KNJIŽEVNA POROČILA.                                   699
Gopčevič, Spiridion. Serbokroatisches Gesprachsbuch verbunden mit kurzer Sprachlehre und Worterverzeichnis. Heidelberg. Julius Groos. 1920. 350 str.   15 Mk.
Dolgi vrsti svojih knjig, ki so ga naredile na zapadu celo v neki meri slavnega, je Sp. Gopčevič pridružil sedaj še to slovnico srbohrvaščine za samouke. Hotel je dati nekaj novega, originalnega, kar se mu je tudi v polni meri posrečilo. Razume se samo po sebi. da so bili slovničarji pred njim šušmarji in da je bil skrajni čas, da je prišel on s svojimi „reformami". Škoda samo, da niso nove: e namesto e, je, ije kot refleks starega „jata" so uvedli že hrvaški in slovenski „Ilirci" — stvar pa je davno že uredil »književni dogovor" iz 1. 1850. — -ah v gen. pl. (nam. žena), ki ga Gopčevič zopet pogreva, pa je zadnji še branil Kurelac! S svojim e hoče Gopčevič tujcem učenje olajšati in premostiti razliko med ekavci in (i)jekavci, pa jim bo s tem slabo postregel, saj sam ne ve, kje ga je treba staviti in kje ne! V slovniških pravilih in paradigmih vlada koniuznost, da si ni mogoče misliti večje. Acc.pl. mu je pri mase. „immer i" (15), zgled čilim pravi res čilimi (17). Otac ima pri njem plur. ocevi, oceva, levjek: ljudi, Ijuda,- orali, orasi, orasa, orasima, orase; zemlja: zemlje, zemlja. Med primere za „ Abwandlungen sachlicher Hauptworter" (Mchrzahl) je po-taknil tudi substantive telad, čeljad, prasad, burad kot pluralne oblike (!) za tele etc! O akcentu, ki je baš v tem jeziku tako važen, ne najdeš v knjigi nobenega pouka; da je piscu taJco bistven element srbohrvaščine, kakor sta aorist in imperfekt, popolnoma tuj in neznan, kažejo ne samo številni pogrešeni primeri, ampak jasno tudi njegovo besedičenje o razliki „zwischen pletak in ple-toh" (str. 62)!!! Čk>yjfc_jejiuMaJikj„^                        če čita par strani kesneje
(82) Gopčevičevo modrovanje: „Eine Eigentiimlichkeit des Serbokroatischen, die den Deutschen sehr unangenehm ist, ist der Umstand, daB so viele serbokroa-tisebe Zeitworter zwei Formen haben: eine vollendcte (einmalige) Handlung und eine dauernde (wiederholte)." To ni neprijetno samo za Nemce, ampak tudi za ljudi, ki skušajo drugim pojasniti reči, ki njim samim niso jasne! Da ima tudi srbohrvaščina futuruni exactum, dokazuje Gopčevič z eliptičnim stavkom „biče peginuo er wird zugrunde gegangen sein" (84)  !
Klasična je Gopčevičeva razlaga (16), zakaj je izpustil lokal. Klasično njegovo modrovanje (20), da so Srbi končni -l v besedah, kakor spko itd. izpustili ,,aus Sprechfaulheit". Dva, tri, četiri čovjeka, toda pet, šest itd. ljudi se govori * v srbščini zato, „weil die Zahlworter dva, tri und četiri immer den Genitiv Sin-gularis nach sich ziehen, wo immer sie stehen, wahrend erst von pet ab das Hauptwort im Genitiv Pluralis folgt" (str. 44)!! In res ima pozneje v pogovorih za „zwei weiche Eier" prevod „dva rovittfga jaj^a" (134)! Čudno se mu zdi (61), „wie es kommt, dass... aus der Wurzel uz (nicht uzeml) die Prisens-fonn uzmem statt uzem entstehen kann (abgesehen davon, dass dann die Wurzel-endung nicht m, 6ondern z.ist), oder wie man bei einer Wurzelendung kle zu einer Prasensform kunem kommt?" Komur take reči niso jasne, ta naj se gre najprej sam poučit, predno bo šel jraučevat druge!
Drugi del („Gesprache") je tudi poln raznovrstnih kurijozitet. Tam beremo „nemam baš sada vreme" (103), „neka me poseduje (er soli mich besuehen)" (105), „Sie halten mich zum bestenu se po Hjegovem pravi kajpak: „Vi ne držite za budalu"  (109), „kupovaju negotin3ko vinoa  (142); pilad in  krmad
700
KRONIKA.
sta mu sedaj (148) maskulina! „Protiv sve, sto je srpski" beremo na str. 202. Da ne pozna razlike med perfektivnimi in imperfektivnimi glagoli in da mu je stava pomožnega glagola prava skrivnost, za to imamo v teli pogovorih, ki po večini razodevajo golo portirsko-židovsko srbščino, primerov ua{1ucate.
Krivico bi delali knjigi, če bi ocenjevali samo njeno jezikovno vrednost, ki ni niti nje glavni namen. Nje glavni namen je glorifikacija Gopčeviča; za to je poskrbel izdatno in spretno. Že naslovna stran se kar šibi pod naslovi mnogih raznojezičnih del, ki jim je Gopčevič oče, v uvodu pa izvemo bistvo njegovega poslanstva in njegovo — genealogijo: „Durch meine Mutter habe ich... auch deutsches Blut in den Adern, wenn auch alle meine Vorfahren bis zurn Jabre 636 hinab Serben waren und ebenso fast alle ihre Gattinnen. (Denn die paar bvzanfoiisehen Prinzessinnen meiner koniglichen Ahnen  des^Alittelalters
und  die zwei  veneziauischen  Grafinnen  meiner   Ahnen   des......li.Jalirjujnderts
fallen nicht ins Gevvicht.)" Strašno, strašno! Kolika gospoščina! „1. Teil" začne z besedami „Wie ich in meinem Werke..." — ,,Lesestiicke" pa ne prinašajo mogoče vzorcev iz literature, ampak žurnalistične članke, ki pojo slavo — Gopče-viču! Da se govori o Gopčeviču tudi v .,Pogovorih", kdo bi se po vsem tem še čudil. Vse in maiorem gloriam Gopčeviča! V enem onih žurnalističnih člankov pravi Gopčevičev panegirist (str. 93), dajpiše Gopčevič 13 jezikov! Knjiga je dokaz, da jih pozna pač samo^ucat; srbščine namreč ne zna. Id kako je še s tem iucaiom, o tem naj sodijo drugi!
Čemu pa potem toliko besed o tako ničvredni stvari? Prvič, ker si to njegov založnik izrecno želi (dasi mu bo s tem komaj ustreženo). Drugič, da obvarujem nepoučene ljudi, ki bi jih zapeljalo znano ime založnika, da bi kupili s tako filološko šarlatanščino mačka v^žaklju. Tretjič in ne zadnjič pa zaradi sledečega: Topolovški, Žunkoviči, Premroui in enaki Gopčeviči ne bodo nikdar izumrli, našemu imenu pa smo dolžni, da jih tudi sami energično odklonimo, predno bodo tujcem za merilo naše znanstvene in kulturne nižine.       /. A. G.
^  KRONIKA   —<*
PROF.  ANTON   KASPRET   f
Od sodobne generacije bo pač mnogo slovenskih inteligentov hranilo Antona Kaspreta v najboljšem spominu kakor svojega profesorja zgodovine. Drugi se bodo spominjali vsaj njegovega imena, ker je spisal troje knjig o zgodovini starega, srednjega in novega veka, po katerih so se učili v srednjih šolah. Nestor slovenskih zgodovinarjev Anton Kaspret, rodom iz Pilštanja na Štajerskem, je služil za gimnazijskega profesorja v Ljubljani, živel za tem nad 20 let v Nemškem Gradcu in prišel po prevratu umret v svojo domovino. Preselil se je najprej v Maribor, letot' v juniju kot betežen starček blizu 80 let pa v Črno pri Prevalju k svojim sorodnikom. Tam so ga dne 29. oktobra 1920. pokopali. Najini poti sta se srečali šele \ Gradcu, kjer je tedaj še poučeval zgodovino in slovenščino, ob skupnem delu za slovensko pravno zgodovino. Naj mu posvetim