Stanje in naloge jugoslovanskega šolstva Poročilo prosvetnega ministra v skupščini Na ponedeljkovi skupščinski seji je prosvetni minister dr. Magaraševič podal k proračunu svojega ministrstva naslednje poročilo: Ko začenjamo razpravo o prosvetni in šolski politiki, o stanju prosvete in šolstva v naši državi, bo najbolj smotrno, če se takoj iotimo stvari same in začnemo z najnižjo stopnjo, z osnovno ali ljudsko šolo. Kraljevina Jugoslavija vseh teh dvajset lct od osvobojenja doslcdno izvaja načelo O obveznosti osnovnega šolanja, načelo, ki ga je po vojni večina evropskih držav sprejela v svoje ustave in leta 1925. tudi Zveza narodov v deklaracijo o pravicah otrok. Najširši ljudski sloji so se temu načelu ne samo prilagodili, ampak vedno in neprestano še zahtevajo spopolnitve ljudskega šolstva. Ljudska šola V prvem letu našega svobodnega državnega življenja je bilo v ljudskih šolah vsega 650.000 učencev in učenk. Leta 1926./27. še vcdno samo 799.000. Ta majhni porast je najbrž posledica majhnega števila rojstev v vojnih letih. V začetku šolskega leta 1937./38. pa je bilo po vseh naših šolah 1,431.000 učencev in učenk. Na prvi pogled je številka veličastna in bi mogli z njo biti zadovoljni. Ako pa si jo bližje ogledamo, pa dobimo drugačne vtisc. Če na število našega prebivalstva po štetju iz leta 1931., ki je takrat znašalo 13,930.918. dodamo letni naraščaj približno do 200.000 duš, moramo smatrati, da je danes v državi 15 milijonov 200.000 prebivalcev. Potemtakem pa je število učencev v ljudskih šolah samo 9,4 % vsega prebivalstva. Ta odnos pa ni več zadovoljiv. V ČSR je ta odstotek že pred desetimi leti znašal 12,5, v Angliji 13, v Belaiji 14, na Danskem 14,5, na Norveškem in na Nizozemskem 15 %. To se pravi, da smo še vedno pred resnimi in težkimi nalogami, če se v pismenosti in prosvetljenosti hočemo približati zapadno-evropskim kulturnim državam, če hočemo dvigniti odstotek ljudsko šolo 0'biskujočih otrok. Zato ni anahronizem, četudi v letu 1938. še govorimo o obveznem ljudskem šolstvu, ampak je to prav pereča potreba. V naši državi je osnovno šolanje skoraj izključno omejeno na otroke od 6. do 10. leta. V USA traja obveznost ljudskošolskega pouka v nekaterih državah do 16. leta in njihov vzgojni ideal je v tem, da mora vsak otrok biti 12 let v šoli. V Švici traja Ijudska šola osem let, v nekaterih kantonih tudi več. Pri nas je nadaljevalno šolstvo podaljšano po zakonu do 14. leta, toda to se izvaja samo v nekaterih banovinah in Ie deloma, v največ primerih pa je ta določba zakona mrtev papir. Nadaljevalno šolo ali višjo ljudsko šolo s štirimi razredi imajo dejansko samo v dravski banovini, v katero hodi 53.000 učencev in učenk, v donavski banovini z dvema razredoma z 28.938 učenci, v primonski z dvema razredoma z 10.749, v savski z dvema razredoma s 5974 učenci. Zetska banovina ima v dveh višjih razredih 1572 učencev, vardarska, drinska, moravska in vrbaska banovina v višji Ijudski šoli nimajo niti 1000 učencev. To so dejstva, ki nakazujejo tudi naloge nadaljnje prosvetne politike. Pri pregledu teh številk nam pa prvi pcgled pade v oči veliko nesorazmerje glede števila učencev, števila oddelkov in števila učiteljev v posameznih banovinah. V donavski banovini je po popisu iz leta 1931. 2,387.000 prebivalcev in danes v ljudskih šolah 277.000 učencev, v savski pride na 2,7 milj. prebivalccv 274.000 učencev, v dravski na 1,144.000 prebivalccv 183.195 učencev. V donavski banovini znaša torej število ljudskošolskih učen- cev 12 % vsega prebivalstva, v savski okrog 10, v dravski pa 15 %. V drugih banovinah se giblje med 9 in 10 % prebivalstva, v vrbaski se komaj nekoliko povzpne nad 6 %. V dravski banovini pride na 290 prebivalcev 1 razred v ljudskih šolah, v donavski in savski na 530, v drinski na 772, v vrbaski na 1089 prebivalcev. Po pismenosti prebivalstva je vrbaska banovina na zadnjem mestu, saj ima 65 % ncpismenih, dočim jih je v napredni dravski banovini komaj 4 %. Glede pismenosti je celo velika razlika med posameznimi okraji iste banovine. Ta razlika se zlasti vidi v savski banovini, kjer so še vedno okraji s srbskim prebivalstvom, ki imajo tudi nad 60 % nepismenih, dočim doseže nepismcnost v okrajih, kjer žive bratje Hrvatje, 10—12 % in tudi manj. V podobnem ali še slabšem položaju so muslimani. Dobro vemo, iz kakšnih vzrokov je nastalo to stanje, vendar pa se moramo zavedati, da ga dalje ni mogoče več trpeti. Jugoslavija pismenih in Jugoslavija nepismenih. GoSpodje poslanci, v prosvetnem oziru imamo dve Jugoslaviji! Jugoslavijo pismenih in Jugoslavijo nepismenih. Naša dolžnost jc, da te velike razlike v skupnem delu in s skupnimi žrtvami kolikor mogoče zabrišemo, kakor jih odpravljamo in brišemo na ostalih področjih državnega in narodnega življenja. Ako bi hoteli v prosvetnem oziru izenačiti vse banovine z dravsko banovino, bi bilo treba še 22.000 novih ljudskošolskih razredov. To je ogromna naloga, treba jo je pa vedno ponovno naglašati, ker je osnovna zahteva za boljšo prosvetljenost v vsej kraljevini. Za potrebe ljudskih šol imamo v proračunu na razpolago nad 517 milijonov din, poleg tcga pa še za gospodinjske šole in ljudsko prosveto 6,600.000 din. Skupno povečanje te postavke znaša 30 milijonov din. Ta vsota je na razpolago prosvetnemu ministru. Uporabili jo bomo za kritje šolskih potreb po vsej državi, sporazumno pa bomo povečali dotajfije prosvetno bolj zaostalim krajem. Letošnji banoviniski proračuni imajo za namene ljudskega šolstva pripravljenih 118 milijonov din. Če še dodamo, da občine letos s pomočjo banovin in države grade 385 šol, se okrogla vsota vseh izdatkov našega ljudstva za potrebe ljudskega šolstva povzRne na 700 milijonov din. Tu naj mimogrede omenim, da ima država 10.350 šolskih zgradb, to je 3600 več kakor jih je bilo na tem ozemlju leta 1918./19. Brez velike reklame, brez raznih načrtov in petletk je ljudstvo vztrajno gradilo v samostojni državi svoje šolstvo, ki ga bomo v sistematičnem delu in notranji organizaciji še spopolnili. S 500 učitelji, ki jih bomo v teku leta 1938./39. po naših Ijudskih šolah nastavili, bomo zadovoljili najbolj nujne potrebe podeželskih ljudskih šol in znatno skrčili število praznih razredov. S tistimi 750, ki jih je razporedil že moj prednik, mislim, da bodo prazni razredi večidel izginili, prav tako pa tudi ne bo več prenatrpanih razredov, v katerih je bil ,pouk komaj še možen. S tem pa se bo i.manjšalo tudi število nezaposlcnih učiteljev in učiteljic. Že letos, razen v savski in dravski banovini, kjer je še vedno velika nadprodukcija učiteljskega naraščaja, v ostalih sedmih banovinah ni skoraj nobenega moškega absolventa učiteljišča iz leta 1937., moški absolventi iz leta 1938. pa bodo postavljeni s 1. septembrom 1938. Število nezaposlenih absolventk pa bo kljub precejšnjemu zmanjšanju še vedno znatno. Neko nadomestilo bod(> našle po šolskih postajah in analfabetskih tečajih, v kolikor se bodo oprijele tega dela. Za šolske postaje in analfabetske tečaje bo več kredita v državnem proračunu, nekaj pa bodo doprinesle tudi banovine. Ta način širjenja pismcnosti se bo sploh moral bolj uporabljati, ker zaradi terenskih težkoč, oddaljc- nosti posameznih selišč in gospodarskc šibkosti posameznih občin v nekaterih delih države še vedno ne bo mogoče zgraditi zadosVnega štcvila šolskih zgradb. Iz istih razlogov bo sčasoma treba misliti tudi na potujoče šole, ki bodo delovale v takih krajih, v katerih ni mogoče ustanoviti redne ljudske šole. To vrsto šol so v nckatcrih kulturnih državah že preizkusili in je dala glede pismenosti dobre uspehe. Z ozirom na vse te okolnosti bomo na učiteljišča sprejemali predvsem moške, ki jih je laže razporediti po šolah v oddaljenih in zakotnih krajih, za gotovo število let pa bomo pravično omejili vpisovanje ženske mladine na učiteljišča. S tem bomo zmanjšali število absolventk, ki čakajo na službe. To* leto pa se porasta števila nezaposlenih učiteljev in učiteljic ni bati, ker bo letos dovršilo učiteljišča samo 350 učiteljiščnikov in učiteljiščnic. Iz šole učenja v delovno in življenjsko šolo. Naša ljudska šola sc bo marala postopoma spreminjati iz šolc učenja v delovno in življenjsko šolo. v kateri se bodo učenci pripravljali za življenje v svojem kulturnem in družabnem krogu in se v zadostni meri scznanjali s celotnim državnim in narodnim živIjenjem, da bi v polni meri mogli postati koristni člani naroda in države. Po vsem tem danes pripravljamo učitelje za to, da bi bili sposobni za pouk in vzgojo. Za samo poučevanje je treba nekaj vedeti in to znati povedati, za vzgajanje pa je treba nekaj biti. Šele ko človek v resnici nekaj je, more vzgajati. To je danes važno načelo o smotru, ki ga terja naša ljudska šola. Poleg tcga je za našo državo važna tudi okolnost, da je učiteljska služba kolikor mogoče v rokah moškega, ker poleg poučevalnega in vzgojevalnega dela zahteva tudi dclo v nepoSTedni službi narodu in njegovim potrebam. Ženska pa na vasi ne more v polnem smislu opravljati poslanstva narodnega učitelja, pa čctudi je v šolskem dclu najboljša. Letos imamo na učiteljiščih 1984 dijakov in 1212 dijakinj. Da bi povečali število moških učiteljev, bomo rednim potom omogočili moškim učencem z dovršeno meščansko šolo na učiteljišče. Reforma programa ljudskih šol. Poleg tega je danes na dnevnem redu reforma programa Ijudskih šol. Nova uredba o učbcnikih, o katerih se v javnosti govori mnogo netočnega, ima za osnovno načelno potrebo, da se za ljudske šole more odobriti neomejeno število učbenikov. To se pravi, da bo vsak del kraljevine lahko dobil učbenik, v katercm bo tvarina razdeljena in podana tako, da bo otrok prvo znanje prejel iz svojega kuiturnega kroga. To zahtcva nc samo narodnopolitični interes, ampak tudi didaktično načelo. Tako se dela v vseh kulturnih državah in se mora tudi pri nas, ako hočemo doseči zaaesljive narodnopolitične uspehe. V mnoštvu naših posebnih kulturnih vrednot, ni ničesar, kar bi našo mladino v zgodnji mladosti moglo odbijati od razumevanja zajednice in edinstva. Ako mladini onemogočimo spoznanje in .poglobitev v posebne kulturne dobrine, ki so bilc v naši kulturni in politični preteklosti in tudi v sedanjosti še obstoje, smo v vzgojevalnem procesu napravili največjo napako, ker smo si izpodmaknili začetno točko za vzgojno delo in v obeutljivi otroški duši pustili nenadomestljivo praznino, ki ima lahko nedogledne posledice. Če se celo današnja sovjetska ustava odmika od doktrinarne borbe proti religiji in cerkvi, ker je Stalin začutil, da realnosti, ki v duši posameznika in kolektiva obstoje, ni mogoče nasilno in umetno iž.brisati, mora bjti ta primer za nas ipoučen in nam narekuje, da spoštujemo posebnosti, ki realno obstojajo. In to moremo delati brez pridržkov, kcr te pri nas niso v nasprotju z idejo zajednice in edinstva. V duhovnem živIjenju med Srbj, Hrvati in Slovenci ni meja. O tej stvari bi se dalo še mnogo govoriti. To ima pri nas že svojo preteklost, ki je za polifične in prosvetne delavce zelo poučna. Jvakor pri nas ne sme biti kujŁurnega separatizma, tako si tudi ni mogoče zamisliti prosvetnega in kulturnega dela v izključujoči obliki ozkosrčnega in nestrpnega nacionalizma. Nadalje je govoril g. minister še o mcščanskih in srednjih šolah in univerzah ter o hiperprodukciji izobraženstva.