108
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v. 26.
Meklenoborška vas.
(Konec.)
Streha je visoka in z zelenim mahom poraščena. Malo od hiše stoje gospodarska poslopja; staja za ovce, prostori za gosi, race in kokoši, potem svinjaki, kolar-mca, v kateri kmet izdeluje večino potrebnega orodja, kakor voze, pluge, brane in drugo drobnarijo, Blizo hiše je odprt vodnjak na kolo, z dolgim koritom, pri katerem napajajo živino. Po dvorišču, ki ga je skoro samo gnojišče, stoje vozovi, leže plugi, slone brane in in drugo orodje, in bolj v kotu je kup hoste za kurjavo.
Zadaj za hišo se širi vrt. Sadnega drevja je primeroma malo, a veliko je krompirja, boba, zelja, pa tudi tratine za pašo mladi živiuici. Samo ob okuih je ozek prostorček za navadne priljubljene cvetlice.
Stanovniki so z večine vitki, krepki ljudje in tem-nooki. Delavni so, jako trezni, in zato tudi v obče imoviti.x Najraje se ukvarjajo s konjarstvom in imajo jako lepe vprege. Več potov se je uže primerilo, da je kmetu, ko je gnoj na njivo peljal, ponujal konjski kupec po 800 tolarjev za dva para konj. Meklenoborci žive jako priprosto, vsi so zaverovani v delo. Pozimi in po letu ustajajo ob štirih; uajpreje oskrbe živino, pozimi potem mlatijo pri luči do belega dne. Poletu gredo ob petih, ali vsaj ob šestih na polje. Zjutraj prinese gospodinja eno mlečno jed in zabeljen krompir na mizo; gospodar in družina jedo vkup iz ene in iste sklede. Kedar je veliko in težkega deia, dobivajo delavci tudi malico, to je, kruha s putrom namazanega, pa žganja. Ob dvanajstih se vrnejo s polja, in posedejo okrog mize. Gospodinja jim prinese eno mlečno jed ali navadnega močnika, zabeljenega krompirja ali cmokov, prekajenega špeha ali slanikov. Ob eni uže gredo na polje; tudi popoludne dobe malico. Zvečer, ko je živina nakrmena, sedejo k večerji, potem gredo koj spat, da se dobro na-spe in spočijejo. V gostilnico zahajajo navadno edino le ob nedeljah zvečer. Dobijo se prav velike vasi ob velikih cestah, a nimajo prav nobene gostilnice.
Tudi mekleuoborška kmetska mladina ima nekatere veselice. Vsa vas hodi na te veselice, letos v to, drugo leto v uuo hišo. Najimenitnejša veselica so doženki, vesele se jih celo leto. To veselico prirede kmalu po žetvi in traje od nedelje popoludne do jutra v sredo. Poglavitna reč je ples. Veža je plesišče. Za jed in pijačo si zlože, to je za žgauje, pivo, bel kruh, puter, sir in slanike. Tej podobna je druga veselica, ki jo prirede na pustni večer, ali malo popreje. to je o tistem času, ko je snopje uže omlačeno. Tudi to veselico imajo letos v tej, drugo leto v uui hiši. Pred to veselico hodijo veliki in mah hlapci z godbo po vasi in pobirajo gniati, klobase, puter m jajca. Pred vsako kmetsko hišo se ustavijo in zahtevajo nekaj v denarju, po 3—i tolarje, in nekaj v blagu, vzlasti dolgih in debelih klobas. Klobase in gujati obesijo na drog, ki je olepotičeu s pisanimi trakovi, in jih neso v tisto hišo, kjer je pripravljeno za veselico. Na to veselico prihajajo gospodarji in posli, pa gostje, jedo in pijo to. kar so bili nabrali ali še prikupili. Ostati ne sme nič, to se tako ve. Tudi na tej veselici je ples poglavitna reč, staici pa se raz-govarjajo ali kartajo.    Za delo se nikdo ne zmeni.
Malo veselico napravijo tudi spomladi, kedar gre živina vprvič na pašo ali kedar je krst. Kedar imajo mrliča, napravijo sedmino,   kakor mi pravimo.    Vzlasti
šumno obhajajo  ženitovanje,   po  premožnih   hišah zelo zapravljivo, tako da eno samo stane po 200—300 tolarjev. Meklenoborci so zvečine ponemčeni Slovani,  kakor znamo.
Vrtovi arabski in turški.
Slavni Rim je propadel, in divja krdela, katera so vdirala v Evropo, zbrisala so sleherni sled kulture ter tako uničila tudi vrtove. Ob tej dobi se je pa bilo uže vkoreninilo krščanstvo, in pod okriljem svete vere tlela je še stara kultura. Znanost se je umaknila v samostansko izbico, kjer je čakala ugodnega časa, da izide v široki svet, in tudi vrtnarstvo se je potisnilo za samostanske zidine, kjer so ga njegovale edino roke pobožnih samostancev. In še dolgo po selitbi narodov bili so samostani edina zavetja, kjer se je izgojevalo uresno rastlinje. Samostanci so v svoji samoti nahajali najlepšo zabavo v vrtnarstvu, in poleg tega se je uže bil gloooko ukoreninil običaj, lepšati cerkev in altarje z najlepšimi cvetlicami, in nje so morali samostanci sami izgojevati na svojih vrtovih.
Dokler je zahodna Evropa tičala v mrtvilu, ostal je vzhod še vedno svež. Selitba narodov je prizanesla vzhodnim krajem, tu je vrtnarstvo še vedno cvetelo, in od todi je kultura drugi pot prodrla v Evropo, toda z mnogo manjim vspehom kot prvi pot. V tem vedno svežem vzhodu se je vzdignil duhovit narod, poln ukusa in ljubezni do lepote. Bili so to Arabci, . ki so razvili zastavo verskega fanatizma, ter so sa narinili kot dediči nekdanje rimske države. Na en mah so osvojili severno Afriko, stopil; na Španjsko, osvojili Sicilijo, dolenjo Italijo in vso Levanto, ter so postali gospodarji sredozemnega morja. Arabci so bili vsi živi, ter so s svojim duhom in delom pomladili vse kraje, kamor so dospeli. Gospostvo arabskih kalifov je šlo od Indije pa do Španjske. In v tem ogromnem oblastvu je oživela \i novega znanost in umetalnost, obrt in trgovina, gospodarstvo in vrtnarstvo. V 8. stoletju se je vzdignil Bagdad, ta bajna prestolnica arabskih kalifov, do znamenite višine, in ob kraljevi palači so se pojavili naj-krasneji in najukusneji vrtovi, kar jih je videl vzhod. Pesniški duh arabski se je oprijel z osobito ljubeznijo izgojevanja cvetličja, in zato so zbirali na arabskih vrtovih vse najlepše cvetlice, ki so rastle na vzhodu. In kamorkoli se je razširila arabska moč, povsodi so na-vstajali vrtovi, urejenim z onim istim ukusom, ki so ga bili razvili v Bagdadu. Taki vrtovi so bili v severni Afriki, na Siciliji in na Španjskem.
(Konec prihodnjič.)
109