+ ALEKSANDRA NIKOLAJEVNA
BAHMETJEVA. BOŽIDAR TVORCOV.
KALUGA.
S poslednjim dnem meseca maja je
tiho ugasnila najstarša ruska pisateljica za
otroke i priprosto ljudstvo A. N. Bah-
ra e t J e v a.
Moskovske novine so priobčile tem
povodom mnogo biležek, iz kterih smo
doznali, da je bil pogreb umrše nenavadno
lep i prazničen. V cerkvi, v kteri -jo rajno
odpevali, govorilo je mnogo duhovnih go-
vornikov, mej njimi tudi protojerej Buhar-
jév — kak predsednik društva »razširjenja
duhovno-nravstvenih knjig sredi ruskega
naroda«, torej društva, smeri katerega so
slične se slov. družbo sv. Mohorja. V las-
kavih, ganljivih i resničnih potezah je
očrtal trajni spomin velike pisateljice iz
čisla (števila) redkih ruskih ljudij, popol-
noma udane istinam i duhu pravoslavnega
krščanstva. Rajna je pomagala, ko so sno-
vali rečeno društvo, ter je nad 30 let bila
najdelavnejša njegova sočlanica. Prospeh
društva je bodril delavnost pokojne, ktera
si je tako pridobila nevenljive zasluge v
razširjenji brezbrojnih duhovno-nravstvenih
i^danj mej priprostim občinstvom i kmeč-
kim ljudstvom. A. N. je bila iz roda H o v-
rinih, kteri se mej ruskim dvorjanstvom
slavijo i po svoji starosti, i po svoji nadar-
jenosti i delavnosti. Rodila se je 1. 1824.
Njena odgoja je bila domača i skrbna od-
goja, a koncem 30. let min. veka živela
je se svojo rodbino v Rimu. Tu se je se-
znanila s Turgenjevim, Stankevičem i dru-
gimi odličnimi svojimi sorojaki, potovavšimi
po Italiji i izučavšimi to deželo klasične
umetnosti.
182
Kakor pripoveduje sam Turgenjev, je
vStankevič 1. 1840. prvokrat dal Šušu (tak
so v šalo zvali A. N.) prebirati Schiller-ja.
Spretnemu dekliču je bilo 16 let. V taki
umni i elegantni družbi se je nadepolna
mlada pisateljica vozila po rimski okolici
ter si ogledovala spomenike slavne pre-
teklosti.
Potem se je gospodična Hovrina po-
ročila s P. V. Bahmetjevim. Nastopilo je
carstvo Aleksandra II. Sam car, a ž njim
i rusko dvorjanstvo, spomnil se je ruskega
pripostega naroda, spomnil se je tudi nje-
govih otročičev. Vsi dobri i zmožni ljudje
začeli so pomagati svojemu zapuščenemu
bratu i sestri. Tudi naša A. N. počutih),
je silen poriv (nagon) notranje sile ter je
nastopila javno na tvorišču narodne sloves-
nosti, na kojem si je v teku skorej celih
50 let spletala vence ljubezni i slave
narodove.
Mi malenkosti opuščamo. Leta 1857.
izdala je A. N. prvi svoj veliki i premični
trud: »Pripovedke za otroke o zemeljnem
življenji Odrešenika.« Črez leto je priobčila
marljiva pisateljica »Podvigi (slavna deja-
nja) i .čudeži sv. Aposteljnov.« Taistega
leta izdala je A. N. prav mično i poučno
delce »Crtice iz življenja izbranih Svetni
kov.« Leta 1863. obelodanila je A. N. »Pri-
povedke iz zgodovine krščanske Cerkve«,
a nekoliko mescev pozneje, pa št tistega
leta, »Pripovedke iz ruske cerkovne zgo-
dovine.«
Vse te knjige ne plesnejo. v omarah
i na policah raznih knjigarn i čitalnic,
ampak razširjene so v celih stoti-
nah tisoč iztisov po vsej kmečki
Rusiji, i mnogomiljoni priprosti ruski na-
rod zajema iz njih istini (resnični) blagor
krščanskega duha, duha potrpežljivosti,
duha milosti, duha tolažbe i ljubezni v
gorju i trpljenju solzne doline. Vse te
knjige pihane so v premičnem, priprostem
jeziku književnem, a ne v ljudski tara-
barščini-mešanici, s ktero so v raznih toi-,
stih žurnalih hoteli zasuti ruski, priprosti
ljud nekteri sodobniki A. N., znani v ruski
literaturi pod imenom »narodnikov« ; pa
poslednjih narod ni priznal za svoje
zveličarje, a ostali so za-nj sui generis-
lucus a non lucendo . . . Gospo Bahmet-
jevo pa je priznala za svojo istin-
sko i prosvitlenejšo hčer pisateljico
vsa gramocna (čitajoča) ruska zemlja.
Celo izborno društvo »ljubiteljev ruske
slovesnosti« v Moskvi izbralo je A. N.
uže leta 18Ó4. svojej častnoj sočlanicoj,
kakor poroča v »M. V.« eden iz plamenih
častilcev A. N. — g. D. Da, večen spo-
minek si je postavila A. N. se svojimi
brezsmrtnimi spisi i deli mej ruskim pri-
prostim ljudstvom, globoko žalujočim na
mogili svoje velike učiteljice — nastavnice;
trajnega spomina stoj Aleksandra Niko-
lajevna tudi med zamejnim slovanst-
vom, kazeča mu vir, iz kojega naj tudi
njegovi nrrodoljubci črpajo prosveto na-
rodno, če hočejo, da bi ne ostala brez-
plodnoj . . .
183