Za poduk in kratek čas. Poslanci dr. Tonkli, dr. Schmiderer, dr. Vošnjak pa Slovenci. II. Naučna pravila zahtevajo, da se na naravnej podlagi ljudskih šol mladina dalje razvija v srednjih šolah. Ker so ljudske šole po slovenskih straneh večinoma slovenske, naravno bi bilo, da iz njih prestopajo učenci v slovenske srednje šole. To je naravno, kot je piav naravno, da po nemškib pokrajinab učenci iz nemškib ljudskib žol prestopajo v nemške srednje šole, ne pa v francoske, poljske ali ruske. Vendar pri nas se ne godi tako. Srednje šole so po vseh od Slovencev naseljenib deželah nemške ali pa Jtalijanske, tako na pr. v Istri. Na Kranjskeni, Stajerskem, Koroškem in Primorskem, zlasti na Goriškem in v Trstu, so nemške. Clovek se mora čuditi, da učenci piibajajo v srednje šole brez znanja nemskega jezika in veudar se poučujejo skozi in skozi v tem popolnoma nezuanem tujem jeziku. Kako se v takih razmerab moreje poučevati, presojajo naj strokovnjaki in soluiki. Deželni zbor Goriški je bil to napako popravil, vsaj nekoliko, ko je 1869 sklenil dotično postavo realki. Določil je uauiieč, da so vsled naravnih zabtev na nižjej realki vstrični razredi, slovenski učenci se imajo slovenski poučevati, italijanski pa italijansko. Poleg tega naj se tudi nemški jezik kot predmet tako poučuje, da se vstrieni razredi na višjej realki zjedinijo ter vsi skup nemški poučujejo. Kaj je storila visoka vlada nasproti temu sklepu! Potrdila ga ni, za- vrnila ga je rekoč, da utrakvizem t. j. poučevanje v dveb jezikib, v srednjih solah škoduje ponku. Deželni zbor je na to hotel v okom priti re6enej napaki ter je skleuil v«o realko ločiti v dva oddelka; v enem se bi imelo vse poučevati italijansko, v drugem pa vse slovenski. A tudi ta sklep ni bil po godu visokej vladi, če prav je bil utrakvizem popolnoma odpravljen. ln kam smo dospeli s tem? Da se vspešno sploh ne poučuje. Pozaeje so hoteli temu priti v okom ter so ustanovili posebni pripravljavni razred. Vsi učenci, ki hočejo stopiti v srednje šole, morejo vanje stopiti le skozi cedilo pripravljavnib razredov, v katerih se samo nemški pončujejo. Ali je mogoče, da se otroci v jednem letu priradijo nem.škemu jeziku toliko, da se v srednjih šolah v vseh predmetib le nemški poučujejo, to gospoda presodite sanii. Kaj je naše stalisče? Našc stališče je postava. Ker nam postava ustavno zagotavlja ravnopravnost, zatorej le zahtevamo, da se ta postava izvrši. Mi ne zahtevamo nobene predpravice, nobenega pripusta, mi zahtevamo le izvrševanja one postave, katero je u>tavna stranka sama leta 1867 sklenila, namreč izvrševanja § 19 osnovnih postav. Clovek bi ruislil, da bode vsaj v srednjih šolab visoka vlada gojila slovenski in oziroma hrvatski jezik v Istri. Ko bi vsaj bilo zapovedano, da se učenci slovenske, oziroma hrvatske krvi, morajo naučiti svoje materinščine. A temu ni tako. Neki prejšnji naučni minister je namreč zapovedal, da je vsakemu slobodno, materinščine se učiti ali ne. Ce so se oglasili za njo, zavezani so učiti se je, a le za pol leta. Če se za njo ne oglasč, treba se jim ni učiti slovenščine. Ali se tt> pravi, gojiti sloveasko narodaost? Ravno uarobe, to tudi nasprotuje § 19 osnovnih postav. Zato resnobno opominjam visoko vlado, da naj odpravi napako, po katerej leni otroci določujejo, ali se materiuščine bočejo učiti ali ne. Vsak dobro vo, da se mladina prerada ne uči in da le naglo pregovori starše, naj jih oproste nauka v materinščini, 5eš, preveč so obloženi z drugimi uki in prehudo se morajo ubijati s težavami nemškega poučnega jezika. Mi Slovenci kot skapni narod prebivamo po skupnih deželab in pokrajinah ter štejemo nad 1,200.000 duš. Tolik narod gotovo živo potrebuje vsaj nekoliko slovenskib srednjih šol, v katerih se bi dalje naobraževal; to zanikati se pač ne bode nikdo drznil. Tudi imamo toliko učeče se mladine, da bi nje število vsakako opravičevalo ustanovljenje nekoliko slovenskih srednjih šol. Tako je n. pr. na ljubljanskej gimnaziji 434 učencev Slovencev, na realki pa 112, na giuinaziji v Noveua mestu 154, v Kranji, 30, v Kočevji 7, v Mariboru na gimnaziji 159, na realki pa 17, v Celji 112, v Ptajetn 79, v Gradci pa 21 dijakov Slovencev; dalje je v Gorici Slovencev na girnnaziji 162 na realki pa 26, v Trstu na ginmaziji 41, na realkah pa 18, v Paznu pa »5, v koroški srednjib šolah jih je 68, v Varaždinu 26, V Zagrebu pa 9, po takem skup 1450 slovenskih dijakov, ne glede na one dijake, ki so sicer slovenske kivi, a iz različnib vazlogov niso za Slovence vpisani. To število bi pac opravičevalo ustanovljenje vsaj nekoliko slovenskib srednjib šol. Res se sedanja visoka vlada lebko izgovarja, da v dosedanjem kratkem času še ni mogla izpolniti svojega programa; a nadejati se bi pač moral, da bi bila vlada vsaj storila kaj, kar bi pripravljalo na izvršitev narodne ravnopravnosti. Na to se bi pae morala posebno ozirati pri imenovanji profesorjev pri srednjih šolab. Vsak bi pričakoval, da bode visoka vlada v srednjih šolab na Primorskem nastavljala take profesorje, ki znajo oba deželna jezika ali vsaj jednega. A tema ni tako; načeloma se pri nas nastavljajo le taki ueitelji, ki znajo samo nemški. To se pač ne pravi ravnopravnosti gladiti pot, ampak zapirati. (Dalje prihod.) Smešničar 22. Prideta, stari udovec, kot ženim i tudi stara nevesta k nauku, da se bočeta ženiti. Pitajo duhovnik ženima: kteri zakrament je najpotrebnejši? On odgovori, da sv. zakon. Za tebe, drngače se nebi ženil, rečejo dubovnik in ga dalje pitajo: kteri rožni venec se v postu moli ? Reče: nevem. Ko je ženim tako modro odgovoril, pitajo nevesto : ktera božja oseba je za nas umrla? Ona reče: če je ktera unirla, Bog se njej smili 5rez dtišo ! Radoslav Rižnar.