NAŠI ZAPISKI SOCIALNA REVIJA. Št. 4-5. (April-Maj) LETO IX. VSEBINA: UVODNIK. — DR. DRAGOTIN LONČAR; IZ LITERARNE IN POLITIČNE KORESPONDENCE DR. JOS. VOŠNJAKA. — DR. H. TUMA: SEKSUELNI PROBLEM. — V. M-/: M. V. LOMONOSOV. (1711 — 1765.) — A. A. B.: O LEPOTI ČLOVEŠKEGA TELESA. D. TUCOVIČ: BALKANSKA KONFERENCA. — DR. EDVARD BENES: NARODNOSTNI SPORI V STROKAH. — VLADIMIR KNAFLIČ: SOCIALIZEM IN VEDA. — PREGLED: ŠOLSTVO. — LITERARNI. — SOCIALNO POLITIČNI. — STROKOVNI. — ZADRUŽNI. — NAČRTI IN PREDLOGI. - RAZNO. - ODGOVORI. — OLJKE. UREDNIK IN IZDAJATELJ: Dr. ANT. DERMOTA V GORICL - . - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - V GORICI 1912. TISKA : „GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. m D □ D C D □ □ □ M Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina : Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. {jfitateljern „^ašib ^apisl^o^“ uljudiio priporočani svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu njjajajočc okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno - postrežbo po zmernih cenah. ------ /\ntor] Zupančič, knjigovez, Ljubljana, Slomškoua ul. 31. V Gorici' 21. III. 1912. Pravzaprav bi bilo treba dati naslovu širšo vsdhino, če bi tfooteii točno označiti to, kar se je 'spravilo na dlan v potemiki, ki se je nadaljevala v »Zarji« št. 168, 173, 180, 181, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 207, 208, 209, 210, 213, 214, 216, 219, 220, 221. Polemike so se udeleževali dr. Josip F e r f o l j a, —ič, dr. Henrik Tiuimia, -inž. A. Stebli, dr. Der-m o t a. Dr. Fe r f o ,1 j a je najprej reagiral na Milostov članek o ponesrečenem političnem aktu in je prišel Ido zaključka, da ima znaina tržaška resolucija tendenco, priznavati šole C. M. v Trstu le kot provizorij in izreči, da jih moramo imeti rajse kakor sploh nobenih šol. Dokler ni (javnih slovenskih šol v Trstu, bi bilo nesocialistično, nasprotovati C. M. šalam v Trstu. Sodrug —i č se je izrazil, da je ves prepir nepotreben. Priznava, da je bil nastop dr. Pueoherja nesrečen; trdi, da je C. M. 'družba popolnoma strankarska in da se izrablja tudi v strankarske svnhe. Za podpore »Legi« in 'C. M. naj se kregajo1 meščanski poslanci, naša nalaga pa je, da zahtevamo za vse narodne manjšine občinske, oziroma državne šole. Resolucija sama je bila sicer sprejeta z večino glasov, toda vsebina resolucije je 'bila tako-rekoč sugerirana navzočim soidrugom. Dr. T uima je pisal, da sta bili na konferenci dive struji : ena je odobrila in sprejela resolucijo, druga pa je menila, da se stranka nima mešati v boj za ali zaper Lego in C. M., marveč naj varuje načelno stališče, da prevzame šolo država, dežela, občina. V prvi vrsti je dolžnost države, da vzdržuje šole, zlasti elementarne. Dokler so po obstoječem zakonu poklicane občine in dežele, skrbeti za elementarne šole, mora soc. stranka v avtonomnih 'koTporadijalh zahtevati odločno, da se obstoječi zakoni vrše za vse narodnosti, in tako varovati princip strankinega programa. Vsled tega ni važno vprašanje, ali sta Lega in C. M. družba potrebni ali ne, ali 'katera bolje vrši svoje idealne cilje in katera ne. — Politični voditelji smatrajo i Lego i C. M. družba za del svoje strankarske organizacije, Lega je italijansko liberalna posest, C. M. pa narodno radikalna. Zato se socialist ne vtika v vprašanje, katero telh društev vrši lepše svojo nalogo. — Kjer so soc. demokratje v javnih zastopih v večini, morajo izvesti po strankinem programu javne manjšinske šole; kjer so pa v manjšini, morajo demonstrirati za to, da se veljavni zakoni izvedejo in občine ozir. dežele ustanove manjšinske šole; ne morejo glasovati za podporo privatnim šolam, pač pa proti nji. Drugo praktično vprašanj ije, kako stališče naj zavzema soc. demokrat, ko gre za podpore in priznavanje privatnih šolskih družb. Ker sta Lega in C. M. del strankarske organizacije nacionalnih liberalcev, se socialist ne briga zanje. Pač pa briga socialista, da vzdržuje svojo izobraževalno organizacijo', ki je za proletarca še bolj potrelbna, nego šole Lege to C. IM.; kajti ko otrok zapusti šolo, se odloči, ali bo klerikalec, liberalec alii socialist, ali ostane Slovenec ali postane Italijan. Dr. Fe rf olj a je v odgovoru na Tumova izvajanja stopil na širše stališče. V utvodu odgovora citira doslovno članek Pitto-nija »Lega nazionale in socialistična stranka«. Zanimljivo je, spoznati Pittonijevo niaziranje; zato ga v tern ekscerptu Omenjamo. Pittoni pravi, da vpraišanjie Lege Nazionale ni in me more biti prineipielno vprašanje :za socialiste, marveč da je le taktično, in da se ne more dotikati obstoja stranke. L. N. nima danes namena, razširjati narodno kulturo, ampak nacionalizem; narodna kultura je le sredstvo, da se pospešuje nacionalizem. Ta pa je protisocialističen. Sredstva, ki jiih L. N. uporablja, so socialistom simpatična: otroški vrtci, oskrbovaiišča, šole, knjižnice, razdeljevanje knjig. Toda delavstvo ine zaupa tej dobrodelnosti. Za to dobrodelnost ljudstvo ni dolžno hvaležnosti. Kar so laški voditelji Lege storili n. pr. v Trstu, je imelo namen, pomagati nacionalizmu in nacionalni stranki; torej je vsaj namen protisocialističen1. Iz taktičnih razlogov se lahko glasuje1 za prispevek Legi dz občinskih sredstev. Pittoniju se pa zdi, da je dovolj razlogov trditi, da se moremo lahko vzdržati glasovanja, da celo glasovati proti prispevkom občine za Lego, ne Ida bi se pri tem pregrešili zoper načela naše stranke in ne da bi s tem škodovali razširjenju narodne kulture. Pred analfabetizmom dajem prednost tudi alfabetu, Iki ga uče duhovniki z vsem ovzdušjem vraž in predsodkov, s tem še nisem zagovornik konfesionalne šole .. . Nikdar se ne bom klanjal meščanskemu nacionalizmu, ki pušča v analfabetizmu toliko ljudi mojega naroda lin ki se pride potem pokazat s svojo velikodušnostjo in svojo ljubeznijo do narodne kulture iz zavetiščem Lege pri sv, Jakobu. Delal bom proti tem nacionaloem, ki delajo iz narodne kulture strankarsko1 orodje in tki 'ne skrbijo za narodno kulturo tam, (kjer .bi imeli sredstva in moč in dolžnost to storiti. Odrekam jim odkritosrčnost namenov in za svojo osebo jim odrekam tudi moralno pomoč svojega glasu v mestnem svetu. (Nacionalistom ni nič sveto; pred vsem in med vsem so oni protisotialisti in po tern čustvu se pustijo voditi v svojih dejanjifli... Meščanstvo je ustanovilo L. N., ji dalo pečat nacionalistične institucije, ki ga ji varuje, in jo pusti služiti strankarskim namenom. Dobro; mi naravno ne bomo bojkotirali zavetišč in šol Lege; ampak nobene potrebe ne čutimo, da (bi se ji klanjali, in noben razlog nas ne more zadržati, da ne bi izjavili odkrito, da se ne moremo pridružiti celotnemu delovanju Lege ... Pričakujemo, da bodo dežele in občine — vsled pritiska demokracije — vršile vso svojo socialno dolžnost na polju vzgoje in izobrazbe, sprejemamo na račun tudi Legi ne institucije in odobrujemo brezpogojno samo ono Legino delovanje, ki je izvršeno v korist narodnostnih manjšin v onih občinah, Ikjer nam drugonarodna večina odreka šolo... Daši je proletariat nezaupen in indiferenten napram L. N., je po drugi strani navdušen prijatelj razširjenja kulture, iker ve, da je kultura eden najglavnejših pripomočkov za njegovo moralno iin materialno povzidigo in ne-obhodno potrebni predpogoj njegovega končnega osvobojenja. Da se !pa ustvariti Lega Nazionale ,za razširjanje kulture, okoli katere bi se zgrnila cela naša stranka z zaupanjem in navdušenjem;. Imela bi čudovit program: Z grozo vidim velik del našega ljudstva, kako postaja sirovo v nezavednosti analfabetizma in polanalfalbetizma, liiz katerega so se že rešili ali pa se bodo v najkrajšem času rešili mladi narodi okoli nas. Ti mladi narodi napredujejo z velikanskimi koraki, naši nacionalisti pa ljiudstvo zazibavajo v prazni, sterilni nacionalizem. Če hočemo vztrajati v plemenitem tekmovanju za kultnimi napredek z drugimi narodi, ustanovimo ono pravo Lego Nazionale v svrtho razširjanja kulture! Nad političnimi strankami, brez strankarskih pomislekov, brez šovinističnih predsodkov, bretz sovraštva in zaničevanja drugih narodov! Lego vseh dežel, občin, korporacij, vseh Občinarjev! Ta Lega naj si postavi namen, izkoreniniti v desetih letih analfabetizem. Pritisne naj na dežele in občine, da store eno izmed svojih svetih dolžnosti, da priskočijo na pomoč ubožnim; občinam, ki ne morejo same izvršiti to nalogo; da podpirajo z materialnimi sredstvi in z (dobrim svetom vse privatne iniciative, tudi in v prvi vrsti proletarske, ker so najbolj potrebne; da pridejo na pomoč manjšinam, ki niso bile uslišane od vlada- jočih .večin 'drugih narodnosti. Ta nova Lega naj se pobriga za mladino, za učenca in vajenca, im pomagalj -Občinarju siploh toliko časa, -dokler ne ibo mogel stopiti v il>oj življenja z gotovostjo, da bo zna! vršiti svojo dolžnost naipram človeštvu, in da bo zatorej v 'čafst sebi in lastnemu narodu1. Dr. Ferfolja potem navaja še iz debate, kn se je vršila v glasilu laške soc. dem. stranke »Lavoratore«, mnenja nekaterih socialističnih strankarjev na pr. Tun tar ja, Cerniutza, dr. Pu-eoherja, Lanze, Govitza. Tuntar pravi, da Lega zasleduje raznarodovalne in politične namene. Govitz meni, da je Lega’ meščanska naprava in kot taka proti delavstvu. Gerniutz misli, naj se stranka ne angažira za Lego, posameznik pa da jo lahko podpira. V nadaljnjih svojih izvajanjih povdarja dr. Ferfolja, da je na konferenci v Trstu hotel doseči, naj se razlikuje slovenska kultura od narodnjaštva, slovenske šole od narodnega doma tržaškega; naj se razlikuje med C. M. šolami v Tnstu in onim delovanjem L. N., ki ga je obsojal Pittoni; naj se priznava dobro delo C. M. (šol, toliko časa, dokler ne dobimo drugih boljših. — Dr. Ferfolja vprašuje naravnost, <5e je mogoče vsa tista očitanja, ki so jih Pittoni in dragi napisali v omenjeni debati proti L. (N., prestaviti na slovensko v očitanja proti C. M.? — in odgovarja z odločnim: Ne! Zakaj raznarodovalne politike ji ni mogoče očitati ; ona je v defenzivi, šole ustanavlja le tam in takrat, kjer in kadar so potrebne in za slovensko deoo. Lega pa večkrat ustanavlja svoje zavode le iz politično-strankarskih nagibov in lovi drugonarodne duše. Dr. Ferfolja pa ima pomisleke tudi proti C. M. Na1 primer: C. M. je strankarsko-poiliitična institucija liberalne stranke. Vsaj do neke meje je tako. Na skupščini v Boh. Bistrici se je zgodilo, da so C. M. družbo prevzeli liberalci.. Klerikalci so potem proti C. M. ustanovili svojo »Stražo«. Srednji liberalni sloji vzdržujejo sedaj C. M. družbo. To je pa njih dolžnost, ne zasluga. Liberalci izrabljajo C. M. v svoje strankarske namene; toda to izrabljanje institucij ni nič specifično liberalnega — vsaka stranka izkorišča svoje institucije1 v svoje namene. Socialisti so pa sami ikrlvi, v kolikor se to izrabljanje vrši proti njim, ker so čisto po nepotrebnem napram družbi apatični, odnosno sovražni. Lojalino bi morali priznavati delovanje C. M. družbe, v kolikor zasleduje samo kulturne Cilje, in biti pripravljeni, po svojih močeh jo .podpirati povsod, kjer nastopa iz čistih kulturnih namenov in potreb. Drugi pomisleki,proti C. M. družbi so, da je preveč reakcionarna, preveč lojalna .in pod. Tudi’ javne šote so prepojene s klerikalnim duhom. Take nedostatke lahko ikritikujemo in grajamo; zato pa še ni povoda, biti principieleo (proti C. M. družbi, in še manij povoda, ibiti proti posameznim kulturnim sredstvom družbe, proti njenim šolam v Trstu. Resolucija se je ipa pečala izključno le s C. M. šolami v Trstu; nič več, nič manj. .V zvezi s tem se dr. F. dotika ■vprašanja, če naj socialisti sodelujejo z meščanstvom vsaj) na kulturnem polju? To se dogaja v resnici prav pogostoma. Vsled tega pa še ni treba, če se v takiih slučajih sklepajo kompromisi, — da bi s-e s kakšno skeps« jemala proletariatu vera v boljšo bodočnost ali da bi se odvračal od socializma. Zato tudi me more dr. F. odobravati nazora dira. Tuma, češ, L. N. in C. M. ista meščanski instituciji, strankarsko nacionalni organizaciji; zato da nas socialistov nič ne brigata; socialisti da se morajo (držati svojega programa in veljavnih zakonov. iSocialisti — pravi proti temu dr. F. — niso nikjer v Avstriji v takem položaju, da bi imeli moč izvrševati svoj program in sedaj veljavne zakone; kjer pa so v manjšini, pa so vse demonstracije vprid izvrševanja zakonov večali manj udarci v vodo. Imamo -sicer naš socialistični maksimalni program, ki nas vodi; imamo pa tudi minimalni programi, ki je v okvirju maksimalnega; zato gaije treba izpopolnjevati ,z ozirom na potrebščine vsakdanjega življenja. Del minimalnega programa je tudi naš brnski t. :zv. narodnostni program. Ako dr. Tumu ta narodnostni program zadostuje, pravi dr. Ferfolja, da njemu ne, kakor že ob svojem početku mnogim izmed udeležencev ni zadostoval. V tem programu je bil uveljavljen teritorialni princip, druga struja pa je povdarjala perzonalni princip. Tudi druge narodnosti so se že oglasile za revizijo tega programa, talko Čehi, Nemci, ipa tudi mi Jugoslovani čutimo to potrebo. Brnski program je postal meglen baš zato, iker ga še dosedaj nismo znali izpeljati v konkretne, določene olblike. Ako mi torej zakoni nič ne koristijo, ker nimam moči, da bi jih pošteno izvrševali, in alko mi tudi program sam ne pomaga, ker mi ne zadošča za prakso, čutim pa živo potrebo, ki ji moram nujno odpomoči, mi ne preostaja nič drugega, nego da se lotim samopomoči. Treba je odpraviti inferiornost, ki se pokaže, če primerjamo naš proletariat ;Z onim drugih sosednih narodnosti. To se mora zgoditi le z lastno močjo; zato tudi ni treba nobenega impulza s strani narodnjakov, ravno iker sami to potrebo uvidevamo m ker imamo najboljšo voljo, da ta nedostatek odpravimo. Dokler ne izgine naša 'inferiornost, tudi ne dobimo moči v rolke. Kadar izvijemo 'narodnjaški stranki iz rok edino orožje, ki ga ima proti nam, t. j. orožje nacionalnih predsodkov, dobimo politično moč v svoje roke. Ta politična moč se bo pridobivala na škodo slovenskih naeionalcev, In ne itaiijanskilh. Naši stranki je treba stopiti iz dosedanje pasivnosti :in negativnosti v kulturnih vprašanjih, ker se nas socialistov dotikajo prav dd bliizu. V teh vprašanjih je treba mas top iti s pozitivnim delom, če sploh hočemo kam1 naprej. Ta potrelba po pozitivnem in samostojnem uveljavljanju naše stranke se zrcali tudi v iPetejanovi resoluciji, ki zahteva popolno enakopravnost v socialističnih inštitucijah. Ako je bila umestna ta resolucija, tudi ona o šolah ni bila nepotrebna. Z ozirom na trditev dr. Tuma, da je za1 proletarca bolj potrebna izobraževalna organizacija, inego šole L. N. ali C. M., ker se po dovršeni šoli odloči smer njegovega mišljenja, vprašuje dir. F.: kam naj pošilja slovenski proletarec svoje otroke v šolo? v staven sko, italiijansko ali nemško? Ali je vseeno, kam jih pošilja? Ali je sploh važno vprašanje, v kakšnem jeziku dobi proietarčev otrok v šoli svoj prvi pouk? Ali zahtevamo od javnih pristojnih činiteljev šole v materinem jeziku, ali se raje podvržemo nasilni asimilaciji, ki jo ti činitelji od nas zahtevajo, odrekajoč nam šole v našem jeziku? Ali naj sami prostovoljno podpiramo mirno asimilacijo v krajih z narodnostnimi' manjšinami, ali le od slučaja do slučaja? Ali naj se v Trstu 'prostovoljno asimiliramo' laški večini? Ali bi bila ta asimilacija sploh 'koristna za slovenskega proletarca in izvedljiva? Ako smo za slovenske šole, kaj naj storimo, dokler nimamo javnih slovenskih šol? Ali naj damo prednost slovenskim zasebnim šolam, ali se zadovoljimo z drugonarodinimi javnimi? Dr. F. je zato, da se temeljni pouk vrši v materinem jeziku; to ije logično im naravno: slovenski otrok spada v slovensko šolo, kakor laški v laško. V 'ljudski šoli se že odloči, ali ostane otrok slove/nski ali ne. 'Proletarec opravlja ile- svojo socialistično dolžnost, če se poslužuje slovenskih šol, naj jiih dobi- kjerkoli, naj si bodo tudi privatne, če javnih ni. V tem se Pittoni strinja z dr. F. Iz tega sledi, da niti tržaški politični odbor, niti konferenca, niti redakcijska komisija konference niso zavili na narodnjaško pot, marveč da je sporna resolucija sestavljena povsem v socialističnem duhu. Kakor je Pittoni za kooperacijo z meščanstvom na kulturnem polju, tako tudi ne gre, da bi se a priori odklanjalo sodelovanje socialistov s C. M. Glede asimilacije meni dr. F., 'da mora biti proti vsakemu nasilju, torej tudi proti nasilni asimilaciji. Nasprotno pa je dr. F. za mirno asimilacijo .im bi nič ne ukrenili proti nji, kjer ije izvedljiva, pospešuje vresničenje socialističnega ideala. Nacionalni boji so zapreka na potu ik temu1 idealu; zato' jih je treba rušiti. Jezik, literatura in narodnost sploh je po mnenju dr. F. le sredstvo v dosego večje izobrazbe, viišje kulture; torej relativna vrednota. Slovenski narod vidi dr. F. v naši najširši; masi; ta je najbolj zanemarjena, zato se je treba pred ivsem zanjo brigati. Dr. F. razlikuje mednarodnost od protinanodnosti in breiznarodnosti; ion je socialist in s tem eo ipso Slovenec. Narodnjak pojmi vse to seveda drugače. Pa tudi tip »staroverskega« socialista, »osiemin-štiridesetletniika«, kakor ga nazivi je dr. F., se v teh pojmih bistveno razlikuje. Ta tip je v Trstu jaiko razširjen. Temu tipu se zdi narodnost kakor društvo, danes je pri eni, jutri je lahko pri drugi. Polslovenstvo, politalijamstvo. Samega sebe ne spoštuje, tako da daje 'prednost italijanskemu jeziku tudi tam, kjer ni potrebno in kjer se naravnost greši' proti socialističnim' principom enakoprav-nosti, proti socialistični1 mednarodnosti. Kjer je v večini, se ta tiip tesno drži mednarodnosti, 'kjer pa v manjšini, ne čuti potrebe ali pa nima poguma, zastopati načela mednarodnosti. Strah pred narodnjaštvom^ podi naš tip odi narodnosti; tip ne zna delati razlike med narodnjaštvom iin narodnostjo. Dir. F. sklepa: Naša socialistična dolžnost je, ustvariti v Trstu močno jugoslovansko socialistično stranko. Ne proč od italijanskih sodrugov, ampak z njimi in poleg njih, toda kot popolnoma enakopravna in enako vredna enota. Kulturna vprašanja niso za nas nepotrebne stvari, marveč jih moramo tudi mi razmotrivati s svojega1 stališča im se z njimi dejansko pečati. Na ta način odstranimo eno glavnih zaprek s poti, 'ki nam Ihrani doseči ono politično moč, ki nam1 gre in ki jo potrebujemo za se in v prospeh socializma sploh. — Dr. De rmot a po v dar ja v svojem članku, kjer reagira na izvajanja dra. Tuma, da se tržaški aferi sami ne sme pripisovati prevelika politična važnost ali kak poseben politični učinek. Za to se tudi me da resolucija označiti kot ponesrečen političen čin. Ta resolucija je pač kulturno političen čin, tki se ga nami ni trelba sramovati, ker je bil plodomosem. Ce bi drugeiga ne rodil, kot polemiko o stališču stranke napram privatnim šolskim družbam, bi bilo že to zgodovinskega pomena. Bilo Ibi nespametno, zapirati oči Pred dejstvom, da so sile, iki so močnejše od obstoječih razmier, Pa naj si bodo te razmere še tako lepo in lapidamo fiksirane v programih, izjavah in sklepih; taka sila je v narodnosti' in narodnostnem čutu. Če se pečamo več z narodnostjo m narodnostnimi problemi, zato še nismo narodnj alkarji in šovinisti'. S tem tudi ne pravimo, ida je narodnostni iboj važnejši od onega za vsakdanji kruh (ali se ta Iboj da sploh talko točno točiti ?) in da odvračamo proletariat z narodnostnimi problemi a zdaj iznebiti, ker ne dobimo tako lahko namestnika za zern 1 jrščno^odvezne stvari ... Pa saj nima Sdhoppl nikalkega vpliva pri deželni vladi v narodnih rečeh, kakor tuidi nobeden drugi me; v takih rečeh jaz ne potrebujem sveta od isvojilh uradnikov.« »Hočem jaz sam minister st vu v šolskih rečeh staviti svoje nasvete in sioer jih hočem, iker se ne morem naslanjati na deželni šolski svet, staviti prezildiailino. Tiudi s »Tagiblattom«1) in z »Lai-bachenco« bode drugače; saj ibi tuidi že bilo, 'ko bli bil jaz do zdaj dobil toliko časa, da bi bil mogel stvar resno v roke vzeti.« 2. Ljublijama, dne 5. XII. 1880. »Postopajte moško, pa modro; ne pripravljajte sedanje vlade v stisko brez 'silne potrebe ; gorje nami, -če pridejo zopet naši nasprotniki na krmilo.« 3. Ljubljana, dne 25. III. 1881. »Jako mi je dopadla interpelacija slovenskih poslancev zastran uradnega jezika. Na podlagi1 tuldii mojih poročil v tej zadevi, ki j,i!h ima Taaffe v rokah, lahko ministerstvo kaj stori, alko hoče.« »V zadevah učnega jezika na naših pripravnicah in tuidi našega dež. šolskega nadzornika za srednje šole poslal sem (sklepu dež. šolskega sveta nasproti) dolgo in določno poročilo Conradu im Obenem tudi Taaffe-ju. Zadnjemu sem bil pisal že poprej obširno v zadevah učnega in uradnega jezika sploh in sosebno glede na namene »irredentarjev« v Primorji.« »Vesteneckova2) stvar je tudi že v Taaffejovih rokah. Tudi v tej zadevi sem mu jasno pisal.« ’) Dnevnik nemške stranke na Kranjskem. 2) Julij pl. Vesteneck, kot okrajni glavar v Litiji in kranjski deželni poslanec znan po svojem nasprotstvu do Slovencev. DR. H. TUMA: Seksuelni problem.*) „Mlado dekle ne pade vsled ljubezni1'. „Valjala sem se, a moja duša je bila čista — v tistem hipu — in sveta, ko je zagorela ljubezen v meni“. Dr. Kraigher, Školjka: Pepina. n Prej je bil občutek, potem čustvo, kon cem ljubezen Isto: dr. Podboj. „Bist du der Siegreiche, der Selsbstbe-zwinger, der Gebieter der Sinne, der Herr dieser Tugenden — oder redet aus deinem Wunsche das Tier und die Not-durft ? tiber dich solist du hinausbauen! Aber erst musst du mir selber gebaut sein, rechtwinklig an Leib und Seele!“ — (,Ali si zmagonosen, samosilen, oblastnik svojih kreposti — ali govori iz tvojih želja žival in potreba ? Preko sebe moraš graditi! A prej moraš sam biti dograjen, pravokoten na telesu in duši P) Nietzsche, Zarathustra. III. -Poleg duhovnika in medicinca se jle oglasil umetnik. Dr. Kraigherjeva Školjka je umotvor po dejanju, po otbraztoi (Gestalt-ung) oseb, po dejanstvenosti,**) fpo globokih mislih. Kraigherjeve (glavne osebe nam verno podajajo markantne osebe današnje družbe intelilgentoiv pri nas doma In drugod, alko dodamo, da tej družbi dajejo inajlvečjii .kon ti ge n t Maksi: »Ampak to je dobro, da je vsaj; nekaj strahopetnosti v imeni.« ... »Vest je merilo, ali je bila sreča ali greh.« ... »Kradel sem, iker je greh sladak in ker je neumen, kdor nie krade.« Vse osebe so krepko zarisane, živo barvane, četudi neusmiljeno skeleče resnice. Ko gredo mimo čitafca, morajo ga ganiti, spominu in spoznanju vtisnejo globoke sledove. Pepina1 ni le najbolj; umetniško izdelana postava v skromni dramatični naši literaturi, prilstajala bi tudi umotvoru vsakega velikega naroda ter ~G1. Naši Zapiski, VIII. 101, 259. **) dejanstvenost, VVirkliclikeit, istinitost Tatsachlichkeit; dejavnost Activitšit; dejstvenost, Wirksamkeit. vštric drugih postav, posebno d rja. Podboja, Luibi/na in Tonina, daje odgovor na temeljno seksuelno vprašanje, vsaj kolikor daleč sega razum modernega mislečega človeka. školjka ima kot umotvor to veliko prednost, da nam odgovarja ob dejan stveni sliki življenja, ob živith osebah, ter seksiuelni problem postaja talko umljiv ne le omikanemu človeku, ampak tudi pri prostemu gledalcu, le da zna pozorno gledati in misliti o tem, kar je videl. Ne miore škoditi Školjki nemftljcna kritika Fr. K. in G. Kelemina v »Slovanu«. Kritika tega mirna jedra, je osebna. Kritik Kelemina ije še »zlat slovenski fant«, ;ki sanja o »zlatiih slovenskih dekletih«, »vstvarjajočem in napredujočem slovenstvu«, čuti »utripanje slovenskega narodnega življa« in besediči z Maksom o »resnem podrobnem delu« za fetiš-narod. Fr. K. se zdi ljubezen -P ep im e do Maksa in odurnost proti lastnemu možu Toninu neprirodna ter prihaja s kavzalnostjo, ki vlada med spolno naslado in ljubeznijo. Biologično je 'docela prav to! Spolna nasilada v .človeku niti ne more nastopiti ločena od ostalih čustev, vsaj ne pri normalno razvitem človeku, pri katerem ima spolna naslada navadno za spremljevalko in naslednico simpatijo do uživanega subjekta. Biologično je ravno ta 'kavzalnost izvor ljubezni. Nobena človeška strast, nobeno čustvo ne vzbiuri tako mogočno vsega človeškega živčevja nego ona iiiz spolne nas!'ade. Nobeno nima talko ogromnega odmeva v centralnem živčnem organu, v možganih. Vpliv spolne naslade na centralni organ je dokazan nabolje po duševnih boleznih, katerih velik del nastane vsled zlorabe spolne naslade. Naravno je, da človek išče subjekt, ki mu daje največjo naslado in da potom centralnega živčevja nastopi simpatija za tak subjekt. Simpatija ije sestavljeno čustvo, v družbi s spolnim, nagonom bistvena sestavina ljubezni. Y svojem prirodnem jedru je simpatija 'Občutek lepote spolnega subjekta. Wo immer Sohoniheitseimpfinden von Tieren igeaussert wird, so gesohieht dies bei der Gattenwahl. Die Gattemvahl giebt uns die einziigen sicheren Kriterien fiir die Wir'ksamikeit eiines Wahlvermogens vom Schonen im. Leben, der Tiere. Die Auslese des Schonen aussert sich als Tei;l der sexue)!len Auslese. Sehon-heitsempfinden und Sexualempfinden mussen in iihrer primitivsten Wurzel in »rgend einem genetisichen Zuisammenhange stehen. (Kjerkoli živali izražajo čutenje lepote, godi se to pri izboru soproga. Ta izbor edino nam daje gotovih kriterij za dejstvenost izborne zmožnosti lepega v življenju živali. Izbera lepega izraža se kot del spolne izbere. Čutenje lepote in seksualno čutenje mo- rajo v njiih najprvotnejših koreninah stati v kaiki genetični zveznosti (A. Kronfeld). Spolna izb era torej vstvarja čut prve lepote. Spomin na spolno naslado vzbuja hrepenenje po istem predmetu, vzbuja čut lepote in to prenaša na predmet. Lepota predmeta postane nova spolna vaba. Die Schonbeit ist nifcbt Ihloss Ursache, sondern vielileicht haufi-ger noclh die Wir!kun!g der Liefee. Aus unscrem,ilranern Iheraus strahlt die Sdhonheiit auf dem geliefbten Geigenstand und umgiiebt }hn mit stets meuen R e iz en. (Lepota ni le vzrok, ampak morda češče še učinek ljubezni. Iz maše notranjosti vem žari lepota na ljubljeni predmet in ga obdaja zdržema z.novimi miki.) (Dr. W. Jerusalem). Le pri divjaku in 'divji živali je spolna naslada mrak zase. 2e pri domačih živalih, ki družno žive, se da zasledovati simpatija ipn ponovni spojitvi. Smemo tudi trditi, da večja simpatija nasto:pi ob večji nasladi. Več ko je tangiramih živčnih centrov, prej mora simpatija kot sintetično čustvo nastopiti. Ljubezen končno ni dragega nego temeljni spolni nagon v ik o relativni zvezi z močnejšimi nagoni ‘in čustvi človeka. Prirodoslovno si niti ne moremo misliti, da nastopi spolna naslada ločena od ostalih čustev človeka. Bolj Iko je normalen človek intelektualno razvit, intenzivnejša mora biti vzajemnost čustev. In nič drugega»ni vladanje samega sebe, nego zavedno uživanje talko, da se izprcsti kolikor mogoče močnih čustev. In kaka je Pavlina? Or. Kraiigher hoče nam v njej predstaviti jak spolna značaj. Ne navadno pohotnico, ampak žensko, kateri spalna naslada na sebi ne daje zadoščenja, katera je dolgo zaman v spolni nasladi .iskala ljubezni, a je mi našla; bogat život, bujen spol, razvit intelekt, ki niso mogli najti zadovoljstva v mehaničnem dotikanjih spolovil. Pavlini ne zadošča diganje in mrsenje (Flirt)*). Išče moža, 'dušo, nasloniti se hoče ob kreipak 'značaj, poln volje in duševne moči. Išče harmonije sebe z drugim bitjem, šele v tej bi našla 'zadoščenja in šele otb tej izačuiti vso mogočnost pri-rodne spolne naslade. Hoče in ,zna dati ves svoj život, vso svojo dušo in išče toliko v moškem bitju. Pavlina je tip, ki kaže, da pri normalnem inteligentnem človeku jakega spola ne daje spolna naslada na sebi zadoščenja in da nje uživanje često vzbuja stud. *) Flirt, spolno igranje v ljubezni, t. j. vse izvrševanje spolnega nagona izjemši soitja (coitus): mršiti se, sicli mit einem AVeibe abgeben, carcsieren, Caf-Plet, ker se pri flirtu spolovila mršijo t. j. sluze ter digati se, sich einander geschleelitlich reizen ; flirt je torej diganje z nastopajočim mrsenjem. Za gospodo je dobro, da ima anglo saksonski izraz Fleard-igranje za te resne fiziologične pojave. V mladem, 'nepokvarjenem Maksu naj Ibi našla harmonično bitje. Do njega je iskala spolne (naslade, kakor človek hrepeni po izipre-mambi ,in tvornosti, da se iznebi vsakdanjega dulhomornega življenja. Ravno praznota, iki je obstajala pri spolnem občevanja, jo je storila tem pripravnejšo, da se je v njej1 vzbudila višja ljubezen. Kljubiu vsej praznoti, vsej razočaranosti in resignaciji, takrat ko obupava tudi nad svojim Maksoim, ko> izgublja upanje najti visoko ljubezen, jo navdajajo še misli: »Življenje je lepo, a ljudje so grdi Sin ntjiih 'hinavščina (t. j. ljubezen vrste je veličastna) ali (kakor pravi dr. Podboj: »Ljubezen (t. j. ljubezen vrste) je resnica vseh resnic, kakor je ljubimkanje (fflirt) laž vselh laži. »Die grosse Liebe entsteht nuir, \venn dais Verlangen nacli einem Wesen des anderen Oesdhlecihtes mit der Sehnsucht nacb einer Seele unserer eigenen Art versohmilzt.« (Velika ljubezen postane le, ako se želja po bitju drugega spola strne s hrepenenjem. po duši lastne vrste). Die Liebe ist noch imrner daJs natur-ibestimmte Verlanigen des Mannes umd des Weibes zu einander, um die Gatituing fortzuipflainizen, dazu die Sehnsuclht nach der Menscbenseele, die u-ns vor dem Fremdlingsigefiihl auf Erden erlosen soli. (Lj-ubezietn je še vedno iprirodno požel jen j e moža in žene enega po drugem, da zarajata pleme, k temu pa hrepenenje po človeški duši, katero naj nas ireši čustva tujinstva na zemlji). El len Key: »Die Liebe kennt 'kem Gesetz, als siich selbst. Sie ist gottlrch durdi siioh selbst. Sie bedarf nidht der Weilhe des Glau-bens.« (Ljubezen ne popo biseru, ki ga hočem imeti celoma in le jaz. Takih biserov ni v vsakdanjem življenju. Le moje (hrepenenje je veliko in lepo, morda tudi tvoje in še drugega. Ko pa prestopi to hrepenenje prag moje duše in tvoje, ni skladu med njim in vsakdanjostjo. M-očnejše in višje ko je meje čustvo, težji je siklad s subjektom mojega hrepenenja, in kedar je moje čustvo absolutno, postane ta sklad nemogoč. Dr. Kraiglher nam je kot umetnik narisal neskončno hrepenenje ljubezni žejne duše, ki je verovala, da jo mora najti; našla je ni, zato je moral spisati tragedijo. Ibsen nam je narisal tudi močno hrepenenje, katerega pa je razum nadvladal, da take vzajemne ljubezni v dejanstvenem življenju ni, zato je moral spisati komedijo. Med njima obema je široki mogočni tok vsakdanjega življenja, katerega nositelji s o n o r m a 1 n o ra z-viti ljudje, v kateriih vlada (ravnotežje med čustvom in razumom kot plod vsakdanjega dela in truda za obstanek. Fr. K. in Kelemina oba vidita le to istinito vrvenje vsakdanjosti, zaradi tega sta oba slepa za tragiko Školjke. V dejanstvenem življenju, vest, bojaizen pred občinstvom, kavzalnost spolne naslade in simpatije vstarjajo vsakdanjo ljubezen. Normalen 'človek ne išče biserov, zadovoljuje se s tem, kar mu prinaša vsakdanji trud, in najde potem odmor ob strani sličnega mu človeka. Konflikt med vsakdanjim življenjem in idealom ,zvišanje čustva nad razumem daje pesniku snov za tragedije in komedije. Vsakdanje življenje z vso svojo pestrostjo pa nam daje snov za razprave. Fr. K. in Kelemina oba sta morala dvakrat prečitati kritiko našega Cankarja, ki s par krepkimi potezami tako lepo preceni Školjko: »Tragedija hrepenenja duše, na telo priklenjene; neskladnega dneva s harmonijo večnosti ideja trpljenja polnega, v srce grizečega, srca ubijočega iskanja te tragedije ne doživi Je Pavlina, do- žive jo vsi ljudje, ki jih je Kraigher postavil .na oder.« Fr. K. pri drugi markantni osebi Školjke, drj.u. Podboju, očita »mladega starca«. Fr. K. ne vidi nič tragičnega in poetičnega na njem. 'Res prozaična prikazen: ko se je človek izživel in ima »lepša« leta za seboj, zahoče se mu po prijateljici! Nasprotno: Dr. Podboj. predstavlja Ikrepko individualnost, ki je našla v sebi moč, dvigniti se iz vsakdanjega življenja v zavedni, jaki moški ljubezni. Dr. Podboj' je antiteza hrepenenju po absolutni, visoIki ljubezni Pavline. Dr. Kraigher je navlašč dal Dr. Podboju 36 let. To je molska postava v polni moči sipola im in-telekta ,v dobi, ko je akrne najvišja .iin ko pri vsakem normalno razvitem 'človeku imtelekt jame vladati čustva. Intelekt mu kaže vso praznoto njegovega dotedanjega uživanja, a1 pokaže mu jo še le tedaj, ko je našel žensko' bitje, h kateremu ga vleče sorodnost duše, čustvovanja. Ljubezen ni vezama na dobo. Bourget je, ki nami je naslikal toliko umetniških postav s tezo: ljubezen ne ipozna let. »Die tiefste Tragik der Liebe ist, dass viele Men-sdfren er st, nacdidCm Sede und Sinnie auis ihren lir rtu mer n gele rut liaben, fiir idie igrosse Liebe ireif sind, .die aus zwei Wesie!n ein voMkommenes sdhaffen kann.« (Najgloblja tragika ljubezni je, da je mnogo ljudi godW!h iza veliko ljubezen, ki .more iiz d v eli bitij vstvariti popolnejše, šele takrat, ko so čuti in duša poizkusili zmoto). Ellen Key. Dr. Podboj se je učil iz blodenj in prišel do spoznanja, 'predno ga je tragtika spolne nezmožnostmi zadela. Dr. Podboj' ne ljubi prviie, a velja: »Fiir den, der meh-r als einimal liebt, kann es kaum ein en anderen siittliicihen Massstab geben als fiir den, der nur iai'nmal liebt, den M as s,tab der iLebensstleiigung«. Ni drugega nravstvenega merila za onega1, ki večkrat ljubi, kakor za onega, ki enkrat ljubi — merilo dviganja življenja. Key. Fiziologično’ je dtoceila ugotovljeno, da je mož v starosti dr. Podboja sposoben polne in visoke 'ljubezni, iin kontrast prejšnje zlorabe spolne naslade z ono, ki je v zvezi s pravo ljubeznijo, tem višje stopnjuje novo naslado. Dr. Podboj se mi zdi kakor granitna postava med okolico, kipečo in propadajočo od strasti ali cinična in banalna. Dr. Podboj je mojstrsko narisan značaj slovenskega inteliigeirita, ki je izšel iiz kmečkega sloja. Taki so, kolikor imamo krepkilh slovenskih inteligentov, in malo jih je! Obraz drja. Podboja tudi odgovarja drugi resnici, da ljubezenska strast mladosti navadno ne pride do cilja. Človek je po prirodi za polno ljubezen šele goden, kadar so vse telesne in duševne moči človeka polno razvite. In ta razvoj je pri možu od 25. do 40. leta. Die Weiber geben dem Alter von 30—35 Jabren den Vonzug, namentlich vor ddm Jiingliinge, weil sie micht von ‘dem Gescfomalck, sondem vom Instinkt geleitet werden, \velcher in jenem Al ter die1 Atome der Zeugungskraft erkennt. (Zenske dajejo prednost starosti od: 30 do 35 let, poseibno pred mladeničem, 'ker jih ne vodi tolilko ukus nego instinkt, ki v onej starosti spozna višek plodilnosti.) Sidhopenhauer. Seksualni biolog R. Miiller stavi višek Oplofrne moči celo* v 40. leto. Izkušnja po drugi strani ■uči, da je jakost (t. j. Starke, odpornost in trajnost) prve mladeniške ljubezni zelo redka, ker je taka ljubezen plod1 čustvenosti in navadno slučajna — torej le slučajna simpatija: duš. Eine Ehe, die auf Jugenditrielb, gegriindet wird, ist wunderselten von Dauer. (Čudom redko je zakon, ki temeljji v mladostnem nagonu, trajen.) Hop e Bridge. Tonin je gola spolna strast, krepko zarisan tip. Njega intelekt je obrnjen na dnevne posle. Egoizem pridobivanja mu je voditelj. Duša njegova pa je enostranska, manjka ji hrepenenja po polni ljubezni. Ne išče duše v Pepini, ne išče duševne1 harmonije z njo, ničesar ni storil, da bi Pavlino dvignil k sebi, koprnel1 je le po njenem bujnem telesu, iskal je najvišje mogoče naslade v tem, da se da le nijemu. Tonin ine zna duhovno živeti, ne zna iskati zadoščenja dtuši. Zato za njega jen j a imeti življenje vrednost, ko pride do spoznanja, da Pavlina noče in ne more zadostiti njegovi spolni strasti. Luibin nam predstavlja moža hladnega razuma, ki išče naslado, kjer jo najde, si jo stopnjuje, kolikor more, a ne pozna visoke strasti, ki prevzame notranjost celega človeka. Nič mu ni na tem, da zapelje1 mlado bitje, vseeno mu je, ali je subjekt njegove naslade vezan na drugega. Luibin ne pozna visoke ljubezni, vse mu je spolnost. Nijemu zadoščajo1 dosegljive naslade aktuel-nega življenja. Tuja mu je strastna ljubezen, katero opeva francoski pesnik ljubezni, Mus set: „Kaj mi je življenje, smrt. Ko ljubim, rnd trpim in rad bledim ! Ko ljubim, dam svoj genij za poljub!“ Lubin se spolno naslaja kakor pivec, čašo vrže preč. Za Luibine ne more biti tragičnega konflikta, dokler imajo telesnih moči. Zadene jih v postannosti, ako razum ne najde izhoda v edinem cilju: pridobivanje'. Pavlina, ki išče absolutne, visoke ljubezni s celim svojim 'bitjem, mora poginiti .Tonin s svojo golo spolno strastjo mora poginiti za njo. Podboj, v katerem razum im čustvo stopita v soglasje, dvigne se do prave moške ljubezni. Luibin 'in Maks nam predstavljata veliko maso občinstva, katero vodi račun, vest in strahopetnost, t. j. prepovedi' iin zapovedi, kaj sme .in kaj ne sme, kje je greh, kje ga ni, (kaj je sreča, kaj ni. Pavlina si hoče srečo sama vzeti, ne pozna ne prepovedi; in 'zapovedi, ne vezi družbe. Tonin išče spolno strast brez vesti in strahopetnosti. Luibin nima zmožnosti strasti in ljubezni. Podboji .najde harmonijo volje1 in ■čustva, kakor pravi Bourget: »Razvijaj v sebi dve sili, izven katerih je vse gnjilo: ljubezen in voljo«. To so štiri markantne figure, ki nam predstavljaljo glavne tipe spolnega človeka, zato redki v svoji tipičnosti v dejanstvenosti. To so enotni, jaki značaji, ki ne omahujejo. Malks je razdvojenost in vsakdanjost, vzame naslado, kjer jo sme ibrez truda in stralhiu pred scdbo drugih, kar mu je vest. Dr. Kraigher nam slika glavne markantne tipe kulturnega človeka, dočim ima Fr. ;K. pred' očmi, normalne, vsakdanje lijudi in s tega stališča kritikuje Školjko. »Das wahre mensdhliohe Ideal steht naiher dem Alltagnuensehen, als einem veribildetem Ausnabmswesen.« (Resnični človeški ideal stoji bližje vsakdanjemu človeku, nego preizobraženemiu, izjemnemu bitju). Forel. Istinito nam delavec in poljedelec dajeta maso srednjega normalnega človeka. Dnevno delo mu krepi život, ne pušča prekipevati strasti in čustva. Iz tega mogočnega sloja se prenavlja človek, iz tega velikega morja prihranjenih človeških moči se dvigajo kakor valovi in doline v razvoju civilizacije in hiper->k ul ture tipi: Lubin, Tonin, Podboj, Pavlina. Maks je najklaver-nejša slika naše civilizacije, predstav itelja razdvojenega življenja inteliigenta, ki se ni dokopal do samostojnega izpoznanja, in-teligent, ki je ostal sredi pota — najpcigosteijši tip naše slovenske ta'kozvane olikane družbe. Ako nam Dr. Kraigher v Školjki podaja umetniške postave seksualnih tipov, odgovarjajo njegove misli moderni vedi. Ali je dr. Kraigher to črpal iz vseučiliščnilh skript, ali je njegova intuicija, to je za vrednost Školjke kot .umotvora pač malo merodajno. Odločilno je, da vsak, kdor čita zdušno Školjko, dobi vtis, da so Školjk in i tipi ustvaritev pesniške intuicije. Dr. Kraigher je prišel do zaključka o seksuelmem vprašanju: 1.) najprej občutek, potem čustvo, potem ljubezen; 2.) normalen človek ne najde ljubezni v goli nasladi in strasti; 3.) brez ljubezni človek ne more biti srečen; 4.) eksces spolne strasti in absolutnj ljubezensko hrepenenje mora priti v ‘konflikt z življenjem; 5.) edino prava oblika spolne ljubezni v človeški družbi je rao-nogamija. Do istilh rezultatov pridemo tudi potom seksualne biologije, ob študiju seksuelneiga problema sploh. V. M—I: M. V. Lomonosov. (1711—1765,) K dvestoletnici njegovega rojstva. Z brezobzirno silo je reformiral Peter Velika Rusijo. A reformacija s sik* izvedena je bila samo zunanja, (reformirana je bila armada, državna uprava, prišli so nemški profesorji, nemški uradniki, a rusko duševno življenje je zbudil šele Lomonosov — kar je bil Peter Veliki na političnem in administrativnem polju, je bil Lomonosov na duševnem polijiu, »Lomonosov je bil velik človek. Med Petrom I. in Katarino II. je on edini samobitni delavec prosvete. On je ustvaril nn.iver.zo, ali bolje rečeno, on sam je bil prva naša univerza. — Združivši nenavadno silo volje z nenavadno silo razuma je objemal vse panoge prosvete. Hrepenenje po znanstvu je bila najsilmejša strast duše strasti polne. Zgodovinar, retorik, mehanik, miineralog, umetnik in pesnik — vse je proučeval in Proniiknil. Prvi se vglobi v zgodovino domovine, utrdi pravila njenega skupnega jezika, in daje zakone in ohraizce klasičnega krasnorečja...« (Puškin.)1) Miihaijl Vasiljevič Lomonosov — sin kmeta ribiča — se je rodil ileta 17112) v severni Rusiji v arhangelski guberniji'. Prve knjige, katere je kot deček e ital, so bile: gramatika Smotrickega, aritmetika Magnickega in neki psalter. Leta 1730. se odpravi v Moskvo in vstopi meseca januvarja 1731 v moskovsko akademijo, kjer je prejel cerkovno-sholastično izobrazbo. Kljub veliki bedi ■— imel je tri kopejke na dan: »tako sem živel pet let, a znanstva nisem ostavil« — je kmalu prekosil svoje tovariše. 1734. 1. vstopi v kijevsko akademijo, da bi se izučil v filozofiji in pri rodnih vedah, a kmalu se zopet vrne v Moskvo, od koder ga pošljejo v Petrograd, ko potrebuje petrograjska alkademična gimnazija dvanajst najboljših učencev moskovske akademije. Osem mesecev kasneje ’) CoHHHemH A. C. IIyuiKHHa. H3flaHie A. C. CyBopHHa IX. 337. 183. :) Lomonosova biograf Pekarskij navaja leto 1712., a Suhomlinov 1711. (septembra 1736 1.) pošlje akademija Lorno nosova in dva druga dijaka v inozemstvo za proučevanje prirodniih ved. Kmalu je izve-ddla aikademiija, po poročilih profesorja VVolffa1) o burnem življenju ruskih 'dijakov — Lomonosov se je tudi na tem poJju -odlikoval — in jih poslala v Freiibung k prof. liemckelu, kateri je dobil obenem nalogo nadzorovati ruske dijake — umevno, da je prišlo radi tega med dijaki im profesorjem kmalu do prepira. Lomonosov zapusti Freiburg im potuje zopet v iMarburg: poroka, ibeig iz Mar-burga radi preobilice dolgov, vinjenega ga zapišejo v rekrute, kmalu zbeži od' vojakov, a končno, ko mu pošlje akademija večjo vsoto za potovanje in poplačanje dolgov, ,se vrne Lomonosov zopet v Rusijo (1741). Leto 'kasneje je bil imenovan za adjumkta v akademiji, a leta 1745. za profesorja kemije — do smrti 1865. Peter Veliiki je poklical ob času svoje reformacije veliko^ število Nemcev v Rusijo. Tako je bila tudi akademija, ko nastopi iLo-monosov službo, skoraj popolnoma v nemških rokah — zraven tega je vladal nered posebno v administraciji akademije. Znanstvena dela so bila pisana v latinskem, nemškem ali francoskem jeziku. Lomonosova želja pa je bila, da bi zastopali rusko znanstvo Rusi in ne tujci, da bi irodila Rusija »lastne 'Platone in Newtone«. V nemških profesorjih je videl sovražnike ruskega življa in pričel je oster boj proti: oblastnim profesorjem: in uradnikom akademije. Večkrat je prišlo do zelo burnih nastopov in celo do 'javnih škandalov. Tako n. pr. je nekemu pri akademiji uslužbenemu Nemcu nabil goste im ženo — 'gospodar sam pa je zbežal s!ko,z okno; drugič zopet pride pijan v akademijo, zmerja profesorje vse vprek im žuga .nekemu profesorju, da mu bode »zobe popravil«. V svoji strasti je seveda tudi marsikdaj dobri stvari in ideji, 'katero je hotel izvesti, več škodoval nego koristil in nesimpatično nas dirne 'njegovo sovraštvo do tako Odličnih zgo-dovlimarljev kot sta bila Miilller im Schlozer.2) iKHIjuib vsem bojem: in kljub temu, da je dvor — posebno Elizabeta Petrovna — podpiral ruske ljudi, ni mogla izhajati akademija še dolgo vrsto 'let brez nemških profesorjev. Starejši literarni zgodovinarji pripisujejo Lomomosovim bojem z Nemci veliko važnost, a Jagič (Ruska 'književnost u 'osemnaestom stolječu. Zagreb 1895., str. 66) sodi o tem: »Dakle neka se jedrna stranka, tako zvana slavjano- *) Učitelj ruskih dijakov v Marburgu je bil Chr. Wolff (1679. 1754.), znani filozof in matematik. s) G. Fr. Miiller (1705—1783.) in Aug. Schlozer (1735—1809.) odlična zgodovinarja — rodom Nemca — se sta bavila mnogo s proučevanjem ruske zgodovine. filska, divi Lomonsovu i njegovoj borbi s Nijemcima kolDko joj drago, mi s minemo ostati' kot tega hladni več izato, Sto je upravo u toni pitanju Lomonosov pretrpi o fiasko te kad me bi ibio nradio aiišto drugo, van što se svadjao s Mrl eram, Šlecerom i drugim aka-demicima, ne bi se njegovo ime dan a s više ni spominjalo. On nije trpio svOjiiih njemačkih kolega u akademiji, a svoje poetske misli ipak ije najviše zaodijevao odijelom njemaokoga kroja!« — a 'gotovo je, da niso ibili ti boji brez vsakega zimi sl a; saj so (bili med'nemškimi kolegi tudi marsikateri, ki jim je bilo .znanstvo deveta ib riga in akademija je bila v neredu. (Primeri Iltiima: IIcTopia pyccKofl IIeTpoBCKyio 3noxy. II. Cjor.api. HnocTpaiini)TXT) cjiobi,. BoraorT,mHXT, bi, pvccitift siai.iirr, rrr. 3ttoxy IleTpa Be.im;aro. CII6. 1910| naštevajo približno tritisoč tujk, večinoma iz nemškega, francoskega im holandskega jezika. Temu nasproti stoji pravi narodni ruski jezik. Knjižni jezik je bil v sponah oerkovnega jezika in Lomonosov je prvi vsaj nekoliko pretrgal spone in tako uigladil pot poznejšim pisateljem. Na Lomonosova samega je pa še močno vplival eerkovni jezik, cenil ga je kot zgodovinsko podlago ruskega jezika, 'ker je bila v cerkovnem jeziku pisana vsa starejša literatura. V razpravi: »O koristi cerkovnih knjig v ruskem jeziku« podaje Lomonosov dokaj čudno teorijo o treh slogih: nizki slog, ki se najiboltj bliža narodnemu jeziku, iza komedije, pesmi, epigrame itd.; visoki in srednji slog, za ode elegije, drame itd. sta zmes, slavjanskega in narodnega jezika — zdi se, da se Lomonosov ni upal kar na prvi mah podreti popolnoma konservativno pisavo, a vendar pomeni Lomonosova teorija — še ibolj pa Lomonosova jezik sam prvi korak »k demokratizaciji ruskega literarnega jezika« [Tvvme: Oiepin. iicTopin coBpeMciniaro aiiTe-paTjrpHaro pyccKaro jistiKa. 0116. 1908], to je približanje literarnega jezika k jeziku priprostega ruskega naroda. Z narodnim ijezikom se je faavil Lomonosov posebno v svoji' »:Ruski slovnici«, ki je ostala do leta 1802 edina ruska slovnica in Ikri nam priča, da je imel Lomonosov dokaj objektivnosti in razumevanja jezikovnih pojavov. Pravila, katera Lomonosov daje, imajo za podlago natančno opazovanje žive govorice. »Ne predpise dajati jeziku, a opazovati .ga in iz uporabe pravila spoznati je 'bila popolnoma prava podlaga« [ Hrum,: llcTopia raaiMiHcuoti (frajiojoriH. (Jliri. 1910]. Zanimivo je, da je že Lomonosov s primerjanjem ibesed prišel do zaiključka, da so ruski, grški, latinski in nemški (jezik sorodni — tudi o zgodovinskem razvoju jezika je 'že govoril. Ruski jezik je Lomonosov delil na tri narečja: moskovsko narečje, severno ali pomorsko in malorusko narečje. Kako je Lomonosov ruski jezik ljubil in cenil, nam dokazuje sledeči odlomek iz posvečenja »Ruske slovnice« knezu Pavlu Petroviču: »Karl V., rimski imperator, je pravil, da se spodobi (govoriti v španskem jeziku z 'Bogom, v francoskem jeziku s prijaitelfii, v nemškem s sovražniki, v italijanskem, iz ženskami. A če b;i bil on poznal ruski' jezik, bi bil dodal, da bi lahko v ruskem (jeziku z vsemi onimi govoril, ker bi našel v njem veličastno krasoto španskega, živost francoskega, krepost nemškega in nežnost italijanskega, vrh vsega pa še bogastvo in možnost kratkega izražanja .grškega in latinskega jezika. Za podrobno dokazovanje tega toi potreboval drugega mesta in prilike. Mene je o tem popolnoma prepričala dollgotrajna upotreba ruskega jezika. Silno krasnorečije Cieeronovo, krasna Vergilijevai resnoba, Ovidijevo prijetno govorništvo ne izgubljajo nič svoje dostojnosti v ruskem jeziku. Natjfiuejši filozofični pojmi in premišljevanje, raznolična naravstvena svojstva in prememibe, ki se nahajajo v vidnem svetu in v človeškem! občevanju, imaljo pri nas primerne besede. Ako pa ne moremo česa natančno povedati, tedaj moramo to pripisati nezadostnemu znanji!, a ne našemu jeziku. Kdor se včasih vglobi vanj in kot voditelja upotreibuje iilozofične pojme o človeškem govoru, bo spoznal neizmerno široko polje — ali bolje rečeno, skoraj brezmejno morije.« Šele v poznejlšemi času so se pričeli ruski znanstveniki (in sicer strokovnjaki) zanimati za 'znanstvena dela iLomonosovega. Posebnega zanimanja vredna (je v tem oziru pred kratkim časom izišla knjiga: 1711—1911. JIoMonocoBcidfi skopimi«. Hai. Hunopa-Topcicoit aitaffejiin najKh. CII6.1911. Naj dodam tu iz omenjene knjige glavne točke Lomonosovega znanstvenega dela [str. 107—111:] Pravilno razumevanje zakona večnosti materije. Pravilno predstavfanje prvega principa termodinamike. Lomonosov je s popolno točnostjo zasledil vez med toploto in mehaničnim delom. Ustanovitev temeljnih naukov atomske teorije. Lomonosov 5e Ibiil eden izmed prvih ustanoviteljev zračne teorije luči in elektrike. Posebno točno je začrtal pojem kemičnih elementov, 'kemične sinteze in analize. ■Spis, iz katerega sem navel prejšnije citate, se končuje s sledečimi besedami: Ko je Ibil položen v grob veliki, ruski, narodni genij, so dali njegova dela v arhiv, in mi šele izdali — 200 let po njegovem rojstvu .razumevamo ves pomen te izgube za ruslko znanstvo. — Zanimivo [je, da ni ibil Lomonosov samo pesnik in znanstvenik, temveč tudi mozaični slikar. iM/akareniko navaja 12 [+ 4 ?] moizaičnih slik Lomonoso v ega. [pr im. MaKapeHKo: JIomoho-cobtj n Mosairmo jrfyio bi, Pocciii. .Iomoii. ssrtopirmnj. 289—332, kjer sta tudi reproducirani dve mozaični sliki in sicer Obraz Katarine II. in Petra III.] A. A. B.: O lepoti človeškega telesa. (Konec.) Pa vse one kombinacije (glavnih in sekiuinldarmiih poteiz žeinsike lepote, kdo bi jiilh razvršioeval! Kdo bi se posebej! omenjal tip klasične, iaScivne, graciozne lepote! In orne, katerih mikavnost jie .učinek ne več 'golo estetičnih, pač pa že psihičnih elementov. Antični: človek, filzično im psihično veliko zJdraVefjši in močnejši od nas, v gotovelm. smiisllu1 sentimieintailme in samo pikantoe lepote še poznal ni. Danes je to precej drugače: mnogoličnost naše 'dobe, bogastvo njenega spoznanja je razširilo tudi pojlme o lepoti našega telesa. Umetnost mam ikmailu pove nekaj o tem. In ikalko nam to pove ! »LNbamime qiui niardbe« je s svojim silnim korakom pretresel Olimp (klasične sleparije: ta torao je v samem igiban/ju, v salmi hoji pokazal lepoto, (ustvarjanja vredno. In če je od prenapornega dela revno tello oropano vsalke lepe zunanjosti, govori še vedmo iz njega človešlka duša; iz posamieizmika-siramaka pa vzraste velikanski simbol maše dolbe ... Sajm sebi v jok in izasmeh. Umetnost edina piše prava zgodovino (svojega časa, zrcali njegovo vselbimo, otkusu 'in modi podvržene ofoli‘ke, Ikaže druga pota in druge ideali«. In'nam, itz te dobe pordjemtoni, tej dolbi ustvarjenim, je Obraiz Ha tirna veliko preveč femiiniileni, čelo veliko prenizko in preozko. Je' 'že res, da tiči 'za temi ravnimi iin 'Umerjenimi potezami ravne talko umerjena in ^bralna duša, čista in (jasna kot solnice na helenskem nebu; naš heroj pa, ki ise je le iz nadčloveško močjo preril skozi vso to od tisočletij nakopičeno ogromno sinov, nosi druge poteze — mič me ide, da so sfted1 bolesti, sovraštva im zaničevanja, -sile in emeržije; kakor je velik, talko je lep. Visalka dolba ima isvdj poseiben ideal človeka, pasjem .ideal njegove zunanjosti. iLe pogllejte d'aime in kavalirje, Iki jih je slikal Wattea|u, 'in vzemite ipotefm v rolke polliltilčino din 'kulturno 'Zgodovino izza idobe francoskih Ludovilkov. Ali pa Ikijpe Catnove iin zlaigatna iin afektirana direlktoar iin almpiir, ibnezoikusmo imitirane starogrške ikostume in Ibarlbarično mašemiljenje vojaške uniforme. Ko je lagal človek, je lagala tudi mjegova lumetnost. Ona je zrcalo*, v katero se je za vedno utismijla njegova podoba. Tiu iimalmo vse mogoče prikazni, talki so torej bdili ali vsaj biti hoteli. Rod' za rodtom je (klesal, slikal iin opeval isebe in svoje življenje. Začrtal si je pota iin zarisal ideale. Vse mogoče ideale; tudi svojo zunanjost si je žejlel talko, da bi odgovarjala 'relativnemu pojmovanju človeika in človeškega življenja. Zenska, seveda, da bi odgovarjala vlogi, 'ki jio fie igralla v rnjiih vzajemnem! razmerju. Pa čeravno mi bil koncept, iki isii Iga |je napravili o 'nijeni lepoti, v vseh dobalh emiak, so ifundiamenltallni pojimii njene ilepote ostali vedno fiksni, to so oni pojmi', iki zalhtevaijo od nje naizen zdravja in mladosti očivildno femimi+eto, to 'je: vse znake, ki pustijo slkile-pati na dobro mater. In zraven teh je vse drugo le malenkostno in površno. Talko se tudi mi strinjamo s Salomonom, ko slavi lepoto svoje izvoljenke, iin če bi naenkrat stala oživljena pred našimi očmi, bi vzlklikmiili ž rijiim: Vsa si lepa, prijateljica moja, in molbenega madeža ni ina tebi! Iz fantastičnih im slikovitih primer orientalskega' jezilka ipa ibi anatom izluščili vsa orna fiziologična pravila, ki veljajo tudi nam; barva je pri; njej svetlejša kot pri moškem, njena postava ini previsoka, pač pa vitka in igitbčna; vrat iima dolig, lica rožnata in ustna 'temnordeča, bele zobe, goste lase im prsi kot »kozlička, dvojčka, 'ki se paseta med lilijami«, polna zdravja je in mladosti. Tudi Anakreoinitu’ je mjegova ljubica temmiilh las kot svila mehkih, svetlega čela, dolgih med seboj ločenih obrvi; oči pa so resne im poredine hkratu1, žareče, jasne kost one Atelroe, mokre kot ■one Kitere. Onuigo 'pa fkoit vedno ta povsod: mleko in rože. Vobče je jieizik, ,kii služi' takemu popisovanju, neroden; človek čuti, da 'to, ikair pove, še 'davno ni vse, on žemira ga, idla ne zna podati kaj več. Ko je v srnini šestnajstega stoletja ii'zd!al Luigini svoijo knjigo »II libro idellla belila donma«, ije prav lepo povedal, da je ita terna sicer težalk a >še vedno neprimerno lažji, kot če bi nam hote)! pokazati podobo notranje lepote; ddbro ije vedel, da sama lepa zunanjost se ni vsa Jepota, a preiko te meje se ni upali. Opisal nam je -ideal renesanse1: ženslko pllavilh las, žarečih črnih oči, visokega .im širokega čela. Ra tuldii če bi bila le/pa kot napolitanska prinioeiziin(ja kiparja Dezilderija da SettiglnamO', 'bi nam nje karakteristično moško čelo ne uigaijalo; iza usta in nos pa imamo mi iže več ismisla, nego (ga ije ,ifmiel naš Luigini. Iz iste dobe imamo še vse polno drugih traktatov o ženski lepoti; zelo znan je na primer »dialog o lepoti1 žensk«, spiis Agnola Rrenzuole. Pa ni ve|li!ke .riazliike med' p'Osameznimi; povsod ije približno isto, več ali mam j še danes me razveljavljeno. Samo da se je lepoti nagega telesa pridružila nova lepota; če bi morala F rima danes pred1 sodnike, prišla Ibi v najnovejši pariški toaleti. Raifinma Obllelke (je za našo dioboi 'uprav značilen. Zraven se pa v razmerah, v kakršnih živi kulturni svet, telto še vedno zanemarja; le malokdo se iše ozira na njegovo estetično olblifko. Za take reči ljudje nilmajo ne čaisa in ne Smfela dovollj. In to je brk) vzrok, da je človek uvidel potrebo sistematične vzgoje svojega telesa, ko je spoznali odvisnost svojega dluiševnega življenja od primernega fizičnega razpoloženja. Ravnotežje med obema si je ta vzgoja postavila za cilj. Izmed vseih narodov so bilii edini Grki, ki' so nam podali popoten. sistem; te vzgoje, sistem, ki je baziral na' viseh posebnostih človeškega telesa, Ikot so pokončna ravna hoja, letanje, skakanje in ročnost. Otrok se v 'igri sam harmonično razvija, le delo, 'ki služi poklicu', miu1 da pozneje enostranski značaj, če ©a docela ne zanemari. Šport je simptom, novo porojene kulture, ki ja je higiena potreba, ki se je začela brigati iza hrano in obleko, začela zidati kopeli, dostopne tudi delavstvu in drugim nižjim slojem. Nikakor ne divomimo, da bo dizravo .iin ikreplko ljudstvo izinalO veliko boilje izpolnjevati .svoje socialne, gospodarske in spllolh kullitarme naloge. Vzgoja človeškega telesa postane tako del socialnega vprašanja. Za vzor pa si je vzejl modemi človek mašimo; zahteva, da ■elastično in 'gibčno telo precizno deluje, dia. je njegovi volji popolnoma podrejeno in le z ekonomijo porablja svoje dragocene moči. V prvi v usti ipa zalhteva od njega zdravja, Iker 'zdravje je ■lepota, ;i,n lepote je zdravje; vellja za nas kakor za oine, (ki so hilli model Fidiju in P ra1 kisi'telu*. Taiko simo na naijjboljšii po,ti, da boimio tudi: mi začeLi častiti ono Jiepoto, iza katero čut je potožil Rodim v te besede: V oelli ■naravi ni nič, 'kar bi imelio v seibi iveč značaja, ikot ga ima človeško telo. Njegova moč in njegova g raci ja ustvarjata vedno nove in ve!dno drugačne podo(b'e. Podobno je eaisilh cvetki: vpo-gnjeno tnuplo tvori stelblo, simehlamje obraza in1 sivella blliščotoa las pa sprčzamje cveta; podobno je čaisih fino zalkriVlijenemu grmiiču upogljiive liane, is katero je Odisej nekdaj primerjali Navztikao. Časili pa, kadar je sklonjeno niaiziaj', je zolpet človeško' telo ‘kot pero, kot lep (tok, s 'katerim (bog Eros proži svoje nevidne pušice. Vedno bo človeško telo ostalo zrcalo dutše, v tem' je njegova 'največja im glavna (lepota, kar je Viktor Hiuigo nekoč izrazili is krasnimi besedami: »Kar (ljubimo na človeškem telesu, ni toliko njegova prelestna obliika, marveč učinek plamena, ki ga preseva od znotraj.« ratoiMraraaraaoitoioisziaraCTraaiairararaCTizsiiojra D. TUOOVIČ: Balkanska konferenca.*) Vsled dogodkov in kriz 'doma in na tiujem obstojajo državice na Balkanu in narodi in deli naroda na jugovzhodu 'Evrope. Politično razcepljeni, kulturno in gospodarsko otujeni miedl seboj, iso spustili iz rok dogodke im postali nesposobni, da preprečijo krize, da odstranijo vzroke in regulirajo odnošaje, ko j i; vsebujejo sami v sebi neprestane krize im potrebe. Razdeljeni z mejami in gospodarji vsake vrste je njihova moč razdrobljena na dele, ki so, vsak zase, preslabi da bi si pomagali, in kojiih skupna moč jie paralizirana iz medsebojnim antagonizmom, ki ga vzdržujejo zainteresirani reakcionarni faktorji doma in v inozemstvu. Dogodki pa med tem ne čakajo. iPo njiih se v zadnjem času lahko sodi, kako neodOljiva je potreba narodnega življenja, da *) Ta članek je bil pripravljen že za lanski letnik N. Z. Priobčujemo ga sedaj za uvod k poročilu o sporu, ki je nastal med srbskimi in bolgarskimi socialisti baš radi te konference. — Ured. še mu umaknejo s pota umetno napravljene meje, razlike in na-sprotnosti, in izpremenijo preživeli in izpodkopani sistemi vladavine. To stremljenje se je že polotilo mas in je postalo splošno. V Zagrebu je s rbslko-hrvaška koalicija prekinila dolgotrajno irned1-sebojno borbo i;n pokazala, da so breiz vsakega opravičenja be-čarski režiimii1, kateri so, opiraje se na to bonbo, vzdrževali svoje parazitsko in uboj&ko gospodstvo. Y Sarajevu je močni poikret naroda za pravico samoupravljanja priisill avstro-ogrsko monarhijo, da si dežele, koje je imela le kot okupacijo končno prisvoji in jiih močneje nase priveže. Od Ljubljane do skrajnjega juga se čuti potreba zbiranja moči v enote, potreba sporazuma in zveze majhnih zaradi obrambe pred osvojevalnimi, imperialističnimi evropejskimi kapitalističnimi državami. In do čim se vse (jasneje čuti, da se na jugovzhodu Evrope morajo izpremeniti uredbe, ki so ustvarjene po tujih vzorih in tujih načrtih, iin da ta težnja po izpremembi nahaja svojega no-šitelja v vedno širših narodnih masah, jih neprevidni in samovoljni gospodarji preganjajo kot »veleizdaje« in »hujskanje naroda« in pripisujejo »nenasitnemu apetitu« balkanskih državic, in širša evropska javnost pogreva staro sporno točko >o pangermanizmu in panslavizmu. Nam ne1 prihaja na misel, da bi v teh pokretilh in težnjah videli prst pangermanilzma ali panslavizma, še manj. pa verujemo, ida se morejo oni uničiti s temnicami ali ustvariti z 'Opiranjem na rusko ali nemško1 ali katerokoli tujo politiko. Za nas je pred vsem jasno, da morajo narodi na; jugovzhodu Evrope, narodi in državice na EMIkanu, Ikojdfh stremljenja so »Istovetna 'in nasprotna kapitalistični politiki vseh evropskih velikih držav, iskati pomoč ne pri svojih naravnih sovražnikih', ampak v medsebojnem zbližanju, sporazumevanju, zedinjevanju moči zaradi svobodnega neodvisnega skupnega življenja. ■Balkan trpi, ker ima preveč mej1. Neki pisatefj je rekel o Evropi: »Prekletstvo Evrope je njena politična preteklost. Njena politična karta je podobna beraškemu plašču — sama krpa je je.« Tudi Balkan in jugoslovanske dežele v Avstro Ogrski so gotovo beraški plašč, ki se sam ne more nadalje ohraniti celega. Za tako stanjle; stvari iimajo le dinastije interes, ki žive od partikularnima in propadajo, in Iki bi se preje spečale — kakor je zgodovinsko dokazano — s sovražniki svobodne in neodvisnosti balkanskih narodov, natzivaje to »svojo politiko«, nego bi dovolile, da se izmakne temelj, na katerem se njih prestoli dvigajo. Toda drobni prestoli knelzov, kraljev in carjev izgubljajo v očeh narodnih mas tembolj na svoji tepoti, čim slabši so, da bi omogočali polno življenje in napredovanje doma in dajali- jamstvo za obrambo pred vnanjimi sovražniki. To je problem na stvari. Kolosalmi napredki evropskega kapitalizma nteo ostal niti za jugoslovansko Evropo brez vpliva. Politične razmere so postale v naših pokrajinah čisto nesoglasne z novimi pogodi, ki jih je kapitalizem postavil narodom in državam iza njiih gospodarski- m politični obstanek. Meje, ki so- bite nastale v zgodovinski preteklosti, so se dale še trpeti, dokler se je življenje vršilo v mejah sela in občine. Patriarhalizem se je vjemal s partikularizmom. Toda v času kapitalizma in kolonialne politike mali narodi in male dtžaviioe ne morejo biti štiriindvajset ur varne, da bodo lahko v miru živele v svoji svobodni in sa-mo-stalni kočici'. Njim ne grozi le nevarnost, da jih nekega dne kapitalistične države p-ožro kot pokrajine, ki; so že davno v njih interesni sferi, t. j., ki so jim že davno namenjene. One niso samo izpostavljene nevarnostim tujih vplivov, ki tržijo- z njih najibistvenejšimi interesi in natfsvetejšimi pravicami'. One so osvojene i brez osvajanja, premagane so brez vojne, ker je evropski kapitalizem i nje potegnil v svojo (gospodarsko sfero- in jih postavil pred- dilemo: ali da -se usposobijo do- stopnje samos-talnega tekmovanja v velikem- gospodarskem -organizmu sveta ali da postanejo domena, ki jo b-o eksploatiral tuji kapital. Balkan je v veliki meri -splaval v vode vazalstva napram evropskemu kapitalizmu. Balkan že plačuje tribut evropskemu kapitalizmu, bodisi v -obliki obresti od neprimerno velikih državnih dolgov ali pa v obliki ekstrap-rofitov iza tuji kapital, ki ga preplavlja. In ta fakt je očiten dokaz tega, kar se da 'i -teoretično podpreti in kar je za nas tu bistvenega pomena, namreč, da se male balkanske države in razdrobljeni narodiči na jugovzlhodu Evrope, i če ne bi doživeli nobenega sovraštva od inozemstva, kar je pa v 'današnji družbi neumno pričakovati, ne morejo samostojno razvijati brez zlbližanja, Ibr-ez -odpravi jen j a mej1, koje so podvezavale krvne sokove gospodarskega življenja v ku-lturne vzajemnosti, brez grupiranja v skupnosti. V tej smeri je tudi- rešitev vprašanja. V -današnjih razmerah imamo mi v resnici Idovolj držav, dovolj dinastij- in vladarjev in drugih atributov .razdeljenosti in izključnosti, toda jako malo realnih- pogojev za samostojno življenje in samostojen raizvoj. Mi nimamo široke o-sinove, na kateri bi se mogla zasnovati boljša bodočnost, nego nam je sedanjost. Ta osnova se da doseči edinole v grupiranju. To je ideja, koj-i .gre prihodnost. Pot si bo napravila tem lažje in tem preje, ker so prizadeti narodi istega ali sličnega nacionalnega značaja, istega ali sličniega jezika, im dežele n a valjajo k skupnosti iste naloge. Za to idejo morajo delati vsi vštric z modernim življenjem .in napredkom vede in tehnike, in se radi tega me morejo in ne smejo 'pomiriti s politiko dneva in komada, če se nočejo odpovedati sami sebi. Posefbna naloga ipripada demokraciji, fltoja 'je spfoh edina* oblika, skozi katero vodi pot do 'zlbližanja 'balkanskih narodov. Monarhistične in dinastične amibdcije, ki jih skrbno varujejo tujih vplivov, so bile in so ovira', da balkanske države ulbero tako naravno pot neolbhodnega zbližan ja in združenja. Te id robne ambicije n tesna stališča niso dale uvideti, da rešitev (balkanskega vprašanja me leži v prestižu ene državice inad dr.ugo, marveč v medsebojnem zbližanju, po drugi strani so pa neizogibno zavajale v službo velesil. Zatorej demokratiziranje balkanskih držav me p omenja Je zmage principa o državnem redu, marveč pogoj sine qua non, da se iizvrši meObhodna izprememba v vnanji politiki. Kajti ako zainteresirani naredi in državice ne bodo v stanu, da pripravijo in iizvrše vse izpremembe, koje zahtevajo moderni pogoji življenja in obstanka, jim ibodo vsiljene kot rezultat borbe in pritiska od zunaj in doma. Temu vprašanju Je Ibila iposvečena prva balkanstka konferenca, ki so jo imeli1 jugoslovanski soc. demokrati v Bieigradu o božiču 1. 1910. DR. EDVARD BENEŠ: Narodnostni spori v strokah. (Konec.) In ta strokovni spor — ki ima pravzaprav načelno podlago v političnih sporih, 'prehaja zopet na politično polje. (Nemška socialistična stranka se očitno priklopi dunajski komisiji in se ostro izjavi proti Čehom. Doslej je bil namreč ta strokovni spor skrbno omejevan nekako oficielno le na stroke. Sedaj se ga pa 'poprimeta obe politični' stranki. Na nastop nemške 'stranke Odgovarja i češka z obrambo avtonomizma. S tem sie spor prenaša čisto na politično polje. Centralistični oešlki strokovničarji jamejo 'poleg svojih centralističnih strokovnih organizacij snovati i ip oil i t i čn e organizacije, t. j. naperjene proti dosedanji enotni oeškoslovanski soc. deim. stranki, sejejo s tern razpor v doslej nročno in enotno stranko in končno dajejo 'tem organizacijam čisto značaj politične stranke. Svoje operacije izvršujejo iz Moravske, kjer ima centralizem največ tal. 'Osnujejo si izvrševalmi odbor, funkcije in formo stranlke, dajejo ji ostentativno ime »mednarodna« soc. dem:, stranka — in kar je za češko vodstvo avtonomistične stranke naj-bolestnejše, jim Dunaj 'navsezadnje nič ne reče, niti- jih ne posvari niti n!e opominja. Da, daje jim celo podpore.1) Ti zadnji dogodki se vrše že po kodamijisikem: ''kongresu. Po ustanovitvi »Piroletara« im ipo mastopu1 obelh političnih strank so namreč spori dosegli takšno silo, da sta se nemška stra n k a in d u n a j s 'k a ik o m i s j narodnostni dobiček, za Nemce pa naroldimostno izgubo. T o r e j n e (k i n aci on a J i iz e im je na obeh straneh — kateri je pravičnejši, pravijo fakta sama. V tem je češko stališče skoro pre-močino. Naravno je, da je to narodno čutenje, ta notranja zavest narodne različnosti morala Cehe vedno naganjati, da so to različnost i na zunaj izrazili. (Posrečilo se jim je po- dolgih ‘bojih, da so bili priznani od Internacionale kot s a m o s t o> j; n a p o 1 i t i č n a stranka; preostajalo je še, da se izrazijo: tudi na strokovnem polju. To stremljenje po tem izrazu različnosti je seveda podpirala i naklonjenost Čehov za f ed er a 1 i1 z e m. Izraz te naklonjenosti je pa sicer tudi bilo politično osamosvojenje. — Ta naklonjenost kajpada izvira i v narodnostnem čutenju, i poglavitno v drugem1 važnem pr Vku: v č e š k i t r a d1 i e i j i in i z k 1 j u č-:n o s t i1 češlk eig a življenja. Vse češko življenje je notranja zaključena celota. Čehi so politično, socialno', gospodarski, 'kulturno svoji. Centralnem je vnanja forma, ne pronikajoča v notranje češko življenje. 'Češki stiki z Dunajem: in ostalimi deli Avstrije so čisto zunanji in1 nimajo nič bistveno skupnega s češkim življenjem. Vsa češka tradicija je taka in na zunaj se odbija v sporu proti Dunaju, ideja! bi, tudi v izključno f o r m a 1 n e m, o r g a-n i izaci j sik e m sporu. Cehom, vsemu češkemu narodu, v vsem narodnem: bojni gtlavno gre le za central Mično formo, kot češkim socialistom. In v tej tradiciji se je razvijalo češko delavsko gibanje. Kalko naj’ ne bi imello liistega značaja! Ali se je sploh mogoče čuditi tej stvari, ne videti v nji naravnega in nujnega bistva čeških razmer ? Le slepci in ignoranti ne morejo tega videti. In češko delavstvo je vsled nekega oportunizma primorano, da je tako kot njegova buržoazija. Zoper njo naj se bori. Ona je pa tako zagrizena v svoje tradicijsko, izključno nacionalno življenje, v katerem se delavstvu ni mogoče uspešno bojevati, nego le, če vnikne vanj in si prizadeva v njem' dzvesti svoj program. B,aš zato, ker je češko delavstvo poizkusilo prodreti to notranje življenje, to narodno izključnost s svojim internacionalizmom, resničnim in formalnim, je bilto proti njemu iz tat izteptano narodno delavsko gi- banje. Z drugimi besedami povedano, vsako delavsko gibanje najbolje deluj e za svoje cilje v svojem narodu in samo v svojem' n a ro du. Le tako more skupna stvar socializma imeti uspeli. Ta tradicijska izključnost češkega življenja, podpirana od odpora p roti dunajskem u u r a d: n e m u cen.tr a 1 i zrnu, ki je bil vedno največji sovražnik tudi' češkega delavskega .gibanja, je naravno povzročala v češkem delavstvu n a 'g n e n j e k f e d e r a 1 i z m u in 'k n j e g o v i m te ž n j a m p o politi č-n em in torej tudi strokovnem osamosvojeni u. Tema principi e ln im a razlogoma za češko stališče se je pridružil še tisti, ki iga češki socialisti navajajo: nemožnost češke stranke, če nima za seboj močne strokovne organizacije. Njeno delavnost bi ,gotovo to oviralo in v s 1 e d t e g a , 'b i trpela i stvar socializma. To so trije načelni razlogi, ki se zdijo močnejši, nego tisti močni nemški razlog, ki se tiče seveda le forme organizacije, ne pa načel1: razlog, da bistvo strokovnih organizacij zahteva, da so enotne v isti državi, da se drugače ne morejo uspešno iin enotno bojevati proti izdinuženemu kap it alki. Nemško stališče je seveda 'enostavno; praktično, samoobsebi umevno — zlasti za onega, kdor nič ne ve o Avstriji. In večina tistih, ki so v Kodanju odločali, v resnici niso nič vedeli o razmerah pri nas. Zato je bila tista Obsodba tako enomiselna, pa tudi tako — slaba, šibka, nevzdržljiva. Kaj čudno je, da Čehi niso mogli na kongresu svojega stališča dovolj podpreti. Govorili so le o onem tretjem razlogu za svoja stremljenja in podpirali to iz očftamji (proti dunajski komisiji zaradi nacionalne .prizadetosti. Toda to so bili gotovo slabi razlagi. Kako nesocialistično s e je moralo videti, p r e-ip i r a t i se :za denar, prispevke za stavke, :za službe urednikov in uradnikov! Glede tega se vendar tudi narodnostne touržoazije morejo sporazumeti! In vendar so Čehi pred kongresom grozili, da že pokažejo, kdo je tisti šovinist v celem sporu, da postanejo iz Obtožencev obtožite®! V celoti se tedaj bistvo spora ni dovolj osvetlilo Internacionali. Priznati je treba, d'a do velike mere to ni bilo niti mogoče. Delegat posl. A. Neimec je sicer omenja! češko izključnost im tradicionalno nasprotstvo proti centralizmu, toda v Internacionali ga je jedva kdo mogel razumeti. Kongres in morda niti oni, ki so se bojevali, si niso dovolj predočili, da ne gre tu za formo organizacije, marveč za delo pojmovanje narodnostnega vprašanja v socializmu. Ko bi bi/la Internacionala piav razumela razvoj tega problema v Avstriji, ko ibi češki socialisti pokazali, kako se ipojavlja nacionalno čutenje pri Nemcih in kako pri Čehih (praktičnih primerov smo gori dosti navedli), potem bi (bilo šele mogoče Odločevati. Po posledicah cele sodbe se lahko'le reče, Ida metdlnarddni socializem istotako mi mogel razumeti nacionalnega vprašanja, kakor se je ob njega rešitvi razibil avstrijski socializem. Torej moramo čakati, -dokler se v Internacionali ne porodi nacionalni revizionist, pokaže na nepriznane dobre t e ž n j e č eš k i h n a cio n a 1 n i h reviz i o m i s t o v i n osvetli n a c i o n a 1 n i, odnosno (morda nevede) šovinistični marksizem nemško-aivst rij ski. V tej situaciji bi bil slep tisti, ki ne bi vedeli, da Čehi ne od-jenjajo in ne morejo odjenjati. Saj stoji na njih stališču vsa njih tradicija in ekzistenca. 'čudimo se le zaslepljenosti dunajskih krogov, da ne vidijo ni prvega niti drugega niti tretjega razloga češkega stališča, lin isporalzuim Ibi bil vendar tako lahek in je dan sam od sebe, po avstrijskih razmerah, po razmerah v politični organizaciji. Edini možmi izhod je posnemanje politične organizacije avstrijskih socialistov tudi za stroke: s f e d e r a 1 i z i r a n j e strok, kakor je bila s f e d e r a 1 i z i r a n a cel o a v-strijska stranka. Bila bi centralna federali-s t ič n a ko'm i s i j a (federalistično sestavljena) in pa d e ž el -n e n a r o d n e k o m i s i j: e, kolikor toliko samostojne. Tako bi si postale 'narodnosti enake, nobena ne bi nadvladovala, in enotnost :i ma široki podlagi bi ibila ohranjena. O drugih strokovnih akcijah bi se pa sporazum lahko dosegel1 samposebi. Drulgega izhoda iz strokovnih sporov ni. S tem bi seveda ne bili odstranjeni nacionalni' spori v socializmu sploh. Njih bistvo samo je takšno, da se dajo le omejiti in otopiti, ne pa odpraviti. To velja i za buržoatzijski i iz a socialistični svet. Saj so to v bistvu isti spori, kot nastajajo med posamezniki iz raznih individualnih metod mišljenja in čutenja. In niti najod-kritosrčnejše socialistično navdušenje ne bi moglo čisto odstraniti takih osebnih nesložnosti, ki so in morajo biti vedno direktna posle d iica in d i vidiualnos t i. VLADIMIR KNAFLIČ: Socializem in veda. Študija o problemih socializma, sociologije in politične ekonomije. Učenjake, ki se baivijo čisto objektivno s socialnimi probllemii, so nekoč imenovali1 katedlerske scucialSlsite. Ta naslov ni bili brez deniuntiantske primesi, 'safi1 je nekoč biti socialist pomenite toliko, kakor biti državi nevaren element. Teih predsodkov še vedno nismo rešeni, če tudi niso več tako priositreni. Vendar se nam pa še vedno zdi1 čisto verjetno, da prematranje socialnih probllemov ne more ibi'ti drugačno, kakor strankarsko pobarvano. Sociologija je mnogim še vedno- znanstveni sociiiaiiizem1, tega samega pa diele na .tri dele, na soaialnoMdemokraltičiniega., krščansko socialnega in socialno4i!berailnega! To je vsekakor obžalovanja vredna zmeda pojmov, tembolj; ker trpi pod njio še druga znanost, politična ekonomija. Zgodovinsko raizilikujemio troje ved1: Najjstarejšo, politično ekonomijo al!i vedo o narodnem^ gospodarstvu; potelm utopični sodialiizam -in znanstveni sofcialilzem in končno* naljmlajšo, sociologijo. Politična 'ekonomija ugloitovi najprej g o s p o d a r s k a dejstva, 't. |j: vse :ono, kar človek stori, opustii, misl in pripravlja v s vrh o gospodarjenja bodisi za svojo osebo, driužiino ali večjo družabno skupino. TaJka veda o narodhem gospodarstvu opisu je ugotovljena gospodarska dejstva, njiihoive itepreimelmbe in njihovo zgodovino', (to je opisov allna [in primerijallna zgodbvina gospodarstva) skuša prodrelti1 v abstraktno bistvo teh gospodarskih dejstev iin 'ji'h raz 1 aga