77                 ^^^^^^^^^H
Kako je prišel kovač v luno. „      ^^^^^H
Jg,                                       (Narodna pripovedka.)                                  ^^^^^H
Iw»friV ^ s'aka totina; uič ni rodilo, razven viuske trte, kijedala nekoJiko
f^^Onijnc  kapJjice.  —  Kovač  Koreii,  ki je ves božji daii vzdigoval težko
^ilS? kladivo ter tolkel ž iijim deloma po železu,  deloma po naklu, reče na
^T    večer žerii: BJutri grem pa v vinograd;  vzel bodem s seboj sodček in
napravil vino, a domov ne prinesem nic,  kar nie.   Dobil bodein vže kakega
čloreka in vse bodeva popila."
Drugo jutro zarano iiaprari se koFač Koria v vinograd. Napraril je nmogo viiia ter se vrnil domov. Jmel je biti vže blizu doma, ko sreča dolgo, belo iu suho žensko — smrt. Ta ga uagovori, rekoč: nKovae Koren, ravno-kar sem te iskala doma, — Bog mo je poslal po tebe. ,,Prav, da si me sreeala, prav, da uii pomagaš to-lo (pokažo ua soilook pod pazduho) izprazniti. Sodeta na kraj ceste iii izpijota počasi vse viuo. Potem pa pravi on: ,,SJižal sem, da so sinrt tako lenka naredi, da gre lahko skozi veho v sod." Ona potrdi, da lahko. nNo, če je res, pa poskusi tu notor iti," reče kovač. Ker je bila smrt vže zalo viiijena, naredi se tenko in zleze skozi veho v sod. Na to Korou hitro zamasi sodeek, dene ga ua ramo iii ide doinov.
Prišedši domov, pove domaeim, kaj je prinesel; da je smrt upijanil ter jo potem pregovoril, da je sla v sod. Vpraša ga žena, kaj bode počel ž njo, a kovae pravi, da jo bodo nesel sušit v dimnik.
Kakor rekel, tako storil. Sedem let se je srnrt sušila v dimniku. Vsako Jeto jedenkrat je šel Koren pogledat, je li še sinrt notri, vselej potrkavži na sodček, rekoč: BSmrt, ali si še živa?" A ona ga je vselej prosila, lepo pro-sila, da naj jo izpusti. nSaj ne pridem nikoli več po te," rekla je. — Oez sedem let jo izpusti kovač iz sodčeka ia smrt gre vsa krevljasta in posušeaa v ncbesa. — Tu pove, kaj se jej je pripetilo, kaj je naredil ž njo kovač, ko je prišla ponj. A Bog je rekel: rKakšen more biti ta človek, da ga ne morem dobiti k sebi." Pošlje tri može ponj. Ti gredo k njemu, ia ga dobijo ravno pri jedi. nDober dan kovač Koren!" „0 Bog ga daj!" odgovori on; Mno kaj ste mi prinesli dobrega?" — nBog nas je poslal po te, ti moraš z narai." — A Korea jim refie: ,,.Taz bi šel z vami, ali moram se še poprej najesti, potem pa še drv nasekati, da bode imela družina po zimi s čim kuriti, da je ne bode zeblo. Idite mi pomagat, da hitreje vse opravimo." Gredo na delo. Kovač privali veliko tnalo iz kovackiice ter veli možem, da naj primejo, kamor bode zasekal in naj narazen vlečejo, da se razkolje. Kovač zaseče globoko v tnalo, in možje primejo, kakor jim je ukazal; zdajci pa potegne zviti Koren sekiro iz zaseke in tako prime tnalo vsc tri za prste. Silno so kričali, ker niso inogli potegniti prstov iz zaseke. Konžno se jim vender posreči, da so se oprostili, ali vso kožo jim je potegnilo s prstov. nNikdar več," pravijo, nne pridemo po te."
Vrnejo se v uebesa ter povejo Bogu, kaj je naredil ž njimi kovač Koren. Bog še jedenkrat pošlje smrt. Prižedša ua Kovačev dom, dobi ga v kovačiji, ko je ravno varil železo. »Bo'g daj dober dan," odgovori kovač na njea pozdrav,  nkaj  ste nii prinesli dobrega?" — ,,Bog me je poslal, da greš z
78
monoj," reče srnrt. nDa, jaz bi žel rad s teboj, ali imain ravno delo," pravi kovač, ,,če bi mi ptroci umrii ali pa žena, vidiš, iiimani ue krampa, ne lopate, da bi je pokopali. Namenil sem se toraj danes, zvariti kramp in lopato. Ker imam pa meb. strgan," nadaljuje kovač, Bzlezi ti, ker imaš močno sapo, vanj in pihaj, da se naredi ogenj in da potem napravim potrebne stvari. Potlej grem koj s teboj." Smrt zleze v meh. Lokavi kovač ga hitro zašije. Smrt začne hitro pihati, a kovač prime za kladivo in začne jako neusmiljeno raz-bijati in tolči po mehu. Smrt je kričala na ves glas: „0 joj, kovač Koron, prosiin, izpusti me, saj ne pridem nikoli več po te!" Ali on se ne zmeni za njeno vekanje ter razbija dalje. Kadar se naveliča, izpusti jo. Vsa stolčena je prišla smrt iz meha ter se podala v nebesa. Tu pove Bogu, kaj je zopet naredil ž njo neusmiljeni in brezsr&ni kovač. Bog se razsrdi, da ga no more k sobi dobiti, in pravi: ,,Sedaj mi je pa dosti, nič vee ne pošljem ponj, naj sam pride, kadar se mu bo zljubilo."
Kovač Koren je živel še nekaj easa ter vzdigoval kladivo v kovačniei. A kakor vsak človek, tako se jo tudi on naveličal tega življenja. Postaral se je zelo. Gre tedaj pred nebeška \rata. Tu dobi sv. Petra, kateremu rcče: ,,No sedaj sem prišel sam k vam, ker ste vedno po me pošiljali." Ali Peter inu reče: ,,Ti ne smeš noter; morain poprej Boga vprašati, je li tc smem pustiti." A čez nekoliko časa pride Peter, vekož, da Bog ne pusti, da bi šel v nebesa, nego iti ima v pekel taka grešna duša.
Poda se Koren prod peklenska vrata. Tu potrka nanje, a tudi hudobe so se ga zbale, ko so slišale, kaj je delal na zemlji. Tišee toraj z vso močjo na vrata, da bi je kovač ne mogel odpreti. Dejale so, da ni vreden, da bi šel med nje. Ker kovač ne neha tolči po vratih, zbale so se hudobe, da bi jih ne odprl; zbero tedaj vse svoje moči, da mu zabranijo vhod; tišče tako silno vrata, da kremplji njihovi pogledajo skozi nje. Koren je imel s seboj klešče in kladivo. Zapazivši kremplje, prime za kladivo ter zaneti drugega za drugim. Potern se odstrani in poda nazaj pred nebeška vrata. Tu prosi sv. Petra, da naj ga vsaj za toliko časa spusti noter, da bo videl, kako je v nebesih. A sv. Peter pravi, da ga ne sme spustiti vanje brez božjega do-voljenja. — Ko mu Bog dovoli, spusti kovača v nebo. Prav oblastno je korakal Koren po nebesih, kakor bi jih bil kr?avo zaslužil. Sprehajavši se po nebesih, pride kovač do velikega kupa cunj. Tu se vsede na vrhu teh. Sv. Peter pride ponj, rekoč, da naj gre ven. Ali Koren pravi: „Jaz smem ležati tu, saj sem na svojem." Potem mu je pripovedoval Koren zgodovino svojih hlač, katere je ugledal lnej drugirai cunjami. Dejal je, da jih je dal nekoč ubogajme prosjaku, kateri je prišel ob hudem mrazu slabo oblečen k njemu prosjačit. — Ker ni hotel iti z lepa iz nebes, začne ga sv. Peter z grda poditi.   Koren gre.
Prišedši iz nebes, ni se vedel kovač kain obrniti; v nebesih ga niso hoteli, v pekel ga tudi ne inarajo, na zemljo ni več hotel iti, jezen skoči v — luno, kjer ga še denes vidimo, kadar je polna luna.
J.P.. Planinski   .