262. številka. Ljubljana, sredo 15. novembra. IX. leto, 1876. SLOVENSKI NAROD. Izhaja vsak dan. izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po pošti prejeman za a vstro-ogers ke dežele za celo leto 1H gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za inescc, 30 kr. za četrt letu. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljublj ano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeinan za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje ođ četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, o kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolinanovej hiši št. 3 „gledališka stolha". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolinanovej hiši. Beseda carjeva. Angleški prvi minister, pokršeeni jud Di-sraeli, zdaj tudi lord Beaconsfield zvan, dejal je pretekli četrtek na pojedini pri londonskem županu do vsega sveta, posebno pa do Rusije adresirano bahanje: „ Anglija je vseskozi dežela miru ali če bode boja treba, potem nij nobena dežela za vojsko tako pripravljena ka kor Angleška. Ona nij dežela, ki bi imela vprašati, ali naredi drugo ali tretjo vojno ekspedicijo. Ona bode vojsko za pravično reč začela, pa jo tačas končala, kadar bode pravica zagotovljena, ne prej". Tako se grozi Anglež Rusu. Telegraf nese te ponosne besede Angle zeve po svetu in tudi v Rusijo. Tam precej vstane človek, katerega klicu in ukazu se pokorava naj več milijonov v Evropi, in govori besedo svojemu narodu: „Jaz sem zahteval osvobojenja za kristijane tvoje brate v Bulga-riji in Bosni, ako se moj pravični zahtev ne izpolni, odločil bode meč." To je odločen in jasen ruski odgovor. Obadva imata meč in ogromno vojsko pripravljena, vsak za svojo „pravično" stvar. Ali pravica je samo jedna v jednej stvari. Kje je tu V Angleškej je „pravična stvar" le oliranjenje barbarske klavke krščanstva Turčije, Rusiji je pak osvobojenje in zboljšanje stanje kristijanov na iztoku. Je li mogoče, da 80 v 19. stoletji po Kristu še hinavci, kakor so ti Angleži? Uže, da so Angleži in Rusi, po svojih prvih zastopnikih kar tako golo in brez vseh diplomatičnih ovojev izgovarjano besedo „vo j s k a* začeli rabiti, ko vendar do zadnjega trenutka pred napovedanjem udarca nij navada vsega povedati, kaže, da imajo malo za sebe oni, kateri ne nehajo upati, da se bode še mirno razmotala cela velika stvar. Vojska, ki more nastati in po teh silnih izjavah skoro gotovo bode prišla mej velikanskim angleškim bogatim in mej ruskim močnim narodom, zavzela bode tako ogromne dimenzije, kakor si še misliti dan denes nij mogoče. Te velikanske vojne bi se bila ofi-cijalna Rusija za zdaj Še rada ognila. Pripravljala se je dvajset let na njo; ali resna, matematična in preračunjajoča, kakor je Rusija in njena diplomacija, rada bi bila, da se ta velika odločilna borba še odloži. Srbija, ali bolje: trpeča in nestrpljiva turška Jugoslavija jo je prisilila, da ne more več odkladati. Odločila se je Rusija, če prav v nekaterih slojih nerada. Zlasti ruski car nerad. In to nerado postopanje, kljubu temu, da je energično, izraža se v carjevej besedi. Car je namreč, prvič govoreč „za slo vansko stvar" pohvalil Črnogorce, da so se junaško borili, ali pristavil je, da se „ža libog o Srbih ne more isto" reči. Uže včeraj smo to carjevo besedo obžalovali. Obža loval jo bode sigurno tudi tiho ves zaveden slovanski ruski narod, obžalovalo vse Slo-vanstvo. Nij bila potrebna. Samo sovražniki Slovanov se je vesele in jo uže rabijo, da bi Srbe na Ruse nabujskali še bolj. In v nesreči je človek in narod slep, ter ne prevdarja hladne, ne zna pravične graje prenašati, pa tudi nij dobro v tacem trenotku kaj očitati. Naj se Srbi potolažijo s fcm, da jih graja le ruski nemeoljubi car, a ne narod ruski, ne Slovenstvo. Poleg tega pa naj odlože ves šo- vinizem, ki se je pred vojsko kazal. Naj vidijo, da le v Slovanstvu je njih rešenje. Morda je carjeva beseda le v tem smislu rečena. Srbska nesreča i ruska žurnalistika. Iz Rusije. [Izv. dop.] Ure strašne muke in trpljenja so prošle. Zopet smo začeli nekoliko oddihavati, zopet smo uspeli ogledati se, zopet vemo, kje smo, kako daleč nas je unesla strašna burja, katera se je razgrmila nad delom slovanskim, katera je hotela unesti vse uspehe strašnih žrtev na to, da bi postavili ogelni kamen slovanskemu narodnemu hramu svobode i napredka. „Denes je vzet Šlegovac, srbske sile so razbite popolnem, Aleksinac vzeli so Turki kakor vzračno kroglo, Kruševac uže pada, Deligrad je obdan s Turki, kateri vse žgo, kar koli dosežejo, Černjajevu so odpovedali srbski polki, mej njim in vojnim ministrom Nikoličem vršil se je dvoboj, v llelgradu strašna zmotnjava, Srbi kažejo silno sovraštvo proti Rusom etc. etc.tl Tako je šla ena telegrama za drugo v svet, tako smo dobivali eno izvestje žalostneje od druzega, tako smo hodili poparjeni od dne do dne vedno bolj in bolj, tako je vsak rodoljub obžaloval na vso dušo ta značaj svojega naroda, kateri obstoji ravno v čistejši neslogi, tako smo deklamirali drug druzemu: „Zapadno slovanstvo se je položilo samo, samo v — grob." I če bi ne bilo nikakih poročil, katera bi pričala o hrabrosti in sili ruski, morali bi tudi pribaviti k navedeni tiradi: „Da, ne samo zapadno slovanstvo, no sploh slovanstvo je pokopano, če ne na vselej, 0 indoevropskih jezikih. (Iz angleščine poslovenil K. Glaser.) (Dalje.) Če to panogo imloevropskega debla, h katerej pa ravno omenjeni jeziki spadajo, imenujemo romansko, velja to le glede njihove zgodovine in sedanje oblike; kajti oni so le sini eno posamezne panoge, namreč italske; zasledovati, kako se razvijajo iz latinščine, je zelo zanimivo*); za vsako vrsto jezikoslovskih vprašanj nahajamo obilo izgledov; pa z ozirom na indoevropsko deblo so le važni kot potomci latinščine. Razvitek latinščine se nam razjasnujo po raznih virih. V klasični obliki nam predočuje govor omikanih Rimljanov iz prvih dveh stoletij pred Kristovim rojstvom, bolj je opiljena *:) Vsak jezikoslovec bi uioral zgodovinsko slovnico enega romanskih jezikov znati. Prestavhavec. kakor se nahaja v delih najstarejših pisateljev Livija Andronika, Plavta, Terenca, pa še v večjej meri se razlikuje od jezika starih rimskih časov, iz katerih imamo spominke, kakor na pr. napis na Duilijevem stebru, nadgroben napis Scipijonov, posebno pesni Salijev in arvalskih bratov (fratres arvales) iz poprejšnjega pa še nedoločenega časa; tudi najboljši latinec bi v zadrego prišel, ko bi nam prestava od zdavnej ne bila shranjena. V teh spominkih nam je marsikatera oblika obvarovana, ki nam razjasnujo, kako se je po glasovih in oblikah r»zvijal latinski jezik. Ostala sorodna narečja italska še k temu mnogo pripomorejo. Oščina je bil jezik Sanmitov in njihovih zaveznikov, katerim so Rimljanjo po j težavnih in dostikrat dvomljivih bitkah vla-darstvo črez Italijo izpulili; rabila se je oščina v južnih provincijali italijanskih blizu do prvega stoletja pred Kristom; kovan denar in napisi 1 nekoliko podučujo o obliki in značaju Iomenjenega narečja. Umbriščino, jezik severno-izhodne Italije nam kažejo evguvinske table, ki so popisane z molitvami necega duhovskega reda in se pripisujejo četrtemu stoletju pred Kristom. Od velščine in sabinščine, izmej katerih se prva bolj umbriščini približuje, druga pa latinščini, se je nekaj spominkov našlo. Razložiti in razvozi jati se dajo ta narečja samo v zvezi z latinščino, pa še to ne popolnem ; nekatere posameznosti latinščine se dajo s pomočjo teh narečij tolmačiti; vsa narečja pa lehko imenujemo „italsko panogo". Misel, da se je latinščina narodila iz latinskih, oskiških in sabinskih ali pa še celo nesorodnih etruških elementov, ta misel, rečem, spada v poprejšnje dobe jezikoslovnih studij in se sedaj celo odbija ; da bi pa latinščina nastala iz grščine, kakor so poprej pogostoina mislili, tega nobeden veljaven jezikoslovec ne misli. Najstarši spominki grškega jezika sežejo v tako staro dobo, kakor pri nobenem drugem narodu; celo na tanko iu drobno se ve da, se ne more določiti čas, v katerega spadata Ilijada in Odiseja, velikanski in nedoseženi pesni Ilomerjevi, pa vendar se bližajo rali prej uže videti izhod svoje vojske, dni zega imeti nij mogla, nijste mogli ne znati, tega, vam so to trdili od vseh strani), a vi nijste hoteli slišati, ker pred vami se je vrtila nekaka hi mera kraljevskih kron, kne-ževskih naslovov in ieldmaršalskih žezlov, v lovu za katere vi brez vseh ceremonij nagro-mudili telesa ruskih dobrovoljcev, za katerimi vpijete, da bi jih vam Še vedno pošiljali, in sedaj če nijste prenehali. Kaj je postalo iz vseh teh sil? Kje so naši dobrovoljci? Kdo bode odgovarjal za nje pred Rusijo ? Dajte nam iste, kateri so krivi vsega tega!" Res, beseda grenka, in će bi stranka, katera dela take pregovarjenja, imela v sebi toliko moralne sile, kolikor ima v sebi surovega materijalizma, mogli, da celo morali bi utihniti pred njo. Morali bi si šepetati teško očitanje in misliti o tem, kako in kaj nam je delati, da bi take strašne reći. katere se nam očitajo, kolikor je mogoče, odbili. No stvar nij taka. In ravno zato se nam nij treb a nič bati, Če bi tudi organi „starih Rusov" prisojedinili se k tim ostrim pridigam, dasiravno moramo priznati, da so ti dosti bolj pokojni, da ne-majo toliko grde smelosti, kakor pa je imajo borzijanci. Nam more biti pri srci tem lehče, ker protivna stranka borze ima za sebe vse prednosti, katere v tom slučaji predstavljajo važnost in istino. Smemo reči, ka je ta naša stranka v resnici stranka ruskega naroda, smemo reči, k a ta stranka i v druzih obziri h ima za soboj vse, kar budi duh, kar dviga narode, kar tvori velika dela. Čujte, kako prvi organ te stranke — „Novoje Vremja" — odgovarja „Birž. Ved." na članek, katerega košček smo priobčili spredaj. Zakaj vi, g. Poletika — redaktor „Birž. Ved." — to vprašate, koga vi vprašate, in kdo bi imel dovoljno veselja, na taka vprašanja odgovarjati vam? Vi o tej borbi ničesar ne razumete, vi mislite, da je to ravno taka borba, kakoršna se vrši na „birži", kjer se rezultati povišanja in ponižanja v istej minuti dobivajo. No rezultatov nravnih vi nemate, vi jih ne znate, vi jih ne razumete. Da, vi celo kričite: „dajte nam iste, kateri so krivi vsega tega!" Da v historičnih, narodnih jav-Ijenjih policija ima značenje! Vi delate dvi-ženje dobrovoljcev brezmiselno, neumno. No I ruski ljudje so znali, zakaj so oni šli v Sr- bijo, znali, zakaj so se Žrtvovali, znali, zakaj tukaj gre. Vi žalite njihova čuvstva, vi govorite, da jih je nekdo suval tja. Njih nij suvala slava, ne želja, nagrabiti si polni žep, ne, gnalo jih je čuvstvo velikodušja, bratstva-V življenji narodov in v njih zgodovini so taki momenti neredki, in sestavljajo narodno slavo, narodno čast in narodni ponos. Ž njimi se zlaga krepka podloga bratstva in solidarnosti narodov, temelj se poklada ž njimi za neizmerno bolj krepko podlogo, nego z borzijanskimi, bankovimi in vsacega roda špe-kulatorskimi mejnarodnimi viteštvi." Vidite kako mora soditi vsak pošteni človek, kateri neizgubi svoje plave pri vsakej, prvej nesreči. Napade „Birž. Ved." objasnjujo se jako prosto. Nijso imele toliko smelosti, da bi bile načele iti proti narodnemu toku, ko se je vojska začela. A zdaj,- ko je v Srbiji nesreča bila, zdaj g. Politka skuša zadeti ono> struno našega občinstva, katera nikoli nij pela v korist slavjanskega dviženja, i tako> on kriči: „Dajte nam tiste, kateri so vse to> zakrivili !u Vredni sekundant vrlega „Nov. Vr." so> „Moskovskija Včdomosti", katere srbsko nesrečo tako objasnjujo: „Če se angleški korespondenti, zavzemajo) zdaj za ruske dobrovoljce in za generala, Černjajeva, karajoči Srbe za sramotno bojazljivost, in če mislijo videti ohlajenje v Rusiji do Srbije, oni se strašno motijo v svojih nadah. Srbi kneževine so narod zemlje-delni, mirni, pozabili so v času dolgega mira svojih hrabrih prednikov, ali nijso mogli probuditi v sebi tvrde narodne zavesti, katera veže vsako historično narodnost. No Srbi kneževine celo ne morejo imenovati se narod r to je samo košček naroda, kateri ne imeje organičnega značenja. No mi ne moremo in ne smemo zabiti, da so Srbi kneževine jednodušno vstali na pomoč svojim bratom, kateri se trpinčijo po zverski. Da srbsko opolčenje, zbrano iz ljudij, kateri nikoli nijso videli puške, v nekolikih mesecih nij moglo osvojiti si lastnosti) redne vojske, izvrstno organizovane in silne po svojem duhu, to nij nič novega, nič čudnega. No mi vemo, da je ravno ta srbska vojska pri vseh svojih nedostatkih zdržala tri mesece nejeduako strašno borbo, da je dan za dnevom v njej rasla disciplina in tvrdost A'saj na nekaj decenij z vsemi svojimi prelepo zvonečimi idejami, ker ono nema sile, uresničiti to, kar se da zložiti v prelepo frazo." Valovi so se nekaj polegli, in kakor sem uže rekel, zdaj vemo, kje smo. Vemo vse to in postali smo bolj mirni samo za to, ker je Rusija govorila svojo odločno besedo, na katero je morala Turčija poslati svoj „da" ali „ne", od katere je zavisna bila in je še jugo-slavjanska osoda za naprej, katera je vso Evropo prestrašila globoko, katera je zopet povzdignila vse milijone Slovanov, kolikor bi jih bilo s tal kamor so pali obupovaje nad svojo bodočnostjo. Stoječ na razvalinah strašnega požara, kateri nam je pokončil o mnogo naših srčne j -ših upanj, gledamo nazaj in sodimo o priliki strašne nesreče. Vi si lehko mislite, da v tem vprašanji morala je pokazati se velika razno-obraznost mnenj, vi si lehko predstavite, da nekateri strašno upijejo, se kregajo, zrairjajo i modro povsod pribavljajo: „eh, kaj nijsmo vsega tega znali naprej, ka-li nijsmo vse to govorili naprej V" To so namreč ljudi one stranke, kateri uže od začetka slavjanskega boja nijso mirno spali za to, ker je rusko občinstvo začelo kazati tak silne simpatije zagraničnim Slovanom, ker so se tresli za svoj žep, da bi namreč ne postala moda, Tca tisti nij obrazovan, ki nema srca ni čuvstva, kateri nič ne položi na žrtvenik za slav-jansko delo. Čitatelj je uže uganil, kakovi so to ljudje, da so to ravno tisti ljudje, kateri so pripravljeni za rubelj prodati ne samo vse prekrasne ideje svoje, če bi jih kaj imeli, no i dušo svojo i svoj krst, če jo bi imeli i če bi ga priznavali. K temu razredu spadajo tudi tako imenovani „stari Rusi", kateri samo znajo, daje na svetu nekaka velika Rusija, a vse drugo jim je „prazne sanje". Čujte, kaj govori organ špekulantov, Židov in materijalistov — „Birževija Vedomosti": „Zakaj ste vi — srbski voditelji — Rusiji vzeli življenje toliko tisoč hrabrih, energičnih, brezkoristnih njenih sinov? Zakaj ste jih sunili v gotovo neizbežno, celo brezplodno za slavjansko delo in polno strašnih muk smrt? Vojska ne more biti brez ranjenih, brez ubitih to vemo; no vaša vojna bila je vojna brez smisla, brezrazsodna in nemogoča. Vi ste mo- brez dvombe začetku prvega tisočletja pred Kristom. Kakor italščina, se je tudi grščina v več narečij razrezala, ki so drugo poleg druzega živela, dokler nij politična važnost in slovstvena prevaga AtenČanov njihovega narečja povzdignola, splošno priznanega pismenega jezika na celem Grškem nij bilo. Naj-starša atiščina se nahaja v spisih treh velikih dramatikov; približuje se bolj starši Ilomer-jevi in Ilezijodovi (I. 700) in poznejši Ilerodo-tovi (1. 400) joniščini, nego Alkmanovi, Pin-darjevi in Teokritovi doriščini ali Alcejevi in Safinini ejolščini (GOO—250 pred Krist.). Razlike grškega govora so neznatne z ozirom na razlike italskih narečij, pa so glede na zgodovinsko razvijanje grškega jezika silno imenitne, kajti vsako donaša k celoti kako zrnce, ki je menj oluščeno in spremenjeno v narečju kot v občnem pismenem jeziku. Tudi novejša grščina ima narečja, ki pa so manj znana v posameznostih. Slovstveno narečje sedanjih Grkov se imenuje romaiščina; veliko manj se razločuje od klasičnega Demo-stenovega in Platonovega govora, nego novejša romanska od Virgiljevega in Ciceronovega. Razlika je tako mala, da so se nekateri Grki v ta čuden in utopičen namen združili, nemirno prebivalstvo malega in neznatnega kraljestva na to prisiliti, da bi govorilo in pisalo, kakor so junaški pradedje govorili in pisali. Treba je vspeha čakati; če bo vgoden, bo to prvi izgled, da jo tako početje se dobro izvršilo. Od Azijske panoge indoevropskih jezikov obmimo se najpoprej do iranščine ali perščine, ker nam je najbližji. Najstarši spominki so napisi na skalah v zagozdnih oblikah (Keil-form), v katerih so Ahemenidi Darij in Kserks, perzijski vladarji in njihovi nasledniki, neiz-brisljiv spomin svojih imen in djanj potomcem zapustili; še pred petdesetimi leti so bili ti napisi nerazvoljive zagonetke; zdaj pa je po rodovitni bistroumnosti in potrpežljivosti človeški, ne brez pomoči ugodnih okolščin, vsaka beseda in vsaka črka razumljiva na veliko korist jezikoslovstvu in zgodovini. Najstarši napisi se prištevajo petemu stoletju pred Kristom, in so tako obširni, da nam zamorejo predočiti jezik starih Perzijancev, s katerimi so se Grki tako dolgo bojevali najprej za neodvisnost, potem za gospodstvo. Blizo isti, deloma tudi starejši dobi se prištevajo svete knjige Coroastrovega veroiz-povedanja (Zarathustra), knjiga Cendavesta (Zendavesta), ali tudi krajši Avesta; jezik, v katerem je ta knjiga pisana, se imenuje sploh. „zend" ; nekateri učenjaki jo imenujejo „sta-roiranščino", drugi „starobaktrščino" od dežele Baktrije, ki je severoizhoden del velikega iranskega zemljišča. Da se je nam ohranila, za to se imamo zahvaliti v zapadni Indiji živečim Parzom, kateri so v sedmem stoletji, ko so Mohamedanci Iran si osvojili, bili tjo pri-bežali in svojo vero na Orniuzda (Ah ura-Mazda „Veliki duh") pod zaščitom indijskem in angleškem še do denašnjega dne čisto in verno ohranili. Avesta je spisan v dveh različnih narečjih, v starejšem in mlajšem; nekatere teh molitev in himnov se stavijo v Coroastrov čas, več kakor tisoč let pred Kristom; pa večidel tega dela spada v poznejše Čase. V novejši iranščini, v tako zvanem Pehlevi ali Huz- in da je bila sposobna biti bitve, trajajoče po nekoliko dnij zaporedom." Rusko obščestvo v gromadni večini sodi o delu slovanskem tako, kakor sodi vsak, kateri ne odjenja od svojega dela zaradi vsake brce, katera se mu je priključila. F. M. Št. Iz državnega zbora. (Konec.) Foslanec Herman nadaljuje: „Kammora to vesti, oflcijalna država v vsakem obziru daje slab zgled? Zaspala morala oficijalne države nas kvari; •ona je ključ do vseh naših trpljenj, do vseh naših nezgod, do naše notranje in vnanje onemoglosti, do one zibajoče se politike, ki pravemu domoljubo z rudečico obliva obraz, in katera Avstrijo dela za vsako zvezo nezmožno, ker nij zanesljiva niti odkritosrčna. Brez morale se tudi v politiki ne izhaja, brez nje nij poguma. Le morala krepi, le oni omahuje in se boji, kdor krivico dela. Morala v držav-nej upravi je narodno veselje do življenja, brez katerega največje države veselja ne morejo ■obstati. Nemoralen je centralizem, ker pomenja vedno zlorabljenje morale. Na njegovih tleh so zrasle akte uprave, katerih sem omenil. Centralistični sistem nij zmožen, da bi moralen bil in moralno delal, nij zmožen, da bi pod principom morale vse zjedinjal k složnemu življenju druzega poleg druzega, k složnemu delovanju druzega z družim. Izigraje enega proti druzemu drži na ta način pod jarmom, dela svojim narodom življenje v državi neznosno, deluje odpahovalno na ven. Ker država ne upotrebuje svoje oblasti na pravi moralni način, jej zdaj nihče več ne želi vspeha, je vsakemu vse eno, ali pa se mu še dobro zdi, ako se državi primeri kaka nesreča. Da država se svojim sistemom in svojo politiko tudi na ven nij zmožna delovati, to dokazuje njena politika onemoglosti ob uri ko se rodi nov svetovni red. Velika država, tako piše avstrijsk domoljub in politik, katero njena politika tako daleč privede, da svojim narodom ne more vdihati ljubezni, svojim prijateljem ne zaupanja, svojim sovražnikom ne strahu, taka država vareš, imamo prestavo te knjige za duhovnike; ta jezik je bil slovstven jezik zapadnih dežel iranskih tri sto let po Kristu in je tim bolj mešan s semitskimi elementi, čim bolj se bliža mejam. Nekoliko napisov in opisov na kovanem denarju za časa prvih sasanidskih samovladarjev nam ponuja nekaj berila v ome-njenom ali vsaj sorodnem narečji. Večidel verozakonskega perzijskega slovstva se nahaja v mlajšem in čistejšem iranskem narečji, ki se imenuje: „Panz" ali „Pa-zend". Pazend se je govoril na bolj vzhodni strani in blizu v tem času, ko so se Maho-medanci teh dežel polastili; pozneje, ko seje Perzija utelesila moslemskemu vladarstvu, je nastala nova perziščina z bogatini slovstvom glede pesništva zgodovine, modroslovja in vede. Največjo delo je Shah - Nameh ali „knjiga kraljev" od Firdusija (umrl 1. 1020) narodna junaška pesem v pravem pomenu, velikanskega obsega, lepega in bogatega obsežka z ozirom na domačo zgodovino, pravljice o junakih in bogovih tistega pokolenja, ki je oživilo staro neodvisnost in slavo perzijske neodvisnosti. Z najbolje stori, da svojo hišo v red spravi, kajti njen obstanek se nagiba h koncu. Omahljiva politika in polovičnost svedočite vedno o slabosti značaja in sodenja, in kdor ene misli ne more popolnem pojmiti in izvesti, ta nij sposoben za državnika, najmanj pa še za avstrijskega, ki mora v svesti si cilja in navdušen z nravnimi načel', trdnega koraka spredaj stopati, ako hoče, da osrči prijatelje monarhije in razoroži njene sovražnike. Da-li se ima na Dunaji moč in veselje, s temeljitim spre-menjenjem sistema in s poklicanjem drugih mož državo oteti z robu gotovega propada, tega ne vem, le toliko rečem, da je država pod vsemi razmerami dolžna, deželam njihovo dedščino izročiti v samoupravo. Deželam je treba vsakej posebej samostojne, nravno-ozbiljne, složne, krepke, stalne vlade, ki njihove zadeve oskrbuje z ljubeznijo in razumom, da se zopet okrepčajo od one siromaščine, v katero jih je pahnilo onemoglo, strankarsko dunajsko gospodarjenje, ki ima le poguma proti svojim loajalnim narodom in strankam. (Pravo ! na desnici.) Poslanec grof T h u r n pravi, da so predlogi odborovi le palijativna sredstva, ki niti ne koristijo niti ne škodijo. On predlaga, naj se ustanove okrajni komisarijati, kakor so obstali do leta 1850. Poslanec Neuvvirth in drugi stavijo potem sledečo interpelacijo na minister predsednika kneza Auersperga: „Iz javnih listov pozvedamo, da je gospod ministerpredsednik deželnim načelnikom poslal okrožnico, naj strožje gledajo na tiskovno policijo. Zato stavijo podpisani interpelacijo na slavno vlado: 1. Je-li gospod ministerpredsednik res odposlal tako ali enako okrožno pismo? 2. Je-li slavna vlada pripravljena, položiti obseg te okrožnice na mizo visoke zbornico ?" Podpisan je Nemvirth in 54 drugih. Ministerpredsednik na interpelacijo takoj odgovarja. Pravi, da se je okrožnica res razposlala, se ve da ne taka, kakor jo listi prinašajo. On čita potem okrožnico od besede do besede. Okrožnica pravi, da so se duhovi mnogih razredov prebivalstva zaradi obravnavanj o ponovljenji ogerske nagodbe in zaradi dogodkov, ki se vrše ob meji avstro-ogerske monarhije in zaradi vedenja vlade v tej zadevi vzburili; taki odnošaji, češ, terjajo, da vsi vladni organi ozirom na oblike je jezik zelo siromašen in se more zarad tega angleškemu primerjati in je bliže jeziku ahmenidskih napisov, kakor avestinemu. Rabi se še sedaj, pa je z mnogimi tujkami pomnožen, posebno iz arabščine. Tu so še drugi različni jeziki, ali na Iranskem samem ali v sosednjih deželah, kateri so si z omenjenim sorodni, Čeravno so njihove iranske posebnosti manj znane zarad sprememb, katere so doživeli, odkar so so ločili od rojstnega debla. Izmej teh je najvažnejša armenščina, z bogatim slovstvom začenjajočim se petega stoletja, ko je armensko ljudstvo sprejelo krščansko vero. Drugi jeziki so: osetščina na Kavkazu; kurdiščina, narečje divjih pogoijancev mej Perzijo, Turčijo, in Rusijo; konečno afganščina ali Puhto, ki se je v naj novejšem času začela nekoliko likati. Pridemo nazadnje do ono panoge, ki se je razširjala po Indiji. Vsi jeziki, ki so se govorili po neizmernih ravnali indijskega polu-o toka, raztegajočega se mej himalajskimi snežinki in indijskim oceanom, ne spadajo k naši svoje delovanje pomnožijo, da se zakon izpolni v vseh obzirih. Posebno pa se deželni načelniki opozorujejo, naj posebno na perijodično časništvo pazijo, ker velik del časništva ne deluje koristno, ker razširja vznemirjajoče vesti, ker imputira vladi namene in načrte, katere potem pobija, in s tem proti vladi ali njenim organom vznemirja. Okrožnica dalje nalaga, naj deželni načelniki zaupno, vestno, poduče predstojnike političnih policajskih uradov, in ravno tako državne pravdnike. Dalje naroča, naj se posebno pazi tudi na inostranske časnike, ki zahajajo v našo državo in ki jo sistematično podkopavajo, želeč, da se jej odcepi nekaj ozemlja. Ko prečita minister predsednik okrožnico, se seja sklene. Jugoslovansko bojišče. Černjajev je še v Belgradu. Pred odhodom iz Paračina govoril je ruskim oficirjem, naj ne obsojujejo srbsko vojsko, ker nij zmagala. „Predno ste prišli sem, morali ste pomisliti, da tukaj ne boste našli vojske, ki je izurjena v kasarnah in za borbo izobrazovana. Kri, ki ste jo prolili, nij le za srbski narod, ampak za slovansko idejo. To je bil dolžan vsak Slovan." Dalje Črnjajev pravi, da je imel samo 2000 Rusov v vojski. Srbska narodna vojska je večjidel na odpust puščena za ta čas, kar vlada premirje. Stalna vojska je v Belgradu, Kragujevcu, Sme-derevu in Ćupriji. Nova organizacija se nadaljuje. Iz Cetinja se poroča, da so tja prišli vsi vodje hercegovinskih vstašev, da se posvetujejo kaj početi mej premirjem. Muktar-paša je z desetimi jako razmrše-nimi bataljoni iz pasti v Črnej gori prišel v Trebinje nazaj. Druga njegova vojska se je v Gorico, v Bileče in Korjenico vteknila. V noči od 11. t. m. je v Trebinji zmrznilo 37 turških vojakov. Politični razgled* ^'»itratiije dežel«). V Ljubljani 14. novembra. Časniki avstrijski pišejo članke o Auers-pergovem pismu na deželne načelnike, naj bolj ostro in večkrat kontiscirajo časopise. Mi si panogi, samo nekateri na severni strani, v Ilindostanu samem, od Indusa do Gangeso-vega izliva. Gorovje v srednjej Indiji in v Dekanu je še last prvotnih prebivalcev, kateri so bili v prazgodovinski dobi v severni Indiji od Indoevropcev iztrebljeni ali podvrženi, ko so ti iz severozahoda iz Iranije prišli skozi isto s otesko, skozi katero so vsi osvojitelji Indije dohajali. Najvažnejši izmej živečih indijskih jezikov so : Ilindi, Bengali in Mahratta, vsak z nekaterimi podnarečji; eno izmej teh je Ilindostan ali Urdu, to je „taborski jezik" ki je nastal v taborih mnhomedanskih zmagovalcev Indijo po enajstem stoletju pred Kristom ; ima manj oblik, pa več arabskih in perzijskih besed izposojenih; rabil jim je kot posredovalen jezik mej zmagovalci in premaganimi nartdi. Jezik po celej Evropi potepajočih se ciganov, če ravno tu pa tam spremenjen po krajevnem vplivu, je po obliki in snovi novi indijski »patois" : cigani so indijski izseljenci. (Daljo prih.) o tem predmetu niti pisati ne upamo, če nočemo konfiscirani biti, ker večje strogosti je nij mogoče, kakor je v Ljubljani. In „Neue fr. Presse" si predrzne reči, da je v provincijali bolje, nego na Dunaji! Lovor)i, kattTih naši avstrijski ustavoverci v orijentalnoj debati nijso želi, tnufj s i. i **» poslancem ne dajo spati, zato pripravljajo baje oni svojo orijentalno debato. Tu bodo vendar bratje Hrvatje vsaj malo oglasili se? \' lita uj«» držuve. ttusLi ukaz o vojskinej mobilizaciji izide, tako se govori, uže is. t. m. Carju dohajajo z vseh stranij toliko navdušene ponudbe denarja za vojsko, da ne bode treba prisiljnega posojila razpisavati. — Dunajsk list poroča dalje, da ob Prutu se postavlja šest vojskinih oddelkov ruskih. — Bruseljski „Nord" da trdi, da govor ruskega carja je — miroljubiv! Konfvt'vm'v vsled govora ruskega carja niti ne bode. Nemška in avstrijska vlada z rusko vred baje dozdaj Angliji na njen predlog niti odgovorili nijsta. Trocarska zveza torej obstoji še. V li*(*f»'(il»i so napravili meščanje velik banket generalu Čerjajevemu na čast. Govorili so: Ristič na zdravje ruskega carja, naglasujoč, da so Srbi za tlačene brate orožje prijeli. Cernjajev je dejal, da nij bilo mogoče boljših vspehov voj — (Rojanska čitalnica) napravi dne 19. novembra besedo. Spored je: 1. Jenko: „Na moru", poje zbor. 2. Jenko: „Strunam\ .poje gosp. J. Čenčur. 3. Kosovelj : „Na boj-4, poje zbor. 4. Tombola. ."». Ples. Vstopnina je za ude prosta, za neude 20 kr. a. v. knjigovodje hči, stara 2*, leta, mestni trg št. 240;. z;i škarlatinko. — Blagorodni gospod Hoth vitez Kotbenhorst, c. kr. dvorni avetovnlec. star 59 et, v ulici Marije Terezije, Ai. 66. za oboljenjem črev. Z Dunaja 11. nov. Žitne cene so na inostranskih sejmih padle. A ker je vreme tako zimsko postalo, bodo menda kmalu nehale padati, ker se po vodi ne bo moglo do-važati ; pa tudi zato, ker ma^acini nijso posebno založeni. Pšenice so je jedva 10.000 metr. centov spečalo se je od prošlega tedna pala za 10 kr. Bila je najlepša po 13 gld., cenejša po 11 gld. 30 kr. Po rži so jako malo popraševali in so nekaj po cenah preteklega tedna, nekaj pa za 10 do 15 kr. co ne j Se prodajali; prodali soje okolo 2400 metr. centov. Ječmena domači pivovarji nijso nič kupovali; prodali so ga 420O metr. centov, po 8 gld. 30 kr. do 10 80 kr. S koruzo nij bilo nič, cene kakor v zadnjič ; ravno taka se je godila ovsu; bil je po 8 gld. 30 kr. do 8 gld. 40 kr. Tudi moko se je malo prodalo, ker so ljudje preskrbljeni in se nadejajo, da bodo cene padle. Iz Buda peste 12. novembra. Ker se je ažijo povzdignil in je vreme zimsko postalo, so se žitne cene zelo povzdignile. Pšenica ske doseči, ker je Turčija skozi 4 mesece iz je imela malo kupcev, a vendar je v ceni po- Azije in Afrike nove vojske na bojišče dova- skočila in prodaje se je na dan 8 — 10.000 žala, a Srbi so precej vse svoje male moči metr. centov. Tudi za rež se dajo višje cene. na bojišče vrgli. Srbija pak nij še zmagana. Koruza, letošnje blago, je za 20 kr. dražja. Minister Vasiljevič se je zahvaljeval vsem Slovanom za pomoč. Iz H»us** se poroča: V zbornico je dozdaj voljenih 97 takozvanih naprcdnjakov in 235 zmernih poslancev. Mej voljenimi so: Garibaldi, Depretis, Lanza, Iticasoli, itd. Dopisi. Iz Iteke 13. nov. [Izv. dop.j Kakoi lani predaval bode tudi letos na tukaj šnjej gimnaziji gosp. prof. Zupan o slovenskej literaturi počenši od Primoža Trubarja vse do najnovejše dobe. Predavalo se bode z obzirom na istodobno literaturo hrvatsko, v kolikor sploh slovenska literatura s hrvatsko v zvezi stoji. Tudi bode gosp. prof. Frankovir podučeval v češkem jeziku. — Vse hvale vredno je pod-vzetje omenjenih dveh gospodov profesorjev: širiti mej hrvatsko mladino poznavanje jezika in literature bratskih jej narodov, ker s tem pospešuje se vzajemnost slovanska, katera se pri hrvatskoj mladeži žalibože le preveč pogreša, a še hvalevredniji, ako se pomisli, da omenjena gospoda gori navedene predmete brez ikakove nagrade predavata, zgol v interesu stvari same, ter žrtvujeta čas in trud, da dosežeta svojo svrho. — Naj bi izglod teh dveh gospodov našel mnogo posne-malcev! Njiju trud gotovo ne bode zastonj, kajti dijaki iz gornjih treh razredov so se dali v velikem številu vpisati, ter jih pazljivo poslušajo. Ovsa manjka, zato se mu tudi cene vzili-gujejo. Domače stvari. — (Iz Beljaka) se nam piše: Denes je bila na bližnjih Stopicah poroka vrlo znanega slovenskega pisatelja in jezikoslovca, uredovalca slovensko-neniškega slovarja, čest. gosp. gimn. profesorja Julija pl. Klein-m a y r a, ki je vsem udeležiteljem A. Janežičeve slavnosti kot bivši predsednik in voditelj svečanosti v živem in častnem spominu, z na-rodnjakinjo, mlado gospodično Karlino Der-movčevo. Poroka se je vršila slovenski; priče 80 bile izmej prvili mož koroških Slovenov. >Inogaja sreča! Umrli v ljiil»ljtaiii od 10. do 13. novembra: Marija Jerič, delavka, mara 40 let, v deželni bolnišnici, /.a naduho. — Frane Levak, ključavničar, star 38 let, v mestu, ključavničarsko ulice, št. 2;>W, ,za pljučno tuberkulozo. — Pavla Major, stara 3s/4 leta, hči trgovinskega knjigovodje, na mestnem trgu št. 240, za škarlatinko. — Anton pl. Lang, sin ma-jorjeve udove, star 4*/» leta, v Slonovi u ici, št, 14, za davico. — Franc Ku. Matiser, zasobnik, Btar 49 let, v Franc-Jožefovi ulici šf. 7, za vodenico. — Marija Nežič, brile* ti let stara lici, mestni trg št. 3, ža božjastjo. — Ana Copans, delavca otrok, stara 6 let, v dež bolnišnici, za rakom. — Barbara Kle menčič, soproga mestnega uradnika in bišnega po St-Btnika, stara 64 L v sv. Florjana ulici štev. 64 za oalabljenjein pljuč". — Folicita Major, trgovinskega sr*« tcu* 13. novuinbru: Pri Slonu: Potrebuješ iz Selc. — Lauter iz Maribora, — Jakliš iz Kranja. — Ogrincc iz Trsta. JagriČ iz Kranja. Pri »l»v:*i: grof Ati-ms iz Ce'ja. — Rosen-berg la Siska. — Kužička iz Dunaja. — Frizzi z Trs'a Pri Zautorcl: Mrak iz Litije. — Norman iz iz Postojno. — Šlaipah iz Maribora. Dunajska Dorzr. 14. novembra Enotni drž. dolg v bankovcih 61 gld. 45 kr. Enotni drž. doJg v srebru 66 75 . 1860 drž. posojilo 109 25 Akcije narodne banko 832 _ Krčili im akcije 141 40 . London IL'4 80 p Napol 10 01 C. R. cokini H 01 Srebro . 15 Anatheriiiova ustna voda ► in zobni prašek izdeljuje Ualtriel #'»#•««»#«". lekar na du-vajskej cesti v Ljubljani. Tudi najboljši in najcenejši pripomoček za čiščenje ust. 1 škatljica zobnega praška . . 40 kr. 1 steklenica ustne vode . ... 60 kr. w > wwwvr-vvvv i ► ► Veliko zdravnikov t a vendar taista sodba. Beli prsni sirup od G. A. W. v1hj«tj» v Vratislavi so je izmej mnogo drugih priporočal po sledečih zdravnikih, bil ordiniran od njih in z najsi-J jajnojšimi vspehi rabljen : dr. Kalutscti v Draž-S danih, dr. J. N. Auerbach v Bukarestu, dr. ♦ Weber v llallo, dr. Lehrs, kr. okrajni fizik v Birnbaumu; dr. Finckenstein v Vratislavi, dr. T, Korner v \Vi»igantu, dr. Koschato v Vratislavi, 2 dr. Ueasler v Kbnigswartu (na Češkem), dr. ♦ J U. Gerstiicker v Ošču, dr. Lang v Črni vodi T Zlu _ I ;Edino pravi se dobiva v glavni zalogi ♦ ♦ ♦ ♦>♦ ♦ Milan M. Obrenović IV. Nikola I. Petrović Njegus. Generali: HI. <*. Cernjajcv, Itanlto t limpsć, Franjo Cali in KoMla H. ft'rotić. — Vojvode: Fctar lukoiić, lluzo l*cktrovie, Ilija IMaiiienac in Maio lk rbica. — Polkovnici: llorvatovits Or«»Nliovi«*, llija Colali-liitie, Teaa Nikollc, VaUIomar llclior. M i loj k o 1, o.s jam in. — Podpolkovniei: Nava f«iruji<\ Vlaj-liovic liosta Itnc <-i i« . C* ruja 9Ii»ltovlć. — Major l*aja IMitiilBt in arhimandrit V I>učie. Slika ima 22 verno po fotografijah narejenih lik z grbom Srbije in Črne gore. Sliko je litografiral A. Mubert. Slika je 53 centimetrov visoka a 'M centimetrov široka. Cena je silili ± ga. SO Isr. "SfifcC Narodu ne se pušiljajo na ovo adreso : y 3?- JTaulioviii, Wien, Vili., Plaristengasse Nr. 49. 8Novci se pošiljajo v plačanem pismu, ali po poštntj napotnici; komur jo lažje, n:ij na oorrespondeno-katd javi, pa so mu bo s povzetjem poslalo. S\ Prepodavci, koji za gotov novec uaročo najmanje 10 komadov, dobivajo Komad jrJ po 1 gld. in iranco poHijanje. Cona ove velike in umetniško izvedene slike je tako majliena, da jo vsak mM kupiti more. Q Brez ovo slike naj no bo nijedna obitelj, koja se interesujo za rat Srbijo in Q Orne gore s turško carevino. (3 \\)—f>) Izdatelj in urednik Josip Jurčič. Lastnina in tibk .Narodne tiskarne".