Davorin Ravljen GOLOBČKI Ko je zazvonilo k odmoru, se je mladina vsula iz treh razredov na dvorišče. Pomladno sonce je pri-jetno prigrevalo, po drevju se je kazalo prvo brstje. Mladina se je začela loviti in igrati. Ko pa je prišel gospod upravitelj in si na pragu prižgal pipico, je gruča fan-tov in deklet iz četrtega razreda pohitela k njemu in ga obkolila. — Kakor dober pastir med čredo ov-čic je stopal gospod upravitelj pro-ti drvarnici, spotoma je odpiral škrnicelj, poln zrnja. Kakor da so dogovorjeni, so tedaj prikrožili v gosti jati pisani golobčki, posedli po žlebnikih na uti, postavali so po strehi, nedolžno in radovedno pogledovali proti upravitelju in za-čeli nestrpno gruliti, proseč vsak-danjega priboljška. Gospod upra-vitelj je globoko segel v škrnicelj in v gostem pramenu sta se po tleh razletela turščica in rž. Mladina se je zadržala mirno, ko je vsako dopoldne veselo motrila svoje ljubčke. Kako so poskakova-Ii, se izpodbijali, se šopirili, grulili in hiteli pobirat zrnje! Lepše za-bave gospod upravitelj ni tnogel pripraviti svojim učencem, kakor da je sleherni dan v velikem od-moru nakrmil lačno jato potepu-ških golobčkov. Pa je gospod upravitelj gledal in gledal, iskal je z očmi med jato, po-znal je vse starejše golobje parčke in vso golobjo mladež. In se je za-vzel: — No, kje je pa danes ostal hudi Florijan s svojo družico? Za hudega Florijana je bila mla-dina krstila najstarejšega, najkrep-kejšega goloba, ki je bil lepo pi-san. Imel je ostre kremplje pora-sle do kraja, kakor da ima ostroge, in je robantil kakor Tretjakov prvi hlapec, oblastni Florijan. Mladina se je spogledala, da je gospod upravitelj brž uganil: ne-kaj se je zgodilo. Njegove bistre oči so se uprle v mladež, zbrano okrog njega in že ni ušlo njegove-mu pogledu, da je Pečenkov Ton-ček močno zardel in povesil glavo. — Kaj je bilo? — je dalje poiz-vedoval upravitelj. — Kaj je s hu-dim Florijanom? — Žaluje ... Za svojima mladi-čema žaluje — so hiteli pojasnje-vati otroci. — Tako? ... Nemara boš Ton-ček vedel kaj povedati? — Jaz ... jaz ... jaz nisem... — Kržetov Francelj je napravil. Kržetovega tisti dan ni bilo v šoli, kakor >.e večkrat ne. Namesto potepuškega zapeljivca je moral Tonček z besedo na dan. — Mladiča sta mrtva? — je od-ločno, četudi prizanesljivo vprašal gospod upravitelj. Vrgel je posled-nja zrna iz škrniclja, ki so jih go-lobje brž pozobali in nato odleteli. Gospod upravitelj se je vsedel na star zaboj pri drvarnici, mladina okrog njega, vsa v pozornem pri-sluškovanju. Tončku je težko šla beseda iz grla: — Da, mrtva... Francelj se je prišel včeraj k nam igrat. Sva šla k jezu pa se je spomnil, da sta na Tretjakovi pristavi pod streho dva mlada goloba v gnezdu. Šla sva po-gledat. Golobčka sva našla v gnez-du na senu. Nič mi nista bila všeč, nekaj resastega puha sta še imela na sebi, še ne dosti perja pa čisto dirjala sva v gozd za potokom. — »Domov pojdi po kakšno ponev in pa ščepec masti vzemi,« je rekel Francelj. In sem ubogal. Skrivaj sem vzel ponev v kuhinji in malo masti pa sem hitel nazaj v gozd. nič lepih kljunčkov. Ko je Francelj segal po obeh in jih ni dosegel, sta se umikala in skušala kljuvati. Sem rekel Francetu, naj pusti golobčka v miru, pa je odvrnil, da ju hoče imeti in da si ju bova sama spekla. — Spekla? ... Pri vas imate ven-dar vsega zadosti... — Pa je Francelj rekel, da bo to bolj dobro in da pojdeva v gozd za potokom, tam bova sama spekla oba golobčka in ju pojedla ... — Potem vaju je zlodej res tako daleč speljal? — Francelj je segel po grablje in je z njimi potegnil oba golobčka iz gnezda. Vsak enega sva vzela pod suknjič in sva zbežala s pristave, Francelj je bil že zakuril. Povedal mi je, da je oba golobčka utopil v potoku in opulil perje. Gola sta bila, tako grda ... — Tako ... In kako vama je tek-nila žalostna pojedina? Tonček je pomolčal. Potem je rekel: — Jaz nisem jedel... Nisem mogel... Francelj je silil, dal mi je pečeno perutnico in bedro... pa ni bilo dobro pečeno... Silil sem se, potem pa zavrgel... Tako me je tiščalo. — Tiščalo te je, praviš... Kje pa? — V grlu, gospod upravitelj, pa v prsih. — Prav. Tako se kesajo vsi mladi imaš tudi starše in da bi jima bilo zločinci, če niso že v mladosti pre- hudo, če bi te pobrala smrt. več zakrknjeni. Tonček ni mogel več odgovoriti. Beseda »zločinci« je padla trdo, Kar vsulo se mu je po licu. da je usekala in ranila. Tonček je — Je že dobro, je že dobro, je pobledel, mlada družba je onemela. gospod upravitelj pobožal fantiča — In nisi nič mislil na ubogega po pšeničnih laseh. — Izmed vas starega Florijana in na mater golo- vem da nihče ne bo več kradel go-bico? lobov, s Francetom pa že še obra- — Sem, gospod upravitelj, samo čunam. na Florijana sem mislil. Pustil sem V veži je mogočno zazvonilo, Franceta v gozdu in pobegnil do- odmor je bil končan. mov. Šel sem mimo pristave in sem Od tega dne je Tonček sleherni videl Florijana na strehi. Tako ža- dan prinašal v šolo svoj škrnicelj lostno je grulil, golobica pa je oble- zrnja, da je krmil v odmoru števil- tavala pristavo in se vračala h gne- no golobjo družino. Polagoma se je zdu... in se mi je zdelo, da se sa- jel vračati k šoli tudi stari Flori- mo joče. Ponoči nisem mogel za- jan. Nič več ni bil tako hud kakor spati. Tista dva gola mrtva mladi- prejšnje čase. Žalovanje je polago- ča sem videl... ma pojenjalo. No, takrat je bila že — Pa materi in očetu nisi nič po- najlepša pomlad, polna cvetja in. vedal? ... Se nisi nič zmislil, da sonca.