Drugi od-delelc. Srednji vek. 1. CerJcvene šole. V prvi polovici srednjega veka je bila vsa učenost in vse znanstveno izobraževanje v edini lasti dubovništva, ki se je v tej dobi- tudi največ tmdilo, da so se ustanovile in uredile šole. Po njegovem prizadevanji nastale so mnogobrojne samostanske, katedralne, kolegijatne (zborne) in farne šole, ki so kaj blagotvorno delovale in vzgojile mnogo odličnih mož. Spregovorimo tti nekoliko natančneje o njihovi uredbi in njihovem delovanji. 1. Samostanske šole. Za razvitek samostanskih šol si je najvec zaslug pridobil red Benediktovcev, ki je bil v šesteni stoletji osnovan. Šole tega reda so bile na dobrem glasu in so svetu dale mnogo znamenitih učenjakov in dostojanstvenikov. Tudi pri ženskih samostanih tega reda so bile šole, in to ne samo za deklice, ampak tudi za manjše dečke. Najznamenitejše šole Benediktovcev so bile v St. Gallenu, Reicbenau-u, Fuldi, Parizu i. t. d. V naših krajih je bil imeniten saniostan Benediktovcev v Adinontu na zgornjem Štajerskem. Ta samostan je slovil radi svojega bogastva, neumornega delovanja menihov v prid človeštva in radi pospeševanja ved in umetnosti celo v jutrove dežele. Ustanovljen je bil I. 1074. 7* Mnogo so storili za razvitek znanosti in šol redi sv. Frančiška in Dominika, ki so bili osnovani v zaeetku trinajstega stoletja. Njihovi samostani so bili navadno pri gradovih in v večjih mestih; zato so mogli uspešno delovati na Ijudstvo, a tudi otrokom je bilo pripravnejše obiskovanje šol. Kaj uspešno so delovali na šolskem polji Jeronimovci. Njihovo zadružno življenje je bilo osnovano v drugi polovici štirinajstega stoletja po vzgledu ostalih krščanskih redov, pa brez posebnih pravil. Razširili so se bili po Holandskem, Francoskem in severnem Nemškem. Njihove šole so se bile priljubile ljudstvu, ker so enako pazili na siromašno kakor na bogato deco; poučevali niso samo dečke, ampak tudi deklice. Katedralne in zborne (kolegijatne) šole. Škofovske ali katedralne šole so bile zgodaj osnovane. Že v šestem in sedmem stoletji nastale so v mnogih fraiicoskib mestib. Še bolj so se začele razvijati, ko je v osmem stoletji Chrodegang, škof v Metzu, uredil za duhovnike svoje katedralne cerkve zadružno življenje na samostanski način, toda s to razliko, da je vsak člen moral imeti lastno imetje. Ker so ti duhovniki živeli po ustanovljenem pravilu ali kanonu, zato so se zvali kanoniki. Glavna naloga jim je bila vzgojni pouk mladine, in po pravilib je moral vsak zbor kanonikov imeti svojo posebno šolo. Ob enem so bili kanoniki (korarji) duhovni svet (capitulum), ki je pomagal škofu s svojim svetom v upravnib in duhovnih poslih. Tudi pri drugih cerkvah v manjših mestih združili so se duhovniki v zajedni zbor (collegium) in so se bavili s poukom mladine. Njihove šole so se imenovale zborne ali koligijatne šole. Župne šole. Tudi kraj župnih cerkev nastale so šole za izobraževanja ljudstva. V njih so poučevali ali sami župniki, ali pa njihovi posvetni pomočniki, ki so bili obieajno ob enem tudi cerkovniki ali orgljavci. Uredba šol je bila v tistih dobah zelo razliena. Še v šolab ene in tiste vrste ni bilo soglasja ali enoličnosti. Samostanske šole so se navadno delile v dva oddelka. V enera so se učili clečki, ki so imeli stopiti v red, v drugem pa oni, ki so hoteli posvetiti se drugemu dubovnemu ali posvetnemu poklicu. Prva šola je bila v notranjem delu samostana, a druga največ na krilu samostanskega poslopja. Učilo se je pa v samostanskih in katedralnib šolah že omenjenih sedem svobodnib znanosti, ki so se delile v dve skupini. V prvo skupino za niže šole je spadala gramatika, retorika in dialektika (trivium), a v drugo za više šole aritmetika, geometrija, muzika in astronomija (quadrivium). Kadar se je poleg tega učila tudi teologija, bolje rečeno sv. pismo (sacra pagina). takrat se je taka šola zvala popolna šola. Zborne šole so bile običajno niže in so se večinoma učili v njih samo oni predmeti, ki spadajo k tako zvanemu trivium-u. Samo najmlajši učenci so smeli rabiti materinski jezik. Drugi so raorali govoriti latinski v prozi ali v verzih. V ženske samostanske šole hodile so samo odličnejše in bogatejše deklice; učile so se legende, molitve, sveto pismo in ročna dela. V župnih šolah se je učil največ veronauk, molitve in katekizem. Razen tega se je učilo čitanje, pisanje in včasih tudi računstvo. Pisalo se je do petnajstega stoletja na voščene tablice. Učne knjige so bile kaj redke, ker tiskarstvo še ni bilo znano. Čitalo se je zavoljo tega iz rokopisov, ki so bili zelo redki. Ustrahovanje je bilo v tedanjih šolah zelo strogo. Zapor, post, šibe in palice so bile navadne kazni ne samo za učence, ampak tudi za nepokorne ali nemarne podložne učitelje. Vender so se včasih dovoljevale niladini tudi zabave. Ob določenih praznikih igrali so se učenci ne samo po dnevi, ampak tudi pozno po noči pri luci in dobivali več jesti in še celo vina. Razen tega obhajale so se razne šolske svečanosti in predstavljale drame iz biblijske in svetovne povestnice. Te svečanosti so se pa naposled prevrgle v razuzdano zabavo tako, da so jih cerkveni zbori morali zabranjevati. (Dalje prih.)