OMNES UNUM X 1 9 6 ŠTEV. 3 (TODOS UNO) GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Filip Žakelj: Zgledi vlečejo .............................................. 81 Ivan Caserman S. J.: človek nasprotij ..................................... 89 Mirko Gogala: „Exul familia" v Argentini .................................. 96 Franc Gnidovec: Novo delo o sv. Cirilu in Metodu .......................... 106 Novice od povsod ....................;..................................... 10g Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike: Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Fort Colborne. Ontario. U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, Illinois, USA. Čile: Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, Est. Hospital, Chile. Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma. Trst: Msgr. Jože Javnik, Boršt 91, Trieste. Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. j Naročnina: Za Argentino 'n čile 150 argentinskih pesov. Za j U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale deže^ vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče j ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino zn neporavnano. Uprava ! ZGLEDI VLEČEJO (Ob pomembnih jubilejih leta 1962) Filip Žakelj, Argentina Leto 1962 nas že zaradi drugega vatikanskega vesoljnega cerkveneka zbora 8Podbuja k notranji obnovi in apostolski vnemi. Mnogo pobude pa nam naj dajo ludi pomembni jubileji. Na misijonsko delo v zaledju nas opozarja stolenica smrti božje služabnice Pavline Jaricct, ki je 9. januarja 1862 vzela slovo od tistega sveta, od katerega 0 je v življenju odtrgala, pa delala zanj in za njegovo zveličanje z molitvijo zrtvij,c> apostolskim delom, velikim zn'manjem za rešitev težkih delavskih raz-Itler, organiziranjem živega rožnega venca, zlasti pa kot ustanoviteljica misijonske 'Vižbe za širjenje sv. vere. Prav je, da so v Lyonu na Francoskem obhajali v njen 8Pomin meseca maja mednarodni misijonski kongres, kjer so obravnaval’ pomem-n° vprašanje, kako vse misijonsko delo poživiti in prilagoditi nov’m časom. (1) Na to gorečo misijonsko delavko in organizatorko je opozoril katoVški svet 'Udi papež Janez XXIII. v posebnem apostolskem pismu „Amantissimo Patris v,'nsil!0“ (ln<: 3. maja 1962 kardinalu Gr. Petru Agag anianu ob štiridesetletnici, kar je veliki misijonski papež Pij XI. z apostolskim pismom „Romanorum Pon-lcum“ družbo za širjenje sv. vere povzdignil v papeško misijonska družbo in "Jen sedež prenesel v Rim (2). n jaj0 Od zadnje nedelje v avgustu 1961 do zadnje nedelje v avgustu 1962 obha- pasionsti v Isola del Gran Sasso, pa tudi vsa njihova redovniška družba, iuske pokrajine, pa tudi drugod po svetu stoletnico smrti sv. Gabrijela žalostne i a Cre božje. Največje slovesnosti so se vršile 27. februarja, ko je preteklo sto ’ °dkar je ta ljubki svetnik, nebeški zaščitnik italijanske katoliške mladine, °dse] 'ant ua oni svet k svoji nebeški Materi, katere se je v življenju kot osemnajstletni Popolnoma oklenil, pa mu je v nekaj letih pomagala do junaške svetosti, "atere njegove kreposti posebno poudarja tudi sv. 0če Janez XXIII. v posebnem 5jSjl“ »Sanctitatis altrix“ dne 27. maja 1962 Malcolmu la Velle, vrhovnemu pred-J0!. Pasioniistov, v katerem ga stavi za zgled zlasti vsem pasfcn'stom, * .ki mladini in semeniščnikom. Katoliške starše pa ob tem vzorn’ku opo-bož.3 na njihove velike vzgojne naloge. Ponovno naglasa njegovo izredno po-M ;..°St Matere božje in na zaobljubo, s katero se je zavezal, da bo širil 4;rin° slavo. (3) Ta komaj dobrih 23 let star svetnik nam sedaj ob stoletnici znova skuša dopovedati, kako vsaka prava pobožnost do Marije vodi do resnične popolnosti in kako bogato Marija plačuje tiste, ki se ji popolnoma izroče v varstvo ter si jo izberejo za vodn co na potu do svetosti. Odkar je Pij XII. uvedel praznik sv. Jožefa Delavca, god sv. apostolov Filipa in Jakoba mlajšega slavimo 11. maja. Sv. apostol Jakob mlajši je umrl mučeniške smrti leta 61 ali 62 po Kristusu; tako v tem času nekako poteka 1900 let po njegovi mučeniški smrti. Meseca septembra 1961 so se na tretjem bibličnem kongresu italijanskih frančiškanskih profesorjev za sv. pismo te 1900-letnice posebej spominjali. (4) Nič ne bo napak, če bomo slovenski duhovniki, redovniki, pa tudi verniki ob tem jubileju skušali mal-o bolj spoznati njegovo življenje, posebno pa tudi njegov tako življenjski in praktični list, v katerem nam tako močno priporoča življenje po veri, duha uboštva in usmiljenja do potrebnih, ter strogo brzdanje jezika. (5) Na praznik sv. Jožefa je preteklo petindvajset let po okrožnici „Divini Redemptoris“ Pija XI. proti brezbožnemu komunizmu. Včasih se sliši kak osamel glas, da ne bi smeli te okrožniie vzeti tako zares; nekateri pa so ravnali in še delajo tako, kakor da te okrožnice sploh ni. Pa imajo mnogo bolj prav tako obrekovani škof dr. Gregorij Rožman in vsi tisti Cerkvi zvesti duhovniki in verniki, ki so zaradi te okrožn ce slovensko zemljo namočili z mučenišk0 krvjo in napojili s svojimi solzami. Značajnost v načelih in mučeniška zvestoba sv. Cerkvi sta dve veliki stvari. Cerkev do danes še ni preklicala nobenega stavka iz „DiVni Redemptoris" in trditev škofa dr. Gregorija Rožmana o brezbožnem komunizmu še ni mogel nihče ovreči. (6) Vesoljna sv. Cerkev se letos z japonskimi katoličani raduje dveh velikih misijonskih jubilejev: po tolikih zaprekah je japonska najvišja svetna oblast pred sto leti dovoliia misijonarjem, da smejo svobodno oznanjati na Japonskem katoliško vero; in pred sto leti je božji služabnik Pij IX. na binkoštni praznik 27 japonskih mučencev iz 16. stoletja razglasil za svetnike. Za to veliko slovesnost je Pij IX. povabil vse nadškofe in škofe katoliškega sveta v Rim. Med njimi je bil tudi božji služabnik škof Anton Martin Slomšek. V pastirskem pismu 20. rožnika 1862 pravi o tej slovesnosti: „Bilo nas je zbranih nad tristo škofov, blizu tri tisoč mašnikov in drugih vernikov neznan broj. Prišli so iz Azije in Afrike, iz Amerike in Avsralije, od severa in juga Evrope, mnogoterih jez'kov in velikovrstnih narodov, pa vsi le enega duha, enega srca, kakor sinovi in bratje krog svojega ljubega očeta papeža Pija IX.“ (7) Trenutno je na Japonskem okoli 280 tsoč katoličanov, število naraste vsako leto za 10 tisoč. (8) Na Japonskem se to leto vrše velike slovesnosti ob obojnem jubileju. V San Sebastianu to leto posebej slave sv. Martina Aguirre y Loynaz-a, ki je v Nagasakiju leta 1597 umrl mučeniške smrti in je eden izmed mučencev, ki ga je Pij IX. na bnkoštni praznik leta 1862 razglasil za svetnika. (9) Mehiški katoličani so romali na Japonsko, kjer so bili 8. junija 1962 navzoči Pr* otvoritvi nove cerkve v Nagasakiju v čast sv. Filipu od Jezusa, prvemu mehi-kanskemu mučencu, ki je tudi na Japonskem žrtvoval svoje življenje za katoliško meh'ški katoličani prispevali. (10) Katoličani kolnske nadškofije so si izbrali nad-vero in ga je prav tako Pij IX. prištel med svetnike. Za novo cerkev so tudi škofijo Tokio za svojo misijonsko sestro, ki jo posebno podpirajo z molitvijo in darovi. Sedaj pomagajo z misijonskim denarjem zidati novo stolnico. (11) Tudi Slovenci imamo nekaj misijonarjev in misijonark na Japonskem. Naj bi nas ta dvojni misijlonski jubilej spodbudil, da bi za širjenje sv. vere na Japonskem še več molili in žrtvovali, zlasti pa duhovno in materialno podpirali apostol® svoje krvi na Japonskem. (12) 1. avgusta 1962 bo preteklo prvih deset let po konstituciji Pij a XII. „Exul J’amilia“ s katero ureja dušno pastirstvo med izseljenci. (13) Tudi sv. oče Janez XXIII. je ponovno pokazal, da mu je težko vprašanje beguncev 'n izseljencev zelo l>ri srcu. (14) Tudi osrednja pripravljalna komisija za drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor se je ukvarjala z vprašanjem dušnega pastirstva m.ed izseljenci. (15) Vrhovni izseljenski svet pri Konzistorialni kongregaciji v Rimu, kateri - edaj načeljuje kardinal Confalonieri, organizira za desetletnico konstitucije >,Exul Familia" veliko izseljensko romanje v Rim v začetku avgusta 1962, katerega se bodo udelež b tudi nekateri slovenski izseljenski dušni pastirji in slovenski izseljenci. (16) Vemo, kako je bil n. pr. rajni p. dr. Hugo Bren, ki je dobro poznal probleme izseljenstva, vesel te konstitucije, pa mu je brž začelo krvaveti srce, ker se je bridko zbal, da povsod po katoliškem svetu teh določil sv. stolice ne bodo izvedli. (17) 12. februarja 1953 je pismeno čestital škofu dr. Gregoriju Rožmanu za sedemdesetletnico, pa hkrati omenil, da preučuje to konstituiijo, o kateri bi nekateri radi videli, da bi bila kakor dete, ki ga iz mater'nskega telesa odnesejo kar v grob; pa brž dodaja, da tega ne smemo dovoliti. Ko slovenski duhovniki v zamejstvu in zlasti v izseljenstvu sedaj ob deset-ietmli za izseljence tako pomembne konstitucije premišljamo, kakšne sadove je obrodila, kmalu lahko vidimo, da sc se ponekod krajevni škofje z materinsko ;krbjo zavzeli za izseljenske vernike, ponekod pa bolj mačehovsko, ponekod pa o konstituciji bore malo vedo ali ničesar nočejo vedeti. (18) Ob tej desetletnici se nam vrivajo posebno tele misli: Skušajmo še mnogo b°lj spoznati to konstitucijo. Sklicujmo .se z vso potrebno in primerno spoštlji-' ostjo pred tujimi škofi na njene določbe. Zan'majmo se za dušnopastirske probleme med slovenskimi izseljenci. Podpirajmo z iskreno duhovmško molitvijo težko delo slovenskih izseljenskih dušnih pastirjev in tudi z denarnimi prispevki tiste drage sobrate, ki zaradi premajhnih dohodkov težko vrše dušnopastirske dolžnosti med slovenskimi ovcami v izseljenskih krajih. Izvedimo, kar smo glede jiomoči slovenskih izseljenskim dušnim pastirjem; sklenli preteklo leto v Celovcu na dušnopastirskem tečaju. Vsi slovenski duhovniki v zamejstvu in izseljenstvu glejmo, da se po naši krivdi nobena slovenska duša v izseljenstvu ne bo pogubila. --aravnost junaški zgled glede dušnopastirske skrbi za izseljence smo videl; v '!Kofu dr. Gregoriju Rožmanu. Naj bi si vsi dobro zapomnili njegovo besedo, ki jo Ib. novembra 1949 povedal slovenskem duhovnikom ob slovesu v Buenos Airesu Hede skrbi za zveličanje slovenskih izseljencev: „Nobena žrtev, noben napor, n°beno delo naj vam ne bo pretežko. Saj rešujete duše in to duše otrok slovenske niatere. Nam so izročeni, iz naših rok jih bo Bog terjal." (19) 24. avgusta 1562 je sv. Terezija Jezusova ustanovila prvi karmeličanski amostan v čast sv. Jožefu, v katerem je izvedla preobnovo karmelskega reda. ako karmeličani in karmeličanke, ki so sprejeli TerezijSna pravila, letos obdajajo štiristoletnico reforme karmeličansltega reda. Sv. oče Jar.ez XXIII. je na jubilej opozoril že 29. aprila 1961, ko je sprejel generalu; kapitelj karmel-g 6ga reda, ki se drži Terezijinih pravil. Tedaj j'm je govoril o hvaležnosti do '°8'a, o obnovitvi molitvenega duha in o apostolski vnemi. (20) Vemo, kako so se slovenske karmeličanke na Selu v Ljubljani žrtvovale naše duhovnike in škofe. Ko je rajni p. dr. Hugo Bren kot študentek čutil j./n° domotožje, ga je rešila misel na toliko mladih požrtvovalnih karmeličank, t So Se za vselej odtrgale od doma in se v popolni samoti posvetile samo Begu 1 nvolitvi n žrtvi za zveličanje duš. (21) Škof dr. Gregorij Rožman je v po. sebnem pismu izpovedal, da se je mlada karmeličanka na Selu popolnoma žitvo-vala Bogu za njegove škofovske zadeve in edina med njimi po drugi svetovni vojski umrla mučeniške smrti. (22) Naj bo ta 400-lefcrr' jubilej tudi slovenskim duhovnikom lep povod, da se bomc morda bolj začeti zanimati za karmeličansko duhovnost, (23) zlasti za življenje in spise sv. Terezije Jezusove ter njenega sodobnika sv. Janeza od Križa. (24) Priporočajmo se bolj v molitev skrit "m dušam po samostanih, zlasti slovenskim karmeličankam. Pomagajmo jim tudi sezidati nov samostan, ki ga nameravajo postaviti s pomočjo dobrih slovenskih src. Prosimo pa tudi po priprošnji kar-merčanslcih svetnikov in svetnic, zlasti sv. Jožefa, ki ga v karmelskem redu po zgledu ;sv. Terezije Velike tako zelo časte, karmelsko Mater božjo, da bi kmalu mogli doma začeti z zidanjem novega samostana za karmeličanke, kjer bi toliko svetih duš molilo in se žrtvovalo za svetost slovenskih duhovnikov in za njihovo težko delo pri obnovi slovenskega naroda, ker ga je brezboštvo že tako oslabilo in zastrupilo. Zel0 želimo, da bi nam kdo priredil dober prevod kritične izdaje spisov sv. Terezike Deteta Jezusa. (25) Zadnja leda tudi frančiškanski redovi slave svoje pomembne jubileje. 16. aprila 1959 se je velika frančiškanska družina vseh štirih glavnih frančiškanskih redov, pa tudi svetnih tretjerednikov zbrala v lateranski baz "liki. kjer so s sv. očetom Janezom. XXIII. obhajali sedemsto petdesetletnico, odkar je papež Inocenci j- III. potrdil prva pravila novega Frančiškovega reda in so sv. Frančišek in njegovi prvi učenci naredili prve redovniške zaobljube. Sv. oče je tedaj v krasnem govoru povedal navzočim tretjerednikom: ,,Jaz sem vaš brat Jožef-* (pr. 1 Mojz 45, 4), da spada mednje, ker je že kot štirinajstleten seme-niiščnik 1. marca 1896 bil vpisan v tretji red. (26) Prav v tem jubilejnem letu je papež Janez XXIII. 12. aprila 1959 razglasil za svetnika Karla iz Sezze, preprostega pa v mističnem življenju zelo izkušenega frančiškanskega iaiškegn brata, ki je napisal dolgo vrsto spisov glede notranjega življenja,, katera bodo v več zvezkih kritično "zdali. (27) 22. julija 1959 je preteklo štiristo let po rojstvu (r. 22. julija 1559; u 22. jul. 1619) sv- Lavrencija iz Brindisija, velikega člana kapucinskega reda, velikega apostolskega pridgarja, odločnega boritelja proti Turkom in neugnanega branitelja prave vere proti protestantskim zmotam in še spretnega diplomata. Na praznik sv. Jožefa 1959 ga je papež Jar.ez XXIII. z apostolskim pismom ,-Celsitudo ex humilitate** razglasil za cerkvenega učenika in odloč i, naj se njegov god obhaja v vesoljni sv. Cerkvi dne 21. julija. (28) 28. apr. 1960 pa so se v kraju Poggibonsi v Toskani vršile velike slovesnosti v spomin sedemsltoletnice smrti blaženega Luhezija, prvega frančiškanskega svetnega tretje rednika, ki je kot navaden človek v svetu s pokoro in dobrimi deli dosegel vrhunec svetosti. (29) 12. novembra 1961 je sv. oče Janez XXIII. prištel mel blažene ponižnega kapu inskega duhovnika Ignacija iz Berzo. (30) Malo prej — 22. oktobra 1961 — pa je frančiškanski vrhovni predstojnk Avguštin Sepinski ©tvoril v Rimu slovesnosti v spomin smrti sv. Petra Alkantarskega, obnovitelja f rančiškjan-skego reda, velikega spokornika in mistika, pa tudi duhovnega voditelja in svetovalca sv. Terez'je Velike. Sv. oče Janez XXIII. je poslal omenjenemu vrhovnemu predstojniku frančiškanskega reda dne 2. januarja 1962 za to štiristoletnico posebno pismo „Lilium, quod. seraphica**,. v katerem slavi Petrove kreposti ter frančiškane in vernike v svetu, ki so v nevarnosti, da bi zašli v naturalizem in pozabili na veko trajne duhovne dobrine, prosi, naj posnemajo sv. Petra Alkan tarskega; obenem pr.porcča njegovo zlata vredno delo: Razpravo o molitvi in premišljevanju- (31) 23- aprila 1962 je preteklo sedemsto let, odkar je šel k Bogu po plačilo b-aženi Egidij Asiški, zvesti učenec sv. Frančiška Asiškega. V življenju sv. Frančiška ga velikokrat srečamo. Zelo poučni so tudi njegovi znamenit; izreki o duhovnem življenju, o ljubezni do Boga, o potrebnosti kreposti; zlasti poudarja pot ponižnosti in nujnoist borbe proti mesenemu poželenju. (32) Vsi ti veliki frančiškanski jubileji tudi nas duhovnike silijo, naj se po zgledu sv. Frančiška Asiškega in tolikega števila blaženih in svetnikov iz njegovih redov obnovimo in poglobimo v resničnem evangeljskem duhu. Pred tremi leti nas je stoletnica smrti sv. Janeza Vianneyja, nebeškega zaščitnika župnikov in Apostolske unije spodbujala, naj obnovimo svoje duhov-niške in dušnopastiiske ideale. Leta 1962 se pa Apostolska unija sp-ominja stoletnico ustanovitve. Ob tej stoletnici so nameravali v Rimu obhajati prvi mednarodni kongres škofijskih — ali kakor pravimo: svetnih — duhovnikov, ki naj bi obravnaval problem: Duhovno in apostolsko življenje škofijskega duhovnika. M slili so, da bi se vršil tisti teden pred začetkom drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Sedaj se pa slišijo drugi glasovi, da se prav zaradi tega zbora ne bo m,o gel vršiti. Vendar nas ta stoletnica vabi. naj se morda bolj Pozanimamo za to tako lepo duhovn ško organizacijo. Marsikateri duhovn k iz osebne skušnje ve, koliko koristi ima od Apostolske unije. V veliko oporo nam je bila doma, v tujini nam je še v večjo. Rako je škof dr. Gregorij Rožman želel, da bi čimveč duhovnikov bilo članov te v@s popolnoma duhovniške organizacije. Pastoralne inštrukc je za ljubljansko Škofjo jo takole priporočajo: „Da bo mogel duhovnik y dobrem vztrajati, sinoda Posebno priporoča vstop v Unio Apostoiica in v družbo Sacerdotum. Adoratorum. Unic Apostoiica stremi za tem, da svetne duhovrike, ki so izpostavljeni mnogim dušnim nevarnostim, ohrani na pravi poti s tem, da skrbi za njih globoko notranje življenje. Ne naklada jim posebnih novih dolžnosti; skrbn0 pa gleda, da njeni člani vrše vse, kar jim za lastno posvečenje naročajo cerkveni predpisi. ^ ta namen člani UA pošiljajo mesečno ali vsaj vsaka dva meseca škofijskemu voditelju ali kakemu drugemu duhovniku, ki So si ga sami 'zbrali za to duhovno vodstvo, -pisan obračun o tem, kako so vršili verske vaje. Ta sama po sebi neprijetna dolžnost je že mnogim duhovnikom pomagala, da niso zašli v mlačnost. Duhovniško družbo Un'o Apostoiica so toplo priporočali papeži zadnjih let, posebno ■e Leon XIII., Pij X., in Pij XI. Unio Apostoiica prinaša velik blagoslov duhovniku samemu in vsej cerkveni občini, kjer deluje. Njega samega vzgaja za notranjega moža in po njem vso župnijo. Sinoda vsem duhovrikom to apostolsko zvezo toplo priporoča. (33) Malo pred smrtjo jo je škof dr. Gregorij Rožman z ‘/®o resnobo toplo priporočal svojim duhovnikom v tujem svetu. (34) Sedanji ljubljanski nadškof Anton Vovk takole govori o njej: „Zveza zahteva od članov resn0 pojmovanje duhovnega življenja in hoče z medsebojno t,0močjo apostolsko delo duhovnika napraviti bolj uspešno, kakor je kraju in 'azmeram primerno. Da duhovniki 'tega potrebujejo in si želijo, kaže hitro šir-'ooje zveze — danes obstoji v 600 škofijah, med 36 narodi in ima 32.000 članov. 1‘osebno h'tro :se širi med Španci in Italijani, katerim je osrednje vodstvo dosolilo, da se zavežejo tudi s tremi zasebnimi zaobljubami. Mlajši duhovnik; na 1-ancoskem pa v listek (shedulo) vpisujejo tudi pripravo na pridigo in katehezo. V naš^ škofiji ima zveza samo 82 članov, to je le 25% škofijske duhovščine. Bližajiča se stoletnica naj navduši še druge in naj pomnoži število članov, posebno med mlajšimi duhovniki." (35) Končno se prav prisrčno ffadujemo velikega marijanskega jubileja, ko bomo leta 1963 obhajali štiristoletnico Marijinih kongregacij oziroma štiristoletnico ustanovitve prve Marijine kongregacije v Rimu. Letošnji svetovni dan Marijinih kongregacij na drugo nedeljo v maju — 13. maja 1962 — je bil že posvečen misli na to štiristoletn‘co. Osrednje vodstvo Marijin kongregacij silno želi, da bi ta štiristolenica mnogo pripomogla k globoki obnovi notranjega življenja članov in članic Marii nih kongregacij zlasti z duhovnimi vajami sv. Ignacija Lojolskega in k prilagoditvi vsega kongregacijskega apostolskega delovanja sodobnim potrebam. (36) Dobri voditelji Marijinih kongregacij so člane le-teh vedno znali vzgajati v notranje ljudi in v vnete apostole. Marijine kongregacije lahko pokažejo že na dolgo vrsto blaženih in svetn kov. (37) Tudi pri nas go Marijine družbe obrodile veliko svetih sadov. (38) Tudi duhovniki bomo ob tej štiristoletnici kot kongreganisti oz'roma voditelji Marijinih kongregacij obnovili svojo pobožnost, -zvestobo, zaupanje in ljubezen do svoje Gospe, Zavetnice in Matere, se ji znova posvetili ter še bolj goreče delali za njeno čast in zveličanje duš prav po Marij'nih kongregacijah. Opombe: ’ Tu omenimo dve najnovejši deli o njej: L. Gristiani, Pauline Jaricot, Lyon 1961; Georges Goree, Pauline Jaricot, une laique engagee, La Colombe, Pariš 1962. Krasno sintezo njenega življenja najdeš v L’Ami du Clerge (Predicat.ion), 1. 71, štev. 50 (14. dec. 1961), str. 380/4; tu je na koncu omenjeno tudi novejše slovstvo o njej. Pr. tudi OR, 1. 102., štev. 14, 19. jan. 1962 (poročilo o slovesnostih v Lyonu dne 9. januarja 1862, na dan stoletnice njene smrti); OR, 1. 102, štev. 106 (10. maja 1962), str. 2. V Španiji so v spomin Pavline Jaricot letos razglasili „leto širjenja vere": OR, 1. 102, štev. 26 (2. febr. 1962) str. 2. 3 Glej OR, 1. 102, štev. 101 (4. maja 1962) str. 1/2. 3 Sv. oče Janez XXIII. se je sv. Gabrijela ž. M. b. spomnil tudi v sklepnem govoru po 4. zasedanju osrednje pripravljalne komisije za 2, vat. c. zbor. Pr. Acta Ap, Sediš (AAS), 1. 54, štev. 3 (31. marca 1962) str. 160/64. 177/8; Glej tudi OR, 1. 102, štev. 46 (25. febr. 1962) str. 5 (članki o njem); OR, 1. 102, štev. 47 (26/27. febr, 1962) str. 1/2; OR, 1. 102, štev. 48 (28. febr. 1962) str. 1. Ljublj. semeniška kongregacija je pred dobrimi 40 leti izdala tudi v slov. jeziku kratek življenjepis sv. Gabrijela ž. M. b. 1 Glej OR, 1. 101,' štev. 221. (24. sept. 1961) str. 4. 3 Pr. lep življenjepis sv. ap. Jakoba ml. v: Otto Hophan, Die Apostel, 3. izd., Luzern 1955, str. 207/27. Glede brzdanja jezika pr. zlasti nagovor Janeza XXIII. na drugem zasedanju prve rimske sinode dne 26. jan. 1960; AAS, 1. 52, štev. 4 (20. apr. 1960) str. 227/30 oz. 236/9; škof Gregorij Rožman, Lingua sacerdotis, OU, 1. 6, štev. 3 (1959). str. 65/8. 6 Zanimivo je, kako laiki gledajo na sedanji jugoslovanski komunizem in na tako imenovano amnestijo. Tako n. pr. Miloš Stare trdi: „Danes je v Sloveniji totalitarna diktatura komunistične stranke. Ne prizna nasprotnikom komunističnega režima, to je večini naroda v domov’ni, najosnovnejših človečanskih pravic, ne svobode govora, ne svobode vere, ne svobode vesti, ne svobode zborovanja, ne svobode tiska. S silo zatre vsako težnjo po svobodi. Slovenci pa, ki smo zapustili dom.ovino ne zato, ker smo zakrivili zločine, ampak zato da nadaljujemo delo za osvoboditev slovenskega naroda, sm0 vedno trdnejši v spoznanju, da je le v svobodi ob priznavanju osnovnih človečanskih pravic in svoboščin možna srečnejša bodočnost naše domovine. Skratka: še vedno gre za dvoje: Ali materialistično pojmovanje življenja, ki naj 'se razvija pod nasiljem komunistične manjšine, kakor je to danes v domovini, ali v krščanstvu temelječe vrednotenje življenja, ki naj se razvija v veličini duha svobodne skupnosti, kar je naš ideal. Svobodni Slovenci v izseljenstvu se dobro zavedamo, da ne potrebujemo nobene amnestije; vemo pa, da jo potrebujejo tisti komunistični voditelji in njihovi pomočniki, ki so odgovorni za grozodejstva in umore med okuparijo in revolucijo ter za strahoten in sramoten pokol desetih tisočev. Ob takem stanju ne moremo nobenemu demokratičnemu izseljencu priporočati, da se posluži te tako zvane amnestije; ne moremo priporočati nikomur, da bi tako vsaj posredno priznal, da je kriv zločinov, katerih n'k;'dar storil ni. Pa tudi ni potrebno, da bi kom.u odsvetovali, da se posluži tako zvane amnestije; dovolj je namreč jasno, da je ta le eno izmed propagandnih sredstev, s katerimi Se hoče jugoslovanski komurizem v svetu prikazati drugačnega, kot v resnici je.“ Glej članek: Za jasnost pojmov in načel, Svob. Slovenija, 24. maja 1962, str. ° FG pa takole sodi: ..Številna emigracija je bila komunistom vedno trn v Peti in mnogokrat so. jim, svobodni diplomati vrgli to pod nosi Torej že sarr. dejstvo, da je na t soče ljudi raje šl0 v svet, kakor pa uživalo njeno svobodo, je z i komunistični režim skrajno slabo spričevalo. Če je pa ta emigracija poleg teg;, še aktivna v borbi proti komunizmu, je toliko več razlogov, da je treba storiti vse, da se glas take emigracije uglušk Le ako uspejo uglušiti emigracijo, bodo komunisti tudi za vedno lahko zakrili svoj pravi obraz, oškropljen s krvjo tisočev in tisočev nedolžnih žrtev. Morda bo ta nova propagandna poteza jugoslovanskih komunističnih Krvnikov uspela še globlje zamegliti -nekaterim ljudem že itak zmešane poglede na titoizem. Toda čisto gotovo ne bo spremenila našega stališča-Mi smo titoizem preživeli, ga videli prav od blizu in imeli neštetokrat priliko videti in občutiti komunistične obljube in njihovo pravico. Dejanja so jasno pokala, da je vsak kompromis s komunizmom enak samomoru in prav nič drugega, "isti, ki tega niso spoznali pred leti in ne spoznajo sedaj, imajo priliko doživljati razočoranja in obžalovanja. Protikomunistični borci ne rabimo in se ne oziramo na komunistične amne-stije- Mi smo se borili, borili za resnično svobodo našega naroda, svobodo, ki bo prosta vse tuje navlake, naj si bo nacistične ali boljševiške. To pravico smo nc-eli in jo imamo po vseh božjih in naravnih zakonih in je nam n; treba prositi ®d komunistov. Stotisoči poklanih, tisoči v koncentracijskih taboriščih in ječah in tisoči v emigraciji so dovolj jasen dokaz, da jugoslovanski narodi niso hoteli in Pe bodo hotelj sprejeti komunističnega suženjstva, ki človeku odvzema vse tiste ‘deale, ki so bistvo vsakega svobodnega človeka. Borba proti suženjstvu se je v Rodovini vedno bila in se bo tudi v bodočnosti, pa če je komunistom to prav ali • Komunistična ‘svoboda’ je tako visoko cenjena, da vsak mesec pobegne lepo •s evilo ljudi iz tega Titovega raja in se pridružuje onim, ki so raje zapustili rodno §riido, kakor pa ostali sužnji komunističnih vlastodržcev. Rad bi videl in vedel ljudi, ki bi pri zdravi pameti sploh m,ogli za trenutek pomisliti na možnost y vratka k onim, ki so pomorili cvet naših narodov, k onim, ki so nas včeraj še očali zločince, danes pa nas preko svojih propagandistov in skritih agentov va-in^° V SV0J'° sre^°- Slovenski protikomunistični borci ne iščemo nobene miloščine j nobenega odpuščanja od komunistov, zahtevamo pa in bomo vedno zahtevali, komunistični vodniki, od Tita, Rankoviča, Kardelja pa do zadnjega njihovega rorista pridejo pred sodišče in dajo odgovor za svoje zločine proti našim naro-l Pr- Komun'.stična amnestija, Vestnik (glasilo slov. protikom. borcev), 13, štev. 7 (1962),, str. 153/154. v - Glej; Ant. Mart. Slomšeka Pastirski listi (zbral in uredil Mihael Lendov-K), Celovec 1890, str. 172. feb, i °lej 0R’ L 102’ štev' 12 (17' J'an- 1962> str- 2’ 0R- T 102, štev. 25 (11. 1 • 1962) str. 5. " OR, 1. 102, štev. 26 (2. febr. 1962( str. 2. OR, 1. 102, štev. 101 (4. maja 1962), str. 2. 2 Pr. OR, I. 102, štev. 25 (1. febr. 1962) str. 5. iš naslove najdeš n. pr. v Kat. misijonih, 1. 36 (jun. 1962). Dr. ai .^javljena je -bila v AAS, 1. 44 (30. sept. 1952), str. 649/704. Pr. k temu: °lzij Odar, Ureditev dušnega pastirstva za izseljence, Duh. ž'vi jen je, 1. 21 (marec 1953), str. 224/32; isti, Določbe o dušnem pastirstvu izseljencev, Duh. življenje, 1. 21 (april 1953), str. 307/13. v Pr. okrožnico Ad Petri Cathedram z dne 29. jun. 1959, AAS, 1. 51, štev 10 (22. jul. 1959), str. 527/8; nagovor Janeza XXIII. udeležencem, vrhovnega emigrantskega sveta pri Konz. kongr. dne 20. okt, 1961, OR, 1. 101, štev. 244 (21. okt. 1961), str. 1. 15 Pr. OR, 1. 102, štev. 102 (5. maja 1962), str. 1. lli Pr. pismo kardinala Confalonerija škofom glede skrbi za izseljence, glede poročil o izvedbi konst. „Exul Familia" ter o 'izg. romanju v Rim: OR, 1. 101, štev. 268 (19. nov. 1961), str. 2. 17 P. dr. Hugo Bren OEM, „Begunska družina", Ave Maria, nov. 1952, str 326/8; P. B. A., f p. Hugo Bren, Zbornik Koledar Svob. Slovenije 1955, str. 160/1, 18 Glede izvedbe „Exul Familia" v srednj’ in zahodni Evropi pr. Janez Zdešar, Problemi izseljencev, OU, I. 9, štev. 1/2 (1962), str. 52; glede Argentine pr. Mirko Gogala, Exul Familia v Argentiniv tej štev. OU, 10 Glej Duhovno življenje, dec. 1949, str. 399. 20 Glej OR, 1. 101, štev. 101 (30. apr. 1961), str. 1. 31 P. B. A., P. Hugo o svoji zorni mladost", Ave Maria Koledar 1955, str. 127/9. 22 Glej Dr. Filip Žakelj, Marija slovenskega naroda r,e bo zapustila (šmarnice v spomin škofa dr. Gr. R.) Buenos Aires 1960, str. 50/3 (tu je objavljeno pismo v celoti). 23 Zgoščen oris karmel. duhovnosti in pobožnosti do karm. M. b. dobiš v marijanskem molitveniku: Zdrava, Marija, milosti polna, Celovec 1960, str. 455/62. 24 Gospodom,, ki obvladajo španski jezik, močno priporočam: Fr. Efrem de la Madre de Dics, O. C. D., ter Fr. Otilio del Nino Jesus, O. C. D., Santa Teresa de Jesus, Obras completas, Madrid 1951 (B. A-C.); Crisogono de Jesus, O. C. D., ter Lucinio del SS. Sacramento, O. C. D-, Vida y obras de San Juan de la Cruz, Madrid 1956 (B. A. C.); San Juan de la Cruz, Obras completas (izd. pripravil P. Simeon de la Sagrada Familia, O. C. D-), Burgos 1959, 1688 strani (na najboljšem papirju). 25 Manuscrits autobiographiques de Sainte Therese de 1’ Enfant-Jesus, I zv., strani 136, II. zv. strani 158, III. zv. strani 226, Montrouge 1956, izd. kav-meVčanke v Lisieuxu; zraven so izdane tudi fotokopije njenih rokopisov; Sair.te Therese de VEnfant Jesus, Manuiscrits autobiographigues, Lille 1957 (izd. karmeličanke v Lisieuxu), strani 352 (kritična izdaja njenih rokopisov brez znanstvene navlake). 20 Glej AAS, 1. 51, štev. 6 (16. maja 1959), str. 307/13 (papežev nagovor); glej tudi pismo „Cum nataVtia" Janeza XXIII. z dne 4. apr. 1959 štirim, vrhovnim predstojnikom štirih frančiškanskih redov za to 750-letnico, AAS, 1. 51, štev. 6 (16. maja 1959), str. 296/8. 27 Pr. homilijo Janeza XXIII. ob razglasitvi Karla iz Sezze za svetnika v AAS, 1. 51, štev. 6 (16. maja 1959), str. 290/4; odlok „Mirab'lis tot“ -papeža Janeza XXIII. z dne 12. apr. 1959 o razglasitvi Karla iz Sezze za svetnika, AAS, L 51, štev. 14 (25. nov. 1959), str. 737/49; Vicenzo Venditti, San Carlo da Sezze, Turin 1958 (Marietti), strani 482. 28 Glej AAS, I. 51, štev. 9 (18. jul. 1959), str. 456/61. Njegovih spisov je izšlo okol" 15 velikih zvezkov. 20 OR, 1. 100, 28. apr’la 1960, str. 2; frančiškanski redovi obhajajo njegov god 28. aprila. 30 Kratek življenjepis glej v OR, 1. 101, štev. 262 (12. nov. 1961), str. 1 (r. 19. marca 1844; u. 3. marca 1890); OR, 1. 101, štev. 263 (13t do 14. nov. 1961), istr. 1/2 (opis slovesnosti razglasitve Igu. iz B. za blaženega in pomemben nagovor Janeza XXIII. o krepostih in duhovnosti novega sodobnega blaženega; v nagovoru najdeš mnogo m"sli za duhovniško življenje; bi. Ign. iz Berzo jc bil najprej sveten duhovnik, pozneje je stopil v kapucinski red); ap. pismo „Se-metipsium exinanivit“ Janeza XXIII. z dne 12. nov. 1961 o razglasitvi Ign. iz B. za blaženega, AAS, 1. 53, štev. 15 (28. dec. 1961), str. 803/8. 31 Glej OR, 1. 101, štev. 248 (26. okt. 1961), str. 4; OR, 1. 102, štev. 28 (4. febr. 1962), str. 1 (Pismo „Lil"um, quod“ Janeza XXIII.); OR, 1. 102, štev. 55 (8. marca 1962), str. 6; San Pedro de Alcantara, Tratado de la oracion y me-ditacion, Buenos Aires 1938. 32 OR, 1. 102, štev. 41 (19/20. febr. 1962), str. 4; OR, 1. 102, štev. 100 (2/3. maja 1962) str. 6 (lep članek o izrekih bi. Eg. Asišk.); Omer Englebert, Vie de Saint Frangois d’Assi;se, Pariš 1947, str. 438 (kazalo, kje je v knjigi govor o bi. Egidiju Asiškem). Tudi Rožice (Fioretti) sv. Fr. As. mnogo govore o bi. Eg. Asiškem.. 33 Pastoralne inštrukc:je za ljubi j. škofijo, Ljubljana 1940, str. 17/8. Glej OU, 1. 7, štev. 1 (1960), str. 12. 3r' škof. ord. v Ljublj., dne 30. avg. 1960, Okrožnica štev. 9/1960, str. 1. 20 Pr. Acies ordinata, 1. 1961, štev. 4, str. 396 37 Bu-sutil leta 1949 navaja imenoma 28 svetnikov ter 1 svetnico (Malo Tereziko) ter 61 blaženih, ki so bili kongreganisti: Emvin Busutt'1 S. J., Com. mentarium in Co-mst. Ap. ,,Bis saeculari",, Rim 1949, str. 94; vendar se zdi, da Hišo vsi naštet’-; v zadnjih letih so zopet nekateri, ki so bili kongreganisti, dosegli čast oltarjev (n. pr. bi. papež Inocenci) XI.), za mnogo kcngreganistov se vrši beatifikacijski in kanonizaiijski postopek, veliko število j"h je umrlo v sluhu svetosti. Pr. tudi: Jože Pogačnik, Vodilo Marijinih kongregacij, Ljubljana 1943, str. 17/19. 38 Pr. Jože Pogačnik, Vodilo Marijinih kongregacij, Ljubljana 1943, str. 22/49. ČLOVEK NASPROTIJ (Ob 20-letnici mučeniške smrti dr. Lam.berta Ehrlicha) Ivan Caserman S„ J., Argentina Pokojni dr. L. Kuhar je označ'1 prof. Ehrlicha, ki mu je bil — kot sam Pravi v nekem pismu — koroški rojak, bogoslovni profesor in mentor, pozneje v Parizu pa sostanovavec in tovariš, in končn0 v Ljubljani svetovavec in veliki dobrotnik, na kratko takole: Bil je svetniški lik. Kot mnogi svetniki tudi on ni iniel izključno lastnosti, ki bi vsakogar privlačevale. Teda te človeške slabosti n »short momings" (deficit) ;se kar izgubljajo v velikem okviru vsenadnaravnega življenja: v veliki ljubezni in vdanosti do Boga. Živel je v božjem vsemirju ’n 1° mu je bilo zadosti. Zadosti tudi Bogu, k:> ne išče človeških priznanj Za sv°je svetnike. Lahko bi se o pokojnem, pisalo mnogo, mnogo, saj to, kar je Ustvarjal okrog sebe, mnogi vedo. Toda vsak bi ga rad utesnil v svoj okvir, V.Ča^erem ga je- nekoč gledal: Korošec Korošca, znanstveniki znanstvenika, mi-Vi ona rji misijonarja, akademiki dinamičnega organizatorja mladine itd. Vendar 1 ^ili vsj ti okvirji zanj pretesni, ker zajamejo le eno ali drugo obliko, v kateri je njegov nadnaravni duh, kakor je pač naneslo življenje, „učlovečeval“, razo. 16val m ■sproščeval". 'Vsi ti mali okvirčki so le drobiž v velikem okvirju nje-h0Ve ljubezni in vdanosti do Boga. Težko ga bo zajeti vsega, takšnega, kot je resnici bil: velik, na katerem, koli področju uma in srca se je pojavil. Le v ^objemajočem okviru njegovega duhovniškega poklica, ki je popolna služba hi gU *n njeg'ovim Postavam med ljudmi, nam postane Ehrlich razumljiv. Kdor ' ga skušal pokazati drugače, bi bila njegova podoba enostranska, nepopolna, p ^resnična in v marsičem nerazumljiva. Le v okviru sacerdos-servus Dei, kar • no je vedno hotel biti z vsemi posledicami te službe, ga bomo videli kristalno jasnega, pa naj ga gledamo od katere koli njegovih „strani“, ki jih je kazal v svojem tako vsestranskem in vedno ognjevitem življenju. Pod tem kotom nam postane dr. Ehrlich razumljiv tudi kot človek nasprotij. Zgodovinar p- Pavel Dudon je karakteriziral sv. Ignacija Lojolskega: Bil je psiholog, ki je poznal ljud'; opazovavec, ki je poznal svoj čas; mislec-mistik, k: je poznal Boga. Strasten — pa vedno v oblasti samega sebe; neutrudljivo podjeten — pa potrpežljiv brez primere; prijateljsko zaupljiv — pa previdno rezerviran; plemenito eleganten v svojem nastopu — pa čudovito skromen in ponižen; do skrajnosti popustljiv — pa trdo neodjenljiv; z eno besedo: človek nasprotij. Toda prav zaradi tega preseneča in obvladuje svojo okolico. Niti ljudje niti stvari se mu ne morejo upirati; slepo m.u slede. Predvsem pa je 'mel moč neupogljivega značaja in brezmejne velikodušnosti in ljubezni do Kristusa, ki je zvrhoma napolnil to veliko srce, močno srce, ter ga zato usposobil za delo, in trpljenje brez mere in mej. In prav v tem svetniku je našel dr. Ehrlich svoj vzor, kateremu se je tako zelo približal. (Ni čudno, da je hotel stopiti v vrste njegovih sinov, katerih življenje in delo je potoliže spoznal že za časa svojih študij v Innsbrucku.) Izpeljimo primero: Profesor Ehrlich je bil psiholog, ki je poznal ljudi. Sam škof dr. Gregorij Rožman je priznal v zasebnem pogovoru, da je bil dr. Ehrkch naravnc-st mojster v prijaznosti. Kakor je bil sila previden v svojih izjavah o drugih, pa je znal iz drugih s prijaznimi vprašanji dobiti prav zaupne odgovore. Posebno mlada duša se mu je kmalu brez pridržka odkrila. Že kot stolni kaiplan v Celovcu je zbiral okrog sebe na zasebnem stanovanju in med počitnicami na planinah slovenske dijake ter bogoslovce; z dobroto in ognjevito besedo jih je vse prižel nase. študentje, ki so pozneje prihajali v stik s profesorjem, se niso mogli od prvega srečanja odtegniti njegovi duhovni moči: Kjer koli sem b:l skupaj, zatrjuje eden izmed njih, povsod sem se čutil majhnega, slabega, ko sem se primerjal z njim. Rad bi postal njemu podoben. Neko svetniško zžarevanje nas je kot očiščevalo in dvigalo. Nismo sicer slepo dreveli za njim, bili smo pač že zreli akademiki; tudi do njega smo se postavljali na kritično stališče; vendar njegova osebnost nam je bila vedno sveta. Čeprav smo ohranjali do učenega profesorja spoštljivo razdaljo, jo je znal on s svojim plemenitim čutom premostiti, da smo mu zaupali; njegova avtoriteta nas ni napravljala negotove in zmedene. — Drugi fant je hotel poznati tega duhovnika, c katerem je od njegovih nasprotnikov toliko slabega slišal, pa mu je nekdo iz profesorjevega ožjega kroga rekel: Pridi in poglej! Ob prvem, srečanju sem bil njegov in sem še. •—-Zopet drug dijak pripoveduje: Nisem poznal prof. Ehrlicha, še po imenu zelo malo; iz gole radovednosti smo šli na predavanje v dvorano Zadružne zveze v Mariboru. Zelo globok vtis je napravil name njegov nastop, ves dostojanstven in osvajalen. Ko je stopil na oder smo ga vsi navzoči z navdušenem ploskanjem pozdravili. Ponižno se je opravičil, da je zaradi zamude vlaka prišel prepozno (šlo je le za nekaj minut), kar nam. ga je naredilo še bolj simpatičnega. — Njegov psihološki talent so priznavali tudi nasprotniki. Tako je zapisalo podtalno akademsko glasilo „Rdeči s;gnali“: „V Akademski zvezi je večina akademikov prepričana, da je treba čimprej prekiniti vse zveze z reakcijo, ki je popolnoma v rokah kapitalistov okrog Ljudske posojilrice, Gospodarske zveze in Zadružne gospodarske banke itd. Toda ko pride neka stvar do odločilnega glasovanja, naenkrat vstane neki diplomat in debato spravi na slepi tir.“ — Svoje akademike je vab'1 k sv. maši s tem, da jih je malo pred pol osmo uro obiskoval po sobah, ydaj enega zdaj drugega; omenjal je kakšno zanimivost iz liturgije onega dne, se zanima' za kakšno osebno okolnost študentovo, dokler mu ni ta nekega dne sledil v hišn0 kapelo. Znal je porabiti pravi trenutek, upoštevati nagnjenje vsakogar, napeljat’ vedo na pravi mlin, da mu je bilo nemogoče reči: ne. -— Je pač poznal ljudi z njihovimi vrlinami in slabostmi. Dr. Ehrlich je bil opazovavec, ki je poznal svoj čas. Njegov čas (rojen je bil 18. 9. 1878 in umorjen 26. 5. 1942) pada v razdobje dveh svetovnih spopadov, ko je slovenski narod zorel in dozorel ob idejni in krvavi borbi za svojo kulturno, versko, nacionalno in politično samostojnost. Biti voditelj sredi idejnih vrtincev °d površinskega liberalizma pa do vse globine človekove razkrajajočega komu. aizma, spretno zaobraeati krmilo sredi vedno se spreminjajočih struj je mogoče samo onem.u, ki zna „izmeriti daljo in nebeško stran". In tak je bil Ehrlich. k'e;kv: je bil v neposrednem stiku z življenjem. Že zibelka mu ni tekla v kakšni zakotni gorski vasi, ampak prav na razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, na stikališču slovanske, germanske in rimske rase; prav tam, kjer želežniška Proga Dunaj—iRim križa starodavno cesto skozi Kanalsko dolino, v Žabnicah; Povrhu še v gostilni 'n pošti, kjer so se ustavljali vozniki, popotniki in romarji. Študijska leta so mu potekala v ponemčenem Celovcu, potem v Innsbrucku, R:,mu, Parizu in Londonu; dovolj prilike za mladega duhovnika, da pride v stik z vsemi najnovejšimi tokovi življenja. Od tod njegova univerzalnost, M se je tako dvigala nad našo vaško omejenostjo. Ne le da je razumel svoj čas, ampak je ^e' pred njim: Kako fantastične so se nam zdele njegove ideje o Bloku srednje-evrop-skih držav, ki danes postajajo meso in kri; kako prevelikodušne njegove misijonske akcije za nas, ki smo videli le naše male probleme; in vendar je bila to zadnja prihka, ko se povsod že zapirajo vrata tujcu-misijonarju. Ker je jazumej svoj čas, se ni zabubil med svoje knjige kot znanstvenik, ampak je '•i: ves z mladino; potem pa povsod, kjer je bilo treba reševati: služkinje, ubožci na Gradu in na Galjeviei... Vse je v njem živelo, da so iskre načrtov, domislic, dkcij kar letele na vse strani. Neki moderni pisatelj pravi, da vidi največjo težavo za duhovno prenovitev naših časov prav v tem, da ljudje že ne teže. po em velikem. Sredi vsesplošne mehanizacije vrši vsak pač svojo: „dolžnost‘‘ — ■Mehanično. Dr Ehrlich pa je odvrgel vsako meščansko lagodje, sredi katerega je ^rastel in bil vzgojen in mu ga je njegov stan univerzitetnega profesorja kar 'siljeval, in postal garač med garači, lcer je poznal stisko časa. Prof. Ehrlich je bil mislec-mistik;, ki je poznal Boga. To ni bil0 zgolj razumsko dojemanje teologa, ampak, kar pravi sv. Ignacij: okušanje resnice po moranje (sentire ac gustare res interne), ko se duša v molitvi brez posebnih eyav dvigne do dvogovora s svojim Bogom: Gustate et videte, quam suavis s' Goininus. Zato je v njegovem dnevnem redu, tudi sredi največje zaposlenosti, m°;itv' odmerjenih kar šest ur. Pravzaprav se je trudil, da bi bil v stalnem stiku ^ ^jim, lq mu je bjj vs6i Zato smo ga srečavali nekako zamišljenega, kot odsotnega, pa umirjenih korakov tudi sredi ljubljanskega cestnega direndaja. Pre-Ijioslo pripoveduje njegova sošolka iz otroških let, Nana Andrejčič iz Bistre Rožu, o kar prirojeni pobožnosti malega Lamberta: V cerkvi se je počutil . doma, odkar je še silno majhen postal ministrant. Bil je ljubljenec duhov-0V; prav tako so ga meli radi drugi, saj je bil zmeraj vesel in vedno pre-a . Še ko je prišel iz Celovca kot študent na počitnice, smo ga slišali pobožno tl: Svet, svet, svet... . , je bil prof. Ehrlich pravzaprav vse življenje: otroško pobožen. Kot tak Ruje na oder za Actiones nostras... pred predavanjem na teološki fakul- teti (verjetno je posnel v Innsbrucku to precej splošno jezuitsko navado); kot. tak se priporočuje celi vrsti svetnikov in k temu navaja tudi druge; kot tak moli rožni venec bodisi s služkinjami, bodisi z akademiki, bodisi sam.cat na mirovni konferenci v Parizu. Sa.m moram priznati, da me je šele .en že kot duhovnika naučil moliti rožn': venec. Čeprav spada ta molitev med običajne in vsakodnevne za duhovnika že izza semeniških let, vendar se mi ni nič kaj priljubila; zdela se mi' je premalo „liturgična“, dolgočasna, preveč preprosta. Odkar pa sem videl prof. Ehrlicha pri kresu na Malem gradu v Kamniku o priliki večdnevnega zborovanja SDZ moliti ga sredi svojih študentov in je moritev v zboru objemala vse mestece, sem vzljubil sv. rožni venec; zgubil sem vse predsodke o njem: Kako naj bi bila „starokopitna“ ta molitev, če je zmožna združit toliko mladih src v slovesno izpoved svoje vere okrog učenega profesorja! Drugič sem ga videl kot moža apostolske molitve na Višarjah, kjer so se nadaljevali Misijonski dnevi iz Bohinja. Bilo je o počitnicah 1928. Dr. Ehrlich je znal ves čas v okvir glavnega programa vnašat) toliko originalnosti, da smo ga občudovali. Ena izmed teh je bila nočna adoracija. Vsake pol ure smo se vrstili po štirje skozi vso noč pred tabernakljem. Od 1 do pol 2 je bil z nami g. profesor. Pa tihi adoraciji je molil vrsto očenašev za velike zadeve naroda in sv. Cerkve. Tedaj sem šele videl, na kaj vse misli tihi in skromni mož molitve. Glas se mu je tresel, ko je molil za odpadle slovenske duhovnike, za vsakega posebej po imenu en očenaš. Sredi nočne tišir.e in gorskih vršacev je žuborela naša prošnja in odmevala od sten romarske cerkve. Zame je bila ta točka vsega misijonskega tečaja najlepša. Ob Ehrlichu se je človek moral naučiti moliti: njegov zgled je zlasti mlado dušo osvojil, da si je vsaj zaželel tako mol'ti kot on. „Gospod, nauči nas moliti", je apostole zamikal Jezusov zgled. O sicer dobrem duhovniku se je izrazila neka mlada oseba: Zjutraj (pri maši) se mi zdi duhovnik, čez dan (v pisarni) uradnik, zvečer (v družbi) pa pač kot vsi drugi ljudje. Nastop prof. Ehrlicha pa je bil vedno in povsod duhovniški. Neprestano je živel v nadnaravnem svetu, živel v stiku s svojim Bogom, katerega je poznal. Takega je tudi On poklical, neposredno po sv. maši med Gratiarum actio, v svoje veselje. Dr. Ehrlich človek dejanj. Imenovano poznavanje ljudi Ehrclicha ni napravilo razočaranega, poznavanje sveta ne pesimista in poznavanje Boga ne odmaknjenega samotarja. Da je m,ogel zavzeti tako posrečeno stališče do sočloveka, zlasti do mladih inteligentnih duš, izvira iz njegovega pravilnega pojmovanja svobode. Vedel je, kot globoko razmišlja že imenovani p. P. Dudon, da človeška narava ostaja vedno podvržena zlu in da je v načrtu Previdnost:) spoštovati to nevarno igro svobode. — Tako srednješolski dijak še z nekako lahkoto sledi osebni avtoriteti, dočim pa akademika privlačuje predvsem spoštovanje svobode, na katero je tako ljubosumen. — Isto pojmovanje ga je vzdržalo sredi trdih udarcev optimista. Lepo trdi neki pisatelj: Pravijo, da je v našem času potrebna širina v mišljenju, edinost v urejevanju in hitrost v izvrševanju. Te tri stvari niso novost. Vse !so znak Kristusovega evangelija. Širina. Katera je večja od te: „Vse je vaše, vi pa Kristusovi" (1 Kor 3, 23)? Edinost: „Da bo Bog v vsem" (1 Kor 15, 28). Hitrost v izvrševanju: „Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni pripraven za božje kraljestvo" (Lk 9, 62). — Prav tako ga njegova mistična odsotnost ne utesnjuje. Nasprotno. Tomaž Merton razmišlja v svoj- knjigi 0 kontemplaciji: Ni res, da b; se svetniki in veliki mistiki ne zanimali za stvarstvo, ne razumeli in cenili sveta in pozorlšča na njem in zvokov in ljudi, ki na njem žive. Prav po svoj; zamaknjenosti v Boga so b'li svetniki zmožni videti in ceniti stvari; ker pač ljub1, j o Boga, ljubijo v njem tudi vse drugo. — Iz te notranje svobode je šel prof. Ehrlich na. delo z vejlikim mirom in zaupanjem. Čim več je delal, tem. bolj je molrl in obratno. Od tod tudi njegov intimni odnos do Kristusa, >,prav v smislu besed Pija XiI‘Ij novomalšnikom Ger-manika: Bodite duhovniki, k:> molijo mnogo in z užitkom ter imejte do Kristusa Jezusa vedno ljubezenski, oseben in prisrčen odnos. Vse drugo se vam bo samo po sebi navrglo. Prof. Ehrlich človek nasprotij, čeprav je izhajalo vse njegovo delo iz omenjenih enotnih predpostavk zakoreninjenosti v Bogu in upoštevanju svobode drugih, se vendar zdi na prvi pogled Ehrlich človek nasprotij. Zdi se tak prav zaradi tega. Če smo rekli, da je bil isv. Ignacij strasten, pa vedno v oblasti samega sebe, bi nekaj podobnega lahko trdili o njem. Strasten, pa kot tak, ki se obvlada. To se je zlasti pokazalo na raznih zborovanjih akademske mladine. Eden izmed njih, ki je bil dolga leta v profesorjevi bližini, ga je videl le trikrat razburjenega, da so mu nabreknile žile na sencih. Vselej je šlo le za načelne zadeve ali za svobodo slovenske univerze. B I je razburljiva narava, da se je kar videlo, kako se obvladuje. Če je le kdaj vzk'pelo, so sostanovavci, zlasti pa Postrežnica, slutili (po smrti pa sc prepričali), da je z bičem im spokornim Pasom skušal potem dati zadoščenje božji svetosti. V kritičnih letih, ko so levičarske smeri grozile minirati katoliške akademske vrste, je on kot škofov °ficielni zastopnik potrpežljivo hodil na debatne večere, čeprav je vse vrelo v njem, ko je moral poslušati iz ust tkzv. katoliških akademikov revolucionarne, hujskajoče, osebno žaljive in celo krivoverske govorance, je vzdržal in stal tam kot kip zavit v svojo pelerino; le na koncu je mrno povedal svoje mnenje, navajal protirazloge, pojasnjeval in, če je bilo treba, s poudarkom zahteval katoliško doslednost. Za osebne žalitve pa je bil kot neobčutljiv. Ko je v ognju debate padel vzklik: ,,Kaj pa ima Ehrlich tukaj za govoriti", je povsem mirno ‘n ponižno vprašal najbližje, če so tudi oni tega mnenja in če bi drugič smel. zopet priti. Kdo drugi bi na njegovem mestu ogorčen zapustil dvorano, Ehrlich J)a je, kot zatrjuje eden izmed navzočih, prav s to potezo sijajno odbil napad, ki So ga komunisti taktično pripravili, in s tem rešil katoliško akademsko gibanje. Neutrudljivo podjeten in potrpežljiv brez primere. Zlasti v poglavju „Ehrlich ie poznal svoj čas" sem omenil najbolj aktivnost, v prednjem pa njegovo potrpežljivost. Ker sta bili te dve lastnosti kar vidni na njem, se mi zdi potrebno dodati antitezi še to 'n ono iz pričevanja njemu najbližjih. — Pisatelj F. S. F. je med okupacijo menda obregnil nad Ehrlichovo protikomunistično akejo: daj bo vendar konec njegovih akcij.. .! Imel je v sebi oni zdravi idealist čni uoinir, ki je nasprotje „modremu“ ugodju in „preudarni“ previdnosti. Vse je v n.em prekipevalo, ni si dal počitka. Gotovo je bila že v njegovo naravo z rodom, XzqOjo in časom položena ta nespokojnost; pravi temelj in vir pa bo v vodilni uiisli vsega njegovega življenja: Domini est terra. Ideja Kristusa Kralja: „Dedit Dominus potestatem et honorem et regnum; omnes populi,tribus et linguae 'Psi servient" ga je povsem prevzela in jo je skušal uresničiti kjer koli m kadar koli Se mu je ponudila prilika. Ni; bil to zanos mladostnika, ampak je vse Prihajalo iz njegove notranje duhovne svobode, da se je neovirano' vrgel samo . Srner: Storiti čirr.več za kraljevanje Kristusovo v svetu, v svojem narodu. Tako ni poznal osebnih potreb: spanje, hrana, obleka, čas in celo zunanja čast r odlikovanja so postale zanj stvari brez zanimanja; uporabljal jih j.e po igna-Jsk°: Tantum—quantum. O njem. bi mogli ponovit; besede p. Plusa o svetem Janezu Viarmeyu: Kaj bi moglo dodati taki osebi, kot je bil župnik arški, odlikovanje Legion d’ honneur ? — Edina sila, ki ga je gnala, je bila: Caritas Christi urget nos. In vse to brez živčnos,i / novic.nem vsemiru božje previdnosti. Za vso svojo ogromno in dinamično akcijo niti ni imel že vnaprej določenega načrta, še manj, kot mu nasprotniki očitajo, kakšne od zgoraj zapovedane ali vodene pobude (kaj takega njegova vzravnana narava ne bi prenesla), pač je z odprtimi očmi in ognjenim srcem stopil na plan, kjer je videl potrebo. Tako se je tud-; on, navdušen Slovenec, znašel kot službeni spremljevavec ameriške komisije za določitev demarkacijske črte med slovensko in avstrijsko upravo na Koroškem in nato kot član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je bil njen najdejavnejši član. Bil je pripravljen oditi v inozemstvo s pobeglo jugoslovansko1 vlado aprila meseca 1941; stal je v prvi vrsti, ko je narod umiral v kleščah dveh okupatorjev in mednarodnega komunizma. Pa tudi tedaj, čeprav v obupnih položajih, ohranja svoj mir: V Parizu moli rožni venec za rožn'm vencem, ko drugi delegati spričo diplomatskih spletk velesil preklinjajo. Ko je potem ob zlomu Jugoslavije na zdolgočasenem polju p ved Nikšičem zaman čakal letal, ki naj bi še preostale z njim odpeljala v svobodo, m so :se njegovi spremljevalci srdito izpraševali „Kdo je tega kriv?" je on mirno pristavil: „čemu tako? Je pač božja volja, da nismo mogli ven!" In ko je na stem potovanju po Črni gori avtombil, v katerem se je vozil dr. Ehrlich treščil v prepad ter se kot po čudežu ujel vrh zobatega skalovja na robu brezdna, je bila prva beseda iz omedlevice se prebujenega profesorja: ,,Nič hudega. Ne skrbite Božja volja je, da sem ostal živ!“ —■ Potrpežljivost in vdanost svetnika! Dr. Ehrlich je znal biti zaupljiv in hkrati rezerviran. Zopet dvoje sicer nezdružljivih nasprotij, ki so možne istočasno le v svetniško dovršenih osebah-Eden izmed njegovih slušateljev na teološki fakulteti je zapisal o njem: „Do nas teologov je bil čudno strog, nekako vzvsen, nič prijateljski; kar neko distanco je držal... Na cesti nekam vase zamišljen, včasih mi niti odzdravil ni; drugikra: pa zopet tako, da se mi je kar čudno zdelo. Vedno čudno resen, redko nasmejan, nikdar da bi ise glasno smejal. Nas teologov osebno ni mogel pritegn ti, ni se nam približal in sem se vedno čudil, kako da so ga mogli študentje tako vzljubiti. . ." — Tako ta duhovnik, kateremu bi gotovo marsikdo izmed bivših bogoslovcev, ki so prof. Ehrlicha poznali le iz teološke fakultete, pritegnil. Vendar je treba to izjemno zadržanje Ehrlichovo do bogoslovcev prav razumeti. On se je pač pr predavanjih na fakulteti čutil zgolj profesorja in ni mogel kakor koli prestopati v področje postavljenih vzgojiteljev. Morda je še posebno pazil, da b: mu nihče n° mogel očitati kakšne »propagande1. Vse kaj drugega pa so bili zanj dijaki. Tam se je čutil kot voditelja in vzgojitelja. Pa tudi z nami bogoslovci je zavzel povsem drug način občevanja izven predavalnice, posebno o počitnicah. Spominjam se ga s poti na Višarje, kako je bil vesel naše druščine in se z nami vso pot prav zaupno pogovarjal. Prav tako na poti v Kamniško Bistrico, čeprav ves obkrožen od študentov, sem opazil, da se je posebno zanimal -za nas bogoslovce. Res pa je, da se mu prav približati ni bilo mogoče- Isto trdi msgr. dr. Jagodic o nadškofu Jegliču, še navaden človek je svet zase, ;pa ne bi bil mož, ki živi ves v Bogu in njegovi stvari. Tudi naš Gospod se ni zaupal ljudem, ker je vedel, kaj je v njih (Jn 2, 24). Čeprav je na prvi pogled prof. Ehrlich delal vtis preveč resnega moža, je vendar znal biti otroško preprost, po besedah nekega modreca: Malo preprostosti je vedno na mestu; večkrat je moja pomočnica. — Tako je iznenadil akademike na Golici, kjer so se postavili ob nekem izletu v skupino z g. profesor- jem v s vedi, da bi se slikali. Pa ti priteče majhna deklica od ne vem kod in Poljubi gospodu roko. Ko- jo ta po slovensko nagovori, ga le nemo gleda. Takoj je vedel, da ga ne razume in se spusti z njo v nemški razgovor s toliko prijaznostjo- in živahnostjo, da se nam je zdel ves drugi- Sam vedno nedolžen, se je čutil v svojem elementu ob čistih dušah. Plemenito eleganten, pa čudovito* skromen in ponižen. Kot študent je sta. noval v Celovcu pr* gdč. Liziki Funder, sestrični škofa Funderja, skupno z njenim bratom, poznejšim dvornim svetnikom. Vzgojna metoda v tej hiši je vtisnila Lambertu nekaj mehkega in to mu je ostalo vse življenje, pripominja župnik V. Podgorec. Mii bi pristavili: tudi nekaj elegantnega, česar Slovenci še Posebno pogrešamo, kadar pridemo v stik z latinskimi narodi. Njegov nastop je vedno vzbujal spoštovanje. Tako- m,u je uspelo, da je na lep način razgnal kot dekan na univerzi razgrajajoče študente, ki so se ga bali. Njfegovo visoko želo ter redki sivi lasje, ki so mu stali pokoncu, počasna hoja, topel pridih v besedi, katero je spremljal rahel nasmeh, vse to je delalo vtis, da imaš opraviti z olikanim in izobraženim človekom. Ni čudno, da ga je celovški škof imel toliko let pri sebi za tajnika. S svojim plemenitim nastopom je mogel vzdržati in zmagovati v naravnost divjih spopadih z akademsko levičarsko mladino pred in med revolucijo. Le enkrat ali dvakrat, se zdi, so mu popustili živci. — Kljub aristokratskemu nastopu pa je bil že kot duhovnik, kar se je najprej in povsem ('util, vsakomur dostopen. Posebno ob prostih urah, na izletih in taborenjih je znal postati eden izmed mnogih: Tam je stal sredi gruče in prepeval z mladino: V Šmihel’ pa ’no kajžico 'mam... Do skrajnosti popustljiv in trdo meodjenljiv. Omnis sanctus pertinax. človek načel, kar je vsekakor vsak svetnik, pride nujno v op reko s svojo okolico, ki je v splošnem neodločna, človeška slabost, borba z življenjem in z njo zdužena razočaranja in utrujenost išče kompromisov za čimbolj lagodno življenje. Kdor Se drzne motiti „quieta non m.overe“, ali iti- svojo ravno pot, bo sicer skrajšal P°t do clja, pa tudi pot svojega življenja. Tak je bil prof. Ehrlici. čeprav osebno tako mehka duša, je za dosego svojega cilja „Domini est terra“ moral f) ti neizprosen. Se poniža in gre na Dunaj, da reši iz ječe komunista Kidriča, ' Pa do širokogrudnega vodstva dozorelih akademikov. Ni bil sicer mnenja toehikanskega filozofa Vasconcelloa, ki je tri dni pred ::vojo smrtjo na vpra-■*e’ ^caj misli o mladin’, odgovoril: Ne verjem v mladino; človek se začne za-ati samega sebe šele s 30 letom. Ehrlich je veroval v mladino-, se ji je po, al že kot mlad duhovnik na Koroškem z vso dušo. Vedel pi je, da je odrasla in i na s‘*no ljubosumna na svobodo, da potrebuje velikodušnega razumevanja onkretn h nalog za bodoče. Zaupal je v -moč katoliške ideje jn božje milosti, dočim so takratni socialni in politični sistemi svojo moč gradili na podrobni organizaciji. Zato je zapustil v tolikih mladih dušah sladek in svet spomin v smislu besed modernega misleca: Moj oče, ki je odšel, je podaril pol stoletja moji mladosti. Zato je živel in mučeniško zaključil svojo z ljubeznijo posuto pot, čeprav mož nasprotij in nasprotovanj, v božjem vsemirju. Da se ohrani čimveč biografskega grad va za morebiten življenjepis dr. L. Ehrlicha, prosi pisec gornjega članka sodelovanja vseh duhovnikov, ki so s pokojnim profesorjem prišli v stik. Svoje vtise: anekdote, besede, mnenja naj bi čimprej poslali na: Casilla 128, Cordoba, Argentina. 1. Apostolska konstitucija papeža Pija XII. „Exul Fam.ilia" z dne 1. avgusta 1952, je brez dvoma najvažnejši cerkveni dokument v prid izseljencev. Ker smo tud: mi izseljenci in živimo med' izseljenci, 'mora v prvi vrsti nas same zanimati, da ta konstitucija ne ostane le na papirju, temveč da v polni meri rodi svoj sad, kolikor je do v danih okoliščinah mogoče. Zato je nujno, da se k tej konstituciji vedno znova povračamo in da v njej iščemo orientacije za svoje življenje in delo v tujini. To je toliko bolj primemo ,ker bo letos minilo že deset let,, odkar je konstitucija bila izdana. Bo to že kar čeden jubilej, na katerega je prav, da ne pozabimo. 2. ) Vsi ti razlogi so m.e nagnili k temu, da spregovorim nekaj besed o konstituciji „Exul Familia" v Argentini'. Kot vidite, ne bo govora zgolj o konstituciji' kot taki, kakršna je sama po sebi. Seveda bo tudi o tem: treba povedati vse, kar je bistvenega in važnega. Vendar to bo samo podlaga, da lahko storimo še nadaljni korak in si ogledamo konstitucijo v njenem odnosu do čisto konkretnih razmer v Argentini. Tako bo vse naše razmišljanje veliko bolj življenjsko,, bolj zanimivo in praktično koristno. Pa tudi veliko bolj kočljivo! Opozarjam na to že od vsega početka. Kdor zares hoče zajeti življenje takšno, kot je„ ne sme iti brezbr:žno mamo bolečih točk, brez katerih nobenega živega organizma ni. In nekaj takih bolečih točk se je porodilo v najtesnejši zvezi z vprašanji, ki jih obravnava „Exul Familia". Sicer se običajno drže bolj v latentnem stanju. Vendar se dovolj pogosto, maj si že bo zavestno ali ne, pokažejo tudi navzven. Kljub temu se jih doslej še nismo prav dotaknili, za 'kar dvomim., da 'h' nam bilo v korilst. Zato bo tudi to treba storiti. Kajpada se je pri tem treba držati načela: „Resn:ca vas bo osvobodila." Resnica sicer ni vedno pripravna za čebljanje ušes, je pa vedno zdravilna. Seveda resnica, ki jo vodi ljubezen. 3. ) Da dosežemo zastavljeni cilj, si bomo skušali odgovoriti na dvoje vprašanj: Kaj je s konstitucijo „Exul Familia" v argentnski cerkveni zakonodaji in kaj je z njo v argentinskem cerkvenem življenju? Vendar pri' tem ne Opomba: v Argentini Mirko Gogala Uvod gre toliko za dispozicijo kot pa za dva vidika, pod katerima bomo snov obravnavali. Dispozicijo pa nam kar nekako .ponujajo pravne določbe same. Konstitucija „Exul Familia" je namreč že dobila vstop v argentinsko cerkveno zakonodaje. To dejstvo samo zasluži vso našo pozornost. Odloki prvega plenarnega koncila argentinskih škofov iz leta 1953, ki so stopili v veljavo 27. aprila 1958, omenjajo konstitucijo „Exul Familia" na dveh mestih: in s:cer ko gre za izseljenske duhovnike in pa za dušno pastirstvo izseljencev. Tega reda 'se bomo držali tudi mi. Zato bomo pod zgoraj omenjenima vidikoma obdelali najprej Pravni položaj izseljenskega duhovnika,, nato pa še dušno pastirstvo izseljencev. Prvi d el [Cerkveno pravni položaj izseljenega duhovnika Pivi plenarni koncil argentinskih škofov v dekretu 55. določa naslednje: »Glede ekskardinacije, inkardinacije ali dovoljenja za bivanje klerikov, priseljenih v Ameriko iz Evrope ali sredozemskih obal, naj tako kleriki sami kakor krajevni ordinariji natančno spolnjujejo posebne določbe, ki jih je o tej stvari Sveta stolica že izdala ali jih še bo; zlasti pa naj upoštevajo dekret Konzsto-tialne kongregacije ‘Magni semper’ z dne 30. decembra 1918 in apostolsko konstitucijo papeža Pija XII. „Exul Familia" z dne 1. avgusta 1952." Kot vidimo, argentinska cerkvena zakonodaja za sedaj nima glede izseljenih duhovnikov nikakih posebnih določb, temveč kratkomalo sprejema splošno cerkveno zakonodajo, obsežen v dveh dokumentih Svete stolice: v dekretu ,?Magni semper" in pa v konstituciji „Exul Familia". Nas seveda v prvi vrsti zanima konstitucija „Exul Familia". Ker pa tudi ta naša konstitucija izrečno omenja dekret „Magni semper", ga potrjuje in dopolnjuje, se moramo nujno tudi nanj ozirati. Na podlagi obeh omenjenih dokumentov je pravni položaj izseljenega duhovnika naslednji: K Vrhovna cerkvena oblast za izseljene duhovnike „Exul Familia" določa: „Za duhovnike latinskega obreda, če se kdaj izseki0, skrbi samo konzistorialna kongregacija" (EF 1. 2/1). II. Pogoji za izselitev 1. V prvi vrsti je v ta namen potrebno dovoljenje konzistorialne kongre-gacije. Takole beremo v „Exul Familia": ..Duhovnikom, ki žele oditi iz Evrope sredozemskih obal v zunanje prekomorske pokrajine za kakršen koli čas, bo-ls' kratek ali dolg ali nedoločen ali za vedno, daje dovoljenje za pot ali bivanje !a.m ali podaljšuje dovoljenje za prebivanje tam samo konzistorialna kongrega-lJa‘ (EF I. 3/1). Tudi nunciji tega dovoljenja ne 'smejo dati, če za to niso do-posebne pravice (1. c.). Po dekretu „Magni semper" je bilo tako dovoljenje Konzistorialne kongregacije potrebno sam.o italijanskim duhovnikom; onim iz Španije in Portugalske dajal dovoljenje nuncij; vsem ostalim duhovnikom pa je zadostovalo dovoljenje nJihovega lastnega škofa. Kot vidimo, je konstitucija „Exul Familia" te določbe Poostrila. Kljub temu da smo mi že dejansko izseljeni, je omenjena naredba za nas t Vedno aktualna, ko namreč gre za podaljšanje dovoljenja. Kot smo videli je 1 za pristojna le konzistorialna kongregacija. Prav je, da vemo, da bi imeli škofje pravico in celo dolžnost od nas tako dovoljenje zahtevati, čeprav dejansko tega ne store. Po sedanji praksi je zadostovalo dovoljenje, ki nam ga je izstavil naš blagopokojni škof dr. Gregorij Rožman, oziroma po njegovi smrti delegat ljubljanskega škofa msgr. dr. Ježe Jagodic. Dokler so škofje s tem zadovoljni,, se mi zdi, da smo lahko tudi mi. Vendar vsaj temu dovoljenju dajmo vso pomembnost, k: jo ima. To zlasti velja za novomašnike našega semenišča, da tako oni sami kakor tukajšnji škofje* ne pozabijo, da so kljub bivanju v Argentini dejansko še vedno duhovniki ljubljanske škofije, do katere tudi v izseljenstvu ohranjajo nekatere važne dolžnosti, kot bomo v nadaljnerr. še videli. 2. Dovoljenje za izselitev pa more duhovnik dobiti le pod' določenimi pogoji, ki so našteti že v dekretu „Magni semper". Konstitucija „Exul Familia" jih v celoti potrjuje in jih skoraj vse izrečno ponavlja. Takole se glasi zadevna določba: „To dovoljenje naj se, ko ostanejo v veljavi ostale določbe iz odloka „Ma-gni semper", da le, če je trdno dokazano: 1. da ima prosilec dobro nravstveno spričevalo; 2. da obstaja upravičen in pameten razlog za potovanje; 3. da je dal privoljenje škof kraja, od' koder potuje... in škof kraja, kamor potuje; 4. da je dala dovoljenje koncilska kongregacija, če gre za župnike, kadar se bo njih odsotnost morala zavleči nad dva meseca" (EF I. 3/1). Dekret „M.agni semper" dodaja še dva pogoja: Duhovnik mora imet: zadostno izobrazbo, škof pa, ki daje dovoljenje za vselitev, trajajočo več kot 6 mesecev, mora dati zagotovilo, da bo duhovniku dal kako primerno službo, ki ne sme obstajati zgolj samo v maševanju, če je duhovnik po svojih letih 'n meceh sposoben še za kako drugo delo. Na to zadnjo določbo se bomo še povrnili. Ostali pogoji so pa jasni in silno primerni, da izselitev ne bo :mela kvarnih posledic za duhovnika ali pa za vernike, rr.ed katere pride. In ker so se ti žalostni primeri vse prevečkrat ponavljali, je konzistorialna kongregacija sebi pridržala izdaje dievoljenj. Varujmo se, da cerkveni oblasti ne bo treba obžalovati tudi naše izselitve. Za nas so določbe še vedno aktualne, ker bistveno veljajo tudi za primer, ko bi kdo hotel menjati škofijo tu v izseljenstvu. 3) Tem naredbam, glede izseftve je dodana tudi posebna cerkvena sankcija, kot beremo v „Exul Famiiia": „Duhovniki, k bi ne upoštevajoč te doLcčbe. odpotovali nepremišljeno ali predrzno, zapadejo kaznim, ki jih določa omenjeni odlok ‘Magni sempper’ " (EF I. 3/4), to se pravi, suspend rani so „ipso faeto a dLvinis”, s čimer jim je prepovedano vsako opravilo posvečevalne oblasti, ki jo je kdo prejel s svetim redom ali po privilegiju (cfr. kan 2278). Kdor bi se kljub temu drznil ta oipjravla izvrševati, postane povrhu še iregularen-Odveza obeh teh kazni je pridržana konzistorialni kongregaciji. lil. Izseljeni duhovnik v tuji škofiji: 1. Duhovnik, ki pride v škofijo za več kot šest mesecev, kot smo n- pr-prišli mi, dobi v njej takoj nepravo domovališče /(cfr. kan. 92,, 2). Zato ga-vežejo ne le splošni cerkveni zakoni, ki so v veljavi' v tuji škofiji, temveč tudi vsi njeni partikularni zakoni, dokler pač duhovnik tam. tudi dejansko biva (cfr. kan. 13). 2. ) Kar se tiče bivališča izseljenih duhovnikov, ki pridejo za več kot šest mesecev, dekret “Magni semper” naroča škofom, naj skrbe, da ne bodo živeli po privatnih hišah ali hotelih, temveč v duhovniških hišah ali pr! kakem župniku oziroma pri redovnikih. Če hi se izseljeni duhovnik brez upravičenega razloga temu upiral, naj ga škof opomni, in če še to -ne bi pomagalo, naj mu prepove maševanje. 3. ) Glede dela pa velja, da mora izseljeni duhovnik sprejeti službo, ki mu jo škof odlcaže. Če je namreč škof po dekretu “Magni semper” že v dovoljenju za prihod dolžan duhovniku zagotoviti primerno cerkveno službo, Je duhovnik dosledno temu dolžan tako službo sprejeti. Seveda ima pravico, da v primeru potrebe škofu izrazi svoje želje, vendar koncem koncev siužbe si ne izbira duhovnik sam, ampak mu jo določi škof. In kot smo tudi že videli, ta služba ne sme obstajati samo v maševanju, če je duhovnik še za kaj drugega sposoben. Tudi nikjer ni zapisano, da bi ta služba nujno morala biti v korist izseljencev iste narodnosti, ki ji pripada duhovnik. To bi veljalo le v primeru, da je bilo že naprej s škofom dogovorjeno, da duhovnik prihaja za izseljenskega dušnega pastirja. Pa med' nami v Argentini takih primerov ni, razen če izvzamemo bogoslovne profesorje našega semenišča, slovenskega duhovnika v Mendozi in morda še katerega v Buncs Airesu. Pač pa im.a izseljenski duhovnik brez dvoma pravico ali včasih morda celo dolžnost, škofa prositi, da upošteva njegove dolžnosti, ki jih ima do izseljencev svoje narodnost', in da mu da možnost, tem dolžnostim zadostiti, kolikor pač okoliščine dopuščajo. Samo po sebi se razume, da mora duhovnik odkazano službo vestno vršiti. Fo bi veljalo celo v primeru, ko bi se duhovnik tudi brez tega lahko preživljal. Foliko ibolj seveda velja, če duhovnik živi na račun honorarja, morda skromno, ab vendarle. Videti je, da v preteklosti mnogi priseljeni duhovniki, ki so imeli večino v primeri z domačim klerom, svojih dolžnosti niso dovolj resno jemali. Zato mi še do danes nism-o nehali kritizirati verskega položaja, ki smo ga v Argentini našli. Vendar samo s kritiziranjem dežele ne ‘bomo rešili. In čim dalj Milo v Argentin', tem bolj sro.o soodgovorni za tukajšnji položaj, vsaj v sektorju, 'M jd nam poverjen. Glejmo, da si ne bomo zaslužili iste stroge sodbe, kot se nam zdi, da so jo naši predniki. In da bomo zaupano nam. delo zares uspešno opravljali, si moramo pridobiti za to potrebnih sposobnosti, če jih morda še nimamo. Samo nekaj vprašanj: Kako je po tolikih letih bivanja v Argentin; z naš:m znanjem, kasteljanščine ? Ali smo sposobni pridigati? Ali smo sposobni uč ti katekizem? Kako je z našimi aušnopastirskimi m.etodami? Se skušamo vživeti v položaj in se pametno prilagoditi argentinski 'stvarnosti ? Ali pa morda trmasto vztrajajo v starih kolesnicah? čeprav se na splošno po vsej pravic: lahko pohvalno jzražamo o delu naših duhovnikov, so vendarle taka razm sijanja vse prej ko odveč. 4. ) četudi se je duhovnik izselil v tujo škofijo za nedoločen čas ali 2a stalno, še ni rečeno, da je vanjo že kar samo po sebi inkardimran. Seveda e® Pa tudi to lahko zgodi., Dekret “Magni sem.per” predvideva to možnost in Našteva pogoje: 1.) da so se za izselitev upoštevale določbe tega dekreta; 2.) a se izpolnijo zahteve cerkvenega prava, izražene v kanonih 112-117; 3.) da ? a škofa dasta svoj prstanekj — Konstitucija “Exul Familia” pa poleg tega ®e zahteva dovoljenje konzistorialne kongregacije (EF I. 3/2). Mišljeno je pri * ^ dovoljenje, ki ga ta kongregacija izdaja za izselitev in za podaljšanje bi- na tujem, ne pa morda kako dovoljenje “ad hoc”. čeprav smo se mi ^selili že prej, predno je bila izdana “Exul Familia”, nas ta določba kljub zadene, ker je dovoljenje konzistorialne kongregacije potrebno tudi za ualjšanjg bivanja na tujem. Seveda, da bo takšno dovoljenje veljavno za in-kardi nacijo, mora biti izdano za vedno, ne pa ir.orda samo za nekaj let. Kolikor mi je znano, v Argentini še prav nihče od slovensk h duhovnikov ni bil inkardiniran. Zato tudi čisto s cerkvenopravnega stališča za nas velja, da smo na tujem: v tujih škofijah, pri tujih škofih. Argentinske škofije so pač škofije, v katerih živimo in zanje delamo, niso pa to naše škofije; argentinski škofje so pač škofje, pri katerih smo trenutno v službi jn zato pod nj hovim vodstvom, niso pa to naši škofje. Zato smo s temi škofijami veliko manj tesno povezani in nasproti škofom veliko bolj neodvisni, kakor če bj bili inkardin rani. To je važna cerkvenopravna posledica našega položaja, katere je prav, da se zavedamo in da v primeru potrebe tudi cerkvene oblasti nanje spoštljivo, a jasno opozorimo. Seveda pa moramo biti pri tem pošten) in dosledni, če za nas velja, da argentinski škofje niso naši škofje, poten., zanje velja, da mi nismo njihovi duhovniki. Zato imajo polno pravico, da dosledno temu tud: ravnajo. Včasih nam bo to v korist, včasih pa v škodo, če nas vodijo pravi nameni, imamo brez dvoma pravico, da koristi izrabimo, a istočasno Imamo dolžnost, da nevšečnosti moško prenašamo. Nepošteno pa bi bilo tako odi nas kot cd škofov, če bi se le takrat spomnili, da nismo inkardinirani, kadar nam bolje kaže, In bj pozabljali, kadar nam ni všeč. IV'. Menjava škofije v izseljenstvu 1. ) Dekret “Magni semper” določa, da se duhovniki, ki so se izselli v Am.eriko, lahko preselijo iz ene škofije v drugo, ki leži kjer koli v Ameriki ali na Filipinskih otokih. Izpolnjeni pa morajo biti tile pogoji: 1.) da je dal privoljenje škof kraja, od koder duhovnik potuje, in škof kraja, kamor potuje; 2. () da so se pri tem bistveno upoštevale iste določbe, ki so v tem dekretu dane za izselitev iz Evrope in sredozemskih obal v Ameriko (crf. zgoraj II. 2.); 3, ) da se o preselitvi čimprej obvesti tista oblast, ki je prva dala dovoljenje za izselitev. In ker je po “Exul Familia” v vseh primerih za to pristojna le konzistorialna kongregacija, je pač njo treba obvestiti, To dolžnost ima škof, ki je duhovnika zadnji sprejel. 2. ) Ni pa za zamenjavo škofije v izseljenstvu potrebno ponovno dovoljenje konzistorialne kongregacije, razen če gre za kako škofijo v U.S+A. ali v Kanadi. Konzistorialna koingregacija je namreč 13. februarja 1960 izdala dekret “Ad fovendam. ecclesiasticam disciplinam” (A.A.S. 2 junija 1960). Namenjen je duhovnikom, v Latinski Ameriki ,:n na Filipinskih otokih, ki iz kakršnega koli vzroka in za kakršenkoli čas žele potovati v U. S. A. ali v Kanado. Na ta primer je prenesla iste določbe in sankcije, ki jih vsebuje konstitucija “Exul Familia” (Crf. zgoraj II. 2« 12. 3j; III. 4.). V eni točki jih je pa celo poostrila. Duhovniki namreč, ki bi se z dovoljenjem konzistorialne kongregacije izsel li v U) S. A. ali v Kanado, pa bi se tam, iz ene škofije hoteli preseliti v drugo, potrebujejo za to ponovno dovoljenje Konzistorialne kongregac je. 3. ) Duhovnik, ki bi pri tem predrzno (“temere arroganterque”) kršil cerkvene postave, zapade istim kaznim, ki smo jih zgoraj omenili (crf. zgoraj II. 3.). 4. ) Teh določb za menjavo škofije se moramo držati, da se izognemo dvema skrajnostima, ki sta obe napačni: čeprav namreč nismo v tukajšnjih škofijah inkardinirani, pa nasproti njim spet nismo tako svobodni, da bi s lahko škofijo kar na svojo roko po mili volji menjali. Spet pa nismo nanje tako priklenjeni, d'a bi jih ne mogli nikolj zapustiti. Če v danem, primeru duhovnik celo svojo lastno škofijo lahko zapusti, toliko bolj tujo. Čeprav mora biti tudi v tem primeru važen vzrok, pa vendar spet ne tako važen, kot če bi šlo za eks-kardinacijo ali zapustitev lastne škofije. Istih dveh skrajnosti se morajo varovati tudi škofje: če so duhovnika sprejeli, ga ne smejo kar tako meni nič tebi nič postaviti na cesto. Po drugi 'strani pa pri izdajanju dovoljenj za odhod še daleč ne smejo biti tako strogi,, kot če bi šlo za njihovega inkard niranega duhovnika. V. Izseljeiski duhovnik (v (odnosu do lastne škofije in dio slovenskih izseljencev4 1. Kot rečeno, smo kljub izseljenstvu ostali inkardinirani vsak v svoji škofiji, iz katere smo izšli. Menda v Argentini ni prav nobene izjeme glede tega in tudi drugod po svetu so le redke. Zato smo ir.i še vedno duhovniki ljubljanske cz roma kake druge slovenske škofije. Nekaj podobnega velja sa slovenske redovnike, ki kljub izseljenstvu še vedno pripadajo slovenskim provincam. 2. To pa ima za nas važne posledice; kajti zaradi inkardinacije sir.o: a) s svojo lastno škofije tesneje in trdneje povezani kot s katero- koli drugo škofijo, ne izvzemši škofije, v kateri živimo kot izseljnci; b) svojemu lastnemu ordinariju smo bolj podrejeni kot katereir.u koli drugemu škofu. Zato- imamo v inkardinac:jj važno cerkvenopravno osnovo, na podlagi katere lahko določimo prav! red v izvrševanju najvažnejše krščanske kreposti, ljubezni. Kot kristjani smo dolžni ljubiti vse ljudi, vendar ne vseh enako. Tisti, ki so nam bližji, jim „ceteris paribus" dolgujemo več ljubezni kot ostalim. In ker so nam po inkardinaciji naš lastni škof s svojimi duhovniki in verniki bližji kot ostali, zato moramo njim „ceter:s paribus" pri izvrševanju ljubezni dajati prednost pred drugimi. Poudarjamo seveda: „ceteris paribus"; kajti konkretne okoliščine lahko od nas zahtevajo, da ta red spremenimo. Vendar splošno pravilo kljub temu ostane v veljavi in z njim naše dolžnosti. 3. Važno pri vserr.. tem pa je, da govor o teh dolžnostih ni morda le zanimivo teoretiziranje, temveč je za nas velikega praktičnega pomena. Kajti kljub temu da ž vimo v izseljenstvu, daleč izven meja naših škofij, nam je vendarle vsaj del naše škofije č sto blizu: ir.ed sabo imamo duhovnike in vernike ljubljanske škofije, med sabo imamo celo ljubljansko semenišče. S tem imam,o tudi dejansko Možnost, da izpolnimo dolžnosti, ki jih imamo do škofije. In ta dejanska možnost P° drugi strani zvečuje pomen naše dolžnosti. 4. Inkardinacija določa neposredno naš odnos le do lastne škofije, posredno P® tud. do drugih slovenskih škofij in škofljanov.- V dokaz naj samo kratko ome-r 'mi da so po cerkvenem pravu škofije združene v višje enote. Zaradi tega smo n' Pi‘. duhovniki ljubljanske škefije tesneje povezani z mariborsko škofijo kot pa s kako škofijo tam nekje v Aziji ali Afriki ali Ameriki. Zato glede- našega od-n»sa do vseh slovenskih izseljencev veljajo nekako ista načela, čeprav seveda v drugačnem sorazmrjuj 5- Pri določanju našega razmerja do slovenskih izseljencev na sploh pa Je še važnejše, da je „Exul Familia" postavila dušno pastirstvo za izseljence na narodno jezikovno podlago. V tej cerkvenopravni določbi imamo jasno opo-tgr^?’ (ia moramo slovenski duhovniki v prvi vrsti skrbeti za slovenske izseljence 1 J m „ceteris paribus" dajati prednost pred izseljenci drugih narodno-sti. Te Pa seveda velja tudi za tiste slovenske duhovnike, ki so se že morda inkardi- nirali v tukajšnje škofije, kakor tudi za tiste slovenske redovnike, ki pripadajo kaki neslovenski prov nci. 6. V tem je podana najsplošnejša cerkvenopravna podlaga za naše delo med izseljenci. Do neke m.ere je to naša dolžnost, če;: av v različnih primerih različna. Kaj več o tem pa bomo zvedeli v drugem delu razprave, kjer bo ravno govor o dušnem, pastirstvu za izseljence. Vendar je važno, d'a sm.o si od vsega početka postavili trdno pravno podlago za naše dolžnosti do izseljencev, da ne bo vse nadaljnje govorjenje viselo v zraku. VI. Odnos med slolvenskimi izseljenskimi duhovn ki 1. Rekli smo, da smo duhovnik, ljubljanske škofije in spich slovenski duhovniki med seboj tesneje povezani kot z drugimi, ne le zaradi narodnostnih vezi ;'n skupne izseljnske usode, temveč tudi po volji cerkve, izražene v njenih pravnih odredbah. Zato smo „ceteris paribus" v prvi vrsti med seboj dolžni izpolniti Gospodovo naročilo: „Novo zapoved vam dam.: Ljubite se med sabo*’! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboj ljubite. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moj: učenci, ako boste imeli ljubezen ir„ed seboj" (Jan 13, 34 sl) Priložnosti in načinov za to bratsko ljubezen je cela vrsta. Brez dvoma nam je lahko v zadoščenje, da vsaj velika večina slovenskih duhovnikov to dolžnost vzame zares. Eden najvišjih dokazov za to trditev in istočasno eden najlepših sadov te bratske ljubezni pa so prav gotovo naš: skupni duhovniški sestanki, 2. Velikanski .pomen teh sestankov ne le za stalne udeležence, temveč sploh za vso našo duhovniško in slovensko skupnost v Argentini je tako očividen, da ga ni treba še posebej dokazovati. Zato moramo te sestanke tudi v bodoče za vsako ceno ohraniti na višku tako glede udeležbe kot glede programa. Velika usluga bi nam bila narejena,, če bi nam kdo ob priliki — m.orda na odlagi predhodne ankete -— izčrpno obdelal različne probleme, ki v zvezi s temi sestanki nastajajo. Ker pa zadeva v polni meri spada tudi v okvir tega predavanja, s bom na tem. mestu dovolil vsaj nekaj kratkih pripomb. 3. Vzemimo skupne duhovniške sestanke kot zadevo bratske ljubezni: na njih mi sami svojim sobratom izkazujemo dejansko ljubezen in istočasno jim nudimo priložnost, d'a jo oni izkažejo nam- Čeprav naši skupni sestanki še daleč niso edina priložnost za medsebojno izkazovanje bratske ljubezni, so .pa brez dvom.a edinstvena: Ob nobeni drug priliki ne moremo s svojo dejansko ljubeznijo zajeti toliko sobratov naenkrat in tako vsestransko kot na teh skupnih sestankih: na njih skupaj molimo, se skupaj navdušujemo, za rast v duhovniški svetosti, se skupaj izobražujemo v aktualnih teoloških problemih, skupaj kujemo dušnopastirske načrte, drug drugemu tožimo svoje težave in si dajemo poguma, se skupaj veselimo in gojimo tako potrebno duhovniško družabnost. Na njih v polni meri doživljamo resn čncst svetopisemskega izreka: „Kako lepo je, če bratje skupaj prebivajo." 4. če pa so ti sestanki zadeva .bratske ljubezni, potem z njimi ne bomo prenehali kljub temu, da so se po škofijah v zadnjem času orgar.iz rali podobn sestanki, ki jih nekdaj ni bilo. Čeprav se po namenu deloma krijejo-, pa vendar ne v celoti in se ne dajo drug z drugim nadomestiti. Zato se bomo po možnosti tako enih kot drugih radi udeleževali; 3. Če so ti naši sestanki zadeva bratske ljubezni, kako si tedaj ne bi želeli, da bi čim.več sobratov nanje prihajalo? Kd.o bi nam petem mogel zame- riti, če nas :bo!i, da se nekateri tem sestankom kar nekako načrtno izogibljejo? Kako- bi nam ne bilo žal, da se jih drugi kljub bližini niti tolikokrat ne udeleže, kot se jih je n, pr. udeležil naš pokojni škof, ki je nanje prišel iz Sev. Amerike ? Kako si ne bi želeli, da bi se jih tudi bratje iz notranjost republike udeležili katerikrat na leto ali vsaj na nekaj let! 6) Če so ti naši sestanki zadelva bratske ljubezni, potem je razumljivo, da si tako srčno želimo, videti na njih zlasti naj mlaj še sobrate, ki so izšli iz našega semenišča v izseljenstvu. Saj so zanje ti sestanki tako rekoč edina priložnost, da se zares vrastejo v slovensko duhovniško skupnost, kateri se imajo v veliki meri zahvaliti za svoje duhovništvo in katere člani so s- posvečenjem Postali. Zato nam je še posebej hudo, če kd'o izmed teh najmlajših omalovažuje našo ljubezen, češ, kaj pa jim je zame, saj jim je vseeno-, če pridem al: ne. Seveda toliko je pač treba vedeti, da skupni sestanki niso ponovitev nove maše, temveč so kos vsakdanjega življenja, v katerem se morajo novomašnikj postaviti na zadnje mesto v vrsti duhovnikov in moško ncsiti vse posledice tega vrstnega reda. Tak je pač zakon življenja. 7) Če so ti naši sestanki zadeva bratske ljubezni, potem, se bomo glede njih skrbno varovali egoizma vseh vrst. Tako n. pr. ne bomo hodili na sestanke le takrat, ko bomo za to čutili v sebi neko psihološko nujo, in izostali, če te nuje ne čutimo-. Ne bomo. seistankov opuščali zaradi kakih osebnih zamer, ampak jih bomo raje uporabljali, da se na njih izravnajo morebitna nasprotja in vzpostavijo stara prijateljstva. Ne bomo opuščali -sestankov, če niso ravno- povsem, taki, kot bi si jih mi želeli. Prenelsli bomo tudi kake nevšečnosti bodisi glede programa, -bodisi -glede značaja in ravnanja sobratov; saj vemo, da na tem svetu ni m°g!očia prava -bratska ljubezen brez medsebojnega prenašanja, kot nam naroča aPostol Pavel: „Drug drugega bremena nosite in tako spolnite postavo Kristu-sovo-“ (Gal. 6, 2). Ne -bo nam vsak še tako malenkosten, razlog' že zadostno oprar vičilo, da se sestanka ne udeležimo. Prav tako pa tudi ne bomo po nepotrebnem nadlegovali sobratov, kadar kljub vsej svoji dobri volji ne morejo priti med' nas. 8) če so ti naši sestanki zadelva bratske ljubezni, potem bomo s svoje strani radi storili vse, da bodo čimbolj koristni in privlačni. Zato bomo radi aktivno sodelovali s temeljito -pripravo duhovnih miisli in predavanj ir, ne bomo vedno vsega dela skušali prejložiti le na tuje rame. Ne bomo v debati z eno be-sedo podrli vsega, kar je sobrat v skrbno pripravljenem predavanju skušal zgra-diti. Ne bomo se namenoma izogibali družabnemu delu sestanka ali ga kakor koli omalovaževali, ker ima tudi silno- velik pomen-. 9) Prav zato, da bi naši skfupni sestanki čim uspešneje vršili svoje ve-kko poslanstvo med nami, bi morda kazalo organ'zacij.o in vodstvo teh sestankov poveriti posebnemu odboru. 10) Vse to, kar smo- povedali o skupnih sestankih, velja tudi „ro,utatis mutandis“, -o naši duhovniški reviji „Omnes Unum“. 11) Končno naj omenim še to, da slovenski duhovniki v izseljenstvu tvorimo nekako celoto in da ima zato vse naše osebno življenje in delo nehote svoje dobre ali pa slabe posledice za vse. Če n. pr. kdo izmed sobratov sijajno dela, vri slovenski duhovniki pridobimo na ugledu, če pa ga kdo po svoje lomi, na rise pade slaba luč. Zato bi nam tudi ozir na slovensko duhovniško skupnost mo-ral biti močan nagib, da se bomo varovali, d'a ne bo po naši krivdi življenje sobra-tom še bolj oteženo, kakor da bi ga že izseljenstvo samo ne težilo dovolj. VII. Zaključek prvega dela: 1) Če skušamo nakratko povzeti in z eno besedo označiti pravni položaj izseljenih duhovnikov, bi veljalo naslednje: Izseljeni duhovniki smo tudi kot duhovniki v nekem oziru na tujem. Nismo izseljenci le v geografskem in narodnem pogledu, temveč tudi v cerkvenopravnem. Seveda tudi v izseljenstvu nismo izven mej katoliške Cerkve, smo pa izven mej svoje lastne škofije. Juridično še vedno pripadamo ljubljanski ali kaki drugi slovenski škofiji, dejansko pa živimo in delamo v argentinskih škofijah. To dejstvo je za nas vir mnogih težav in nevarnosti, ki smo jim izseljeni duhovniki neprestano podvrženi. Tako je n. pr. v tej značilnosti našega položaja nevarnost za zrahlanje cerkvene discipline: „Ti argentinski škofje nam že ne bodo pameti solili, naš škof bi nam kaj takega nikoli ne ukazal!" Takšno razpoloženje večkrat razodevajo naše besede, pa tudi dejanja. Svojega lastnega škofa bi bili pripravljeni brezpogojno ubogati, ali ta nam že več kot 16 let ni dal nobenega ukaza in ga verjetno še dolgo ne bo. Pokoršč:na tukajšnim škofom pa nam je veliko težja. Tako ismo dalje n. pr. v nevarnosti, da smo glede dela bolj indiferentni kot doma, češ, naj le argentinski duhovniki garajo, saj smo trd; mi doma morali. Ta nevarnost je toliko večja, ker nam tu skoraj vedno manjko naravnih pobud za delo, kot so n. pr. dostojen honorar, možnost za neke vrste kariero, sploh pravičnejše razmerje med dolžnostmi in pravicami. Nemajhna težava je tudi v tem, da je v tujih škofijah lestvica vrednot občutno drugačna kot v naši domači škofiji: nekatere duhovnške lastnosti in sposobnosti, ki so bile doma visoko cenjene,- so tu veliko manj upoštevane in obratno. Tako je n. pr. tu veliko bolj važno, če zna duhovnik vsaj malo pritiskati na harmonij, kot pa če je temeljito teološko naobražen. Večkrat se v tem razodeva pomanjkanje pravega kriterija, velikokrat pa je to tudj zahteva tukajšnje stvarnosti, ki je drugačna kot naša. Tu j,e delo v glavnem, pionirsko, zato vsaj deloma zahteva drugačnih sposobnosti lcot pri nas doma. Nič čudnega torej, če se kljub resni in temeljiti pripravi na duhovništvo večkrat čutimo nepripravljene, manjvredne: nič čudnega, če nekateri ugledni in sposobni naši duhovniki v argentinskem cerkvenem življenju na zunaj le malo pomenijo in obratno. — In tako bi lahko naštevali še in še. Vendar je že iz tega dovolj jasno, kar sme pač hoteli povedati, da je položaj izseljenskega duhovnika združen s posebnimi težavami in nevarnostmi. 2. Ob tej ugotovitvi pa se nam čisto naravno porodi vprašanje: Al: imamo na razpolago kako rešitev iz tega položaja? Nekateri si s tem v zvezi žele nazaj v Evropo ali Sev. Ameriko. Morda bi v kakem prav konkretnem primeru s tem. mogli višaj deloma izboljšati svoj položaj. Na splošno pa bv to pomenilo- le prenesti svoje težave iz enega kraja v drugega, ali vsaj zamenjati ene vrste težav z drugimi. Poleg tega pa za ogromno večino to niti izvedljivo ni. ■Spet dragi mislijo, da bi se kazalo inkardin:rati v teh novih škofijah-Nekateri so tudi dejansko ta korak že storili, sicer ne tu v Argentini, pač pa v Evroni in Sev. Amerik1. Prignati je treba, da bi se na ta način v marsikakem primeru vsaj del težav rešil, čeprav gotovo ne vse. če ibo naše izseljenstvo še dolgo trajalo brez utemeljenega upanja na povratek, bi morda bilo pametno v kakih posameznih primerih misliti tudi na to možnost. Ve-ndar pa za vel ko večino tudi v tem. ne bi bila prava rešitev. Poleg tega za sedaj nit misliti ni, da bi nam cerkvena oblast dala kako množične dovoljenje za inkardinacijo. Spet tretji mislijo, da bi se vse naše težave izseljenstva rešile s povratkom v domovino. Gotovo bi vsi z veseljem šli domov, če bi se nam kdaj nudila možnost, ki je zaenkrat še nimamo. Vendar pa za nas tudi to ne toi bila dokončna in celotna rešitev. Izseljenstvo je v naše življenje zasekalo preveč globoko rano, da bi jo bilo mogoče s povratkom, v domovino popolnoma zaceliti. Vedeti mo-i'amo, da domovina ni več to, kar je bila, in da tudi mi isami nismo več to, kar smo bi V. Nihče izmed nas ne bi prišel na isto mesto., ki ga je včasih imel; nihče izmed nas ob povratku ne bi smel pričakovati takega .položaja, ki bi ga imel, če bi domovine nikoli ne zapustil. Bratje, ne bi vam. rad jemal zadnjega upanja, ali zdi se m; veliko bolje, da sami sebe ne varamo. Kje pa naj potem iščemo rešitve ? V naravnem redu jo> bomo zaman iskali. Imam.o pa na razpolago rešitev v nadnaravnem redu! Zato poglabljajmo v sebi nadnaravnega duha vere, da ie neskončni Bog in naša neumrjoča duša nekaj veljata. Z resnim, asketičnim Prizadevanjem neusmiljeno trgajmo vezi, ki nas še neurejeno .priklepajo na ta svet, pa naj že gre za domovino alj lastno škcf jo ali cerkvene kariero ali kar koli. -Neutrudno praznimo svoje srce vsake sebične in neurejene ljubezni in ga vedno ll°lj polnimo s pristno ljubeznijo do Boga in do bližnjega. In v tej božji ljubezni, ki je dosegljiva vsem brez izjeme, bomo našli zares integralno rešitev vseh svojih Problemov; zakaj „tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu", tudi ■zseljenstvo! Novo deio o sv. Cirilu in Metodu Franc Gn dovec, Algentina Prelat dr. Franc Grivec, profesor za 'kleziologijo in vzhodno teologijo na Le°l°ški fakulteti v Ljubljani, je :zdal fiov°, v nemščini prirejeno knjigo o sv. lu in Metodu. Važno znanstveno Lelo nosi naslov: Franz Grivec: Konstantin und Method — Lehrer der Sla-'en (271 str.), založ. Otto Harrasso-WjtL VViesbaden 1960 (cena 24 DM). . ^ okviru vzhodnega bogoslovja se Je Profesor Grivec v št ridesetih letih Sv°jega poučevanja na teološki fakulteti Ljubljani veliko posvečal znanstve-n?mu_ raziskavanju vprašanj 0 sv. Ci-u ir Metodu: o njunem življenju in u, učencih, virih za ta vprašanja. Na 6r^ področju znanosti si je pridob'1 Mednarodni sloves (za sedemdesetlefcni-Pjegovega rojstva je mednarodna zrtanstvna revija za ciril-metod:jska P!asanja Acta Academiae Velehraden- sis, Olomuc, Čehoslovašlca, izdala posebno slavnostno, njemu posvečeno številko; 1. 1948). Poleg neštetih razprav in člankov je objavil iz te snovi tale samostojna dela: Sv. Ciril in Metod, apostola cerkvene edinosti (1910), Pravoslavje (1918), Slovanska apostola sv. Ciril in Metod (1927; izšlo tudi v teh prevodih: češkem, nemškem., slovaškem in poljskem), žitja Konstantina in Me-tod'ja (dve priredbi: 1. 1936 in 1951); prevod in razlaga dveh staroslovenskih biografij sv. bratov, spisanih v 9. stol., kmalu po njuni smrti; v znanstvenih revijah objavljena so s tega področja važna tale avtorjeva dela: Vitae Con-stantini et Methodii (v latinščini; Acta Accad. Velehr., Olomuc 1941), Canstan-tinus et Methodius Thessalonlcenses (Slovo, Zagreb 1960). — Ne upoštevamo tu njegovih del na področju dogroa- tične teologije, kot so: Cerkev (Ljubljana 1924 in 1943), Kristus v Cerkvi (Ljubljana 1936) in druga. V tem novem delu v nemščini avtor korak za korakom sledi življenju in delu obeh slovanskih apostolov, tesno naslonjen - na vire: grške, latinske, staroslovenske. Tako se vrste pred našimi očmi, v kratko, a jasno nakazanem, zgodovinskem ambientu, kot prizori v filmu: njuna mladost v Solunu in Carigradu in njuno delo, preden sta prišla na Moravsko; prošnja moravskega kneza Rastislava, da bi mu bizantinski cesar poslal slovanskih misijonarjev; njuno delo na Moravskem; staroslovenska pisava (glagolica), prevod liturgičnih knjig in sv. pisma, oblikovanje .slovanske liturgije, versko-nacionalno slovansko gibanje, vzgoja domače, slovanske duhovščine; obisk sv. bratov v Rimu in potrditev slovanske liturgije po papežu Hadrianu II. (869), nenadna smrt Konstantina-Ciri-la (869); obnovitev stare panonske nadškofije (ki je b:la po Hunih uničena v 5. stoletju), po posredovanju panonskega kneza Koclja, ki je bil sedaj Metod njen prvi nadškof; Kocljevo prizadevanje za oblikovanje samostojne slovanske cerkvene pokrajine pod nadškofom Metodom, v neposredni odvisnosti od sv. stolice; delo in uspehi Metoda in preganjanja, ki jih je pretrpel od Nemcev; njegova smrt na Velehradu na Moravskem (885); zmaga cerkveno-politične smeri Metodovih nasprotnikov pri papežu Štefanu V. — Avtor dalje zasleduje delo versbo-kulturne šole, ki so jo oblikovali učenci sv. Cirila in Metoda, (Klemen, Konstantin „prezbiter“ i. dr.): nastanek bolj praktične pisave „cirilice“, ok. 1. 900 v Bolgarji, -ki je polagoma nadomestila „glagolico“; tu avtor obnern, podaja oznako in oceno staroslovenske literature in njenih rokopisov, kolikor jih doslej poznamo. — V drugem delu iknjige, ki je v primeri z vsem. zelo kratek, pa znanstveno velike važnosti, razpravlja o zgodovinskih virih za vsa obdelana vprašanja. Pomen dela je v tem: Prof Grrvec je eden najbolj poklicanih znanstvenikov za te vrste delo. Da ga je priredil v nemščini, so ga nagovorili nemški slavisti in nemški založnik. Po štiridesetih letih dela na tem znanstvenem področju pozna ta vprašanja do zadnjih potankosti in tako podaja trenutno stanje znanosti v glavnih vprašanjih življenja in dela sv. Cirila ‘n Metoda, in njunih učencev. Delo ni zgolj kom.pilacija, ampak plod osebnega znanstvenega raziskavanja; vse podaja avtor v samostojni znanstveni presoji, bodisi da sprejema tradicionalne rešitve ali jih odklanja ali popravlja in dopolnjuje. Delo vsebuje mnoga nova dognanja avtorjevega samostojnega raziskovanja. Tako je n. pr. jasno razložil prej neznani pomen »pradedskih časti" (-str. 29 sl.), ki jih išče Konstantin in je to njegova glavna čast; v najstarejšem dokumentu slovenskega slovstva, drugem brižinskem spomeniku (ok. 1. 1000) je odkril vpliv dela sv. Cirila in Metoda (str. 213 sl.); dokazal je vpliv sv. Gregorija Nacianskega na sv. Cirila in Metoda in njune učence (str. 28 sl.) in avtentičnost pisma papeža Hadriana II-o slovanski liturgiji (1. 869; str. 257 sl.): odkril je del pastoralnega govora sv-Metoda v staroslovanskem rokopisu »Glagolita Clotzianus" (str. 136 sl.L s filološko-teološkega stališča je prispeval zanimiva znanstvena odkritja glede mišljenja in nauka sv. Cirila in Metoda, kolikor se to javlja v njunem slovanskem prevodu sv. pisma: tako v prevodu izrazov „catholica“ (Ecclesia: str. 201 sl.), »super bane petram" ('str. 204 sl.) itd. Celotno delo s svojimi znanstvenimi uspehi potrjuje zlasti znanstveno plodovitost teološkega vidika v njem in pravilnost avtorjevega načela, da je za pravo in popolno razumevanje dela sv. Cirila in Metoda P11 raziskovanju na tem znanstvenem področju potrebno sodelovanje zgodovinarjev, filologov in teologov. Velikega znanstvenega pomena je Slavni rezultat celotnega dela: zgodovinska avtentičnost staroslovenskih virov, zlasti Žitja Konstantina in Žitja 'letodija. Terr.u vprašanju je posvečeno zaključno poglavje, ki mu je zaradi važnosti avtor dal značaj posebnega, drugega dela knjige. Danes ni več dvo-'na o tej avtentičnosti, kakor je bilo v Preteklosti več avtorjev, ki so jo tajili (češki slavist Dobrovsky je bil prvi, ki jo izrecno zavrgel staroslovenske vire kot legendarne in je upošteval samo latinske in grške; 1. 1823; ruski zgodovinar in teolog Gorskij je nasprotno *'am slovanskim virom pripisoval veliko zgodovinsko važnost; L 1943; stran 241 sl.). Po ob-iki in metodi se delo odlikuje P° umerjenosti sodbe nasproti drugim rešitvam v nekaterih vprašanjih pri različnih avtorjih. V preteklosti je bilo razpravljanje včasih v nekaterih točkah ‘)0lj polemično; tu se avtor kot suveren znanstvenik mirno -odloča za najbolj utemeljene rešitve in obenem kaže vse spoštovanje resnemu znanstvenemu prizadevanju drugih avtorjev; iz njih tudi sprejema prvine, ki jih smatra za pozitivne in znanstveno važne. v Avtor ima velike zasluge, da je odločno prispeval k pojasnitvi v vpraša-njih, kjer so nekateri zgodovinarji in slavisti v svojem laicističnem in proti-atoliškem duhu predlagali rešitve, ki 1 bile slabo v skladu s svetostjo slo-'anskih apostolov (n. pr. skrajno proti-'Prski slavist Briickner, Die Wahrhe:t uher die Slavenapostel, Tiihingen 1913). as avtor prispeva važne razloge, -ki Se zdi, da so dokončno pojasnili -ta 'Prašanja; n. pr. glede njunega name-jjp- P'0 to vati v Rim ali v Carigrad (1. , ' ’ s4r. 70 sl.), glede njunega odnosa 10 F<>tija (str. 233 sl.) itd. s, ^ f°f- Grivec je znan kot spreten pi-|;t b ki zna globoka in težka vpraša-RJa* ne da bi kaj -trpela njih znanstve-i?a tcčnost, predstaviti na lahko umljiv Prijeten način. To velja tudi za to delo, ki ga je priredil v tujem jeziku. Njegova nemščina je lahka in prozorna, kar je -samo prednost v primeri s pogosto -težkim in zapletenim slogom podobnih del nemških avtorjev. V nemščini prirejeno delo bo bolj dostopno svetovni znanosti. K primerni predstavitvi dela je nemalo prispeval tudi založnik: z odlično vezavo in materialom., v elegantni obliki -klasične preprostosti, s skrbnim tiskom (str. 123 bi namesto ,.hypostati--sche Haresie" vsekakor moralo biti „hy-opatorsche Haresie"; -tako dvakrat). V,se kaže založnika kot prijatelja znanstvene knjige, ki ceni znanstveno prizadevanje in s svoje strani ne opusti ničesar, da kvalitetno delo napravi bralcu tudi po vnanj-csti prijetno. Tudi to ima svoj pomen in je značilnost nemške založniške tehnike. Del-o pomeni velik doprinos k znanosti in je obenem najnovejši in najsodobnejši informator in vodnik v vprašanjih, ki jih obravnava. Posebej bo gotovo toplo sprejeto v evropskih deželah, v katerih zgodovino posega; zanimanje za ta vprašanja je pri njih namreč že dolgo razmeroma veliko. Toda iz ozadja vsega dela stopa pred nas splošnejši in univerzalni problem, pereče aktualnosti tudi v naših dneh: Sv. Ciril in Metod sta predstavnika in priči krščanske vesoljnosti in edinosti iz dobe neposredno pred velikim razkolom. in nam vzbujata neko domc-tožje po izgubljeni edinosti. Zgled njunega življenja in njunega dela je za nas nauk in neko povabilo: V duhu krščanske univerzalnosti sta znala združevati v najlepši harmoniji različne prvine: grške, latinske, slovanske. Ta harmonija v duhu medsebojnega razumevanja bi očuvala krščansko edinost, ko je bila v nevarno-sti. Kar ni razumela preteklost, kc je zrušila edinost, ostane sedaj naša naloga: Sledeč zgledom velikih tvorcev krščanske edinosti moramo priravljati ugodna tla za veliko zedinjenje, ki -nekoč do njega mora priti. Novice od povsod ZDRUŽENE DRŽAVE P- Mirko Silvester OEM je že nekaj let na slovenski frančiškanski postojanki v Jonstovvnu (Pa.); od tam upravlja podružnico sv. Ane, ki jo je ustanovil p. Odilo Hajnšek, ker je tam živelo okoli 150 slovenskih družin, ki niso mogle zahajati k slovenski službi božji v cerkev sv. Terezije. 14. julija 1960 so obhajali petindvajsetletnico podružnice. Slovesno sv. mašo je imel p. Benedikt Hoge, jubilejno pridigo pa p. Odilo Hajnšek. (AM, sept. 1960, stran 285.) 21. julija 1960 je obiskal ameriške Brezje rev. dr. Alfonz Čuk, profesor na ■St. Vincenta College, v Latrobe, Pa. (AM, sept. 1960, str. 285.) Clevelandski Slovenci so 29. maja 1960 obhajali slovesni žalni dan v dvorani pri Sv Vidu. 30. junija pa je bila sv. maša v cerkvi Matere božje na Providence Heights, ki jo je za žrtve komunizma, nacizma in fašizma opravil insgr. Matija Škerbec, ki je imel tudi primerno prid:go o vztrajni zvestobi in popolni žrtvi za narod, Cerkev in Boga. Romarjev je bilo toliko, da je bila cerkev skoraj premajhna. Po sv. maši so (romali še k lurški votlini. (Sv. Slov., 16. junija 1960, str. 2). Rev. Milan Slaje je leta 1960 obhajal petindvajsetletnico delovanja na slovenski župniji sv. Cirila in Metoda v Lorainu, Ohio. Nima pa zaslug samo za vzorno versko življenje vernikov v svoji župniji, marveč tudi za organizacijo slovenskega šolstva v Združenih državah. Že pred 28 leti je n. pr. organiziral na Western Reserve univerzi slovenski učni tečaj za učiteljske moči; tečaj je tudi sam vodil. (Sv. Slov., 11. avg. 1960, atr. 4): Naslov g. župnika: Rev. Slaje Milan, 1709 E. 31. St., Lorain, Ohio. Dne 21. sept. 1960 je new-vorški nadškof in kardinal Spellman ustoličil v Alton!, Pa., novega škofa za škofij«’ Altoona-Johnstovvn. Obreda ustoličenja se je udeležilo tudi pet slovenskih frančiškanov: p. Benedikt Hoge, provincialni delegat, p. Andrej Svete, p. Robert Mazovee, p. Mirko Silvester in p. Va-lerijan Jenko. (AM, nov. 1960, stran | 348.) P. Avguštin Svete OEM je zaradi bolezni prosil vodstvo komisariata, naj ga razrešijo dolžnosti samostanskega predstojnika v Lemontu. Predstojnika opravila je prevzel p. Beno Korbič (AM, nov. 1960, str. 348.) Duhovniški obiski v Lemontu: na mali šmaren L 1960 je bil pr: Marij' Pomagaj na ameriških Brezjah g. Ferdinand Demshar, kaplan pri armadi Združenih držav, 19. sept. 1960 se je ! tam ustavil g. Vladimir Kozina in obiskal škofov grob, od 26. do 30. sept' 1960 pa je rnsgr. Matija škerbec oprn- ! vil tam svo-je letne duhovne vaje (AM* nov. 1960, str. 348). 22. sept. 1935 je bil g. Rudolf Urbič v Šibeniku posvečen za mašnik ; srebrno mašo je obhajal 25. sept. 1960 v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Cook--' Valley, Wisconsin (AM, nov. 1960, str. 349). 25. okt. 1960 so na ameriških Brezjah v Lemontu imeli sejo provncialn’ delegati vseh frančiškanskih komisariatov v Združenih državah. Skh'cnl j'1 je p. Teofan Kalinoyski, OEM. član poljske province Marijinega vnebovzetja* j ki ga je za to službo pc-cblastil vrhovni predstojnik frančiškanskega reda. Njegova naloga je, d’a ureja tiste redovni' ške zadeve, ki so jih pred drugo svetovno vojno urejali provinciali dom U*1 provincij, to je t:stih evropskih prrvin' cij, ki so ustanovile svoje kom.isarbd1' v Združenih državah (AM. dec. 1960-str. 382). Od IG- do 23. okt. 1960 so obhajali v slovenski župniji sv. Terezike D. J. t^seben mišljen, tki je imel namen se. Vanilj farane s pobožnostjo do presv. ‘,rca Jezusovega ter jih pripraviti, da k v svojih domovih ustoličili kip oz. bedobo presv. Srca Jezusovega. Ob sklep,u misijicna so na stranskem oltar-J’u slovesno ustoličili kip presv. Srca ^zusovega, pred katerim se je vsa župnija posvetila božjemu Srcu Jezu-'Sovemu. Istega dne zvečer pa je p. Franc Larkin, SS. CC-, ki je vodil mi-sUon v župn. cerkvi sv. Terezije D. J., začel podoben misijon tudi pri slovenski Podružnici sv. Ane (AM, dec. 1960, str. 382/3). 15. in IG. okt. 1960 je bila na antenskih Brezjah duhovna obnova za sionske može in fante. Udeležencev je hi;o 12 (AM, dec. 1960, str. 383). 30. okt. 1960 je slovenska župnijska etkev sv. Cirila n Metoda v Sheboy-5at|u v tVisconsinu praznovala zlati iubiicj. Pred petdesetimi leti jo je zgradil pr. jakob čeme, doma z Bleda v Sloveniji. Slovesnosti sta se udeležila ii' Odilo Hajnšek OFM in tretjeredni-brat Feliks Korošec, ki je doma iz ;'heboygana (AM, dec- 1960, str. 375 ln 383). Lojzka Verbič iz Walmingtona, Illi-"ois, se zahvaljuje škofu dr. Gregoriju °žntanu: „V svoji težki bolezni sem <'c zatekla h pok. škofu Rožmanu in prosila pomoči z devetdnevno molit-1 *j° žalostnega dela rožnega venca s btistavkom: Tako radi ste mi vedno flav svetovali pri vzgoji mojih neča-prosite še zdaj zame za ljubo - ravje, da bom mogla storiti še kaj 0brega. Saj veste, kako sem vas spo-■tovala. — Bog naj mu povrne!" (AM, r‘ec- 1900, str. 384/5). G. Mavsar Ježe je že več kot pred e-°m dn) postal župnik pri cerkvi sv. , v kraju Townsed Mont. česti- 8. nov. ippo je vrhovni predstojnik !°trdil izvolitev p. Benota Korbiča za ^•ardijar.a v Lcmontu na ameriških eziah. Njegov namestnik pa je p. Peiagij Majhenič (AM, jan. 1961, str. 28). 16. r.ov. 1960, na obletnico smrti škofa dr. Gregorija Rožmana, so slovenski duhovniki prišli na ameriške Brezje v Lemont. Msgr. Matija šker-bec je opravil slovesno črno mašo za pok. škofa ob asistenci gg- Jožeta Cvelbarja (diakon), Julčka Slapšaka (sebdiakon) in Romana Malavašiča (obredničar); navzoči duhovniki so peli pri črni maši in „Reši me“. Potem so šli na škofov grob, kjer je msgr. Matija Butala zmolil psalm 50 „MLsere-re“ in molitev za pok. škofa, potem pa so vsi zmolili še rožni venec. V Domu duhovnih vaj so nato imeli sestanek, kjer so se raztovarjali o nadaljevanju dela in ustanov škofa dr. Gregorija Rožmana, g. Julij Slapšaik je poročal o semenišču v Argentini; več duhovnikov je glede semenišča izrazilo svoje mnenje. G. Jošt Martelanc je kot tajnik posebnega duh. odbora, ki so ga izvolili po pogrebu škofa dr. Gregorija Rožmana, na več strani poslal pisano poročilo o sestanku. Na sestanku so bili navzoči tile duhovniki: Berglez Ignacij, Cvelbar Jože, Dolšina Janez, Ferkulj Jožef, dr. Jaklič Franc, Kovačič Anton, Malavašič Roman, Martelanc Jošt, Mihelčič Franc, Slapšak Julij, Sodja Franc CM, Sterle Alojzij, msgr. škerbec Matija, dr. Tomc Aloj-5:j, Varga Jožef, p. Zorman Fortunat OFM (AM, jan. 1961, str. 28/9). Od 4. do 11. dec. 1960 je p. Kalist Langerholz vodil slovenski misijon v IVaukeganu, Illinois; zadnje dni mu je pomagal tudi p. Fortunat Zorman OFM (AM, jan. 1961, str. 29). Od 8. do 10. nov. 1960 sta se na ameriških Brezjah mudila slovenska duhovnika: Viktor Cimperman in Viktor Tomc (AM, jan. 1961, str. 29). Dan pred božičem, in na božični praznik 1960 je p. Fortunat Zorman pomagal pri fari naše Gospe fatimske v Winninegu, Manitoba, kjer imajo Slovenci in Hrvati službo božjo. Glavno delo je bilo .spovedovanje (AM, jan. 1961, str. 29). Dr Matthew J. Setničar je 4. dec. 1960 praznoval na svoji župniji Marije Pomočnice kristjanov v West Allisu, Wisconsin, srebrne mašo. 'Rodil se je v Waukeganu, Illinois, 18. avg. 1908. Msgr. Matija Butala je kot takratni župnik v Waukeganu nadarjenega dečka spravil v šole Od 1. 1924 do 1930 je študiral v semenišču v Milwaukee, potem pa je odšel študirat na Grego-riano v Rim; nekaj časa je bil tudi na zavodu Propaganda Pide. Za časa rimskih študij je ob počitnicah zahajal k svojim .sorodnikom, v župnijo Polhov gradeč v Sloveniji. Mašniško posvečenje je prejel v Rimu na praznik Brezmadežne leta 1935. V Rimu je tudi doktoriral. Ob srebrni maši je imel za seboj že 22 in pol let župnikovanja na omenjeni fari. Zgradil je župnijsko šolo, avditorij, sestrsko hišo, obnovil cerkev in veliki oltar in naredil še marsikaj drugega v korist vernikov (Pr. AM, febr. 1961, str. 49; Sv. Slov., 23. marla 1961, str. 4). G. Franc M. Scheringer, župnik fare sv. Frančiška Sal. v Manistiqu-u, nekdanji Baragovi misijonski postaji, in predsednik Baragove zveze, je postal monsenjor. Čestitamo! P. Jožef čagran OFM je šel za božič 1960 v Indianopolis^ Ind., kjer je v župniji presv. Trojice spovedoval slovenske farane (AM, febr. 1961, str. 60). P. Fortunat Zorman OFM je od 4. do 6. dec. vodil štirideseturno pobožnost na župniji sv. Cirila in Metoda v New Torku. Sklepne pobožnosti so se udeležili tudi trije slovenski duhovniki; dr. Andrej Farkaš, župnik v Bridgeportu, Conn., Alojzij Jenko in Alojzij Sterle (AM, febr. 1961, str. 60). Marija Rus piše iz Leadville, Colo-rado tole zanimivost: „Meseca julija (1960) sem bila v San Francisco, Ca-lifornia... Obiskala sem tudi nekdanjega gospoda župnika Trunka, ki so stari 91 let in' zglodajo še dobro. Bila sem tudi pri sv. maši v cerkvi Gospodovega rojstva, kjer imajo krasno slovensko petje. Bila sem vsa iz sebe, ko sem slišala tako lepo slovenščino in le- po slov. pridigo g. Vitala Voduška. Kadar človek sliši tako lepo slovenščino, mu kar naprej pride stari kraj.“ (AM. febr. 1961, str. 62). Nadškofijski urad v Chicagu je odobril slovenski prevod molitve za vesoljni cerkveni zbor. Natisnjena je v mar-čevi številki Ave Maria za 1. 1961. Pr: Mariji Pomagaj v Lemontu jo molijo vsak dan skupaj pri skupni adoraciji (AM, marec 1961, str. 68 in 92). P. Odilo Hajnšek OFM je od 5. do 7. marca 1961 vodil slovensko postno tridnevnico pri Sv. Juriju v South Chicago (AM, april 1961, str. 124). Majska številka Ave Maria je objavila šmarnice: Marijin otrok, božji služabnik Anton Martin Slomšek; spisal jih je duhovnik lavantinske škofije; menda so iste, kot so jih dom.a brah leta 1959 za stoletnico prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Tudi v tujini so te šmarnice hva’3Žr.o sprejeli. Knjiga v angleščini o slovenski narodni manjšini na Koroškem. Izšla jc v Združenih državah kot tretji zvezek Studia Slovenica. Spisal jo je Barker, ki ni Slovenec. Naslov knjigi je: „Th" Slovenes of Carinthia; a National Mi-ji0rity Problem. Knjiga stane 5 dolarjev. Naroči se na naslov: Studia Slovenica, P. O. Box 4531, Washington 17, D. C., USA. Ker vsakega še slovensko čutečega duhovnika teške razmere Slovencev na Koroškem živo režejo v srce, kakor so n- pr- tudi rajnega škofa dr. Gregorija Rožmana, duhovnikom, ki razumejo angleški jezik, knjigo, ki razmere koroških Slovence' trezno in stvarno obravnava, toplo priporočamo. Vrhovni predstojnik frančiškanskega reda je imenoval hrvaškega frančiškana p. Ferdinanda Skoko za vizita-torja slovenskega frančiškanskega komisariata v Združenih državah. Krajevno in osebno vizi taci jo je na vseh 8 slov. franč. postojankah izvršil od 8-do 31. maja 1961 (AM, jun. 1961, str-204). P. Kalist Langerholz je od 23. do 25. marca 1961 imel slovensko postno tridnevnim v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Sheybogann (AM, jun, 1961, str. 204). P. Odilo Hajnšek je 16. aprila 1961 irnel slovensko pridigo pri 40-urni pobožnosti pri Sv. Vidu v Clevelandu, 30. aprila 1961 je opravil vizitacijo III. reda v cerkvi sv. Lovrenca v Clevelandu, 7. maja pa je oznanjal božjo besedo Slovencem v cerkvi sv. Barbare v Bridgeville-u v Pennsylvaniji (AM, jun. 1961, str. 204). 14. aprila 1961 je obhajal petdesetletnico p. Andrej Svete OFM. V franc. rerl je vstopil na mali šmaren 1930, slovesne obljube je naredil 10. sept. 1934, mašniško posvečenje je prejel 16. U-aja 1937. V redu je vršil doslej razne službe. Bil je magister novincev, klerikov in laiki, v, ter lemontski gvardian. 2a kaplana je bil v Chicago in v Detroitu. Sedaj pa je provincialni delegat. Čestitamo! P. Il.avdij Okorn OFM pa je poleti 0shajal •= rebrno mašo. Na svet je prišel r.ov 1912, v frančiškanski red je Vstopil 25. avg. 1929, slovesne obljube Pa je naredil 17. sept. 1935, 5. julija 1936 pa ga je škof dr. Gregorij Rož-^an posvetil v duhovnika. Doma je bil za kaplana za Bežigradom. Pol leta Pred koncem druge svetovne vojne so fa gestapovci odvedli v Dachau. V Zdrahe države je dospel 1. 1948. Bil je *aPlan pri Sv. Štefanu v Chicago, pri . • Tereziji D. J. v Johnstownu, Pa. 171 pri sv. Juriju v Chicago. Dve leti Je misijonaril potem med Slovenci v Avstraliji. Leta 1953 se je vrnil v Zdru-Zene države, šel za kaplana v Milvvau-v€e’ a je že po nekaj mesecih postal Zupnik. Tam na župniji sv. Janeza Evangelista je 4. junija 1961 obhajal srebrnomašne slovesnosti. Slovensko MdiS0 je imel g. dr. Jože Gole, angleško pa p. Benedikt Hoge OFM. Izučenemu in pogumnemu g. srebrno-rcašniku tudi mi čestitamo! Zlatomašnik Matevž Kebe. Na svet prišel na praznik Marijinega imena e a 1883 v vasi blizu Cerkniškega je- zera na Notranjskem. Rad bi postal duhovnik. S šolanjem je začel že do-rna. Meseca dec. 1901 pa je dospel v Združene države ter takoj odšel v šolo St. Vincenfs, Latrobe, Pa. , kjer imajo benediktinci višjo šolo in semenišče-Tam še sedaj študira večina bogoslovcev pittsburghške škofije. Novomašno glorijo je zapel 1. julija 1911 v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Pittsburgu. Škof ga je poslal za dušnega pastirja na slovaško župnijo sv. Cirila in Metoda v Charleroi. V ljubezni do duš se ni zanimal samo za razmere slovaških izseljencev v svoji župniji, marveč je spoznaval tudi težke razmere po pennsylvanski-h premogokopih, kjer je delalo in garalo na tisoče ljudi iz raznih predelov Evrope. Kot župnik v Charleroi je v mestecu Fayette City zgradil podružnično cerkev v čast «v. Edvardu, ki je sedaj župnijska cerkev in spada v škofijo Greeniburg. Leta 1910 je škof delavnega duhovnika poslal v McKeesport, ne daleč od Pittsburgha, na hrvaško župnijo presv. Srca Jezusovega. Hrvaškimi vernikom je tam zgradil novo cerkev in šolo- Ni manjkalo dobrih duš, a bilo je itreba veliko prestati, ker so bili časi brez-verstva, ki se je širilo zlasti po časopisju, sovraštva do. Boga in sv. Cerkve ter hude gonje proti duhovnikom. Tudi katoličan, ki sta ga zastrupila breversko časopisje in slaba družba, si je drznil pobrati kamen in ga zalučati proti duhovniku. 12. dec. 1934, po dobrih 23 letih dela med Slovaki in Hrvati, je g. zlato-mašnik prišel za župnika na slovensko župnijo k cerkvi Marije Vnebovzete, 'kjer je pel novo mašo. Tam ohranja slovensko zavesit tistim, ki so prišli iz Evrope, pa tudi tistim, ki so se rodili od slovenskih staršev v Ameriki, predvsem pa skrbi za zveličanje njihovih duš. Župnija šteje sedaj 278 slovenskih družin. Tu je zgradil nebeški Materi novo cerkev, ki je stala preko 350 tisoč dolarjev. Posvetil j® je pittsburgški škof dr. John Dreadern meseca maja 1955. Sedaj ima v načrtu zidavo samo- stana za redovnice, ki poučujejo na farni šoli. Zlato mašo je pel v krasni novi Marijini cerkvi, ki je v ponos župniku in župljanom. Hvale ni iskal; če 'ga kdo le pohvali, kaj je naredil, stalno isto odgovarja: „Ne jaz, ljudje so naredili. Kaj bi jaz mogel, ako bi faranji s tako dobro voljo in požrtvovalnostjo ne podpirali in delali. Župnik brez dobrih in delavnih faranov ničesar ne more narediti. Zato gre hvala faranom." Beg, ki vidi v srce, ve, koliko ljudem slovenske, hrvaške in drugih narodnosti je zlatomašnik pomagal obraniti vero in .poštenost in koliko jih je zopet spravil z Bogom. Naj ga Kraljica v nebesa vzeta slovenskim verni-kim in sv. Cerkvi ohrani še mnogo let, nekoč pa mu v nebesih izprosi veliko plač lo za nesebično delo (Pr. AM, jul. 1961, str. 220/2). 3. junija 1961 je nadškof in kardinal Jožef E. Ritter posvetil za duhovnika g. Jurija (George) A. Kavčiča. Njegova mati Antonija je hčerka slovenskih staršev Antona in Jožefa Rosa, ki sta iz št. Vida pri Vipavi doma, pa sta že !■ 1904 prišla v Ameriko. Bila sta pivi zakonski par poročen v slovenski župniji sv. Cirila in Metoda. Oče je pa Hrvat; njegovi starš; so pa dospeli v Ameriko iz Kotoribe. Novomašnik se je iodiI 15. aprila 1934 v Lorain, Ohio, kjer je hodil v ljudsko župnijsko šolo pri ilovenski župniji sv. Cirila in Metoda. Ko so se starši preselil; v Fontano / Kalifornijo, je tu stopil v New-man Vligh. Leta 1953 pa je vstopil v noviciat k resurekcionistom, ter po končanem noviciatu nadaljeval s študijem. Novo našo je pel 11. junija 1961 v cerkvi tv. Jožefa v Fontani, kjer prebiva driižina, iz katere je izšel. (AM, julija 1961, str. 223.) 27. maja 1961 je nadškof William E. Cousins v stolnici sv. Janeza Ev. v Milwauket> posvetil za mašnika g. Richarda J. Cerplch-a iz slovenske župnije sv. Cirila in Metoda v Sheboyga-nu, Wiseonsin. Farno ljudsko šolo je obiskoval v domači slovenski župniji, nato je v malem semenišču sv. Fran- čiška dovršil višjo šolo in dve leti kolegija, potem pa v velikem, semenišču dve leti modroslovje in štir; leta bogoslovja. Novo mašo je pel 28. maja 1961, takoj drugi dan po posvečenju, v župniji sv. Cirila in Metoda v Sheiboyganu (AM, jul. 1961, str. 223/4). 27. maja 1961 je jolietsbi škof msgr-Martin D. McNamara v jolietski stolnici sv. Rajmunda posvetil v mašnika benediktinca Dizma B. Kalčiča, sina slovenskih staršev. Rodil se je na novega leta dan 1929 v Jolietu, kjer je tudi slovenska župnija sv Jožefa. Temeljne pojme glede izobrazbe mu je položila domača župnijska šola, nato je gradil dalje ria Joliet High School. Leta 1946 je šel k vojakom. Po nekaj letih je vstopil k benediktincem v samostan sv. Prokopija v Lisle, Illinois. Novo mašo je opravil 4. junija 1961 v slovenski župnijski cerkv" sv. Jožefa v Jolietu (AM, jul. 1961, str. 224). 10. maja 1961 pa je prelat Matija Butala, župnik pri sv. Jožefu v Jolietu prisrčen prijatelj rajnega škofa dr-Gregorija Rožmana, dobrotnik slovenskega semenišča v tujini in vnet delavec za Baragovo zadevo, obhajal v domači župniji štiridesetletnico mašni-štva. Iz Lemonta sta se slovesnosti udeležila p. Pij Petrič in p. Jožef čagran (AM, jun. 1961, str. 205). Spomnil se ga je tudi marquettski Baragov Bilten ter pohvalil njegovo in njegovih žup-Ijanov vneto delo in podporo za Baragovo zadevo (The Baraga Bulletin, avg. 1961, str. 2). V slovenski župniji sv. Cirila in Metoda v Sheboyganu pa so imeli letos še drugo novo mašo. Po nadškofu msgru. William E. Cousins-u je prejel mašniško posvečenje tudi g. Wayne F. Repenshek, sin slovenskih staršev, v stolnici sv. Janeza Ev. v Milvvaukee. Osnovno šolo je dovršil v župnijski šoli sv. Cirila in Metoda v Sheboygar.u. Pridigal mu je g. Koren Louis (AM, jul. 1961, str. 224. Bened:ktinke v Chicagu so obhajale L 1961 stoletnico svojega samostana in vzgojnega zavoda za dekleta- Ne bi tega omenjali, če ne bi bilo v njem tako lepo število benediktink slovenske narodnost'; nekatere so iz starega kraja, druge so pa hčere slovenskih naseljencev v Združenih državah. Vseh redovnic slovenskega rodu je sedaj tam kar 21 (AM, julij 1961, str. 225/6). Med temi redovnicami je 11. julija obhajala biserni jubilej redovniških zaobljub sestra M. Cirila Zupan. Slavljenka je rodna sestra rajne benediktinke sestre Ljudmile, pokojnega Cirila Zupana, dolgoletnega župnika fare Marije Pomagaj v Pueblo Colorado (kjer je tudi ona dolgo vrsto let vneto pomagala) ter še živečega benediktinca p. Petra Zupana, ki živi v opatij' sv. Vincencija v Latrobe, Pa. Koliko poklicev v eni družini! (A.M, jul. 1961, str. 226). 9. maja 1961 so slivenski frančiškanski voditelji tretjega reda imeli sestanek na ame.'škili Brezjah v Le-montu. Seje se je udeležilo 7 patrov. Sklenili so, da bo p. Atanazij Lovrenčič prevedel ,.Katekizem, tretjega reda", ki izha.’"a v Franciscan Herald and Forum (AM, jul. 1961, str. 235). Od 26. do 28. maja je p- Fortunat Zorman v Domu duh. vaj na lemont-skem hribčku vedli duhovne vaje za slovenska dekleta in žene, vseh udeleženk je bilo 40. Spomlad]; 1. 1961 so k Mariji Pomagaj v Lemont in na škofov grob Prišli tile slovenski duhovniki: 4. aprila 1961 g. dr. Jože Gole s p. Klavdijem Okornom, od 26. do 28. aprila je bil tam g. Julče Slapšak, 24. mala pa je bil tam p. Mirko Godina, OFM Conv. (AM, jul. 1961, str. 236). Pr; Mariji Pomagaj v Lemontu so maja imeli šmamično pobožnost, pri kateri so brali šmarnice Marijin otrok — božji služabnik Anton Martin Slomšek. Vnanje praznovanje svoje patrone Marije Pomagaj pa so obhajali 28. maja 1961, na nedeljo presv. Trojice (AM, jul. 1961, str. 235). Dne 17. jun. 1961 je prvič pristopil k oltarju novomašnik Donald R. Seliškar, S. J., v cerkvj sv. Viljema na 351 E. 260 St., Euclid, Ohio. Mašniško posvečenje je prejel 16. junija s 16 drugimi red. sobrati v kapeli Colom-biere College v Clarkston, Michigan. Posvetil ga je m.sgr. John F. Drearden, nadškof v Detroitu. Novomašnik se je rodil 1. 1929, obiskoval je St. Jerome’s Grammar School, St. Ignatius’ High School in John Carroll University. V Jezusovo družbo je stopil 1. 1948 (AM, avg. 1961, str. 250). G. Gregor Jože, C. M., je obhajal 25-letn'co mašništva najprej v San Antonio v državi Texas, na praznik Marijinega obiskovanja pa v New Orleansu, La., kjer je bil od 1949 dalje več let bolniški kaplan, obenem, pa vneto skrbel za malo skup'ne svojih slovenskih rojakov. Srebrr.omašnik je doma iz Trboj pri Slovenjem gr den. Mei.uriiral je meseca junija 1930 r,a klasični gimnaziji v Ljubljani; jeseni istega leta je stopil v misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega in naredil noviciat v misijonišču v Grebljah pri Domžalah. Bogoslovne nauke pa je študiral rja ljublj. teol. fakulteti. Mašniško posvečenje je prejel 5. julija 1936. Doma je delov-l v Celju, v Trstu, v Zeleni jami pri Ljubljani, zopet v Trstu pri Novem. sv. Antonu v Rojanu, končno pa leta 1949 odšel v Združene države. Sedaj je ekonom v škofijskem semenišču v San Antonio v Texasu (AM, avg. 1961, str. 250). Izdaja: Konzorcij (Gregor Mali) — Urejuje: uredniški odbor (dr. Filip Žakelj, Pivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina). — Uprava: Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158, B’.'encs A:re!3, Argentina. — T'ska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina /