sorodnih jezikih 'sprehaja v s in s, in kolikor je tihnica g le mečje poje-manje pervega koreničnega glasu fe; izvirna korenika oboje besede pa se nahaja v sanskritskem kr, ki pomenja mnogo: kriviti ee, karati ali tepsti, in tudi deliti (podaljšana korenika je sanskritsko krt, slovensko krat). S slovensko koreniko klati pa se prihaja še dalje, namreč na kore-niko plati, ki se razodeva v besedah pol, plat, spol. Tihnica k se namreč večkrat tudi sprehaja v tihnico p; v sanskritskem se ima sem gredoče prthu, plat, stran, v latinskem pa pars, part, del, kjer je ohranjen še pervotoi r. Kam se po takem pride na zadnje?  Menim,  da na besedo
319
pleme; zakaj kaže se, da je zvezana ravno s koreniko plati, in v roda z besedo plat, spol, v poslednje pa, ako se povzame vse izpeljevanje, je tudi v rodu z nemškim schlacht, geschlecht. Kako tedaj, nam je treba rabiti besede ž lah t a in žlahten ali žlahen? Ni ravno nobene sile; dokler še niso pozabljene domače besede rod, blagoroden, pleme, plemenit, in reki smo si svoji, smo si v rodu, on je od rodii, tako dolgo so unih ptujk lahko zderžujemo, razun če jih hočemo rabiti kot poslovenjene ptujke. Vendar za žlahto drugi Slovani sploh le rabijo domače besede, rod, rodbina, rodstvo, svojstvo, pokrevenstvo, pribuznost, h kterim se utegne pri-djati sorodstvo; za žlahtnost pa deloma sicer tudi rabijo ptujkešlahta, šlahetnost, šlahetstvo, šlehta, šlehtictvi, vendar niso še zavergli domačih plemenitost, blagorodnos t, blagorodstvo, urozen-stvo, urozenost, rodovitost.