Pete r H itzi nge r (Znojemski, Podlipski) v slovstvu sloTenskem. IV. Leta 1847 pa se preseli za samostojnega duhovnega pastirja v Podlipo. Znati je, da se je tu najprej skerbno pečal z duhovskimi rečmi in potrebami cerkvenimi, in je, kar sem tudi sam vidil in slišal, mnogotero vredil in zlepšal malo podfaro, kjer je vsled tega še sedaj v dobrem spominu. L. 1848 začne svet noreti in še zdaj v tedanjem smislu iznorel ni. Karkoli se je veršilo tedaj, vse je poprijemalo tudi verlega Hitzingerja, in viditi je, da je s perva deloval doma in v družbah, potlej tudi javno in — duhoven je jel pisariti najprej v listu dubovskem ali cerkvenem. Vstavno so jeli takrat očitno obravnavati vse reči, duhovske in deželske, deržavne in narodne, in spoznavši, da slovenska duhovščina brez svojega glasila ostati ne sme, vstanovi sredi 1. 1848 dr. Janez Kriz. Pogačar nSlovenski cerkveni časopis" in med pervimi ter najboljšimi sodelalci je bil Peter Hitziuger. Koj v 1. 1—4 je popisal ^Kristijanstvo per Slovencih" ter razkazal v kratkem: 1) Nekdajne zgodbe in vera Slovencov; 2) Začetik kristijanstva per Slovencib, njih pervi aposteljni; 3) Prihod novih slovenskih rodov — kristijanstvo zlo zaterto; 4) Neverski Slovenci h ker- šanski veVi spreobernjeni; 5) Nove škofije med Slovenci postavljene, kloštri zidani; 6) Nove škofije v slovenskih deželah; 7) Nova (kriva) vera vpeljana in spet odgnana; in 8) Stan kristijanstva v poslednjih časih. — V ravno tem listu se prične njegov pomenljivi spis: ,,Ostanki malikvavske vere starih Slovencov", v kterem (1. 4—7) kaže v začetku razloček med malikvavskimi farji pa kerščanskimi duhovni, potem popisuje, kaj je prav za prav malikvavstvo, kaj pomeni osoda, kaj na pr. rek: mu je namenjeno, narejeno ali zacoprano, zagovarjati, babo žagati, kaj razne šege o posebnih godovih, o koledi in x> kresu, o porokah in pogrebih, in kar je najbolje, povsod prav bistro, kaj je o teh ostankih soditi v duliu kerščanskem, ter naposled str. 52 pravi: nPomnite, ljubi kristjani, kaj je sv. Pavel rekel stanovavcam Atenskiga mesta: ,,Vi imate le silo vere", to je, nvi veliko prazniga verujete", verzite, kar je prazno, preč. Glejte pa, de z prazno vero ne odveržete tudi prave vere, kakor jih je že dosti storilo". Vzdigovali so se tedaj že tudi pri nas zoper marsiktere obrede sv. katoliške cerkve; toraj je Hitzinger v 5. listu jel popisovati in razlagati: nSvete navade in opravila katolške cerkve", in spis ta, sam o sebi kratka liturgika, sega v 1. 25; vmes pa se nahaja v 1- 11—19 njegovo napačnemu času prav primerno razjasnjenje: nKako bi nekteri radi katolško cerkev prenaredili (spačili)". V tem sostavku se pojasnuje, kaj je n. pr. 1) narodna cerkev; 2) služba božja v domačem jeziku; 3) veljavnost in oblast riraskega papeža; 4) o nauku kat. cerkve in njenih svetih navadah, zlasti o spovedi; 5) o veljavi kat. duhovščine, o zakonu, podučevanji mladosti; in 6) o kloštrih in cerkvenem posestvu. — Ker se je takrat posebej o papežu in našem cesarju govorilo mnogo, je pojasnil dotične stvari v Novicah 1. 24 : nP oprava nekterih misel in besedi". Kakor je bilo že omenjeno, je po Novicah 1. 1847 razlagal nekoliko vnanjo razmero med duhovni in njih verniki ali duhovnijani, in ko je dotična reč zastran kmetijskih zadev v deržavnem zboru bila sklenjena, jo je koj v cerkveuem časopisu naznanil v 1. 12: nModrainpravična razsodba Dunajskiga zbora". V ta namen je v 1. 21 priobčil: ,,Nekaj od farnih ali duhovskib desetin". Nekoliko vsaj se vjema s to razmero med cerkveno in deržavno oblastjo v 1. 23 spis: ,,Parižki nadškof (d' Afre) in Francozki kralj (Ludvik Filip)", kjer kaže njuno svado pa osodo ter razloček med škofovo kapo in kraljevo krono. Prekucija marsikaj zatre, pa tudi vzbudi kaj novega ter oživi marsikaj ostarelega in zamerlega. Vzbujati se je jelo tedaj res tudi cerkveno življenje na vse stranf, in kakor je marsiktero sprožil o cerkvenih navadah in svetih opravilih, tako je opisal na pr. v 1. 14: Podoba sv. Krištofa; 1. 17: Mnoge prerokovanja od zdajnih časov; 1. 19—21: Kropljenje z žegnano vodo; Žalostna gora; 1. 22: Cerkven blagoslov (žegen) nad ženinam in nevesto; 1. 26: Apostolski blagoslov v smertni uri (papežev žegen za zadnjo uro). VI. 18 že opominja, da je nPotrebin razločik" med Luterani in Nemško-katoličani (Rongeani), češ, da uni Msaj nekaj vere še imajo, desiravno ne cele, leti pa niso nič bolji od nejevercov ali ajdov". Povestnica ali zgodovina je bila vzlasti njegova veda, ia po njej je opisovati jel vstanovo katoliške cerkve po domovini slovenski. V tem oziru so v I. tečaju cerkvenega časopisa znameniti spisi njegovi: a) Š k o f j e nekdajnje Emone (Ljubljane) 1. 4; b) Versta Ljubljanskih škofov 1. 7—15; c) Versta Oglejskih škofov in patriarhov 1. 16—26in 1849 1.26; d) Starein nove fare na Krajnskim 1.27 Rodoljub, da malo tacih, se je brigal Hitzinger tudi za vse narodne" in domovinske reči. Vtaknil se je skoraj v vsako le nekoliko bolj pomenljivo zadevo. Slovenščina je 1. 1848 nosila zvonec, in slovenčili so takrat ne le Kranjci, ampak tudi nemškutarji in laškutarji. ,,Vse slovensko" — se je glasilo vsaj nektere tedne, in previdniši so jeli se pomenkovati o tem, in med pervimi se oglasi Hitzinger v Novicah 1. 24: nKak6 in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati". Modro razkazuje, kako bi se nekaj precej lahko pričelo s slovenščino v nižih in viših šolah, in bi bila napeljana pot, da bi daljej počasi se še kaj več moglo zgoditi. nKar na enkrat pa šola ne more biti vsa slovenska: od kod bukev tako naglo vzeti ? Tako tudi pri manjših rečeh bi prišla slovenšina brez težave v kancelijo, dokler bi se z nemšino na enako stopnjo vzdigniti mogla." V 1. 31. pride: stŠeenabesedaksostavkamkvpeljanju slovenšine v pisarnice", kjer svetuje, kako ravnati z Nemci, Italijani in Furlani modro in sčasoma, in da se osnuje Slovenija, kako je treba na tanko po štatistiki — na pr. po »Šafarikovem Narodopisu slovanskem" določiti jej meje, češ: nNe toliko prazniga tolčenja z besedatni — delati, delati — in pisati, kar kaj velja! Štatistiške znanila bodo ravno potrebovali naši Dunajski poslanci, ako hočejo za Slovenijo govoriti". To pa se je nekterim zdelo premalo in prepočasi, toraj mu da v 1. 33, 34. Janez Bučar: nOdgovor na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice". — Nekoliko razuine, kar se je godilo 1. 1848, kdor ve, kako napeto je bilo 1. 1847. Da molčiin o lastnih skušnjah, naj povem le, kar je ostro bilo rečeno o gledališču, kjer so časih plahoma zapeli bili kako slovensko: ,,Nie und auf keinen Fall diirfen krainische Lieder im Theater gesungen werden". Tako je bilo tudi po šolah, v druščini; od tod nasprotna serditost, ki se naslednje leto razodeva skor povsod. Bučarjev odgovor je pa tako poprijel Hitzingerja, da je precej serdito oglasil se koj v 1. 36: nV slovenskih rečeh". Sicer ga vredništvo samo v ppazkah nekoliko kroti in zavrača, vendar so pomenljive iskreuega pisatelja, kteri je zunaj mestnega hrupa presojeval nekdanje in tedanje razmere slovenske, vzlasti nektere besede, na pr.: nOd Nemcov ali Italijanov, ki med nami prebivajo, bi menim ne bilo kakor od ptujcov govoriti. Ne preveč mogočno govoriti proti drugim narodam; z zložnim ravnanjem bo Slovenija pred zmagala, ker si ne bo brez potrebc zopernikov delala. Tako serditim pa nekterim tudi ni potreba biti, kakor se včasih kaže; ni vsak Slovenii sovražnik, kdor se še ni kam zapisati dal, ali kdor za-njo v mogočin rog ne trobi. Veliko prijatlov Slovenije bi se še pokazalo, ki jih zdej nemškutarje kličejo, ako bi nekteri Slovenci, ki so se lani še Slovenije sraraovali, letos ne bili na enkrat tako serditi oznanovavci Slovenšine. Krajnci so počasni, pomišljujejo in gledajo: k a j bo; in kjer je tako nagla sprememba in tako grozovitin hrum, se le boje, de bi kaj napak ne šlo. Ni potreba, de bi mi kdo te besede zameril; jez povem, kakor je, in moj namen ni druziga kakor to, de bi se slovenski rojaki med seboj razumeli, in ne edin drugimu misel podtikovali, kakoršnih v e č i d e 1 nimajo".