287. Številka. Ljubljana, sredo 15. decembra. 3£IH. leto, 1880.
Uhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter volja po posti prejenmn za av str o-ofrersk e deiele za celo leto Iti gL, za pol leta 8 (L ca četrt leta 4 pld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za ćetrt leta 3 j<ld. W kr., t* en mesec 1 »rld. 10 kr. Zh po4i(jahJ« na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dozele toliko već, kolikor poltema iznaša. — Zu gospode učitelje na Ijmhkih'šnhh in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 ffld. f>() kr., po pošti prejem an za č«>trt leta .'i trobi. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vmte H kr., će s« oznanilo enkrat tiska, 5 kr., će se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat »II večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati — Rokopisi mi ne vračajo, r— Uredništvo j* v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. :> .gledališka stollm". Opravništvo, na katero naj ae blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznuuila, t. j. administrativne stvari, je v' „Narodne j tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Po ljubljanskih porotnih obravnavah.
V Ljubljani 12. dec. [Izv dop.J Pretečeni  mesec november se je pred ljubljanskim porotnim sodiščem vršila cela vr sta obravnavanj, o katerih je „Slovenski Narod"   po njih važnosti   obširneje ali krajše Poročal.
Pričakoval sem, da bode kdo drugi izrekel sodbo o občnem vtisu, kateri so napravile ravno zadnje porotne obravnave; ali ker se to do zdaj nij zgodilo, naj rečem nekoliko svojih opuzk.
Prav odkritosrčno moram izpovidati, da 80 pri naših porotnih obravnavah čas trati prav v izobilji. In zakaj ? Zaradi tega, ker se nemškemu jeziku (menda da bi ne mu se ve da izmišljena najmanjša „krivica" ne godda) toliko časa žrtvuje, da se moia človek le čuditi. Akoravno, če bi se to za izgovor vzelo, znajo in morajo znati vsi porotniki pri obravnavah proti slovenskemu žatožencu slovenski, in tudi znajo, se vendar vsaka stvar z malostuo natančnostjo, ako ne sploh slovenski pove, po prvosedniku na nemški jezik prestavlja. Nasprotno pak se vse, kar se nemško prebere ali govori, spet prestavi — ne v slovenski, nego v neki ljubljansk dijalekt kranjsko-slovenski, kakor ga najineuj omikani ljudje govore, s par besedami, v tak dijalekt, ki je ravno tistemu nerazumljiv, katerega se najbolj dotika, namreč za tožencu.
To sicer, kar sem zdaj navedel, bilo je uže tako tudi pod Auerspergovim ministerstvom in prej. Ali nekaj novega so nam kazale zadnje porotne obravne pod Taatiejcvitn ministerstvom. Mej tem, ko so državni pravilniki, s prav malimi izjemami, prav v smislu postave
pod Auersperfovim ministerstvom govorili, ako je bil zatoženec s a m o slovenskega jezika zmožen — slovenski, govorli so pod ministerstvom Tadejevim državni pravniki le s prav malimi izjemami pred ljubljanskim porotnim sodiščem v zadnjej sesiji tako rekoč demonstrativno nemški, in akoravno je bil zatoženec jedino le slovenskega jezika zmožen, govorili so nemški. In vendar kazenski postopnik veli izrecno, da se ima vsa obravnava vršiti v istem jeziku, katerega zatoženi razume! Ali je to tudi resnica, ako državni pravdnik govori celo uro nemški, kadar razvija zatožbo proti žatožencu, kateremu gre dostikrat za življenje, zmirom pa za svobodo, in ako prvosednik porotnega sodišča običajno ves govor državnega pravdnika tolmači žatožencu *s tem, da reče: „Gospod državni pravdnik so nasvetovali naj gg. porotniki njim stavljeno vprašanje potrde."
Koliko je lahko navedel državni pravdnik v svojej zatožbi, koliko stavil morda napačnih premis, katere bi morda zatoženec, potem ko je državni pravdnik govoril, še lebko ovrgel, — kajti takrat ima še pravico govoriti, uko bi jih bil razumel. Tako pa sedi tum, ne razume ničesa, in izročen je potem svojemu večjidel „ex onV* poslujočemu zagovorniku-advokatu, kateremu se malokedaj ljubi zastonj dosti truditi se za njega.
In ko bi vsega tega ne bilo, zakaj ravno tista oblast, katerej je v prvej vrsti izročeno varstvo postave, ne pazi na to, da bi se postava tudi gledo jezika izpolnjevala V
A še druge reči sem opazil pri zadnjih porotnih obravnavah.
Saj znamo vsi, da največ obravnav pred ljubljanskim porotnim sodiščem je le zaradi teŠke telesne poškodbe in zaradi uboja; ko bi
tega ne bilo, ne bi trajale porotne obravnave ne v Ljubljani in ne v Novem mestu več nego osem dnij. Kako važna pa je pri teškej teles-nej poškodbi ali pri uboju izjava priseženih zdravnikov, to ve vsak. In vendar izpovedajo vsi zdravniki brez izjeme pred ljubljanskim porotnim sodiščem edino le uemšk^! 1 teklo bi se, da to delajo zaradi tegu, ker imajo nemško terminologijo bolj v jeziku in da bi bili tako bolj razumljivi! Ali gospoda zdravniki se motijo, kajti porotniki njih večjidel znanstveno nemško izpovedanje le malo razumevajo, ali zatoženec, kateri bi najbolje mogel vedeti zato, kar se o njem izpove, ne razume kar ničesa. Dosti bolje in postavi gotovo bolj ustreženo bi bilo, ko bi zdravniki pričali po domače slovenski, da bi jih tudi zatoženec in porotniki, ki nijso vsi Bog ve kako učeni možje, bolje razumeli.
Še druga opazka se mi je vrinila pri porotnih obravnavah. Akoravno uže bolj redko, pa vendar še se slišijo prebirati zapisniki, kateri f»o se sodnijsko pisali se strankami, katere so I e slovenskega jezika zmožne v nemškem jeziku! Prestavljajo se seveda potlej na slovenski jezik, ali prav povedano na neki neomikan kranjsko ljubljansk dijalekt, a proti temu smemo in moramo glasno ugovarjati. Kaj bi Nemci v Gradei rekli, ko bi se cela obravnava proti Nemcu vršila po slovenski, a bi se mu le nekoliko prestavilo ne v lite-tiirno-nemški jezik, nego v tist nemšk dijalekt, kakor ga surovi zgornje štajerski pastirji govore !   To je škandal!
Postava jasno govori, da se ima zapisnik pisati z vsako stranko v tistem jeziku, katerega stranka razume, tedaj gotovo s Slovencem v slovenskem jeziku.
Jan Kollar,
otec vzajemnosti si a vj unsko.
(Dalje.)
Dr. Vaclav Stančk pa o Kollaru govori: „Najznatneji zastopnik Geko-Slavjanov v Pešti je neumrli pesnik nSlavy Deere" (J. Kollaf), ta prvi ščit Slovakov protestantskega veroiz-povedanja, ta neupljašljivi probuditelj slavjanskih plemen. Pospešil sem dakle, da obiščem tega tako važnega, redkega in glasovnega moža, s katerim sem toliko let o narodnih posloviti pisma menjal. Pospešil sem dakle, da se spoznam z njegovo primerno Mino, jednim genijem, kojega bitje je tako lepo spleteno z dogodjaji in usodo slavjanskih narodov, katere on v svojih pesnih proslavljuje. Želel sem videti tudi njegovo Ludinilo, radost njegove niše in predmet njegove otčevske ljubavi. Ko sem
v njegovo sobo stop 1, takoj sem ga spoznal; toliko sem bil uže o njem Čul in zapomnil som si tako čvrsto dobro izdelano sliko njegovega obraza. Gotovo sem se pol dneva z njim zabaval, a miriva sva se izključivo razgo-varjala o narodnih naših poslovili. On mi je pokazal svoje zbirke, pripravko in nauke k drugemu cestopisu, kjer namerava dokazati, da so v starej dobi v Italiji Slavjani stanovali. O Šturu v Požunu, kakor v obče o razkoljenju od dosedanjega čeho-slavjanskega načina pisanja in o sličnem razdrobljenju naših močij, govoril je neodobravajoč i z bolom i ostrostjo." („Puutnik" v Pragi, 1845.)
Izmej ostalih v Pešti živečih in s Kollarom občujočih Slavjanov imenujem samo prezasluž-nega o nas dr. Ljudevita Gaja, kateri je leta 1829 prišel tja študirat pravoslovja ter se je i s Kollarom seznanil. Z njim je posebno preletaval v duhu celo sijajno slavjan-sko minolost ter snoval krasne osnove o bo-
dočnosti celega naroda slavjanskega. O tem pripoveda Gaj sam tako-le: „Prvo se proljeće prebivanja svoga u Pešti upoznali sa slavnim književnikom Ivanom Kollafom. Izredni se ovaj Slavjanin neizkazano radovaše svakoj riečl, koju je od mene slušao o ilirskih S'avjunih. A najviše ga zanie izviest o mojem rodištu i živa pripovest o slavjanskej braći, iz koje prosti puk u prostosti svojoj izvodi sve glavne grane naroda svoga *), Ova pripoviedka onako krepko darnu u srdee njegovo, te uniah poče misliti, kako bi mogo u krug naučna svieta i u knji-ževan život prenieti miso sveslavjanskoga bra-tinstva, koja se u prostu, neuku puku od otca
*) To je namreč znana onu ljudska pripovedka, kako so trije bratje: (Jeli, Loh in Meh, sinovi vse-alavjanskega kneza Hrvata, po otčevej smrti neho-teči več Rimljanom se pokorjavati, svoj prestolni grad Krapine i nnlišče C:ije\u zapustili, pa so šli prek treh rek na sever in tam ustanovili države: Ceh Češko, Leh Poljsko, a Meh Kusko, ter tako postali praotci teh slavjanskih plemen. A. F.
Tudi smatramo za popolnem nepostavno, da „resume" pri porotnih obravnavanjih, katere so se vršile proti slovenskemu žatožencu, po vori prvosednik pri ljubljanskem porotnem so-di'ču izključljivo le nemški! Akoravno nema zatoženec več pravice govoriti, kadar se doka-zovalna obravnava sklene, vendar mu zavaruje postava, da mora vse razumeti, kajti ona ukazuje, da se ima vsa obravnava vršiti od konca do kraja v tistem jeziku, katerega zatoženec razume.
Dr. Horbst je pred nekaj dnevi v državnem zboru rekel, da se kmetu uradni spisi in odloki ne smejo dati v drugem, nego v njemu razumljivem narodnem jeziku. Jaz tačas nijsem vedel, da bode dr. Hcrbst kaj tacega resničnega povedal, kar mi narodni Slovenci v jedno mer trdimo. Pogledal sem skoraj vsa vabila prič h končnemu porotnemu obravnavanju ljubljanskemu v zadnjej sesiji, katera vabila je razposlala c. k. deželna sodnija v Ljubljani v razne kraje, ki spadajo v njeno področje in iz katerih u> bili zatoženci doma, ali kjer se je zločinstvo godilo. Akoravno so bili vsi iz strogo slovenskih krajev, — Hočevarja nij bilo nobenega — bila so vendar vsa vabila jedino in izključljivo le nemška! Razumel pa jih nij niti jeden kmetskih prič. Vsi so bili prisiljeni prositi ali plačati koga, da so si dali vabilo tolmačiti.
Te male opazke priporočam našim državnim poslancem, da se jih bodo spominjali o priliki, kadar bodo v državnem zboru razpravnali proračun pravosodnega ministerstva. Morebiti se v tej zadevi da tudi kaj popraviti.
Politični ra'Agled.
\o(rttltJ<» <I«»X4»l4».
V Ljubljani 14. decembra Nemško-nacijonalni dunajski listi in mestni zbor dunajski kažejo v stvari eesarje-viča Rudolfa ženitve vso svojo breztaktnost. Precej naročil za delo je dobila od dvora firma Porto is na Dunaji. Portois je avstrijsk državljan, ter daje preko 300 avstrijskim delavcem dela, mej katerimi je samo 11 tujcev, vsi drugi so Avstrijci. Dunajski mestni zbor in „ ustavo verna" stranka sta pa močno zvezana mej soboj in ker največjih naročil za delo nij dobil kak zidova k nemšk ustavo veren „in-dustrijec", r.at.o sta dunajski mestni zbor in ves ustavoversk Izrael zagnala strašen hrup, da cesarjev dvor ne podpira avstrijske obrt-nosti. Tudi občinski zbor v FUnfhausu je pristopil k agitaciji dunajskega mestnega zbora.
To je res uže več nego dunajska znana „gemiitlichkeit". — Sicer je pa v tej agitaciji tudi nekaj nemško-prusijanskega zrna. Skuša se diskreditirati avstrijska dinastija mej nemškim dunajskim prebivalstvom.
C*o»|M>«lMlt<t zbornica državnega zbora je imela včeraj svojo prvo sejo v zdanjem zasedanji Na dnevnem redu so bile samo formalnosti. Predsednik je spominjal se dveh umrlih članov, opata Helferstorferja in grof* Wickenburga. Potem pa se je zakon glede rubljenja plače uradnikov justičnemu od seku izročil, a finančnej komisiji pa od zbornice poslancev skleneni zakon o davku na žganje.
„Nordd. Allg. Ztg." ima dopis z Dunaja, v katerem dopisnik zagotavlja, da v Avstriji nij nobene iiiinl«tc»rske krize, da se Taofle ne nagiba k „ustavovernej" stranki in da se njegovo ministerstvo nikakor še nij naveličalo vladanja.
Vnunte «lrz«v«».
Ona jrora zahteva od Turčije še vas Kolimnu in dve seli, kar spada še k ulcinj-skemu ozemlju.
Volitve za novo srbsko skupščino, ki so se vrnile zadnjo nedeljo, so izpale za vlado ugodno. Z veliko veČino so bili izvoljeni vladi prijazni kandidatje.
Glede u rw!<«'!{.-i vprašanja žele vse francoske novine, da b; je rešilo evropsko mirovno sodišče. „Journal des Debats" meni, da je to jedino sredstvo, da se zabrani vojska mej Grki in Turki.
Nemški listi se pritožujejo na Ruse, ker ti ne marajo Nemcev. Iz vida puščajo pravi uzrok nepriljubljenosti Nemcev na Ruskem, pa pravijo, da Rusi samo velikost Nemcem zavidajo. „Kblnische Ztg." po priliki se buduje, da ruski prostak Nemca imenuje „k 1 o b a sa r j a" in da če vidi Nemca, se silno zaniHjivo od njega proč obrne, rekoč: ah, to je N^mec!
Iz Londona se* javlja dne 13. t. m., da je bilo zarad resnega položenja na Irskem iznenada tistega dne sklicano ministersko posvetovanje. „Standard" ugiblje, da je vlada važne stvari sklepala, in da je baje Forster dejal, da nehče biti odgovoren za irsko vlado, ako se mu no dovolijo izredne oblasti. Mogoče da je, da se hipoma skliče angleški parlament.
Italijanski listi zahtevajo od vlade, naj utvrdi italijanske meje nasproti Avstriji. Isto je zahteval dne 11. t. m. v itnlijanskej zbornici tudi poslanec Cavalotti glede Benetk. Kljubu tako sovražnih znamenj italijanskih se bode vendar 15 Trentinarjev, 1 Tržačan, 1 Puljec ter 1 Zadrčan udeležilo razstave v Milanu in kljubu prepovedi avstrijske vlade.
VrancoRka družba politehniška je 12. t. m. v Sorbonne razdeljevala darila. Pri tej priliki je javno govoril Gambetta ter je na-glašal, da družba, ki je stopila z delavci v zvezo, je delavce branila zmot in praznih demonstracij in da bodo delavci pomagali demo-
kratstvu do zmage. „Mi Francozje smo zavoljo notranjih in vnanjih udarcev nesreče spreobrnili se. Mladina se je navadila sam* sebe voditi ter je ne navdušuje nobena druga čestiželjnost, nego ta, da se Francosk*»j zagotovi zopet prejšnje mesto z delom, znanostjo, krepostjo in solidarnostjo.
Dopisi.
■z Trsta 13. dec. [Izv. dop.j (Tržaški poslanci v škrpcib.) Precej prvi broj novega tržaškega lista „Triester Tagblatt" je naše tržaške drž. poslance, zlasti Teuschla in Rab I a, ostro prijel, zakaj hodita in glasujeta s propalo kliko ustavoversk o, zakaj oponirata vladi ravno zdaj, ko ima Trst toliko od vlade dosezati in peticijom-rati, in zakaj se onadva z Nemci vred napihujeta za hegemonijo nemštva, za kar Trža-čani ne maramo! Ta udarec je dobro zadel! Teuschl se uže v denašnjej rTr. Zeitungi" zagovarja, da nij podpisal Wurmbrnndovega nasveta.
Drug drž. poslanec, menda kričač dr. Rabi, ki so mu c. kr. uradniki do državnozborskega sedeža pomogli, zagovarja se denes v „Triester Zeitungi" v jako originalnem dopisu z Dunaja. V tem dopisu se naglasa, kako težaven položaj imajo tržaški poslanci zdaj. „Jaz ne govorim o Nabergoji, pravi dopisnik, ker ta se pod zaščitnimi perotmi Hohenvvarto-vimi dobro počuti, kakor riba v vodi (majheno vendar menj. Tis.) — ampak jaz govorim O treh družili, katerim njih prepričanje, njih preteklost ne dopušča v tabor federalistov prestopiti. V naturnem razvoju krize pa ponehava ustavo verna stranka vedno bolj biti državna stranka (čujte!) in se spreminja v avstrijsko nemško stranko, v katerej se tržaški poslanec kot tak absolutno ne more domačega čutiti.
„K temu še prihaja, da ima Trst ravno denes take terjatve, od katerih izpolnenja je odvisno blagostanje njegove bodočnosti, terjatve silno nujne do vlade staviti in do državnega zastopa."
V tem se torej napoveduje, da bodo nali trije poslanci odpadli od ustavovercev, ali pa da bodo mandate položili in tacim prostor naredili, ki ne bodo interesov Trsta zanemarjali, nemško-ustavovernej k 1 i k i za ljubo. Slovanski živelj v Trstu pa* ima to agitacijo zoper tri „ustavoverne" tržaške poslance podpirati, kar more.
na sina razplodila i, kano njeka svetinja, sačuvala, što je poslije njekoliko godina i zaista učinio, na sviet izdav djelo Bvoje o književnoj uzajamnosti sveslavjanskojB. („Knjižnica Gajeva" ; izd. Velimir Gaj, Zagreb 1875). Nasproti pak je baš Kollaf mladega Gaja najbolj vzpodbudil k njegovemu poznejemu delovanju ter v to svrho najpreje napotil na urejenje pravopisa po primeru češkega ter na izdavanje novin in časopisov v domačem jeziku, kar je vse bilo prevelike koristi in odločne znameni tosti ne samo za Hrvate, temveč za vse južne Slavjane.
No, kmalu moral je Kollaf tudi britko ukusiti, kaj se pravi biti slavjanski rodoljub
Takoj v početku njegovega prihoda v Pešto nastala je bila v cerkvenej občini razpra. Nemški članovi pozvali so do skora čisto nem škega propovednika, in hoteči Kolltifa odstra niti, odloČili so skrivno Slovence (Slovake) prisiliti k nemškej službi božjej ter jih tako malo po malo pogermaniti. Temu nečloveškemu rav-
nanju protivil se je Kollaf z vso močjo in od- I ločnostjo; aH pogibelji nij mogel izkoreniniti, j Za to nameni službo pustiti. A niti so ga pustili članovi občine niti cerkveno nadzorstvo. S tem se je začela trinajstletna borba mej Nemci in Slovenci one občine.  Premožneji iu bogateji Nemci so ne samo mnogo Slovencev si pridobili, nego so jih tudi često v cerkvenih in šolskih stvareh prečili, dokler naposled cesar Franc z najvišo odloko razpre nij razsodil ter Slovencem dal jednako pravo do cerkve, župnije in šole, pa jim tudi dovolil,  da slobodno imajo svojega propovednika in služijo si službo božjo v svojem jeziku. — Ves ta čas bil je Kollaf pravi mučenik za svoj narod. Vsako jaka  zlostavljanja,  obrekovanja, preganjanja moral je trpeti od neprijatoljev nemških, katerim se je pridružila še besnejša stranka ma-gjarska. Burnega leta 1848 bil je Kollar, kakor mnogi drugi znameniti Slavjani v Ogerskej, na j pr. Hurban, Štur in dr., kateri so se poma-1 gjarjevanju svojih rojakov brez strahu z Živo
besedo in pismom zoperstavljali, pred divjo magjarsko druhaljo v smrtnej nevarnosti.
Vendar tudi v vsej nesreči Kollaf- nij obupal. Vršeč svoje dolžnosti kot dušni skrbnik svoje občine, bil je pomočnik trpečemu človeštvu sploh ter bival v izgled drugim. Kot lep primer njegovega staležkega poklica naj bode omenjen jeden dogodjaj, o katerem on sara pripoveda. Ko je leta 1S31. v Pešti razsajala kolera, pošlje nekdo izmej prvih bolnikov po tedanjega nemškega pastora K. No ta, inače v svojih dolžnostih zvest, z obzirom na mnogobrojno rodbino svojo nij ga hotel obiskati. Bolnik pošlje takoj po slovenskega propovednika Kollafa, kateri tudi kmalu pride — iz-pravši si, kakor se pri takih za razah (kupnih boleznih) priporoča, usta in nosnice s kisom. I »oliiik ozdravi, pride h Kollaru, ter se mu srčno zahvali, vpiše se v zapisnik slavjanskih Članov in obdari slovensko cerkvo in učilnico.
Gnan nekaj s hrepenenja za historijskim znanjem,  a nekaj, da si novimi razveselnimi
Iz I -i 13. dec. flzv. dop.] V soboto zvečer ob 8. uri vznemiril je zopet Dolenji Logatec klic: ogenj, gori! Vse je hitelo na kraj nesreče. Vrla prostovoljna požarna straža Dolenje Logaška impla je zopet trudapolno delo. Ola vas b; bila postala žrtev neusmiljenemu, pogubnemu elementu, ko bi ne bili požarni brambovci, ki se nijso zmenili za lastno nevarnost, obranili sosednja s slamo krita poslopja. Hvala jim! Saj so sedaj u Že četrtič v jednoletnem obstanku pokazali korist jednakih društev, v drugič rešili imetje možu, kateri je pri ustanovitvi „Lognskega bralnega društva s prostovoljno požarno stražo" rekel, da bode s časom Čelade pokupil, ter mej turšieo na njivo postavil — a odpustimo mu, vsaj se je sedaj prepričal, da to nij otro-ča rija.
Slednjič vsa čast in hvala Dolenje Logaškim dekletom, katere bo neutrujeno nosile vodo, a možakom svčt, naj ne hodijo k požaru .gledat, ter tabak kadit ampak pomagat.
Wj I>olenJ»ke§ra 9. dec. flzv. dop.) (Dva potresa.) Iz raznih krajev naše domovine je „Slovenski Narod" prinesel poročila o potresu, ki je 9. m. m. vso slovensko zemljo res dobro pretresel. Kar je bilo brati, dolenjska Kostanjevica je trpela največ na Kranjskem. Tudi jaz sem se imel priliko osobno prepričati o nasledkih tamošnjega potresa. Po leg tega sem Čul pa še o nekem drugem potresu, o katerem vam hočem, ker o tem še nihče v kak časopis poročal nij, nekoliko pisati.
Pravi potres je poškodoval stolp farne cerkve tako, da ga bodo morali šestkrat vezati; dejali ga bodo baje v železne obroče. Dokler se stolp ne popravi, je politična gospodska prepovedala imeti službo božjo v farnej cerkvi in tudi zvoniti se ne sme v tem zvoniku. Tudi duhovnija je jako oškodovana, posebno nekatere sobe. Še bolj je bila razdrapana šola, tako da je moralo podučevanje v njej, dokler so se stene zvezale, mislim za več kot za dva tedna, prenehati.
Tudi privatne hiSe so dobile večje ali manje spomenke na potres. Nij torej Čudo, da so bili nekateri ljudje silno oplašeni, tako da jih še zdaj lahko vznemiri celo ropotanje voza. —
Naj vam povem še o drugem potresu, ki je pa povse druzega zadržaja od prvega. Ta potres je prišel nekako pred pustom in trpi neprestano; samo da od časa do časa bolj potrese, pa ne Kostanjevice, ampak uradnike rentnega  urada v kostanjev i škej   graščini, ki
e bila nekdaj samosti n eistercij^nzov, zdaj pa je lastnina verskega ziklada. Pri imenovanem uradu, kateremu je izročeno oskrbni-štvo grnš.'ine, se je menda uže mnopo let. če se n« motim uže od leta 1S.V2 »H 1862, čudno rospodarilo. Graščina ima mnooro polja in vinogradov, kateri se dajo v najem, denar od najemnikov pa je bilo odrajtati oskrbništvu. Koliko ta najemščina grajščini nosi mi nij znano; gotovo pa mora biti precej dohodkov, ko slavni direkciji v Gorici, pod katere višje nadzorstvo tudi Kostanjevica graščina spada, nij bilo moč nereda, ki se je tu godil toliko let, zaslediti, da si so menda vsako leto po štirkrat prišli gospodje iz Gorice škontrirat blagajnice. Še le letos, ko je imel g. oskrbnik iti v pokoj, in se je vpeljalo splošno likvidiranje, prišli so neverjetnim zmešnjavam na sled. Od tistega časa je pa, kakor sem uže omenil, pod nogami dotičnih uradnikov vedni potres; pa popolnoma iz stola še nij nobenega stresel, le premaknil jim jih je.
Še več sem slišal o tem čudnem potresu in še bolj čudnem gospodarstvu s premoženjem verskega zaklada, pa naj zadostuje to.
Iz Ptuja 11. dec. |Izv. dop.j (C. kr. davkarija zop er m i n is t e r i j a 1 n o naredbo.) Le v blaženej Avstriji jemendi mogoče, da se protivijo nižji c. kr. organi izdanim mini-sterijalnim naredbam. Samovlast nekaterih nižjih organov presega vse meje pod sedanjo vlado. Faktum je, da si Slovani posebno mi Slovenci do sedaj pod sedanjo vlado nijsmo še nič pri-DOrili. Mi na slovenskem Štirskem smo tako na slabem kakor smo bili pod Auersperg-Las-serjevo vlado. Kaj pomaga člen 10 osti. postav in $13. sod. reda!
Naroden ur,itelj pošlje 1. t. m. v slovenščini pisano pobotnico tukajšnjemu c. kr. glavnemu uradu za mesečno plačo. Pa mož se je spekel. Mesto peneza mu pošlje davkarija sledeči odgovor: „die gestattung, sich der slo-venisehen zu bedienen, kanu sich nuf cassa-do-kumente nicht erstreeken. Fin. min. erlass v. 11. oktober 18G8 Nr. 31607." Nevem, če ta naredba eksistira, rečem pa, da iz različnih razlogov dvomim, ali znane so mi pozneje izdane naredbe zadevajoče to stvar. Torej si predrznem vprašati si. davkarijo oziroma njenega načelnika, kateri pravi, da nij Nemec ne Slovenec, ampak „ost. Staatsbeamte" (pri tem možu bi morala biti v rubriki „narodnost" „ost. Staatsbeamte" !) mu li poznejše naredbe nijso znane. Izvoli naj si zabiti sledečo v svojo trdo bučo:
„l'inanz Land. Dir. Verordnung vom 17. April 1871 Nr. 3500—4G7. Beilagenhlatt Nr. 4, Seite 10. Znfolgt lmhen Fin. Min. Erlasses vom 5. April 1871 Z. 71:; t siud in DurchfUh-rung des Art, 1!» des Staatsgrundgesetzes vom 21. Dezember 1SG7 11. G. Iti. Nr. 142 und der im F. M. F vom 12. Mati 1862 Z.-12854 (B. BI. Nr. 15) bekannt gegebetem (Jrundsiitze d i e PerzeptionskassenverpfIichtet,die n slovenischer S p t ■ c h e abgefassten QttittUOgen der vorgeschrieben Li-luidirung z u unterziehen, vvelches hie-mit zu Darnachachtung mit dem Bemerken bekannt gegeben vvird, dass nach den bezogenen Grundsiifzen auf die Zahlungsauft.riige ilber Gebtlhren von Rechtsgeschaften, ilber vvelche die Rechtaurkunden, in slovenischer Sprache vurfasst, zur Gebiihrenbeinessung Uberreieht vvenleii, und die Zahlungsauff irderungen ilber Insertionsgebiihren, vvlehe von den in einer lovenisehen Zeitschriit vorkommenden slove-nisehen gebUhrenpHichtiReu Ankiiudungen zu entrichten kommen, auf Verlangen der Par-teien in slovenischer Sprache auszufertigen, die diesfiilligen Zahlungsauftrage in Druck ge-legt wurden, nunmehr in beiden Sprachen (deutsch und slovenisch) aufgelegt werden und auf die vorgeschriebene Art beim Oekonomate bezogen vverden kcinnen.
Grnz am 17. April 1871.u Navedena naredba natanko ukazuje ovo, kar c. kr. davkarija prezira. Čudimo se, da se od slovenskega kmeta penezi sprejemajo. Naš kmet pa tudi gospod bi bil gotovo hvaležen, ko bi ga davkarija zapodila in rekla, da od Slovencev davkov ne jemlje. Za kaj pa je na naSih avstrijskih papirnih denarjih tudi beseda: ren goldinar". Kaj sledi iz tega/ Kdo znosi največ v tukajšnjo dačno blaga jnico peneza? Mar Nemci? Kar je v nem-Čurskem Celji dovoljeno, to bi bilo pri nas prepovedano? In to zovete vi, vi strici, ravnopravnost. Upamo, da nas ta mora ne bode več dolgo tlačila.
To stvar izročili smo slovenskim poslancem, da na višjem mestu potrkajo. Radovedni smo, kaj se bode zgoraj k tej nepostavnosti reklo.
Domače stvari.
— (Prodana graščina) Predvčera-njem dopoludne je bila pri tukajšnjej deželnej soduiji na javnej dražbi prodana graščina P o-g a n i c e, dozdaj last bivšega nemško-kranj-skega poslanca viteza Langerja, za samo
slikami   slavjanskega življenja in duševnega razvitka oporavi dušo, katera je v vsakdanjem I boju proti oholemu, brezobzirnemu magjarstvu i potrebovala svežega oživljenja,  nove krepilne' tolažbe, zapoti se Kollaf leta 1841. v južno1 Ogersko in Hrvatsko, a od tod v Lombardijo in Milan, za tem v Tirolsko in Bavarsko, od! kod se je prek Beča vrnil domov. V Zagrebu j našel je tedaj  v čitalnici toliko slavjanskih novin, kolikor nikjer tirugde; a še bolj se je I Čudil, ka se je vsak mladi „Ilir" z njim znal češki  razgovarjati, kar je za slaviansko stv:<r toli zavzetega moža gotovo ne malo razveselilo.; Kar je na svojem daljnem potovanji zanimi- 1 vega našel, opisal nam je v knjigi, naslovlje- ; nej: „Cestopis". — Leta 1844. poda se Kollaf na drugi pot, i to v Švajco, a za tem v južno Italijo.   Plod tega potovanja nr stalo je  delo  imenovano:   „Staroitalia slavja n s k a".
Leta 1849., od katerega se je tudi Slav-
janstvo nadejalo lepše bodočnosti, pozvala je avstrijska vlada Kolhira meseca marcija za poslanika iz Pešte v Beč, a za tem imenovala ga je za profesorja slavjanskega staroznanstta na bečkem vseučilišču, kjer je istodobno učil staroslovenščino Fr. Miklošič, odbivši jednako službo v Vratislavi.
Na poziv nadvojvode Meklenburžko-stre-liškega šel je Kollar 1. 1850. ogledovat in popisovat najdene kumire (mal>ke> staroslavjan-skega hrama v Retri — v svetem mestu za polubske Slavjane. V Meklenbuivkej živel je nad dva meseca, ter si zrisal vse religijozne ostanke polabskih Slavjanov zajedno z njihovimi runskimi napisi. Vrnivši se v Beč, bavil se je neprenehoma s tem delom o reterskih božanstvih ; ali komaj je svoje mnenje o teh starinah napisal, zboli in na neizmerno žalost vseli pravih Slavjanov, a na škodo znanosti odtrga ga po kratkej bolezni nemila smrt 24. januarja 1852., o 5 1    uri v jutro v 59.
letu njegove dobe. Truplo mu pogrebli so bečki Slavjani, zbrani iz vseh staležev in na-narečij dne 2G. jan. o 5. uri popoludne v velikem sprevodu na pokopališču zvanem „Markser-FriedhoP, za črto blizu ceste v Požun, kjer počivajo tudi vsakemu Slavjanu svete kosti Slovenca Jar. Kopitarja, Hrvata o. Fr. .L Ju-kiča in Srbov Vuka Stefanoviča Karadžiča in Branka Radičevića. V stanovališču pokojnikovem govoril je evang. farar Porubskv kratek govor, a izvrstni češki pevci zapeli so mu doma in pri grobu v sladkem materinem jeziku, kateri je pokojnik toliko ljubil, milo nadgrob-nico. — Zapustil je Kollaf vdovo „Mino" (umrla 13, oktobra 1871. v 7G. letu, a po „SIavy DceryH ostala pri slavjanskem svetu neumrla) in 16 letno hčerko Ludmilo (sedaj omoženo z ilr. Sckellenbergom, ravnateljem više dekliško učilnice v Weimaru.)
(Dalju prih.)
38.000 golti. Cenjena je bila 164.600 golcl. Dolžniki so torej silno pogubili. Kupila jo je dunajska hranilnica kot upnica.
— (Novi glavar kranjskih nem-sk u t a r j e v ) je po.stal zdaj Ar. Robtrt BdtaMJ, Imenovan je bil na to „ćastno" mesto na dunajskem famoznem rparteitagu", ki je ustano-vd tudi neko strankarsko BstaVOverno organizacijo in za vs»ko deželo koga za načelnika postavil. Iz Kranjskega je imenovan advokat dr. Suhrt-v za to mesto. Prvo sejo je ta ekse-kutivni odbor imel 12. dec. na Dunaji. G. dr. Schrevja nij bilo zraven, opravičil se je (najbrž prvič s tem, da je pot na Dunaj predrag, a drugič, da je on, Sthrev, od zadnjega praznovanja cesarja Jožefa v kazini le zniirom „bolan", ker so se mu bili listki na mi/i zmešali, na katerih je imel svoj govor napisan in genijalni mož potlej nadaljevati nij mogel.) — Mi mislimo, da si moremo le čestitati, ko vidimo tacega generala načelu svojih protivnikov.
— (Iz Celovca) se poroča 12. dec, da je novi deželni predsednik Schmidt - /abierov tja prišel in prevzel vodstvo deželne vlade.
— („Ljubljanski Zvon") obljubili bo na dalje s svojimi spisi podpirati ti gg.:
Janez Jenko, c. kr. gimn. profesor v Gorici; prof. A nt. Ilubad na Dunaji; dr. Ign. Kle-m e nt ič , asistent na c. kr. prirodoslovnem zavodu vseučiliščem v Gradci; Ivan Res man, železniški uradnik na Rikeku; dr. Fr. S i m o-nič, C kr. amanuensis v vstučiliščnej biblijo-teki na Dunaji. „Ljubljanski Zvon" ima do sedaj nad petdeset sodelavcev.
Telegram „Slovenskemu Narodu".
Dunaj 14. decembra. V državnem zboru se je za tri mesece davek dalje pobirati dovolilo. Pri tem sta dolgo in dolgočasno govorila Scharschmied in Pionir. Temeljito sta jima odgovarjala minister Dunajevski in poročevalec Clam-Martinic. Dotični zakon je bil s glasi zoper 14G sprejet. ,.u
V soboto je zadnjajseja pred prazniki, ki bodo za državni zbor trajali do 17. jan.
Tujct.
1 J. decembra:
Pri Nlnnni pl Santi iz Trsta. — Peasl i? Huke. — Sesek iz Krškega — Frhdentlial iz Kočevja.        Moli iz Trbovlja.
Pri Hali«! t Kerndl iz Dunaj«. —Landthiori iz Vipave. — Hersl, Novak, llodenigg, '1 yoller iz Dunaja.
. Avstrijski najboljši
! slaclni izlecki,
(606—8)       pravi štajerski
bombon
od planinskih zelišč in trpotca,
zoper kašelj, hripavost, bolesni v pljučah, vratu in prsih ter jetiko od
Jurij Froscha y Gradci.
Moj sladni bonbon stoji rut razpolaganje vsakemu profesorju, doktorju »Ii kemiku, <la ga prelije. — Zahteva se naj teđaj sumo ,.z
IlOVIl /.l»ol        iK-ua u   Imi u lio IIII
Od ■'•••'.i 1'rOMcli-u v GMMtOt«
Oh jednom dozvoljujcm se priporočati svoj
trpotcev sok,
Velika    Steklenica I.— 1 z navodilom za
rabo.
majhena
.50 ,
Priporočani tudi svojo
Fabrika iu zaloga, od koder se pošilja, je v Gradci: Lagergasse št 19.
Zaloge v Ljubi jan i: .Julij pl. Triikocisy, lekar; .1. VVeidlich, M. Ac h t seli in,, JjfjK Fort u na, J o s. S oh laf fer, J. Luckmann
Lv o rt u ii h, j o s. Se lila i ter, j. Luekniann ■♦+■■♦4■D*« mM«--- B!4«H«tBI*<Hi
Premeščenje. EDVARD rilAHAĆEK,
izdelovalec instrumentov v Gradci,
naznanja udanu, da je njegova prodajalnica za •trune ter instrumente, ki je bila doslej v Stuckergasse 4, od 1. novembra 1880
ter prosi čest. naročnike, naj mu le za naprej obranijo svoje zaupanje, kajti moro jih popolnem zadovoljiti v veacem oziru, ker ima zdaj veliko zalogo UOVlh in starih \iolin, gitiir, citer, strun za citre iu gitare ter tudi prave italijanske strune za violine. Popravi se tudi vse hitro in jako v ceno. Za mnoga naročila prosi
se Spoftto\aniriii
(631) Edvard Prahaček.
Janez Fabian,
v Ldubljimi, Valviizorjov ti*« *kt.
priporoča slav. občinHtvu, posebno čest. duhovščini razen svojega
špecerijskega blaga
voščene sveče,
sedaj užc zopet na razstavi v Grade i odlikovane tovarne
Alojzija Paderja v Gorici.
O Padarjevih svečah, ki so bile odličene uže ii a več razstavah, piso „\Viener Cominimal - Presno", da so i/, izvrstnega voska iu da se s Padarjeviini izdelki ne nune nobena druga Bitna primerjati.
Drug dunajsk lift „Kaktus" pa pravi: Alojzij Padar, svečar v (Jorici, je bil odličen za svoj napredek in svoje pospeievanje domače obrtnoiti, razstavno medaljo. Alojzij Padar je razstavil ivojo izvrstno zbirko sveč od bčelnega voska v vsakej vrsti, kakor se le v trgovini nahajojo. Izvrstni izdelki te firme so
bili na već razstavah častno ndhčeni. (626—2)\      da tS S S ■< t2 j ž d Q
eđ   oo i-[_
"2  ~3 c *sc c m S' • •
M d t— iR r— r- <3i in oo o»  i— t- oo eo oa fir ■ —• ta
"O n O0(MH
aJ tO J-O
M
n
'«*
a
5
o 'o ■5 *»
*« *d s
»prt ...
(3 C
e -° •
O   O JU
•ji a
S.» e §.
o "5 9 2?
P. n.
Čast mi je naznanjati najudtmejše, da sem veliko trgovino z vinom, do/daj postoječo pod firmo Adolf Detllieiin , denašujega dne kupil in prevzel jaz in da jo bodem nadaljeval pod firmo
M. Bauer, pivovarna.
Trudil se bodem zmirom, da bodem imel v zalogi najboljše domaće vino, katero hočem svojim naročnikom prav v ceno prodajati.
Naročila sprejemajo se v (623—2) Ah
pisarni meščanske pivovarne M. BAUER. 1
V Zagrebu, dno 1. decembra 1880. IJj^
18 Darila za božič. 80
6 velikih žepnih rut z lepimi hoi danimi v el< gantiiem karton U 60 kr.
l stenska ura, jamči s,- ds gre dobro, gl. 160, Ista na bitje gl. 860.
1 fraric >ska žepna ura zanesjiva t
ropntllljo gl 'I
1 lin ncrazriis.Ji v dežnik gl. 1,60 Od uajli'iejše svile gl. r>.
1 pravi Htigiešk žepni noži t od srebrn'ga jekla RO kr. g l.
1 krasni ovratnik za gospode kr. f)0, 80, gld. 1.
1 krasno ozaljšana lampa za sobo, po uolna gl. 1   O. Na finelŠN nI. It.OO, ii.
1 harmonika za samouke gl. 1.50, se •premUevsniem kor.i g:. H, 4. ft.
1 krasna service za Čaj in kavo /a B osob, fln porcelan, oittjian g\, i, b.
Najlt-pš. svetilniki <>d kit. trebra, elegantni, 1 par .sini1 * gl. 'J, 8,
1 moderna eieg.nitna pahljača za gospe gl. 1,10. 3.
service za likere za <> osob g!. 1.50 1 krasen album gu 1, l.'0; isti jako
eleganten, v.-hk gl. 8j60, ft.5o. 1 album z godbo gl. 6 10, 7.f o, 10.50 1 pisna mapa, dovrdeno nredjens, g. i, 8 najfinejše gl 8.60, 6.60. l najfineji muf za gospe ».'l .'i, ;)..r0. 1 n a j fin« j i ovratnik cd kožuhovine za
goBpe gl. a.i o ;-i.5o. 1 tv.^antna škatljica za tobak aH cigare gl. l hO, \t, 1 j.iko lin denarnik «1 1. I.BQ, l necessaire za gospe h fikariicami. cviniom, Bivaiikarico,   av» dričem, guiubl, napretkom gl. 860, 3.f>o. 1 vru« iin^ kaseta za toaleto ■ nsjfin. tliš.* vauii, uijiium, pomaili) srkslom, dišečo ba/.n.ico, vso samo gl. 1, .10.  Isto v posebno fine) kaset:
gi. 2.80. a.r>u.
1 orkestrion, ki Igre 4 komade, kakor si kdo iztitro, ali iz oper ;di za p I • s, pravdno UvrituO, gl. *. Co pa igre H komadov gl. 1 I .nO.
Potovanje okolo sveta. Len album s m fino baivatnuii Bukami največjih most eelega svet«.  <,(< ur.
Kdor bučo jesti dobro kavo ali čaj, naj si ga prireja v tiajuovejs h non plus ultra Bamsvarib, 1 kom. z t 2 osobi gl. 3, za -* gi. 4, /a H gl. ft.
Vsakoga silijo na smeh nove jux-Etvari, jako prilično za tombolo, 1 komad 10, 20, 40 kr. iu vidje.
Praktično zložene reči,
i »bedna garnitura od be.fga srebrne/a i.ik ja, ki o-iraue zmirom 6el. H uiocndi žl c, K pr 1 činb ž c ta. kavo, nožev, khnje ud jekla', *i pri-ifinih vlhc, i vehka Kajemalka •/.* I lino, 1 lednaka a mlek •, vsevkupaj -tamo cl 4 50, vse to siaUj < gj, 3.^0.
Fina garnitura za toaleto, 11 kos.
inj.l i rasfićno   d Sečega,   1  k-.s tiuo
i»bne paste, i naeoa Šne diiave, i Bna pomaoa za .ase, 1 česa o za tri-/.iranje, i z.i pi.-ih. 1 Č04MIO .s rOtiev-iem, t Česa o za ž-p, 1 glavna kr-tio.i, 1 noona kit ć.ch. \ hh skupaj v linej toaetpei kaseti samo gi. 4.
Zdravstvena garnitura za zimo SS gospe iili g->i'Ode. I Hu životmk, l Hi e moen« h HĆe, 1 par rokoviu, 1 par natlkadev zar.>ke, 1 par nogo vic, 1 šavl za gospode a i ruta /.a na glavo. 1 par gorkih ojoon.h črevljev, vse samo gi l\ HO,
Gospodska garnitura za pušiti olo-gantna. 1 stajalo/a cigare, 1 lonoeza tobak, t lula s oo v ko, 1 oevka za ci-gare, 1 skalljica za žveplenke, 1 praktična skailjica za cigaro iu tobak, 1 malina za cigarete, 1 rezilo za i igaie, vse skup j aauio gl. 8.60. .Iako finu vse neiteto velja gl. i f>().
Moderna garnitura lepoticja za gospe, vse uajliinjia f.ie tla zlata iz
pravega ta unzlit-, l broi, i par uhanov, 1 ujfdH joe, 1 a^'iaJa za klobuk,
1 čt-.-alo za ženske, 2 napistnika, najfinejše. 1 gla za glavo, vso skupa; iiMJiei fie I speljano "I 8.60«
Moderna garnitura lepoticja za gespede, ii.-i.,/ ičljiva od pravega sla-lega lepoticja. 1 'gla za ovratnik, 2 lina prstan;-. 1 iln medaltoii 1 elegantna verižica za uro, 1 pai-gumbov za mai š-te, I par gumbov /a srajco, v-e skupa' hmii i t;l. 2 50.
Jako fina garnitura za pisno mizo,
2 svečnik i, ročni hVi činli, 1 črnilnik, l pentntk, i ntel za pisma, i brissč za peresu, 1 natikač za uro, 50
pol tihoga angleikega piimenegapa<
pitja in kovertov z uionogr unoui, 1 čašii a ia pepel, 1 peresne držalo in 1 i liinh peres. 1 crayou z ladirgu-vse jako elegantno g1
unjeiu, vse |akt> eJegaiuuo g'. 4.^0. flC Uže to, da sprejmem vse brez ovire nauij, kar ne ugaja, dosti jamci solidno postr. /.•»<, zato posame/nih rečij nij treba preveč hvaliti.
Bogato iluštrovau oenik, ki obsega na t s< či šivanj ta vsakdanjo rabo, kakor tudi druge, stvari za prilična darila, Igrač ter novih miajdeb, smešnih reuij itd. itd., najoolj zanimljivo vse za aiaii/.oijo tombol iu smešne
loterije, dobi vsak na sahtevanje anstonj. UDii* grOHne Mugn-siii ..zinil EiU^f.i'ciii;-".
WIEN, ^Prcuterstrct^se SS. o 2> — 2)
Izdatelj in urednik Makso Arinič.
Lastnina in tisk „Narudne tiskarne'.