Misli ob desetletnici osvobojenja. O čemer so sanjale naše duše, to Stoji sedaj' uresničeno pred nami: svojo Jugoslavijo imamo! »Učit. Tov.« 2. nov. 1918. »Pozdravljena, Jugoslavija!« Ta klic je prihajal iz ust vsega slovenskega učiteljstva ob razsulu gnile avstrijske države. Bil je to klic, ki je prihajal iz iskrenih aičiteljskih src. Ni bil fraza, temveč pozdrav umirajočih, tep« tanih in izstradanih svojemu rešitelju. — Ju== goslavija! Ideja, ki so jo milijoni nosili v svojemui srcu, ideja za katero so stotisoči žrt« vovali svoje življenje, ideja za katero se je ravno učiteljstvo borilo v največji meri, 'kajti edino v realizaciji te ideje' je videlo učitelj« stvo svojo rešitev — moralno in materijalncr. Veliko je bilo trpljenje, dolga pot gorja skozi'temno noč, a tedaj je zasijala zarja vzhajajočega solnca — ideja je postala res« nica — in učiteljstvo je klicalo — »Pozdrav* ljena Jugoslavija!« Z osvoboditvdjo izpod tujega jarma pa še ni ibilo rešeno glavno učiteljsko vprašanje. Tudi takrat je nastopalo združeno mčitelj* stvo Slovenije in začela se je borba za izbolj* šanje naravnost mizernega položaja učitelj« stva. Deputacije so romale od poverjanika do poverjenika pri Narodni vladi. Sestav« ljale so se spomenice in kaj kmalu je učitelj« stvo moglo pokazati na sijajen uspeh: »Boj za kruh — dobojevan«, tako je zapisal i»Uči* teljslki Tovariš« že 3. januarja 1919. Res je mislilo: učiteljstvo, ker se mu je posrečilo po tako dolgem boju doseči za tisti čas, stanu primerno plačo, da je boj za kruh že dobo« jevan. Toda časi se spreminjajo — draginja je rastla in kmalu tudi regulirane plače niso več zadostovale in učiteljstvo je moralo spo znati, da je bilo vendarle preveč optimistično ob misli, da je boj za krah dobojevan. Da bi bi!a borba za pravice našega starnu lažja se je ogromna večina učiteljstva zdru» žila v Udruženje Jugoslovenskega Učitelj« stva, hoteč s tem uveljaviti enakopravnost vsega stainu v državi. Že takrat so se pojav« ljali raznovrstni osnutki za šolski zakon, ki na.i bi že vendar izenačili naše šolstvo — toda bili so le osnu&i. Padale so vlade, pa« dali osnutki in Jugoslavija — ob rojstvu, od učiteljstva tako iskreno pozdravljena — še danes nima šolskega zakona, ki bi bil vendar tako potreben. — Minilo je že deset let — a šolski zakon je še vedno v osnutku. Toda to ni edino, ne prvo m ne zadnje razočaranje, ki ga je doživelo slovensko uči« teljstvo tdkom desetih let po osvobojenju. Leto za letom so se množile tožbe za povišas njem draginjskih doklad. — »Boj za kruh še ni dobojevan.« ¦ — »Država, stradamo, zmr» zujemo, in bosi smo« — taki in enaki napisi v »Učiteljskem Tovarišu« pričajo, da se je nahajalo učiteljstvo pred sprejetj:em uradni« škega zakona v zelo slabem gmotnem polo« žaju. Uradniški zakon — ki se je zanj iborilo vse uradništvo, je prinesel učiteljstvu mo« mentano izboljšanje, toda radi prepoznega uveljavljenja tega zakona je ostala država vsemu uradništvu dolžna precejšnje vsote denarja, iki jih žal še danes nismo prejeli. Komaj pa se je položaj z novim uradni* škim zakonom nekoliko izboljšal, že so na* stopili odtegljaji. Plačati je bilo treba za po^ plavljence in zato se je moralo uradništvu znižati draginjske doklade — saj so naše1 plače res naravnost sijajne in mi z lahkoto jutrpimo taiko \ maknkostne \jodtegljaje. — Tudi za snovanje Nabavljačkih zadrug naj prispeva uradništvo z »malenkostnimi« de* leži. — In sedaj je na vidiku revizija urads niškega zakona. Kaj bo prinesla? Vsi upamo na izboljšanje, borimo se za to in upamo, da ne bomo razočaraini. Kaj pa prosveta? Takoj po osvobojenju smo dobili popolnoma slovcnske srednje šo» ie. Tudi meščansko šolstvo, ki ga nam av« strijski birokratizem ni privoščil, se je za* čelo širiti. — Dobili smo tudi univerzo. Kako navdušeno je pozdravljal slovenski narod a predvsem njega učiteljstvo, te pridobitve. Izbojevali smo si tudi višjo pedagoško šolo. — A danes ob desetletnici osvobojenja? Na* mesto, da bi se naše šolstvo dvigalo, pada. Zapirajo se srednje šole in višja pedagoška šola, za učiteljstvo najvažnejša ustanova ne bo mogla obstojati, ker učiteljstvo ne dobi plačanih dopustov, oziroma mu bodo naka» zani letos le polovični prejemfki. Osnovno šo-lstvo se tudi ne more povzpeti na ono vi« šino, ki bi jo^ moralo doseči in to radi tega, ker tekom desetih let ni bilo časa za sestavo in sprejetje modernega osnovnošolskega zakona. Ni lepa bilanca, ki jo izkazuje naše šol* stvo in učiteljstvo po desetih letih osvobo« jenja izpod tujega jarma. »O domovina, kdor te Ijubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši.« Tako moramo zaklicati z našim največjim pesnikom, 'ker upanje, ki smo ga gojili leta 1918., se tekom desetih let ni uresničilo. Sanjali smo o mo> dennizaciji našega šolstva, sanjali o vsesplo« šni pomoči našim prosvetnim ustanovam, upali na moderen šolski zakon in tudi na stanu in delu primerne plače smo upali, a bile so le sanje, ki se niso uresničile in nam je ostala borba za boljšo bodočnost. Učiteljstvo praznuje desetletnico osvo» bojenja z disonanco v srcu, ker tare ga eksistenčni boj, kajti ob inezadostnem eksi* stenčnem minimu tee ne more posvečati s polnim srcem svojim idealom.