2
PROBLEMI
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
млкил CIGALE: CAKANJK, NAZIM HIKMET: PISMA ZA TA-
KANTA-BABC, JANEZ JL'VAN: TESMI, ANDREJ KALAN: CLOVEK
JE ZMERAJ SAM, MISKO KRANJEC: ENA MATI, ŠTIRJE FANTJE.
Štirje caducaci, dvanajst pomaranč, svetlana maka-
ROVIC: PESMI, MILOS MIKELN: ADMINISTRATIVNA BALADA —
ERNST BLOCH: IZ IL IN III, DELA PRINCIPA LPANJE, BOŽIDAR
DEBENJAK: ERNST BLOCH. JO?.E DRGANC: GIBANJE HUMAN RE-
ALTIONS IN PROBLEM HLMANIZ.\CIJE DELA PRI NAS, JOYCE
Ll'SSU: SREČANJE Z NAZIMOM UIKMETOM, JANEZ PIRNAT: OB
MONOGRAFIJI GOJMIRA ANTONA KOSA, BREDA POGORELEC:
SLOVENSKI PRAVOPIS 1962, FRANC ZADRAVEC: ALI MARKSIZEM
ALI IDEALIZEM — OCENE LN POROČILA — OGLEDAIX) SLO-
VENSKE KI LTURNE ISTVARJALNOSTI — BRUŠENO OGLEDALO —
LIKOVNA PRILOGA ANTONA GOJMIRA KOSA — 1962
Vsebina
Miško Kranjec: Ena mati, štirje
fantje, štirje cadillaci, dvanajst
pomaranč..........97
Breda Pogorelec: Slovenski pravopis
1962 ............ 102
Janez Pirnat: Ob monografiji Gojmira
Antona Kosa.........107
Miloš Mikeln: Administrativna balada 113
Joyce Lussu: Srečanje z Nazimom
Hikmetom..........127
Nazim Hikmet: Pisma za Taranta-
Babu............130
Andrej Kalan: Človek je zmeraj sam	138
Janez Juvan: Pesmi.......148
Marija Cigale: Čakanje......150
Svetlana Makarovič: Pesmi ....	156
Franc Zadravec: Ali marksizem ali
idealizem..........158
Božidar Debenjak: Ernst Bloch . . 161
Ernst Bloch: Iz II. dela »Principa
upanje«...........166
Iz III. dela »Principa upanje« . . 169
Joie Drganc: Problem human rela-
tions in problem humanizacije
dela pri nas.........172
OCENE IN POROČILA
Gola filmska akcija (Branko Somen) 184
Znanstveno proučevanje religije na
Poljskem (A. B.).......187
OGLEDALO SLOVENSKE KULTURNE
USTVARJALNOSTI
Nove knjige..........189
Razstave...........191
LIKOVNA PRILOGA
Gojmir Anton Kos: Vrtnarjeva hčerka
1937, Malo tihožitje 1958, Počitek
na prostem 1944, Vaški hiši 1934
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debenjak
(odgovorni urednik), Janez Dokler,
Jože Drganc, Vladimir Kavčič (glavni
urednik), Matjaž Kmecl, Viktor Ko-
njar, Miroslav Košuta, dr. Boris Pa-
ternu, Janez Pirnat, Andrej Rijavec,
Ivan Rudolf, France Zupan. — Teh-
nični urednik: Ivan Planinšec. —
Lektor in korektor: Janez Juva«.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK LMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun:
600-14/3-193 z oznako: za Probleme.
Izdaja CK LMS v Ljubljani. Tisk,
izdelava klišejev in vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Na-
slovno stran je opremil Janez Pirnat.
Ena mati
štirje fantje
štirje cadillaci
dvanajst pomaranč
Miško Kranjec
Sonce pada ploskovno, ostro pošev skoz podolgovata okna na včeraj opran,
danes še vedno nedeljsko čist pod velike sobe, po skrbno postlanih posteljah,
mednje, razvrščene kasarniško, zavodno, bolnišnično z zglavji ob stenah,
z nočnimi omaricami ob teh zglavjih.
Ampak te omarice ob posteljah se sleherno jutro, dan za dnem, prečarajo v
drobán, utesnjen svet človekovega odmiranja, poslednje zatočišče njegove udane
in ponižane osebnosti: odkrivajo in zakrivajo ga — ploščice na vrhu so prekrite
s čipkastimi, z našitimi prtički, z vazami in lončki in rožami v njih, s kakšno
zaponko, rutico in še s čim »pozabljenim«. S poličko na dvoje razdeljena no-
tranjost skriva boleče ljubezni, napakice in napake, vrline in lepoto našega
življenja.
Ampak tisti svet je nedotakljiv, srce se redko do kraja razkrije, razkrije se
redko komu.
Ženski oddelek Doma onemoglih. Pač nekje na tem našem ozkem slovenskem
svetu. Povsod je podobno.
Tudi na moškem oddelku se osebnost omejuje na svet drobnarij, velike po-
stajajo neuporabljive, odvečna šara v pozabnost toneče preteklosti.
Tudi pripovedovanje nekoč velikih, mučnih, zdaj že tako drobnih zgodb srca,
pripovedovanje v dvoje spada k temu svetu odmirajoče osebnosti.
Kraj dogajanja je skoraj v vseh primerih star, nekoliko renoviran grad v
svoji odmaknjenosti od vrveža sveta z zgodovini predano burno preteklostjo.
Oboji odmirajo — ljudje in grad.
Cas se je spremenil v nedejavnost zdajnosti, razpoloženje pa je nedeljsko po-
poldansko v cvetoči pomladi in petju ptic po drevju in grmovju po skrbno
urejnem parku.
Kraj, čas, razpoloženje — vse se odmika bolniškemu, celotedenskemu pre-
laganju, tudi razdražljivosti, spreminja se v skoraj usodno križanje nečesa
nedoumnega. Tu ni nihče na smrt bolan, ta trenutek nihče ne umira, in
97
vendar so potisnjeni na kraj neizogibnega odmiranja in umiranja. Svobodni so,
in vendar ujetniki neke življenjske neizbežnosti. Lahko bi šli kamorkoli v
sanje prostosti, in vendar so obsojeni na pot vračanja svojega ujetništva. Imajo
svojce, celo sinove in hčere, celo vnukce in vnučke, katerim bi tako radi daro-
vali neusahljive vrelce svoje ljubezni, in vendar so celo ti, ki imajo vse to,
obsojeni na razjedajočo osamelost. Ljubezen usiha, nihče je ne potrebuje, novi
svet v svoji razgibanosti in vihravosti živi drugim stvarem. Sami pa še vendar
vedno hrepenijo po drobcenih žarkih vsakršne nekdanjosti, polni tople daritve-
nosti, tvoje osebne navzočnosti. Tako revno malo potrebuje, hoče, želi človek,
v tako presilno, prelepo, preveličastno bi znal darovanec vse to spremeniti.
Grdi smo, niti tega ne darujemo, kar nam je že v napotje, na omarici tvoje
osebnosti v Domu onemoglih pa bi se znalo spremeniti v poveličevavca tvoje
darotljivosti.
Ganljivost starih časov? Zoprna navlaka zdanjosti?
Skoz odprta okna škropijo vonj grede v rožah spred hiše, in vonj le teh
se spreletava z vonjem cvetoče pomladi iz lončkov in vaz. Vonj odmirajočih
ljudi se je razpuhtel, tedenska trohneča utrujenost se umika nedeljski veri
prazničnega nemirnega pričakovanja--morda, in se boji večernega razoča-
ranja nesmiselnega upanja in vračanja v ponedeljek.
Ni pravega vzroka, da ne bi kdo prišel ravno v to prelepo pomladno nedeljsko
pričakovanje, hkrati pa jih je celo preveč, teh mučnih vzrokov in opravičil,
da ne boš utegnil, ne boš mogel. Treba se je prilagoditi večnemu čakanju,
večnemu prelaganju, nikdar se z brezupom okleniti brezciljne prihodnosti.
Kadar človek vse zavrže, se odloči za bližnjico do smrti, od vseh jo noga naj-
laže, najprej otiplje.
I
Ampak neizbežno bo v to pričakovanje, v rahlo napetost in nemir zabrenčala
osa; tudi čebela se bo pripodila skoz odprto okno, nejevoljni bosta z vso
naglico preleteli sobo po dolgem in počez, nad vsemi, nad njihovim pričakova-
njem in njihovo osamelostjo, ko da jim pretita z neusmiljenjem. In potem
čakanje nadaljuje z razjedanjem duše, spleta se v neločljivost ko rja z železom,
razjeda tudi njim, ki nimajo več koga pričakovati, ki morda vse življenje
niso imeli koga pričakovati. Duša pa se vendar venomer oblači v najčistejšo,
najbolj nedeljsko obleko upanja in nemira. In duša sama poroma v širni
svet, do same Amerike za bogatim, nepoznanim stricem, ki ga, tvojega nikdar
ni bilo, nenehno pa si ga ustvarjajo sanje za blagoslov zapuščenosti, strica
z dolarji in z zlatim avtomobilom sreče.
Materi ni treba sanjati o bogatih stricih. »Štiri sine si rodila, Malči. Ugledne,
pomembne ljudi v našem javnem in kulturnem življenju, Malči.« Silvo Oblak
je tako rekel, in rekel je »sine« in ne sinove. In še kar pred vsemi ji je rekel
Malči, čeprav sicer vse ljudi vika, gosposki, aristokratski »preužitkar«, ki še
na vrt ne gre brez kravate, z zlato iglo v tej kravati, z nadišavljenimi čipkami
v žepku na prsih in z rožo v gumbnici, če le moč, rdečo rožo. Vsi vedo za
njegovo tiho, globoko skrito simpatijo do Malči, blagohotno jo dopuščajo, po-
sebej zaradi Malči — vobče pa so vsakomur voljni dopustiti tisto malo sreče, ki
je je še moč utrgati v tem domu odmiranja. »Vsakdo nas,« je nekoč rekel
ravno on, ko se je globoko zamislil, in ko da jih hoče obsoditi, »ima za sabo
kakšno tragedijo. Ampak to smo lepo zložili ko svojo nekoč najboljšo obleko,
v katero se ne bomo nikdar več oblekli, pa jo bodi zaklenili vsak v svoj
kovček bodi spravili na poličko v omari.« O svoji — tragediji — ni nikdar
98
spregovoril. Vedeli so le vsi, da mrzi ženske, vendar pa ni nikdar rekel o njih
niti ene grde besede. Pa tudi z ženskami zlepa ni spregovoril besedice razen
»službeno«, znal se je neopazno umakniti. Kako, po čem se je mogla proletarska
Malči, prav gotovö najbolj pohlevno, predano bitje na svetu, ki bi se lahko
kadarkoli in komurkoli spremenila v deklo, če bi že želel, zahteval — kako se
je mogla prikupiti njemu gosposkemu največjemu samotarju, ni nihče ne
dognal ne doumel. Ker tudi Malči ni izkazovala njemu nikakršne posebne
naklonjenosti, vsekakor ne večje ko drugim. Ampak ljudje v Domu onemoglih,
že daleč od presilnih viharjev življenja vedo, da so poglavitne stvari v človeku
nepojasnjive, neumljive, včasih naravnost smešno »neumne«, — a kaj, tu so
in ta človek je — nekoč, se razume — trpel tam in tedaj, kjer in kadar bi si
lahko s treznim umom dopovedal, da se opleta z neumnostmi. Drobne, tihe
»simpatije« dopustijo vsakomur, »šopek zapoznelih, jesenskih rož«, kot je ravno
ta Silvo Oblak nekoč dejal o nekom. Vsi vedo, da lahko vsakomur pride, in
da je ta »šopek zapoznelih jesenskih rož« lahko le še prijeten, umirjen v
barvah in vonju.
»Sine,« je rekel s tihim poudarkom, vedno je izbiral besede, »ki imajo svojo
barvo in svoj vonj« — do vsakogar, do nje posebej: spomin in odmev dijaških
let, ko je zasanjal, da bi postal velik pesnik. Od vsega pa je ostal le čut za
lepoto besede, vse drugo zakrije z grenkim nasmeškom.
Rekel ji je naglas, ko ji je včeraj med vsemi tudi on čestital k rojstnemu
dnevu, nakar jih je ona pogostila — »s pričaranim, Malči,« je govoril, prav-
zaprav v imenu vseh govoril, kar so mu včasih dopustili, ki je za vsako stvar
našel ne le pravo, temveč tudi prav zgledno, prav osupljivo besedo. In podaril
ji je poleg rdeče vrtnice še zlato broško, v presenečenje vseh, ker niso vedeli,
da jo ima. K čemur je kasneje z bolečim nasmeškom dodal: »Košček tiste
tragedije, ki smo jo vsi doživeli... morda zgolj pika k vsej tragediji.« Hranil
jo je ---morda cela desetletja, celo življenje, do tega dne, ko je Malči imela
svoj petinšestdeseti rojstni dan. Drugi so ji podarili le rož, neka ženska rutico
s čipkami, neka prtiček, nekdo vazico — od svoje revščine pravzaprav skoraj
vse. Ampak podarili so ji — — »Jutri pa te bodo obiskali tvoji sinovi,« je
rekel Silvo Oblak. »V novih avtomobilih... zagotovo že vsi imajo nove avto-
mobile.«
»Zagotovo pridejo--ko zanalašč je jutri nedelja, majhen izletek,« govoriči
neka ženska. »Morala boš biti z njimi... kar cel dan.«
Malči se nasmiha, venomer se nasmiha tem svojim ljudem, ki so jo obdarovali,
in že premišlja, s čim, kako bo ona spet nje obdarila, ko pride karkoli — god,
rojstni dan. Ampak v srcu se poraja rahla skrb--- jutri bo lepa, sončna
pomladna nedelja, ko zanalašč prezapeljiva za kak daljši izlet med gore, na
morje. Lahko si žena, otroci vseh teh njenih »sinov« zaželijo na morje, med
gore. »Mati ima rojstni dan,« se bodo mogoče spomnili sinovi; vsaj spomnili
se bodo. »Ni.smo govorili o materinem rojstnem dnevu?« bo poskušal vsakteri
njenih sinov. »In petinšestdeseti bo...« Mogoče bodo hoteli kupiti kakšno
darilce--
Malči čaka v to nedeljsko popoldne. Boji se razočaranja. Ne tistega, ki bi pri-
zadelo njo samo — da bi namreč od vseh njenih štirih sinov nobenega ne bilo.
Našla bi zanje opravičilo--snahe, vnukci in vnučke, lahko si ta, lahko oni
zaželi česa drugega. »K materi pojdemo prihodnjo nedeljo — mogoče bo takrat
99
deževalo.« Seve, če bi otroci — — ti njeni »zlati sini« lahko sami odločali,
zagotovo bi prišli--sploh bi bilo marsikaj drugače v življenju.
Malči se boji, ker že cel zavod govori o njeni petinšestdesetletnici, o njenih
»sinih«, ki so na visokem položaju, ki imajo vsak svoj avto. — »Malči pa bo
danes srečna. Štirje sinovi--« — »Sini, je rekel Silvo Oblak,« nekdo po-
pravlja, vendar ne s hudobijo. — Zvečer ne bi hotel z njo nihče spregovoriti
besedo, premučno bi bilo zanje, za vse bi bilo premučno. »In vsakteri ima svoj
avto,« bi kdo rekel komu. Oni pa: »Mogoče že kar avto najnovejšega tipa--
še ne pol ure, tu bi bili, če se jim že mudi kam drugam---«
Vsi bi jih obsodili, in zanjo bi to bilo tako strašno mučno. Hotela je, da bi bili
ti njeni »sini« dobri, vsaj za te ljudi. Vedno se ji spovračajo oni spred dvaj-
setih let, grenki časi prvih vojnih let. Živeli so v jami, sama s štirimi »sini«
v baraki, v razbitinah. Očeta niso imeli, že skoraj celih deset let, s podporo
občine in z garanjem je vlekla življenje dalje. Najstarejši se niti oženiti ni
maral, čeprav je že imel dekle in bil v službi. »Dokler ne bomo vsi pri svojem
kruhu, se ne bom,« ji je rekel. »Nočem, da se sami izgarate.« — Pomagali so
ji po svojih močeh, gnali se s študijem; kjer in kakor so mogli, so prislužili kak
dinar. — Potem je najstarejši bil mobiliziran, vojna je bila pred durmi. Ko pa
se je vrnil, so v Ljubljani že bili Lahi. Klel je: »Prekleto — še pušk nam niso
dali. Kako naj bi branili domovino! Mar z golimi rokami?« — Ampak nekaj
mesecev kasneje se je mati vrnila iz mesta in dejala: »Neko fronto so usta-
novili — pravijo, da se bomo bili proti Lahom.« — Fantje so se zamislili. Še
bolj pa so se zamislili, ko je nekaj mesecev kasneje, že na jesen, prinesla še
vznemirljivejših novic: »V gore odhajajo fantje... borit se. Bog ve, kaj to
pomeni?« Premišljali so fantje, dokler ni odvrnil najstarejši: »Kaj hočemo —
pojdem še sam, če se je že treba bojevati. Doma ni nič. Zapirali bodo, ubijali.«
—	»Ce greš ti, grem tudi jaz,« je zamomljal mlajši. In odšla sta osvobajat
domovino kar z »golimi rokami«. Cez zimo je mati v predpasniku prinašala
mlajšima neke tiskane stvari, da sta bra'Ia. Tudi novic je prinašala, samih
vznemirljivih. V mestu je postajalo zagatno. Mlajša sta študirala, ko da se ju
vojna prav nič ne tiče. Nekega dne pa je mati rekla: »Pa vidva? Kako kanita?«
—	Fanta sta se spogledala, rekla pa nič. Dva dni kasneje pa sta ji na vsem
lepem rekla: »Zbogom. Pa greva še midva. Le kaj bi se bila samo starejša! Bo
laže za nju, če nas bo več.« — Njo so preganjali, bila je zaprta. Kakor pa je
prišla iz ječe, je že spet delala pridno ko mravlja. Svetle vere v srcu ni mogla
zatreti nobena stvar. Upanje in vera pa sta ji narekovali, da morajo njeni otroci
zmagati in se zmagovavci vrniti.
Vrnili so se, jo obiskali, še vedno živečo v baraki v jami. Sami pa so ostali
še naprej oblečeni vojaško.
Bila je vsa blažena, kopala se je v sreči svojega materinstva, v zdravju in
napredovanju svojih štirih otrok.
Potem pa se je vse tako čudno spletalo---. Otroci so se ženili, napredovali,
imeli so avtomobile, dobili so stanovanja, velika stanovanja — po štiri sobe.
»Zakaj pa te Jože ne vzame k sebi?« je rekel Stane.
»Zakaj pa te Mile ne vzame k sebi? Stanovanje ima veliko, otrok pa tudi ne.
Jaz--saj veš, ona je nekoliko sitna, otroci--ne bi se dobro poču-
tila --«
100
»z babami je križ,« je vzdihnil Polde. »Z mojo bi se ti samo kregala. Kakšno
življenje pa bi imela?«
In potem je mati zbolela, noge so ji odpovedovale. Pa tudi tisto barako v jami
so kanili porušiti, že zato, ker je delala sramoto občini. In tam so hoteli zidati
nekaj drugega.
In srečali so se štirje fantje, štirje »sini zlati« — — dogovorili so se, skle-
nili --»Jaz se s svojo že ne bom prepiral dan na dan zaradi nje--In
kakšno življenje bi imela pri meni?«
In spomnili so se štirje fantje, štirje »sini zlati« na Dom onemoglih: »Nikomur
ne bo napoti, in nihče njej. Mi pa jo lahko obiskujemo, kadar se človeku
zahoče. Avto imaš — do tja ni takšna daljava, da ne bi utegnil, če treba, vsak
dan.« Ker pa so bili štirje, bi na vsakterega prišlo le enkrat na teden...
Ampak zdaj jih že ni bilo več ko dober mesec. »Za moj dan, za moj rojstni
dan se bodo zagotovo spomnili. Že zaradi drugih ljudi,« jo navdaja skrb.
»Take sine imaš... na tako pomembnih položajih--« ji dopovedujejo in
blagrujejo ti njeni ljudje v Domu.
»Z avtomobili se bodo pripeljali, z najnovejšimi.«
»Štirje fantje, štiri snahe, vnukci in vnučke--«
Štirje blesteči cadillaci se sončijo pred Domom onemoglih, v občudovanje
moških, tudi Silva Oblaka. Deset vnukcev in vnučk je zbranih okrog cadillacov,
ker so opravili svojo »dolžnost«: pozdravili so staro mater, želeli so ji zdravja,
še mnogo let, in podarili po tri pomaranče. Pri materi so ostali njeni štirje
fantje, štirje »sini zlati« z ženami, njenimi snahami, in na njeni mizici je
obležalo dvanajst pomaranč. Ker ko so se odločali, kaj bi materi za rojstni dan,
za njenih petinšestdeset let, in ko so žene posegle v povest, in še otroci, so
se pri vsaki hiši spomnili, da bi... navsezadnje — »tri pomaranče ji ponesemo,
ker kaj bi ji samo rož?« In tako so se povsod spomnili pomaranč. »Kar tri
pomaranče in rože. Saj drugega tako ne potrebuje.« Hrano vendar imajo
dobro, za svojo osebno porabo ne potrebuje ničesar. Vazo ima. Za božjo voljo
vendar--Človek v Domu onemoglih vendar tako malo vsega potrebuje!
Nekoč--ko so se odločali, kdo naj bi jo vzel k sebi--pri štirih sobah.
Zanjo ni bilo nikjer prostora. »Cele sobe ji vendar ne moreš dati, a ne?« —
»Kaj pa bo s celo sobo?« — »Zakaj bi se pa morali ravno mi stiskati?«
Ampak saj je poglavitno--za mater, da so prišli njeni štirje fantje, štirje
»sini zlati«. Že zaradi drugih ljudi v Domu. Vse bi prizadelo, vsi bi bili užaljeni,
vsi bi jim zamerili, zgubili bi na ugledu, na časti. Ljudje na položajih vendar
ne smejo zgubljati svoje časti.
Ker vse drugo pa je--No, kaj bi--»Pa so prišli tvoji sini,« bo rekel
Silvo Oblak na večer. »Malči — poglavitno je, da so prišli. Veš — bil sem v
skrbeh, vznemirjen. Vse v Domu bi nas prizadelo. Borili so se za našo prostost,
junaki so bili, zdaj so na položaju, kot se reče. Glej, na svojo mater, ki jih je
vzgojila v revolucionarje pa bi pozabili.« In še je dodal Silvo Oblak, ki je hotel
nekoč postati velik pesnik: »Moški so kar zijali v avtomobile — — same
cadillace imajo. Veš, to je dobra znamka. Lani so prišli s chevroleti, letos
s cadillaci, bogve — prihodnje leto bodo morda že imeli še kakšne boljše
znamke, ko razvoj gre tako hitro naprej--«
101
»In pomaranče so ti prinesli, zlatkani otročki--vnukci, vnučke,« je dejala
soseda.
»Dvanajst pomaranč, Malči--«
Štirje sini zlati, štirje fantje, štirje cadillaci, dvanajst pomaranč za njen pet-
inšestdeseti rojstni dan, za vse trpljenje v baraki v jami.
»Na, pa smo opravili svojo dolžnost,« bodo rekli ta dan povsod, pri vseh štirih
sinih. »Dobro, da se nismo odpeljali kam drugam--«
Ena mati, štirje fantje, štirje cadillaci, dvanajst pomaranč--
Poglavitno je, da so prišli, ker sicei- bi bilo nekaj narobe v tem življenju. Tako
pa pojde vse v najlepšem redu naprej, naprej--
Slovenski pravopis 1962
Breda Pogorelec
... pour bien écrire, soit en prose, soit en
vers, il faut consulter son oreille; — mais
il faut pour cela qu'elle soit bonne.
Menagiana I (1713), 29
Te besede je zapisal pred več kot četrt stoletja pokojni slavist dr. Joža Glonar
na rob svoje kritike pravopisa 1935, tretjega pravopisa v zgodovini slovenskega
knjižnega jezika in prve tovrstne publikacije, ki jo je pripravila skupina. Sku-
pina strokovnjakov je pripravila tudi obe naslednji izdaji, SP 1950 in SP 1962.
Vse tri izdaje se med seboj razlikujejo po obsegu in po sestavljavcih, manj pa
po načelnih izhodiščih za vrednotenja jezikovnih pojavov. SP 1935 veže s
prejšnjim, drugim slovenskim pravopisom (SP 1920), ime Antona Breznika, SP
1950 je v veliki meri delo Frana Ramovša, SP 1962 pa povezuje s prejšnjo
izdajo avtoriteta Antona Bajea, pa tudi R. Kolariča, M. Rupla, M. Šmalca in
J. Šolarja. Ostali sodelavci zadnje izdaje (Anton Sovre, France Tomšič, Lino
Legiša, Janko Moder) so znani po raznovrstni dejavnosti v slovenskem kul-
turnem življenju.	'
SP 1962 je po obsegu in deloma tudi po zastavljeni nalogi največje in najboljše
delo svoje vrste pri nas. Vendar pri tem ne smemo podcenjevati tradicije: po
obeh individualnih pravopisih (Levčevem 1899 in Breznikovem 1920) je pome-
nil revolucijo v slovenskem pisanju, namreč revolucijo v smeri ustalitve pi-
sanja, že tretji pravopis, prav tako pa predstavlja pomemben skok tudi SP 1950.
Glede na to je SP 1962 le izdatno dopolnilo SP 1950, kar je razvidno že iz
opozorila, da je nova izdaja pripravljena po SP 1950 (SP 1962, druga stran
naslova). SP 1950 je prvi prinesel razmeroma bogato skico slovarja, vseboval
je nedodelana pravopisna in zlasti pravorečna pravila (izogovr v itd.) — ob tem
102
so mu v slovarskem delu očitali tudi nerealne akcente — predvsem pa povpreč-
nemu Slovencu in celo strokovnjaku jezikoslovcu malone nerazumljivi balast
nikoli rabljenih besed (za ilustracijo navajamo nekaj slučajno poiskanih izrazov
v SP 1950 od str. 502—510: -pasciti se, paščljiv, paščljivost, pecinàt,-àta,
-áto; peharìti,-im; peliha, peliskati, perač, peračica, peralnica, peračast, peračiti,
peračenje, pesmoljuh, pesmotvor, pesmoslovec, peški, pešice, pešavt, pescenàt
itd.) in podobno. Kljub temu je bil SP 1950 podrobnejši od prejšnjih priročnikov
in tudi bolj jasen od slovnic. Novi SP 62 daje o pravilnem pisanju več izčrpnih
informacij kot SP 50, prav tako o pravorečju in celo o nekaterih problemih
gramatike (poglavje o besedotvorju, sklanjatev imen, rekcija pri nekaterih
besednih vrstah itd.), neprimerno obsežnejši je tudi slovarski del z bogato fra-
zeologijo. Toda novi pravopis bi lahko pomenil revolucijo, če bi delo zanj
zasnovali drugače: s sodobnimi jezikoslovnimi metodami bi bilo treba nerešena
ali slabo rešena vprašanja znanstveno obdelati. Ne s stališča iskati za vsako
ceno lahko in enostavno pisavo (to naj bi bila posledica reševanja pravopisne
problematike), ampak z željo ugotoviti dejansko sodobno stanje knjižnega
jezika v vseh njegovih plasteh in pri tem v razumni meri upoštevati tradicijo.
Znanstvena analiza naj bi bila torej dvojna: analiza sodobnega stanja in ana-
liza v zgodovini, ta naj bi obsegla stališča jezikoslovcev strokovnjakov v posa-
meznih dobah in dejansko jezikovno gradivo). Pri tem bi bilo treba posebej
razpravljati o načelnem vprašanju, kateri kriterij je pri današnjem stanju
jezikoslovja za posamezne probleme prvenstveno odločilen: ali kriterij zgodo-
vinske pravilnosti (upravičenosti) ali kriterij stvarnega stanja v jeziku, ki se
je izoblikovalo ne glede na izvor ali iz različnih, med seboj nasprotnih jezi-
kovnih pojavov. Nato bi bilo potrebno ob vsakem problemu točno ugotoviti,
kje je nujno uvesti pravopisne in kje pravorečne korekture in kje to ni po-
trebno. Zaradi specifične slovenske situacije, ker imamo premalo osnovnih
priročnikov za knjižni jezik, obsegajo vsi naši pravopisi tudi nekatere prob-
leme, ki spadajo sicer v normativno gramatiko (pisava in uporaba nekaterih
pripon, sklanjatev osebnih in zemljepisnih imen, rekcija vodilnih besed v
gramatiki: glagolov, samostalnikov itd.). Tudi ta vprašanja bi bilo potrebno
pred uvedbo večjih novosti znanstveno pretresti. Ev. pisne reforme bi bilo
mogoče sprejeti šele po temeljiti diskusiji. Podobne zahteve so postavljali že
prej, zlasti Glonar ob SP 1935: (navajamo iz uvoda v »Slovar slovenskega
jezika«)
»Slovar slovenskega jezika«, ki je v zvezčičih začel izhajati v februarju
1935, je eden onih mnogih in v vsakem jeziku potrebnih poskusov na poti
do splošne ustaljenosti knjižnega jezika, brez katerih se taka ustaljenost
ne da doseči. Ne da se doseči zgolj po historični poti, ki jezikovna dejstva
samo konštatira in inventarizira, ne po psihologični, ki jih tudi razlaga
ali vsaj skuša razložiti. Pri tem je namreč treba na eni strani razlikovati
med raznolikostjo jezikovnih pojavov, ki se kažejo v celoti kakega živega
jezika, in med zahtevami knjižnega jezika, ki je samo za določeno dobo
veljaven kompromis, na drugi strani pa se zavedati, da je knjižni jezik
ne samo sredstvo in gibalo kulture, ampak v veliki meri tudi njen objekt,
skratka, da je med vsemi pojavi življenja kakega naroda tudi njegov
knjižni jezik ona njegova plat, ki jo je treba zavedno kultivirati. To pa je
nemogoče brez zavedne ocene njegovih pojavov glede na to, v koliki meri
so porabni tudi za književnost; torej nam tukaj prav nič ne pomaga ne
»tradicija«, ki nam samo pove, kaj in kako je kedaj bilo, niti ne »uzus«,
103
ki nam stavi pred ušesa in oči, kako kaj danes je. Zato so za vsak knji-
ževni jezik potrebne nekake norme, ki so osnovane na tem, kaj je v kateri
tradiciji dobrega, skladnega z ostalim celotnim sistemom knjižnega jezika.
Za tako oceno pa je seveda potrebno čim obsežnejše znanje nele tradicije
kakega jezika, ampak tudi njegovih današnjih pojavov (podčrtala B. P.).
Ker je to, kar je danes »uzus«, jutri že tradicija, ker torej tradicija raste
od dne do dne, je samo po sebi umljivo, da tudi te po njej posnete norme
niso končno veljavne in večne, ampak da se s časom razvijajo in spre-
minjajo. Ta njihov razvoj sledi razvoju knjižnega jezika in oceni njegovih
nositeljev, književnikov; vedno bo sprejemal samo to, kar je v njih do-
brega, vedno bo sledil samo onim pisateljem, ki kaki dobi veljajo za
dobre.«
Čeprav uporablja Glonar pojem knjižnega jezika v ožjem smislu, kakor ga
uporabljamo danes, in čeprav smo njegovo zahtevo po oceni izrazili z zahtevo
po vsestranski znanstveni analizi pojavov, so njegove trditve še vedno žive.
Dejstvo, da ponavljamo te zahteve ob izidu pravopisa 1962, torej malone tri-
deset let pozneje, v določenem smislu opozarja na krizo v slovenskem jeziko-
slovju, ki v tridesetih letih ni izoblikovalo metod za uspešno znanstveno razi-
skavo niti kadra, ki bi lahko avtoritativno odgovoril na zastavljene probleme.
Ker ni bil SP 1962 sestavljen po taki poti in ker nam zaradi tega še vedno
premalo zanesljivo odgovarja na probleme, je kljub svojim nedvomnim odli-
kam in zajetnosti vendarle samo najpopolnejši v seriji treh pravopisov (1935,
50, 62), ne' pomeni pa, da je to tudi že pravopis, kakršnega bi resnično potre-
bovali in ki bi lahko odgovoril na vse, kar potrebuje pišoči in v knjižnem
jeziku govoreči Slovenec.
Sedanji SP 62 so sestavljali nad 4 leta. To je dolga doba, posebej, če upošte-
vamo, da je delo skupinsko. Toda vse kaže, da bi bilo bolje, če bi prej izdali
začasni poskusni zvezčič dopolnil k prvemu pravopisu ter s tem začasno sve-
tovali tudi pravopisne novosti. (Seveda bi morali biti predlogi za izpremembe
v takšni obliki, kakor bi jih pozneje objavili v pravopisu.), sam pravopis pa bi
izdelovali dlje in bolj skrbno, le da bi potem res veljal ob sedanjem stanju
knjižnega jezika trideset do petdeset let — torej vsaj eno obdobje tako imeno-
vane jezikovne sodobnosti (sinhronije). Diskusija v javnosti in tudi ev. dru-
gačni zaključki, kot so jih predlagali sestavljavci pravopisa, ne bi niti najmanj
narušili avtoritete sestavljavcev, ampak bi pokazali, da rešuje pravopisna
komisija vprašanja demokratično in z vseh strani. Ob razpravljanju o novem
slovenskem pravopisu omenjamo to zaradi tega, ker je morda najbolj drastično
izmed predlaganih reform zadelo po izidu SP 62 neodobravanje s strani pre-
cejšnjega števila strokovnjakov in pišočih, obenem pa sprožilo vprašanje
»zaupnice« ali »nezaupnice« celotni pravopisni komisiji in s tem sestavljavcem
pravopisa sploh. V dosedanji polemiki v tisku in na konferencah se je pravo-
pisna komisija branila, da je bilo za diskusijo pred izidom pravopisa dovolj
možnosti. Kljub temu moramo poudariti, da je bilo vprašanje premalo jasno
postavljeno, resničnih strokovnih sestankov, kjer bi se te stvari z vseh strani
strokovno pretresale, pa pri nas ni. Razen tega so bile obljubljene dublete in
možnost, da se ustali (vsaj v primeru -alee, -ilec, akcentuacije nekaterih gla-
golov itd.) ta ali ona forma. Pri tem predvsem preseneča sklicevanje na avto-
ritete: »... Nimajo pa prav tisti, ki kar vprek zabavljajo samo zato, ker pra-
vopis ne streže njih osebnemu okusu ali ker jim nekateri od sestavljavcev ni
pri srcu. Taki očitarji naj bi vendarle pomislili, da je pri novem SP sedem
104
jezikovno izobraženih ljudi skozi tri leta trdo delalo ...« (A. Bajee, Rast slo-
venskega knjižnega jezika, 1951) — in — »Toda novi SP so pripravili najbolj
poklicani slovenisti in izdala ga je naša najvišja, najpomembnejša in najavto-
ritativnejša znanstvena in kulturna institucija, kar je na naslovni strani
novega SP 1962 natisnjeno z velikimi črkami. Ali je moč ob vseh teh dejstvih
zdaj postavljati trditev, da gre pri takem resnem delu in pri takšni izdaji SP
šele za nekakšen »pravopisni predlog« in da je zdaj treba pravopisna vprašanja
vnovič pretresati ter sporno problematiko urediti ex off o?« (Rado Bordon, avec,
ivec, — alee, ilec; Naši razgledi št. 258, str. 373). Zaradi zamujene priložnosti
za strokovno diskusijo, ki bi zanjo morala komisija zares poskrbeti, ni mogoče
sedaj slepo sprejemati reform, ki so po izidu pravopisa sprožile vihar, ampak
je treba poskrbeti za strokovno analizo problema. Pravopisna komisija pri tem
ne bo utrpela škode, če je ravnala v tem primeru neutemeljeno, bo morala
sprejeti kritiko. Zdi se pa, da so nekatera področja našega javnega življenja za
kritiko še vedno precej občutljiva in da se strokovni presoji veliko rajši po-
stavlja nasproti nezmotljivost avtoritete. To načelo je sicer lahko konstruk-
tivno, utegne pa imeti — in jih pri vrednotenjih pojavov slovenskega knjižnega
jezika tudi že ima — škodljive posledice. Ce bi pa upoštevali zgoraj predlagani
način dela, bi prišli pred izidom priročnika načela pravopisa in strokovni ugo-
vori zoper nje v javnost pravočasno, to pa bi z ene strani približalo proble-
matiko knjižnega jezika nelingvistom, ljudem, ki ta jezik uporabljajo kot svoje
izrazno sredstvo, obenem pa bi bila to najbolj konkretna javna manifestacija
občutka odgovornosti sestavljavcev pravopisa do javnosti, ki pravopis uporab-
lja in ga potrebuje bolj od strokovnjakov. Da vzamemo samo primer' -alee,
-ilec: pravopisna novost brez poskusnega snopiča ni mogla biti ocenjena,
kajti načelo samo brez gradiva nikoli ne more jezikovnega problema v celoti
prikazati. Za potrdilo te trditve navajamo argumentacijo o tem problemu v
referatu prof. A. Bajea (JiS VI, 91 d.):
»Kolikšna je moč črke in tradicije, kažejo tudi odgovori na anketo pra-
vopisne komisije glede pisave imen za delujoče osebe, ki naj bi se poslej
pisala -avec, -ivec. Zgodovina jezika upravičuje samo pripono -vec. Tako
so pisali Slovenci od Trubarja do vključno Prešerna (ah, malo postojva,
preljubi plesavec — in vseh gozda prebivavcev!). L. 1862 so Svetec, Lev-
stik in Cigale prevzeli hrvaško pripono -lac, ki se je tam po analogiji
zelo razmahnila, čeprav tudi sh. pozna pripono -vac, n. pr. skakavac.
Toda vtem ko je hrvaščina ohranila velarnost 1-a in ima v rodilniku
vladaoca, so pri nas pod vplivom pisave in po obrnjenem pravilu: govori,
kakor pišeš, jeli izgovarjati vladalca. Pleteršnik piše dosledno -vec, Skra-
bec. Leveč in Breznik do 1. 1935 predpisujejo isto. Lahko rečemo, da
Svetčeve reforme ni sprejel noben slovničar. Šele 1935 se je Breznik vdal
pod nekim pritiskom, vendar le nerad. Sedaj je nedosledna pisava na -lec
v rabi nekako 25 let. Vtem ko je bila prejšnja pisava enotna, dosledna in
preprosta in je podpirala pravilno izreko, ima pisava na -lec vse polno
izjem: pivec, delavec, brivec, volivec, ponavljavec, kujavec, bahavec,
lučavec, razdiravec, spavec, ščipavec, tajivec, tarnavec, vejavec itd. —
po SP 1950.«
Zelo težko je samo na osnovi enega sufiksa in preden se spozna vsa daleko-
sežnost reforme, uspešno ugovarjati. Seveda bi tudi kritiku primerjava teh
izvajanj z Breznikovimi, pa tudi Skrabčevimi, pokazala, da je treba vprašanje
sodobneje analizirati, Breznik namreč pravi v Slovenski slovnici, 1916, s. 31 d.:
105
»Ker se od 17. stoletja sem í v izreki ne loči od v, sta se v pisavi oba gla-
sova začela zamenjavati. Vsled tega pisava pogostoma med 1 in v oma-
huje ali pa se rabi 1 namesto v ali v namesto 1. Pisava omahuje med
prvotnim v in poznejšim 1 zlasti pri imenih delavnih in delujočih oseb,
kjer je prvotna končnica -ivcc, -avec, -ivka, -avka. Sedaj se piše: bravee,
bravka (prvotna oblika) in bralec, bralka; igravec, igravka in igralka itd.
Vendar se piše prvotni v še v sledečih primerih: brivec, pivec itd. Dalje v
primerih, kjer je 1 v deblu: volivec poleg volilec itd. Posebej pa pomni,
da imajo 1. imena oseb, ki so kaj storile ali trpele in 2. izvedenke iz
samostalnikov na -lo (prvotno iz -dio) končnico -lec, -Ika, -Inik, -Inica
itd. Piše se samo 1: 1. umrlec, prišlec, pogorelec,- osamelec, volilec (kdor
je v posameznem primeru volil), prelec, prebivalec; 2. črnilec, motovileč
itd. Pomni še: palec (1 spada k deblu!), umivalnik, klečalnik, pokalnica,
kokalnica, velnica (iz vejalnica), selnica (iz sejalnica), kuhalnica. Dalje
omahuje pisava med v in 1 n. pr. skladalnica in skladavnica, skladovnica;
muhalnik in muhovnik itd ... namesto prvotnega v se piše 1 večinoma pri
vseh končnicah -alen, -ilen, -alnik, -ilnica itd.: dajalen, dajalna, dajalno,
hladilen, kazilen, vodilen itd. Vendar se piše prvotni v še v sledečih
primerih: pitaven, pitavna živina itd. Dalje, kjer jé 1 v deblu: voliven,
deliven, ponavljaven poleg volilen, delilen, ponavljalen. Pravilen je 1 pri
izvedenkah iz dovršnih glagolov, n. pr.: dopolnilen, dopolnilna, zadostilen,
zmagalen, odločilen. Opomnja. Pisavo bralec, bralka, vodilen, dajalen,
dajâlnik itd. so uvedli naši pisatelji po 1. 1862 iz hrvaščine, kjer pa ta
pisava tudi ni prvotna, marveč po analogiji tistih primerov, kjer je !
upravičen. Prvotna končnica -lac je v hrvaščini kakor tudi v slovenščini
le v takih besedah, ki pomenijo človeka, ki je kaj storil, dovršil ali pre-
trpel; navadna je ta končnica tudi v spovkah in priimkih; naposled pri
imenih, izpeljanih iz samostalnikov srednjega spola na -lo (iz -dio); ubi-
lac: kdor je koga ubil itd. Starejši spomeniki hrvaški poznajo pri imenih
delavnih oseb le -vac (n. pr. vladavac). Iz primerov, kjer je končnica -lac
pravilna, se je v hrvaščini tako razmnožila, da je staro obrazilo -vac pri
imenih delavnih oseb skoraj popolnoma izpodrinila. — Glede izreke v
primerih, kjer se piše 1 za prvotni v, je posebej pomniti, da je organska
izreka v; 1 more opravičevati le splošna raba. § 43. Splošno pravilo, da se
1 na koncu zlogov, pred soglasniki (razen j) in pred polglasnikom izreka
kakor trdi 1, oziroma kakor u (w), je veljalo nekdaj brezizjemno; tekom
časa pa je za nekatere primere prišla v navado izreka srednjega 1. Taki
primeri so (navaja izjeme: daril, z drhalmi, deželni itd.)...«
Ob slovnici 1916 bi predvsem vprašali, kako to, da se že glede na Breznikovo
trditev, da je hrvaško -lac izpodrinilo prvotno -vac, niso sestavljavci SP 62
pozanimali za resnično stanje v srbohrvaščini in da jih v primeru, da bi ugo-
tovili pravilnost Breznikove trditve, to ni napotilo na novo analizo slovenskega
stanja. Še jasneje pa se kaže, da sufiksa -vec in -lec in izpeljanke iz tega
sufiksa v Breznikovi zgodovinski osvetlitvi tega problema v kritiki Levčevega
pravopisa (DS 1913, 14, 15), kljub zelo tehtnim ugotovitvam niso prikazani
tako, da bi to lahko zadovoljilo sodobnega jezikoslovca ali sestavljavca pravo-
pisa. Vsa polemika — zlasti pa stališča sestavljavcev pravopisa — namreč pre-
malo' upošteva dejstvo, da v jeziku eksistirata dve možnosti iz nekdanje
pozicije -i; možnost -u in možnost -I (srednjega 1). To velja tako za pisavo
kakor za izgovor. Jezikovno realnost predstavlja zato v novejših izrazih ali
izpeljankah -I- kot glas in črka; med obema tipoma pa je razumljivo omaho-
106
vanje, ker meja med obema tipoma ni jasno zastavljena. To ne velja samo za
knjižni jezik, ampak prodira takšno stanje — čeprav še ni ugotovljeno, v
kakšnem obsegu — tudi že v dialekte. Dosedanji uzus v pisavi, ki se je kljub
raznim dokazovanjem vztrajno oprijemal pisave z -I-, ne more biti zato zgolj
rezultat napačnega pojmovanja funkcije pisane besede v jeziku, ampak je v
takem obsegu lahko samo nov jezikovni pojav, ki ga je treba vsestransko
osvetliti. Pravopisna komisija tega problema ni skušala na novo pretresti. Ta
dejstva opozarjajo, da ni mogoče sprejemati pravopisa nekritično in samo
zaradi avtoritete sestavljavcev. Vrednost pravopisa 1962 in njegove pomanj-
kljivosti pa bo zato lahko pokazal šele temeljitejši pretres.
(konec prihodnjič)
Ob monografiji Gojmira Antona Kosa
Janez Pirnat
Izid najnovejše slikarske monografije Antona Gojmira Kosa (DSZ 1962) in
uvod, ki ga je monografiji napisal Zoran Kržišnik, odpirata vrsto vprašanj, ki
bi jih v nadaljnjem skušali osvetliti. Ker se moramo omejiti v obsegu, smo pri-
siljeni odreči se podrobni analizi slik in besedila. Zato za oboje računamo, da
je bralcu poznano.
Ker se je besedilo monografije izčrpalo v formalnih razčlenitvah posameznih
slik in v določitvah razvojnih faz slikar j eve poti (kar je zaenkrat razumeti kot
nepodprto trditev), nam je treba izpolniti zanemarjeni del. Ta zadeva potrebe
tako imenovane duhovne atmosfere, ki se je porajala v naših družbenih raz-
merah od dvajsetih let dalje.
Razumljivo, da je pogajala množica socioloških dejstev tega časa različne mate-
rialne in duhovne potrebe in da še tako vsestranski posameznik ni mogel biti
udeležen pri vseh hkrati. Zanimivo pa je, da je G. A. Kosa vznemirjalo prav
dejstvo, ki je bilo dovolj značilen odraz raznolikih ekonomskih in socialnih
nasprotij na duhovnem območju. Tu se je pojavila zmešnjava nazorov, relati-
vizem posameznih načel in pojmovanj, skratka vse tisto, kar so takrat ozna-
čevali z razklano dobo, s prelomom dveh svetov itn., vse, kar je najbolj
neposredno doživljal v tej obliki — predvsem izobraženec. Spopad z duhovno
neenotnostjo je bil za izobraženca neizbežen, ni bil omejen na socialni izvor
posameznika, kot splošen pojav v duhovni atmosferi je nujno vplival na odlo-
čitve, ne glede na to, v kateri smeri so se kasneje razvijale. Na samem začetku
slikarske poti G. A. Kosa (1919) najdemo izjavo, ki nam nekoliko približa in
delno tudi pojasnjuje kasnejši razvoj njegovega slikarskega ideala:
»Kaka enotnost duha preveva umetnost prejšnjih dob, a te enotnosti iščemo
zastonj v naših dneh, kajti preveč mnogolično je življenje našega časa in pre-
več različnih svetovnih naziranj obstaja, da bi mogla nastati umetnost, prepo-
jena z enim duhom.« (Umetniški zbornik). V slikarjevi, še danes dovolj razum-
ljivi, potrebi po duhovni enotnosti, ki je nekoč prežemala umetnost, je zaobjet
dobršen del problematike tistega časa, ki je na likovnem področju pogajala
107
sorodne težnje in protitežnje, kot na ostalih področjih človekove ustvarjalnosti.
Kakor na teh, je tudi v umetnosti nastajala vrsta različnih odgovorov, med
katerimi ima slikarstvo G. A. Kosa posebno vidno mesto morda prav zato, ker
je zasledovalo — spričo objektivne situacije — docela nenavaden, nemogoč in
celo paradoksen ideal slikarstva, ki bo prežeto z »enotnim duhom«.
Temu namenu je bilo neogibno potrebno žrtvovati mnogostransko povezanost
z zunanjim svetom takratnega doživljanja, z njegovimi občutki zmede, nestal-
nosti, relativnosti in obrobnosti. Potrebno je bilo na vseh straneh postaviti meje
in znotraj teh poiskati trdno, nespremenljivo postavko. Na to, naj svoj občutek
oprt, je G. A. Kos sprejel v svoj (slikarski) svet le tiste predmete, ki jih je
močno in neposredno doživljal kot svoje. V tem smislu je izjavil: »Tudi najpre-
prostejša stvar more biti lepote glasitelj, kajti lepota je vse, kar ima značaj.«
(Umetniški zbornik). Trdnost slikarjevega občutka se je na ta način ohranjala
tem bolj, ker se je opirala na obliko umetnosti »prejšnjih dob« in ne na mnogo-
lične oblike, ki jih je ponujala trenutno aktualna smer. Leta 1929 pravi slikar:
»Bal sem se novotarij, boril sem se vselej zoper modo enodnevnico.« (Prav tam).
A. G. Kos je začel tako v svojem delu na svojski način združevati živo, nepo-
sredno, sodobno doživljanje strogo omejene realnosti s klasično obliko, kateri
bi našli, po mnenju Izidorja Cankarja, stilnih sorodnikov »...šele pri velikih
slikarjih minulih časov, s katerimi ga ne druži zunanji videz, pač pa isti pogled
na svet, isti duh in volja.« (Glej uvod v monografijo 1951). Na klasični način
podprta sigurnost slikarjevega občutka se je kasneje le razvijala in bogatila
ob različnih umetnostnih smereh, ki so spremljale njegov razvoj (ekspresi-
onizem, fauvizem, kubizem in abstraktna smer).
Čeprav se dodobra zavedamo pomanjkljivosti vsake opredelitve, bi ob tem
slikarstvu le uporabili znano prispodobo, da je umetnost posebne vrste zmaga
nad stvarnostjo, razrešitev nezdružljivih nasprotij, ki jih slikarju ne postavlja
le čas in okolje, pač pa tudi le njemu lastne posebnosti, med katere je vklenjen,
ali če hočemo razpet, z dovolj neusmiljeno logiko življenja. Tu nam je le opo-
zoriti na že ugotovljeno (primerjaj besedilo monografije 1962) izrazitost sli-
karjevega čutnega dojemanja, hkrati z naravnost asketično stvarnostjo omeje-
vanja v načinu podajanja. Značilnosti omejevanja, ki jih točno določa avtor
besedila (od Velikega piknika do Tulipanov II), se nam kažejo kot nujnosti, ki
jih je moral slikar sprejeti, če je hotel slediti svoji slikarski viziji.
Interpretacija Zorana Kržišnika prikazuje ugotovljeno omejevanje kot proti-
utež impresionistični »radosti videnja«, kot tezno »poezijo obstajanja« — »ne-
kak pars pro toto vesolja«, ki razen tega, da je tak, izžareva vrsto posledic v
moralnem svetu in je »umetniški pendant zahteve po sožitju v življenju —
osnovne morale naših dni.« Zdi se, da se dejanska vrednost obravnavanega sli-
karstva do precejšnje mere izmika takim navezavam na posamezne izvzete
predpogoje, ki bi igrali polno soustvarjalčevo vlogo vendar le v sklopu celotnega
osebnega in družbenega dogajanja. Slikarstvo G. A. Kosa je reševalo oseben
paradoks hkrati s paradoksom sedaj že poznane duhovne klime. Združevanje
nezdružljivih, nasprotujočih si vsebinskih in oblikovnih polov, je moralo biti
pogojeno vsekakor v bolj organskih, bolj aktualnih potrebah — če hočemo
priznati temu naporu polno vrednost umetnosti — more imeti oznaka tega
»hkrati filozofskega in pesniškega koncepta« le drugotno ceno. Ker predstavlja
v besedilu edini poskus družbene aktualizacije umetnosti G. A. Kosa, ima
nehote osrednjo vlogo. Slikarjevo mnenje, izraženo leta 1929, nas v tem po-
trjuje:
108
»Vedno sem mislil, da je mogoče zgolj s eredstvi likovne umetnosti, to je zgolj
z obliko samo, doseči umetnostni ideal. Zame so filozofske ideje stvar drugega
reda pri slikanju. Vselej sem bil zoper vnašanje razumskih elementov v likovno
umetnost.« (Umetniški zbornik).
Vse ugotovitve, ki jih prinaša formalna analiza slikarskega dela G. A. Kosa
v besedilo monografije, potrjujejo izraženo domnevo, ki nam osvetljuje slikar-
je vo potrebo po zgraditvi trdnega, z enotnim duhom prežetega sveta, v katerem
ima vsak predmet svoje odrejeno mesto, v katerem — navkljub zunanjim
mnogoličnim naziranjem in »modam enodnevnicam« — ni slučajnosti, ne dvo-
reznih čustvenih razpoloženj, ampak red, zakonitost in trajnost povezanih
odnosov. »Toda to ni« — kot pravi slikar sam — »neka pusta, brezdušna mate-
matika, to je tista notranja zakonitost, ki daje umetniški pomen tudi arhitek-
turi.« (Primerjaj citat v besedilu).
Ce nam pomeni arhitektura — mimo lepih razčlenjenosti sten — predvsem
ograjevanje brezmejnega prostora, ustvarjanje notranjega, v katerem je prav-
zaprav smisel in vsebina naših človeških meril, omejuje slikarska arhitektura
G. A. Kosa sicer neoprejemljiv, toda občutkom dovolj dostopen prostor za vsa-
kogar, ki mu je mnogoličnost sodobnega življenja izostrila potrebo po enotnosti
in urejenosti. V tem smislu ostaja to slikarstvo aktualno še danes, njegova
angažiranost v potrebah naše sredine ni prenehala, ampak se je spričo svoje
komunikativnosti celo povečala.
Nov paradoks tega slikarstva nikakor ni samo zasluga umetnika, ki se je v
poslednjih tihožitjih v vseh ozirih še ostreje ogradil. (Posledica teh omejitev
je barvno kompozicijsko bogastvo izrednih vrednosti.) Je tudi zasluga splošne
situacije v likovni umetnosti, ki je širokemu krogu zaprla možnost komuni-
ciranja, hkrati pa pozitivno poudarila estetske vrednote samih oblik.
Ugotovljene omejitve obravnavanega slikarstva gredo že spočetka v treh
smereh: v smeri omejevanja v izbiri predmetov pri posameznih zvrsteh —
portret, figuralna kompozicija, pokrajina, tihožitje — kjer se znova in znova
pojavljajo inačice istih tem. (Primerjaj slikovno gradivo obeh monografij).
V smeri prostorskega, ploskovnega oziroma kompozicionalnega obravnavanja
posameznih tem, kjer precej brezobzirno sugerira slikarjevo hoteno omejitev
hkrati z voljo, ki se ne spogleduje z gledalcem, ampak ga stvarno sooča z dejstvi.
Na slednje pristaja gledalec, kolikor bolj je občutil vdore mnogoličnosti zuna-
njega sveta v svoj osebni svet, kolikor bolj je ogrožena sigurnost njegovih
občutkov, skratka, kolikor bolj čuti potrebo po varni trdnosti, zgrajeni poveza-
nosti in barvni ubranosti.
Na slikarsko vizijo G. A. Kosa, gledalec ne pristaja samo zaradi njene komu-
nikativnosti, pristaja na njeno objektivnost, ki je dosežena z načinom poda-
janja: predmetov prav nič sramežljivo ne skriva, pač pa jih potiska kolikor
mogoče v prvi plan in še naprej čez rob slike. Ne skriva sredstev, s katerimi
podaja, ampak jih grobo kaže — tako je vidno platno, tako je vidna risba, tako
pastozen barvni namaz z lopatico, tako sledovi barvnega razredčila, njegovi
madeži in razlivanje. Tako mora zagledati gledalec pred seboj to, kar Kosova
slika je, ne iluzija neke resničnosti, ampak resnica iluzije. To je način poda-
janja, ki z vsemi razpoložljivimi sredstvi ruši iluzije resničnosti, da bi na novo
zgradil in ohranil resnico slikarstva. Od tod hkrati izhaja prepričljivost in
objektivnost slikarstva G. A. Kosa.
109
Tretja smer omejitve je barvna: na začetkih razvoja pretežno podrejena pla-
stični zamisli tektonske zgradbe, kasneje, ob pokrajini, razvita v odprto, kon-
trastno doživetje svetlobe in sence, v zadnjem času pa izrazno tako osredotočena
in bogata, da zlahka prezremo izredno racionalizacijo njene uporabe.
Opisane smeri slikarjevega omejevanja, ki so izstopale v razvoju enkrat na
prvi, drugič na ostalih straneh, nam osvetljujejo pot, po kateri se je slikar
bližal svojemu idealu enotnega duha, ki bi preveval umetnost. Voljo, ki jo
je hoja za ciljem zahtevala, je dovolj jasno izrazil sam: »Hočem biti čisto sam
svoj, tak, kakršen sem.« (Umetniški zbornik). Iz načina podajanja, ki smo ga
skicirali zgoraj, pa je razvidna slikarjeva vera v resnico iluzije, v umetnost,
ki je bila potrebna kot trdna opora za njegovo delovanje.
Ugotovitve oblikovnih posebnosti smo povzeli po obstoječih analizah (primerjaj
bibliografijo v monografiji 1962), zavedajoč se dejstva, da smo se omejili le na
osnovne poteze in da smo morali zanemariti oris posameznih razvojnih obdobij.
Na podlagi formalnih analiz posameznih slik podaja Zoran Kržišnik v besedilu
sledeče zaključke: slikarstvo G. A. Kosa »ima zagotovljeno trdno mesto med
tistimi umetniki jugoslovanskega kroga, ki so tradicionalne vrednote uspeli
združiti z novimi in najnovejšimi dognanji, ki jim podrobno poznanje metiera
omogoča tvegati drzne eksperimente in vendarle ustvarjati umetnine s pridihom
dokončnosti, klasičnosti. Mimo Kosa ni šel neopažen noben sodobni poskus;
poglobiti intelektualno ali emotivno vrednost slike s študijem obrisa, s kompo-
zicijsko novim izpopolnjevanjem dvodimenzionalne ploskve, s podrobnejšim
interesom za materijo, strukturo predmetov organskega in neorganskega sveta.
Predvsem pa ni izpustil nobene priložnosti eksperimentirati z barvo: zrahljal
jo je in jo napel, jo intenzificiral in omilil, jo proučeval samo in v odnosu
z drugmi barvami in dognal do take popolnosti, da sodi trenutno med velike
jugoslovanske mojstre barve.«
V navedenem odlomku obravnava avtor slikarstvo G. A. Kosa kot nekakšno
panogo znanstveno tehničnega ustvarjanja, v katerem igrajo poglavitno vlogo
»najnovejša dognanja, eksperimenti, sodobni poskusi, podrobni interesi za ma-
terijo in strukturo predmetov organskega in neorganskega sveta ter prouče-
vanje barve.« Podobni, enostranski, v svetu sodobne inteligence zelo razširjeni
odnos do umetnosti, ki si prizadeva iz umetnosti narediti predmet eksaktnega,
znanstveno tehničnega raziskovanja, je zavrgla kritika najrazličnejših nazorskih
smeri.
Kar zadeva »klasičnost in dokončnost« slikarstva G. A. Kosa, se skupno z
avtorjem navezujemo na opredelitev dr. Izidorja Cankarja (primerjaj besedilo
monografije 1951). TežkO' pa je sprejeti brez predhodne poučitve kot oznako —
»nova in najnovejša dognanja« ter »drzne eksperimente«.
Za umetnost vsekakor ni preveč značilno to, da bi bila uporabna v splošnem,
tehnično produktivnem smislu. V tem pogledu jo bolj označuje njena neupo-
rabnost. Ustvarjanje, ki se usmerja k take vrste neuporabnim smotrom, bi po
logiki moralo biti zelo stopnjevano in osredotočeno ustvarjanje, v vseh smereh
bolj koncentrirano in bolj usmerjeno k zastavljenemu smotru, kot splošno,
tehnično produktivno ustvarjanje. Znana prispodoba o umetniku, ki vse živ-
ljenje ustvarja eno samo delo, ilustrira prav stopnjevano usmerjenost k zastav-
ljenemu cilju, ki zanj ni nikoli zadovoljivo uresničen v posamezni stvaritvi.
Umetnikova potreba po nepretrganem ustvarjanju nedvomno izhaja tudi iz
njegove večne nezadovoljenosti z že doseženimi uspehi in v tem smislu je
liO
vsako pravkar začeto delo (za umetnika) hkrati nov poskus, tvegan eksperiment
in po uspešno zaključenem delu tudi novo dognanje. To je zelo splošna oznaka,
veljavna za umetnike najrazličnejših stilnih smeri in velikih medsebojnih
časovnih razponov.
Lahko bi sklepali, da avtor navedene oznake ni razumel v tem pomenu, ampak
z njo meri na naš čas, na moderno umetnost in njeno eksperimentalno poreklo
v sklopu sodobnega načina doživljanja. Vendar eksperimentalnega vidika umet-
nosti ni podrobneje razvil, niti ni pokazal temeljev, ki ga pogajajo. Zato
zaenkrat nismo dolžni verjeti, da »novo in najnovejše dognanje« ter »drzen
eksperiment« nosita že sama po sebi umetniško kvaliteto.
Kar zadeva slikarstvo G. A. Kosa v celoti, menimo, da ga na splošno označuje
stopnjevana usmerjenost k zastavljenemu cilju v enaki meri kot dejstvo, da
je na prehojeni poti napravil marsikateri poskus ter dosegel prenekatero do-
gnanje. V svojem osnovnem razmerju do sveta ohranja slikarsko delo G. A.
Kosa tudi v zadnjem obdobju (tihožitja) vse posebnosti prejšnjih. Poslednje
obdobje kaže še doslednejšo omejitev, ki omogoča slikarju še močnejše bogastvo
vsestranskih slikarskih odnosov. Podobno razvijanje in bogatenje opazujemo že
od nekdaj pri umetnikih, ki so dosegli zrelo dobo ustvarjanja. Doslej so razla-
gali strokovnjaki ta pojav kot posledico bogatih življenjskih in praktičnih
izkušenj. Dvomimo, da je princip »novih in najnovejših dognanj«, ki nam ga
ponuja avtor, tvoren prispevek k obstoječim razlagam.
V naslednjem, zaključnem odstavku besedila je avtor uporabil poetično nekoliko
privzdignjen ton, po katerem bi mogli sklepati, da je sam občutil pomanj-
kljivost prejšnjega:
»G. A. Kos se nam torej v svoji doslej zadnji fazi predstavlja kot izrazit
kolorist. Izbor iz njegovega razvoja nas spodbuja k domnevi, da je barva njegov
najbolj lastni, najbolj intimni slikarski izraz, poetični element v svetu od
vekomaj, tudi v današnjem svetu, čeprav ga gleda sodobni človek in umetnik
s trpko treznostjo. Barva je fantazijski, več, fantastični element. Njena nikoli
do kraja izmerljiva kvaliteta, njena notranja ,skrivnost', sladko pomirjevalni
učinek njenih sozvočij in rezka vznemiri j i vost njene intenzivnosti so notranja
nujnost za umetnika, ki mu je enako tuj patos kot sentimentalnost in ki mu
— pri vsej čutni sprejemljivosti — svet videza ne pove ničesar v primeri s
svetom bistva. Za to bistvo, za ta izraz vesoljstva v omejenem koščku resnič-
nosti se bije boj, v njem je dramatičnost in poezija Kosovih platen, velike,
radostne zmage umetnosti nad kritičnirn, treznim, dvomečim človekom današ-
njega dne.« V dosedanjem obravnavanju smo skušali osvetliti nekatera splošna
ozadja te zaključne oznake. Izrazita vizualnost slikarskega dela G. A. Kosa\
trdnost njegovega slikarskega občutka je dejansko zmaga nad splošno nesi-
gurnostjo in okrnjenostjo teh občutkov pri sodobnem človeku, se pravi, zmaga
nad mlahavostjo našega vizualnega dojemanja.
Oznaka »bistva« kot borbe »za izraz vesoljstva v omejenem koščku resničnosti«
je neopredeljiva, ker je ne moremo navezati na konkretne izsledke stvarnih
analiz. V besedilu, ki uvaja slikovno gradivo in katerega končni namen je le
razlaga otipljivega slikarskega pojava, dobi ta kozmična navezava absurden
predznak iracionalizma.
Nedvomna je avtorjeva ugotovitev, da ima G. A. Kos trdno mesto med »umet-
niki jugoslovanskega kroga« in da kot izrazit kolorist »sodi trenutno med velike
jugoslovanske mojstre barve«. Taka ocena ne prinaša opredelitve mesta in
111
vloge slikarstva G. A. Kosa v mejah slovenske umetnosti. To slej ko prej
ostane odprto. Ce naj sprejmemo oznako v tej obliki, bi pričakovali odgovor
na dve vprašanji: Katere stilne značilnosti slikarstva G. A. Kosa se navezujejo
na stilne posebnosti umetnikov jugoslovanskega kroga — ter — kje lahko
v mejah tega kroga (razen v slovenski umetnosti) opazimo odraz tvornih
posledic Kosovega slikarstva? Ker ni podobnih vprašanj ne odgovorov, nam
omenjena avtorjeva ugotovitev pove o sebi le to, da je formalna.
Splošnost in formalizem zaključkov ni le posledica formalnih analiz, ki zavze-
majo pretežen del besedila, ampak tudi rezultat dejstva, da se avtor ni dalje
spraševal, kakšne vrste danost je umetnikova vizija, potem, ko jo je uvodoma
opredelil kot danost. S sredstvi formalne analize je sicer možno ugotoviti,
kakšna je umetnikova vizija, nemogoče pa je povedati, zakaj je takšna. Dose-
danje obravnavanje je poskusilo izhajati prav iz tega vprašanja. Nekatera
vprašanja so dobila vsaj približne odgovore tako pri slikarju kot pri sredini,
v kateri je slikar deloval in še deluje.
Ker skušamo gledati na slikarstvo G. A. Kosa kot na celovit, a le razvojen
pojav, bi opozorili na opredelitev Izidorja Cankarja, ki nas opozarja, da »ne
moremo prezreti, da je (A. G. Kos) med Slovenci ustvaril nov stil, ki ga kljub
akupnim oznakam iste dobe bistveno razlikuje od sodobnikov.« (Glej uvod v
monografijo 1951). Mogli bi odkriti zanimiva vprašanja, če bi skušali slediti
tistim podaljškom, s katerimi se to slikarstvo kot celota na eni strani odpira
preteklosti, na drugi pa bodočnosti. Pri tem bi vede zanemarili tista umetnostna
dogajanja, ki so postopoma spremljala slikarski razvoj G. A. Kosa (ekspresio-
nizem, fauvizem, kubizem in abstraktna smer). To storimo tem laže, ker so jih
dosedanje opredelitve že precej osvetlile.
Izidor Cankar je ugotovil v uvodu k prvi monografiji, da je G. A. Kos zelo
pogosto uporabljal trikotniški sistem kompozicionalne zgradbe. To je izrazito
tektonski prijem, značilen za klasična obdobja umetnosti (Primerjaj H. Wölf-
flin-Kunstgeschichtliche Grundbegriffe), ki jih preveva enoten duh. Bilo bi
absurdno, če bi hoteli označiti impresionizem za tektonsko ali klasično obdobje
umetnosti, razen v smislu klasičnega obdobja modernega slovenskega slikarstva.
Vendar je zanimiv pojav že večkrat jasno opredeljena klasična trikotna kompo-
zicija Groharjevega »Krompirja«. Isti trikotniški lik bomo često opazili v
Jakopičevem delu, domala stereotipno in nepreštevno pa se pojavlja v sli-
karstvu na steklu, na poslikanem pohištvu, najdemo ga celo na začetnih posli-
kanih panjskih končnicah, skratka povsod v ljudski tvornosti. Kako je pri nas
s to obliko, moremo zaenkrat samo ugibati. Ce jo zasledujemo zgolj časovno,
nas pripelje v barok, ki ga je dr. France Stele označil kot osrednjo postajo,
»bistvo našega kulturnega razvoja zadevajočih označb: kranjski prezbiterij —
ljubljanski barok — slovenski impresionizem.« (Slovenski slikarji).
Bodočim piscem o umetnosti se tu nedvomno postavlja zanimivo vprašanje, ki
utegne prinesti bolj določene odgovore na domneve, da moremo tudi v mejah
moderne slovenske umetnosti govoriti o slikarski viziji kot o take vrste da-
nosti, ki ni opredeljena le subjektivno, ampak tudi objektivno (glede na sredino,
iz katere je umetnik izšel in v kateri se je že pred njim tako ali drugače
izoblikoval svojski način vizualnega doživljanja). V sodobni praksi navezujejo
posamezni pisci umetnikovo vizijo vse preveč enostransko na tiste umetnostne
smeri, ki so spremljale umetnikov zreli razvoj — dobo njegovega aktivnega
delovanja. Pri tem pa pozabljajo, da nam daje današnja znanost o človeku
112
vedno več tehtnih razlogov za prepričanje, da je tudi za umetnika zelo odlo-
čilno doživljanje v zgodnji in najzgodnejši dobi njegovega razvoja.
Ce bi skušali v zgornjem smislu stilnih posebnosti in povezav ali v kakršnem-
koli drugem smislu raziskati Jakopičevo, Jamovo in Strnenovo slikarstvo,
zadenemo na nepremostljivo oviro, ki je dovolj značilna za našo zavest o kul-
turnih potrebah. Gradivo treh impresionistov še ni obdelano — monografsko
niti približno tako predstavljeno — kot delo sodobnika G. A. Kosa.
Slikarstvo G. A. Kosa, ki je po slikarjevi izjavi »bliže arhitekturi kakor poeziji«,
dokaj ustreza idealu, ki ga je v preteklem razvoju našega slikarstva skušal
uresničiti Petkovšek. Pretehtanost slikarskih sestavin, zgrajenost kompozicije,
in težnja po ustvaritvi objektivne slikarske vizije so posebnosti, ki jih ne
moremo odreči poglavitnemu delu tega slikarja, njegovi sliki »Doma«. Ome-
nimo pri tem, da je tisti del mlade generacije, ki je izšel iz šole G. A. Kosa,
pokazal poudarjeno zanimanje za Petkovškovo delo. (Njegove slike so bile
pogosten predmet študijskih kopij, največkrat slika »Doma«.)
Potreba po idealu, ki bi bil sorodnem temu, ki ga je jasno in premočrtno ure-
sničeval G. A. Kos, je v sodobni slovenski umetnosti za zdaj komaj opazna.
Vendar nam je cena, ki jo uživa slikarjevo delo, zadosten porok za prepri-
čanje, da je vendar prisotna v občutkih ljudi, ki umetnost sprejemajo. V tem
smislu pa se to slikarstvo plodno odpira prihodnosti.
Administrativna balada
Miloš Mikeln
Reportaža v treh dejanjih s petjem, plesom in srečolovom
Nadaljevanje in konec
9. napis KAKO JE NEKI DIREKTOR ZLEZEL V NEKO PREDSEDSTVO
DIREKTORICA: Popolnoma odkrito vam bom povedala, da ... no, zadeva je
malo nerodna, ampak ne bova prav nič plesala okoli nje. Že dolgo mi
predsednik prigovarja, naj privolim, da nas zapustite in se preselite...
NAČELNIK: Ja, zelo ugodne pogoje mi nudijo. Višje dohodke ...
DIREKTORICA: Tako? Meni je pa rekel, da ne bo govoril z vami, dokler jaz
ne privolim!
NAČELNIK: Saj on res ni. Drugi.
DIREKTORICA: No, če že vse veste ... za naš zavod ste res dragoceni, ampak,
ko premišljam — ne bi si rada nakopala očitkov, da zaviram vaš osebni
razvoj, zlasti še ob takih pogojih, kakor pravite, da vam jih nudijo...
NAČELNIK: Že, ampak jaz ...
DIREKTORICA: Seveda vas ne bom zadrževala z odpovednim rokom.
NAČELNIK: Osebni razvoj, saj... hvala lepa, ampak ...
DIREKTORICA: Nikar se mi ne zahvaljujte. Opravljam samo svojo dolžnost.
Skrb za kadre je naša osnovna skrb. Torej velja: prvega greste tja, odpo-
vednega roka ne bomo upoštevali — z njimi se bom pa že jaz pogovorila.
Breda! Breda!
113
NAČELNIK: Saj, ampak ... dve oviri sta, tovarišica direktorica. Prevzel naj
bi posle, na katere se res ne spoznam, to je prva, druga pa ...
DIREKTORICA: Ne spoznate, lepo vas prosim! Kam pa pridemo, če bi vsi
delali tisto, na kar se spoznamo! Ob tem pomanjkanju kadrov!
NACELNIK: Seveda vem, ampak — vidite, druga ovira ...
BREDA vstopi: Prosim?
DIREKTORICA: Zberite mi vse načelnikove dokumente in mi jih dajte na
mizo. Pa odjavite ga pri socialnem zavarovanju.
BREDA gre: Prosim ...
DIREKTORICA: Nobenih uradnih govorov vam ne bom prirejala — to vam
pa le moram povedati, da bomo težko dobili človeka, ki vas bo nadomestil.
Breda! Kam je pa izginila? Breda!
NACELNIK: Ampak — saj jaz sploh nočem...
BREDA vstopi: Prosim?
DIREKTORICA: No, tovariš načelnik — v imenu ustanove še enkrat najlepša
hvala!
NAČELNIK se vda in gre: O, ni za kaj.
DIREKTORICA: Napisali bova pismo: pošiljamo vam zahtevane podatke o
našem bivšem načelniku, in tako dalje, vpišite vse, kar je treba, na koncu
pa takole: ker potrebujete te podatke, kakor ste nam sporočili, v kadrovske
namene, vam sporočamo, da imenovani tovariš od prvega dalje ni več
uslužbenec našega zavoda. To podčrtajte. Pišite: prosimo, da to vsekakor
upoštevate. S tovariškimi pozdravi.
BREDA: Tovariš Peter vas čaka.
DIREKTORICA: 2e grem, že grem.
Breda gre, direktorica stopi v sobo glavnega, — ne skozi vrata! — kjer jo
čaka Peter.
PETER: Poklicali ste me.
DIREKTORICA: Tako je. Tovariš Peter — zamisel imam. Kako bomo ošibali
odklone in slabosti Diskutanta. Kaj mislite, kako?
PETER: Zadnjič sem nekaj predlagal... no, pa ... res ne vem.
DIREKTORICA: Seveda. Vsega se mora človek domisliti sam. Vključili jih
bomo v naše predavanje! Ošibali bomo njihovo bolno prilagodljivost,
njihovo nesamostojnost, osmešili jih bomo! Jasno? V drugi del predavanja
vključimo prizor o Diskutantu!
Zatemnitev. Hkrati se osvetli prizorišče predavanja, na katerem so glavni,
urednica, urednik, teleprinter, nenormalno velike škarje in Peter, ki bere
vmesno besedilo.
10. napis ZAVOD ZA UGOTAVLJANJE ODKLONOV IN SLABOSTI
V SOCIALISTIČNI IZGRADNJI
NEKATERE DRUŽBENO ŠKODLJIVE PLATI
ČLOVEŠKEGA ZNAČAJA VCERAJ, DANES, JUTRI
PETER bere: Zanimiva bo ugotovitev, da je moč uporabljati komolce tudi
pasivno. Nasprotje je zgolj navidezno: ni rečeno, da nisi komolčar, če
komolce globoko skriješ, če se tako rekoč okoli in okoli obložiš s puhom
in blazinami, ter pustiš, da se obrega v tvojo mehko oblogo in da suva
vanjo, kdor hoče in kdor utegne — če te le ne suva po lestvici navzdol.
GLAVNI: Torej — kaj bomo imeli na prvi strani?
114
UREDNICA: Morebiti tale članek o mladini?
GLAVNI: Kaj pa pravi?
UREDNICA: Mladina ni slaba — slabo je naše mnenje o njej — to pa je naša
stvar, ne njena.
GLAVNI: Hm. Naprej?
UREDNICA: Pravimo, da mladini ni za sestanke — ampak, ali ne pomeni to,
da so naši sestanki dolgočasni, da na njih premlevamo postane zadeve?
GLAVNI: Te postane zadeve vrzi ven, za vsak primer. Drugo je v redu.
Dalje?
UREDNIK: Jaz imam tu nekaj o zlatih ribiških palicah. Poslal...
GLAVNI: Kaj smo zdaj ribiški list?
UREDNIK: Počakaj, da povem, kdo ...
GLAVNI: Dobro — kaj je s tem ribištvom? Kaj pravi v članku?
UREDNIK: Prosim, napisal ga ...
GLAVNI: Ne zavlačuj seje! Saj ne gre za osebe, gre za stvar! Kaj pravi
članek?
UREDNIK: Kaj vse včasih počnemo, da bi preskrbeli komu zlato ribiško
palico.
UREDNICA: Ne razumem.
UREDNIK: Zlata ribiška palica je prispodoba. Bom prebral: nekdo, ki je
zaslužen in vodilen, pride v leta, ko ni več elastičen in okreten. Človeku,
ki je dal družbi več kot drugi, je pokoj tudi bolj potreben. Namesto da
bi rekli tako, ga pa odrinemo na tako vodilno mesto, kjer ne more napraviti
posebne škode. Na koncu je sinekura seveda vsem očitna, izkaže se, da
je mož le pri zlati ribiški palici — in to je zanj mnogo manj častno kakor
pravi, krvavo zasluženi pokoj.
GLAVNI: Hm.
UREDNICA: Strinjam se: hm.
GLAVNI: Po mojem tole ne pride v pošte v.
UREDNIK: Poglej, kdo ga je napisal...!
GLAVNI: Zakaj pa nisi tega takoj povedal! V redu, gre noter.
UREDNIK: Bo se pa, po mojem, ta tovariš še kdaj pretegnil. Politično, mi.slim.
Preveč si prizadeva in vrta ... to ni dobro.
UREDNICA: Kakšen pa je politično pretegnjen človek?
GLAVNI: Se kaj za na prvo?
UREDNICA: Dolg je, če bi ga začeli na prvi strani, nadaljevali pa kje drugje ...
Neki arhitekt je poslal članek o ljubljanskem prometnem ...
GLAVNI: ... vozlišču?! Ne. Prosim — ne.
UREDNICA: Uredništvu lista Diskutant, dnevnik za pospeševanje borbe mnenj.
2e podnaslov vašega lista mi potrjuje, da sem se obrnil na pravi naslov...
UREDNIK: Ta nas pa ima v precepu.
GLAVNI: Ne pozabi, da gre za borbo naprednih mnenj! In v tem primeru je
jasno, da je napredno samo eno mnenje in to ... — sploh pa, ni govora.
V koš.
UREDNICA: Lahko rečemo, da članka nismo dobili.
GLAVNI: Tako je, nismo ga dobili. V redu, gremo naprej.
UREDNIK: Tule piše ... priporočeno.
UREDNICA: Lahko rečemo, da se je izgubil pri nas...
GLAVNI: Tako je, izgubil se je. V redu, gremo naprej.
UREDNIK: Tule na koncu pravi... kopijo članka sem poslal strokovnemu
društvu, tretjo kopijo pa ...
115
GLAVNI: Vseh treh kopij nismo izgubili, ampak, prosim, ne! Lepo prosim —ne!
Teleprinter zažene glasnejši hrup in trak hitreje teče iz njega. Urednik skoči
k njemu.
UREDNIK: Po teleprinterju dajejo plenum.
GLAVNI: Po teleprinterju dajejo plenum...
UREDNICA: Da je kak plenum te dni? Naš se še ni začel... ne vem ... Bo že
kaka lokalna zadeva.
GLAVNI: Ni važno — glavno je, da imamo plenum!
UREDNIK pregleduje nakopičeni trak: Referat — petindvajset tipkanih strani,
prvi diskutant kakih pet, drugi šest, tretji, peti, deseti, petnajsti disku-
tant ...
GLAVNI vzame velike škarje, vsi trije stopijo k teleksu: Koliko strani imamo
jutri?
UREDNICA: Jutri iziđemo na ... kateri dan je jutri? Osem strani.
GLAVNI reže od traku po meter dolge kose: Prva stran ... druga... tretja ...
četrta ... peta ... šesta ...
UREDNIK: Kaj pa mladina?
GLAVNI: Naj še malo odraste. Sedma ...
UREDNIK: Pa zlate ribiške palice?
GLAVNI: Se bomo še malo pozanimali, kolikšna riba je mož trenutno. Saj
veš — rotacija, če bo jutri še to, kar je danes... Za osmo stran pa malo
manj, da bo na njej še vremenska napoved. Zdaj pa prevajavcu vse skupaj.
Konec seje.
Urednik in urednica odideta, zavita v trakove s teleksa.
11. napis CASNIKARJEVA PESEM
Glasba, balerine. Uvodni takti. Glavni bi moral peti, pa ne poje. Se enkrat
uvodni takti, spet nič. Se tretjič — nič.
ZASTOPNICA GLEDALIŠKE UPRAVE nastopi: Prosim, zakaj pa ne pojete?!
Prosim!
GLAVNI: Jaz da bi pel? O, ne. Nimam glasu za samostojno petje. Ze v ljudski
šoli sem pel samo v zboru.
ZASTOPNICA: Ampak — avtor igre je predvidel na tem mestu petje! Pa
občinstvo, prosim vas... to so hkrati vsi tudi vaši bravci!
GLAVNI: Občinstvo me nič ne briga. Moji bravci tudi ne. Kam pa pride
novinar, če bi se brigal za bravee?
ZASTOPNICA: Dobro — naj potem jaz pojem, lepo vas prosim?!
GLAVNI: Da ne boste rekli, da vam nisem pomagal — svetujem vam Milana.
Tistega, saj se spominjate, ki je dal odpoved? On lahko poje.
Milan pride na oder. Glasba. Balerine zaplešejo četrtič.
MILAN recitira:
Plitka, širokoustna, gobezdaška,
pretenciozno surova v napadih,
sama pa za tujo surovost
histerično občutljiva;
neprenehoma pridiguje moralo,
pa jo neprenehoma žali;
kar se da smešno
116
meša patos in prostaštvo;
vedno na lovu za stvarjo samo,
ki pa jo vedno zgreši;
z enako domišljavostjo
stavi ljudski razumnosti nasproti
malomeščansko, učenj akarsko polizobraženost,
znanosti pa tako imenovano
zdravo človeško pamet;
bori se s knjižnim jezikom,
da bi mu dala tako rekoč čisto
telesni karakter;
Salomon in Marcolph,
don Kihot in Sančo Pansa,
in poje: ... sanjač in branjevec v eni osebi —
12. napis KARL MARX: Moralizirajoča kritika in kritizirajoča morala,
ZBRANI SPISI VI, Moskva 1933, stran 298
MILAN: Kari Marx, moralizirajoča kritika in kritizirajoča morala, zbrani spisi
šest, Moskva 1933, stran 298.
in poje: ... taka je ta naša obrt.
Sanjač in branjevec v eni osebi —
to sem jaz.
Skrbim, da služi državni potrebi
ljudski glas.
spet recitira:
Prodajam novice in sanjam o lepšem svetu
in manj umazanih časnikih,
kajti časniki so taki, kakršen je svet,
in umazani časniki so tiskano potrdilo,
da je svet umazan.
Seve, vseh umazanij tudi ne damo v časnike.
Nasprotno, tega se budno izogibamo.
Budnost je sploh časnikarjeva osnovna vrlina.
Buden pa sem — kar je res, je res!
Buden sem ...
in spet poje:
... tako, da zlahka preživel stoje bi
ta naš čas!
(Morebiti celo na glavi.)
Sanjač in branjevec v eni osebi —
to sem jaz!
Zatemnitev. Hkrati se osvetli uredništvo Diskutanta. Glavni gre iz svoje sobe
v tajništvo.
GLAVNI: Majda — četrt na tri je že. Gremo domov.
TAJNICA: Res je, štirinajst in petnajst.
MILIČNIK vstopi: Zdravo. Da vam odkrito povem — zdaj jih pa tudi jaz ne
razumem več.
117
GLAVNI: Nova odločba?!
MILIČNIK: Ja. Ali pride Zavod za odklone nazaj sem noter, ali kako — v
vsakem primeru, vi morate ven.
GLAVNI: Naj pride, kdor hoče — mi ostanemo.
MILIČNIK: To je vaša stvar. Saj poznate predpise.
GLAVNI: Predpisi, predpisi — ali so za nas ali so za ljudi?!
Zastor
Tretje dejanje
Prizorišče je isto, le da imata v novih prostorih zdaj svoji pisarni oba, direk-
torica in glavni urednik. Vsak ima svojo polovico sobe. Sredi prizorišča stoji
mizica s telefonom. Telefon zazvoni. Oba hkrati planeta k mizici, vendar glavni
prej prime za slušalko.
GLAVNI: Prosim? — Ne, tu je uredništvo Diskutanta. — Ne, Zavod pa res
ne vem, kje bi bil. — Prosim.
Vrneta se k svojim mizam. Telefon spet zazvoni. Spet planeta oba, ampak
tokrat je hitrejša direktorica.
DIREKTORICA: Halo? — Ne, tu je ZZUOISVSI. — Diskutant? Ze mogoče,
da je bil, ampak zdaj ga ni več, preselili so se. — Ne, kam, pa res ne
vem. — Zdravo..
Oba se vrneta k svojim mizam. Hkrati planeta v sobo Peter in urednik.
PETER in UREDNIK hkrati: To je nemogoče! Tako ne gre več! Telefon zazvoni.
Vsi štirje planejo k njemu in vsi štirje hkrati primejo za slušalko. Slušalko
dvignejo nad aparat in se molče, kakor v igri »kdo ho koga potisnil čez črto«,
borijo zanjo; slušalka lebdi v zraku nad aparatom in le včasih malo trzne sem
in tja. Potlej direktorica popusti slušalko, poklekne in se splazi k aparatu,
nagne glavo in prisloni uho k slušalki. Med pogovorom precej telovadi, da bi
obdržala obraz oh slušalki, ki se premika.
DIREKTORICA: Prosim. — Kako, kaj je s plenumom? — Ja, vem, da je
končan. — Ne, ničesar konkretnega ne o nas ne o Diskutantu. — Posebna
komisija! Pa kaj bo preiskala? — Posebna komisija... — Ja, ja, ja, hvala.
Hvala lepa.---Tako torej, tovariš urednik, na vrat dobite posebno
komisijo.
GLAVNI: Ni nikjer rečeno. Po vsem sodeč, dobite to komisijo na vrat vi.
DIREKTORICA: Po čem sodeč, prosim?
GLAVNI: Po vašem znamenitem predavanju. Tiste pesmi, ki jih tam prepe-
vajo — se vam zdijo zložene po zelo oportunih melodijah?
DIREKTORICA: Ha! Pa vaša osmrtnica ... Pa vaš današnji članek — kako
napravim kariero ...
PETER s časnikom v roki: Saj — ta članek! Kako napravim kariero! Ste
prebrali, tovarišica? Saj se tiče tudi vas!
DIREKTORICA: Kako ... mene ...?!
PETER bere: Naše življenje ni krvava renesančna drama. Zato tudi na poti
našega sodobnega karierista ni trupel z noži v prsih, in stopničke, po
katerih se vzpenja, niso življenja ljudi, ki so mu bili napoti — vsaj ne
njihova fizična življenja. Njegove stopničke so slab glas takih, ki so mu
118
bili napoti — kajti tako zlahka, kakor umažeš človeka pred drugimi,
tako zlahka je moč opraviti komaj še kak posel na tem svetu. Ha! Potem
pa cela štorija: kako je neki direktor odstranil nekega načelnika. Uma-
zanija! Mislite, da se to ne tiče našega Zavoda? Pa še kako!
DIREKTORICA: ... našega ... ne razumem ...
PETER: Kako napravim kariero! Ha!
DIREKTORICA: Saj ... gnusno ...
PETER: Je to vse, kar boste storili? Da rečete — gnusno?
DIREKTORICA: Ampak jaz — moj odnos do prizadetega tovariša ...
PETER: Tako je! Za vaš odnos gre! In za odnos Zavoda!
DIREKTORICA: Saj. Zdaj, ko vidim posledice ...
PETER; Ko pride do posledic, je prepozno! Naš zavod bi moral zavohati tako
reč na daleč, jo zaslutiti v kali!
DIREKTORICA: Saj, res je.
PETER: Vidite! Predlagam, da jo raziščemo do podrobnosti. Da prosimo ured-
ništvo Diskutanta, naj nam pove, kje se je to primerilo, imena pri-
zadetih ...
GLAVNI: Z veseljem, tovariši.
DIREKTORICA: O, vi z veseljem, seveda.
PETER: Čudim se, da v takih primerih ne objavite imen!
DIREKTORICA: Ne! Ne!
PETER: Zakaj pa ne? Prosim — zakaj ne?
DIREKTORICA: Hočem reči — ne... ne znajdejo se, tovariši pri tisku
mislim ... ostanki birokratizma, tisk je bil zgolj transmisija, še vedno je
premalo samostojen ...
UREDNICA privihra: Pri meni je neki pobesneli direktor ... nisem ga hotela
pripeljati sem, zaradi teh tu, vidiš... prosim te, vse mi bo razbil, pridi
tja! Prosim!
GLAVNI gre za njo: Ze grem, že grem. Kaj pa hoče?
UREDNICA hiti pred njim: Saj boš videl! Boš videl!
DIREKTORICA: No, to smo torej uredili.
PETER: Kako smo uredili? Nič nismo uredih! Ampak...
DIREKTORICA: V redu, tovariš Peter, v redu, že vem, kaj mislite. Da le spet
vem, kaj mislite. Tovariš Peter, ali umetniki še čakajo?
PETER: V avli so.
DIREKTORICA seže po telefonu: Poklicali jih bomo. Predavanje je sicer
sijajno uspelo ...
PETER: Je pač aktualno.
DIREKTORICA: Breda, pokličite umetnike! Se enkrat bomo pregledali cel
tekst predavanja. Ne, pokličite samo režiserja, drugi naj počakajo spodaj!
--Slišali smo pa tudi kritične pripombe. Imam jih zapisane ... tako
reč je zmerom dobro zapisati... ja, tule: prva slika ... prva slika... ja,
tisto prepevanje po prvi sliki. Čudna zmešnjava. Nekonstruktivno. Hja,
jaz se s to pripombo strinjam. Ni kaj.
PETER: Oprostite, jaz sem pa slišal, da je prav tisto petje dobra zamisel, ker
da ustvari pravo vzdušje ... ozračje ...
DIREKTORICA: Kdo je to rekel?
PETER: Znanec ... književnik ...
DIREKTORICA: Književnik, prosim vas, kaj pa ve književnik o ozračju? Saj
ni meteorolog!
Breda in režiser vstopita.
119
DIREKTORICA: Zdravo, tovariš režiser, sedite, prosim. Breda, pisali boste,
ostanite tu! Kje smo bili? Breda, zapišite: petje po prvi sliki gre v celoti
ven. Potem ... ja: v prvi sliki manjka nekaj o inkviziciji. Inkvizicija je
bila poglavitna značilnost tiste dobe, ker je nimamo, je naš prizor pretirano
zgodovinsko nepopoln.
REŽISER: Ce sem prav razumel, smo že od vsega začetka rekli, da ima vse
skupaj čisto drug namen, da ne gre za zgodovinski učbenik.
DIREKTORICA: Kdo pravi kaj o učbeniku? Potvarjati pa zgodovine kljub
temu ne moremo! Kritika, tovariš, je vedno dobrodošla, zlasti z vodilnih
mest! Breda, pišite: zaradi inkvizicije prvi prizor popolnoma spremeniti.
BREDA piše, vmes zabrni telefon: ... inkvizicije ... halo? — Ja, tu je. Trenutek,
prosim. — Za vas.
DIREKTORICA: Prosim. — O, prosim, tova ... — Ja. — Ja. — Ja. — Seveda,
kajpada, to je bil naš namen. — Strinjam se, prav gotovo! — Ja, dogo-
vorjeni smo z izobraževalnimi ustanovami. Ponovili bomo predavanje po-
sebej zanje, za njihove zastopnike iz vse republike. — Ja. — Najlepša
hvala, tova... — Zdravo, hvala lepa, zdravo!--Hja, to drži, da je
predavanje pritegnilo ljudi samo zato, ker nismo pretiravali z zgodovinsko
vernostjo. In ko razmišljam, da bi omenitev inkvizicije utegnila sprožiti
namigovanja na obdobje administrativnega socializma, zlasti v mlajših
kulturnih krogih, ki poznajo to obdobje zgolj po ustnem izročilu... Breda,
prečrtajte vse, kar je v zvezi z inkvizicijo! Dalje: ... drugi prizor — nekaj
imam tu zapisano, pa se mi ne zdi kompetentno. Navsezadnje pa je to
Cankar. Prirejen sicer, prizor je sestavljen iz dveh različnih, iz dveh dejanj
celo, ampak dobesedno po njem.
BREDA: Tu imam dopis, tovarišica direktorica — pritožujejo se nad Can-
karjem.
DIREKTORICA bere: ... zato je podoba takratnega slovenskega učiteljstva
v Cankarjevih Hlapcih posplošena. Niso bili vsi taki. Naš današnji učitelj
pa je... in tako dalje ... njegov družbeni položaj je bistveno drugačen,
zato zahtevamo... in tako dalje... opozarjamo, da so izrazili v zasebnih
pogovorih potrebo po takih popravkih tudi nekateri merodajni tovariši
na svetu za ... — Hja. Cankar je rad posploševal, to je res.
PETER: Ampak je le Cankar!
DIREKTORICA: Ime, samo na sebi, tovariši... Majakovski nekje pravi, da
je Marx rad kvartal. Potem sicer to preklicuje, vendar na koncu človek
ne ve, ali Marx je kvartal ali ni kvartal, skratka, Marxov odnos do kvar-
tanja ostane nejasen. Menda ne bomo zdaj razglasili kvartanja za veliko
vrlino, ker je baje Marx rad kvartal? To bi bil kult osebnosti, vidite. In
če si ne moremo privoščiti kulta Marxove osebnosti, potem je Cankar
sploh oplel, jasno. Breda, pišite: dodati kritiko Cankarjevega posploševanja
in prizor o pozitivnem sodobnem učiteljstvu. Dalje: ... o drugem delu
predavanja ni pripomb, pač pa so bile o tretjem delu, o prihodnosti.
PETER: Saj, na to se vsi spoznamo, na prihodnost. Ta nam je od vsega še
najbolj jasna.
BREDA dvigne slušalko z aparata, ki je zabrnel: Prosim? — Takoj. — Za
vas, prosim.
DIREKTORICA: Halo? — O, hvala, hvala, zamisel je bila res moja, trud je pa
kolektiven. — Saj ravnokar popravljamo. — Smo že, vaše pripombe smo
že upoštevali. Samo prihodnost še malo spremenimo, še ni popolnoma
120
izbrušena. — Tako? Mislili smo, da je le... — Res je, da niste ničesar
rekli, res je... — Seveda, tako je. — Hvala, najlepša hvala! — Zdravo,
s spoštovanjem želim zdravo!--Peter, pošljite umetnike domov. Da ne
bodo zaman čakali. Prihodnosti ne bomo spreminjali. Nismo kompetentni
za to.
PETER gre: Takoj.
GLAVNI pride, med vrati še govori svoji tajnici: Ni me, zapomnite si, ni me,
pa če pridejo vsi direktorji tega sveta! Pa Milana mi pokličite!
DIREKTORICA: Navsezadnje, če hočeš biti aktualen, imaš pač težave, ali ne,
tovariš glavni urednik? Ampak nazadnje pravilno stališče le prodre.
GLAVNI: Pravilno že mogoče, vaša pa ne bodo. Z nekaterimi ste ga krepko
polomili.
DIREKTORICA: Naj uganem, s katerim prizorom? S tistim, ki prikazuje ured-
niško sejo: prva stran ... in tako dalje...?
GLAVNI: Točno. Ampak to ni moje mnenje, da ne boste mislili. Po vašem
predavanju sem govoril s članom glavnega odbora...
DIREKTORICA: Ha! Dragi urednik, pravkar sem govorila s članom istega
foruma. On meni...
GLAVNI: Čakajte, da povem: tisti tovariš pravi...
DIREKTORICA: Da maček pač zacvili, če mu stopiš na rep. Pravi, da je to
naravno in da je prav.
GLAVNI: Niste me pustili do konca: ta tovariš je mimogrede, po naključju,
slišal pripombe najkompetentnejših ljudi. Prav o tej sliki, zlasti o tistem
petju. Ce sem ga prav razumel, bi utegnila komisija, ki je imenovana...
DIREKTORICA: Najkompetentnejših?
GLAVNI: Naj.
DIREKTORICA: Naj?
GLAVNI: Naj.
PETER vstopi, za njim Milan: Malo so se jezili, zakaj jih kličemo, če jih ne
potrebujemo ...
DIREKTORICA: Pokličite jih nazaj!
PETER: Zakaj? Saj prihodnosti ne bomo spreminjali?
DIREKTORICA: Spremenili bomo sedanjost!
PETER: Ne vem — ampak za to smo najbrž še manj kompetentni...?
DIREKTORICA: Sploh je pa to bila vaša zamisel! Vse tisto petje ... vi ste
dobili človeka, ki je napisal tiste bedaste pesmi! Vi ste vsega krivi! Kaj
zijate zdaj?! Ven!
GLAVNI Milanu: No, zdaj pa imaš s tem tvojim člankom! Zdaj pa imaš!
MILAN: Ampak, saj si ti sam...
GLAVNI: Nič nisem jaz sam! Ti si mi ga vsilil, ja, vsilil si mi ga! To imam od
tega, ker zaupam ljudem! Zdaj bom pa jaz pojedel kašo, ki si mi jo skuhal!
Usedi se, pa napiši članek, v katerem boš vse to preklical! Jasno!
MILAN: Zdaj pa preklical?! Ne. Jaz ...
GLAVNI: Ti, ja! Veš, kakšne sem poslušal tam od nekega pobesnelega direk-
torja? In ta človek ima zveze, prijatelj dragi, da nas lahko vse pomete!
Najhujše pa je to, da mož ni edini! Še dva sta se najavila, razumeš, še dva,
pa še večja kalibra! Zdaj pa piši! Nič! Ven! Ven!
Milan gre. Zatemnitev.
121
13. napis ZAVOD ZA UGOTAVLJANJE ODKLONOV IN SLABOSTI
V SOCIALISTIČNI IZGRADNJI
NEKATERE DRUŽBENO ŠKODLJIVE PLATI
ČLOVEŠKEGA ZNACAJA VCERAJ, DANES, JUTRI
Robot, majhna štirioglata naprava na kolesih, se pripelje na oder.
ROBOT: Tukaj šola za uspeh v življenju. Tukaj šola za uspeh v življćnju.
Tutu ... tututu ... tutu ... Enaindvajseto stoletje je odpravilo nesmiselno
trpanje znanja v človeške glave, kar je doseglo svoj vrhunec in krizo v
drugi polovici dvajsetega stoletja. Enaindvajseto stoletje kopiči znanje v
elektronskih možganih, človeške pa pripravljamo le še za čim uspešnejše
obvladanje znanosti o življenju. V šolah enaindvajsetega stoletja ni črnih
tabel in oslinjenih redovalnic. Človek se uči s povsem drugačnimi učnimi
pripomočki. Tukaj šola za uspeh v življenju. Začenjamo učno uro Osnove
uspeha v življenju, prvi del. V tehniških muzejih predvesoljske dobe smo
odkrili nenavaden predmet, ki so ga tedaj imenovali bicikel. Tutu ... bici-
kel. Tutututu ... bicikel. Služil je zelo zastarelemu načinu transporta. Tako
imenovani bicikel je poglavitno ponazorilo za Osnove uspeha v življenju,
prvi del. Tutu ... Osnove uspeha v življenju, prvi del.
Glasba,. Balerine na biciklih. Biciklisti v knatkih hlačah in s šolskimi torbicami
na ramenih, tudi na biciklih.
ROBOT: Od dvajsetega leta starosti dalje je to osnovna človekova drža v živ-
ljenju. Upogni hrbet, glavo med ramena, roki naprej, kakor za boks, z
nogama pa krepko pritiskaj navzdol. Številka dve, upogni hrbet. Številka
ena, zakaj imaš noge. Številka tri, pogled naprej, pogled vedno na preži.
Osnove uspeha v življenju, prvi del. Tutu .. .tututu ...
14. napis MARŠ BICIKLISTOV
BICIKLISTI pojejo:
Ce šef
pogleda te,
naj vidi hrbet tvoj usločen,
a kdor
je pod teboj,
naj čuti, da si vsemogočen!
Navzgor
upogni se,
naj drva cepijo na tebi,
navzdol
pritisni jih,
s sočutjem zmerom škodiš sebi!
Kar ti uspe, to vzemi nase —
kjer ga polomiš, preloži na nižjega!
122
Tako
milijone let,
odkar
stoji naš svet,
pošteni biciklist
skrbi za lastno korist!
Biciklisti in balerine se v jinalu odpeljejo z odra.
ROBOT se odpelje za njimi: In če gleda dosledno vsak nase — in če dobro
skrbi vsak zase — potem je poskrbljeno za vse, ali ne?
Zatemnitev. Spet se osvetli prejšnje prizorišče. Samo obe tajnici sta za svojima
mizama.
GLAVNI privihra in vpije tajnici, ko gre mimo nje: Nikogar ne pustite noter!
Me ni! Sem na ... sem na študijskem dopustu!
DIREKTOR je privihral za njim: Mene ne boste takole odpravili, o, mene že
ne! Ste vi urednik ali niste? Glavni urednik — ne bom se pogovarjal
s kakim pisunom!
GLAVNI: Dovolite, ampak ta vaš ton, tovariš...
DIREKTOR: Moj ton bo še vse drugačen, kar pripravite se!
Ste vi glavni urednik ali niste?!
GLAVNI: Sem.
DIREKTOR: Dokler ste še. Torej, tovariš ...
GLAVNI: Kako pa to mislite, vi?!
DIREKTOR: Mislim tako, da moj pravni zastopnik že piše. Vse vem! Vem, kdo
vam je dal podatke, zakaj vam jih je dal — da bi se mi maščeval, ker sem
ga odpustil zaradi nesposobnosti!'Ampak tokrat ste se urezali! Vse, kar ste
napisali, je laž!
GLAVNI: Dobro — za kaj pravzaprav gre?
DIREKTOR: Se norčujete? Je ali ni v vaši današnji številki članek Kako na-
pravim kariero? Je ali ni?
GLAVNI: Tovariš direktor, v hudi zmoti ste. Članek sploh ne leti na vas, to
vam lahko potrdim pismeno, če hočete.
DIREKTOR: Me nič ne briga, na koga leti — jaz sem umazan z njim! In ker
sem umazan, ga boste preklicali!
DIREKTORICA privede drugega direktorja: Prav zanimivo, prav zanimivo,
kar pripovedujete. No, tu bova zdaj našla pristojnega. Kar naprej. Tole
je glavni urednik Diskutanta. Prosim.
DRUGI DIREKTOR: Zdravo, tovariš urednik.
GLAVNI: Zdravo. Želite, prosim?
DRUGI DIREKTOR: Želim? Ne, ničesar ne želim. Zahtevam. In kar zahtevam,
bom tudi dobil — še vedno je bilo tako. Nerodna reč, ta vaš današnji čla-
nek. Za vas nerodna, mislim. Ha! Saj dovolite, da se rahlo nasmejem?
Veste, morate pa že malo premisliti, koga se lotite! Malo pogledati, kakšen
hrbet ima kdo, pa njegovo preteklost, zasluge. Poglejte, razbil sem do da-
nes tri avtomobile, ne svojih, seveda, pa se vozim s četrtim. Kaj mi potem
morete vi, revčki. To je smešno, prijatelji! No, popravek imam s seboj.
Oster je — je pač primer tak, da moramo odgovoriti ostro. Vnaprej vam
povem: če ga ne boste hoteli objaviti — jaz vas ne bom tožil. Zakaj bi pa
limali koleke pa hodili na sodišče? Malo bomo potelefonirali... navzgor...
123
potem bodo pa vam telefonirali... navzdol... pa boste preklicali še lastne
rojstne letnice, če bom tako hotel. Bodimo realisti, prijatelji, kdo bi plaval
v oblakih!
DIREKTOR: Popravek, pravite?
DRUGI DIREKTOR: V smislu zakona o tisku.
DIREKTOR: Zaradi članka Kako napravim kariero?
DRUGI DIREKTOR: Tako je.	'
DIREKTOR: Torej leti ta članek na vas?	'
DRUGI DIREKTOR: Zakaj pa, mislite, da sem tu?
DIREKTOR: O, nič ne mislim. Lepo pozdravljeni, oprostite, da sein nadlegoval,
zdravo!
Direktor gre. Pri Bredi zahrni telefon, Breda dvigne slušalko in prikimava.
Vstopi urednik in prinese glavnemu tri velike kuverte.
UREDNIK med vrati direktorju: Zdravo, na svidenje! Hvala lepa! — Trije
kurirji čakajo tu, s treh različnih koncev. Pogledal sem — to so trije
popravki, vse za Kako napravim kariero. Jaz ne vem — saj ne moremo
objaviti treh popravkov na isti članek? Kaj naj jim rečem?
GLAVNI odpira kuverte.
DIREKTORICA dvigne telefonsko slušalko: Prosim?
BREDA: Zaradi predavanja kličejo... zastopniki izobraževanja čakajo, pra-
vijo, že celo uro ... Kaj naj' rečem?
DIREKTORICA: Da naj še malo počakajo.
DRUGI DIREKTOR je stopil h glavnemu: Da se pogovoriva do konca, preden
se lotite drugih poslov... Morebiti se boste lažje odločili, če vam povem,
da sem se malo pozanimal za vas, preden sem stopil sem ... Perspektivni
človek ste, marsikaj se vam še obeta. No, kaj sem hotel reči, škoda, če bi
jaz kje založil za vas kako tako besedo, da bi iz tega, kar se vam obeta, ne
bilo nič. Prav škoda, ali ne, ko nam tako manjka kadrov. Veste, nekaj
besed — puh, pa vaše kariere ni več. A? Kaj pravite?
GLAVNI: Ampak — članek ne leti na vas, prosim lepo!
DRUGI DIREKTOR: Torej nočete?
GLAVNI: Ko pa res ne leti na vas!
DRUGI DIREKTOR: Kako neumni izgovori, da vas ni sram! Premislite, saj
veste: kako ne napravim kariere... Zdravo, tovariši! Res me je veselilo.
Zdravo.
Drugi direktor gre, privihra zastopnica izobraževanja, za njo Peter, za njima
drugi zastopniki izobraževanja.
UREDNIK: Kaj naj potem rečem kurirjem?
ZASTOPNIKI IZOBRAŽEVANJA: Je tu ZZUOISVSI? — Menda je tu! — Mir,
eden naj pove! — Tista je direktorica, poznam jo!
DIREKTORICA: Vidite, tovariš glavni urednik: puh — kako ne napravim
kariere...
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Tovarišica direktorica, prosim, ne vem,
s kakimi nagibi se norčujete iz nas — ampak zdajle nam jasno povejte: ali
bo to vzorno predavanje ali ga ne bo? Mi imamo tudi svoje obveznosti,
nismo se zbrali za to iz vseh okrajev, da bomo večno sedeli tu in čakali na
vaše predavanje! Prosim! — Kaj ne sliši? — Slišite, četrt na tri je že!
Prosim, štirinajst in petnajst!
MILIČNIK vstopi: Zdravo! O, nisem vedel, da imate sestanek. Danes pa dve
odločbi, vsakemu eno, da ne bo zamere. Vam, tovarišica direktorica... in
124
vam, tovariš urednik. Eni in drugi greste ven. — Ja, vidite, po mojem je
to v zvezi z varčevanjem. Slišal sem, da bodo hišo prezidali, pa uporabili
v druge namene. Bolj varčno.
PREDSEDNIK KOMISIJE vstopi, za njim še dva člana komisije: Kaj pa po-
meni ta gneča tu? Ste vi glavni urednik Diskutanta? O, tovarišica direk-
torica! Lepo, da vaju dobim skupaj.
DIREKTORICA: O, saj midva sva ...
GLAVNI... midva sva pogosto skupaj.
PREDSEDNIK KOMISIJE: Sestavili smo komisijo, saj menda že vesta. Da
pregledamo stanje v vaših hišah. Kako je prišlo do tistih neumnosti v
vašem imenitnem predavanju, pa do vaše osmrtnice in do tega članka
danes.
PESNIK je prihitel za komisijo: Ampak, če dovolite, tovariš predsednik, da
povem do konca ...
PREDSEDNIK KOMISIJE: Kaj toliko pripovedujete? Ce ste pisatelj, pišite!
PESNIK: Mislil sem ... to se pravi, razmišljal sem ...
PREDSEDNIK KOMISIJE: Kaj vam je pa tega treba! Vi pišite! Pišite o slabo-
stih v družbeni prehrani, o pomanjkanju servisov v stanovanjskih skup-
nostih o netočnih številkah spodnjega perila v konfekciji...
PESNIK: Ampak Molière, Shakespeare, Tolstoj ... sami kralji, knezi, priznam,
ne v spodnjih hlačah, pa vendar ...
PREDSEDNIK KOMISIJE: Saj, v spodnjih hlačah! Umazano perilo bi prali,
kaj, to je vaša satira! Take literature, tovariš, nam pa res ni treba!
PESNIK: Kajpada, kajpada, ampak — kdo bi čisto perilo pral?
Predsednik komisije jezno pogleda in pesnik zbeži.
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Dobro — ali bo to predavanje ali ga
ne bo?!
DIREKTORICA: Predavanja ne bo. Ti problemi so pri nas tako malenkostni,
da nima smisla razburjati ljudi z njimi.
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Vi se šalite! Zakaj pa potem ves ta hrup,
kakšno imenitno predavanje, sodobno opremljeno, nove oblike — zakaj
ste nas pa potem poklicali?
DIREKTORICA: Verjemite človeku s praktičnimi izkušnjami — pri nas kari-
er izma, komolčarstva in vseh teh reči ni! Ni, pa pika! Ja, kaj me gledate!
Vsi v tajništvo po dnevnice in potne stroške, pa domov! Me ne razumete?!
Vsi v tajništvo po dnevnice in potne stroške, pa domov!!
Zastor
pade, vendar še preden je zaprt, skoči predenj
ZASTOPNICA GLEDALIŠKE UPRAVE: Prosim, prosim — igre še ni konec!
Prosim! Igre še ni konec! Še ni konec! Prosim! — Ker se ta igra tako
neprimerno konča, prav nič po pravilih, kakor naj bi se komediji podobna
reč končala, so sklenile nekatere pozitivne osebe v igri, da priredijo sesta-
nek in vidijo, če se da še kaj storiti za boljši konec igre. Moramo jih
razumeti: nihče ni dokončno osmešen in nihče ni dokončno junak, niti se
nista dobila mlada dva, niti ni umrl kdo od starih. Popolnoma razumljivo
je, da hočejo pozitivne osebe to stanje popraviti — čemu pa so pozitivne
osebe? Torej: sestanek pozitivnih oseb v igri!
Zastor se dvigne. Na odru so Breda, Milan, Peter, zastopnica izobraževanja in
miličnik.
125
15. napis SESTANEK POZITIVNIH OSEB V IGRI
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Poslušajte, ste že kdaj videli komedijo? Na
koncu se vse razvozla! Prosim — tu pa nič. Kar na lepem — konec.
MILICNIK: Saj, razvozlati bi morali. Tako brezupno zavozlano pa vse to
tudi ni.
PETER: Lahko bi razvozlali ljubezenski zaplet. Vsaj to. Ljudje to radi vidijo.
Med vama, ko sta že nekaj začela.
MILAN: Ce pa ona noče!
BREDA: Dokler nimava stanovanja ...
MILIČNIK: Tovarišica ima prav. Ja, lepo bi zaključili igro, če bi že imeli poro-
čilo' komisije, ki bo raziskala razmere v Zavodu in uredništvu. Ampak —
dokler ga nimamo ...
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Po mojem pa tovarišica nima prav! Lju-
bezen — to je vedno dobra komedija, s stanovanjem ali brez njega.
MILAN: Tako je. Meni je tudi dosti tega, ljubica. V soboto imam fantovščino.
BREDA: Res? No, mene ne bo.
MILAN: Te tudi ni treba. Na poroko pa le pridi, tam bi teže opravili brez tebe.
Saj bi morebiti šlo, ampak — težavno.
BREDA: Boš ti sploh kdaj zmožen resnega pogovora ...?
MILAN: V skladu s povprečno življenjsko dobo v naši republiki bova imela
za resne pogovore časa še kakih trideset let.
BREDA: Pri tvoji neresnosti — premalo.
MILAN: Bova pa neresna, ljubica!
BREDA: Torej boš ostal kar tak, kakršen si?
MILAN: Ce ostaneš še ti taka, kakršna si...
BREDA: Kaj si pa misliš o meni?! Kje pa: zredila se bom, dobila umetne zobe,
postala plešasta ...
MILAN: Dosti, dosti!! — Z njo ni nič, nehajmo.
MILICNIK: Razumem, če je že vse skupaj na nivoju reportaže — dobro, naj
tako ostane. Ampak — ali ne bi vsaj nakazali kake rešitve za te družbene
probleme?
PETER: Imate kak predlog? Komolčarstvo, zveze in poznanstva...
MILICNIK: Jaz sem za red, prosim, in za enakost vseh državljanov. Zato pred-
lagam, da ustanovimo posredovalnico za zveze in poznanstva.
PETER: Posredovalnico ...?
MILICNIK: Tako je. Prideš v posredovalnico, socialistično uslužnostno pod-
jetje, rečeš, potrebujem protekcijo v tej in tej zadevi — gradbeno dovo-
ljenje, uvoz avtomobila, druga služba, kaj vem kaj — plačaš koleke, oni
ti pa preskrbijo pravo zvezo in poznanstvo. Tako bi bili vsi državljani
enakopravni! Ce ti da posredovalnica slabo zvezo, neučinkovito, greš pa
h konkurenci! Seveda bi morali prepovedati vse zveze in poznanstva mimo
posredovalnic ...
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: To je pa nemogoče.
MILIČNIK: Ce izdamo pravo uredbo ...
PETER: Ne, ne, ne bo šlo.
MILICNIK: Torej niste za posredovalnico? Skoda. Saj gre za enakost, ali ne?
Za enakost vseh ljudi — tu je jedro vprašanja!
PETER: Res je — bojim se le, da to ni tako preprosto. Da nas ta enakost ne
čaka že za prvim vogalom.
126
BREDA: Prosim, jaz bi šla. Ne vem, če je sploh prav, da sem na tem sestanku.
NiSem prepričana, ali sem sploh pozitivna oseba. V službi sem, delam, kar
mi rečejo ... saj veste. Kako naj bo človek pozitiven, če je samo v službi?
Prosim, jaz bi res rada šla ...
PETER: Čakajte, saj nihče med nami ni popolnoma pozitivna oseba.
MILAN: Res je. Nihče ni.
ZASTOPNICA IZOBRAŽEVANJA: Dobro — bomo kaj storili ali ne? Mislim,
s to igro: jo bomo popravili — ali bomo ostali pri tem, kar imamo.
MILAN: Hja, kaj pa hočemo.. Ostanimo pri tem, kar imamo.
PETER: Nazadnje je res vprašanje, ali smo mi sploh pristojni za kake spre-
membe. Čeprav smo pozitivne osebe.
BREDA: Potem lahko grem?
MILAN: Počakaj, spremil te bom!
Breda in Milan odideta. Odidejo še ostali trije. Ne skupaj, v.mk na svojo stran.
Zastor
ostane odprt
Srečanje z Nazimom Hikmetom
Joyce Lussu
Ko je leta 1960 Hikmet* prvič prišel v Rim, se mi je zdelo naravno, celo potrebno,
da mu razkažem slikovite kotičke in slavne spomenike. Krožila sva po mestu in
jaz sem mu razlagala. Od Marka Avrelija do Giordana Bruna, od Vatikana do neke
socialistične sekcije, od Palatina do novih četrti v izgradnji; trudila sem se, da mu
predstavim Rim s pridnostjo pooblaščenega vodiča. Hikmet je vztrajno molčal in
menila sem, da je poglobljen v bogato zgodovino in kulturo, ki sta se mu odvijali
pred očmi. On pa je bil enostavno slabe volje. Tretji dan je izbruhnil. »Pokvarila
si mi Rim«, mi je rekel. »Ničesar več ne bom mogel napisati o Rimu. Zmeraj ga
bom videl samo skozi tvoje oči in tvoje razlage. Vse si mi uničila.« Odgovorila sem
* Nazim Hikmet, veliki turški pesnik in revolucionar, se je rodil družini slavnih
pisateljev 1902. v Carigradu. Svojo literarno pot je nastopil leta 1918 z objavo po-
eme »Ujetnik štiridesetih brigad,« s katero je klical anatolsko ljudstvo na oborožen
spopad z anglo-ameriškim osvajalcem. Kmalu pa se je zavedel, da ni edini sovražnik
domovine tuja napadalec, ampak tudi fevdalni razred zemljiških veleposestnikov
in odtlej je posvetil življenje svojemu narodu in zatiranim vsega sveta.
Za časa fašistične reakcije, ki je zadivjala tudi v njegovi domovini, je bil Hikmet
ob svojem ljudstvu kot človek in kot pesnik in iz te dobe je predvsem važna pes-
niška zbirka »Zidovi imperializma«.
Avgusta 1938 je bil aretiran in obsojen na 28 let ječe. 1950 je bil izpuščen na pritisk
mednarodnega demokratičnega javnega mnenja. Istega leta mu je bila v Moskvi
podeljena Nagrada za mir za književnost. Zdaj živi brez pravega doma, v glavnem
pa v Sovjetski zvezi.
Hikmet je slaven tudi kot dramski pisec. Omenimo naj le duhovito satiro na biro-
kracijo »Pa je res živel Ivan Ivanovič?« Članek Joyce Lussujeve je malenkostno
skrajšan uvod v najnovejšo Hikmetovo pesniško zbirko »Gonga s Fidelom«.
127
mu z nestrpnostjo. Biti obveščen, da je Castel Sant' Angelo zgradil cesar Hadrijan
in da je Benvenuto Cellini ustrelil možnar proti suličarjem, sem mu rekla, da mu
Rima ni moglo uničiti, niti mu onemogočiti, da si ga ogleda na svoj način. Nakar
mi je odvrnil, da se požvižga na preporod in na stare Rimljane, da je barbar, ki
je prišel iz Azije, in da s klasičnim svetom, s katerim smo pitani v teh krajih,
ne ve kaj početi.
Ko sem ga naslednji dan šla iskat v hotel, sem ga vprašala, česa želi, da si ustvari
pravo vzdušje za gledanje Rima s svojimi očmi. Žalostno mi je odgovoril, da ni
nobenega upanja več, da sem mu vsilila preveč določene podobe in da bo treba
nekaj mesecev, da jih pozabi. Zaskrbljena in z zmedenim očitanjem vesti, da sem
glavno mesto svoje domovine prikrajšala za pesem velikega pesnika, sem mu zago-
tovila, da iz mojih ust ne bo več slišal imena ali letnice in da se bodo moji nasveti
omejili na naslove gostiln, kjer se dobro jé in zapravi malo. Sporazumela sva se
tudi, da se bo aprila naslednjega leta vrnil v Italijo ter obiskal nekatera italijanska
mesta in potem svoje vtise popisal v verzih. Metoda bi bila ta: krožil bi v avtomo-
bilu, ali rajši v kočiji (njegova srčna bolezen mu ne dopušča, da bi kaj dosti hodil),
z magnetofonom pri sebi in bi sam s sabo v turščini komentiral, kar bi spotoma
vzbudilo njegovo pozornost. Zvečer bi te ustne beležke zapisal in izdelal in jaz bi
jih takoj prevedla, dan za dnem.
Aprila je bilo vse pripravljeno. Medtem pa se je menjala vlada in novi načelnik
naše javne varnosti je Hikmetu odklonil vstopni vizum. Ravnodušen do zahtev
založnikov in kulturnih delavcev je hotel naša mesta ubraniti nevarnosti, da bi jih
opeval turški in antifašistični pesnik. Po nekaj tednih čakanja v Parizu je Hikmet
sprejel povabilo, naj obišče Kubo.
Odpravil se je tja z nalogo, da napiše reportažo Icot katerikoli časnikar. Skratka,
pesem po naročilu. Ce pa se je kdaj kak pesnik izognil nevarnostim birokratizma,
ki običajno spremljajo pesmi po naročilu, je bil to prav Hikmet. Njegova pesniška
fantazija blodi v popolni svobodi. Ce se mu zahoče govoriti o ženi, ki jo ljubi,
o kislem mleku, ki ga je jedel, o pokrajini, ki jo je videl, če se mu v zavest prikrade
spomin ali če se mu izoblikuje kak načrt za prihodnost, mimogrede govori o tem,
odvisno od trenutnega navdiha, ne oziraje se na osnovno tèmo. Na Kubo bo prišel.
In bo prišel kot cel človek, s svojimi čustvi, s svojimi mislimi, s svojimi občutki,
s svojimi protislovji, s svojimi obupavanji in s svojimi upi. Ne bo nam predstavil
Kube abstraktno, ampak bo to srečanje pesnika in revolucionarja Hikmeta kot člo-
veka s Kubo: oziroma nekaj konkretnega in popolnoma živega. In nič vsega tistega,
kar pripoveduje o sebi, se ne zdi odvečno.
Zanima nas ta pesnik-časnikar-potnik, ki hodi po svetu s svojo zmeraj pripravljeno
umsko beležnico, ki vidi svet iz letala, iz hotelov, z uradnih svečanosti, v družbi
z izvedenci, ki mu razložijo vse, ki pa beži iz sleherne uradnosti in sleherne posred-
nosti, da komentira sam s sabo v turščini svoje resnične in neposredne vtise. Hik-
meta sem srečala v najrazličnejših krajih: v Berlinu, Stockholmu, v Moskvi, v Pa-
rizu, v Carigradu, v Smirni. Pravzaprav v Carigradu in Smirni ga ni bilo; ampak
bilo je, kot da je tam, tako so mi bili že znani obrazi in vogali cest iz njegovih
pesmii in pogovorov z njim; in potem so bili tam tudi njegovi prijatelji in njegova
velika tovarišica Munevver Andaç in mali Mehmet, njegov edini sin. In lahko sem
opazovala, kako se giblje in hodi med znanimi in neznanimi stvarmi, zmeraj radove-
den, zmeraj ves v ustvarjanju zveze med seboj in tem, kar ga obdaja, zmeraj on sam,
ampak vedno željan določiti odnos, razumeti, kar je različno od samega sebe. Zmeraj
politik in marksist, ki išče človeka kot produkt družbe, zmeraj pesnik, ki išče podobe,
čustva, občutja z izrednim moralnim navdušenjem in zaupanjem v življenje. Nje-
128
GOJMIR ANTON KOS: Vrtnarjeva hčerka 1937, Malo tihožitje 1958,
Počitek na prostem 1944, Vaški hiši 1934
* gova sposobnost pogovarjanja s katerimkoli človekom, na katerega naleti, pa naj bo
to pariški abstraktni slikar ali carigrajski težak, politik ali igralka, je lastna poseb-
nim dopisnikom, ki jih uredništva pošiljajo sem in tja po svetu, da izvedejo najbolj
nepričakovane preiskave v najbolj nepričakovanih krajih, o katerih so do prejšnjega
dne komajda kaj slišali. Kjerkoli se nahaja, Hikmet opazuje in sprašuje z naglostjo
in vztrajnostjo reporterja in neutrudno skuša razumeti, kar je v vsakem okolju ali
osebi enakega ali neenakega njemu že znanim stvarem. Včasih je precej utrudljivo
hoditi z njim: ob vsakem v njemu nerazumljivem jeziku izgovorjenem stavku, ki
ga sliši, tudi najbolj banalnem in ne namenjenem njemu, vztrajno sprašuje: »Kaj
pravi? Kaj pravi?« in prisiljen si mu ga prevesti. Ce lahko govori neposredno (ob-
vlada zelo dobro francoščino in ruščino), stavi tista res enostavna vprašanja, na
katera pa ni zmeraj lahko odgovoriti.
Ampak poleg tega je Hikmet zmeraj in predvsem človek. Podobe àn besede se takoj
okvirijo v njegov pesniški svet, v njegovo brezmejno zaupanje, da lahko pesniško
izrazi vsak viden ali skrit kot resničnosti. Vsak predmet, naraven ali izdelan od
človeka, lahko obogati njegove verze s podobami: ne samo zvezde, ribe, rože, ampak
reakcijsko letalo, atomska centrala, vesoljska raketa, barve in oblike, ki jih vidimo
ob najmodernejših stvaritvah tehnike in znanosti. Hikmet veruje v funkcijo pes-
ništva kot orodja za izostritev človeške razumnosti in občutljivosti; ne iskanje lepote
kot take, ampak uporaba tistega, kar je lepo, da se poglobijo vezi med ljudmi.
Med resničnimi ljudmi, z njihovim moralnim in pojmovnim svetom.
Hikmet hoče preiskati in asimilirati vse, kar sreča, popolnoma avtonomno, tako da
se v mejah možnega reši konvencij in pregrad tradicionalnih kultur. Rojen v družini
slavnih književnikov in visokih funkcionarjev otomanskega cesarstva, katere zadnji
dve generaciji sta rasli v zahodnem duhu, vzgojen v vseh kulturnih rafiniranostih
tako muslimanskega orienta kot našega klasičnega sveta, je Hikmet vse prej kot
»barbar«, kot se opredeljuje iz želje po polemiki. Ampak pravo podobo mu je dala
oktobrska revolucija, ko je devetnajstleten prišel k Leninu in začel obiskovati mo-
skovsko univerzo za orientalske delavce. Po vrnitvi v Turčijo je živel, kot pač živi
revolucionar v deželi, kjer vlada reakcija: tajna dejavnost, beda in nevarnosti,
sedemnajst let zapora, smrtne obsodbe, ki so mu leta visele nad glavo. Njegova
stanovitnost bojujočega se marksista se ni nikoli niti najmanj omajala in je bila
z navdušenjem in preprostostjo herojska in skladna. Kljub vsemu pa je Hikmet
najmanj sektaški človek, kar jih je mogoče spoznati. Zmeraj je pripravljen poslušati,
razpravljati, razumevati, ne samo prijatelje, ampak tudi nasprotnike: njegova člo-
večnost se uveljavi vselej nad shemami. Zato v njegovi poeziji ni retorike in mu
uspe opevati kubansko revolucijo ali katerikoli drug političen ali civilen dogodek,
ne da bi zapadel govorništvu ali poučnosti.
129
Pisma za Taranta-Babu
Ta pisma, ki jih je neznani Abesinec namenil svoji ženi, a jih ni mogel odposlati, so
bila napisana v Rimu 1935. leta. Prepisal jih je turški pesnik NAZIM HIKMET,
izbral in prevedel Miroslav Košuta.
1	Petindvajseta hči svojega očeta,
moja tretja žena,
usta moja in moje oči,
Taranta-Babú!
To pismo
ti pošiljam iz mesta Rima
in vanj sem dal samo srce,
a ti, draga, se ne smeš jeziti,
če drugega darila nisem našel
v mestu mest...
Ljubezen moja,
deset noči je že,
kar prebiram knjige zlatih črk
o rojstvu
tega mesta.
Spredaj suha volkulja,
za njo pa,
polna in gola,
Romul in Rem
se sprehajajo po moji sobici.
Ne boj se, Taranta-Babú,
ta Romul ni isti,
ki je na sejmu Ual-Ualu
pri belem dnevu
posilil
tvojo sestro
z dojkami, majhnimi kot fige;
tisti
je trgoval z ogrlicami,
a ta Romul
je prvi med Rimljani,
je Rima prvi kralj.
2	Ti, ki nosiš okoli vratu
ogrlico s tremi nitmi
opičjih zob,
moj rdečeperjasti ptiček,
razigrani potok,
130
beseda moje besede,
mojih oči bakreno zrcalo,
moja tretja žena,
mati mojega petega otroka,
Taranta-Babú!
Mesece že	*
hodim po vseh teh cestah
in obiskujem hiše,
eno po eno,
in ni vrat,
da nanje nisem trkal.
V Rimu
sem iskal
Rim ...
Že lep čas kiparji
več ne klešejo marmorja
in nimajo v rokah
dleta;
od Florence več ne piha
sveži veter;
ni več Dantejevih pesmi
m Beatricinega
očarljivega obličja
in ne čudovitih rok
Leonarda.
Michelangela
so zaprli v ječo,
v mrak muzeja,
in deviški Raffaello visi
z obledelim vratom
na zidu katedrale.
Na širokih rimskih drevoredih
kot dvorezna sekira,
naslonjena na cementne sklade,
se danes dviga
le krvoločna senca:
Cezar, Taranta-Babú,
ki za vsak korak odseče
glavo
sužnja.
Roma!
Quo vadiš?
Ne, ne vprašuj:
vemo!
Klanjaj se,
smeje in tuleč,
in ne govori...
Poslušaj, Taranta-Babú,
v rimskih predmestjih
Spartak
že drobi verige!
131
4	Kot elegantne rute Italije,
v svili katerih se leskeče njeno sonce,
kot na pompejski cesti
kopita mezgov,
kot lajna,
Jfi v njenem starem ohišju
še utripa Verdijevo srce,
kot njeni makaroni
slovi
italski fašizem,
Taranta-Babú!
Žarek je,
ki s senco prekriva
dučejevo plešasto lobanjo,
žarek, ki prihaja
od grofa Emilija
skozi blagajne rimskih razbojnikov.
Jutri
bo v ravninah moje Abesinije
topotal
kot senca
na zemlji
svežih grobov.
5	Videti,
slišati,
misliti,
biti z ljudmi,
govoriti,
teči,
dotikati se,
ljubiti...
Vrag naj me vzame,
Taranta-Babú,
kako čudovita stvar
je življenje!
Spominjaj se me ...
Misli na moje roke,
sloneče na tvojih dolgih bokih,
ki so mi rodili tri sinove,
misli na vročino
in na glas kapljajoče vode,
ki trka na črni kamen,
spomni se sadu, ki ti je bil najbolj všeč,
uživaj v njegovi barvi,
v mčči,
v imenu,
misli na okus,
okus zlatenkastega sonca,
smaragdne krvi,
na blesk lune,
ki se kot brezbrežna reka
izliva v noči.
132
Pomisli, Taranta-Babú:
sin človekov
je s svojo roko
iz drobovja v stoletjih usnule zemlje
izvlekel bogove
z ognjenimi očmi,
ki lahko stró
svet
z enim samim udarcem.
In granatno drevo,
ki dà sad
enkrat letno,
lahko obrodi tisočkrat več!
Velik je svet!
Tako lep
in velik,
brezmejne obale morij,
da vsako noč,
zleknjeni na mlačnih peščinah,
lahko ujamemo podzemno lajanje vode,
slišimo pesem zvezdnatega vala.
Kako čudovita stvar
je življenje!
Oh,
živeti
in razumeti svet
kot odprto knjigo,
ljubiti ga kot ljubezensko pesem,
opajati se z vsem
kot otrok!
Živeti
sami
in skupaj,
živeti,
kot se tke svileno blago,
kot se v zboru poje
himno sreče!
Biti!
Življenje.
Kako čudovita stvar!
In vendar, kako čudno,
Taranta-Babú,
ta stvar,
neverjetno lepa,
je danes tako ničeva
in omejena
in težka
in krvava!
7 Vem,
v tvoji glavi je pet ali šest
vprašanj, zamašenih
kot buteljke
pod kodrastimi lasmi;
133
vem,
da si nevedna
kot profesor prava;
in vendar,
če te vprašam,
kaj se lahko zgodi,
če svilena volna,
dolga volna naših koz,
več ne rase,
če nekega poletnega dne
iz njihovih vimen
mleko več ne teče
in na drevesu sahnejo pomaranče
kot mala
ugasla sonca
in lakota,
koščena in šepajoča,
kot domač vladar
tepta nam zemljo,
ti, Taranta-Babú,
mi znaš odgovoriti.
Porečeš:
»Kot zvezdnata noč,
ki razsiplje megle
ob sončnem vzhodu,
kaplja za kapljo
pobledim.«
Porečeš:
»Mar smeš vpraševati tako
afriško
ženo?
Lakota
je smrt naše zemlje
in samo pridelek
oživlja moje ljudi.«
Pomisli, draga, kako je čudno:
tu
je vse narobe!
To je tako čuden svet,
da mrejo od bogastva
in zivé
od lakote!
Tavajo tu
kot sestradani volkovi
v predmestjih
lačneži
in vrata žitnic,
prepolnih pšenice,
so zapahnjena.
134
statve
lahko stkejo toliko svile,
da bi z njo prekrili cesto,
ki vodi do lune,
in ljudje so bosi
in ljudje so goli
kot kamni ječe ...
Da, čudaški je
ta svet!
Ni mleka
za hrano otrokom,
a ribe okušajo kavo,
tu besedičenje delijo starcem
in krompir
prašičem!
9 Danes sem razumel,
sem razumel,
Taranta-Babú,
da ni tvoj pogled,
ki hrepenim po njem,
in niti tvoj obraz,
moja draga.
Ampak tvoj glas!
Tvoj glas,
Taranta-Babú,
svež kot globina Nila,
globok
kot oko ranjenega leva ...
Tvoj glas ...
Na tem listu je bil prilepljen iz časopisa izrezan tekst telegrama: »Vojne operacije
italijanske armade v Abesiniji so bile preložene do konca deževja in na pomladno
ofenzivo.«
1 O Kako čudna stvar, Taranta-Babú!
Da nas pobijejo
na naši zemlji,
čakajo
pomladi.
Kako čudna stvar, Taranta-Babú!
To pomeni, da bo v Afriki
letos
konec deževja
in prvo prebujanje
vonjev,
svetlobe
in barv,
ko bo zelenje hribov
počrnelo od koz,
ko se bo naša zemlja vlažna
zleknila
135
12
pod žarki
kot žena iz plemena Gala
z bronastimi prsmi,
pomeni, da bo pomlad
smrt
prinesla,
smrt našemu ljudstvu
s sadovi,
podobnimi tvojim dojkam.
Kako čudna stvar, Taranta-Babú!
Kdo bi si bil mislil!
Smrt bo potrkala
na naša vrata
in si pripela na svojo kolonialno čelado
droben pomladni
cvet!
Prihajajo, Taranta-Babú,
da te ubijejo, prihajajo.
Da te razparajo,
Taranta-Babú,
da vidijo
tvoja čreva
zvijati se na pesku ...
Prihajajo, Taranta-Babú,
prihajajo,
četa za četo,
da pobijejo tebe
in tvoje koze,
čeprav te ne poznajo,
kot jih ti ne poznaš,
čeprav tvoje koze
niso pohodile
njihovega vrta.
Prihajajo, Taranta-Babú,
prihajajo ...
Eni iz Neaplja,
drugi s Tirolskega,
z mehkim pogledom,
z mlačno roko;
od ljubljene dežele
v smrt
kot na poroko
jih peljejo
železne ladje.
Oddelek za oddelkom,
v četah,
stotnijah,
polkih
prihajajo
in so
noč in dan skupaj,
HQ
ampak sami
tu spoznajo
smrt...
Prihajajo,
Taranta-Babú,
prihajajo
in med plameni požara
gre njihova pot...
Ko pa bodo
nad slamnato streho našega doma
dvignili svoje zastave
in se morda
vrnili v domovino,
ne bo mogel strugar
iz Turina,
ki bo roko pustil v Somaliji,
ne bo več mogel plesti
jeklenih žic
in ribič s Sicilije,
slep,
ne bo več mogel videti
luči na morju ...
Prihajajo, Taranta-Babú,
prihajajo!
In ko se ti možje,
poslani sem, da umirajo,
poslani, da ubijajo,
vrnejo
s cinkastimi križi
na krvavih obvezah,
bo »veliki in pravični« Rim
zajela
zlata mrzlica.
In jutri
novi gospodarji
bodo prišli okrast
naše mrtvece ...
13 Moja Taranta-Babú!
Morda, to je moje zadnje pismo.
Morda, ne bova se videla več...
Morda, ko me umorijo, bodo možje s puško prišli k tebi,
da okrvavijo tvoje lepo telo.
137
človek je zmeraj sam
Andrej Kalan
(Odlomek iz daljšega teksta)
Za gore je bilo to pot še prezgodaj. Snežišča so bila še dolga in varljiva. Cez
dan so se toliko odtajala, da se je ponoči preko njih zamrznila trdna ledena
skorja, ki ni odnehala niti do opoldne. Vreme je bilo prav tako goljufivo, z
meglo, s spomladanskimi viharji in s pogostim snegom, ki se je sicer potem na
prisojnih straneh hitro otajal, a je utegnil človeka za nekaj dni zamesti in mu
zapreti vse poti, če je parkiral na kakšnem nerodnem kraju. Cepina nisem
imel; kam niže, na spomladanske sprehode me ni vleklo.
— Moje zahajanje v gore je bila čudna zadeva. Zmeraj v takšnih stiskah in
tudi drugače po nekajkrat na leto me je vleklo vanje. Vedno znova sem upal,
da mi bodo odkrile stvari, ki bi mi lahko v življenju nadomestile vse drugo in
nenehno me je preganjal občutek, da nekaj takšnega je v njih; čemur sem se
sicer že večkrat približal na doseg roke, a sem potem vselej odnehal in se zadnji
trenutek umaknil. Nekaj neopredeljivega, podobnega bratski navezanosti, mi-
stični mračni lepoti in varljivosti ženske, blagodejnem občutku večne samote,
ki ni umišljena, marveč deherni trenutek do kraja in brezbrežno resnična — ter
bogve čemu še. — Ko pa sem se potem zmeraj enako radoveden in nepotešen z
grozničavim občutkom, ki je mejil že na strast, odpravljal iskat to zadnje bistvo,
ko sem vedno znova postajal po kotlih in krnicah ob njihovem vznožju in
sprašujoče zrl v njihova sončno rumena ali mračno vijoličasta naličja, okoli
katerih se je v oddaljenih zapotegnjenih valovih podil veter, ko sem se utapljal
v tiho, strastno mešanje in drvenje njihovih megla, se je nenadoma to grozničavo
iskanje začelo spreminjati v slo po golem gibanju, po naporih, po tveganju, po
fizičnem izčrpavanju. Besno in z zagrizeno voljo, ki ne pozna popuščanja do
samega sebe, sem drvel po markiranih in nemarkiranih poteh, štel ure, ki sem
jih prehodil, jedel skoraj nič, se vzpenjal na najbolj samotne in najbolj čudne
vrhe, legal po njih na zemljo, a nikjer za dolgo. Nisem zdržal. Po desetih
minutah, po pol ure sem spet vstajal in tekel dalje. V koče sem prihajal pozno
ob večerih, mračen, zbit, sicer zmeraj enako nepotešen, a zato vdan in kljub
temu po svoje umirjen. To je lahko trajalo samo dva dni, lahko tudi teden, a
končavalo se je zmeraj enako, na enem izmed tistih čudnih, samotnih vrhov,
kjer sem se prav tako kot povsod vlegel, da bi se za spoznanje odpočil, — a se
mi potem do večera ni ljubilo vstati.
Ležal sem tam, poslušal čmrlje, kako se počasi in preudarno spuščajo na
barvaste hribovske cvetove, prisluškoval neskončnemu miru, ki ga je le tu in
tam presekal glas ali prhet samotne ptice, gledal nebo, ki je za svojo prosojno
modro kupolo skrivalo pošastno neskončne črne globine vesolja, gledal raztrgane
temne oblake, kako se mešajo in podijo nizko po zraku in z olajšanjem zaznaval,
kako prejšnja vročična napetost popušča, kako ostaja od vsega prejšnjega
1^:8
nemira samo še trpka potlačena bolečina, ki pa je toliko znosna, da se jo dà
z nekoliko potrpljenja in uvidevnosti zlahka prenašati.
Ves ta čas nisem nikoli niti za trenutek pomislil na skrivnost, ki jo gore
človeku skrivajo in po katero sem se pravzaprav odpravljal vanje. Misel o tem
se je ponovno izvila iz puščobnega peska premišljevanj šele v dolini, ko je
bilo za to že spet zdavnaj prepozno.
— To pot se je vse začelo in končalo drugače. Imel sem sicer srečo z vre-
menom. Sonce je naravnost pripekalo. Sneg po snežiščih se je nanagloma tajal;
neprestano je glasno prasketal. Cez noč je sicer zamrznil, a zjutraj se je zlasti
na prisojnih legah naglo zmehčal. Zrak je bil za ta letni čas presenetljivo čist.
Kolikor se je čez dan nabralo meglice ali celo oblakov, jih je vzela noč, tako
da so se ob jutrih vrhovi prebujali kristalno čisti, sredi brezšumne molčeče
sinjine. Kakšen dan je sicer potegnil veter, a je vzdržal le po nekaj ur, v
zatišjih pa ga sploh ni bilo čutiti. — Za prvo noč sem se spustil niže, do pastir-
skih stanov. Bili so še prazni. Majhna, stisnjena vasica s polkrožnimi strehami
iz valovite pločevine. Samevala je tiho, kakor v pravljici, na robu kotlaste
police, prevlečene s suho hribovsko travo. Na zgornjo stran so jo obdajale
strme plaznate stene, na spodnjo pa jo je samo navpična škrbina ločila od
naslednje, kakšnih sto metrov nižje ravnice, s prav takšno majčkeno, potlačeno
naselbino.
Bajtice so bile zapahnjene in skrbno porejene. S svojo majhnostjo in pravilno
oblikovanostjo so dajale divjemu svetu okrog sebe poseben čar. Vzbujale
so občutek nečesa živega, dobrodušnega in potrpežljivega; nečesa, kar se je
v svoji brezmejni dobroti potrpežljivo prilagodilo divjim strastem in raz-
vadam mrkega kamnitega sveta naokrog. — V eni izmed njih sem pod streho
odkril kup trdega, ostrega sena in se zarinil vanj. Vedel sem, da bo noč
dolga in obupna; vedel sem, da ne bom zlepa zaspal, čeprav sem bil do smrti
utrujen. Seno se mi je kmalu skozi obleko po drobcih zajedlo do kože in
povzročalo neznosno bolečo srbečico. Moral sem paziti, da sem se čim manj
premikal, kajti ob vsakem gibu se je ta nadloga povečala. Tišina, ki me
je obdajala, je bila prav zastrašljiva. Nikjer vetra; in čeprav nisem mislil
na to, me je ves čas vsega napolnjeval tesen občutek stisnjenosti med visoke,
temne stene; občutek brezupne majhnosti samotnega, nadrobljenega človeka,
nad katerim se sklanjajo visoke, nedostopno molčeče in nenehno pričujoče
mračne roke kamnitih vrhov. Skozi temo, ki jo je od zgoraj obrne stiskala
valovita pločevinasta streha, sem slutil visoko nad seboj zvezde, ki so le z
dolgimi slepečimi utrinki izdajale vso strast in nepotrpežljivost nenehnega
boja za prostor, urejenost in obstanek, ki se je skrivala za njihovo hladno
zunanjostjo v vesolju.
Čutil sem, da bo v tej gluhi samoti, ko sem natančno vedel, da ni ure in ure
daleč naokrog žive duše, pa čeprav enako osamljene, enako brezupno zbite, —
prišlo do tistih nekaj dolgih trenutkov, ki so prihajali zmeraj ob takšnih
priložnostih in ki so bili zmeraj najhujši. To so bili trenutki, ko je bilo treba
v hipu natančno pretehtati, kakšen smisel ima še počenjati te stvari; ko je bilo
treba napreci vse sile razuma, da se ni predal mračnemu klicu iz spodnjega
mraka nekje; klicu, ki je sicer docela neizoblikovano, a prav tako docela
razločno spričo nesmiselnosti vsega zahteval konec. Konec vsemu temu cirkusu,
ki bi se mu prav na zadnji meji smisla lahko reklo tudi življenje, konec obupo-
vanju, ki se je vleklo kakor nesmiselni dolg bogsigavedi komu in čemu — iz
dneva v dan, iz noči v jutra, iz večerov v noči, ne da bi vedel — če sem le
139
natančno premislil — zakaj, čemu. Moral sem si izmišljati vsemogoče izgovore,
da sem ga končno spet zrinil nazaj v njegov mrak, od koder peljejo čudne,
neodkrite poti preko vseh mogočih prednikov in prednic daleč nazaj v sivo
nespoznavnost.
— To pot pa se kljub takšnemu občutku ni zgodilo niti to. Komaj da sem prav
oddaleč pomislil na Vandi in ves čas se je v njeno podobo mešala neka druga
ženska. Spočetka nisem takoj vedel, kdo bi to lahko bil. Tik preden sem zaspal,
zaspal pa sem kmalu, se mi je zazdelo, da je to Ana. — Drugo jutro sem bil
v to prepričan, ker se mi je ponoči sanjalo o njej. Bilo je sicer nemirno spanje,
zlasti proti jutru. Neprestano sem se zbujal. Ne samo od srbečih bolečin; tudi
od samote. Kadarkoli sem se namreč zavedel, sem se zavedel z nespremenjenim
splašenim občutkom visečih gora nad seboj, ujetosti v mračni kotel in nečesa,
kar bi utegnilo zdaj zdaj porušiti vso to tišino; razbiti z nenadnim udarcem
njen mir in povzročiti hrupno ali pa neslišno, a v vsakem primeru neizmerno
bleščečo grozo. — Potem ko sem z burnim srcem nekaj blaznih trenutkov na
milost in nemilost pričakoval takšnega konca in ko ga kljub pričakovanjem ni
hotelo biti, sem se zmeraj znova spet umiril in čez čas tudi zaspal, da bi se
čez uro ali pol vse skupaj ne ponovilo.
Vmes sem sanjal o Ani. Plezal sem po nekakšnem robu. Hotel sem na vrh,
a sem kmalu spoznal, da pot ni prava. Nazaj nisem mogel, v steni nisem mogel
ostati, moral sem naprej. Rob je bil varljiv, a sâm sem si ga izbral za pot;
vsi so ostali spodaj, globoko v varni dolini, — slišal sem njihov smeh. Sedeli
so za mizami s črnimi naočniki, zagoreli, v kratkih, belih zlikanih hlačah in
poletnih srajcah, s pivom na mizah. Jaz pa sem zagrizeno, z razrezanimi in
krvavečimi rokami preizkušal kamne, drugega za drugim, in vsi so se trgali.
Tudi kamen, na katerem sem stal, se je že majal. Mrzlično sem grabil za vedno
novimi kamni. Medtem so se oblaki razkadili in vrh se je zasvetil v sijajnem
soncu. Na vrhu je raslo gosto temno ruševje in sredi njega je po nekem čudnem
naključju stala Ana. Ni bilo daleč. Dva raztežaja vrvi. Gledala me je z ne-
kakšnim pomilovanjem v očeh; ni se smejala, čeprav je smeh iz doline butal
prav do njenih nog. Hotel sem ji zavpiti: Pomagaj! a me je stisnilo v grlu,
bil sem zagrizeno tiho. Kri mi je z dlani curkoma tekla do komolca. Takrat se
mi je zameglilo pred očmi: zavoženo je, vse je zavoženo, sem pomislil, zakrilil
z rokami in počasi zaplaval v zrak. Ves čas sem videl Ano; z istim skrbečim
tolažečim smehljajem je mahala z rokami in vpila: Stran, bolj vstran! Se, še,
še! Dlje ko sem plaval po zraku, vse bolj in vse bolj se je izgubljal hrup iz
doline. Končno sem mehko in varno pristal na samotnem, s soncem obsijanem
snežišču. Obdala me je gluha samota. Najmanjši glas ni prodrl tja. Ozrl sem
se nazaj, vrh se je še vedno kopal v soncu, nedosegljivo daleč in visoko, vendar
Ane ni bilo več na njem. — Ana! sem klical, Ana! A ni se vračal niti odmev.
Vse so posrkale vase strme prepadne stene. Ozrl sem se naokrog, mogoče sem
med padanjem zgrešil svoj vrh. Vendar ne, to ni bilo mogoče; vrh se je nezgreš-
ljivo bleščal v soncu; najvišji, najlepši, najostrejši. — Ana! sem še enkrat
obupano zaklical, Anaaaa! Nič. Bil sem sam. Nastavil sem roke na usta in
za vpil: Ujujujuuuuu, Anaaa! Nič. Tedaj sem z vso grenkobo spoznal: Ko bi bil
dosegel vrh, bi čakala... tako pa... Pomagala mi je sicer, da se nisem
ubil, da sem se rešil, a kaj mi naj bo sedaj to? Bolj daleč od vrha in bolj
sam, kakor kdajkoli, ko mi niti odmev več ne tovarišuje. — V tistem
trenutku se mi je nekaj zazdelo. Pogledal sem bolj natančno; v resnici, snežišče
se je premikalo; počasi, da je človek komaj opazil, a vztrajno in nenehno.
Pogledal sem navzdol. Do roba je bilo še daleč, na robu se je sneg lomil in se
140
v oblakih pršiča neslišno rušil v globino. Zgoraj je za snegom ostajala globoka
razpoka, ki se ji ni videlo do dna. Levo in desno se je snežišče končevalo sicer
v dostopnem, z redkim ruševjem poraslem kršljivem pobočju, a do tja je bilo
daleč in vsako stopinjo bi bilo treba posebej vsekati v sneg. Leva stran je bila
mogoče za spoznanje bližja. V mrzličnem strahu sem začel ihtavo biti z nogo
v sneg. Počasi sem se približeval kopnemu. Bliže ko pa sem mu bil, hitreje
je snežišče drselo navzdol. Ko me je ločilo do najbližjih skal samo še nekaj
metrov, sem z grozo ugledal brezdanjo globino; po njej so se mešale goste
megle, skozi je neslišno izginjal sneg. Ohromel sem. V trenutku, ko bi moral
nekaj metrov od rešilne skale zgrmeti v globino, sem se odločil in tvegal skok.
Za hip se mi je zdelo, da je bil dober skok in da bom dosegel kopno, — potem
sem se zbudil.
Nepremično sem obležal. Skozi špranje je prodiralo jutro.
— Zunaj se je ravnica kopala v sončni rosi. Nad njo so se v prijaznih stolpih
sklanjale svetlorumene skale. Sel sem čisto do podnožja, tam sem prejšnji dan
videl studenec z majhnim tolmunom. Drgetal sem od mraza in bil sem še ves
krmežljav. Slekel sem se do golega, obrnil perilo in ga temeljito iztepel. Potem
sem do kolen zagazil v bodeče mrzlo vodo in se izmil. Ko sem se spet oblekel,
mi je bilo prijetno toplo; počutil sem se vsaj za nekaj časa spočitega in svežega.
Ne da bi pretirano razmišljal o noči, sem se potem, ko sem pospravil nekaj
suhih grižljajev, odpravil naprej. Nekako duševno izpraznjen, brezciljen. Ko
sem že nekaj časa hodil, sem spoznal, da pelje pot pravzaprav v dolino. Bila
je sicer daljša pot, ki bi peljala še kakšnega pol dne po enaki divjini, a vendarle
v dolino. In začuda, niti enkrat samkrat nisem s kakšno posebno grenkobo
pomislil na Vandi, — kolikor sem sploh mislil. Kakor da je sploh nikoli ni
bilo, kakor da sploh nikoli ni prestopila praga mojega življenja. Kakor kdorkoli.
Dan je bil enako lep, kakor vsi prejšnji, sonce enako močno, jasnina enako
čista in veter še bolj obziren. Vse bi se končalo zvečer na postaji in v vlaku, ne
da bi se zgodilo karkoli, kakor zmeraj, če si ne bi hotel poti navsezadnje ven-
darle olajšati. Dokler je tekla prisojno, je bila spodobna, kasneje pa je zavila
v severni rob in prečkala kratko, a strmo osojno steno, ki so jo sekala jarkasta
snežišča. Preko teh snežišč brez cepina ne bi mogel. Pot, ki je bila sicer varo-
vana, se je v njih z varovalno vrvjo vred popolnoma izgubljala. Malo bolj
spodaj se je kratka, strma polica prevesila v prepad, tako da bi bil vsak spo-
drsljaj usoden. — Pred vstopom pa se je nad potjo širil proti vrhu razdrapan
ozek jarek, ki je samo na koncu razkazoval kakšnih dvajset metrov zoprne
strmine. Druga stran hrbta je bila južna in bi potemtakem morala biti polož-
nejša, če ne celò travnata. Čez rob se je namreč sklanjalo gosto ruševje.
Nanagloma sem se odločil. — Do zadnjih dvajset metrov sem prišel hitro. Hoja
po razdrapanem kamenju sicer ni bila najudobnejša in stvar je bila vseeno
bolj strma, kakor sem spočetka mislil, vendar še zmeraj ne prezoprna. Zadnjih
petnajst, dvajset metrov pa je bilo naravnost brezupnih. Varljivih in krušljivih
do kraja. Vmes so rasli šopi trdega, suhega rastlinja in en sam kamen ni trdno
tičal. Spomnil sem se svojih sanj. Ozrl sem se navzgor. Svet je bil docela
drugačen, brez sončnega vrha; le ruševje je v ozkem, temnem šopu viselo
preko sivih skal. Ni mi preostajalo drugega; čez snežišča bi bil prav takšen
cirkus, vračati se ne bi imelo nikakršnega smisla." S preudarnostjo in počas-
nostjo, ki sta presegali običajno mero, sem se zagrizel v stopnico. Kakšnih deset
metrov široka je bila z obeh strani zaprta med bolj ali manj gladke celovite
stene, tako da kaj prida izbirati nisem mogel. Kolikor sem dosegel kamnov,
141
sem jih z roko preizkusil in se potem previdno in počasi prenašal na najtrd-
nejše; brez sunkovitih gibov, mehko, po mačje, vsak trzljaj bi bil lahko usoden.
Nekako mi je uspevalo. Bilo je zamudno in utrujajoče, a počasi je šlo naprej.
Celo uživati sem počasi začel. Pogovarjal sem se s kamni: Boš? Ne boš — Pa
ti, bratec! Tako sem prilezel skoraj do vrha, kjer bi se že lahko zagrabil za
ruševje, če ne bi vedel, kako varljiva je takšna krhka veja. Sel sem na gotovo.
Raje sem se oprijel velikega kamna, ki je bil videti dovolj trden, in se potegnil
navzgor. V tistem trenutku, ko sem samo še z eno nogo prav rahlo tičal na
prav tako vegastem kamnu, pa se je začel veliki kamen pod težo prijema
naglo in usodno vesiti. Začutil sem, kako telo izgublja svojo trdnost, kako se
preveša vznak in kako ga pričenja globina spodaj z vsemi svojimi razsežnostmi
srkati vase.
Nekje nad vsem strahom, ki je otrpnil sleherno vlakno v telesu, nad občutkom
neizprosne globine spodaj, nad občutkom bližanja smrti in nad čemerkoli se je
razpela kakor čista nežna mavrica mladost v enkratni podobi od prvih spo-
minov, ko sem jo doživljal kot brezskrben, kričav hlačman, preko vseh nedelj
in praznikov, preko razdeljevanj spričeval ob zaključkih šolskih let, preko prve
ljubezni, preko godov doma, preko vsega najlepšega, do Ane, ki sem jo nena-
doma, za en sam bežen drobček trenutka, ugledal prav takšno, kakršno sem
videl ponoči v sanjah, z enako skrbnim, tolažečim smehljajem, enako čisto
in enako daleč. — Potem sem nagonsko izpustil kamen in se v zadnjem hipu
z bliskovito kretnjo rok ujel za ruševje. — Bo zdržalo? sem mrzlično pomislil.
Zdržalo je, težko in negibno sem obvisel na njem. Slišal sem kamen, kako se
je v počasnih, počenih zaletih skokoma razbijal spodaj, kako je sprožil za seboj
plaz grušča, dokler se ni zlagoma umiril, hreščanje peska se je utišalo in vse
naokrog se je spet razpela brezčutna večna tišina. Moči v rokah so mi popu-
ščale. Komaj komaj sem se še potegnil navzgor, se zavlekel nekaj metrov od
roba in kakor mrtev padel po suhi travi. Srh v lasišču je polagoma ponehaval.
— Zaenkrat si ušel, sem topo mozgal. A manjkalo je hudičevo malo. Kar igraj
se... Noge sem imel težke, telo trdo. Čutil sem, kako mi jih sonce spet
polagoma taja.
Kako dolgo sem tam ležal, ne vem. Vem samo to, da tako do kraja zdelan v
svojem življenju še nisem bil. Potem sem si nekaj časa želel, da bi imel nekoga
ob sebi, da bi mu vse natančno povedal. Da bi sedela Ana poleg in držala mojo
roko v dlaneh in me poslušala. Mižal bi, ker bi me bilo sram, ker bi se neusmi-
ljeno in brez prizanašanja razkrival do najbolj golih podrobnosti. Spočetka bi
to bila strašna bridkost, potem pa bi jo sčasoma in med pripovedovanjem vso
odložil. Ona bi me molče poslušala in ko bi na koncu odprl oči, bi bil spet
zdrav. — Vidiš, bi ji rekel, takšen sem. Moral sem nekomu to povedati, zadušilo
bi me. Zdaj sem ti povedal in lahko spet živim.
A ni bilo nikogar, bil sem neusmiljeno sam. Bolj ko sem si nekoga želel, da
bi mu povedal vse, bolj tiho in samotno je bilo naokrog. Končno sem začel
vpiti, kar tako in ne za dolgo, ker se mi je kmalu zazdelo neumno. Neobli-
kovano, kakor pes, kadar ponoči tuli v luno. To ni bil običajen glas. Zdelo se
mi je, da prihaja od nekoga drugega, ki je skrit v meni in je tako zaprt in
zvezan, da ne more drugače, pa zato tuli.
Potem sem utihnil, se obrnil na trebuh, zarinil obraz v trdo travo in hotel
jokati; a niti jokati nisem mogel.
Sonce je plavalo po zenitu svoje večne krožne poti.
Gore so molčale potopljene v svojo samoto.
142
Nebo je razpeto na svod vesolja nenehno trpeče tkalo svojo sinjino.
Čmrlji so radoživo in preudarno letali naokrog in se mučili z enim samim
vprašanjem: kje stakniti ob tem času kakšen med.
Ptice so znašale svoja skalna gnezda.
Viharniki so brez solz, — ker jih je trpljenje tega naučilo, — jokali za svojo
ogoljufano mladostjo.
Tako se polagoma in neizprosno podira svet, ki je zrasel na eni sami bedni
iluziji. Lepi, trdni, večni in večno minljivi svet, stkan okoli večno uporne in
večno poražene človekove nemoči. — Zdelo se mi je, kakor da sem postal del
zemlje, del trde, bodeče travnate blazine, ki se je skrila v sedlo med velikanske
tople kamnite sklade na vsaj malo prijaznejši južni strani. Zazdelo se mi je, da
sem samo živec v tej črni zemlji; majčkeno občutljivo središče, ki ima v velikem
črnem organizmu samo to nalogo, da zaznava, da čuti, da veruje in da obupuje
za vso tisto veliko, tenko, bedno zaplato zemlje, poraščeno z nizkim ruševjem
in raskavo travo. Kakor da sem postal kamen med skalnimi vrhovi, ki so greli
v svojem naročju mrzle samotne gade; med dolgimi plazišči, ki so hranila šope
redke trave za gamsji zarod; pod iglastimi stoičnimi viharniki, na katerih so
si odpočivale ptice. Kar me je vezalo in kar me je enačilo z njimi, je bil občutek
nemoči, občutek ujetosti v prostor, na eno samo ozko polico, ki se ji pravi
zemlja in od koder lahko človek — neprevidni plezalec zdaj zdaj zgrmi v
globino ničnega vesolja; občutek, da ne morem nič, ker ne smem nič, ker je
vse že zdavnaj uravnal grozničavi in večno isti dvoboj med prostorom in
časom; občutek, da zmorem še veliko manj, da ne morem niti razmerja do
ljudi, do soljudi, enako podrejenih in enako varnih na ozki polici, urejati, kakor
bi želel in hotel in kakor mi je to narekoval pohlep po »sreči«. Da odhajata
tako Vandi kakor Ana in vse drugo po poti, ki pelje onstran te globoke razpoke,
ki ji ne vidim dna in ki si je še nikoli nisem usodil preskočiti. Preveč se
bojim, da bi me brez sledu požrla. Zato odhajajo mimo, smehljajo se, pozdrav-
ljajo, jaz pa begam tostran in jim zavidam njihovo pot, ker je širša in lepša,
ker nekam pelje; na varno, v zeleno dolino. Pot tostran pa je ozka, negotova,
nikamor ne pripelje in skoraj zagotovo se na koncu izgubi kakor reka v pesku
sredi strme, neprehodne stene, od koder ni vrnitve.
— Gore so postavljene na svoje mesto in morajo vztrajati. Vse zime, vsi poletni
viharji, vse muhavosti zaljubljene pomladi, nevihte — ničemur ne morejo uiti.
Kakor človek. Le da si človek utvarja, da zmore več, ker lahko beži, ker lahko
zamahne, ker lahko vse natančno premisli, ker misli, da čuti in da gore ne
čutijo. Res je, gora ne more bežati, ne more premisliti, ne more udariti, —
razen, če si ne utrga del svojega skalnega telesa in ga za večno ne zavrže, —
ima pa nekje globoko v sebi veliko, čuteče, mračno, razbrazdano srce, ki bije
in čuti sleherni skalni rob na sebi, ki joče za slehernim kamnom, ki ji ga čas
ukrade in napoti v dolino. Ima veliko črno srce, ki ji daje toploto, da lahko
samotnega obupanega človeka zaupljivo sprejme, ga varno skrije v svoja nedrja
in mu odvzame del bolečine. 2e zdavnaj je spoznala, da mora kljub vsemu, in
naj se zgodi kar hoče, vztrajati na svojem mestu, trpeti, prenašati in vztrajati, —
česar človek še do danes ni hotel spoznati in priznati. Kajti kdo jamči komu,
da je pot prava? ----In vendar so gore kakor vse ženske: nalepotičene in
lepe, dokler jih srečujemo mimogrede, dokler moža ne zamamijo, dokler ga
ne privlečejo v svojo bližino, dokler ne prebudijo strasti in besne privrženosti
v njem. Takoj, ko to dosežejo, ga zavržejo; najvztrajnejše, najzvestejše, najne-
upogljivejše neusmiljeno' pobijejo. Obzirne so do večnih klepetajočih ljubimcev,
143
ki jih brez srca in s polnim prgiščem besed obletavajo in ki jih ponovno zapu-
ščajo, ko mislijo, da so jim dale vso svojo lepoto. Resne in enkratne privržence
neusmiljeno pobijejo.
Brez misli sem obležal in spet začutil sončno toploto, kako se leno in tiho
plazi po telesu.
Potem sem čez dolgo časa zadremal. Ko sem se zbudil, je bilo sonce že nizko.
Preko zaobljenega travnatega pobočja sem se z naglimi koraki spustil v dolino.
Obdajali so me nedoločeni občutki, ki jim nikakor nisem mogel do kraja. Ne-
kakšna kisla puščoba, bolela me je glava in razen hoditi se mi ni ljubilo početi
prav ničesar. Postajal sem živčen, zato sem hodil vse hitreje, pogosto prav
tekel, dokler se nisem toliko izmučil in razgibal, da je vse prenehalo in sem
občutil samo še svoje šumeče, razbijajoče telo.
Nekje daleč v mestu, za gosto zaveso spokojnega mraka, ki se je zgrnil nad
zemljo, je živela Ana.
Ko sem izstopil iz vlaka, sem v ulici blizu postaje ugledal Miloša. Za volanom
je sedelo plavolaso, ne prelepo dekle, z nekoliko štrlečimi zobmi, ki jih je med
smehom na široko razkazovalo. On ji je nekaj živahno dopovedoval, ona pa
se je v izbruhih smeha vijugavo odvračala od njega in se potem iz razdalje
spogledovala z njim. Na avtomobilu, — bil je VW luksuzne izvedbe, — je visela
tablica D in nobenega dvoma ni bilo, da je voznica bila Inge. Ugledal me je,
a ni pokazal znamenja, da me pozna. — Veliko uspeha, sem mu na tihem
želel.
Bila je sobota. Spočetka nisem bil čisto prepričan, ali je ali ni. Potem pa sem
se skoncentriral in ugotovil, da mora zatrdno biti. Zvečer bi moral biti za tisto
leto zadnji študentski ples. Na plesu bi seveda gotovo bila tudi Ana. Kolikor
sem bil utrujen, sem brez pretiranega premišljevanja stekel domov, se v vroči
vodi temeljito izmil, se obril, vrgel v zakmašno obleko in okrog desetih,
polenajstih, nekoliko utrujen a radoveden padel na sredo soparnega plesiščnega
hrupa.
Bilo je vse kakor ponavadi, nad ničemer nisem bil presenečen. Edinega človeka,
ki bi mi lahko kaj takšnega pripravil, ni bilo v dvorani. Naj sem še tako
naprezal oči, naj sem obredel dvorano podolgem in počez, Ane ni bilo v njej.
Zato sem se končno vsedel v kot — kakor zmeraj — in opazoval. A naj sem
opazoval, kolikor sem hotel, videl nisem ničesar novega; nič, česar ne bi
poznal že z brezštevilnih prejšnjih plesov. Večno isti pari — bodisi že stari,
dolgoletni, bodisi tisti, ki so bili še vroči in so se sparili letošnje pomladi; iste
grimase, enako stiskanje: dve ali tri enako ekstremne dvojice, ki so z božjastno
penastim premetovanjem skrbele za fizkulturniški značaj prireditve in za
relativno atrakcijo. — Z globoko naprej skrčenimi koleni, z boki daleč naprej
(kakor da se seksualno ponujajo) in z rameni daleč nazaj, z nekoliko vihar-
niškimi frizurami, ki so se v zlepljenih pramenih vrtinčile na vse vetrove;
s krili, ki so frfotala v višini pasu in prostodušno razkazovala ves sistem spod-
njega perila; s pozornimi obrazi, ki so s povešenimi očmi izžarevali čudno
zmes zadržane sramežljivosti in strahu, kaj bodo rekli ljudje — ter napol
zatrte naslade, ki se je začenjala v ritmu in končevala v sladkobni zavesti biti
vsaj za trenutek v središču pozornosti takšne elitne, izobražene mlade publike.
Na smrt dolgočasno! Stvar, ki lahko s svojim blufom očara in prevzame pode-
želskega bruca in kvečjemu še ženske, ki pa tako praviloma otrpnejo že pred
golim pustolovskim bliščem goljufije.
144
Pri šanku ni bilo nič bolje. Stare zapite kumare, ki so prihajale leta in leta
natančno in redno četrt čez deveto (kakor stražniki pred westminstersko palačo)
za pol ure preizkušat svoj pogum; ki pa se za ples prav tako redno niso in
niso mogli prav odločiti in so jim tako prejkoslej oboževane zvezdice odpeljali
podjetnejši fantje. Nato so se zgledno in temeljito vdali pijači, ki je sčasoma
postala smisel njihovih sobotnih zabav. Uničevali so nepregledne količine
vermuta, ki so si ga izbrali za svojo nacionalno pijačo. Stali so tam razgreti,
v tesni gruči, večno žejni, razpetih suknjičev in hrupno tekmovali v prilož-
nostnem duhovičenju; sem in tja so se tolkli po ramenih in se bodrili, posebno
nežni pa so se ob kasnejših urah pogosto objemali in poskušali prepevati stare
sentimentalne pesmi, ki budijo globoko v človeškem srcu najlepše in najblažje
občutke in na prav poseben način lajšajo bolečine. Zal se jim pevski podvigi
niso prepogosto posrečili; razlog je bil kaj enostaven: njihova grla takšnega
napora brez neprenehnega prilivanja niso in niso mogla prenesti.
Okrog vrat se je nabrala čemerna, topo bolščeča, molčeča množica opazovalcev,
ki je sklenila pot iz kina koristno dopolniti s takšno stranpotjo. Na svetu tako
kakor zmeraj.
Vendar ne za dolgo. Nazadnje mi je le pobralo sapo in me v hipu ¿ožilo v eno
samo šumečo, bolečo točko. Skozi gručo pri vratih se je navsemlepem prerinila
Ana. Bila je s Tedom. V trenutku sem pozabil na vse in videl samo še njo.
Bila je zbegana in kakor da se ne ve prav kam dati. Ted jo je, pokončen,
vzravnan, molčeč, prijel okrog pasu in jo s tipajočimi prvimi koraki uvedel
v ples. Majčken, čeden preprijem, tesno skupaj, glava na ramo, senca na
rob lasišča, oči motno priprte — nobenega dvoma, bila je do ušes zaljubljena
vanj. Njen za spoznanje cinični smehljaj, večno spogledljive, široko odprte oči
so bile bogve kje; bledi, ozki obraz' se je izgubljal v komaj zaznavnem drgetu,
v uživanju in privrženosti. — Končno! — Končno tudi to.
Kakor že neštetokrat prej, se mi je poprejšnja napetost, ki se je le slabo skri-
vala za navidezno naveličanostjo in malomarnostjo, nenadoma in docela nena-
ravno sprostila v trpko praznino, ki je votlo odmevala svoj navidezni mir.
Navidezni mir, — kaj pa je še danes v človeku pristnega? Ves prostor
in vse gibanje se je oddaljilo nekam daleč, od koder je prihajal trušč samo
še v daljnih zadušenih odmevih in od koder so se v mrtvem plesu prebijale
v moj svet samo še slabo pobarvane sence.
— Potem sem se naenkrat zavedel, kako nenehno ponavljam: Hvala, hvala,
stokrat hvala, hvala! pa niti sam nisem vedel, zakaj. Vse naokrog se je po
taktu in ritmu prehrupnega jazza gnala reka čudnega življenja. Z mračnim
pogledom (menim, da je bil mračen) in našobljenimi ustnicami sem venomer
ponavljal: Hvala, hvala, tisočkrat hvala, hvala, hvala! Na pol na kletev, na
pol na jok mi je bilo pri srcu in kar naprej sem ponavljal: Hvala, hvala! Hvala
Za to zadnjo iluzijo, hvala za smisel, ki si ga dala mojemu življenju, še preden
sem te dodobra spoznal, hvala za tiste nemirne, strašne sanje v gluhem kotlu
sredi gora, hvala za predsmrtno podobo, hvala za odločitev, ki si mi jo prinesla,
ne da bi vedela, kdaj in kako, hvala za vse, za tvoj obraz, za tvojo bolečino,
za sleherno laž, ki ni bila laž, čeprav sem jo samo jaz sprejel za resnico; hvala,
da si mi rekla ne, še preden si mogla vedeti karkoli. — Bilo je smešno, pate-
tično in klavrno zahvaljevanje, ki sem si ga potihem ponavljal, da bi se žalil
in mučil do onemoglosti. Potreboval sem nekoga, ki bi me žalil; ker nisem imel
nikogar, sem moral tudi to opravljati sam.
145
Natačno in nezgrešljivo sem vedel, da se je s tem začela komedija: še dolga
leta me bo neprenehno in nezaustavljivo vleklo v njeno bližino. Toda pot bo
ostala za večno zaprta. Tako bo ostajalo kot edina možnost samo še večno
mučno približevanje, v sleherni svoji obliki že vnaprej obsojeno na jalovost,
na jédke dvome in prav nazadnje ... bogve na kaj. A bilo je prepozno, da bi
karkoli spremenil. Temeljito in do kraja prepozno. Mehanizem se je sprožil.
Zarinil sem se v gnečo pred točilno mizo. Med potjo do tja sem imel občutek,
da me Ana gleda (seveda sem se motil), a se nisem menil za to. Nalokal sem
se najprej vermuta, potem žganja, a žganje ne izžge bolečine. —• Tako malo
iluzij, res, tako malo — za prgišče, in zidaj jih je odneslo kakor prah, vsa
dvorana je pokrita z njimi... razen nje; nje edine se ni prijel niti ščepec.
Z glavo butam proti pločevini na šanku.
Nekdo me tolče po rami: Spiš... spiš... s kurami zaspal, kaj! Pa takšen
hudičev dan! Zapil, kaj? Ne skrbi, bratec, nažrli se ga bomo, da bomo jetra
scali... razumeš!
—	Zaradi mene, topo mislim, — zaradi mene! Kar seščijte svoja usrana jetra,
svoje usrane mehurje, kar seščijte vse, kar imate. Svojo usrano dušo, če jo
imate. In na koncu zavozljajte čreva, da jih ne bo treba klistirati...
—	Ti, me suva neusmiljeno naprej, ti, nikar ne spi! — Potem zarjuje, da se
zemlja trese: Ne spi! Na, pij! Da si boš zapomnil, svinja! Spet me je zabrisal,
dekle se mi je skurbalo, poslali so mi pisemce, da mi bodo ustavili štipendijo,
če ga bom še kaj dosti sral. Na, pij, ljubica ...
Pijem. Na prazen želodec, na nesmrtno utrujenost, na Ano, na vse.
—	Vse je šlo k vragu, naj gre še ta metuljček! Pij! Naj gre, naj ga hudič odnese,
kot je vse vzel! Na, pij! Pij! Da se ne usmradiš!
Vse! Vse je hudič odnesel! Do kraja vse. Kar je ostalo, je treba zapiti, do
kraja zapiti. Doslej me je pehala okrog po življenju Vandi, poslej me bo
Ana... Cirkus se je začel znova, na svojem začetku, treba ga je zapiti, treba
se je nažreti, treba je pozabiti, pozabiti vse, še preden se začne.
Zahripan bas tuleče sprašuje vse, ki želijo poslušati: Kaj pa je bistvo živ-
ljenja? — Ko ne dobi odgovora, odgovarja sam in odgovor tuleče odmeva po
dvorani: Bistvo življenja je smrad!
—	Tako je, kličem po svojih najboljših močeh. Tako je, smrad je! — Nihče,
razen pločevine na mizi, me ne sliši, niti filozof-govornik ne. — Treba je
enkrat natančno in dokončno vedeti, da je življenje samo smrad.
Potem nadaljuje kakor človek, ki se utaplja — v kratkih, razbitih stavkih, ki
se trgajo iz hreščečih valov naokrog: Življenje je filter vsega smradu. Smrt
je v bistvu samo izraba tega filtra... v človeku se vse življenje kupiči
smrad... starejši ko je človek in večja ko je rit, več smradu se v njem
nabere... smrad, ki se je toliko in toliko let vztrajno skladiščil, se po smrti
v štirinajstih dneh anarhično razpusti...
—	Gospoda, gospoda, povzdiguje glas, to mogoče zveni nekoliko ogabno in za
dobro vzgojena ušesca celo grdo, vendar...
—	Ne, nasprotno, zatrjujem pločevinasti mizi, resnično je! Do kraja resnično ...
življenje je smrad in mi smo skladišča smradu. Ta mož je velik filozof!
Resnica! vpije bas naprej, pač kaže narava jo čutna ... (medtem je kolcnil),
vendar k nji ravno je veslo le misel enkratna, nadzemska, minutna. To je
rekel Kette in to je misticizem, ampak to drži! Kette je verjetno že vedel, kaj
govori, Kette je verjetno poznal ali vsaj slutil célo sranje ...
—	Kette ... sem se zadri proti svojemu prepričanju, Kette je bedak! Kette je
dober pesnik, ampak je bedak. Ce bi se ga kdaj spodobno nažrl, bi čisto zadosti
jasno vedel, kje je resnica in ne bi sral takšnih verzov...
Nihče me ne posluša in tisti bas se trudi dalje, ne da bi slutil, kako propada
njegov edini poslušalec. Počasi izgubljam zavest, samo še topo bolečino čutim
daleč za vsemi krvavečimi meglami, ki se leno mešajO' po ozkem, mračnem in
globokem svetu naokrog. Bolečino, ki je na čuden in nejasen način povezana
z Ano; pravzaprav niti ne z njo, marveč s pojmom, ki ga tvori motna, nedo-
jemljiva predstava nečesa, kar je blizu njenemu nežnemu odbijajočemu
nasmehu.
—	Prebudil sem se na betonskih stopnicah. Bilo je že pozno; daleč na robu
vzhoda se je v rahlem, komaj zaznavnem dihu svetlikala prva jutranja zarja.
Drgetal sem od mraza, bil sena še vedno pijan in patetično razpoložen. Ko so
štacuno zaprli, so me odnesli ven, pred vrata, in me tam zložili po stopnicah.
Vsi prijatelji so odšli, pustili so me na cedilu; ali pa so bili vsi do kraja pijani,
kar je bilo seveda verjetneje. Bog jim odpusti!
Takoj na desno se je črnila temna gmota starih velikih dreves v parku. Vse
ptice so molčale in spale po svojih trhlih duplih. Trudoma sem se pobral in
se napotil skozi park domov. Potovanje je bilo naporno in nekoliko daljše kakor
sicer. Nekaj časa sem srečaval zakasnele veseljake, potem pa sem zašel in
začel tavati po najrazličnejših poteh, ki so se vijugale v čudnem neredu na
vse strani, ne da bi katera peljala ven iz tiste peklenske zmešnjave. — Korakal
sem mehanično, s topim občutkom, da se moram gibati in da moram nekam
priti, vseeno kam; samo da pridem. Na Ano se skorajda nisem spomnil, bilo
je nekaj globljega, nekaj, k čemur je Ana samo doprinesla svoj delež; ne
majhen sicer, a vendarle samo delež. Bilo je nekaj podobnega in sorodnega
tesnobi pred nočnim odsvitom gozdnega požara; grozi, ki jo nosimo podedovano
v sebi iz sive, mrtve davnine, ne da bi vedeli zanjo in ne da bi takšen požar
kdajkoli videli. Nekaj, kar se je kopičilo v rodu tisočletja in tisočletja, se
v celih generacijah potuljeno skrivalo in potem posamičnim ljudem besno bruha
svoj strup v vsakdanjo »srečo« življenja, jim jo greni in ubija. Nekaj, čemur
se ne da upirati, ker je močnejše od razuma in mogočnejše od volje.
Hodil sem od drevesa do drevesa in jih božal po njihovi hrapavi skorji.
—	Si sámo? sem spraševal. — Vem, sámo si, sem po tem kar sam odgovarjal. —
Vem, zelo sámo si. Nikoli se ne boš moglo priviti k drugemu drevesu. Pognalo
si korenine tukaj in tukaj boš moralo ostati. Vem, nisi hotelo. Nisi sámo izbi-
ralo tega prostora. A kdo koga pri tem kaj vpraša? Saj je z nami isto: posade
te in moraš vztrajati; dokler imaš kaj moči in dokler ti korenine še lahko
srkajo sokove iz zemlje. Dajati moraš plod, delati senco, šumeti in navduševati
poete, služiti zaljubljencem za oporo pri poljubovanju, čeprav bi raje raslo
drugje, kje v gorah, visoko, blizu modrega neba, z razgledom na globoke,
temne, vlažne doline, sredi divjih viharjev in spokojnih, čistih, tihih juter, brez
motorjev in brez hrušča. Vem, to je hudič!
—	Ampak, poglej, — nadaljujem, ti imaš drevesa, lahko se pogovarjaš z njimi,
kadar ti je najhuje, jaz pa nimam nikogar. Vsi so odšli; nažrli so se ga in odšli;
147
pustili so me samega, tako sem prišel k tebi. To je šele hudič! Vem, nažrl sem
se ga in pijan sem ko bet in bedarije govorim, ampak oprosti! Vse, kar govo-
rim, je iz srca in prisegam, da ti nočem ničesar žalega. Pridno bodi in nikar
si tega ne ženi preveč k srcu. Adijo! Adijo! sem ga še enkrat nežno pobožal in
šel dalje, do naslednjega drevesa.
Tako se je počasi preko neba pritipalo jutro. Cisto in mlačno, kakršna so po-
letna jutra. Sprva je še mrak, potem je vse svetleje in končno se oglasijo ptiči.
Vsedel sem se na klop in po kratkotrajnem mučenju zadremal.
Ob osmih, ko sem se spet prebudil, sem povaljan in slabe volje, napol pri-
seben, krenil domov, zmetal obleko preko stola in se zarinil v razkopano
posteljo. Zaspal sem v trenutku kakor ubit.
JANEZ JUVAN: PESMI
V pozno popoldne
Sprehod ö'"®®
Trave se vdajajo
prepotenemu vetru.
Reke se pomirjajo
z jezovi.
Gozd sluti nad sabo
sivo gnezdo
nevihte.
Greš,
dokler še moreš
in morda prehodiš
večer.
Noč pa ti
s silnim nalivom jeze
potrga iz rok zadnjo
pričakujočo nežnost —
bele cvete
bezga.
148
Večer
УбббР mehak in tih.
Kot šum netopirjevih kril
rosi žalost.
Samoten je dom rumene ptice,
ki v snu bolno glavo
premika.
Prihajajo
temni obrazi mravelj.
Zaprte oči ne slutijo konca.
Težak in črn
je vonj lesa.
Gozd, kot da zapira
vrata.
V temen gozd
Jetnik
Zastražen
od gostih dreves,
uklenjen med debla tišine
v globoko, ozko celico
ne boš priklical
ptic.
Preveč je mraz pri tleh.
Koreninice oči
se bodo spočile.
Kamorkoli
Gozd
pred tabo gozd.
Vse polno senčnih pajkov
pada z vej.
Obstaneš.
(Mnogo stvari in obrazov
si že pozabil.)
Na temen mah
boš sedel.
Trd, bel mesec
te bo grel.
149
Spomenik
Tukaj,
za dolžino roke
v zemlji...
Dejali so,
da je za tvoje oči dovolj
samo pol sonca.
Ti pa si ljubil svetle ptice,
zato si odšel.
Trd gozd
te je včasih vračal.
Nikoli
ne bomo vedeli,
kako si dihal pesek,
vodo, mraz.
Koliko svinčenih glasov
te je sililo
k zemlji.
Nekoč pa si ostal
tako nizko,
da nisi več videl svoje sence
na belem zidu,
kako raste:
malo postrani,
toda zmerom
navzgor.
Čakanje
Marija Cigale
»Moj dragi Boris« ...
Mara je naslonila obraz v dlani in se zamislila. »Dragi Boris« — zakaj prav-
zaprav? Navadna, dokaj vsakdanja laž, ki jo napiše vselej, kadar je on dalj
časa na službenem potovanju. Zaradi njega? Zaradi otrok? Zaradi sebe? Kakor
koli, to ne zmanjšuje laži. Toda laž je tako udobna, tako navadna, na njej sloni
njen vzorni zakon. Samo včasih se mora malce zamisliti nad njo. Včasih, kadar
piše pismo. Zamisli se, potem pa le napiše do konca.
Ni več mlada in ne posebno lepa ženska. Pet let zakona jo je malce izmučilo.
Prsi so se ji začele povešati in noge v gležnjih debeleti. Za svojih petintrideset
let je bila vsekakor še dosti čedna, skrivati pa jih ni mogla. Zunaj sta se igrala
otroka, videla ju je, ne da bi ji bilo treba okreniti glavo. Igrala sta se z majhno
punčko, ki je v živahni igri mimogrede izgubila nogo. Prestrašeno sta se ozrla
150
okoli, če ju je kdo videl, potem sta molče izkopala v pesek plitvo jamico in
zasula vanjo odtrgano nogico. Spet sta se ozrla, potem pa sta se začela glasno
prepirati.
»Ati bo prinesel novo punčko,« je rekla triletna Edica.
»Dve punčki že imaš. Ati bo prinesel avto zame, da veš,« je vpil leto dni sta-
rejši Boris.
»Mama!« sta zavpila oba hkrati skoraj v solzah in stekla proti vhodu.
Mara se je nagnila skozi okno.
»Le igrajta se! Ati bo prinesel punčko in avto!«
Otroka sta se pomirjena vrnila k igri.
»Prinesi punčko za Edico in avto za Borisa ...« je zapisala Mara in se spet
ustavila.
Včasih jo je mučila misel, da nima dovolj rada otrok. Dobra mati je bila, kupo-
vala jima je igrače in bonbone, kadar je šla v trgovino. Ko sta prebolevala
ošpice, je dosti noči prebedela ob njunih posteljicah in prisluškovala njunemu
nemirnemu dihanju. Pa vendar ju je najraje gledala na vrtu, ko sta se igrala,
medtem ko je sama sedela v svojem udobnem stolu in se potapljala v stokrat
premišljena mozganja. Ali sem sploh kdaj imela koga rada, ji je včasih prišlo
na misel. Oče je dosti pil, kadar ga je imel dovolj pod kapo, je jokal in prekli-
njal življenje, prijatelje, družino. Nikoli ni mogla misliti nanj s toplino, sra-
movala se ga je. Ce ji je dal kaj denarja, ga je vzela brez zahvale. Drugim je
pravila, da ga sovraži zaradi mame. Mama ji je umrla, ko se je komaj učila
govoriti. »Tvoja mama se je nesrečno poročila,« so ji povedale tete, ko je bila
dovolj! stara. Zato je pravila, da je imela mamo rada. V resnici pa se je spLoh ni
spominjala. Vzgajale so jo tete, tri stare device. Bile so pobožne, sitne, stari-
kave. Učile so jo gospodinjstva, nezaupljivosti, ponižnosti in življenja v strahu
božjem. Tega jim ni mogla nikoli odpustiti. Vesela je bila, ko je šla od njih.
Tako ji je minevalo vse življenje. V mladosti dom, ki ni bil podoben domu,
nekaj slučajnih prijateljic, s katerimi je razpravljala dolge dneve, zmeraj o
ljubezni. Sovražila je razpravljanja, ki niso vodila nikamor, ostala pa so ji
v navadi celo življenje in neprestano je razpravljala sama s sabo. Nekaj fan-
tov, ki jim je rekla, da jih ima rada, pa ji v resnici ni bilo nič do njih. Nekaj
poljubov, ob katerih je ostala hladna in neprizadeta. Čakanje, ponižno toda
trmasto čakanje na tisto veliko ljubezen iz mladostnih pogovorov. Potem je
prišel dan, ko je v hladnem premisleku spoznala, da nima več česa čakati.
Šestindvajset let ji je pobralo vse mladostne čare in ji pustilo samo še navaden,
preveč vsakdanji obraz, da bi si ga poželel kak princ. Potem se je pač poročila.
Boris je bil zelo vsakdanji moški, preveč vsakdanji, da bi bila lahko zaljubljena
vanj. Vedela je, da se je poročil z njo, ker je bil prepričan, da mu bo ona omo-
gočila udobje, ki ga ni nikoli imel, pa ga je zmeraj pogrešal. Natanko to mu je
tudi dala. Boris ni bil posebno nadarjen, pač pa vztrajen in si je znal kmalu
zagotoviti položaj. Dobil je stanovanje v bloku; Mara ga je opremila, nekoliko
z denarjem svojih tet, nekoliko s tistim, kar je prihranila sama. Potem, ko je
Boris zaslužil dovolj in je bilo stanovanje opremljeno, je rodila Borisa, pustila
službo in ... se pač posvetila družini... Boris je bil dober, soliden mož. Ve-
dela je, da jo od časa do časa vara. Kadar je prihajal s svojih potovanj, se ga
je včasih še držal vonj po ženskah, s katerimi se je družil. Varal jO' je straho-
petno, oprezno, solidno; tako sta očuvala mir v hiši in dobro mnenje pri sose-
dih.
151
»Gospa Mara!«
Klicala jo je soseda iz gornjega nadstropja, debela gospa Lela. Zmeraj je vpila
kar skozi odprto okno, hoje po stopnicah ni prenesla.
»Dober dan?« se je odzvala Mara.
»Pridite gor!«, je obupano zavpila gospa Lela, ko da se ji trga duša iz telesa.
Mara je slabe volje položila še skoraj prazen list v knjigo, da ga ne bi odnesel
veter, in šla gor.
Kuhinja gospe Lele je bila še nepospravljena od kosila. Pri njih se ni nihče
utegnil brigati za take stvari. Gospa Lela je sedela v pletenem stolu ob oknu,
prepotena in objokana. Med umazanimi krožniki na mizi pa je sedela njena
starejša hči Neli. Bila je nekaj nad dvajset let stara, izredno lepa in izredno
živahna. Maro ja začudilo, da je bila brez šminke in skuštrana, pa še prav
nenavadno bleda. Pozdravila jo je z zaničljivim nasmehom.
»Mara, vi ste pametna ženska, vi ji povejte, vas bo poslušala,« je skoraj ihte
izdavila gospa Lela.
Mara si je počasi potegnila stol k oknu in sedla; iz izkušnje je vedela, da so
prepiri med gospo Lelo in njeno trmasto hčerko zmeraj dolgi in utrujajoči.
Potem se je spet skrbno ozrla po dekletu. Neli je v njej zbujala zelo mešane
občutRe. Zavidala ji je njeno lepoto in mladost. Na njen način življenja je
gledala pomalem z zgražanjem, pomalem z zavistjo. Neli je sicer študirala, toda
le bolj poredko. Na splošno je bila doma v lokalih, ki so odprti do poznih ur,
in nikoli je nisi videl brez spremstva zaljubljenih občudovalcev. Kadar je Mara
dolgo bedela, jo je včasih lahko opazovala z okna, kako prihaja s kom v ob-
jemu, včasih je skoraj čutila dolge, drhteče poljube, med katerimi sta se obe
telesi zvijali kot v krčih. Gotovo, Neli je bila pokvarjeno dekle, to je vedela,
ampak včasih ji je zavidala za tiste dolge, strastne poljube, ki jih je sama samo
sanjala.
Ker še zmeraj ni nihče nič pojasnil, si je Mara ogledala še gospo Lelo. Ves
položaj jo je napolnjeval z nekim jalovim užitkom. Gospe Leli so se solze kota-
lile po debelih licih in Neli se je nasmihala kakor ponesrečena lutka. Gospa
Lela in njena hčerka sta se prevečkrat prepirali. Prepirali sta se z nekim
strastnim užitkom, včasih za zelo malenkostne stvari. Njuni prepiri so se le
redkokdaj končali samo z besedami: kadar sta postali od vpitja hripavi, sta
se začeli obmetavati z vsem, kar jima je ravno prišlo pod roko. Vsa družina je
bila v hiši neizčrpen vir čenč. Zdaj so pomilovali Lelinega moža, drobnega,
nepomembnega uradnika, ki se je pred družinskimi prepiri umikal v spalnico
in se posvečal kupom knjig, ne da bi se kaj menil za hrup v kuhinji. Drugič
so spet zmigovali z rameni nad Bebiko, Lelino drugo hčerko, ki je hodila na
toliko raznovrstnih sestankov, da bi le redko kdo lahko vodil kontrolo nad
njimi, in če si kdaj imel srečo, da si jo lahko pozdravil, ti je odgovorila s kakim
neumnim citatom. Potlej pa, kadar je bila hiša najbolj polna čenč in so že vsi
pričakovali polom, se je od zgoraj zaslišal hrupen smeh, vsa družina si je vzela
dopust in se složno in seveda hrupno odpravila v mesto proslavljat bogve kaj.
»Kaj se je zgodilo?« je navsezadnje, ko je pogodila pravi trenutek, vprašala
Mara. Govorila je mirno, preudarno, brezosebno, kot kak avtomat razumevanja.
»Oh, Mara, gospa Mara« ... je obupano začela gospa Lela, ki očitno ni bila pri
volji, da bi kaj povedala.
152
»No, nikar se preveč ne mučite,« se je posmehljivo obrnila Neli (to je bilo sko-
raj žaljivo, toda ljudje, ki se zavedajo svoje pomembnosti v danem trenutku,
so neužaljeni) »gospa Mara, nikar se ne mučite preveč z domnevami. Otroka
pričakujem. Niste vedeli, kaj? Natanko tri mesece že. Mama mi svetuje abortus.
Tudi vi, ne?«
Mara je vedela, da se posmehuje njej in se je neudobno presedla na stolu. »To
je seveda zelo pameten nasvet,« je še bolj posmehljivo nadaljevala Neli. »Neza-
konski otrok, danes, ko je vendar dovoljen abortus! Ko je vendar tako pre-
prosto! Lepo razložiš zakaj: otrok brez očeta, socialni položaj — to že lahko
rečeš, čeprav stanuješ v novem bloku, študentka, tretji letnik komaj, na koncu
napraviš še itd., tako da o ostalih težavah niti ne moreš govoriti. Greš v bol-
nico, vse je belo, gladko, avtomatično, čez dva dni si že zunaj, ,nasvidenje,
gospodična,' toliko, da ti ne rečejo še: ,se priporočamo^... '« »In če pomislim, da
je vse to zaradi tiste barabe,« je vsekala gospa Lela, nadaljevati pa ni imela
več časa. Neline krasne, negovane roke s srebrnimi nohti so preudarno stisnile
rdeč, malce preveč zrel paradižnik, ki je bil ostal na mizi (za Bebo, ki jih je
jedla surove) zamižala je, da bi bolje pogodila in paradižnik je kot rdeča žoga
švistnil skozi zrak in pristal na obrazu gospe Lele. Besede so se ji ustavile,
obmirovala je v strašnem začudenju — zelo smešna je bila videti gospa Lela
z obrazom, na katerem se je osuplost mešala s solzami in paradižnikovim so-
kom, in Mara se je morala vgrizniti v jezik, da je obdržala spodoben videz.
Neli je skočila z mize in razjarjena obstala dva koraka od matere.
»Ne dovolim nikomur, da bi tako govoril o njem, razumeš, nikomur! Rada sva
se imela! Razumeš, rada sva se imela! Hočem imeti njegovega otroka!«
Rada ga je imela, je obviselo nad Maro. Divja, lepa Neli, ki je imela tisoč
znanstev s fanti; vendar je enega izmed njih imela tako rada, da bi se raje
pustila ubiti, kakor da si da vzeti spomin nanj. Pokvarjeno dekle, so rekle
sosede. Pa vendar je med vsemi tistimi fanti, s katerimi je hodila po barih, le
imela nekoga tako rada, da je zaradi njega pozabila nase, na svojo sedanjost in
bodočnost, na vse. Tako zelo rada ga je imela, da bi kot divja tigrica zgrizla
vsakega, ki bi hotel vreči samo senco na njegov spomin, čeprav jo je bil
pozabil. Neli je doživela tisto. Jaz tega nikoli nisem doživela, se je zganilo
v Mari. Hipoma je namesto obeh divjih ženskih obrazov stopil prednjo nasme-
jan moški, edini, ki si je bil poželel njenega ženskega bistva. Klavdio, lepi
šofer, ki si je vso kabino svojega tovornjaka oblepil s slikami napol nagih
žensk. Nemirni, lepi fant, neznansko domišljav, neznansko ponosen na to, da so
ga klicali Klavdio, čeprav v svojem življenju nemara še ni videl živega Itali-
jana. Poznala sta se tri tedne. Nekoč ji je prinesel neko pismo; tete so šle v
cerkev, ona pa je postiljala. Postelje so bile edino razkošje njenih tet, velike,
napolnjene s pernicami, da bi se poglobil vanje kakor v pozabo. Klavdio ji je
dal pismo in jo za šalo poljubil na roko. Zasmejala se je in potem jo je poljubil
na usta. Njene ustnice so bile trde, napete, hladne. Zgolj iz premisleka je kdaj
pa kdaj zganila z njimi in se čudila, kakšen krč strasti je kot odgovor preletel
njegovo atletsko mišičasto telo. Tedaj se je tudi v njej nekaj zganilo, drobno,
slabotno poželenje, prej prošnja kot ukaz. Udarila ga je po obrazu tako močno
in tako nenadoma, da se je sama začudila. Ustnice so mu pri priči zatekle,
podrgnil si je lice z dlanjo in šel. Drugi dan jo ni več pozdravil. Takrat ji ni
bilo žal. Klavdio je bil samo šofer in poznala sta se tri tedne. Njena nedolžnost,
pokrita z lupino hladnosti, je bila namenjena princu. Morda se je komaj danes
spet spomnila nanj. Morda je komaj danes prvič pomislila, da je bila tista
153
nedelja edini dan, ko bi bile mogle stare, premehke postelje njenih tet, postelje
za stare device, biti botre komaj slutenih strasti. Morda je bil Klavdio edini
moški, ki bi bil lahko prebudil v njej žensko, zakrito s prahom predsodkov in
pridig. Ona pa je čakala na princa. In se poročila s solidnim, dobro situiranim
možem. Leto dni je bil mlajši od nje in že so mu začeli izpadati lasje in dobival
je soliden meščanski trebušček. Bila je solidna žena, solidna mati, solidna go-
spodinja. Toplote pa je bilo v njej malo. On pa si je zaželel včasih malo ognja.
Kradel ga je solidno, po malem, tako da je bilo treba najmanj poguma. In če bi
zdajle prišel njen princ, bi zatajila svoje nekdanje sanje zaradi moža, ki ga
nima rada. Zaradi mirnega, hladnega življenja. Zato, ker ne bi imela poguma.
Nikoli ni imela poguma, niti toliko ne kot njen starajoči se mož, ki je dobival
plešo in si krajšal čas na službenih potovanjih s sumljivimi ženskami.
»Toda Neli, daj si dopovedati,« je zakričala gospa Lela in si brisala paradižnik
z obraza.
»Ničesar si ne dam dopovedati,« je v istem tonu odgovorila Neli in se s kretnjo,
ki bi v vsakem drugem vzbudila strah, še malo primaknila k njej. »Ne dam si
dopovedati ničesar, razumeš, ničesar! Tudi vi, gospa Mara, mi ne boste ničesar
dopovedali. Saj vem, to ni...« zmanjkalo ji je sape in hlastnila je kakor riba
na suhem »... solidno, vem. Toda vseeno mi je, nič mi ni za tisto vašo solidnost!
Sovražim jo! Gnusi se mi! Na bruhanje mi gre ob njej!«
Mara je previdno vstala in se napotila proti vratom.
»Ne zamerite ji«, je zavpila gospa Lela za njo. Solze je bila zbrisala s para-
dižnikom vred in zda;! je bila čisto mirna. Brez misli na maščevanje je priznala
poraz.
»Dekle ima prav,« je rekla Mara. To je bilo od nje tako nenavadno, da sta
se obe osuplo zastrmeli vanjo.
Zdaj se bosta gospa Lela in Neli pomirili, je premišljevala, ko je šla po stop-
nicah. Neli ji bo pomagala umiti obraz. Potem si bosta potožili tisoč stvari,
in končali v solzah. Jutri pa bodo nemara vsi skupaj napravili družinski praznik
in pili na zdravje vnuka ...
Mara je odprla vrata svoje kuhinje in hladen mir, ki je vladal tu, ji je vrnil
navadno razpoloženje. Sedla je k oknu in pogledala po otrocih. Še zmeraj sta
se igrala v kotu dvorišča. Mirna, solidna otroka sta bila. Poiskala je z očmi
majhen kupček peska, kamor sta prej zasula odtrgano nogico. Ce ju bo zvečer
vprašala, bosta rekla, da je punčka imela samo eno nogico. Da je taka prišla
na svet. Ce ju bo vprašala strožje, bosta zajokala in priznala. Nikoli nista imela
poguma tajiti. Saj ... odkod naj bi ga tudi vzela?
Požrla je vzdih, ki se ji je nabral v grlu in vzela pismo iz knjige.
»Moj dragi Boris ...« je spet prebrala. Zmečkala je list, ga skoraj pretrgala,
potem je vzdihnila in ga spet položila predse na mizo.
Kazalca na uri sta se pomikala počasi, nekje z druge strani ceste se je slišalo
tuljenje radia. Zgoraj je bilo vse tiho. Cas je odtekal počasi, vsaka minuta je
puščala za seboj bolečo sled. Vse življenje samo čakam, je pomislila, samo
čakam, čakam ... Včasih je vsaj razločno vedela, kaj čaka. Zdaj ni imela več
česa čakati. Njeno življenje je že zdavnaj steklo po ustaljenih, določenih tirih
in bo tako teklo vse do končne postaje.
154
Na stopnicah so se oglasili koraki in čez čas je zagledala Neli, ki je šla čez
dvorišče. Bila je spet lepa, blesteča in prav nič bleda — danes je gotovo dala
rdečila tudi na lice.
»Teta Neli,« sta zavpila otroka, »imaš liziko...«
Neli se je nasmehnila in jima pokimala. Pri tem pa se je skoraj zaletela v svojo
mlajšo sestro Bebo, ki je bila stopila skozi dvoriščna vrata. Obe sta se veselo
zasmejali in takoj začeli živahen klepet. Beba ni bila tako lepa kot Neli, ampak
topla kot pravkar pečen kruh. Pravili so, da je vanjo zaljubljen tisti bledi
inženir, podnajemnik pri Marini sosedi na drugi strani hodnika. Celo gospa
Lela je nekoč izjavila, da bi kar šla skupaj, oba da sta malo mahnjena. Pri tem
pa je vendar imela Bebo rajši kot Neli.
»Bebica, liziko,« sta pritekla otroka. Nje nista klicala s teto; sploh si ni bilo
mogoče zamisliti, da bi jo kdo klical s kakim takim imenom. Beba je bila pač
Beba, zmeraj enako mlada in nespremenjena kakor pomlad.
Neli se je zasmejala in odšla naprej, Beba pa je pobožala otroka in dala
vsakemu bonbon. Potem se je nasmehnila Marinemu bledemu obrazu. Beba se
je pač nasmehnila vsakemu, ki ga je srečala, zdelo se je, da nasmeh kar
naprej leži na njenem obrazu, ki je bil prav zaradi tega tako mil.
»Kaj, Beba, spet s sestanka?« se je nasmehnila tudi Mara.
»Ja, spet. Kaj hočete, rešujemo človeštvo. Ali pa izgubljamo sami sebe, kakor
pravijo. Pa mi se bomo že našli, samo malo poguma je treba!«
Saj, je pomislila Mara, malo poguma. Ona ga nikoli ni imela. Hipoma se je
spomnila, kako je nekoč — bila je še prav majhna — takrat so živeli v revščini
in kruha skoraj niso poznali, prišla k sosedovim. Nikogar ni bilo doma, na
mizi je bil ostal velik kos kruha, črnega, slastnega kakor sanje. Stegnila je
roko, pa jo jè umaknila; ni vzela. Ne zato, ker je vedela, da ni prav, ampak
zato, ker se ni upala. Tako je bilo zmeraj. Še roke ni upala stegniti. Zato tudi
ni dobila nič. Njeno življenje je ostalo prazno. Solidno, ampak prazno. Vsi
imajo nekaj, je mislila. Nekaj so si vzeli. Neli fante in strastne poljube, ki
spreminjajo kri v ogenj. Bebà svoje večne sestanke, na katerih rešuje človeštvo
in sebe. Bledi inženir na oni strani, ki mu zaničljivo pravijo »izumitelj«, svoje
male pripravice, ki jih sestavlja v izum in svoje malo hrepenenje po nasme-
jani Bebi. Vsi so imeli pogum, da so si nekaj vzeli. Jaz pa imam samo čakanje,
jalovo, nesmiselno čakanje ...
Zmračilo se je, otroka sta že pobrala svoje igrače in se odpravila domov.
Mara je skrbno zložila pomečkano pismo. Danes ne more pisati, preveč čuden
dan je. Noč jo bo pomirila in napisala bo zjutraj.
155
SVETLANA MAKAROVIC: PESMI
Večer
Nihče nikogar ne ljubi.
In vendar so ti večeri
tako mehki, zastrti
s temno svilo neba;
veter potihne, se pričakujoč
nasloni na dremavi zid
naših zdolgočasenih hiš.
Ta večer je naročje,
široko odprto za vsakogar.
Toda nihče nikogar ne ljubi
in ob svitu se naročje,
otrplo od mrzlega molka,
tiho zapre.
Ne mislim razbijati
steklenih sten molka
krog svojega ugašanja,
ne, sama bom.
Noben zvok me ne doseže.
Začetek in konec
naj se spojita
brezglasno in žalostno
v trenutek,
ki bo vsul poslednji drget
v te ranjene dlani.
Nič naj se nevidno
vrne vase.
Vse naj se upepeli
potihoma,
vse naj bo spet
majhen bel dim
v visokem ozračju.
Moje ptičke pripenjajo
drobna topla gnezda
na tvoje prsi.
Ti jih sanjaš.
Plavaš v prozornem snu,
v katerem morda odsevajo
moji obrazi.
V sen razprostrte
nezavedno vabijo
tvoje roke.
Visoko je mesec.
156
Vreščeči vibrato
ostrih kovinskih strun
se poleže.
Razpotja ostanejo
daleč za tabo.
Posode so izpraznjene.
Tiho odmiranje
postane edino.
Koraki izgubijo smisel,
nezavedno jih vlečeš za seboj.
Ostane ti veliko preprosto sonce
in hodi s teboj po ulicah.
Plešem.
Plešem	^^го je kača.
Moje telo je plamen.
Moji gibi
so žareče niti v somraku.
Spletam jih v vozle bolesti
in jih razpletam v smeh.
Zvijam jih v kolobarje razdraženosti
in jih odmotavam v spokojnost.
Živim, ker plešem.
Preplesala bom
vse temne hodnike svojih dni.
V meni je sto obzorij.
Ti ci Haliüua Nikoli jih ne prelistam.
M bi oaijava Шкои te ne najdem.
Ti si daljava.
Si obzorje belih ptic
za mojimi obzorji.
Moja pot ne pozna razpotij
ne srečanj
ne ciljev. Razgubila se je
po ravnini.
Daljine ostajajo negibne,
ovite v meglen dih.
Moji klici so šepet,
ki se utrne,
predno razprem ustnice.
157
Ali marksizem ali idealizem
Franc Zadravc
V naših revijah srečujemo v zadnjem času v različnih oblikah zanimiva priče-
vanja o ideološkem položaju enega dela naše inteligence. Razpon poskusov,
kako zmanjšati pomen in funkcionalnost materialistične filozofije v naši znan-
stveni praksi pa tudi v političnih stvareh, sega od proklamacij eksistencialistične
ontologije do oblik, v katerih hočejo spraviti materializem s krščanstvom.
Elementov tega meglenega ideološkega stanja ni najti samo v reviji, ki nosi
paradoksalni naslov Perspektive, marveč tudi v Naši sodobnosti, zlasti v por-
tretni študiji o nemškem filozofu Ernstu Blochu, ki jo je napisal Edvard Kocbek
(1962, 254) in ki doslej ni doživela potrebne kritike.
Morda bi niti ne kazalo posegati v to študijo, če bi vrsta stvari, kakor jih
povzema Kocbek iz Blochove filozofije, ne preklicevala njegove teze, da gre
temu filozofu »nedvomno prvo mesto med sodobnimi marksističnimi misleci«.
Da ne bo nesporazuma, moramo najpoprej naglasiti naslednje. Kolikor zahteva
od nekaterih marksistov več, kakor samo suho doktrinarstvo in vsakdanji
politični prakticizem, se pravi namesto neke togosti notranji mladostni ogenj,
ki gori za svojo idejo v »drzni, ekstatični praksi«, kolikor zahteva torej anga-
žirano in tvorno osebnost za stvarne humanistične družbene odnose, nam je
Bloch še kako simpatičen. Moramo se strinjati z njim, ko očita nemškim
marksistom, da so bili v letu 1933 preveč doktrinarski in taktično-politični,
niso pa tvegali revolucije, da so se utapljali v razumarskih formulah, ko bi se
morali vreči v akcijski patos in brezkompromisen boj za bolj humanistično
bivanje nemškega človeka v Evropi. Skratka: v njegovi tezi o totalni, se pravi
tudi čustveni zavzetosti marksista za cilje svoje ideje, vidimo stvarno vrednoto
Blocha in Kocbekove študije o njem. Do tu se z obema tudi ujemamo. Ali vrsta
podatkov o Blochu in Kocbekovih zaključkov na podlagi teh podatkov pa je
v študiji takih, ki odločno preklicujejo možnost za trditev, da bi bil Bloch
zares prvi marksistični filozof našega časa, še več: da bi bil sploh resnični
materialistični filozof.
Kocbek pripisuje Blochu vrsto zaslug za marksizem. Meni tudi, da je Blochovo
pojmovanje marksizma »doslej najbolj totalno in dinamično«. Vseh podrob-
nosti, ki jih navaja v prid tej trditvi, tukaj ne kaže obnavljati in naštevati.
Omejili se bomo samo na nekaj bistvenih točk in med njimi najprej za to,
kakšno mesto zavzema v Blochovi filozofiji pojem — končnost. To mesto
bomo opisali samo s podatki iz Kocbekove študije.
Na pojem končnost nas opozarja študija na več mestih. Najprej ga srečamo
v tej obliki: »Stalna tema njegovega (= Blochovega) marksizma je utopičnost:
utopija vlada v človeku in v svetu. Človeštvo hoče čimprej v svoj pravi svet,
zato mu je najpomembnejša kategorija upanje. Z marksistično utemeljeno
158
vizijo o prihodnosti nas poziva v konec zgodovine, ki je začetek človeka, prava
genezis, domovina brez bolečin, strahu, odtujenosti in niča.« In drugič: »Mark-
sistične revolucionarnosti in njenega uresničevanja dnevnih nalog torej ni
brez vizije o zaokroženem napredovanju v končno stanje človeštva, brez uto-
pične podobe o popolni človeškosti...« In zopet: »Merilo razvoja in revolucije
je (Bloch) postavil energično na konec zgodovine, v končno stanje samouresni-
čenja, v ukinitev samoodtujenosti.« In še: »Vse kulture na zemlji pripravljajo
eno samo dokončno in od vseh dosedanjih docela novo kulturo.« Ob vsem tem
in podobnem beremo še Kocbekovo sklepanje, da gre v Blochovi filozofiji v
končni fazi za to, da opiše »koprnenje človeškega duha po dokončnem učlove-
čenju in po razodetju stvari«.
Ce še enkrat naštejemo in premislimo pojme: konec zgodovine je začetek člo-
veka, končno stanje človeštva, končno stanje samouresničenosti, ena sama,
dokončna in docela nova kultura in ne nazadnje še dokončno učlovečenje in
»razodetje stvari« — smo se kajpada dolžni vprašati, ali Bloch ni docela pokopal
dialektičnega materializma in ga brez vseh nesoglasij spravil s krščansko
mistiko. Ta idealistična vizija končnosti, kjer se bodo razodele vse stvari, ne
ohranja namreč niti toliko dialektike, kolikor je je mogoče še ostalo Heglu ob
končni razvojni stopnji njegovega objektivnega duha v pruski caristični državi.
Za njegovo idealistično dialektiko je ostalo vsaj nekaj konkretnega, dialektični
materializem z vsem marksizmom pa se v Kocbekovi interpretaciji Blochovega
marksizma končuje v utopično-idealistični viziji »razodetja stvari«, torej v
popolni mistiki. Ko je Bloch s takimi vizijami o končnem, se pravi s prihodnjim
statičnim stanjem človeka in njegove družbe, odpravil veljavnost dialektič-
nega materializma za zgodovino človeka, je »pradavno človekovo koprnenje
po odrešenju v celoti vključil v sekularizirano prihodnost in marksizem ople-
menitil z zemeljskim mesijanskim duhom«. Priznati moramo, da nas Blochova
oplemenitev marksizma preseneča in da nas zlasti preseneča dognanje o potrebi
oplemenitenja marksizma!
Kocbek pripisuje Blochu še »dve veliki zaslugi« za marksizem. Prvič. »Posre-
doval nam je srečno spoznanje, da se s človekom dogaja nekaj posebnega in
da je šele na začetku svoje velike poti, da se razvija v končno identiteto s
samim seboj, v suverenost, ki še ne moremo dognati njene veličine.« Drugič:
Bloch je »revolucionarnemu socializmu prisvojil duhovno tradicijo človeštva«.
To bi pomenilo torej naslednje: Šele Bloch je odprl in teoretično razložil prob-
lem človekove odtujenosti od samega sebe in od družbe, in, drugič, do Blocha
marksizem in marksisti niso priznavali kulturne dediščine .človeštva. Mislim,
da nevzdržnosti obeh trditev ni potrebno posebej dokazovati, razen v eni sami
točki, s katero avtor zaključuje svoje razpravljanje o Blochu, in ta je: Blochov
odnos do religije. Pogledi utemeljiteljev marksizma na religijo so pač znani.
In ravno tukaj je napravil Bloch, kot poroča Kocbek, neko važno korekturo in
z njo revolucionarnemu socializmu prisvojil duhovno tradicijo človeštva. »V
imenu marksizma« je namreč »vzpostavil nov, širši in globlji odnos do odre-
šilnih manifestacij človekovega duha. Tako mu na primer religija ni več praz-
noverje in opij, temveč eno resnih koprnenj pa absolutnem«. Tukaj se Bloch
seveda očitno in bistveno razhaja s historičnim materializmom, torej z mark-
sizmom. Ne v imenu marksizma, marveč samo v imenu idealizma mu religija
ne more biti več praznoverje in opij. Ko je s svojim utopizmom, ki postavlja
končna stanja človeka in ukinitev zgodovine, »premagal« historični materia-
lizem, je Bloch nujno moral rehabilitirati religijo z njeno vizijo končnosti
človeškega rodu v transcendenci. Z eno besedo: Kakor nam ga opisuje Kocbek,
159
je Bloch samo intenzivna varianta tistih krščanskih socialistov, ki si že od
nekdaj prizadevajo spraviti marksizem s krščanstvom. Tudi v Sloveniji. Zaradi
tega pač lahko ali pa tudi ne razumemo, kako je mogoče opisovati Blocha
še danes kot prvega sodobnega marksista. Do kraja pa razumemo, zakaj so
Vzhodni Nemci izdali knjigo »Revizija marksizma Ernsta Blocha« in zakaj ga
v njej dolže, da vodi njegova filozofija kompromisarstva z idealizmom v
»atmosfero misticizma in iracionalizma«. Po vsem tem, kar zvemo o Blochu iz
te študije, so Nemci ravnali pač po izkušnji, da so Nemčijo — in preko nje
tudi Slovenijo — duhovni kompromisi, ki jih je sklepala in ustvarjala z raz-
ličnimi idealističnimi sistemi, že veliko stali. Ko rešuje Blochov idealistični
»marksizem« pred »oblastnik Vzhodne Nemčije«, ki so filozofu odvzeli veniam
legendi na leipziški univerzi, se avtor sklicuje tudi na članek Danka Grlica
Ernst Bloch — filozof nade (Ernest Bloch: Subjekt — objekt. Zagreb 1959).
Toda tudi Grliću se kljub vsemu zdi, da je Bloch postavil človeka vendarle
preveč kot utopično bitje. Tega utopizma ne upa proglasiti za kak velik, zlasti
pa ne za mesijanistični dosežek marksizma in Ernsta Blocha. Prav tako Grlić
ne govori o tem, da bi Bloch tako silovito postuliral ~ končnost. Toda bodi
resnica takšna ali drugačna: ali idealist ali pa dialektični materialist in mark-
sist — oboje hkrati pa Bloch ne more biti in tudi ni.
Poleg tega načelnega vprašanja, ki zadeva samo jedro marksistične znanosti,
njene dialektike med bitjo in zavestjo, je v članku še nekaj važnejših spornih
mest, za katerimi stojita oba, avtor in njegov filozof. Avtor pripoveduje, da
je Bloch dokončal svoje delo »s spoznanjem, da si bo moral marksizem prej
napisati svojo kozmologijo, preden si bo lahko ustvaril svojo marksistično
antropologijo«. O tem nesmislu ne kaže posebej razpravljati. Drugič. »Ves
proces vesolja je določen finalno. Resničnost je panorganska, razvoj sveta teži
v smeri proti človeku. Vse je naravnano vanj, narava, svet, snov, vesolje.«
Z drugo besedo: narava se pokorava krščanskemu antropocentrizmu in kar je
povedala o njej doslej materialistična naturna filozofija in ostala empirična
znanost — vse to je možno podreti z vero v finalnost sveta. Tretjič. Zelo prob-
lematičen je Bloch tudi v trenutkih, ko proglašuje marksizem za nekakšno
samodejno silo in kako mora Marxova »utopična vizija po zemeljski popol-
nosti« delovati svobodno, brez »vzdušja pozitivizma in utilitarizma«. Prebujen
socialist deluje sam po sebi kot angažirani človek »popolno«; pragmatizem,
dogmatizem, organizacijska in tehnična pa propagandna gesla, torej prakticizem
in kar je še teh strašljivih pojmov, pa samo dušijo polet prebujene osebnosti.
To stališče je seveda zelo megleno, je stališče nekakšnega utopičnega duhov-
nega bratstva, ki zahteva najpoprej moralno revolucijo v človeku in šele nato
se samodejno ustvarja nova družba. Ni revolucije, razen moralne! je svojčas
zapisal Charles Péguy. Za njim so to ponavljali francoski pa tudi slovenski
personalisti.
Prav je, če se »polemična ostrina Blochove misli obrača danes zoper pesimizem
eksistencialistov«, težko pa je razumeti, kako da se obrača tudi zoper »vulgarni
optimizem marksistov«, še teže pa, kaj vulgarni optimizem marksistov dejansko
je. Je to morebiti vsakdanja delovna praksa kot edino stvarno merilo in vred-
notenje neke humanistične ideje? Zaradi tega nikakor niso prepričani, da se
je potrebno navdušiti za nekakšno »enovito fronto« Blochove misli, ki jo
filozof postavlja »zoper obup teorije in optimizem drobnjakarstva« (= drob-
njakarstva vulgarnih optimistov marksistov) in z njo odpira »mogočen pogled
v prihodnost človeštva«.
IJO
Nedvomno: človek ne živi samo od kruha, marveč tudi od ideala, ideje, upanja,
od sanj po srečnem, popolnem življenjskem redu v sebi in družbi. Toda človek
ne živi tudi samo od tega upanja in utopije. Zato utegne biti proglaševanje
prakse, organiziranega družbenega dela in konkretnega, vsakdanjega ustvar-
janja za drobnjakarski optimizem in prakticizem dokaj ostra sodba o konkretni
družbeni akciji marksistov pa tudi o marksizmu kot družbeni znanosti in
akcijski sili sploh. Nazor o »dinamičnem marksizmu«, ki spremlja vase tudi
mistiko kot posebno obliko človekovega hrepenenja po popolnosti, pa je teore-
tična oblika želje po kompromisu, po izmiritvi med idealizmom in materia-
lizmom. Toda sinteza med religijo in materializmom je lahko samo idealistična
sinteza. Tendenca po izmirjenju kot prehodnem stadiju k idealizmu pa je očitno
dokaj razvita misel na nebu sedanje slovenske malomeščanske filozofije. Čas
je tedaj, da se ganemo iz sedanjega relativnega zatišja, ki duši našo ustvar-
jalnost, v miselno napornejšo, toda načelno filozofsko doslednost.
Od pesnika, pisatelja in ljubitelja idealistične filozofije, zlasti personalizma
in krščanskega eksistencializma, bi bilo prezahtevno pričakovati drugačno inter-
pretacijo idealističnih sestavin Blochove filozofije, kakor smo jih našli v tem
članku. Zato mora dobiti Bloch v slovenski filozofski publicistiki novo inter-
pretacijo in ustrezno marksistično kritiko, ki smo je v Kocbekovi študiji popol-
noma pogrešali.
Ernst Bloch
Božidar Debenjak
Nekaj polemičnih misli
V Naši sodobnosti (letnik X, 1962, št. 3) je Edvard Kocbek objavil svojo inter-
pretacijo znanega nemškega filozofa Ernsta Blocha. Ob tej interpretaciji se
velja zamisliti iz več razlogov: prvič, ker menim, da je netočna in izkrivljena,
kar bom skušal dokazati; drugič, ker se je interpretacija pojavila na straneh
revije z najdaljšo tradicijo na Slovenskem — in to tradicijo povsem drugačne
vrste; in tretjič, ker je to prvi in doslej edini slovenski članek o Blochu.
Blochu je Kocbek dodelil »prvo mesto med sodobnimi marksističnimi misleci«.
Med njegove velike zasluge šteje predvsem naslednje: »Stalna téma njegovega
marksizma je utopičnost: utopija vlada v človeku in v svetu. Človeštvo hoče
čimprej v svoj pravi svet, zato mu je najpomembnejša kategorija upanje. Z
marksistično utemeljeno vizijo o prihodnosti nas poziva v konec zgodovine, ki
je začetek človeka, prava genezis, domovina brez bolečin, strahu, odtujenosti
in niča. Blochovo pojmovanje marksizma je doslej najbolj totalno in dina-
mično.« (n. n. m. str. 254). Po Blochu, pravi Kocbek, »Marksistične revolucio-
narnosti in njenega uresničevanja dnevnih nalog torej ni brez vizije o zaokro-
ženem napredovanju v končno stanje človeštva (! — podčrtal B. D.), brez
utopične podobe o popolni človeškosti, brez verovanja v odrešno (podčrtal
B. D.) zemeljsko prihodnost.« (str. 255) »Za nas je pomembno to, da je Ernst
Bloch tisti med marksističnimi misleci, ki je zagledal v utopijah več od igre
duha ali bega v vzornost. V njih vidi sicer nemoč družbeno nezrelih dob, hkrati
pa mu drhti v njih nezamorljivo koprnenje po absolutnem stanju. Vse te uto-
pije so mu le priprava na Marxovih ,Enajst tez o Feuerbachu', prva uresnič-
161
Ijiva utopija mu je torej šele Marxova zgodovinska in družbena vizija.« (str.
259). Marxove teze o Feuerbachu so torej tudi »nezamorljivo koprnenje po
absolutnem STANJU«? Dosledno temu pravi Kocbek (str. 262): »Prva velika
zasluga je ta, da je okrepil Marxovo eshatologijo in v njej utemeljil upanje
kot totalno in konvergentno napredovanje človeštva v prihodnost, pri tem pa
povzdignil pomen ekstaze v smeri prihodnjih stvari in utopično koprnenje
kot merilo vsega življenja.« In končno: »Druga velika zasluga, ki jo je Bloch
storil marksizmu, pa leži v tem, da je revolucionarnemu socializmu prisvojil
duhovno tradicijo človeštva. To je storil posebno v ,Počelu Upanju', v marksi-
stično utopijo je vključil vse velike človeške misli o pravilnem in srečnem
dopolnjevanju zgodovine. V imenu marksizma je vzpostavil nov, širši in globlji
odnos do odrešilnih manifestacij človekovega duha. Tako mu na primer religija
ni več praznoverje in opij, temveč eno izmed resnih koprnenj po absolutnem.«
(str. 262—263) Religija in Marxove teze o Feuerbachu se torej znajdejo na
istem nivoju; pri obeh gre po Kocbeku za »resno koprnenje po absolutnem«,
za »eshatologijo«, za »utopijo«. In takega Blocha so »obsodili na molk« »oblast-
niki Vzhodne Nemčije«; v emigraciji »v Zahodni Nemčiji hoče ,učiti, publicirati
in zvesto nadaljevati s svojim delom'« (str. 262). Temu Kocbekovemu zoper-
stavljanju obeh Nemčij komentar ni potreben.
V svoji interpretaciji Blocha se sklicuje Kocbek hkrati tudi na zagrebškega
filozofa Danka Grlića, češ, »prej ali slej se je moral spopasti z ,lenimi in neiz-
najdljivimi duhovi, ki svoje teoretično opravilo pojmujejo kot apostolsko službo
zgolj današnjemu dnevu'« (str. 262). Vendar pa se temu istemu Danku Grliću
zdi »paradoksalno«, da je v očeh svojih vzhodnonemških kritikov »Bloch čez
noč postal tudi religiozen« (Subjekt-Objekt, Pogovor, str. 401). Čeprav ne de-
limo interpretacij Danka Grlica o nizu problemov, moramo pripomniti, da se
nam tako intonirano Kocbekovo sklicevanje nanj, zvezano z zamolčevanjem
drugih postavk istega avtorja, ne zdi najbolj v redu. •
Oglejmo si najpoprej Kocbekovo mnenje o odnosu med marksizmom in krščan-
stvom. Avtor zamolčuje, da je bil prav Marx (in sicer »mladi« Marx) tisti, ki
je v Uvodu h kritiki Heglove pravne filozofije označil religijo kot »opij za
ljudstvo«. Ta postavka ne zavzema v kontekstu Marxove filozofije kakega
obrobnega mesta, ampak je ena od centralnih tez omenjenega dela in Marxove
kritike religije. Ker tu Marx v celoti odgovarja na tolmačenja tega tipa, nava-
jam nekoliko daljši citat:
»Za Nemčijo je kritika religije v bistvu končana, in kritika religije je pred-
postavka za vso kritiko.
Profana eksistenca zablode je kompromitirana, odkar je ovržena njena nebeška
oratio pro aris et focis. Človek, ki je v fantastični stvarnosti nebes, kjer je iskal
nadčloveka, našel le odsev sebe samega, se tam, kjer išče in mora iskati svojo
pravo stvarnost, ne bo zadovoljil več s tem, da najde le videz samega sebe, le
nečloveka.
Temelj ireligiozne kritike je: Človek ustvarja religijo, religija ne ustvarja člo-
veka. In sicer je religija samozavedanje in samoobčutje človeka, ki sebe ali še
ni našel ali pa se je že spet izgubil. Toda človek, to ni nikakršno abstraktno,
izven sveta ždeče bitje. Človek, to je svet ljudi, država, družba. Ta država, ta
družba producirata religijo, sprevrnjeno zavest sveta, zato, ker sta sprevrnjen
svet. Religija je obča teorija tega sveta, njegov enciklopedični kompendij, nje-
gova logika v poljudni obliki, njegov spiritualistični point-d' honneur, njegov
162
entuziazem, njegova moralna sankcija, njegova slavnostna dopolnitev, njegov
obči temelj tolažbe in opravičevanja. Religija je fantastična uresničitev člove-
škega bistva, ker človeško bistvo nima nobene prave stvarnosti. Boj proti
religiji je torej posredno boj proti temu svetu, čigar duhovna aroma je religija.
Religiozna beda je izraz stvarne bede in obenem protest proti stvarni bedi.
Religija je vzdih tlačene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh
brezdušnih razmer. Je opij za ljudstvo. Ukinitev religije kot iluzorne sreče
ljudstva zahteva njegova dejanska sreča. Zahteva, da se odrečeš iluzijam oi svo-
jih razmerah, je zahteva, da se odpoveš stanju, ki terja iluzij. Kritika religije
-je torej v kali kritika solzne doline, katere svetniški sij je religija.«
S temi mislimi začenja Marx omenjeno delo. Citat je dovolj obsežen, da je iz
njega razviden celoten kontekst. In če je marksizem filozofija, ki je v najtes-
nejši zvezi z delom Karla Marxa, potem imamo tu opraviti z marksističnim iz-
hodiščem za obravnavanje religije. Zgodovina religij nam jasno kaže spreple-
tanje obojega: »vzdiha tlačene kreature« in njenega »protesta proti dejanski
bediij! z »logiko sprevrnjenega sveta v poljudni obliki« in sankcioniranjem tega
sprevrnjenega, nečloveškega človekovega sveta. Vsa zgodovina religioznega sek-
tantstva, npr. vsa zgodovina krščanskega sektantstva od antike do današnjih
dni, nam kaže boj nasprotnih tendenc, ki izvirajo iz temeljnega protislovja
religije. Križarski pohod proti albigenzom je bil religiozno preoblečeni vojni
pohod »logike« fevdalnega sveta proti prvemu »vzdihu« in »protestu« tlačene
(meščanske) kreature. In tako dalje. In ko Marx označuje religijo kot »opij za
ljudstvo« in (malo kasneje) kot »cvetje na okovih«, ko postavlja zahtevo ;»odre-
cimo se iluzijam, tako da se odrečemo stanju, ki potrebuje iluzij«, »razgalimo
okove, ne zato, da bi bili goli, ampak zato, da bi jih čutili kot okove« ter jih
zato vrgli s sebe, to ni triumf utopizma (še manj seveda sankcioniranje krščan-
stva in religije sploh), ampak dialektična negacija utopizma. Tudi samemu
Blochu je bila ta misel za izhodišče filozofiranja. Vendar pa je v toku njego-
vega filozofskega razvoja ta koncept zbledel, kar je končno privedlo do filozof-
ske in človeške tragedije tega misleca.
Bloch je prišel k marksizmu kot vrhunski meščanski intelektualec, kot eden
najbolj razgledanih duhov. Začel je z novoheglovstvom in stopil na samostojno
teoretsko pot z delom »Geist der Utopie« (Duh utopije). V eseju O nalomu
skupnih mnenj (1920) pravi, da je »v času kot zahteva popolna demokracija«,
ki jo označuje kot »komunistično-spiritualni socializem z vsemi njegovimi
gospodarskimi, moralnimi in religioznimi konsekvencami«. Pri tem se sklicuje
na vso utopistično dediščino in terja »radikalno-mesianski poskus izraza«. Po
novembrski revoluciji se kažejo tako presenetljive zveze »in sluti se, po tolikem
čudno možnem konspiriranju, kako mnogo bo treba tudi pri Marxu zlomiti in
revidirati« (cit. po Schwartzeju, v E. Blochs Revision des Marxismus, str.
169—170). To so misli iz Blochovega predmarksističnega obdobja in jih ne gre
absolutizirati. Zdi pa se, da se v njih kaže nemoč intelektualca v družbeni situ-
aciji po porazu revolucije v Nemčiji. Zatekanje k^utopiji in sprememba upanja
v osrednjo filozofsko kategorijo kažeta hkrati nemoč družbe za revolucionarno
akcijo.
Blochova filozofska in človeška tragedija korenini v tem, da kot intelektualec
ni uspel prekoračiti prepada med sopotnikom revolucije in revolucionarjem.
Ostal je na tipični razredni poziciji intelektualca z iluzijami intelektualca o
svojem položaju in svoji vlogi. Osrednje mesto v svojih prizadevanjih je dal
163
problemu družbene zavesti. Osrednje gibalo družbene zavesti pa vidi v utopiji
in upanju. Osrednja filozofska preokupacija mu je anticipiranje, ki sega v
daljno bodočnost. Po Blochovi lastni izjavi je »najbližje najbolj megleno«. V
nekem smislu je to res — v tem smislu, da je konkretni program za »danes
popoldne« (sit venia verbo) mnogo teže izdelati kot pa anticipirati in progra-
mirati najširši »jutri«. Toda program za »danes popoldne« kot sestavni del
programa za »jutri« pomeni hkrati konkretizacijo »jutrišnjega« programa in
je kot tak nujno tista osnova, ki jo potrebuje program za bodočnost, da bi ne
bil zgolj utopija. Materialna revolucija, tista revolucionarna akcija, ki ima
poleg vizij o »pravem« stanju tudi vsakdanjost, polno drobnih korakov in
drobnih in velikih zmot, ostaja Blochu slejkoprej tuja, kot nekaj, kar je nujno,
čemur on daje zgolj teoretsko utemeljitev — v tem smislu, kot začenja svoje
zaključno poglavje: Kari Marx in človečnost (Prinzip Hoffnung 3,466): »Vom
blossen Wünschen ist noch niemand satt geworden.«
Materiaina revolucija je sicer v Blochovem opusu ves čas prisotna kot podtekst
— toda ta podtekst je delo drugih. Bloch sodeluje pri revoluciji, ne deluje
pa v njej. To je osnovni izvor vse Blochove ideološke iluzije. In tu je tudi
glavni razlog za konflikt z »oblastniki«, kot jih s svojega stališča logično naziva
Kocbek. Politika Vzhodne Nemčije seveda ni nekaj, kar bi bilo posvečeno in
onstran kritike. Vendar pa izraz »oblastniki« pomeni več kot le kritiko defor-
macij v socialistični izgradnji — pomeni identifikacijo političnega sistema
administrativnega socializma z določenimi proslulimi režimi preteklosti. S tem
Kocbek hkrati odreka vsako vrednost filozofskim kritikam, ki jih zvaja na en
sam skupni imenovalec — karierizem. V konfliktu med vzhodnonemškim poli-
tičnim vodstvom in Blochom sta se spoprijela politični pragmatizem in ab-
straktni humanizem. Do nesporazuma je moralo priti ravno zaradi tega, ker je
Bloch postavil težišče na^bodočnost, na tisto pojutrišnje, in ker je poglavitno
nalogo filozofije videl izključno v anticipiranju. Blochu je že-zdajšnje (Bereits-
Jetzt) mnogo manj pomembno od tistega, česar še-ni (Noch-Nicht). In še-ne mu
obstoji prvenstveno v zavesti, v utopičnem, kot zavest o možnosti, mnogo manj
pa v stvarnosti kot stvarna možnost, kot realno nakazovanje k višjemu (Andeu-
tungen auf Höhres, kot bi rekel Marx).
S tem seveda nimam najmanjšega namena, da bi po vsej sili opravičeval Blo-
chove kritike, avtorje zbornika Ernst Blochs Revision des Marxismus (Berlin
1957). Ta knjiga je s svojimi dobrimi in slabimi stranmi dokument časa. Blocho-
vim kritikom je v glavnem manjkalo družbene in nazorske osnove za takšno
poglobljeno kritiko, ki bi iz Blochove misli rešila za marksizem tisto, kar pred-
stavlja njeno pozitivno vsebino. Namesto tega vsebuje knjiga le vrsto kritičnih
pripomb zoper Blocha (ki pa s tem samim niso a priori zgrešene!). Med
temi kritikami so tudi take, ki svojim avtorjem prav gotovo niso v
čast bodisi zaradi dogmatizma in simplifikatorstva (R. O. Gropp), bodisi
zaradi jasno vidnih osebnih razlogov, ki včasih pripeljejo celo do podti-
kanja (npr. H. Ley). Je pa med njimi cela vrsta takih, ki prinašajo resne in
upoštevanja vredne ugovore proti Blochovi filozofiji (hkrati z določenim dog-
matizmom in tudi nerazumevanjem). Prav gotovo imamo lahko resne pomi-
sleke do tona polemike in do načina, kako je bil Bloch obsojen; pri tem gre
prav gotovo za pojavno obliko krize, ki je pretresla socialistične dežele po Sta-
linovi smrti, zlasti pa po letu 1956. Neposredno Blochovo filozofsko reagiranje
na dogodke leta 1956 se izraža predvsem v njegovih delih Diferenciacije v
pojmu napredek (Differenzierungen im Begriff Fortschritt) in pa v predavanju
164
ob 125-letnici Heglove smrti. Posebno slednje je bilo deležno ostrih kritik, ki
so bile v marsičem upravičene. Potem ko je Bloch v delu Subjekt-objekt ble-
steče pokazal zaprtost Heglovega filozofskega sveta, ki je konsekvenca prav
Heglovega sistema, je v omenjenem predavanju postavil prav nasprotno tezo,
da je zgrešeno, če ne vzamemo od Heglovega sistema »niti drobtinice« (nicht
ein Stückchen Brot). V Heglovem sistemu naj bi za marksistično filozofijo bilo
najdišče, ki »krije zaklade, s katerimi se lahko osveži«. Osrednje vprašanje pa
je: »... toda ali ni tudi stvar tega časa, da prefunkcioniramo uporabno na he-
glovski sistematiki, ki je tako in tako neločljivo zvezana z njegovo dialektiko?«
Tu je Bloch spregledal konsekvenco takega sprejemanja heglovske sistematike,
konsekvenco, ki jo je bil tako jasno začrtal v Subjekt-objektu: da namreč s
sprejemom Heglovega sistema pridemo spet do zaprtega, sklenjenega filozof-
skega sveta, ki pa ima za razliko od Heglovega konec v bodočnosti namesto v
sedanjosti. Heglov filozofski svet je zaključen z nastankom njegovega filozof-
skega sistema, v katerem se absolutna ideja zaveda same sebe, se spominja
prehojene poti in s tem ukinja svojo samoodtujenost. (Hegel si tu pomaga še
z besedno igro: absolutna ideja porodi sama iz sebe prirodo, se s tem sama sebi
odtuji, »povnanji« — Entäusserung, na koncu poti skozi naravo in zgodovino
pa se spet »ponotranji« oziroma spominja — Er-innerung.) Namesto tega se
Blochov filozofski svet zapira v bodočnosti, zapira ga »humanum kot eshaton
na cilju napredka« (Differenzierungen im Begriff Fortschritt, str. 44). Toda ali
ima napredek »cilj« (v originalu Zielpunkt, dobesedno torej ciljna točka)? Po
eshatonu (grško: poslednjem) nima zgodovina več kaj početi, ker za poslednjim
seveda ni ničesar več. To je seveda samo ena možna konsekvenca Blochove
filozofije — tista, ki jo vzhodnonemški kritiki sprejemajo z grajo, Kocbek pa
s pohvalo. Toda včasih se zdi (npr. ob zaključku »Principa upanje«), da se
Bloch sam izogiba tej konsekvenci in da tolmači ta eshaton samo kot poslednje
v tisti zgodovini, ki jo Marx označuje za prazgodovino človeštva — zgodovini
alieniranega človeka, zgodovini razredne družbe. Stavek, ki ga citira Kocbek,
da »prava genezis stoji na koncu«, stoji namreč vendarle nekaj vrst pred kon-
cem knjige — in v teh vrstah je podan Blochov program: človeštvo bo v tej
pravi genezi našlo svojo pravo zgodovino, svojo »domačijo« (Heimat). Kocbe-
kova hvalnica Blochu se tu paradoksalno pokriva z Groppovo kritiko, ki nosi
značilen naslov: Blochova filozofija upanja — antimarksistični nauk o odre-
šenju sveta. Kocbek ga prikazuje točno tako, kot da bi kratkovidni dogmatik
Gropp imel prav. Vse grehe, ki jih Gropp pripisuje Blochu, pripisuje Blochu
tudi Kocbek, samo kot vrline. Vendar pa prave Blochove napake niso tam, kjer
jih išče Gropp, prav tako pa njegove dobre strani prav gotovo niso v tem, kar
navaja Kocbek. Kocbekov Bloch bi v resnici bil nemarksist, ki bi v marksizmu
skušal odpirati »horizonte« za krščanstvo in idealizem. Bloch je v svojem Prin-
cipu upanje skušal razviti tisto, kar je nakazal Marx s svojo anticipacijo pri-
hodnosti. Toda, če ta poskus ni v celoti uspel, moramo iskati razloge prav v
tem, da se je Bloch omejil na zavest in da daje skoraj izključno le široko zgo-
dovinsko panoramo anticipiranja v zavesti, zgublja pa spred oči konkretno
materialno »nakazovanje k prihodnosti« v družbeni bazi. V tem smislu je tudi
Blochov opus »kolosalni splav« (die kolossale Fehlgeburt — Engleisova oznaka
Heglove filozofije), toda kolosalen in za marksistično misel nedvomno ploden,
čeprav enostranski.
Se eno vprašanje: čemu se je Kocbek v svojem prikazu izognil enemu od
temeljnih Blochovih del, razpravi Avicenna in aristotelovska levica? Tu nam-
165
reč prihaja jasno do izraza Blochova materialistična usmerjenost. Bloch sledi
tu materialistični liniji v razvoju aristotelovske filozofije iz srednjega veka
skozi renesanso do novejšega obdobja. Ob tem bi postala jasna nezdružljivost
Blochove filozofije s krščanstvom. Tako pa je ta nemški mislec postal v Koc-
bekovih rokah krščanski konvertit.
Ce so te vrste vsaj malo pripomogle k razčiščevanju vprašanja, ki je nastalo
po omenjenem Kocbekovem članku, vprašanja, »kaj je in kaj ni Blochi<, je
njihov namen dosežen.
Iz II. dela »Principa upanje«
Ernst Bloch
Kolumbus pri delti Orinoka; »zemeljska kupola«
Tudi slučajno je bila odkrita marsikatera obala, često brez posledic. Moštvo, ki ga
je zanesel tok, in je bolj nasedlo kot pristalo, je redkokdaj našlo pot nazaj. Tudi
ko je Grönlandec Ericson okoli leta 1000, nenamerno, dosegel ameriško obalo, je to
ostalo zgolj epizoda. Enajstkrat je bila ta obala odkrita pred Kolumbom, enkrat iz
vzhodne Azije, vendar ker je bil to zgolj slučaj, tega ljudje niso imeli za kaj poseb-
nega. Potreben je bil nalog in načrt za plovbo. Nova dežela je morala biti cilj.
Seveda cilj ni bil vedno tako daleč ali tudi visokoleteč kot cilj Kolumba, najdrz-
nejšega sanjača in pomorščaka v eni osebi. Feničani so iskali izključno tržišča, ne
čudes. Pytheas je obplul Britanijo kot raziskovalec, ne kot pravljični junak. Kar-
tažan Hanno, ki je okoli 525 pred n. š. prodrl okoli zapadne afriške obale do Sene-
gala, celo do Gvinejskega zaliva, do tako imenovane Gore Bogov v današnjem Kame-
runu, je svoje še ohranjeno poročilo sestavil kot vojak, ne kot mistik. Magellan je
mislil samo na »el passo«, prehod skozi Ameriko do Pacifika, tipaje je takrat preiskal
ves kontinent, od severa do juga, da bi ga našel. Kljub svoji divji vztrajnosti, kljub
vsemu, kar je tvegal, ko je kot prvi objadral svet, je bil tudi Magellan bolj pusto-
lovec kot sanjač; ni mu bilo treba streljati preko cilja, zato da bi ga dosegel. In
sploh: če ne bi bili Turki otežkočali kopne poti do Indije, če ne bi špansko luksuzno
in fevdalno gospodarstvo potrebovalo zlata za izboljšanje svoje stalno pasivne trgov-
ske bilance, posebno z Orientom, če ne bi bili obubožani hidalgi, ki so pozneje tako
hitro postali beli morilski bogovi, v Ednu želeli videti v prvi vrsti Eldorado, ki
človeka preko noči obogati, potem celemu iskanju paradiža ne bi bila na razpo-
lago niti ena ladja in Kolumba ne bi bili samo njegovi nasprotniki smatrali za
Jeana de la lune, temveč bi bil to ostal tudi za zgodovino. Vse to drži, vendar to
celo pri Magellanu ni odpravilo neke obsedenosti, ki je močneje izhajala iz viteškega
romana kot iz veliko poznejše, angleško holandske podjetniške iniciative. Iz te obse-
denosti izhajajo dejanja proti malovernemu razumu, najprej proti reederjem, potem
— tudi pri Magellanu, ne samo pri Kolumbu — proti poveljnikom ladij spremstva
in proti lastnemu moštvu. Tako. gotovo, kot bi brez ekonomske naloge kot opore,
tudi homo religiosus, kot je bil to Kolumbus, nikoli ne našel nobene ladje za dosego
svojega Edna,, tako gotovo tudi ta naloga ne bi bila nikoli izpolnjena, brez pomor-
ščakove mistične obsedenosti od cilja. Pač oboje, Eldorado v Ednu in Eden v Eldo-
radu, se je tu enkratno združilo, kot nikoli poprej niti kasneje; in Kolumbus kot
166
utopično-verski sanjač, kakršen je bil, je vlival pogum Kolumbu admiralu. Veter,
ki je gnal njegove karavele skozi grozo Atlantika v domnevni Eden, ni samo vlekel
proti Utopiji, ta ga je vsrkavala. Slutnje iz starega veka o nekem drugem konti-
nentu bi bile brez novega ekonomskega motiva, pa tudi brez Edna kot vzpodbude,
ostale literatura kot že tako dolgo poprej. Kolumbus je slavil namig Senece, da se
bo nekoč raztrgal pas Oceana in da Thüle ne bodo več skrajno kopno, omembo
Plutarha, da luna, če je zrcalo zemlji, v svojih temnih delih skriva še en neodkrit
kontinent} vendar pa tudi ta poročila, katerih avtoriteto je podkrepila renesansa,
ne bi bila premagala groze pred Atlantikom, ne bi vzpodbudila k poti v nič, ki so
se ga tako bali. Vera v zemeljski raj, samo ta, je končno podžgala storilca, da si je
upal zavestno in načrtno tvegati pot na zapad, končno je izpolnila Senecovo prero-
kovanje. In interes, interes fevdalne kolonizacije, tu ni sovpadal v idejo; ona je,
segajoča od Senece do Danteja, interesu namreč vlila hrabrost in fantazijo. Pri čemer
moramo dodati, da renesansa, v kateri je živel Kolumbus, ni bila samo čas recipirane
antike, temveč tudi, kakor vsak družbeni preokret, nova kulminacija hiliazma. Ta
jo je celo veliko bolj pristno izpolnil kot antični preporod, advent je politično-reli-
giozna luč okoli tako raznolike vznemirjenosti od Rienza do Petrarce, od Münzerja
do Grünewalda, samega Dürerja, in je, kar je pomorskega okoli Kolumba. Zemeljski
horizont se je z raziskovalnimi plovbami neizmerno razširil, istočasno pa naj bi se,
s približanjem vzhodni ali sončni točki stvarjenja, približal nebu, naj bi ga bilo
mogoče odkriti bliže nebu. Tako je, očitno kazal admiral v pretirani meri tisto, kar
je pozitivist Mach pozneje, post festum, imenoval »bohotnost predstav«; samo da je
s tem veliko dosegel. Kolumbus je, trdneje kot kdaj koli kak človek, verjel v raj
na zemlji, na fizično in metafizično najvišji točki zemlje; njegov Atlantik je imel to
obalo.
Samo to je dalo moč, da je bilo mogoče zlomiti čar zloglasnega zapadnega morja.
Kolumbus je našel gmote halog, ne pa teme, tudi ga ni svaril noben steber. Nasprotno
pa so ptice igrale pri tem nenavadno vlogo: admiral se je od svojega začetnega
kurza proti zapadu oddaljil proti jugozapadu, ker je jata papig letela tja, da bi, kot
je lahko domneval, spala v grmovju na bližnji kopnini. Nikdar, je rekel Humboldt,
ni let ptic imel važnejšiii posledic; kajti po prejšnji smeri, na širini Kanarskih
otokov, bi bil admiral prišel do Floride. Namesto otočnih formacij, ki so ga zmedle,
bi se bil takoj dotaknil širokih grudi kontinenta in Sever bi bili naselili Spanci. Kot
je znano, je bil Kolumbus do svoje smrti prepričan, da je prišel v Indijo, z domo-
rodci se je poizkušal, čisto orientalsko, sporazumeti po arabskem tolmaču, ki ga je
pripeljal s seboj, in še tri leta pred smrtjo je pisal: Od Kube, kot kopnega na začetku
Indije, se lahko pride do Španije, ne da bi se človek dotaknil morja. In vendar je
mož s to zmoto podvojil dela stvarjenja, z zmoto, ki je povezana ravno z vero v raj
na zemlji. Za Kolumbusa je bil novi svet najstarejši, ta je dobro zavarovan ležal
v notranjosti vzhodne Azije in s približanjem temu svetu bi morala zopet vziti
pomlad prvega stvarjenja, brez vsega hudega, kar je doletelo svet od izvirnega
greha. Nihče zato ni bil bolj poln pričakovanja kot Kolumbus, pričakovanja, da bo
naletel na znamenja in čudeže, haluciniral je o petju slavčkov v gozdovih Haitija,
tako poveličanem, »kot so ga morali slišati prvi starši in kot se povrne šele za
zveličane«, čutil je rajski zrak v bližini ustja Orinoka in slutil za delto Orinoka sam
raj. To vse sredi najeksaktnejšega opazovanja, pri katerem je mojstrsko navedel kraj
s pomočjo astrolabija, ugotovil ekvatorski tok, pa tudi nenavadno razmerje med
stopnjo dolžine in podnebjem. Slavno pismo iz Haitija, iz oktobra 1498, naslovljeno
španskima monarhoma, pa vsebuje o Orinoku sledeče mesto (primerjaj C. Jane, Se-
lected Documents, Illustrating the four Voyages of Columbus, II, 1933, p. 7f.): »Pra-
vim, da ta reka, če ne iz raja, pa prihaja iz daljne, do sedaj še neznane dežele na
167
jugu. Sem pa veliko bolj prepričan, da tam leži raj na zemlji in sklicujem se na
dokaze in avtoritete, ki sem jiii zgoraj navedel« Dokazi so se nanašali na to, da je
Kolumbus verjel, da je dosegel prvotno vzhodno točko, kjer je po stvarjenju prvič
vzšlo sonce. Ta točka pa je obenem označevala vrh zemlje, »apex terrae«, mističen
pojem, soroden »apexu mentis«, v katerem se, po mnenju sholastikov, nepadli del
človeške duše stika z bogom na višavah. Kolumbus je v resnici pisal španskima
monarhoma o neki vzpetini zemeljske oble na doseženi vzhodni točki, torej je ta
zato bliže nebu, »kajti ta vzpetina obstoji samo na onem najodličnejšem delu zemlje,
iz katerega je v trenutku stvarjenja izšel prvi žarek luči, s prve točke, namreč na
vzhodu. Tam leži raj na zemlji, s katerega tečejo navzdol velike reke, ne gorovje
s strmimi in ostrimi pobočji, temveč vzpetina na zemeljski obli (el como ò pezón de
la pei-a), h kateri se že zdaleka vzdiguje gladina morja. Humboldt na to pripominja
(Kritische Untersuchungen II, 1852, str. 44, op.): »Možno je, da je Kolumbus hotel
namigniti na sistematično idejo arabskih geografov, na neko mesto Abulfeda, kjer
ta pravi, da leži dežela Lanka (Ceylon), kjer se nahaja zemeljska kupola ali Aryn,
pod ekvatorjem na sredi med zapadno in vzhodno^ mejo zemlje.« Vendar ne samo
analogija med mistično zemeljsko vzpetino in mističnim apexom mentis, tudi prava
olimpična slika raja je veliko starejša, ima svoj, za Kolumba legitimen, izvor v
bibliji sami. Jahvisti so iskali vrt Eden v gornjem toku obeh rek Evfrat in Hidekel
(Tigris), v gorskih višinah, ki na severu omejujejo Mezopotamijo (primerjaj Gunkel,
Schöpfung und Chaos, 1895, str. 112). Da so to gorovje imeli za najvišje na svetu, je
znano iz sage o vesoljnem potopu in njene gore Ararat; spomini na to se pojavljajo
pri Jesaji 14, 14, pri Ezekijelu 28, 13ff: »božji vrt« je eno z »goro' ustanovitve«, s
»sveto goro božjo«. Saj se tudi pri Danteju pojavlja raj kot božja gora, visoko nad
zemeljskim, in ne priča samo biblija o tem, temveč kult višin v vseh uranskih reli-
gijah sveta, predvsem in zlasti najvišje razvite v Babilonu, s prastaro sliko Nebeške
gore. Arabska geografija je sliko »Nebeška gora«, to sveto fantazmagorično nagrma-
denost, na način božjega vrha, prenesla nazaj na zemljo, v zemeljsko kupolo, čisto
v stilu mavrske arhitekture. Kolumbus ji je povrnil biblični sijaj, krasoto Edna.
Tako je postala ta »zemeljska kupolo« »indicio del parayso terrenal«, tako jo je
prenesel od Ceylona arabske geografije v — Ceylonu domnevno sosedno — delto
Orinoka, pravzaprav za njo, v doseženo nedostopnost, kjer zemlja kot Eden prehaja
v obok Azur. Pismo admirala Ferdinandu in Isabelli se zato konča čisto neprikrito
s teološkim namigom na »dežele, ki sem jih nedavno odkril, in za katere sem v
svojem srcu prepričan, da so raj na zemlji« (en que tengo assentado en el ánima
que allé es el parayso terrenal). Da, admiral gre še presenetljivo dalje, tako v pisanju
Doñi Juani de la Torre, prav tako s tretjega potovanja; prekomerno stopnjevanje
v tem pismu postane apokaliptično. Pismo prihaja iz trenutka, v katerem se čudno
družita pobi tost in eksaltacija: »Služil sem službo, kakršne še ni bilo videti, ne
o njej slišati. O Novem nebu in Novi zemlji, ki jih je stvoril naš Gospod, kot piše
Janez v apokalipsi, potem ko je On govoril o tem skozi usta Jesaje, o tem me je On
postavil za svojega sla in mi pokazal, kako naj hodim.« Vrhu tega je Kolumbus s tem
neznanskim adutom ali triumfom nadkompenziral sovražni odnos, ki mu je, rastoč
iz dvornih krogov, vedno nevarneje, udarjal nasproti. Kajti prvotni skepticizem
Kolumbovih nasprotnikov se je zdel potrjen, ko od velike ekspedicije v Indijo in na
Kitajsko ni bilo nobenega haska, razen odkritja nekaj otokov in neznane rase
divjakov; take stvari niso povrnile stroškov potovanja. Od tod torej, verjetno,
ogromna eksageracija Novega neba in Novega sveta, tudi teološko neubranljiva,
kajti ta čudesa se, po Janezovi apokalipsi, ne pojavijo na višku nekega odkritja,
temveč pred prepadom konca sveta. Primarna in vedno navzoča pa je pri Kolumbu
vera v Eden, ki ga je moč najti in ki je končno najden; sedaj je ta ležal v krščanski
16Ö
/
državi. In od zakladov, ki naj bi jiii prinesel v bodoče, predvsem po zlatonosni reki
Pison, ki se izteka v okolico raja, naj bi po poslednji admiralovi volji opremili zadnjo
križarsko vojsko, ki naj bi zavzela zemeljski Jeruzalem. Nakar bi Eden in Kanaan,
drevo življenja in gora Zion, ležala skupaj na vrhu krščanstva. Da so bili Eden
pozneje samo Antilli, da za kontinent za njim niso prišli beli bogovi, temveč vdrli
zločinci kot Cortez in Pizarro, da raj na zemlji v celoti ni fakt, temveč problem
upanja in latenca: vse to ne jemlje intenciji, ki jo je zasledoval Kolumbus, ničesar
od njenega dostojanstva in moči.
Z III. dela »Principa upanje«
Ernst Bloch
Le kdor sam hrepeni: Mignon
Občutena tujka ne obstaja sama po sebi, vsaka je samo oddaljena od nečesa. Hre-
penenje po tem nečem se meri po njegovi oddaljenosti in lepoti, se veča z njima;
njegov Kam mora potem stati sam, kot namesto nečesa. Goethe je ta način prikazal
v najbolj oddaljenem, najbolj brezdomovinskem svojih likov, v Mignon. Kot otroka
jo je ugrabila družba plesalcev na vrvi, Wilhelm Meister jo je iztrgal principalu
te bande, ki jo je kruto trpinčil, pa je ostala tudi še po tej rešitvi čisto subjekt
osamljenega, neizpolnjenega hrepenenja. To hrepenenje ne stoji z nobeno nogo na
trdnih tleh, torej tudi ni žensko seksualno, kljub videzu pubertete v njeni zmede-
nosti. Nikjer in nikoli ni to eterično zagonetno bitje ženska; sicer bi ne moglo biti
tako brez zveze (beziehungslos). Tudi z Wilhelmom Meistrom je samo dvomljivo
povezana, ni njen ljubimec, kljub nagovoru v pesmi, niti ne zaščitnik in oče; je
človek kot domovina, v katerem je prvič doživela toplino, in ki ga niti ne ljubi kot
človeka, temveč se^skozi njega medlo svita (schimmert) in deluje Italija, niti ne kot
Italija, temveč tisto — kot »trdna hiša« — zaželeno, kar je onkraj. Njene edine
povezave, razen naprave z Wilhelmom, povezave s Feliksom in harfinistom, so vezi
tu in tam sorodnega položaja, nič več. Osamljenega otroka med odraslimi vleče
k Feliksu, drugemu otroku, naivno bitje (Wesen) k naivni. Osamljeno bitje (Ge-
schöpf), zaznamovano od bolečine, nekaj vleče k osamljenemu, od usode zaznamova-
nemu starcu, muzikalično bitje h glasbeniku. Ničesar materinskega, ničesar ženskega
ni v teh odnosih; Mignon ostane brez spola, popolnoma prosto lebdeč subjekt hrepe-
nenja, celo do čisto vnanje borbe proti spolni določenosti, za deško oblačilo. Da s tem
ni mišljeno nič dvojaškega, dvospolnega, temveč da je znamenje odmika od vsake
spolne obarvanosti hrepenenja, pokaže Mignonin zadnji spev: »In oni nebeški liki,
ti vprašujejo po možu in ženi«. Mignonino hrepenenje tudi ni pasivno, v nasprotju
s podjetno ukrepaj očim nekega Tassa, Fausta, celo Wilhelma Meistra, kot tako,
pasivno, bi lahko obstojalo v dobrem sožitju z ženskim. Temveč je tudi v ljubezenski
plasti enako brezimno hrepenenje in zato sploh disparatno za razmerje mož-žena.
Disparatno, torej ne morda asketsko; zato lahko Mignon propade zaradi neuspeha
erotičnega odnosa do Wilhelma. Vendar ne propade iz erotike in zaradi nje, temveč
pač spet edino v popolnem lebdenju svojega hrepenjenja, v transparenci svoje
erotike, zaradi trajne neskončnosti njenega neposedovanja in posedovanja obenem.
To stanje nikdar ne pride iz svoje distance, njegov afekt ne more nikdar pristati
169
na zemlji, ostane neresničen in vedno samo dozdevanje, ne postajenje k biti. Tako
reče tudi zdravnik Wilhelmu, tik pred Mignonino smrtjo, ko postavlja diagnozo:
»Nenavadna narava otroka... obstoji skoro samo iz globokega hrepenenja; želja,
zopet videti svojo domovino, želja po vas, moj prijatelj, je, kot bi skoraj rekel, skoro
edino, kar je zemeljskega na njej; oboje posega samo v neko neskončno daljavo,
oba predmeta ležita nedosegljivo pred to edino naravo.« Zaradi svojega molka in
svoje očarujoče začaranosti, je to hrepenenje kot ves lik Mignon, kakor je malo
naravno, vendar nedvomno demonično. Natalija je dobro prepoznala obsedenost v
komaj razvitem Mignoninem jazu in jo spominjala Wilhelmu: »Pripovedovala mu
je o Mignonini bolezni na sploh, da otroka maloštevilna globoka občutja polagoma
izjedajo, da pri veliki razdražljivosti, ki jo skriva v sebi, često in nevarno trpi zaradi
krčev svojega ubogega srca ... Kadar je ta strahu poln boj končan, se moč narave
spet pokaže v močnih utripih in sedaj plaši ubogega otroka s prekomernostjo tam,
kjer je prej trpel zaradi pomanjkanja.« Nič bi ne bilo napačneje, kot če bi omejili
te vrste demonijo na otroke — žene (Kind-Weiber) in na druga vmesna bitja, na
Klingsohrjevo deklico s cvetlicami ali na bezdušno undinko, ki šele išče dušo;
nasprotno, saj je Mignon sama duša, in ta se klati v daljave, daleč preko moža.
Vedno gre to hrepenenje do brezpogojnega; tako postane subjekt hrepenenja samega
kot brezimnega, v nežni sliki Mignon, prosto se dvigajoča prispodoba, iz samega
sebe se razvijajoč arhetipski simbol. Pozna razlaga Mignoninega porekla, od strica
ex machina, sploh ni razlaga, temveč prelom v koncepciji tega lika, prehod v drug
genus; to se pa Mignon itak nič več ne tiče, saj je mrtva. Zivi pa arhetip Mignon,
najnežnejši utopični, ki je kdajkoli vstal iz mladosti. In ta obkroža, prekosi vse
navidezno trdne osebe, entelehije Goethejevega sveta. V »Meiđtru« stoji izven
bohemskega, izven society, socialno ga ni mogoče določiti, ni ga mogoče v nastalem
spregledati. Obstoja prepoznan v radikalnemu izkustvu hrepenenja skoro vsakega
človeka, predvsem v njegovi mladosti, in obstoji prav tam disparatno z vsem že
oblikovano poznanim, zvedenim. Mignonin arhetip je torej natančno doživet in
eruiran, torej sploh ne romantično prenapet ali celo, kot trdi neizkušenost, tako
imenovana ironizacija romantike. (Kaj so potem pesmi Mignon, ki spadajo k naj-
pristnejšim, najlepšim Goethejevim pesmim?) Mignonino iskanje nima vajeniških
let ali jih še nima, vendar to ne priča proti temu, zelo obstajajočemu, zelo nežnemu
Meneteklu, ki je tudi v Goethejevem delu, ravno v tem, našel svoj prostor, —■ še
ne-nastalo, nepoznano, ki samo namiguje. »Prvi učenec«, tako se konča Wilhelma
Meistra pomočniško spričevalo, ki zaključuje njegova »Vajeniška leta«, »se nauči
razvijati neznano iz znanega«: seveda, to je Goethejevsko, vendar simbol hrepenenja
Mignon in njegova vsebina kažejo, kako obstaja neki ostanek, ki ga vsaj ni mogoče
razviti že poznanega, in kako se v to včleni. To je prav tako Goethejevsko, sicer
bi brez Mignon ne obstajal niti tako brezprimerno določnejši — Tasso, celo niti
nevkoreninjenost (Nicht-Zuhause) Faustova. Ce se ta ostanek, »vsak trenutek neza-
dovoljen«, imenuje na drugih mestih, poln izbruhov in oblikovanja, Tasso, celo
Faust, potem se ne imenuje neupravičeno kot tih, v sebi zadržan: Mignon ali tu tako
malo ekscelerirano hrepenenje par excellence.
Značilno je, da vse na njej zveni, da je torej vlito samo v to obliko. Svoje pesmi
poje, redkokdaj jih govori, in še potem samo z »veliko izraza«, kar je vse vsebovano
v: »Prisili me k molku in ne k besedi« (prev. Josip Vidmar). Brezpogojnemu hrepe-
nenju je, tako kot ljubezen, odrečeno tudi prijateljstvo, dvogovor v njem: »prisega
usta mi tišči / in le nek Bog bi mogel jih odpreti.« (J. Vidmar). V treh pesmih Mignon
izpoje eros, ki je začel vse, v čemer končava. »Le kdor sam hrepeni, / ve, kaj je
z mano!« — (J. Vidmar) — pekoč občutek in neka sila, ki jo vleče za ljubljenim
v daljave, ki jo vleče še veliko dlje in ki jo vendar nemočno prikovana na Tu.
170
Kajti pesem o Italiji, tako konkretna, da človeka prevzame, v prvem verzu opis,
ki je sama poezija, fenomen, ki je sam nauk:
»Med temnim listjem žarijo zlate oranže, / nežen veter veje z neba, / tiho stoji
mirta in visoko lovor, / tja, tja / bi šla s teboj, o moj ljubljeni.« Vendar je to ravno
Vako neobstoječa Italija, ki tako obstaja v duši, je état d'âme, pokrajina samega
hrepenenja, njen Orplid. Zato ne prepozna samo Mignon Italijo kot to pokrajino,
temveč Italija sama, objekt kot subjekt, vidi in prepozna prihajajočo Mignon:
»In marmorne podobe stojijo in me gledajo: / Kaj so ti storili, ti ubogi otrok?« To
so sočutni marmorni kipi, takšni, kot da bi bili zaščitniki in očetje in v njih je
hrepenenje samo sebi opora. Ne zadnja, kajti v Mignoninem prostoru — Italiji
obstoji še drug prostor, »dvorana preteklosti«, v kateri jo pokopljejo, v kateri naj
bosta vklesana »življenje in večnost«. Temu drugemu prostoru je namenjena Migno-
nina zadnja pesem:
»Pustite mi torej videz dokler ne postanem, / ne slecite mi bele obleke,«; bela
obleka ni nesorodna »eterični obleki« Faustovi, v njegovi zadnji pokrajini želj. Tako
Mignonine tri pesmi izpevajo tri stopnjevanja hrepenenja in trikrat stopnjevano
sprejemanje njihove lastne, vedno manj odvrnjene vsebine. Vsebina ostane daljna
domovina, vanjo so pri Mignon, kot najfinejšem, najčistejšem in najtišjem subjektu
Goethejevega hrepenenja, usmerjene vse želje, brez stranskih in svetskih poti velikih
Goethejevih figur hrepenenja, titanskih. In kaže se v tem: Goethe ni samo, kot
je rekel, za vselej koncipiral idealno v ženski obliki, videl je, ker je brezpogojno
hrepenenje Mignon primarno vendar deklica, tudi stremljenje za idealnim v taki
obliki. Pri čemer mu pa idealno samo, v svoji privlačnosti, pač nikdar ni taka
neseksualna sla, kot mu je Mignonin eros in kot se ta pojavlja za Mignon samo.
Na koncu Goethejevi nebeški liki vedno vprašajo po možu in ženi, to se pravi,
mogoče ne vprašajo po možu, pač pa mu odgovarjajo — kot slutena Marjetica, kot
Helena, kot Pandora — v podobi žene. Mignon, čisti subjekt hrepenenja, ne more
pesniku postati objekt hrepenenja, vendar pa marijansko v njem tudi v »Wilhelmu
Meistru« izstopa s tisto gracijo, ki izvira iz milosti. Torej nedvomno ne kot Mignon,
vendar pa skoraj spet nadomestno za tisto, kar pomeni v njej, v nekom, ki jo
razume, namreč v lepi jahalki, ki pomaga Wilhelmu, ko leži na tleh, ranjen od
roparjev. »V tem trenutku je živi vtis njene navzočnosti tako čudno deloval na
njegove že izčrpane čute, da se mu je nenadoma zdelo, kot da njeno glavo obkroža
neki sij in da se čez njeno pojavo počasi širi bleščeča svetloba ... še je videl, kako
ji je zdrsnil suknjič z ramen, kako je stala, naj plemenitejša pojava, pred njim in
njegova duša je hitela za izginulo preko skal in skozi gozdove.« Lepotico srečamo
in odkrijemo kasneje kot Natalijo, tisto, ki je najprej spoznala prekomerno obse-
denost v Mignon in jo opisala, tako kot miir spozna nemir in ga opiše. Po viziji sija
spoznamo pobožno, južnonemško umetnino, torej katolicistično, kar so tako naivno
zamerili pesniku Faustovega raja. Lahko bi bili to prepoznali že po dolgi, lahki,
angelski, beli obleki s krili, v katero se Mignon hoče in mora obleči pred smrtjo.
Hrepenenje je kot Goethejeva Mignon dobilo svoj dolgi pogled, svojo postavo, —
v Mignon, nuni v trapistovskem samostanu ljubezni. prevedla: Doris Kosec
171
Gibanje human relations in problem
lumanizacije dela pri nas
Jože Drganc
Razvoj gibanja*
Težnja po socialni reformi v industriji je stara kot industrija sama. V 19. stoletju
so probleme dela kritizirali ekonomisti, zgodovinarji, filozofi, antropologi, pravniki,
sociologi, politični teoretiki itd. Najradikalnejšo strujo teh kritik predstavljajo uto-
pični socialisti in marksizem. Owen, Blanc, Fourier so proučevali organizacijo dela
in vlogo dela ter delavcev v celotni družbi. To delo sta nadaljevala Marx in
Engels in sta z radikalno analizo družbenih problemov postavila ne samo znanstvene
temelje socializmu, ampak tudi smer razvoja industrijske sociologije. Njuna analiza
problemov dfela (alienacije itd.) postavi zahtevo po zrušenju kapitalizma, kjer po-
stanejo odnosi pri delu šele v soc. družbi res lahko humanistični.
Po radikalnosti svoje analize so klasiki marksizma presegli okvire in vsebino, ki jih
navadno imenujemo human relations. Zato bomo tu kot predhodnike gibanja human
relations označili tista socialna prizadevanja v industriji, ki so skušala praktično
reševati zapažene probleme v okviru danega družbenega sistema brez revolucio-
narnih teženj. Prve take reforme so akcije posameznih filantropov, kot Poterà,
Harrsiona, Le Playa ter napori posameznih humanistično usmerjenih »socialnih šol«.
Ko je postajalo zaradi mednarodne trgovine, vojskovanja in zahtev po politični sta-
bilnosti v posameznih deželah delo v državnem pogledu vedno pomembnejše, se je
tudi v državnem merilu postavilo vprašanje: »Kaj otežuje delo in kaj ga boljša?
Kako iznajti tako delovno organizacijo, v kateri bi ljudje lahko najbolje in najpro-
duktivneje delali? Katere vzpodbude, ki jih družba lahko nudi, so najvažnejše za
delo?«
Prva v tem smislu širše organizirana akcija na področju človeških problemov pri
delu se začne leta 1890, ko Le Playev učenec Cheysson ustanovi v Delftu v Holan-
diji prvo šolo za socialne inženirje. Med prvimi inženirji, ki so jih zanimali človeški
problemu pri delu, navadno naštevajo naslednja imena: E. Roesky (Nemčija), T.
Tawne (ZDA), J. Bourcart (Švica). Eden takih nemških inženirjev. Back, je leta
1900 pisal: »Moderna industrija uporablja dve vrsti gradiva, žive ustvarjalce in
mrtvo materijo. V naši dobi se vse izobraževanje inženirjev nanaša le na obrav-
navanje mrtve snovi. Nasprotno pa se posveča zelo malo pozornosti obravnavanju
žive materije. Ta okolnost pojasnjuje očitno nespretnost mladih inženirjev v nji-
hovih odnosih do delavcev. Ti tehniki se večinoma obnašajo, kot da bi delavska
vprašanja zanje sploh ne obstajala«. To gibanje je v 19. stoletju znano pod imenom
* Objavljamo poglavje o človeških odnosih iz gradiva za pouk predmeta industrijska
sociologija, kot ga je za bralce Problemov priredil avtor (Op. uredništva).
172
paternalizem. Na določenem stadiju razvoja je začela kapitalistična ideologija ozna-
njati, da delodajalec dolguje delavcu več kot le mezdo in da je naloga podjetnika
prav tako socialne kot ekonomske narave. Paternalizem je seveda pomenil novo,
bolj prikrito obliko izkoriščanja delavcev, ki so zato nanj negativno odgovorili.
Paternalizem se je razširil po »liberalističnem obdobju« delovniii odnosov in je
zlasti močan v Franciji, Angliji, Nemčiji in na Češkem. Pomeni angažiranje v okviru
kapitalizma določene »socialne« akcije ter napore za hkratno ideološko opravi-
čevanje obstoječih razmer.
Logično nadaljevanje paternalizma vodi do »priznanja človeškega faktorja v indu-
striji«. V smislu ideologije človeškega faktorja je Henry Ford še leta 1945 pisal:
»Progresivna, ustvarjalna industrija mora posvetiti človeškemu faktorju prav tak
interes, kakršnega je doslej posvečala strojnemu faktorju. Moderni človek, ki je
premagal stroj, lahko premaga tudi težave, ki jih je prinesel stroj«. Tako pater-
nalizem kot politika »človeškega faktorja« opozarja na negativne posledice tehnič-
nega razvoja, ne da bi hkrati upoštevala družbeno-politične okvire, v katerih se ta
tehnološki razvoj dogaja.
Odkritju človeškega faktorja v industriji sledi obširnejše gibanje »human relations«,
ki terja ne le humano obravnavanje človeka, ampak humanizacijo celotnega delov-
nega procesa. Seveda to gibanje nima revolucionarnih zahtev, prizadeva si le doseči
socialne izboljšave v okviru kapitalističnega sistema in sicer tako, da te izboljšave
izpopolnjujejo in krepe ta sistem sam. Razvilo se je okrog leta 1930, hkrati z Мауо-
vimi proučevanji, ki so postavila teoretične temelje temu gibanju.
V Ameriki živeči avstrijski psihiater Mayo je leta 1927 začel s skupino psihologov,
psihiatrov in antropologov v Western Electric Company blizu Chicaga 12 let tra-
jajočo raziskavo o človeških iProblemih pri delu in s tem usmeril industrijsko socio-
logijo na pot empirične sociologije. Gibanja human relations ne bi mogli razumeti,
če ne bi na kratko prikazali teoretičnih prispevkov, kot izvirajo iz te obsežne
Mayove študije. Stara tehnicistična in vulgarno ekonomistična pojmovanja niso
bila sposobna pojasniti obnašanje človeka pri delu. Raziskava, ki je zajela preko
20 000 delavcev v omenjenem podjetju, je pokazala, da je važno, kako delavec čuti
o delovnem mestu, sodelavcu, nadzorniku, podjetju, kakšne so njegove intimne misli,
refleksije, skrbi, katere elemente svojega položaja v podjetju ceni in katerih ne
ceni. Da bi dobili ustrezno gradivo za pojasnitev teh vprašanj, se je nekaj pogumnih
raziskovalcev odločilo, da gredo neposredno med delavce v njihove delavnice, da bi
jim ti sami povedali, kaj je zanje pomembno in kaj ni. S to revolucionarno idejo se
je začelo novo gibanje v zgodovini medosebnih odnosov v industriji, ki je vodilo
do spremembe konceptov, ki so jih imeli v začetku tudi raziskovalci sami o človeških
problemih v industriji.
Mayovo proučevanje predstavlja teoretično osnovo za gibanje human relations.
Kot Mayovo prizadevanje, ki ga tu ne moremo natančneje prikazati, je tudi gibanje
human relations reakcija zoper ekonomistično, racionalistično in tehnicistično ideo-
logijo, ki je prevladovala (in ponekod še prevladuje) v industrijskih odnosih do Maya.
Ce je Taylor odkril v človeku le roke in priporočal študij gibov in časa, (hotel
je vplivati na manipulacijo rok), potem je Mayo odkril v človeku še čustva in srce,
ki si ju prizadeva proučevati, in prav tako kot Taylor na roke, vplivati nanje. Vsem
šolam human relations je tako skupna misel: manipulirajmo ne le s človeškimi
rokami, temveč tudi z njegovimi čustvi in srcem, vplivajmo na njegova čustva, da
bomo dosegli zaželeno obnašanje.
173
v zadnjih 15-tih letih opažamo zopet povečano zanimanje za human relations. Neka-
teri ga imajo za univerzalno zdravilo za reševanje industrijskih bolezni. Takoj po
vojni je tisoče evropskih managerjev obiskalo ZDA, da bi spoznali tamkajšnje člo-
veške odnose. Njihov prevladujoči zaključek je, da tiči resnična skrivnost ameriš-
kega uspeha v human relations. Vendar pa, kot opozarja C. Argyris, ti funkcionarji
niso o tem vpraševali delavcev ali sindikatov, temveč so se pogovarjali le z ameriš-
kimi managerji. Po vojni se je zato ameriški pogled na človeške odnose hitro
razširil po Evropi. Pa tudi v ZDA se je gibanje nenehno razvijalo. V prvem obdobju
se je uveljavilo novo razumevanje človeškega obnašanja v organizacijah. Mayo v
tem obdobju proučuje socialne, Henderson pa fiziološke osnove proizvodnosti. Drugo
obdobje pa zajame študij širokega področja specifičnih upravnih problemov, ki so
povezani z administracijo podjetja. V tem obdobju uvedejo zlasti pouk human
relations z namenom, da se poveča znanje o človeških odnosih, zlasti pri tistih
ljudeh, ki so ali bodo na položaju upravne odgovornosti v gospodarskih ali drugih
organizacijah. V tej drugi fazi prevlada koncept, da je delavec socialno bitje (in ta
koncept vpliva ne le na pouk in raziskavo, ampak tudi na poslovno upravo organi-
zacij, šolanje in selekcijo delavcev, plačilni sistem, na razvoj sindikalnih odnosov in
kolektivnega pogajanja in vedno bolj se uveljavlja pogled, da je podjetje socialni
sistem, ki nima le nalogo proizvajati dobrine, temveč ima tudi nalogo »širiti zado-
voljstvo med ljudmi«. (Mayo).
Opredelitev in vsebina gibanja
Gibanje human relations pomeni najprej trditev, da obstoje v podjetju posebni člo-
veški odnosi, ki nastanejo med ljudmi pri delu in da so ti odnosi pomembni za
razumevanje človeškega obnašanja. Z izrazom human relations pa označujemo tudi
določeno politiko podjetja oz. vsako akcijo znotraj podjetja, ki je sprožena z na-
menom, da se medosebni odnosi v podjetju izboljšajo. Predvsem pa pomeni gibanje
human relations tudi študij človeških odnosov v podjetju, metodično raziskovanje
in analizo, ki se navadna nanaša na vprašanja interakcij statusov in vlog in ki je
bodisi teoretičen, temelječ na izdelanih psiholoških in socioloških konceptih, ali pa
praktičen, ki ima za cilj ugotovitev optimalnih pogojev človekovega zadovoljstva in
produktivnosti v podjetju. Gibanje daje poudarek zlasti na uporabne raziskave, ki
naj posameznemu podjetju nudijo elemente za rešitev določenih problemov. Rešitev
teh problemov nudi osnovo za politiko human relations v podjetju, ki si prizadeva
vzpostaviti ugodno »socialno klimo« in veselje do dela. Predmet konkretnega pro-
učevanja v podjetju predstavljajo tako najrazličnejša praktična vprašanja, kot n. pr.
zadovoljstvo delavcev, stanje morale, motivacije, psihološka analiza odnosov, per-
cepcije sprememb, reakcija na spremembe, plačilni sistem, problem napredovanja
v podjetju, reakcije na spremembo socialne organizacije podjetja, adaptacija posa-
meznika na delovnem mestu in podobno. Proučujejo značilnosti in aktivnosti skupin,
ki nastajajo ob delu (njihova narava in zgradba, sistem vrednot, delovanje, razvoj,
podoba in sankcije ter vrste konfliktov med skupinami v podjetju), proučujejo
razna področja socialnega življenja v podjetju (od delovne skupine preko obrata do
kolektiva in celotne ekonomsko-socialne strukture podjetja). V novejšem času so
se v tem okviru pojavile tudi študije, ki upoštevajo celotnost faktorjev zunaj pod-
jetja,'ki lahko vplivajo na položaj pri delu in na obnašanje posameznikov. V tej
zvezi vedno bolj proučujejo karakteristike nacionalnega, regionalnega in lokalnega
(mestno in kmetijsko okolje) obnašanja, strukturalne in socialne različnosti, pa tudi
religiozno, politično, etnično itd. pripadnost, ki lahko vpliva na delo. Večina raz-
iskav vedno bolj opozarja na pomembno soodvisnost vseh teh elementov v delovni
84
skupnosti in vseh problemov, ki jih proučevana skupnost poraja. V zadnjih 30-tih
letih je bilo na tem področju opravljenih nešteto raziskav v različnih okvirih in
o vseh teh vprašanjih obstoji obširna literatura. Nekatere teh študij so znanstve-
nega značaja, še več pa je neposredno uporabnih in zlasti te zadnje so »finančno
determinirane«.
Gibanje human relations smo opredelili kot priznanje, politiko in študij človeških
odnosov pri delu. Poleg tega obstoje še številne druge opredelitve. Enim pomenijo
vse socialne znanosti (razen ekonomije), ki se nanašajo na razmere pri delu, drugim
pa le študij ročnih delavcev v sodobni tovarni. Vsekakor proučuje celotne med-
človeške odnose ljudi pri delu in njihov centralni problem naj bi bila socialna
in socialno-psihološka stran organizacije dela v moderni družbi. Obstoje pa še
druge, manj resne opredelitve. Neki ameriški učbenik definira human relations
kot »umetnost ravnanja z ljudmi tako, da se bodo sami želeli obnašati na zaželeni
način«. Vsebinsko pa zajema to gibanje naslednja tr,i večja področja: proizvodno
področje, ki se nanaša na ureditev delovnih pogojev in neposrednih delovnih od-
nosov, področje prizadevanj, ki se nanašajo na izboljšanje poslovanja podjetja
ter na področje tistih prizadevanj, ki so povezana s širšimi družbenimi aspekti člo-
vekovega dela in njegovega položaja pri delu in v družbi.
V prvo področje sodijo najprej napori za ureditev neposrednega fizičnega okolja
dela: higiensko-tehnična varnost, boj zoper umazanost, težavnost dela, nezdrave
delovne pogoje, boj zoper prevelik hrup, vlago, za primerno zračenje, temperaturo
itd. Ta težnja namerava doseči varnostni minimum, lahko pa je tudi širša, kot npr.
težnja po funkcionalnih barvah, funkcionalni glasbi, funkcionalni razsvetljavi, težnja
po novi reorganizaciji nalog (kjer je izhodišče profesionalna dejavnost, ne pa teh-
nični aspekt dela), postavitev odmorov v odvisnosti od utrujenosti, uvajanje okrep-
čevalnih brezalkoholnih pijač med delom, ureditev garderob, kopalnic, prostorov
za odmore, za ogrevanje, igrišča itd. Sem sodi tudi prizadevanje po estetski ure-
ditvi in estetskem izgledu delovnega okolja (tehnični razvoj ne omogoča le izdelavo
bojlših in popolnejših, ampak tudi lepših strojev). Cilj te akcije v neposrednih
delovnih pogojih je »obramba človeka« pred materialnim okoljem dela, adaptacija
stroja in akcije na človeka, ne pa le obratno, adaptacijo človeka na stroje, adaptacija
celotnega dela na človeka (human ingeneering), povečana morala, večja integracija
povezanost osebja, uvajanje vzajemnih odgovornosti in pravic. V ta okvir sodi
tudi organizacija izletov, ekskurzij, skupnih praznovanj v podjetju, skrb za sta-
rejše delavce, matere z otroki, organizacija kolonij, stiki z upokojenci podjetja itd.,
pa tudi skrb za stanovanja delavcev, za prevoz, za hrano na delovnem mestu,
prizadevanje za financiranje študija delavskih otrok itd.
Na področje naporov za boljše poslovanje podjetja sodijo naslednja prizadevanja:
ureditev načina obveščanja v podjetju, težnja po izobraževanju delovnih kadrov,
preddelavcev, izobraževanje celotnega osebja (metode hitrega, praktičnega izo-
braževanja in prekvalifikacij), orientacija in selekcija delovne sile, modernizacija
podjetja, racionalizacija delovnega procesa in celotne organizacije podjetja. Sem
šteje uvedba raznih specializiranih služb v podjetju, katerih najvažnejša je per-
sonalna služba, ki združuje odgovornost za izobraževanje, medicino dela, zaščito
pred nezgodami itd. V ta okvir sodi tudi »conselling program« ter program komu-
nikacij znotraj podjetja, kar bomo obravnavali na drugem mestu, pa tudi poseben
aplikativen študij strukture delovne skupine. Študij strukture skupin je uvedel
ameriški psiholog Moreno. S sociometrijskimi metodami proučuje zgradbo, odno-
se in komponente malih skupin, kar pozneje omogoča primerno akcijo. S posebnim
sociometričnim preskusom skuša odkriti odnose navezanosti in nasprotovanja v
175
skupini, ki jih kažejo posamezniki drug nasproti drugemu in kot člani skupine,
kateri pripadajo. Tako odkriti odnosi skupine so lahko pomembni za izvedbo dolo-
čene skupne naloge.
Tudi študije Kurta Lewina so v mnogočem obogatile akcijo na področju human
relations, zlasti v zvezi z vprašanjem neposrednega vodenja in določanja ciljev
znotraj organiziranih delovnih skupin. Ob sistematičnem proučevanju v ta namen
posebej organiziranih skupin otrok je ugotovil, da čim strožja je zahtevana disci-
plina v kaki skupini, čimbolj avtoritarno so bili otroci vodeni, tem večja trenja in
napetosti nastajajo v taki skupini in tem hujši so konfhkti. Tako je odkril, da način
vodenja vpliva na obnašanje ljudi pri delu, ki reagirajo v odvisnosti od sistema
oblasti, kateremu se morajo podrediti. Iz tega odkritja izvira postulat po demo-
kratičnih odnosih v neposrednih delovnih skupinah tako glede vodenja kot glede
določanja cilja delovne skupine.
V tretjo skupino sodijo tista prizadevanja, ki navadno presegajo okvire podjetij
in zato pridobe širši družbeni pomen. Sem štejemo v kapitalističnih državah skle-
panje in razširitev kolektivnih pogodb, politiko participacije in integracije delavcev
ter »ljudske akcije«. Preko kolektivnih pogodb, sklenjenih med predstavniki sin-
dikatov, delavcev in podjetnikov, na nivoju podjetja, lokalne skupnosti ali države,
se skuša urediti poseben pogodbeni režim glede zadev, kot so dopusti, način plače-
vanja, dodatno socialno zavarovanje, posebno zavarovanje starih in brezposelnih
delavcev, režim sprejemanja, napredovanje in odpuščanje delavcev itd. Kolektivne
pogodbe postajajo vedno pomembnejše v kapitalističnem svetu, pa tudi v nekaterih
socialističnih državah (SZ, Poljska). Težnja po participaciji delavcev pri poslovanju
ali rezultatih podjetja sodi med klasične zahteve delavskega gibanja, njen psiho-
loški pomen pa je bil obravnavan šele v novejšem času. Številne države poznajo
pravno obvezno participacijo delavcev pri odločanju zlasti v socialnih pa tudi v
nekaterih tehničnih problemih podjetja. Tudi obvezna posvetovanja delavcev glede
ekonomskega in finančnega vodenja podjetja, ki se pojavljajo v nekaterih državah,
gredo v ta okvir. V zadnjem času se na Zahodu mnogo govori »o pravem interesu
delavcev« (H. Dubreuil), ki da obstoji v večji proizvodnji, ki naj preko ustreznega
plačnega sistema prinese koristi tudi delavcem. Nastop ljudskih akcij (Volksaktion)
se je začel v Nemčiji, poznamo pa jih tudi v večjih italijanskih in nekaterih fran-
coskih podjetjih. Namen ljudskih akcij je pritegniti del delavcev med delničarje
(lastniki obligacij privatnih podjetij), kar naj pri delavcih vzbudi občutek, da de-
lajo »zase« in pomnoži njihove delovne napore. Seveda pa je konkretna ureditev
teh akcij vedno taka, da ne ogrozi pravih akcionarjev, ki dobivajo dobičke od dela
drugih brez kakršnihkoli lastnih delovnih vlog.
»Conselling progra m« in program komunikacij
Ena najpomembnejših in najbolj razširjenih akcij v okviru človeških odnosov je
v ZDA znana pod imenom »conselling« (svetovanje). Ta program tudi najbolj
direktno izhaja iz Mayovega proučevanja, ki poudarja, da je od nagnjen in emo-
cionalnega stanja posameznega delavca odvisno, kako sprejme v podjetju npr. nižji
položaj, se priuči na novo delo in sprejme rutino dela itd. Zato ima program namen
pomagati k čustveni urejenosti in odstranitvi vznemirjenosti posamičnih delavcev,
da bi se čim laže prilagodili novi situaciji. Operativni funkcionarji v podjetju se
nimajo časa in ne znajo ukvarjati s temi problemi. Zato postavijo v podjetja po-
sebne ljudi, conselorje (svetovalci). To so navadno psihologi, ki imajo v upravi
podjetja neodvisen status in nimajo nobenega vpliva na reševanje konkretnih
176
problemov. Doseči morajo popolno zaupanje pri delavcih, da jim bodo svobodno
povedali svoje težave in da bodo imeli vedno občutek, da jih morejo komu pove-
dati. Njihovi funkciji pravijo nekateri funkcija laičnega spovednika. Pridobe čim-
več informacij, ki jih lahko v povsem brezosebni obliki posredujejo upravi. Delavci
so povsem svobodni glede tega, ali se teh svetovalcev poslužujejo ali ne.
Dolžnosti svetovalca so, da se ukvarja s problemi individualnega delavca, z njegovo
vznemirjenostjo in skrbmi, ter mu skuša pomagati, rešiti njegov problem. Navadno
so blizu delavcem in
1.	pomagajo delavcem, ki imajo osebne probleme, nastale zunaj delovne organizacije,
2.	pomagajo delavcem, da se prilagode na delovno situacijo in da znajo urejati
svoje delovne probleme,
3.	komunicirajo razpoloženja in nagnjenja delavcev upravi podjetja,
4.	komunicirajo politiko in prakso podjetja delavcem.
Navadno nudijo direkten nasvet ali pomoč v tem smislu, da olajšajo komunikacije
med delavcem in ustanovo, ki je pristojna za rešitev določenega vprašanja. Sveto-
valci si morajo pridobiti splošen vtis o delavnici in morajo reševati »problematične
primere«. Ne izvršujejo oblasti, temveč le usmerjajo delavce, da v zvezi s svojimi
problemi kaj store. Stimulirajo pozitivne akcije in krepe mrežo interpersonalnih
odnosov v skupini. Ne nastopajo toliko kot upravni funkcionarji, temveč postanejo
v prvi vrsti socialni zgodovinarji delavnice. Neposredno so koristni upravi s tem,
da ji nudijo vir informacij in s tem, da njihovo gradivo lahko predstavlja odlično
osnovo za proučevanje in razvoj nadzora. Ta akcija pa je problematična v več po-
gledih. Njen končni cilj je gotovo razrednega značaja: na individualni ravni si pri-
zadeva ohraniti razne pritožbe in nezadovoljstvo delavcev, ki bi sicer lahko izbruh-
nilo v kolektivnem nastopu. Pa tudi če bi sprejeli individualno akcijo kot najpri-
mernejšo, je še vedno polno problematičnih vprašanj. S tem ko svetujejo določeno^
ravnanje in obnašanje, navadno ne odstranijo razloga. Svetujejo, kje je dobiti neko
stvar, neki nadaljnji nasvet; če je nasvet vedno primeren in uporaben, ker je dan
ob poznavanju le izseka nekega problema, pa je drugo vprašanje. Njihova naloga
ni le neprizadeto komunicirati politiko podjetja, ampak jo morajo v celoti pojasniti,
jo opravičiti v očeh delavcev in dokazati, da je dobra, ter povedati, zakaj je dobra.
To pa je navadno razlog, da se svetovanja delavci ne poslužujejo, ker brani le
politiko uprave podjetja. Položaj svetovalca je toliko težavnejši, ker se včasih tudi
sam ne strinja s številnimi postopki uprave. Upravi komunicirajo razpoloženja
delavcev, ker uprava potrebuje take komunikacije in si želi »tedenskih poročil o
morali«, želi vedeti, kako je njena politika sprejeta pri delavcih, kako jo izvajajo
delovodje. Zato uporabljajo svetovalce kot poseben komunikacijski kanal. Ce se
začutijo delavci spričo te funkcije svetovalca ogroženi, lahko razvijejo obrambno
tehniko nasproti njemu, kar njegov položaj samo še oteži. Ce nima neposrednega
nadzornika, ki bi ga ščitil, ga ta naloga večkrat pripelje do frustraci j in osebnega
zloma.
Svetovanju podobna oblika je razgovor (entretien), le da je nasproti delavcu obvezen
in tisti, ki ga vodi, ima za cilj, da odkrije čimveč podatkov, da pouči in da spozna.
To sredstvo je uvedel ameriški psihiater Rogers in ravno zato, ker je obvezno,
pomeni nasilni vdor v osebnost delavca in je zato deležno najhujših kritik.
Podobno funkcijo kot svetovanje opravlja tudi program komunikacij. Njegove
funkcije so:
1.	doseči, da delavec čuti, da je del podjetja,
2.	povedati delavcu, kako zelo pomembno je njegovo delo za celotno podjetje,
3.	pokazati delavcu, da je uprava resno zainteresirana za delavce,
177
4.	informirati delavce o stroških, napakah pri delu in finančnem stanju podjetja,
5.	popularizirati pri delavcih pomembnost sistema svobodnih kapitalističnih podjetij,
6.	poudariti pri delavcih možnosti za napredovanje.
Iz te vsebine izhaja, da tak program komunikacij bolj zadovoljuje potrebe uprave
kot potrebe delavcev. Dopovedati hoče delavcu v kapitalističnem podjetju, da je
pomemben del tovarne, ko pa preko vsakodnevne dejanske izkušnje vidi, da je v
resnici zelo majhen del v podjetju (zaradi specializacije dela), z majhno odgovor-
nostjo (zaradi verige ukazov direktivnega vodenja in upravne kontrole) in da je
njegova celotna vloga v podjetju neznatna. Tak program lahko še poveča delav-
čevo nezadovoljstvo (»Koga vlečejo za nos? Sebe ali nas?«). D. Katz opozarja, da
porabijo v nekem podjetju letno 140 milijonov dolarjev za ta program, čeprav raz-
iskave odkrivajo, da ni nikake povezave med »čitanjem časopisov in proizvodnostjo«,
in da vse to poraja več škode kot koristi, ker komunikacije ne izražajo tistega,
kar ljudje žele in te komunikacije, ki pridejo do delavcev le od zgoraj, poudarjajo
brezosebnost.
Obe ti akciji, ki tipično izhajata iz Mayovega dela, temeljita na predpostavki, da
stanje medosebnih odnosov pri delu vpliva na produktivnost. Zato si prizadevata
pomagati delavcem, da bodo imeli občutek pripadnosti malim primarnim grupam,
ki jim lahko vrnejo splošno življenjsko stabilnost in ki so sredstvo za dosego koope-
racije v industriji. Mayo meni, da je z odpravo starih socialnih struktur, kjer je
prevladovala relativno določena razredna in poklicna vloga, človek izgubil svojo
orientacijo v družbi in občutek integracije. Zato meni, da je glavna naloga indu-
strije vrniti delavcem občutek pripadnosti in smatra gibanje human relations (zlasti
pa program svetovanja in komunikacij) kot glavni ključ za dosego tega cilja. Da
bi se v industrijo vrnil izgubljeni občutek pripadnosti ter integracije, določi, da
je funkcija uprave v najširših okvrih vzdrževati socialni sistem podjetja in delav-
nice v stanju ravnotežja. Upravi zato nalaga poleg funkcije, ki zagotavlja skupne
ekonomske cilje organizacije, še nalogo vzdrževati socialno ravnotežje organizacije.
Kritika gibanja human relations
Obdobju, ko so navdušeno sprejemali gibanje human relations, ki je bilo zlasti
izrazito v ZDA pred П. svetovno vojno in po njej, je sledil odpor do gibanja, kate-
remu se očita lažna znanstvenost, služenje posebnim interesom kapitala ter naivnost
verovanja v izboljšanje industrijskih odnosov. Zajelo je velik del sveta in tudi s
tem izgubilo na svoji enotnosti. V tistih kapitalističnih deželah, kjer je socialistično
ali delavsko gibanje močnejše in kjer so močni sindikati, je tudi program human
relations manj »kapitalističen«, in obratno.
Nekateri napori v okviru tega gibanja so nesporno pozitivni, predstavljajo določen
napredek v smeri humanizacije dela, in pomenijo strokovno urejanje in izboljšanje
nekaterih delovnih pogojev. Na svoj način so prispevali, da je danes delo manj
težavno kot nekoč, da so delovni pogoji boljši, da je skoraj nemogoče v praktični
politiki zanikati pomembnost človeka v proizvodnji. Prispevalo je k razširitvi znan-
stvehih spoznanj na tem področju in vzpodbuja številne nove raziskave, ki se mar-
sikje tudi v praksi pozitivno odražajo. Raziskave ne bogate le kapitalizma, ampak
služijo lahko tudi sindikatom in naprednemu delavskemu gibanju.
Širše težnje gibanja bi seveda naletele na odpor kapitalističnega družbenega sistema.
Zato se je v praksi omejevalo na tista vprašanja, ki služijo predvsem interesom
kapitalistov. V tem smislu izboljšuje delovno pogoje in prispeva k večji proizvodnosti.
178
Težavnost delavskih pogojev pa ni le psihološke in tehnološke narave, temveč iz-
vira predvsem iz ekonomskega režima produkcije in iz strukture kapitalistične
družbe. Spričo nespremenjenega ekonomskega režima in strukture družbe se je
gibanje omejevalo le na manj pomembne akcije. Delavski pogoji v kapitalizmu
ostajajo nespremenjeni, ker delavcem ne dajejo ustreznega zadovoljstva (alienacija)
in vodijo do prevelike fizične in psihične izrabe delavcev. Brez revolucionarnejših
zahtev gibanje ñe more odstraniti občutka eksploatacije, ki je specifičen, konstitu-
tiven element »delavskih pogojev« (in ki vodi lahko do revolucionarnih zahtev ali
do frustracije) ter odsotnosti občutka varnosti, nestabilnosti zaposlitve, nestabilnosti
delavčeve vloge, ob hkratni zavesti o relativni stabilnosti pogojev, ki so delavcem
nenaklonjeni. »Napredna« ali »socialna« ekonomija sodobnega kapiitalizma pusti
delavcu ta občutek in ga še vedno zadržuje v položaju, kjer številne kulturne do-
brine družbe niso dostopne delavskemu razredu. Teh širših pogojev življenja delav-
cev gibanje ne more reševati, s čimer je utesnjeno področje njegove akcije.
Gibanju lahko očitamo vse tiste pomanjkljivosti, ki veljajo za Mayovo raziskavo.
Mayo je sicer poudarjal, da pomeni njegovo delo nadaljevanje Durkheimovega in
Paretovega sociološkega koncepta, njegovi kritiki pa mu očitajo, da je bolj na-
slednik individualističnih teorij S. Freuda. Številni raziskovalci, ki jih je Mayo
vključil v svoje delo, niso bili sociologi, temveč psihologi in psihiatri, kar je vpli-
valo na usmerjanje raziskave in njeno intepretacijo.
Mayovi predstavi o delavcih se očita, da je povsem managerska. Kot upravni funk-
cionarji, si tudi Mayo prizadeva doseči pri delavcih sprejemljivost managerskih
ciljev in je izdelal tehniko za manipulacijo delavcev za dosego teh ciljev uprave.
Na človeka gleda kot na element, ki je sposoben akcije le tedaj, če so nanj deluje
z vzpodbudnimi sredstvi (ki so izdelana zlasti v okviru programa human relations),
ne pa kot ustvarjalca, ki sam dosega cilje in si jih sam postavlja. Trajna politična
formula, ki izhaja iz Mayovega proučevanja, se glasi: Da bi bili srečni, učinkoviti
in voljni sodelovati, morajo biti managerji inteligentni, racionalni in morajo poznati
svoje delavce. Ta formula, ki se konkretizira v gibanju human relations, pomeni
»institucionalizacijo manipulacij v industriji«. Osnovna Mayova misel je, da čim
zadovolnejši in srečnejši bo delavec, tem višje bo vrednotil samega sebe, tem bolj
bo zadovoljen s svojim položajem v podjetju in tem učinkovitejši bo pri svojem delu.
Praktični zaključek, ki iz tega izvira, pa je: da bi bil delavec pri delu učinkovit,
ga napravimo srečnega. To nalogo »osrečanja« delavcev (v okviru danega sistema)
sprejme gibanje human relations. Iz te Mayove podobe delavca (ki ni zelo daleč
Taylor j evi predstavi ali še predtajlorski predstavi o ekonomskem človeku — homo
oeconomicus — le da prva .terja zgolj ekonomske. Mayo pa kompleksnejše vzpod-
bude in motivacije) se vidi njegova promanagerska ideologija, ki je škodovala svo-
bodnejšemu razvoju raziskovalne misli.
Drug očitek Mayovih kritikov opozarja, da je posvetil premalo pozornosti proble-
mom industrijskega konflikta in sredstvom za njegovo reševanje. Ni obravnaVal,
celo prezrl je obstoj in vzroke za obstoj temeljnega konflikta interesov med de-
lavci in upravo v kapitalistični družbi. S tem ko je prezrl obstoj in razloge kon-
fliktov, se je odrekel proučevanju centralnega problemskega področja industrijskih
odnosov. Njegovi napori za dosego kooperacije v industriji ne vsebujejo nikakih
navodil o tem, kako se ta konflikt najbolje uredi. Ker je spregledal ta temeljni
problem industrijskih odnosov v kapitalizmu, se je lahko ukvarjal le s površinskim
aspektom problemov v industriji.
Tretji in morda najresnejši očitek se nanaša na Mayovo neupoštevanje sindikatov.
Tisoče strani publikacij je izšlo iz njegove raziskave, a nobena izmed njih niti ne
179
omenja sindikatov. Zato mu očitajo, da je sugeriral antisindikalni odnos v svojem
proučevanje industrije. S tem ko ignorira sindikate, je napravil usodno napako za
teoretične in praktične rezultate raziskave in pokazal svojo promanagersko naklo-
njenost. Interes uprave je tudi priznati čim manjšo vlogo organiziranemu delu in
obravnavati vsakega delavca posebej, na individualnem nivoju. Industrijska realnost
pa je taka, da igrajo v življenju delavcev kot posebne družbene kategorije, tako
v podjetju kot v globalni družbi, sindikati pomembno vlogo in predstavljajo glavno
silo. Sindikati lahko predstavlajjo tudi pomembno zdravilo za socialno izolacijo in
moralno konfuzijo, na kar je opozoril že Durkheim v svojem pojmu »anomije«.
S tem ko zanika vlogo sindikatov, meni, da je reorganizacijo delavcev in industrije
— kar je glavni postulat Maya — moč doseči le z akcijo managerjev. Prispevka,
ki ga dajejo sindikati za socialne potrebe delavcev — namreč zagotavljajo koope-
racijo in lojalnost med delavci — ni upošteval in zato je celotno znanstveno pro-
učevanje sindikatov zaostalo.
Tudi za gibanje human relations je značilno podcenjevanje konfliktnih interesov
in zanikanje obstoja konfliktnih ideologij med delodajalci na eni in delavci ali
sindikati na drugi strani. To vodi do zgrešene domneve o harmoniji interesov v
industriji, do promanagerske usmerjenosti ter k usmeritvi pozornosti na managerski
problem oblasti in učinkovitosti. Human relations tako implicitno predpostavljajo,
da obstoji v industriji med raznimi kategorijami skladnost ciljev, česar pa niso nik-
dar empirično preizkusili, ampak je stališče o tem bolj podobno verovanju. To
kritizirajo zlasti sindikati, ki očitajo gibanju, da skuša z raziskavami o nadzoru,
participaciji, komunikacijah ter z akcijami za prosvetljevanje uprave, napraviti sin-
dikate nepotrebne na sceni industrijskih odnosov. Domnevajo, da je moč izboljšati
človeške odnose v industriji ne z odstranitvijo osrednjih pomanjkljivosti (npr. for-
malna organizacija, direktivno vodenje, upravna kontrola, lastninski problemi), tem-
več s tem, da se napravi prijetne okolnosti zunaj neposredne delovne situacije (nove
toalete, društveni zabavni prostori, šport, skupni izleti, tovarniški časopisi, kulturno
obnašanje nadrejenih in podobno). V ameriški industriji se je tako pojavilo tisoče
»ekspertov«, ki pa v resnici ne vedo, kaj so osrednji problemi človeških odnosov
v industriji.
Zlasti močna je tako imenovana environmentalistična kritika human relations. Očita
jim, da so s pretiranim zanimanjem za neposredne medosebne odnose (face to face
relations) slepi za zunanje determinante človeških odnosov v delovni skupini, npr.
za organizacijsko strukturo podjetja ter socialne, politične in ekonomske pogoje,
v katerih ti odnosi nastajajo in imajo svoj smisel. Politika »človeških odnosov« je
zgrešena, kadar je usmerjena izključno k vzpostavitvi in poudarjanju pomembnosti
vodstva skupine, vzorca komunikacij, načina opravljanja dela, češ da samo to določa
obnašanja in reakcije delavca. Pa tudi znotraj tega bazičnega pristopa bi gibanje
lahko priznalo in proučevalo pomen sindikatov, pa tega ne dela. Zaradi takega pri-
stopa je treba zlasti dvomiti v ustreznost posplošitev dognanj. Okolje zajema sklep
ekonomskih in sociopolitičnih faktorjev, znotraj katerih se vzorci obnašanja struk-
turirani in razviti in kot taki vplivajo kot zunanji faktor na odnose v skupini ali
v podjetju. Problem uniformiranosti in razlik v obnašanju, motivacijah, nagnjenjih
in odnosih ljudi pri delu v moderni industrijski družbi bi lahko pojasnili le ob upo-
števanju zunanjih različnosti, ki kot eksterno okolje zadevajo ob analitični mikro-
kozmos. Raziskave human relations pa ravno izključijo tiste variable, ki dajejo siste-
matičen značaj pojavom, ki jih mikrokozmično proučujejo. Kritika enviromentalistov
tako opozarja, da industrijski odnosi ne nasatjajo v vakuumu, temveč nastajajo in
se razvijijo v matici fizičnih, ekonomskih, političnih in kulturnih okoliščin. Nanje
vpliva soodvisni odnos tradicij iz preteklosti, elementov sedanjosti in anticipacija
Ito
prihodnosti. Pojavljajo se kot različna zunanja stanja v različnih družbah in v raz-
ličnem času, česar pa formulacija teorije human relations ne upošteva.
Faktorji okolja vplivajo na pojave v podjetju kot so »industrijski mir«, način reše-
vanja konfliktov. Odnos do dela, struktura podjetja itd. S tem ko dajejo različne vloge
delavcu, delodajalcu in državi pri postavitvi pravil in okrepitvi odnosov, vpli-
vajo na celotno strukturo pravil, ki odločajo odnos delavca do drugega delavca, do
podjetja, do proizvodnega sistema, do države. Kadar se proučuje notranje razmere
v podjetju, se je zato treba zavedati tistega, kar se dogaja v širši družbeni skupnosti.
Uspešna raziskava o človeških problemih pri delu mora zato potekati hkrati na obeh
področjih in tako proučevati sovplivanje zunanjih in notranjih okolnosti. Ob prou-
čevanju male skupine, kar se navadno dela v okviru human relations, je zato treba
hkrati proučevati tudi široko organizacijo in kompleksnost zunanjega okolja. Večina
teh študij pa posveča malo pozornosti zunanjim faktorjem. Kulturne norme, vred-
note, in širša socialna organizacija preko ljudi penetrira v delovno situacijo in v
njej določa obnašanje človeka in nastanek grupnih norm. Zato je za razumevanje
obnašanja posameznika treba razumeti kulturne norme in skupine, katerim posamez-
nik pripada. Za pojasnitev tega obnašanja- pa moramo iti preko delovne skupine,
preko proizvodne organizacije v skupnost, širšo družbo. Human relations raziskave
pa teže bolj k psihologiziranju in študiju malih skupin v socialnem vakuumu. Pro-
blemi, ki jih tako proučujejo, so manj sociološko in bolj psihološka konceptualizirani.
Zlasti sindikati (pa tudi nekateri resni socialni znanstveniki) so od vsega začetka
geldali na human relations z velikim skepticizmom. Menijo, da je s human relations
managerska skupina v proizvodnji posegla na področje, ki pripada kritikom te sku-
pine, namreč sindikatom in objektivni družbeni znanosti. Poudarjajo, da tam, kjer
je sindikat močan, delodajalci pritiskajo na akademske kroge in znanstvene insti-
tucije, naj izdelajo nove tehnike za obvladovanje odpora delavcev in za izboljšanje
kooperacije z delavci, managerjem v prid. Poudarjajo, da se je gibanje human rela-
tions začelo na iniciativo managerjev in da predstavlja novo sredstvo kontrole nad
ljudmi pri delu. Pri vseh akcijah, ki so sprožene v okviru gibanja, je vedno prisotna
grožnja ekonomsko močnejšega. Na ta način human relations pomagajo vzdrževati
managersko' dominacijo ostale delovne populacije. Zlasti so sindikati nasprotni moti-
vom, ki vodijo managerje pri tej akciji, v kateri vidijo le tehniko za izboljšanje orga-
nizacije, zmanjšanje sporov, izboljšanje količine in kakovost dela ter za zmanjšanje
proizvodnih stroškov. Managerje tako zanima le utilitarističen aspekt human rela-
tions in prizadevajo si celotno gibanje podrediti svojim proizvodnim ciljem.
Razredna determiniranost proučevanj (in akcije) v okviru human relations je vidna
zlasti v dveh pogledih: managerska skupina ima odločilno vlogo pri izbiri tem in
probelmov, ki so predmet proučevanja Tistih vprašanj, ki jih ta skupina ne želi
raziskovati, raziskave human relations niso proučevale. Drug način vplivanja pa
je določen po vrednotah raziskovalcev. Njihove osebne vrednote vplivajo na izbiro
problemov in včasih na njihovo percepcijo dejstev in s tem na interpretacijo do-
ločenih pojavov.
Nekaj o problemih humanizma dela pri nas
V dosedanjem razpravljanju smo podali krajši prikaz teorije in prakse, ki je pove-
zana s prizadevanjem po humanizaciji dela v kapitalizmu. Vse to prizadevanje, kot
se je razvilO' v kapitalizmu, v končni liniji služi ohranitvi kapitalističnega družbe-
nega reda, čemur služijo pač vse institucije, ki jih razvija in favorizira sistem
privatne lastnine. Ideološka kritika gibanja human relations je poleg ožje strokovne
181
kritike zato še zlasti upravičena. Lahko jo zreduciramo na zelo enostavno formulo:
gibanje human relations si prizadeva na čimbolj izpopolnjen, uglajen, negrob in
prikrit način omogočiti še nadaljnjo eksplotacijo delavcev.
V gornjem smislu je gibanje našemu sistemu tuje in nekoristno. Pri nas ni insti-
tucij, ki bi v želji po nadaljnjem prikritem izkoriščanju delavskega razreda vzdr-
ževale gibanje z namenom, da zabriše obstoj izkoriščanja in tako prispeva k večji
delovni učinkovitosti, ki je predvsem v prid izkoriščajočih.
Vendar ima gibanje tudi svoje pozitivne strani. O njem bi lahko rekli to, kar je
dejal Lenin o Taylorjevi »znanstveni organizaciji dela«: predstavlja vrh dosežkov
znanosti na tem področju, ki jo uporablja za zverinsko izkoriščanje — vendar pa
je naloga socializma, da sprejme znanstvenost tajlorizma, zavrže pa njegove ele-
mente izkoriščanja. To se pravi: kritično je treba proučevati dosežke in teoretične
posplošitve, ki so izšle iz gibanja in spoznati tehnike in metode dela, ki jih gibanje
uporablja z relativnim uspehom. Nekatere metode bi bilo moč s pridom uporabljati
tudi pri nas. Nekateri problemi, s katerimi se na zahodu ukvarja gibanje, so si
zelo podobni in na videz celo enaki ne glede na družbenokulturni sistem, v katerem
se pojavljajo. Problem dnevnih, neposrednih medtovariških odnošajev pri delu npr.
obstoji tudi pri nas.
Problem dejanske podrejenosti pri delu, togosti formalne organizacije, grobosti
birokratičnih prijemov, pojav ozkega, ekonomistično-tehnicističnega gledanja na
»delovno silo«, nepriznanje samoupravnosti, slaba »socialna klima«, včasih »nizka
delovna morala« itd. itd. — vsi ti problemi niso tuji našemu proizvodnemu sistemu
in vsi ti problemi ovirajo krepitev sistema, njegovo prozvodno m družbeno učin-
kovitost.
Vsi ti problemi so na eni strani družbenopolitične (ali teoretične) narave, na drugi
strani pa imajo tudi svojo vsakodnevno neposredno izkustveno podobo. Družbeno-
politično reševanje teh problemov, kot jo pri nas nakazujejo politični programi
in pravni akti, predstavlja vrh, ki ga je dosegla najnaprednejša sodobna družbeno-
teoretična misel. Naše najvidnejše praktične institucije te teoretične misli so de-
lavsko samoupravljanje, participacija pri odločanju, postopno odpravljanje delitve
dela na umsko in ročnO' delo, zahteva po izobraževanju neposrednih proizvajalcev
itd. Te institucije je omogočila socialistična revolucija in jih razvija socialistični
družbeni sistem, katerega sestavni del so. Vseh teh institucij kapitalizem ne do-
pušča in njihova odsotnost preprečuje najpozitivnejšim elementom gibanja human
relations, da bi se sprostili. Naš družbeni red ima v tem pogledu velikanske pred-
nosti, ki pa se nam še ne zde v celoti izrabljene.
Drug aspekt odnosov pri delu je bolj praktične, neposredne narave. Okolnost, da
je delavec podrejen, da čuti težo tujih oblastnih odločitev, pri katerih ni sam parti-
cipirat, je stvar, ki ima tudi psihološke posledice na individualnem nivoju. Dejanski
odnosi podrejenosti pri delu (kot v določeni meri v konkretnih delovnih organiza-
cijah lahko še vedno obstoje tudi pri nas) lahko sprožajo tudi v našem sistemu do-
ločene konflikte, ker je v naši globalni družbi zahteva po egalitarizmu in demo-
kratičnosti bolj živa kot na zahodu. Pri nas smo za številne probleme našli odlične
teoretične rešitve in prav taka je družbenopolitična težnja — dejstvo pa, da v zvezi
s tem včasih nismo v dovoljni meri uredili številnih »detajlov« (ki pa so še kako
pomembni), preprečuje polno uveljavitev teoretičnih rešitev in povzroči, da vse te
rešitve (funkcioniranje specifično naših mehanizmov) niso vedno v polni meri
dnevna življenjska izkušnja našega povprečnega delovnega človeka. V tej zvezi
se nam zdi gibanje human relations dragoceno in bi ga kazalo »iztrgati kapitalizmu«,
ga osvoboditi »kapitalističnih navlak«, in kritično, plodno uporabiti tudi pri nas.
182
Kljub kritičnosti, ki smo jo spredaj nasproti gibanju izrekli, se nam le zdi, da so
posamezne metode, ki jih je razvilo, sposobne rešiti določene probleme na dolo-
čenem nivoju. Zlasti se nam zde te metode uporabne pri nas v boju zoper vse
aspekte kulturne zaostalosti, kot se odraža v medsebojnih odnosih pri delu (npr.
odnos delavec-delovodja) in v boju zoper močno razširjen tajlorističen koncept
dela, kot se pojavlja v naši verziji, »znanstvene organizacije dela«. Naš družbeni
sistem torej omogoča posameznim humanističnim težnjam, ki jih gibanje nesporno
ima (zlasti npr. v Franciji), polno uveljavitev in posamezni elementi gibanja bi
lahko prispevali k socialistični rešitvi številnih problemov, ki se nam zlasti v zad-
njem času dozdevajo kot problemi temeljne važnosti v zvezi z delom. ,
Praksa, kot izhaja iz posameznih spoznanj gibanja, nam nikakor ni tuja. Marsikaj
tistega, kar so na zapadu s težavo uvajali, živi v naših razmerah v popolnejši obliki.
Vendar se nam zdi, da so številna naša prizadevanja na tem področju bolj druž-
benopolitična (že po samem izhodišču) in manj strokovna. Zato predstavljajo ti
napori večkrat trošenje človeških sil in materialnih sredstev. Zdi se nam, da bi
k reševanju vseh teh vprašanj morali v večji meri pritegniti našo družbeno zna-
nost, raziskave, sistematična proučevanja, od koder bi izšli strokovni elementi za
rešitev posameznih problemov, katerih reševanje pa je nesporno stvar družbeno-
politične odločitve. Gre za problem plodnega sodelovanja znanosti in družbene prakse
ter za njuno m^sebojno bogatenje.
Kritičen in sistematičen študij dosežkov drugod po svetu se nam zdi prvi pomemben
korak v tej smeri (ne prvi v tem smislu, da bi hoteli reči, da doslej ni v tej zvezi
še nič napravljenega). Določena kulturno-prosvetna akcija med tistimi, ki so v zvezi
s problemi pri delu na ključnih položajih (vsi tako imenovani »nadrejeni« pri delu),
bi tudi vodila do večje uveljavitve humanizma pri delu. In v to smer pelje tudi
vključitev vedno številnejših socialno izobraženih ljudi in »socialnih znanosti« v
neposreden delovni proces: industrijskih psihologov, industrijskih sociologov, soci-
alnih delavcev, široko socialno izobraženih ekonomistov, pravnikov, inženirjev.
183
Ocene in poročila
GOLA FILMSKA AKCIJA
I.
Začetke sodobnega jugoslovanskega filma
moramo iskati med narodnoosvobodilnim
bojem, ki naj bi nam mimo nikoli do kra-
ja dorazumljene človeške upornosti in
organiziranih prizadevanj, nacionalnega
dostojanstva in skupnih ofenziv, enkrat-
nih subjektivnih porazov in dialektično
razgibane objektivne revolucionarnosti, ki
je »v gorah Jugoslavije« zrasla v zavestno
opredelitev za ustvarjanje zgodovine ter
mimo domačega Breughela, Daumiera,
Heineja, Lorce in Petöfija, dal še svojega
Eizensteina.
Zal, naša revolucija ni dobila eminent-
nega filmska ustvarjalca in umetniškega
upodobitelja, ki bi o njej in njenih posle-
dicah revolucionarno mislil.
Pa vendar: v času, ko je Hitler zaupno in
nedvoumno izjavljal, da je »obramba in
okupacija Balkana življenjskega pomena
za Reich«; ko je italijanski general Za-
nussi še upal, da bo lahko izvlekel iz vo-
jaškega telečnjaka za zasluge med minulo
vojno na Balkanu maršalsko palico; ko so
imeli zahodni zavezniki približno tisoč
izurjenih filmskih snemalcev, prav toliko
pa tudi nacistično-fašistične ekipe — so
imeli partizani med seboj le nekaj sne-
malcev s kamerami na ozki trak. Toda to
je bilo dovolj, da so posneli nekatere
pomembne akcije iz časa krepitve revolu-
cionarne zavesti v narodnoosvobodilni voj-
ni. Toda od posnetih dokumentarnih zapi-
sov je ostalo do konca vojne le nekaj sto
metrov filmskega traku, drugo je bilo ali
izgubljeno ali uničeno ali pa je še danes
shranjeno po tujih kinotečnih bunkerjih.
Za ilustracijo navedimo nekaj najbolj
znanih filmskih dokumentov, za katere
vemo, da so bili posneti: Propangandist
druge grupe partizanskih odredov na Po-
horju je na ozkem traku posnel partizan-
ske akcije. Kaj je snemal, ni znano, ker
sta med nemško ofenzivo na Gorenjskem
propadli tako kamera kakor posneto gra-
divo. (Filmologi domnevajo, da je film
prišel v roke Nemcem. Hitler je namreč v
pismu z dne 16. februarja 1943 med dru-
gim pisal Mussoliniju: »Lahko vam. Duce,
kadar koli pokažem dokumente o tem in
za katero osebno jamčim, da so avtentični
... Razsežnost Titovih uporniških organi-
zacij vzbuja presenečenje in skrb...«
Tudi nacistično glasilo tistega časa »Vol-
kischer Beobachter« piše v številki z dne
20. februarja 1943 »o tolpah, ki se vojsku-
jejo na področju bivše Jugoslavije in
Francije o čemer so originalni filmski
materiali, ki so jih posneli banditi in so
zdaj v rokah nemške vojske.«)
Predvojni igralec in režiser Nikola Popo-
vič je našel oktobra 1943. leta pri nekem
lekarnarju v Bugojnu kamero za ozki film
in dvajset metrov negativa. Popovič je
posnel več prizorov z drugega zasedanja
AVNOJ v Jajcu, vendar se je film med
vojno zgubil.
Sovjetski snemalec Ješurin je isto leto
snemal boje črnogorskih brigad. Po nje-
govi izjavi je bil filmski material zakopan
nekje v bližini Nikšiča, vendar do danes
niso ničesar našli.
Leta 1944 je poslal Vladimir Velebit iz
Londona filmsko kamero, vendar brez
filmskega traku. Dve kameri za noramlni
trak in več sto metrov filma so poslali
tudi zahodni zavezniki. Z njimi so naši
filmski pionirji posneli drugi kongres
USAOJ v Drvarju. Med nemškim desan-
tom 25. maja 1944 na Drvar pa so bile
uničene kamere in posneto gradivo.
Propagandna sekcija pri vrhovnem štabu
je 1943 leta sestavila filmsko ekipo,, ki je
posnela drugo zasedanje AVNOJ. Parti-
zanski snemalci so posneli skoraj 500 me-
trov najrazličnejših dogodkov o obliko-
vanju ljudske oblasti ter več partizanskih
akcij. Zal je ves material zgorel v letalu,
s katerim bi se bil moral Ivo Lola Ribar
odpeljati v Italijo, kjer naj bi film razvili.
Mihailo Svabić je posnel na ozkem traku
partizanske boje in dve škatlici posne-
tega gradiva prinesel po vojni v Beograd.
Gradivo je propadlo med nestrokovnim
razvijanjem naših prvih filmskih laboran-
tov.
184
Niški fotograf Vasiljevič je med vojno
posnel pokop fašističnih žrtev. Italijani so
v Šibeniku in v Splitu zaplenili skrivaj
narejene filme o njihovi okupaciji pri-
morskih mest.
V Sloveniji je R. Omota že 12. marca 1942.
leta posnel italijanske vojake, ki so s
frančiškanske cerkve v Ljubljani odstra-
njevali rdečo zastavo, ki so jo prejšnjo
noč izobesili aktivisti OF.
Gradivo, ki ga je posnel France Škodlar,
so kasneje poslali v SZ, kjer naj bi ga
razvili in začasno arhivirali. Direktor Ju-
goslovanske kinoteke Vladimir Pogačic je
izjavil, da so ti jugoslovanski filmski do-
kumenti vse do danes ostali v zgradbi
sovjetske kinoteke.
Razen omenjenih dokumentarnih filmskih
zapisov (seznam najbrž ni popoln!) ob-
staja še dokumentarni film o narodno-
osvobodilnem boju jugoslovanskih naro-
dov. Člani britanskega vojaškega odpo-
slanstva so namreč v času od maja 1944
pa do polovice 1945. leta posneli pri nas
približno 4500 metrov filma, ki so ga raz-
delili na krajše dokumentarce, med kate-
rimi so znani »Maršal Tito v Bosni«,
»Otok Vis« in »Jugoslovanski partizanski
boj in vojna...« Film je še vedno v lon-
donskem Imperial War Museumu.
Omenjeni partizanski filmski zapisi (žal
jih je med njimi kaj malo ali skoraj nič
ohranjenih), so bili delani z enim samim
namenom; ohraniti avtentičnost dogodkov
iz revolucionarne zgodovine nastajanja
naše socialistične družbe. Medvojne ka-
mere so bile navzoče pri posameznih par-
tizanskih akcijah kot', najobjektivnejiši
očevidci in priče napredne negacije dolo-
čenega sveta in časa. Ta amaterska, v
ustvarjalnem smislu stihijsko in z zavze-
tostjo, z jezo in s spoštovanjem ustvarje-
na filmska dejanja, v tehničnem pogledu
pa na hitrico in v ilegali, med juriši in s
primitivnim obrtniškim znanjem posneti
kadri, so tako postali zgodovinski doku-
menti trajne vrednosti. Iz njih smo sesta-
vili naš prvi filmski tednik z naslovom
»Kinokronika št. 1«, iz njih se je razvil
naš dokumentarni film; bila rojena naša
povojna kinematografija
Res je, da celovečernega filma še vedno
nismo imeli. Zmaga revolucije je na široko
odprla vrata umetnosti. Inspiracij ni bilo
treba iskati. Vsak človek je bil še del
revolucije, pesem zase, tragedija ^ase, člo-
vekova usoda zase.
In vendar smo morali za snemanje prvega
celovečernega filma povabiti na pomoč
sovjetske režiserje. Povabilu se je odzval
v domovini zelo slavljen režiser Mihail
Romm, ki je imel za seboj že več uspelih
filmov, ki jih nekateri prištevajo v zlato
dobo sovjetskega filma. Njegov je nemi
film »Piška«, posnet po Mauapassantovi
noveli »Boule de tuif«. Ta film je bil prvi
razmnožen na sovjetskem traku. Drugi
njegovi filmi so še »Trinajstorica«, »Lenin
v oktobru«, »Lenin 1918. leta«, »Človek št.
217« in »Rusko vprašanje«.
Zato je tem bolj nerazumljivo, da je člo-
vek, ki se je v domovini uspešno loteval
problemske tematike iz pravkar minule
vojne (problem sovjetskih žena, ki so jih
Nemci spravljali v koncentracijska tabo-
rišča), posnel pri nas film, ki je razočaral.
Njegov film »V gorah Jugoslavije«, pri
katerem so sodelovali nekateri naši kas-
nejši filmski delavci, se je z vso togostjo
umetniške erudicije oprijemal kot pijanec
plota melodramatičnosti in neprikrite pa-
tetike, kakršne je moč najti v tako ime-
novanih sovjetskih »domovinskih filmih«.
Tako nam je tujec že ob rojstvu jugoslo-
vanske kinematografije skušal prikriti
resnično podobo našega boja, in človeka,
ki je v tem boju zmagal — polepšati.
Leto dni po Rommovem filmu se je Vje-
koslav Afrič odločil za samostojno sne-
manje prvega jugoslovanskega filma »Sla-
vica«. Kakor sam trdi, ga je k temu sililo
razočaranje nad filmom »V gorah Ju-
goslavije«. Ljrudje, ki so sodelovali pri
»Slavici« — film je takrat pomenil pravi
nacionalni uspeh — so se nekaj malega
o režiji, kadriranju in organizaciji dela
naučili od Rommove filmske ekipe.
Od njega in njegovih sodelavcev so pov-
zeli tudi njihovo enostransko gledanje na
filmsko umetnost in njegovo vrednotenje.
Prva generacija naših filmskih delavcev
se dolgo ni mogla znebiti zastarelega od-
nosa do filma; odnosa, ki zagovarja ideo-
loško-didaktično vlogo filma pri širjenju
državne propagande. Negativni vpliv, ki
je vzniklil iz prvih tesnejših kontaktov
naših filmskih delavcev s sovjetskimi in
se kasneje trdovratno zažrl v nepreorano
ledino filmskih idej, načrtov in filmov,
je imel najmočnejše zaveznike v zago-
vornikih lažne romantike, ki si je kmalu
našla domovinsko pravico na naši filmski
fotografiji in je namesto resničnih ljudi iz
včerajšnjih bojev in zmag snemala in pro-
pagirala kvaziheroje in skušala dezobjek-
tivizirati dejansko, stanje Delno je ta po-
pačena stališča do filma blažila klima de-
lovnega vzdušja in resnost, s katero so
se posamezniki, snemalci in igralci, lote-
vali filmov, ki so sledili Afrićevemu pr-
vencu.
185
2.
V	letih 1950-1960 smo posneli sto pietnajst
filmov in se s trinajstimi producentskimi
hišami in sedmimi studiji za snemanje
filmov uvrstili med tako imenovane sred-
nje razvite filmske dežele, pri čemer smo
iz visoke kvantitativne produkcije le s
težavo izdvojili dva, tri filme ki se jih
nismo sramovali.
Po letu 1948, ko si je Jugoslavija začela
samostojno krčiti lastno pot v socializem,
je kazalo, da se bo tudi film smeleje in
bolj sproščeno loteval aktualnih človeko-
vih problemov in se tako pridružil lite-
raturi, ki je take ambicije že imela ...
Toda v letih od 1950 do 1955 smo posneli
samo 25 filmov in med njimi niti enega,
ki bi v nacionalnem pogledu pomenil kaj
več od poskusa približati se resnici o re-
voluciji in njenili posledicah. Film je svo-
jo vsebinsko mlačnost zagovarjal oziroma
skušal zagovarjati z še nezadostno film-
sko kulturo domačega občinstva.
V	drugi polovici omenjenega desetletja,
ko smo dobili svoj filmski festival in tako
imeli vsaj na zunaj pregled čez našo eno-
letno filmsko produkcijo, smo začeli po-
šiljati filme tudi na tuje mednarodne fe-
stivale. Vendar brezuspešno. »Kekec« je
sicer pobral priznanje, a to je bila otroška
pravljica. Na mednarodnih festivalih je
prišlo do izrazitega protislovja: naš kri-
terij za ocenjevanje domačih filmov je bil
za stoosemdeset stopinj drugačen od kri-
terija mednarodnih filmskih žirij. Kritični
pregled čez domače filme je pokazal, da
vse do 1960. leta nismo mogli ustvariti
svojega nacionalnega stila. Nekateri so
krivdo za tp skušali iskati v občutnem
utilitarizmu domačih vodilnih kulturnih
krogov ali v direktivah, s katerimi so ne-
kateri »revolucionarni prenapeteži« hoteli
iz amaterskih partizanskih samoukov ali
slabo izšolanih in neinventivnih režiserjev
čez noč ustvariti — filmske marksiste.
3.
Tisti, ki so mislili, da bo po tako imeno-
vanem »mlačnem« obdobju našega filma
prišlo do osvežitve v podajanju proble-
mov, do miselne rekreacije in estetske re-
nesance, kar naj bi se vsaj okvirno uje-
malo z uvedbo zakona o delavskem samo-
upravljanju, so se v tretjem obdobju na-
cionalne kinematografije znašli v plitvi
vodi našega komercializma. Serijska pro-
izvodnja konfekcijskih filmov, ki jo je
uvedel film »Ljubezen in moda« naj iai
vzbudila pri našem, vojnih filmov nave-
ličanem gledalcu, apetit po domačem fil-
mu na sploh. Tako se je v naši mladi
kinematografiji začela uveljavljati poli-
tika producentov, ki so bolj gledali na
dinar kot na umetnost, ki so obravnavali
film kot industrijsko blago in o umetnosti
v filmu sploh niso hoteli niti slišati. Dva,
trije filmi so seveda izjema, toda te iz-
jeme — Stigličev »Deveti krog« in Babi-
čeva »Veselica — so zbledele pred novim
ciljem filmske proizvodnje — pred dinar-
jem. Samo po sebi to ni niti 'tako hudo:
človek lahko za delo zahteva pošteno pla-
čilo. Hudo je, kadar postane denar pri-
maren cilj, kadar pohlep po materialnih
dobrinah odrine tisti najdragocenejši člo-
veški odnos, tisti ustvarjalni smisel — da
delujemo revolucionarno, v razsežnostih
revolucije.
Prostor ne dovoljuje, da bi se podrobneje
ogledali posamezne filme iz tega tretjega
obdobja domače kinematografije. Od pri-
bližno 150 filmov jih je skoraj sto s parti-
zansko problematiko, od preostalih pa jih
je največ iz »komedijantskega vala«.
To neverjetno visoko število partizanskih
filmov lahko razdelimo na dve osnovni
značilnosti fotografskega podajanja NOV:
prvi partizanski filmi so hoteli zajeti ce-
lotno revolucijo, povedati o njej čimveč.
Finančne dotacije niso bile omejene. Ome-
jeni so bili ljudje, ki so filme ustvarjali.
Zdaj snemamo filme, kjer hočemo v enem
celovečernem filmu prikazati en sam
samcat, največkrat nepomemben dogodek
iz NOV (»Abeceda strahu, »Iskanje zma-
ja«). »Kozara« ne spada v to kategorijo.
Zanjo bi potrebovali posebno kategorijo
za najdražje filme s tematiko iz NOV.
(Sicer pa o Bulajiču kdaj drugič.)
Malo, malo takih partizanskih filmov smo
posneli, ki bi se lahko pridružili družbe-
nemu smislu in idealnemu aktivizmu našo
revolucije.
Namesto tega smo dobili izolacionizem in
filme z nekakšnimi splošno človeškimi
etičrjmi in moralnimi problemi, ki naj bi
nosili s seboj večne resnice o večnem člo-
veku.
4.
Ze lani sta avtorja filmov »Ples v dežju«
in »Dva« pokazala očitno naklonjenost
filmskirh avantgardistom v Franciji (Cha-
brol, Triffaut, Resnais, Brook), Italiji
(Antonioni), Poljskem (Wajda, Kawalero-
wicz ali ZDA (rtewyorška šola). Letošnji
puljski festival je še bolj podčrtal nove
tendence v naši okosteneli, dolgočasni in
kvazirealistični kinematografiji. Premiera
amaterskega filma je prinesla s seboj
spontano izpovedno silo in pasionirano
filmsko strast ter tako nakazala novi veter
med filmskimi ustvarjalci. Amaterski film
je jasno poliazal na pomanjkljivosti v
186
zgodovini naše kinematografije, ki jo je
treba iskati v FILMSKI ZAVESTI:
naših posrednih ali neposrednih filmskih
ustvarjavcev,
naše filmske kritike in publike.
Ta filmska zavest je namreč skupni ime-
novalec za splošno človeško, humanistič-
no, moralno in ideološko zavest.
V tako kratkem sestavku je nemogoče
pregledati celotno dosedanjo- filmsko ust-
varjalnost in iz nje izluščiti tiste stva-
ritve, ki morda imajo v sebi poštene in-
tencije ali tiste, ki bi jih lahko z očitki
zasuli do vratu in še čez.
Eno pa vseeno lahko rečemo: vsebina na-
ših filmov še vedno leži v goli akciji. Ko
bo akcijo zamenjal spopad (umetnost je
vedno spopad glede na svojo družbeno
poslanstvo, na svojo naravo in na svojo
metodologijo), kajti prav v spopadu je
na področju umetnosti otelovljeno dia-
lektično načelo življenjske dinamike — bo
naš film umetniški.
Toda: ali si želimo vsi umetniški film?
Branko Somen
ZNANSTVENO PROUČEVANJE
RELIGIJE NA POLJSKEM
Euhemer, Przeglad religioznawczy. St. 1
(24). Varšava 1962.
Med značilnosti sodobne poljske družbene
znanosti sodi precejšnje zanimanje za
probleme religije. To ni slučajno, ampak
je tesno povezano s protislovji, ki nasta-
jajo v zavesti ljudi v pogojih, prehodnega
obdobja, ko ima religija še vedno določeno
vlogo pri oblikovanju pogledov na živ-
ljenje. To velja zlasti za Poljsko, kjer so
verske tradicije precej trdožive, specifične
politične okoliščine pa dajejo religiji do-
stikrat večji pomen kot v drugih socia-
lističnih deželah. Zato so tam že pred
nekaj leti začeli bolj sistematično prouče-
vati religiozne fenomene. Rezultate teh
proučevanj je v zadnjih petih letih po-
sredovala revija Euhemer, ki je speciali-
zirano glasilo poljskega religioznanstva. S
prvo številko letošnjega letnika stopa to
glasilo v drugo petletje. Ob tej priložnosti
objavlja uredništvo načelni uvodnik, v
katerem govori o dosedanjih dosežkih in
temeljni orientaciji poljskega religioznan-
stva in nakazuje nekatere prihodnje na-
loge. Povzemamo nekaj glavnih misli.
V zadnjih petih letih se je poljsko religio-
znanstvo usmerilo predvsem k prouče-
vanju problemov, ki so izhodiščni za vsako
znanstveno proučevanje religije. Največ
pozornosti je posvečalo metodološki tema-
tiki, pri čemer je zlasti skušalo razjasniti
vprašanja kot opredelitev, bistvo, struk-
tura in družbena funkcija religije. Poleg
tega so na Poljskem proučevali razisko-
valne metode in tehnike, ki jih uporab-
ljajo ali so jih uporabljali različni religio-
logi. Med razprave načelne narave, ki jih
je v zadnjih petih letih objavil Euhemer,
sodijo zlasti naslednje: O glavni potezi
pojma religije, Lenin o religiji. Definicija
religije in položaj v religioznanstvu, Lenin
in religioznanstvo.
Precej pozornosti so poljski religiologi
posvetili tudi zgodovini religioznanstva,
pri čemer so zlasti raziskovali vsebinske
in metodološke prispevke takšnih teore-
tikov, kot so Bonč-Brujevič, Cassirer,
Durkheim, Plehanov, Wach, Blachowski,
Czarnowski, Malinowski, Poniatkowski
in drugi.
Pri proučevanju religije se seveda niso
mogli izogniti različnim svetovnim reli-
gijam. Razpravljali so na primer o reli-
gijah Indije, Japonske, Tibeta, Skandina-
vije, o islamu, med novejšimi religijami
pa so obravnavali bahaizem in kaodaizem.
Posebno pozornost so posvetili problemom
izvora krščanstva in kritiki družbeno-po-
litične in filozofske doktrine katolicizrna
(to problematiko sta obravnavali na pri-
mer razpravi Sodobna družbeno-politična
doktrina katoliške cerkve in Problemi
stratifikacije in razrednih konfliktov v
cerkveni družbeni filozofiji.
Redakcija Euhemerja je tudi spodbujala
empirično raziskovanje religioznih pojavov
na Poljskem in je objavila več empirično-
socioloških razprav (na primer Prispevek
k poznavanju strukture svetovnega nazora
poljskih ateistov. Svetovnonazorska sta-
lišča v dnevnikih kmetov. Religiozna sta-
lišča stanovalcev delavskega doma v Gli-
vicah).
Posebno važno področje religioznanstva
predstavlja zgodovina filozofske kritike
religije. Tudi tej so poljski sociologi po-
svetili precej pozornosti. Medtem ko so
v nekaterih člankih obravnavali splošno
problematiko (Klasifikacija in ocena sta-
lišč, ki kritično obravnavajo religijo), pa
so večino razmišljanj usmerili k posa-
meznim kritično mislečim filozofom.
Obravnavali so marksistično kritiko re-
ligije (Misli Marxa in Engelsa o religiji,
Lenin o zgodovini ateizma, Plehanov o
religiji), antično kritiko religije (Odnos
Euhemerja in Aristotela do religije) re-
nesančno kritiko religije (Geordano Bruno),
prosvetljensko kritiko religije (Herder) in
187
kritiko religije 19. in 20. stoletja (Hoffding,
Diihring, Eucken, Bakunin, Haeckel, Dar-
win, Nietzche, Proust, Sciiopenhauer idr.).
Več razprav so posvetili tudi zgodovini
filozofske kritike religije na Poljskem
(Lyszczynski, Staszic, Koil^taj, SwiQto-
ciiowski, Dobrowolski idr.).
Zlasti zanimivo je stališče poljskih reli-
giologov do nemarksističnih proučevanj
religije. V nasprotju z dogmatičnimi sta-
lišči, ki popolnoma zavračajo kakršenkoli
dialog z nemarksistično religiologijo, se
poljski teoretiki zavzemajo za znanstveno
vestno in poglobljeno spoznavanje vsega,
karkoli je na tem področju ustvaril člo-
veški um. Čeprav so prepričani, da so
tvorci zgodovinskega materializma z od-
kritjem objektivnih zakonitosti družbenega
razvoja postavili temelj, ki je omogočil, da
so postale družbene znanosti, med njimi
tudi religioznanstvo, šele znanosti v pra-
vem pomenu besede, gledajo vendarle kri-
tično na dosedanje dosežke marksističnega
religioznanstva. »... dosedanji rezultati
marksističnega religioznanstva ne ustre-
zajo niti po količini niti po kakovosti tistim
možnostim, kakršne daje uporaba mark-
sistične metodologije na področju religio-
znanstva«. Za takšno stanje vidijo glavni
vzrok v nihilističnem odnosu do zapad-
nega religioznanstva. Zlasti kritizirajo
predstavo, »da si lahko marksisti dovolijo
ignoriranje rezultatov buržoazne znanosti«.
Euhemer, ki je glasilo poljskega religio-
znanstvenega društva, se bo priznavajoč,
da se religioznanstvo deli na marksistično
in nemarksistično — dosledno boril »proti
vsem ostankom nekdanjega nihilističnega
odnosa do nemarksističnega religioznan-
stva«. To ne zato, da bi samo iskal črne
pege v nemarksističnih pogledih, ampak
predvsem zaradi tega, da obogati marksi-
stična spoznanja. V tej zvezi poljske reli-
giologe v nemarksistični znanosti o religiji
zlasti zanimajo: 1. zbrani materiali in
dejstva; 2. nove raziskovalne tehnike; 3.
nova pojmovna raziskovalna orodja (ka-
tegorije); 4. postavljanje novih problemov.
Poleg tega ne izključujejo možnosti, da se
v delih nemarksističnih religiologov lahko
najdejo delne posplošitve, ki so znan-
stveno pravilne. Kar se tiče filozofskih
osnov posameznih religioloških teorij je
potrebno le-te po skrbni analizi odkrivati
in jih podvreči marksistični kritiki.
Ali obstaja marksistična religiologija samo
v tem, da kot odprta disciplina prevzema
določene dosežke nemarksistične znanosti
o religiji? Poljski religiologi odgovarjajo
na to vprašanje negativno. Marksistična
religiologija ima tudi specifično proble-
matiko, tako na predmetnem kot metodo-
loškem področju.
K takim specifično marksističnim prob-
lemom religioznanstva naj bi sodili:
»problem družbene pogojenosti in objek-
tivnih zakonitosti procesov nastanka, raz-
voja in preobrazb religije in problem
družbenih funkcij religije. Poseben pomen
za marksistično religioznanstvo ima prob-
lematika objektivnih zakonitosti procesov
izginjanja, ugašanja religije ter mesta in
vloge aktivne ateistične in laicizacijske
dejavnosti v teh procesih.
Euhemer je v petih letih svojega izhajanja
uspel pritegniti zelo velik krog sodelavcev,
saj je v tem času v njem pisalo okrog
130 poljskih in 9 tujih avtorjev, objav-
ljenih pa je bilo okrog 350 recenzij. Letoš-
nja prva številka s pestro vsebino nada-
ljuje dosedanjo tradicijo. V njej najdemo
razprave o problemu historičnosti Jezusa
v luči nekrščanskih virov, o verski ločini
valdežanov, o K. G. Jungu kot psihologu
religije, o encikliki Mater et magistra, o
problemih družbene stratifikacije in raz-
rednih konfliktov v družbeni filozofiji ka-
toliške cerkve. Poleg tega nam dajejo- zelo
koristne informacije v recenzijah, biblio-
grafskih noticah, zlasti pa o tekoči biblio-
grafiji, ki vsebuje širok izbor aktualnih
religioloških virov. Za vse, ki se zanimajo
za znanstveno proučevanje religije, bo zato
zelo koristno, če bodo sledili prihodnjim
številkam, katere bodo, kot obljublja re-
dakcija, prinesle dolgoročne načrte za re-
ligiološke raziskave na Poljskem.
A. B.
188
Ogledalo slovenske kulturne ustvarjalnosti
NOVE KNJIGE
Pavle Zidar: SOHA Z OLTARJA DOMO-
VINE — Zidarjev dosedanji pesniški pri-
spevek v slovensko književnost je opo-
zarjal na trpko življenjsko ozadje in za-
pleteno emocionalno strukturo mladega
pesnika, ne da bi se bila njegova notranja
vsebina razkrila v vseh svojih sestavinah.
Kaže, da je bila prav potreba po tem raz-
kritju pesnikov vodilni motiv pri zasnovi
prvega proznega teksta, izpisanega v kom-
pozicijsko strnjenem nizu petih novel.
Zidar se je angažiral kot izpovedovalec
lastne usode, lastnih trpkih življenjskih
prelomnic in spoznanj (spoznanje bolečih
konsekvenc proletarskega socialnega po-
rekla, spoznanje prezgodnjega sprejema-
nja velikih odgovornosti in obveznosti v
vojni in revoluciji in naposled zrelo spo-
znanje nemoči, da bi v neposrednem sre-
čanju z »ledino« povojnega življenja
ustvarjalno realiziral zastavljene ideale).
Osebna motivika je Zidarju adekvatno
sredstvo za projekcijo širšega dogajanja,
ki s svojimi sociološkimi, psihološkimi in
razumskimi vzgibi simbolizira revolucio-
narne premike našega časa in generacije.
Zidarjev pripovedni svet je pristen in do-
življajsko bogat in pisanje v vseh svojih
poglavitnih sestavinah funkcionalno. Tekst
je skrben in zlasti v poslednjih dveh no-
velah (Bog daj sreče in Cez devet mesecev
in vmes) priča o svežih zasnovah, ustrez-
nih sodobnim stilno-estetskim zahtevam.
Luc Menais: »Zahodnoevropski slikani
portret« (Založba Obzorja, Maribor 1962).
Besedilo predstavlja avtorjevo doktorsko
disertacijo, točneje I., II. in V. poglavje
njegove razprave: »Zahodnoevropski sli-
kani portret od srede 14. stoletja do kon-
ca visoke renesanse in ciklična interpre-
tacija njegovega celotnega razvoja.« Iz
»Sklepne besede o interpretaciji« (str. 179)
ter zaključnega »Pojasnila in zahvale« je
razvidno, da sta v sedanji knjižni obliki
izpuščeni poglavji v razpravi zajemali
»razgovor z gradivom« prvih dveh pogla-
vij (I. Doba inkunabul, II. Prvi razcvet
slikanega portreta). Delo podrobno obrav-
nava 600-letni razvoj »Modernega evrop-
skega portreta«. Namenjeno je strokov-
nemu krogu bralcev. Izhajajoč iz prepri-
čanja, da je umetnost »sublimirana podoba
družbe, v kateri nastaja« in na podlagi
analiz obsežnega gradiva, se navezuje
avtor na zaporedje »rast — zorenje —
propadanje« in na posebno področje li-
kovne umetnosti, uvaja nove termine:
»Primitivni naturalizem, Tipizacija, Rafi-
nirani naturalizem«). Omenjena termino-
loška trojica označuje po avtorju najprej
tri glavna obdobja celotnega razvoja ev-
ropskega portreta: »Antični portret. Sred-
njeveški .portret' in portret moderne dobe
ali evropski portret«. »Moderni evropski
portret.« Vsako glavno obdobje se nadalje
deli v tri podobdobja. Tako npr. »Moderni
evropski portret« v 1. »podobdobje primi-
tivnega naturalizma«, ki zajema celotno
renesanso (1420—1600), 2. podobdobje »ti-
pizacije«, ki obsega celotno sedemnajsto
in osemnajsto stoletje ter 3. »najdosled-
nejši rafinirani naturalizem«, ki živi de-
loma še danes.
Besedilo spremljajo kvalitetne, enobarvne
reprodukcije (103 po številu), ki ob okusni
celotni ureditvi in opremi knjige izpri-
čujejo lep odnos založbe do tovrstne lite-
rature.
Luc Menaše: »Avtoportret v zahodnem sli-
karstvu« (Slovenska matica 1962)
Razprava o avtoportretu (ima 280 strani
z 220-imi reprodukcijami; nadaljnjih 220
strani pa zavzemajo opombe, kronološki
pregled slik, pregled nahajališč lastnikov,
povzetek v francoščini itd.) nas uvaja v
nastajanje avtoportretnih del s treh vi-
dikov: pobude, zamisli in ostvarjenja. Pri
sistematični analizi avtoportretnega gra-
diva se poslužuje avtor formalnih, ikono-
grafskih in vsebinskih aspektov. Dogna-
nja analiz povzema v tretjem poglavju v
sintezo: »portret je razlaga, avtoportret
izpoved«. Razen tega daje še posebno ka-
tegorizacijo slikanih avtoportretov in sicer
po nastanku, po ikonografskih značilnostih
in po psihično izpovednem značaju. Med
slikovno gradivo svoje obsežne strokovne
razprave, je uvrstil avtor precejšnje šte-
vilo jugoslovanskih, predvsem slovenskih
slikanih avtoportretov.
189
Melita Stele-Možina: »Ivan Grohar« (Li-
kovni zvezki, Mladinska knjiga 1962)
Kaže, da je zbirka z izidom tretje knjižice
že toliko utečena, da lahko pričakujemo
njen nadaljnji normalni razvoj. Program
likovnih zvezkov je usmerjen v obravna-
vo domačega umetnostnega gradiva, ki je
bilo doslej le malo poznano širši javnosti.
Zdi se, da je zvezek, ki obravnava Ivana
Groharja, primer kratke, a dovolj infor-
mativne monografije, ki je dostopna, um-
Ijiva ali če hočete »komunikativna« ter
zato odgovarja širšim potrebam, ne da bi
jim žrtvo vaiai tako imenovano »strokovno
raven«. Izbira reprodukcij (predvsem
zgodnjega gradiva pred 1. 1903) je prav-
zaprav edina stvar, o kateri bi lahko za-
čeli razgovor, dvomimo pa, da bi prinesel
znatnejše rezultate. Dokler bo ¿zbira ustre-
zala predvsem ali samo osebnim afinite-
tam in bo objektivno podprta le s pozi-
tivistično metodo, nimamo kaj pričako-
vati. Dotlej je' razumeti tudi to opozorilo
kot ugotovitev »normalnega« stanja in ne
kot kritiko.
Smiljan Rozman: TEDEN IMA SEDEM
DNI — Pronicljiv pogled v stvarno rav-
nanje ljudi ter ugotavljanje notranjih
vzgibov, ki jih vodijo v tem ravnanju, to
sta dve poglavitni lastnosti Rozmanovega
s humorjem in vselej ustrezno poanto pre-
žetega pisanja. Vse te odlike so se strnile
tudi v obširen »moralno-vzgojni učbenik«,
ki ga je v obliki izvirne »čitanke« pod
naslovom Teden ima sedem dni izdal za
mlade bralce. Dociranje, ki je rdeča nit
te knjige, se v nekaterih črticah iz življe-
nja otrok na dvoriščih, v šoli, po cestah
in po igriščih simpatično skrije pod ved-
rim tonom pripovedovanja, ne uspe pa ta
poskus povsod, tako da privzdignjeni prst
vzgojnega svarila ponekod le še pogleda
na dan — in tu Rozmanova proza zdrkne
z ravni.
Janez Svajncer: PREPOZNO — Namen, s
katerim se je lotil pisanja romana o živ-
ljenjskem dozorevanju mlade učiteljice na
njenem prvem službenem mestu v sodob-
ni slovenjegoriški vasi, razlaga Janez
Svajncer takole: »Učiteljica Silva je v
prenesenem pomenu simbol vsega novega
v okolju, ki se krčevito oklepa ustaljenih
navad ... Njena vloga je obenem name-
njena tudi uresničevanju odpravljanja
razlik med mestom in podeželjem...«
(Nova obzorja, št. 7—8, letnik 15, stran
379.) Pisatelj se je torej odločil, da raz-
členi v sodobni slovenski prozi malone
»nedotaknjeno« vprašanje družbenih pre-
mikov na deželi v formi individualnega
romana. Pripoved sama pa namenu ni
ustregla. Individualna zgodba je potisnje-
na predaleč v ospredje zavoljo Svajn-
cerjeve pozornosti na celo vrsto momen-
tov, ki s sociološkim in družbenim ozad-
jem niso neposredno zraščeni. Razčlemba
družbenili premikov je nepronicljiva, po-
gostoma izpisana s šablono in dela za-
voljo tega vtis navrženosti, tako da ne
pretehta v dobršni meri nezanimive lju-
bezenske zgodbe. Svajncerjev pripovedni
dar se izgublja pod gmoto razvlečenih in
za sam izhodiščni pomen popolnoma ne-
bistvenih poglavij.
Nada Matičič: GOZD JE ONKRAJ HRIBA
— Problem prelamljanja z meščansko de-
diščino je brez dvoma tema, ki nalaga
sodobni literaturi velike obveznosti, saj
je v njem srž revolucionarnih premikov
našega časa. Iz tega dogajanja je zajeta
tudi tema romana Nade Matičičeve, zgod-
ba o meščanskem dekletu, ki ob svojem
vstopu v življenje preživi vsestransko kri-
zo in ob njej katarzo odločitve, da se
iztrga vezem starega meščanskega okolja
ter začne živeti na novo, v drugih rela-
cijah, z drugačnimi življenjskimi interesi.
Tema pa je vendarle ostala samo na naj-
bolj grobem, sentimentalnem površju.
Družbeno ozadje je zaradi neizdelane
psihološke in sociološke karakterizacije in
zavoljo pisateljičinega neavteničnega in
nepoglobljenega odnosa do pojavov ostalo
nedotaknjeno. Roman je tipičen primer
nesmotrne, neprijetne in zastarele senti-
mentalne variante za snov, ki je po vsem
svojem bistvu sociološka.
Branka Jurca: HISICA OB MORJU —
Branka Jurca je z angažiranim mladin-
skim pisanjem dosegla svoj kvantitativni
in kvalitativni vrh prav z deli, ki so izšla
letos. V zbirki črtic z naslovom Hišica
ob morju je pristni in čudovito sveži ton
pravljice, ki prežema ves otrokov doživ-
ljajski svet, našel svojo polno potrditev v
koncizni in skrbno pretehtani prozi, katere
najlepši lastnosti sta izrazita plastičnbst
sleherne podobe in ves čas prisotni li-
rizem.
Jože Smit: TREPETLIKA — Nova Smi-
to va zbirka pesnikov lirični svet v svojih
najboljših pesniških drobcih zgolj dopol-
njuje, ne pa tudi razširja. Pesnikov svet
se zgošča v intimno meditacijo o lastni
usodi sredi širših časovnih horizontov »te-
ga izmučenega veka«. S Smitom podoži-
vimo resnobno prizadevanje po vsebin-
sko in izrazno prečiščeni sintezi spozna-
nja o življenjski perspektivi človeka naših
dni. Tu ni velikih odkritij in ne širokih
zamahov, pač pa samo intimna izpovedna
lirika, koncizna, redkobesedna in v svojih
najboljših trenutkih učinkovita kot le ma-
lokatera novejša slovenska pesem.
190
Ludvik Mrzel: OGRLICA — Mrzel se v
svojem pesniškem snovanju posveča ma-
lone v celoti formi pesmi v prozi. Ne zgolj
slučajno in ne zgolj formalno. Umirjeni,
pa vendarle nezadržani in neposredni iz-
bruh čustvenih nians ne dovoljuje nika-
kršnih formalnih zadržkov in oblikovne
urejenosti, temveč najbolj spontano iz-
med vseh pesniških možnosti — ritmizi-
rano meditacijo. Svet, ki ga ta svojska
poezija izžareva v slehernem zvoku, je
odmaknjen vprašanjem, ki bi kakorkoli
presegala pesnikovo duhovno individual-
nost. Mrzel ostaja sam, izven moralnih in
intelektualnih relacij s svetom; okupira
ga samo navznoter obrnjeni žar najbolj
suverenih pesniških občutij; njihov cen-
tralni motiv je izpoved ljubezenskih od-
tenkov. Mrzelova poezija je daleč od sle-
herne zunanj'e afirmacije in ne odpira
širših spoznanj.
RAZSTAVE
V	septembru je razstavljal v Mali galeriji
v Ljubljani slovenski grafik Marjan Po-
gačnik (roj. 1920). V šestnajstih grafičnih
listih (po tehniki jedkanice in suhe igle)
ohranja tradicijo črnega in belega v gra-
fiki. Od leta 1948, s katerim je datirana
prva grafika, »Konjeniki«, do zadnje,
»Opustošena gnezda«, ki je nastala 1962,
je štirinajst let. Gledalec ima priliko, da
spremlja Pogačnika skozi vse faze, preko
katerih je šel. Izhaja iz risbe, ki po svojih
nostalgično poetičnih kvalitetah od daleč
spominja na vzore iz preteklosti, posebej
na romantike nazarence iz začetka pre-
teklega stoletja: presenetljiva oaza miru
in asketske poglobljenosti sredi burnega
časa (»Deklica s harmoniko«, 1953, »Jutro
v predmestju« 1955). Umetnika odlikuje
izredno čista poteza in varčnost: grobih
učinkov vajeni sodobni človek jih bo oce-
nil za hladne, kar pa v bistvu niso. Nje-
gov svet je predmestje, narodne pesmi in
kmečki pejsaž. Gotovo tudi priroda, tisti
njen del, ki je najbolj nežen in kljub vse-
mu le obsojen na počasen propad. »Osam-
ljenost« in »Oholost« sta prav tako del
umetnikovega koncepta, nastali leta 1959.
V	njih se srečamo s procesom, ki ga v tej
ali oni obliki doživljamo pri večini nje-
govih sodobnikov: tako imenovana reali-
stična, podedovana podoba sveta z vaje-
nimi simboli in figurami se razkraja in
spreminja. Izsek iz vidnega sveta postaja
manjši in vedno bolj abstraktni simbol,
tako da imamo pri njegovih grafikah
nazadnje občutek, da je pred nami raz-
stavljen precizen mehanizem. V poslednjih
grafikah je umetnik ponovno odkril ro-
mantično privlačnost zimskih noči in le-
denih rož na oknih, to pot v abstrakciji.
Ob razstavi je izšel katalog, ki ga je iz-
dala Mala galerija, uredila Majda Jerman,
kot običajno, zelo okusno. Predgovor je
napisal Zoran Kržišnik.
Razstava 18 grafičnih listov — po tehniki
barvnih lesorezov, barvnih jedkanic in
akvatint — avgusta meseca v Mali galeriji
v Ljubljani je prva samostojna razstava še,
lahko rečemo, mladega, Vladimirja Ma-
kuca (roj. leta 1925.). Grafika je pred tem
nekajkrat obrnil nase pozornost s svojimi
nastopi na III. in IV. grafičnem bienalu
v Ljubljani.
Za razliko od tistih svojih kolegov, ki več
ali manj uspešno presajajo na naša tla
dosežke svojih vzornikov v velikem svetu,
hodi Makuc svoja pota. Svet svojega do-
mačega Krasa predstavlja in likovno ob-
deluje že od leta 1959. Najprej v tehniki
barvnega lesoreza (»Istrski pašnik« 1959,
»Zena z drvmi« 1960) nato pa po študiju
pri Friedländer j u v Parizu leta 1960 v
barvnih jedkanicah in akvatintah, ki mu
omogočajo mehkejšo in bolj raznoliko ob-
delavo površine grafičnega lista, (»Cerkev
v obzidju« 1960, »Petelin« 1960, »Vol« 1961,
»Zena« 1961, »Požgan dom« 1962, »Crni
petelin« 1962 itd.). Makuca ne moremo
enostavno imenovati samo poetičnega in
liričnega, ker je prav tako močna kompo-
nenta njegovega pogleda na svet neki prav
ljudski, sicer zadržani, čut za humor in
grotesko.
Vrsta grafik od leta 1959 kaže nenehen
vzpon in napredek v oblikovanju popol-
noma svojskega izraza. Lahko pokažemo
na nekatere osnove, iz katerih izhaja, ne
da bi pri tem zmanjševali njegovo osebno
kreativnost: To so naše srednjeveške fre-
ske, pri katerih se je učil nekaterih pri-
jemov kompozicije, odnosa do površine in
strukture, tu je — mogoče nezavedno, so-
delujoča tradicija kraškega kamnoseštva
s svojimi notranjimi sorazmerji in čutom
za umirjenost. Človeške figure rastejo —
tako kot predmeti ali živali — povsem
naravno iz kraške zemlje in kamenja, ki
jim dajeta nekoliko trpek priokus. V zad-
njih grafikah (»Crni petelin«) se je Makuc
omejil v motivu in s to zgostitvijo dosegel
nekatere liste izredne grafične napetosti.
S svojim nastopom — do nedavna je bil
skoraj neznan — je odprl prenekatero
vprašanje v sodobni slovenski likovni
umetnosti, saj je njegovo delo v diame-
tralnem nasprotju z modnimi podvigi.
Ob razstavi je Mala galerija izdala tradi-
cionalno okusno opremljen katalog s pred-
govorom M. Steletove.
191
Brušeno ogledalo
Eseji in kritika
.Prav tako bodo izšli tudi ESEJI Božidarja Borka v redakciji dr. Brat-
ka Krefta ...
(Publikacije založbe Obzorja, Knjižni program za leto 1962, — NO, XV,
197)
— In profesor dr. Bratko Kreft je med tistimi, ki presenečajo v obeh
pogledih. — Ce bi pregledali posamezna področja, bi opazili npr. v dra-
matiki vzpon, ki z njegovimi dramami karakterizira celoten razvoj naše
drame po Cankarju, ali pa v literarni zgodovini prispevke iz ruske knji-
ževnosti, med katerimi so zlasti izsledki globokega proučevanja Dostojev-
skega eden od vrhov slovenskih slavističnih študij. — V slovenski kulturi
je komaj še kak primer te vrste, le od daleč spominja na osebnost
dr. Ivana Prijatelja, ki pa kljub svoji umetniški naravi ni zapustil takih
izvirnih .stvaritev, kot jih je vse polno v celotnem delu dr. Bratka Kref-
ta. itd.
(Božidar Borko, Povesti Bratka Krefta NR, 25. avg. 1962, str. 312)
Samokritika
-- Tako se pred nami odpirata kar dve strani istega problema, obe pa sta
takšni, da nalagata današnji slovenski literarni zgodovini nalogo, ki ni
lahka, a je za njen pomen in razvoj res važna, če ne ^.:ar najvažnejša.
To nalogo bi lahko imenovali s preprostim izrazom: prevrednotenje slo-
venske književne tradicije. — To pa seveda pomeni, da jih je treba naj-
prej rešiti naplavine ustaljenih literarnozgodovinskih razlag, sodb in
interpretacij, ki bolj zakrivajo, kot pa odkrivajo njihov pomen za da-
našnje čase, ter jih nato premakniti v luč modernejših raziskav, novih
spoznanj in zahtevnejših, filozofsko, sociološko in literarnoteoretsko viš-
jih vidikov.
Sicer pa je vsa ta problematika že tako očitna, da terja marsikje in mar-
sikdaj že popolnoma konkretne in nujne, praktične rešitve. Najboljši
primer, ki dokazuje, da se je že jasno zavedamo in ji hkrati iščemo
ustreznega izhoda, je v zadnjem času pač sestava beril, ki naj gimnazijam
posredujejo izbrano gradivo slovenske književnosti. Ce nekoliko puz-
Ijiveje pregledamo knjigo Slovenska književnost (Izbrana dela in od-
lomki, 1. knjiga, Mladinska knjiga 1961), ki jo je uredil Dušan Pirjevec,
takoj opazimo, da je bila sestavljena s popolnoma jasno zavestjo, da je
za naš čas treba pri izbiranju takšnega gradiva uveljaviti že bolj ali manj
daljnosežno prevrednotenje, ker je pač marsičemu treba priznati manjši
pomen, marsikaj pa bolj postaviti v ospredje in poudariti. Ce pogledamo
knjigo natančneje, sprevidimo brez težav, da je urednik opravil svoje
delo prav v obeh smereh, ki smo ju poskušali načelno opredeliti itd.
(Janko Kos: Funkcije in disfunkcije slovenske literarne zgodovine, Per-
spektive 18, str. 893—94)
Cenitev se nanaša na knjigo Slovenska književnost. Izbrana dela in od-
lomki, 1. knjiga. Mladinska knjiga, Ljubljana 1961. Uredil Dušan Pirjevec
s sodelovanjem Staneta Miheliča in Janka Kosa.
192
Pojasnilo javnosti
Spričo mnenj, objavljenih v Naših razgledih in v Delu, da je bila s preime-
novanjem revije Mlaća pota v Probleme odvzeta mlademu, doraščajočemu
rodu njegova revija in spričo dejstva, da se takšna stališča ponavljajo glede na
nasprotna zagotovila, je uredništvo Problemov dolžno dati naslednjo izjavo:
V	prvi številki Problemov je bila na ovitku pojasnjena narava sprememb,
ki so narekovale preimenovanje Mladih potov v Probleme. Glede na dosledno
neupoštevanje tega pojasnila in drugih stališč, ki govorijo v prilog omenjeni
spremembi, je uredništvo Problemov prisiljeno pred javnostjo ponovno ugoto-
viti, da so bili obrisi spremenjenega koncepta nakazani že v zadnjem letniku
Mladih potov. Revija se slejkoprej obrača predvsem k mladi generaciji in
sicer v prepričanju, da njen interes ni omejen zgolj na literaturo in literarna
vprašanja. Uredništvo Problemov bo skušalo v reviji zadostiti težnjam mlade
generacije, da bi se bila sposobna orientirati v čim širšem problemskem krogu
sodobnega sveta in dogajanja v njem. V ta namen je že okoli zadnjega letnika
Mladih potov, za razliko od prejšnjih letnikov, strnila širši krog ustvarjalcev,
ki se imajo za del te generacije in skušajo izraziti njene probleme, njena ho-
tenja ali pa kot znanstveniki, javni delavci in publicisti problemsko obravnavajo
vsa tista področja sodobnega življenja, do katerih mlada generacija ne more in
ne sme biti indiferentna. V Problemih bo uredništvo ta krog še razširilo. Ra-
zumljivo je, da rojstne letnice tu niso najbolj odločilna stvar. Občutek odgovor-
nosti pred mlado generacijo in pred javnostjo, pogumno in jasno izražena
osebna stališča, zlasti pa tudi volja, obravnavati snov stvarno in dostopno, brez
samozadovoljnega intelektualističnega sprenevedanja, to naj bi bile odlike
sodelavcev nove revije.
V	zvezi z orisanim načrtom je uredniški odbor na pobudo posveta sodelav-
cev in v soglasju z izdajateljem revije, CK LMS, sklenil, naj nove naloge revije
izraža tudi naslov. Iz gornjega je razvidno, da Problemi nikakor ne ukinj^'jo
mentorskega koncepta, temveč ga samo razširjajo, kajti nekdanji mentorski
koncept Mladih potov po desetih letih izhajanja nujno terja dopolnitve. V
tej zvezi je potrebno pojasniti tudi odnos nove revije do literarnega mentorstva.
Uredništvo Problemov je predvsem mnenja, da literarnega mentorstva re-
vija ne more opravljati mimo splošne kulturne naloge, ki si jo je zadala. Litera-
tura, tudi začetniška, ne nastaja izven splošnega življenjskega konteksta in ne
more rasti, ne da bi se orientirala v času in družbi. Literarno mentorstvo je ena
izmed nalog revije. V skladu z razloženim konceptom je revija povabila k so-
delovanju vse, üi sodijo, da je začrtani program revije vsaj bolj ali manj v skla-
du z njihovimi hotenji. Zlasti je povabila k sodelovanju mlade ustvarjalce in
njihove krožke, saj želi, da bi bila revija tudi njihovo glasilo, kokor tudi želi,
da bi bila revija glasilo in tribuna vse mlade generacije, da bi jo mlada gene-
racija sprejela kot svojo revijo.
Ali je glede na zgornja zagotovila mogoče trditi, da je bila s preimeno-
vanjem Mladih potov v Probleme mladini odvzeta mentorska revija? To obtožbo
so si enostavno izmislili nekateri posamezniki, ki se morda ne strinjajo s kon-
ceptov Problemov, niso pa svojih pravih pomislekov pripravljeni javno raz-
ložiti. Namesto da bi s svojimi kritičnimi prispevki pomagali izoblikovati in do-
polnjevati zastavljeni mentorski koncept Problemov, pripisujejo reviji stališča,
ki jih ta ni nikoli zagovarjala. Na ta način seveda skušajo javno diskreditirati
njena prava stališča in hotenja.
Ce bo prihodnost pokazala, da Problemi zaradi razlogov, ki bodo nastali
izven uredništva revije, ne bedo mogli uresničiti zastavljenega koncepta, to
ne bo krivda uredništva in sodelavcev.	Uredništvo Problemov