Y sredo iu sabolo izhaja in velja; sta celo leto . • •'> tor. — kr. *a pol leta . . 2 70 r za četert leta . 1 < „ 40 „ Po posti: za celo leto . . 6 for. 30 kr. za pol leta . 3 n 20 „ za cetert leta . 1 » ^0 „ SLOVENEC „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila. Za uavadno dvestopno vorsto *e plačuje : f> kr. ktera so enkrat 8 kr. ktera se dvakrat , 10 kr. ktera se trikrat natisku) e; veeft pismenke plačujejo po proštom. Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. Št. 18 . V Celovcu v sredo 15. marca 1865. Tečaj I. Kaj je narodska izreja ? F. V. Demant se le z demantom brusi. Tako se tudi narod le po narodski izreji izrejevati in izobraže¬ vati zamore. Med narodi pa so zdaj dedišni zlegi, stare razvade, zatrošljive bolezni; iz začetka jih ni bilo , te morajo zopet konec vzeti. Narodska izreja jih ima po polno odpraviti. Ona naj zadušivne, škodljive izrastke obrezuje, pa — na staro deblo nove, zdrave rastlike cepi, — v narodu nov, požlahnjen narod izbudi in iz- redi. Narodska izr ej a ima tako izrejevati, da postane posamezni človek pravi izgled po¬ polnega človeka, deržavljana innarodskega uda. Ozirati se ima na vse natorne, dušne in nravne potrebe naroda, ž njimi se tako rekoč vtelesiti in po¬ vzdigniti v narodski duh, ki je na veke kakor močna skala v morju, ktere tudi najsilneji valovi ne razrušč. Le na ta način bode prirastel narod, ki se živo giblje in ne nosi samo — mertvega imena, ki se mu ne bo treba bati, da bi bil enkrat po vsem svetu razkropljen, kakor cigani in judje. Zunanja deržavna zveza bode močna, če so vsi udje deržavni tudi znotrej v sercu tesno zvezani in edini. Kdor tedaj zbuja narodnost, kdor izreja mladino v narodnem duhu, on je pravi, lojalen domorodec; kajti narodska izreja neprestano v roke dela deržavnemu redu, je sveta stražarica narodova v njegovi ljudski pervini, in perva podpora vsaki deržavi. Ona — ustava — in književnost ostanejo brambe, če so že vse vojne razkropljene, vse terdnjave poderte. Kako pa je z nami ? Mnogo je v našem narodu nap- čnih izrastkov, — od drugih narodov zastrošenih bole¬ zen (glej v „Slovencu“ sestavke: „Česa je Slo¬ vencem treba? 11 ), — ktere se odpraviti morajo. Zdrav¬ niki so za sedaj književnost in narodne družbe. Z veselim upanjem se oziramo na te in na uno. Naše narodsko drevo poganja berstje. Naj bi kmali lepo cvelo v srečo in slavo našemu narodu in naši domovini— ustavni Avstriji! Deržavni zbor. 9. t. m. je bila spet enkrat očitna seja. Najprej je minister Smerling zbornici naznanil, da neha ob sedni stan v Galiciji in Krakovem 18. aprila. Tedaj je bil obsedni stan dobro leto. Ministerstvo se je v vsem ravnalo po §. 13., ki daje ministrom oblast, da smejo, kedar ni deržavnega zbora, vse, kar za dobro in koristno spoznajo , vpeljati. Tudi se jim ni treba otem v nobeni taki zadevi opravičevati. To pa se nič aj ne zlaga z ustavno vlado, ki bi po tem takem tudi lahko brez deržavnega zbora shajala. Zatorej je, da bi se tej napaki enkrat za vselej v okom prišlo, po¬ slanec Berger zbornici predložil, naj sklene, „da vse, karkoli ministerstvo po §. 13. vpelje, zdajci neha, ka¬ kor hitro deržavni zbor potem tega ne odobri. “ Ali po¬ slanci potrebujejo sedajnih ministrov, ministri pa po¬ slancev, zato bo morebiti spet kaj gromelo, ali hitro bo jasno nebo! Dokler ne gredo zistemi do živega, je vse tako, kakor bi mačka—okoli vroče kaše tekala! Voščiti pa je le, da bi prazno kavsanje o zniževanju posamez¬ nih številek skorej nehalo, da bi zamogel potem ali oži zbor svoje delo pričeti ali pa da bi se —kar j e še bolje— sklicali deželni zbori. Na uprašanje, kako lakoti in revščini v Galiciji v okom priti, odgovoril je minister, da bode v nekaj dneh predlog storil, kako bi se on- dotnim prebivavcem pomagalo. Da bi se le s tem predolgo ne zamudili, kajti potreba je velika, in lakota strašno pritiska. — Finančni odbor je stroške za hervaško dvor¬ sko kancelarijo za 1. 1865 za 98.000 gld. znižal , in v vsem skupej dovolil 1,946.000 gld. Da bi pač že en¬ krat derž. zbor hervaške in ogerske zadeve v miru pu¬ stil, dokler še ni ondotnih poslancev v Beču! Nil de nobis sine nobis — nič o nas brez nas! Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avstrijanske. * V Celovcu 13. marca. Denes popoldne ob šti- tih je umeri žl. g. Ignac H.lelnmayr, knjigar, tiskar in mestni svetovavec, v 35. letu svoje starosti. — Bil je učen in jako priljuden mož. Lahka mu zemljica! ? Iz Celovca. Ljubi Slovenec! obljubil si, biti pri- jatel tudi šolski mladini. Sproži tedaj neko reč, a ktero marsikomu ustrežeš. Že dolgo časa ni več no¬ benega iztisa krasnih „Poezij Prešernovih 11 na prodaj. Vsi iztisi so se razprodali, lepo znamnje in priča, da se te poezije rade prebirajo. Mar ne bi bilo mogoče, da se napravi nov natis, bodisi v stari obliki ali v obliki prijetnega „Cvetja“ ? Stavim, da se oglasi pre¬ cej naročnikov, posebno med dijaško mladino, med bo¬ goslovci in po vseučeliščih. Rad bi prebiral marsi- kteri krasne poezije in v lepih mislih in čutih pesni¬ kovih pojil si serce, pa le težko se dobi tu pa tam kak iztis. Treba je, da se temu v okom pride. Po potu naročevanja, mislim, zgodi se najlože. Da se ie oglasi lepo število naročnikov, dati se more knjiga koj v na¬ tis. Kaj pravite Slovenci? Ali bi bilo mogoče? -j- lz tsfiodnjcga SSoži*. (Slovenščina in fare: Glinjani, Š ent - Mar j e ta, Baj tišče in Sele.) Na desnem bregu mogočne Drave šteje Ka- elska dekanija še štiri zgorej imenovane fare. Rad i kaj več povedal od njih, pa veselega nič ne vem, žalostnih reči praviti je pa tudi sitno. Po vseh teh farah živijo sami in prevoj eni Slovenci, nikjer ne slišiš v cerkvi nemške besede, — povsod je beseda sloven¬ ska, kje pa je slovenski duh? Koliko naletiš med ljudmi slovenskih bukev alj časnikov, — koliko našteješ med vsemi prebivavci družnikov sv. Mohora, — koliko sli¬ šiš bolj novih slovenskih pesem? Nočem na to odgo¬ varjati, le to pristavljam, da so pri treh imenovanih fa¬ rah namestjeni iskreni duhovniki in vneti rodoljubi, — pri šterti fari pa delajo mladi gg. kaplani, in se. zdaj pričakuje nov fajmošter. Neznane in čudne reči mo- rajo neki biti, da se po teli terdo slovenskih krajih slovenski duh noče izbuditi in oživiti. Pa kakor zimski sneg in led semena v zemlji le¬ žečega ne more pokončati in umoriti, taka je tudi za¬ stran semena slovenske besede. Ljuba vigred pride gotovo tudi v te prijazne slovenske kraje, rumeno soln- čice bo ogrelo tudi serca slovenskih prebivavcev, in slovenski duh se bode jel dramiti in zbujati. Že so znamnja prihodnje vigredi! V Gr linj a h so postavili lepo šolsko hišo, dobili so mladega učenika, pridnega in vnetega Slovenca, — tudi mi je nek Glinčan pravil, da jih bo za 1. 1865 blizo osem k družbi sv. Mohorja pristopilo. V Selah der- žijo g. fajmošter sami šolo, učijo samo po slovenski, kupujejo pridno slovenske bukvice, naročujejo sloven¬ ske časnike in posojujejo jih svojim farmanom: to mora sčasom roditi veselega sadu. V Šent-Marjeti pri¬ čakujejo se nov fajmošter, mož v najboljših letih, kteri so se poprej na Golšovem skazali prijatla in podpor¬ nika ljudske šole in slovenskega nauka. Glejte! vse to obeta tudi po krajih, kjer je zdaj še rnerzla in ža¬ lostna zima, skorej veselo vigred za ljubo našo sloven¬ ščino. — + Iz .Votranjshcgu na dan 88. Cirila in ifleto- tiija. (Slovenščina in uradniki.) Danes je veseli god slavnih aposteljnov, ki sta mili naš jezik povzdignila na visoko stopnjo, vpeljala ga v sveto cerkev in ga tako posve¬ tila ! Neugodni časi so ga spet pahnili iz javnega živ¬ ljenja in potlačili v prah. Pa kolo časa se vedno verti in jezik naš spet leze na viš. Bog živi vse rodoljube, ki se potegujejo za vse pravice jezika našega! Med te spadaš tudi ti, verli „Sloven c!“ Krepko se poganjaš za napredovanje in djausko vpeljavo našega milega je¬ zika v uradnije in šole in tako v splošno spoštovanje. Hvala tebi! upajmo, da bo ta trud tudi kaj sadu obro¬ dil. Ker ne gledaš na veljavo ljudi, temuč le na pra¬ vico in resnico , če tudi oči kolje, in neustrašeno raz- f lasaš vse, kar se ne godi Slovencem prav, mislim, a boš tedaj tudi temu uprašanju v svoji torbici kako mestce odločil. *) Ali se vedejo c. kr. uradniki kot člani čitavnični, vpisani od pervega do zadnjega, do¬ sledno in prav, če slovenskim mlade nčem , ktere v vojaščino kličejo, nemške pozive pošiljajo? Prišel mi je v roko poziv, na eni strani nemški, na drugi sloven¬ ski, pa podpisan je bil le nemški — od uda čitav- ničnega! O doslednost, kje si doma!? Morebiti vlada brani slovenske mladenče s slovenskimi pozivi nabirati? Kaj še! Kdo je pa dal pozive natisniti po slovensko in nemško ? Mislim, da visoka vlada slovenske za slo¬ venske mladenče, nemške pa za nemške. Zdaj pa celo čitavnični udje kličejo Slovence v nemških pozivih! Kaj je to? Ce se pa že z natisnjenimi formularji tako ravna, kdaj pa bomo še le dobili druge pozive, dekrete, itd., ki so lastnoročno pisani, v slovenskem jeziku? Dajte nam odgovor! V Ciorlsi. „Umni Gospodar piše : Želeanični od¬ bor v Gorici je zložen iz deželnega odbora, iz pervo- sednika kupčijske zbornice goriške in mestn. župana; sporočilo o napravi S o š k e železnice je zložil dr. Deperis s pomočjo in na podlagi Semradovega mnenja („Gutach- ten“). Kar se tiče železnične čerte (linije) skosi soško dolino na Koroško, bila je od Gorice do sv. Lucije že takrat izmerjena, ko je šlo za južno iz Ljubljane vTerst (Duodo-v projekt; žali Bog, da ni obveljal); uui kos pa od sv. Lucije naprej so zmerili 1. 1857-8 na stroške kupč. *) Z veseljem. Prosimo Se kaj. JO — zbornice in muuicipija gorišk., in kupč. zbornic in mesta teržaškega in koroških. Projekt za čerto od sv. Lucije do verh Predela je naredil viši inž. E. Heider, od Pre¬ dela do Terbiža pa inž. Klemenscewig. Stroški za pre- merjenje 1. 1857-8 so znesli -28.000 gld., 7000 od teh je plačala Gorica. Prestopimo na sedanji stan reči. Kakor je „U. G.“ že lani omenil, spodriva našo soško čerto eerta na Potablo (Ponteba), za ktero se Videmci na vso moč poganjajo. Pervo, kar je imel naš odbor storiti, bilo je to, da je pokazal, da se da naša čerta skrajšati in boljši kup izdelati, kakor potabeljska. S e mr a d je zdaj res dokazal, da se železnica velicega ovinka na Trento lahko ogne, če se ji po mestih, od Žage do Predela, veči pad ali stermost da, in če se po tistih me¬ rah in načelih izdela, kakor čez Semering, Brener in Apenine. Na mestu pada 1-100, ki je bil inženirjem 1. 1857 naj veči, nasvetuje Semrad 1-50 in celo 1-40 t.j, na vsakih 50 ali 40 sežnjev naj bi se zvišala za 1 sež. Po tem takem bi se skrajšala čerta od sv. Lucije do Rabeljna za več kot 5 milj in z blizo enakim padom (*/ 60 —• Vso) na koroški strani, od Stassau-e do Rabeljna, bi se tudi ondod za l s / 4 m. skrajšala. Čerta 1. 185 7 / s izmer- jena^je bila (od Gorico do Belaka) 24.799 milj dolga, po Semradovi presoji samih 17,719; belaško-videmska meri 20.382 m.; torej bi bila naša več ko 2’/ 2 m. krajša. Poverh tega je naša tudi boljši kup, kakor potabeljska; prišla bi stati nekaj čez 27 % milijonov, una pa čez 28 */ t mil. Zastran potabeljske pravi na dalje Semrad, da bi prizadela takih težav, kakoršnik še nikdar nobena do sih rnal izdelanih železnic. I* Tersta. J. G. V. (Dalje.) če pa kdo tem go¬ spodom svetuje, naj si kolikor mogoče prizadevajo, ra¬ biti čisto slovenščino v svojih pogovorih z ljudstvom, hitro so pripravljeni z odgovorom, da tako imeno¬ vani Slovenci na Koroškem ne razumejo druge slo¬ venščine (sie!), in da je tedaj treba ž njimi se pogo¬ varjati, kakor je ravno navada, to je da se dobro meša. Tako sem se pogovarjal enkrat z nekim gospodom o sod¬ nijah. Razodene mi o tej priliki z velikim začudenjem, da se med koroškimi Slovenci tudi nahaja beseda „vor- handen“. Na to mu odgovarjam , da se mi to nika- koršno čudo ne zdi, ter se pristavim, da so se večidel ti Slovenci rav io od uradnikov takega spakedranja naučili. To slišati je gospodu jezik zastal! Da imajo pa nernci in nemškutarji le prazen izgovor, če v eno mer terdijp, da koroški Slovenci druzega razun meša¬ nice (kauderwalsck) ne razumejo, v dokaz temu nam je perviž: da v več krajih, n. pr. v Pliberškem okrožju, Slovenci govore lepo svoj narodui jezik, izvzemši tiste besede in germanizme, ki so se blizo pri večini slo¬ venskih prebivavcev že od nekdaj vdomačile; drugič: da tisti med njimi, ki znajo v svojem jeziku brati, ra¬ zumevajo vse , kar bero , čeravno so knjige čisto slo¬ venske, ali kakor jih nekteri imenujejo, krajnske; in tretjič: da se tukajšnji Slovenci lahko pogovarjajo in razumevajo s Krajnci, ki dohajajo o kakej si bodi prilož¬ nosti na Koroško, dasiravno je njih jezik čisto slovenski. Ali kako neki more napredovati in obveljati naša slovenščina med ljudstvom, koliko koristijo ljudske učil¬ nice, koliko ljudske knjige, ako ostanejo uradniki tak¬ šni, kakor so bili nekdaj, in se ne uče slovenskega je¬ zika? Saj vidimo, daje na Koroškem kmet (večidel se imenuje „pauer“) nekako ponosen, da more v pisar- nicah z uradniki — nemškutariti (je tudi še kje dru¬ god tako! Vredn.). Blizo mest, zlasti okoli Celovca, se Slovenci celo sramujejo v svojem jeziku govoriti, posebno ženske, kedar jim je blizo gospoda —• nemška! (Konec pride.) Vredn, — n — Dežele troj edine kraljevine. Iz Varaždina. J. B. (Konec.) Ker že o učilni¬ cah pišem , povem še nekaj, kakšne so naše učilnice, osebno za tiste bravce povem to, ki še tega ne bi ve- eli; pa tudi tisti nikar ne zamerite, ki že to veste, saj vam je znano, da je človeku najrajši to na jeziku, kar mu je na sercu, posebno kedar se pogavarja s pri¬ jateljem. Naše učilnice so čisto narodne, to je, uči se vse v miloglasnem in sladkem maternem jeziku od per- vega razreda ljudske učilnice do najvišega pravoslov- stva, znanstvenega gospodarstva, gimnazij in realek. Nemščina kot naučni predmet se začenia po mestih v 4. razredu (v Zagrebu še to ne) normalnih učilnic in se uči kot obligaten predmet po vseh razredih naših realek in gimnazij. Iz vsega serca želimo iste po Bogu in cesarju dane pravice tudi bratom Slovencem. Ve¬ liko veselje, dd, prava slast je učiti in se učiti v na¬ rodnem jeziku, kar posebno tisti čuti, ki je poprej mo¬ ral sebe in ubogo mladež v nerazumljivem jeziku brez- vspešno in zastonj mučiti. Grenek je spomin tistih ža¬ lostnih časov! Bog mi ne daj več takih doživeti! Ali je ni prave sreče na zemlji! Dokler ne do¬ bimo vseučilišča in tehnike, se ve da v čisto narod¬ nem duhu; dokler bodo imeli naši junaški bratje gra¬ ničarji, pa tudi vi bratje slovenski, nemške, in ponosni Dalmatinci večidel italijanske srednje učilnice; dokler bodo naši nekdaj slavni, zdaj pa prenesrečni bratje po žalostni Bosni pod gnjusnim turškim jarmom javkali in brez vsega nauka žalostno življenje životarili; tako dolgo nas bode vedno nekaj grizlo in peklo ; tako dolgo nam ni pravega veselja; tako dolgo nam bode grenka vsaka sreča! Za vseučilišče smo tako vneti, da bi pri vsej rev¬ ščini, ki nas hudo' hudo tare, vse mogoče storili, misle na živo resnico: Učenost je moč! O tem je pa le naša edina nada deželni zbor. Velika hvala gre našemu namestniškemu svetovav- stvu za očetovsko skerb, ki jo pokazuje v obče za učil¬ nice, posebno pa za ljudske, vsakdanje in ponavljavne mestne in kmetiške (farne). Te dni pride od njega na naše mestno poglavarstvo obširna osnova o obertnijskih učilnicah. Nisem ga še bral, zatorej molčim o njem. Slavno poznani mož, ki je prav za prav duša našega napredka v učilnicah , šolski svetovavec za ljudske in srednje učilnice, Dr. Rački, poleg vsega tega neutrud¬ ljivo dela na znanstveno-književnem polju. Kar zago¬ tovo znam, pripravljen je od njega za tisk pervi del hervaške povestnice. Hvala in slava mu! Na koncu še spominjam,, da lepo število, posebno štajarskih Slovencev, hodi v naše učilnice in da jim je malo časa treba, da se čisto dobro izurijo v našem knji¬ ževnem jeziku. Tudi to se mi zdi lep pot k jugosla- venski vzajemnosti, ko j e nam je treba, kot ribi vode. — 8. febr. Starešinstvo mesta Varaždina je skorej eno¬ glasno sklenilo: prositi Njegovo Veličanstvo kralja, naj se priderži za naš prihodnji zbor izbornik od 1. 48. in 61. V tej prošnji se razlaga, da je jedino ta izbornik ustaven in da se je na banskem sestanku (zboru) po¬ sebno mestu Varaždinu krivica storila. Prošnja (repre- zentacija) o tej reči je bila že gotova v starešinski se¬ stanek donesena. Po napomenjenem sklepu se je tedaj precej prebrala in odobrila. Temu sklepu se bode marsikdo čudil, kdor je bral, da je ravno zavolj takega čina alj sklepa bila razpu¬ ščena ali odložena županij ska skupščina v Oseku. Kakor vidite, dragi bratje, je pri nas politika zmi- rej na pervem mestu. Bog daj, da bi le bila na bla¬ gor celemu narodu! Ptuje dežele. Rusko. Ni še jasno,kaj je prav za prav ruska vlada Poljakom namenila. Ukaz, kije unidan svetu strašno novico naznanjal, da Poljskega ni več, bil je po najnovejših oglasih le — strah, druzega nič. Nam se pa ne dozdeva tako. Ce se pomisli, kako ravna vlada s katoliško vero, s samostani, s šolami in srenjami, in da je celo menda avstrijsko vlado zaprosila , naj ob- derži obsedni stan tako dolgo v Galiciji, dokler Polj¬ skega popolnoma z ruskim carstvom ne zedini, pač ni prenepato, če rečemo, da je (ruska) sekira že na (polj¬ sko) drevo položena. Druga pa je, če ga bode tudi E osekati mogla. Vendar se pa mirne sprave ni tako itro nadjati, predno spoznata oba, Rus in Poljak, svoje zmote. — Prusko. Bismark bo tedaj res, kakor se zdaj kaže, prusko telo primerno razširil — s Šlezvik - Hol- štajnom. Francoska mu že sekundira, druge nemške dežele ne vedo, kaj bi počele, Avstrija pa hote ali ne hote —■, določno ne pove svojih misel. Zvita prebri¬ sana glava Bismarkova si že ve pomagati! Francoska. Napoleon zdaj nima dosti časa se s politiko ukvarjati. Ima gotovo preveč z življenjepisom K. J. Gesara, ki ga jo ravnokar na svitlo dal, opraviti. On se kaj zel6 trudi z djanjem in besedo svoja dela pred svetom opravičiti, ali — previdnost božja mu jem¬ lje največe prijatle — stebre cesarstva — enega za dru¬ gim. Ravno zdaj je umeri vojvoda Mor ni, Napoleo¬ nov po polu brat. Steber za stebrom pada, kaj bo ? Amerika. Severnikom se godi čedalje bolj po sreči. Jugovci zgubljajo mesto za mestom, kmalo bode o njih, kar je že nekako tudi iz Mehike zaznati, jer spet republikanci dobro rogovilijo. Drobtine. Slovstvene. „Citalnico u dobimo spet kmalo. G. Ivan Gršak, izdatelj in vrednik, piše v „Novicah“ o nji takole: „Ker dobivam od vseh strani pohvalna in spodbadajoča pisma, se je že tudi drugi zvezek „Cital- nice“ začel tiskati. — Sestavki ne bodo tako dolgi, ka¬ kor v pervem, pa zato mnogoverstneji; tudi mislim, da ne bo prišel nad 60 kr. — Zato prosim, da se blago¬ volijo oglasiti bravci „Citalnični“ berž ko jim je mo¬ goče. V Herbersdorfu 24. februarja 1865. Ctospodarstvene. (Konec.) Tako ravnaje našel sem pot, da si pomnožim živino, in malo po malem na¬ pravil sem si 12 molznih krav. Te pa redim celo leto v hlevu, in po zimi jim parim kermo. Tako sem jih bil lansko zimo dobro preredil, ako ravno je res ta¬ krat mnogo velikim in malim gospodarjem (kmetovav- cem) zavolj predlanske nenavadno velike suše kerme zelo primanjkovalo. Sejal sem torej deteljo, ki je živec gospodarstve- nega napredka, in si tako nisem le samo pomnožil ži¬ vine, nego sem si tudi pot pripravil do obilne žetve. Sejal sem namreč na deteljišče pšenico , ki ondi tudi brez gnoja dobro raste in rodi. Vsako leto mi je te¬ daj po versti prišlo pod plug pet oral zemlje, ki mi je ni treba bilo nič gnojiti; tedaj sem lahko raztrosil ves v hlevu pridobljeni gnoj po druzih njivah, ki sem jih posejal z ječmenom, režjo, turšico in drugimi zeljši. Sejanje detelje, po kteri sem si število živino pom¬ nožil, pa jo ravno tako dobro kermil (futral); potem tečni in obilni gnoj, ki sem ga v hlevu dobival, in — Vi — slednjič marljivo in točno obdelovanje zemlje s plugom in brano — to je tisti ključ, ki mi je odperl vrata do dohodkov , ki mi jih zdaj donaša gospodarstvo moje. Tem okoliščinam in rednemu kermljenju živine v hlevu se imam zahvaliti , da se mi je tako zelo povzdignilo gospodarstvo, in da sem v primerno kaj kratkem času od treh let dosegel, da mi kmetija, čeravno sem jo v zelo'žalostnem stanju prevzel, zdaj že donaša do 5 od sto od vložene glavnice (kapitala) ; kakor hitro pa žitu cena poskoči, kakor 1. 1861, dovolj bi bil ves moj trud poplačan. Rekel sem zgorej , da sem svojo živino v lilevu redil ter ji Buho kermo paril. To pa sem de¬ lal zato, ker ne ugledam nobene koristi v tem, da se živina pase o merzlih jesenskih dnevih po travnikih in deteljišcih dvakrat pokošenih, kjer gotovo ne more do¬ sti paše biti, pa tudi gnoja se grozno veliko potrosi. V moji okolici res sicer pri vseh drugih gospodarjih ubogo živino na pašo gonijo — ali meni se zdi to slabo po- lajšanje, če si tako mislijo doma merve prihraniti, ki si je niso dosti za zimo pripravili. Da bi pač to kmetje kmalo sprevideli! — Kar se pa tiče parjenja, moram izreči, da mi je bilo neizrečeno velike koristi. Popar¬ jena piča (kerma) živini prav dobro de, ona postaja de¬ belejša, daje več in mastnejega mleka in bolji gnoj ter je ob enem tudi za gospodarja bolje , ker mu je treba manj kerme, parjenje pa več zdaja in se lože prebav¬ lja. Za to pa je treba zgodej skerbeti in si ga toliko napraviti, kar ga potrebuje do novega zelenja, kajti ži¬ vino enako kermiti, čist zrak v hlev spuščati in jo lepo čediti — to so potrebni pogoji napredka in koristi ži¬ vinoreje. — Ker je tudi na Slovenskem več zanemarjenih zemljišč, priporočamo iz celega serca bar. Leitner- jevo kmetovanje vsem v izgled, naj ga posnemajo in si zboljšajo svoja zemljišča! Duhovske zadeve. V ljubljanski škofiji: Začasni gimn. katehet in pridigar v Novem mestu, č. g. o. Ig. Stavdaher, je postal^ pravi veroznanski učitelj na ondotni gimna¬ ziji. — 0. g. Boštjančič Fr. je postavljen za 2. za¬ časnega kateheta na ljublj. normalnih šolah. V lavantinski škofiji: Č. g. Gusaj Jernej, je postal začasni oskerbnik Smarijske fare. Loterija. Gradec: 11. 24. 27. 88. 62. Dunaju: 32. 71. 79. 22. 18. V Zivežna cena. Dunajska borsa 14. marca 1865. Novi zlati Srebro . 6.26*/,, 109.76 Vabilo. 'VI Sola je tisti prelepi vertič, kjer se seje in poliva, raste in zori žlahtno seme domorodnega d. ha Vertnar je gospod učitelj, — on je prijatel, vodja in oče pre¬ ljube mladine. Da torej dobimo narodnih, prav doma¬ čih šol, treba je, da so učitelji naši pravi slovenski ro¬ doljubi. Imamo jih — hvala Bogu! — že precej tacih učiteljev, ki so se že zavedeli slovenske narodnosti in že radi in veseli delajo na polju slovenskem. Od več slovenskih učiteljev imamo dopisov v rokah , ki nam pričajo, da so gg. učitelji vneti rodoljubi, ki bi radi stopali v družbo sv. Mohora, radi prebirali slovenske časnike in radi si jih naročevali, pa — ne morejo! To vsakdo lahko verjame, kdor premisli, kako borno in slabo so večidel plačani učitelji naši. Pa vendar — naj velja, kar rado , naj bi se imelo iz terte zviti — šole morajo naše biti, da bode sčasoin tudi narod naš! Založništvo mladega „SIovenca“ in več znanih ro¬ doljubov se je posvetovalo, kako bi se dalo pomagati, kako bi se mogel „Slovenec“ med učitelje in po njih med slovensko ljudstvo spraviti, da bi zbujal in oživ¬ ljal duh slovenski? In čujte, ljubi Slovenci! kaj se je sklenilo. Zalcžništvo je naznanilo voljo, „Slovenca“ pošiljati vsem slovenskim učiteljem v svojo škodo prav dober kup, ako se mu poverne 1 kr. za kolek, 1 kr. za poštnino in 1 kr. za tiskarnino, — po tem torej bi veljal en iztis „Slovenca“ za vsak list le tri krajcarje; — to znaša na leto za en iztis 3 gld. 12 kr. — Gospodje rodoljubi so pa koj pri priči začeli v ta namen med seboj denarjev zbirati in so nabrali spodej razkazani znesek: 29 gld. 50 kr. Za ta denar se bode pošiljalo devet iztisov „Slovenca“ prid¬ nim in rodoljubnim učiteljem , ki jih je ravno tista družba zbranih domorodcev odločila. Vemo, da jih je po Slovenskem še več rodoljubov, ki bi radi pod ramo segali pridnim učiteljem, radi zbu¬ jali zavest in narodnost slovensko , radi podpirali do¬ mače slovstvo; zatorej založništvo „ Slovenčevo “ na znanje daje voljo svojo, za ves po dobrovoljnih darovih nabrani denar slovenskim učiteljem po vseh slovenskih deželah za 3 gld, 12 kr. celo leto po¬ šiljati „Slovenca‘ ! . Vse čč. gg. rodoljube vabimo in prosimo, naj nam svoje darove skorej sporočiti blago¬ volijo. Imena in darove čč. gg. podpornikov bode „Slo- venec“ v svojem listu naznanjal. Gg. učitelje, ki dobivljajo „Slovenca“ po tem potu, pa opominjamo, naj ga sami marljivo prebirajo, po tem pa svojej soseščini posojajo in priporočajo! V Celovcu 11. marca 1865. Založništvo Slovenčevo. Darovali so čč. gg.: Einspieler Andr. katehet Rosbacher C. B. tergovec Srbicelj Mat. Škofji kaplan Dr. Nemec Val. profesor Pesjak Fr. terg. pomočnik . . . Jenčič Alojzi, doktorand . . . Zupan Jož. terg. pomočnik . Božič Janko, vrednik . . . . Izep Jan. terg. pomočnik 9 iztisov „Slovenca“ po 3 gl. 12kr. veljaj ostane zansprej: . 10 gl. 5 6 3 1 1 1 1 1 kr. » J? n 30 „ „ 20 „ n n n n n n » n 29 gl. 50 kr. 28 „ 8 „ 1 gl. 42 kr. Izdatelj in odgovorni vrednik: S. E.Božič. — Natisnil: Ferd. žl. Klflnuii jr ▼ Celovcu.