F. S. Finžgar Hudournikova miška n. se je Preklica prebudila, so jo bolele vse kosti. »Nak,« je. rekla, »na goli*deski pa že ne bom spala.« Začela je premišljevati, kako in kje bi si postlala. Za posteljo je marsikaj treba. Treba je pripravnega kotička, treba je mehke blazine. Kje bi vse to dobila? Mahu ni, trave ni, pravega ko-tička tudi ne. Saj je vse kamen in gola deska. Zaskrbelo jo je, da se je popraskala za ušesi. Praskanje nič ne pomaga, lotiti se je treba dela. Najprej si je Srivoščila pošteno kosilce, nato je šla iskat primernega kotička. la polici je staila stara majolika, Hudournikov vrč za rodo. Splezala je nanj in pogledala na dno. »To bi bil kotiček!« Toda kako vanj? Zunaj je plezaJa, ker je bil ves okrušen in raskav, znotraj pa je bil gladek, da bi ne držaJ noben prijem. Splezala je z njega, podprla si glavo in premišljevala. »Lestvice bo treba,« ji šine skozi mišjo pamet. Takoj gre na delo. Poleg vrča je stala steklenka pletenka. »Rzk« — je zasadila zobke v droben protič. Odkrhnila ga je. Od veselja je začela klestiti, da je ličje in protje kar letelo od steklenice kot iveri izpod drvarjeve sekire. Tri dni je drvarila in tesarila, dokler ni bilo vse ličje in protje na tleh in je steklenica stala kot oskubena piška na polici. »Ti grda dežela Koromandija,« je rekla, ko je vsa zmučena počivala po obedu. »Sem mislila, da mi ne bo treba delati, no, sedaj pa tako trpljenje.« Nato je sla izbirat. Pobrala je najdaljši in naj-debelejši prot ter ga s trudom privlekla vrh majolike in ga prislo-nila ob steno. Nato ga je začela dvigaii, da ga postavi v majoliko. Ko ga je imela že nad polovico na vrhu, se ji hlod prevali in Pre-klica pade z njina. vred v majoliko. Kar vsa trda je bila, tako se je prestrašila. Toda strahu je bilo hitro konec; oprijela se ga je in ročno po njem splezala na vrh majolike. »Lestvico imam!« je vri-skala na vrhu vrča in skočila hitro še po drugi protič. Kar štiri si je postavila v vrč in imela lestvico kot le kaj. JDrobiž je zmetala na dno vrča, nanj navlekla mehkega ličja, zlezla na dno in vse lepo zravnala in prepletla v pripravno ležišče. Za silo je bilo, a še pre-malo mehko. Zato si je poiskala še kaj za blazinico. Na polici je bila papirnata vrečica. V njej je hranil Hudournik suhe slive. Nekaj jih je že pozobala. Sedaj pa se je lotila vrečice same. Od vrha do tal jo je presekala, češplje so se razsule po polici, po tleh. Nič za to. Miška je začela delati iz papirja drobno rezanico. Sto in stokrat je tekla s šopom te papirnate rezanice v gobčku in jo stresala na dno rrča. Ko je bila vsa ta mehka stelja v majoliki, je splezala po lestvi na dno, prerahljala posteljico in poskusila leči. »Imenitno!« je kar zakričala od veselja. Vesela in ponosna je šla obedovat. Na svojo vitko po-stavico je čisto pozabila in jedla in jedla, kot bi z vsemi zvonilo. Ko je za posladek preglodala še tri češpljeve pečke in použila je-drca, je legla. Spala je dva dni kot ubita. Tako je bila trudna. In spet se ji je sanjalo, da je prišla zanjo res prava, resnična dežela Koromandija, ko ne bo treba več delati, marveč samo jesti in piti. In zares. Nekaj dni je samo postopala, jedla in ležala. Ali brez dela ji je postalo dolgčas. Za kratek čas je začela iztikati po shrambici. Visoko na steni, skoraj pod stropom je opazila, da visi na žeblju rrečica. Kako do nje? Zasadila je kremplje v steno. Šlo je. Večkrat ji je spodrsnilo, da je padla nazaj. Ni odnehala. Poganjala se je tako dolgo, da je priplezala do nje. V vrečici je ovohala koruzno moko. »Ta mora biti moja!« Poplezala je po vrečici in začela glodati ob moivozu; vrečica se je razvezala, moka se je usula iz nje. Toda tudi motvoz je popustil in miška, ki je zlezla ravno v vreoo, je padla zavita in zamotana vanjo, na tla. Preklica je zaoela rogoviliti po vreči. Moka se ji je vsipala v oči, v nos, po životu. Čimbolj je brcala — tem več moke. Kar zadušiti jo je hotelo. Vrečica je poskakovala po tleh, kot bi bila živa, miška pa je tonila v sami sladki koruzni moki. Na pol obupana je zamižala in se oddihala. Počasi je odprla oči, začela trebiti moko iz njih in strahoma preudarjala, kaj bo, če bo morala utoniti — ne v vodi, ampak v sladki koruzni moki. Z zadnjim naporom se zakadi v steno vreče, zastavi zobe in si naredi luknjo, skozi katero se je izmotala iz moke. Tako je bila oplašena, da je naglo bežala od moke in vreče. Tako hitro, da se je kar kadilo za njo. Sele na polici se je ustavila in jezno gledala na tla, ki so bila vsa posuta z moko. Pre-klica pa je imela opravka od sile, preden se je toliko prečesala in z jezičkom umila, da je bila spet kot se spodobi za tako gizdavo miško. Takoj drugi dan pa si je iztuhtala maščevanje nad grdo vrečo. Ni dolgo čepela na polici in srdito gledala na vrečo. Hitro se ji je posvetilo v drobckeni glavi — bila je zares prebrisana, to le pri-znajmo. Planila je na tla, zgrabila platneno vrečo in jo začela skubsti in piikati, da so celi kosmi frčali po zraku. To pukanje si je znosila v majoliko in si z njim postlala posteljo, da bi bila sama mišja kraljica ponosna, če bi imela tako. Raztresena moka pa ji je bila ljuba jed. Poslej je Preklica obedovala zares preimenitno. Najprej slanino, nato močnato jed, sadje in po sadju še mandeljne iz češpljevih koščic. No, kaj hočete še več: kraljevska postelja, kraljevski obedi — brez dela in trpljenja; če to ni prava Koromandija, potem je sploh ni nikjer. Žal, ko je svet tako čudno ustvarjen, da je kdaj tudi najlepse pesmi konec. In tako je bilo konec slanine, konec češpelj, konec vseh češpljevih jedrc, konec zadnjega praška moke v gradu naše Preklice. In sedaj? Na polici je dobila konček sveče, košček mila, kar si je Hudournik shranil kot koristne ostanke za prihodnjič. Miška se je v obupu še tega lotila. Brr — kako zanič! Kar vzdigovalo se ji je, ia razen tega — že ja, že ja! Strašna žeja! Po ustih jo je žgalo, po grlu peklo. Dokler so bile sladke slive — kdo bi se menil za vodo. Sedaj pa sveča, milo — in pekočina v ustih — pa nič vode. Preklica se je spomnila v tej stiski svojih sestric in miške — sive starke. Milo je gledala pod strop in v luknjico ob tistem že-leznem stebru. »Hop-lop-lop-lop!« je klicala, kakor je slišala, da se kličejo dečki na plani-nah. »Hop-lop-lop-lop,« je ponavljala hripavo venomer. In čuj : zgo-raj pri ozki špranjici se je oglasilo. Miška starka je bila. »Kaj ti je, ljuba Preklica?« »Žejna, žejna! Poginila bom od žeje. Na pomoč!« »Ljubka moja, kakor si bila poredna in neubogljiva, bi ti rada pomagala, ko bi mogla. Lej, med nami in tabo je prepad. Me ne moremo doli, ti ne moreš gori. Pomagaj si, kakor veš in znaš.« Preklico je bilo sram, vest jo je pekla; na glas je zajokala: »Jojmene, da nisem ubogala!« Starka miška se je še oglasila: »Pomagaj si! Vrtaj, grizi, koplji. Potrpi žejo. Pogum!« Preklica je begala Tsa omotična na levo in desno. Tu — kamen. Tu — beton. Tu strašni hlodi. Rešitve nikjer. Ko bi imela peruti, da bi zletela pod strop, do tiste nesrečne luknjice---------- Zgrudila se je na mrzla tla. Slišala je, kako šumlja zunaj dež. >Oh, ena sama kapljica vode naj kane semkaj — ena sama kapljica vode!« Stene gluhe, dežek zunai gluh.1 »O, dežela Koromandija, zakaj si me zapeljala?« iecljaje je še vzdihnila in se z zadnjim naporom motovilila u. Ko se je plazila po tleh, je naletela na svetlo zrno. Kaj je to? Pol zavestna je hlastnila po njem in ga požrla. »Hu — hu — peče, peče.« Bil je namreč košček sode, ki ga je izgubil Hudournik, ko je pomival posodo. »reče! Peče kakor ogenj.« Zadnje moči je zbudila ta bolečina v miški. Pognala se je na polico, po njej do majolike in tam z vrha kar telebnila na posteljo. Zgrabili so jo krci t želodčku, milo je zaječala, iztegnila bele tačice — in nato je bilo vse tiho. Le zunaj je šumljal dežek; miške nad stropom so se pa veselo igrale in premetavale lešnike kot nike. * Ko je Hudournik spet priromal v bajtico, ni našel ne slanine, ne češpelj, ne moke. Pač pa je našel v majoliki drobnega mrlička na menki posteljici — ubogo, nepokorao Preklico.