PRO CARiNTIAM
Pod naslovom “ Titova izgubljena bitka ” so avstrijske “ Salzburger Nachrichten ” objavile 14. oktobra t.l. članek o volitvah na Koroškem. Naš dopisnik Peter Klemenčič odkriva v zvezi z njim zaključke, ki so vredni, da jih premislijo končno že tudi Avstrijci.
T3RAV nič ne zamerimo Avstrijcem, če se radujejo A nad porazom filokomunistične ‘ ‘ Demokratične Fronte ” (OF) pri volitvah na Koroškem 9. oktobra. Toda radost nad‘‘Titovo izgubljeno bitko” je kaj slabo prikrit napad na koroške Slovence in slovenski narod kot tak, napad na krščansko ljudsko stranko, ki je bila ustanovljena tik pred voiitvami z nalogo organizirati In povezati nekomunistične koroške Slovence. Iz omenjenega članka je prav lahko razbrati, da je Avstrijcem vsaka slovenska organizacija, filokomunistična ali protikomunistična, trn v peti. Njih srd se ne obrača proti Titu, temveč proti slovenskemu narodu.
Kaj je podžgalo “ Salzburger Nachrichten,” da so tik po volitvah sprožile protislovensko gonjo ? Prav gotovo dejstvo, da na Koroškem še obstojajo koroški Slovenci, navkljub nasprotnim trditvam tega lista. S tem se list postavlja v isto vrsto z vsemi šovinističnimi avstrijskimi germanizatorji, ki so imeli dostojnega zastopnika tudi v avstrijskem nacizmu, časopisu ‘‘ Salzburger Nachrichten je gotovo žal, da Hitler ni dal povsem pobiti ali preseliti ostanek koroških Slovencev, ki ga niti ” naj liberalnejša ” avstro-ogrska in avstrijska predvojna manjšinska politika nista mogli uničiti. List si na vsak način prizadeva spremeniti koroške Slovence v ‘‘ vindišarje,” njihov jezik pa v “ vindiš ” narečje. Hoče vedeti, da je poraz krščanske ljudske stranke 'povzročila “ popoipa odvrnitev koroških Slovencev od vsake narodno-slovenske politike.” Dalje trdi list, da je zaman napor tistih, ‘‘ ki se skušajo upirati nezadržnemu razvoju, ki ustvarja iz slovenskega narodnostnega dela avstrijsko obmejno ozemlje, ki sicer še govori vindisarsko, nima pa s slovenskim narodom onkraj Karavank, razen tega oddaljenega jezikovnega sorodstva, narodno ali kulturno ničesar skupnega.” Prav hvaležni smo za to pojasnilo. Vendar bi prisodili listu toliko odkritosrčnosti, da bi razložil pojem ‘‘ nezadržnega razvoja.” V času napredka demokratične ideje in metamorfoze včerajšnjih nacifašistov v patentirane demokrate, pa je treba tudi ‘‘poboj naroda” (genicide) poviti v lepe besede o nezadržnem (verjetno spontanem) razvoju. Ali morda mislijo ‘‘ Salzburger Nachrichten,” da je med kulturnim in fizičnim uničenjem naroda kaj dosti razlike ?
Preveč časa in prostora bi izgubili, ako bi hoteli podrobno opisati avstrijsko režijo tega nezadržnega razvoja, ki je iz 119.000 Slovencev na Koroškem v 1.1870 (po avstijskem štetju) ustvarila največ 20.000 " vindišarjev ” v 1.1949 (po ‘‘ Salzburger Nachrichten ”). Le kako si moremo potem razlagati dejstvo, da je Hitler še 1.1,942 hotel preseliti 13.000 Slovencev samo iz okolice Celovca? Ni dvoma, da so bili Slovenci v teku stoletij izpostavljeni najbrezobzirnejši germanizaciji, katere višek je bila nacistična doba v Avstriji. Ne moremo pa storiti Avstrijcem te usluge in zvrniti vso krivdo izključno na naciste. Takih ‘‘nacistov,” ki so stremeli za uničenjem koroških Slovencev in Slovencev sploh, je bilo v Avstriji vse preveč. " Poštenih ” Avstrijcev je bilo v tem vprašanju bore malo in jih še danes ni veliko, vključno KPö. Ni samo slučaj, da je bila med okupacijo v Sloveniji med pripadniki Gestapa velika večina Avstrijcev. ‘‘Salzburger Nachrichten” pa hočejo, kakor izgleda, to hvalevredno tradicijo nadaljevati.
. Tudi če bi bilo res, da se je velika večina koroških ^virž/BKvencev pri volitvah izrazila za Avstrijo, ne * sr^jWio pozabiti, da bi edina zasluga za tako
odločitev, kakor smo videli, pripadla vekovnemu terorju, ne pa ‘‘ ljubeči skrbi ” avstrijske države.
Slovenci si želimo trdno, protikomunistično in demokratično Avstrijo, ki bi slonela na etičnih in moralnih principih izhajajočih iz gornje predpostavke. Prva naloga take Avstrije bi bila spoštovati manjšine, ne pa jih “ par force ” hoteti izbrisati. To gotovo ne bo pripomoglo k dobremu sosedstvu, ne sedaj in ne v prihodnje. Nočemo danes razpravljati o eventualni priključitvi slovenske Koroške k Jugoslaviji. Opozoriti hočemo Avstrijce le na to, da slovenski narod budno spremlja razvoj na Koroškem in da so mu dejstva glede tega koščka slovenske zemlje znana. Se v preteklem stoletju je bila Koroška slovensko kulturno središče, obrobna pokrajina, ki je živo in prenavljajoče posegla v centralno slovenstvo okoli Ljubljane Gosposvetsko polje. Žila, so nam svetinje, tla kamor sega najstarejša slovenska zgodovina. Gotovo se nočemo sklicevati na zgodovinsko pravo (kajti potem bi bil tudi Dunaj naš), toda prav smešno se nam zdi, da hočejo Avstrijci spremeniti današnjo slovensko Koroško v ‘‘ terra austrianissi-ma.” Slovencem se pri najboljši veri ne more očitati imperializma, o Avstrijcih pa kaj takega ne moremo reči, saj so si hoteli priključiti še ‘‘ Uber-krain ” in “ Untersteiermark ” do 5t. Vida pri Ljubljani, oziroma do Zidanega mosta in Litije. Recimo, da je bilo to v dobi nemškega rajha in nezadržnega razvoja nemške ideje in ekspanzionizma. Globoko pa smo uverjeni, da mnogo Avstrijcev še danes goji take nade. Odkrito nam je žal, da jih bomo morali razočarati, sedaj in v prihodnje. Slovenski narod se ne bo umaknil s svoje zemlje. S tem pa ni rečeno, da si ne želimo ])rijateljakega sožitja z Avstrijo. Nasprotno, kot zagovorniki Združene Evrope smo si na jasnem, da bo treba tudi z Avstrijo in Avstrijci živeti v miru in prijateljstvu. Do tega ne bomo prišli tako, kakor mislijo ‘‘Salzburger Nachrichten.” Naše geslo je : ‘‘ Vsakemu svoje.” Želimo, da urede Avstrijci svojo državo kar najbolje in da premagajo gospodarske in politične težave, ki jih tarejo kot posledica Anschlussa, vojne in okupacije. Pozivamo pa jih obenem, da vzemo pamet v roke in resno premislijo svoje stališče do slovenske Koroške in slovenskega naroda, ker se doslej še niso priborili do objektivnega presojanja teh vprašanj. Je nekaj popolnoma drugega razpravljati o koristnosti ali nekoristnosti delitve Koroške v gospodarskem oziru, kot pa zanikati, da žive na Koroškem Slovenci in vrhu tega trditi, da ti nimajo ničesar skupnega s slovenskim narodom onkraj Karavank. Prav smešno je tudi ponovno slikati na steno pošast “ panslavizma,” ki ga v tej obliki, kot si ga zamišljajo " Salzburger Nachrichten ” nikoli ni bilo. O tem bi jim zelo priporočali prebrati Gapkove ‘‘ Pogovore z Masarykom,” ob katerih bi jim v tem vprašanju postalo marsikaj jasno, kar jim verjetno danes še ni.
Če se vrnemo še enkrat na kulturno pripadnost koroških Slovencev, moramo pojasniti nevednim, da imajo koroški Slovenci svojo posebno kulturo, ki je del slovenske in slovanske kulture, ta pa zopet del evropske kulture. Ne moremo sveda preprečiti ‘‘ Salzburger Nachrichten,” da trde, da je kultura koroških Slovencev avstrijska kultura, prav kakor nam one ne morejo preprečiti, da začnemo trditi, da je avstrijska kultura del kulture afriških črncev. Vsakomur pa bi bilo takoj jasno, da je tako početje absurd.
Slovenci imamo dobro voljo živeti v prijateljskem sosedstvu z Avstrijci. Želimo pa, da se ti ne odmaknejo vse preveč od stvarnosti ter koroškim Slovencem priznajo obstoj, mesto in pravice, ki jim gredo kakor vsakemu drugemu narodu na svetu. Za uspeh ali neuspeh slovenskih strank in
slovenske misli na Koroškem pa naj navedejo prave vzroke. “ Salzburger Nachrichten ” še vprašujemo, če so si za svoje načelo prisvojile tisto Hobbesovo : “ homo homini lupus.”
Peter Klemenčič
★ ★ ★
BESEDA SLOVENCEM
Na slovenski narodni praznik 29. oktobra letos sta Plenum in Izvršni odbor Slovenske Pravde objavila pismo slovenski javnosti opozarjajoč jo na sedanji položaj, ki ga imata slovenski narod in Titov režim na mednarodni pozornici. Zaradi dolžine pisma objavljamo le nekaj odlomkov :
Ko v svobodnem svetu zasledujemo razvoj položaja v Jugoslaviji, vse bolj opažamo, da ga številni zapadni demokratični činitelji pojmujejo enostransko. To dejstvo se je prvič pojavilo že med drugo svetovno vojno pri zapadnih demokracijah, ko jugoslovanski politični predstavniki niso uspešno raztolmačili položaja svetovni demokratični javnosti. Ugotovitev tega nam narekuje v prvi vrsti, da tej javnosti stalno in vztrajno predočujemo resnico o strahovladi v Jugoslaviji in opozarjamo na moralne in stvarne obveznosti, ki jih imajo svobodni zapadni narodi in njihove vlade do zasužnjenih narodov onstran železne zavese.
Priča smo nerazumljivim težavam in zapostavljanju, ki so ga deležni Slovenci v Trstu, pod Italijo in Avstrijo, in to vkljub vsem pravnim obveznostim in svečanim obljubam. Zato je naša velika dolžnost, narodna in moralna, da pred svetom javno, dosledno in neprestano jjodpiramo napore tržaških, goriško-beneških in koroških Slovencev ter iščemo med demokratičnimi narodi prijateljev in zagovornikov, ki bi pred mednarodnimi forumi podprli slovenske naravne pravice.
In slednjič ni mogoče iti mimo tragičnega dejstva, da smo Slovenci, kot samobiten in živ narod, še vse premalo poznani v demokratičnem svetu. Ni dovolj, če o nas ve ta ali oni politik ali vlada. O nas mora vedeti, nas mora poznati in o nas mora računati demokratična zapadna javnost. Ne samo kot o pripadnikih Jugoslavije, ampak prav in najprej kot o Slovencih, o strnjeno naseljenem, politično živečem, kulturno delujočem, demokratičnem narodu, narodu sredi Evrope.
Delo pa, da sebe utrdimo pred svetom kot samobiten narod, da jjodpremo napore obrobnih Slovencev in da svetu prikazujemo resnico o režimu v domovini, je odvisno od vsenarodnega in vsestranskega delujočega slovenskega narodnega predstavništva v tujini, ki ne bi imelo zaslombe le v vsej emigraciji, ampak bi dobilo jio svoji miselnosti, dejavnosti in sestavi zlasti vso moralno podporo nekomunističnih Slovencev doma in kjerkoli ze bivajo. Tega pa ni mogoče doseči, če ostanemo pri tem kot je danes. Delo, ki je za Slovence tako nujno, zahteva enotnega nastopa. Pozabiti moramo na politične razlike iz preteklosti, združiti moramo vse sile na narodni osnovi, sicer bomo zajiravili vse prilike, da uvrstimo slovenske jiroblcme v probleme svetovne demokracije.
Nekateri člani Narodnega odbora za Slovenijo so v neki meri poskrbeli za del emigracije. S tem pa se vsa zaznavna dejavnost neha in težko odvrnemo domnevo, da je morda prenehal obstojati. Tu stoji mo predkritičnim problemom, da bi rabili vsenarodno in delujoče predstavništvo, a obstoja praznina. Nedelo celo vzbuja domnevo, da so člani Narodnega odbora popolnoma obupali nad slovenskim položajem in vidijo bodočnost le v emigraciji in tujini. Potem postane nemogoče, da bi bili v narodnem odboru, ki mora delovati za ves narod. Sedanje stanje glede narodnega predstavništva vzbuja precejšnje nezadovoljstvo med emigranti. Za snovanje sedanjosti in bodočnosti, v tako izrednih časih kot so današnji, ni mogoče iskati kriterija v preteklosti jircd porazom in revolucijo.
Prav gotovo ni v naši moči, da bi neposredno vplivali na razvoj svetovne politike. Toda kolikor je v naši moči in celo edino v naši moči, to lahko storimo in moramo storiti !
Zato je Slovenska Pravda, enako kot mnogi drugi ugledni posamezniki in politične skupine, kmalu po svojem nastanku 29. oktobra 1947 sprožila to vprašanje in postavila zahtevo po ustvaritvi slovenskega narodnega predstavništva po podobnih vidikih, ki so sc jih pri svojem snovanju držali domala vsi slični odbori, ki so bili v zadnji dobi osnovani v svobodnem svetu; zlasti še, ker si niti ena politična skupina ni pridobila na demokratičen način in po svoji dejavnosti takšnih pravic, da bi mogla imeti prednost. Odločno zahtevamo, da bodi slovensko narodno predstavništvo zares idejno prečiščeno in to v etičnih, političnih in socialnih ozirih. Danes stoji Narodni odbor za Slovenijo v svobodnem svetu domala praznih rok, premagan od preteklosti . . .
Smatramo, da je prišel čas, ko teh problemov ni več mogoče obravnavati samo v pismih in za zaprtimi vrati, saj v štirih letih emigracije na ta način nismo prišli nikamor. Zato postavlja Slovenska Pravda to vprašanje pred slovensko begunsko javnost, pričakujoč, da bo sleherni begunec kritično in poln odgovornosti presodil težo tega vprašanja in po svojih močeh storil, da bo vprašanje čimprej in splošno zadovoljivo rešeno. Storimo vse, da bo v slovenski emigraciji prišlo do vsenarodnega, nadstrankarskega mišljenja in delovanja, da bomo strpni drug do drugega in združeni prav izpolnili zahteve sedanjega časa !
★ ★ ★
JAVNO MNENJE
Navijte ure !—Cenjeni g. urednik ! Dovolite, da pripomnim k Organizaciji narodne demokratske mladine v Trstu, katere občni zbor ste omenili v 31. štev. Vašega lista. Ob jx>ročilu v “ Demokraciji ” o tem občnem zboru sem dobil namreč močan občutek, da se je mladini tam v Trstu pred tridesetimi leti ustavila ura. Tako isanjave so izjave govornika o slovanstvu in jugoslovanstvu. Upam le, da bo mladina kljub razumljivemu idealizmu opustila sanjarjenja o gradovih v oblakih, pa ujela sedanji čas in trdna tla pod nogami. Sicer bo vse skup le ena izmed organi-začij, ki nič ne škodijo, koristijo pa še manj. Skoda bi bilo, da bi tako mladina v Trstu, kjer uživajo Slovenci formalno demokracijo, z bobnečimi frazami zapravila priliko, da dokaže, da so Slovenci zavedni in zmožni samostojnosti. N.G.
Za Slovence ni bilo prostora “ pri kaši — Uredniku Klica Triglava 1 V roke mi je prišla naslednja statistika, ki kaže, koliko je bilo v nekaterih beograjskih ministerstvih leta 1932 zaposlenih srbskih in nesrbskih uradnikov.
V ministerstvu za notranje zadeve je bilo od 127 uradnikov 113 Srbov; v ministerstvu za zunanje
zadeve je bilo od 219 uradnikov 180 Srbov ; inmisterstvo za pravosodje je imelo od 137 uradnikov 116 srbskih ; v ministerstvu za prosveto pa je od 156 uradnikov sedelo kar 150 Srbov. Ostanek je bil izpopolnjen s Hrvati in Slovenci. V odstotkih bi bilo 87% Srbov in 12.5% ne-Srbov.
Skoda, da niso znane tudi številke iz Predsedstva skupščine. Predsedstva senata in Predsedstva vlade, iz Maršalata in Ministerstva dvora, Glavne kontrole in Državnega sveta ter iz Ministerstva vojske. Verjetno bi bile številke še bolj zanimive . .
Vprašam : kaj so vendar rekli na to oni slovenski ministri in slovenski politiki, ki so tedaj pridno podpirali beograjski režim? So kaj ukrenili? J.I.
Opustimo šale na račun SNO.—Klicu Triglava ! Zadnje čase berem v vsaki številki najmanj petkrat o Slov. narodnem odboru. Nočem biti niti poli-tikar niti politik, kakor tudi ne mislim nastopati kot zagovornik SNO ali obratno. Soglašam s pisanjem lista, da Slovenci v tujini potrebujemo in moramo imeli delavno narodno predstavništvo, ki nas bo predvsem povezalo v naši največji dolžnosti : predstavljati narod pred tujino. Sem zato
tudi mnenja, da mi je potem vseeno, ali bo tisti, ki bo delal, klerikalec, liberalec, socialist, radikal, demokrat itd., samo da bo delal in to slovensko ter za Slovence delal. O tem je potrebno prepričati in povedati vsem Slovencem s člani NO vred. toda ne na način, ki sliči pisanju našib časopisov v “ lepih predvojnih časih.” Tisto o “patricijih”
(29. in 31. št.) ter o ‘‘ paševanju ” in ono o “ glavah v pesku ” odn. ‘‘ pesku v glave,” potlej pa še ona šala ob pivu “ Iz naših dni ” (v 30. št.), so nezrele stvari, ki zadevi nič ne koristijo, pa čeprav se kdo smeji ob njih. To spada res k pivu, ne pa v politiko.
V št. 31. piše pod ‘‘ Razgledi ” o SNO in njegovi ustanovitvi g.S. Nočem reči, da vem dovolj ali celo vse o nastanku in delu SNO-ja, morem pa dejati, da po tem članku res ne vem dosti več, čeprav lahko mnogo sumim. Toda kdor le sumniči, iiič ne ve. člankar pravi, da se vsak lahko čudi " kdor pobližje pozna prevzemanje oblasti po NO-ju v Ljubljani prve dni maja, zlasti pa 5.maja 1945 ter kako je to izgledalo za kulisami.” Ker pa bi se rad tudi jaz čudil, naprošam člankarja, da iznese dejstva na svetlo. Ako pa tega iz takin ali drugačnih razlogov še ne more, potem pa je boljše, da tudi namigavanjc opusti.
Češki begunec o
Bodimo si na jasnem. Hočemo delovno narodno predstavništvo in s tem, mislim, se bo soglašala večina či ta tel jev in dopisnikov KT. šale pa pustimo za k vrčku piva (cvička na žalost v tej nesrečni deželi ni !).	Stefan G.
Kralj Peter ne bi rabil reklame . • . — Zadnje leto stalno berem, da kralj Peter potuje; zdaj je na oni strani Oceana, zdaj v Londonu, potem v Parizu, nato v Švici, zdaj na francoski rivieri, potem v Benetkah in Rimu . . . Vsiljuje se mi misel, ki je ne morem zamolčati : kaj če bi Nj. Veličanstvo rajši del denarja, ki ga porabi za takšna luksuzna potovanja poklonil bolnim in študirajočim beguncem ter invalidom in starim ljudem ? Koliko dobrega bi storil in nič ne bi bilo treba delati reklame kanj in njegov povratek v osvobojeno domovino! Tudi ne morem pri njegovih potovanjih opaziti kakšne posebne politične misije, še manj pa rezultata.	D.P.
OP. UR.: Ponovno naprošamo vse dopisnike, da ne pošiljajo dopisov za ‘‘ Javno mnenje ” daljše od 290 besed, ker smo jih sicer prisiljeni krajšati sami.
D.P. TABORIŠČIH
V evropski izdaji ameriškega časopisa “ New York Herald Tribune ” je bilo objavljeno sledeče
pismo uredniku :
A /fORDA mi boste dovolili nekaj pripomb k
IVJL člankom ki jih je o DP-problemu napisal Donald Cook (uvodna stran, 29. in 30. junija ter
1.	julija). Hotel bi Vas opozoriti na dejstvo, da so bili vodje taborišča v Ludwigsburgu pred obiskom amerišk novinarske skupine pozvani na sestanek, kjer jim je bilo rečeno : ” Strogo je zapra-njeno, da bi se pritoževali nad čemerkoli, posebno i ad hrano.”
1.	Ni res, da Menarodna begunska organizacija (IRO) ‘‘ plemeniti um in duha.” To mišljenje izvira iz napačne predpostavke, da IRO dobavlja (v taborišča) ‘‘ hlme, knjige in revije.” Kaj takega, za kar naj bi poskrbela IRO, nismo mi nikdar videli.
2.	Ni res, da je “ fizično delo organizacije in uprave monumentalno.” Ne verjamem, da se je karkoli izpremenilo od septembra 1948, ko je neki ameriški svetnik zapisal v Vašem časopisu, da se osebje UNRRE, kakor tudi osebje njene sedanje naslednice IRO, sestoji iz " mešanice avanturistov, telefonistov in goljufov vseh narodnosti ” in da je ‘‘ za dvajset centov od vsakega dolarja vrednosti v hrani, ki jo je preskrbel širokogrudni Amerikanec, izginilo v skrivnih kanalih ...” (Evropska izdaja, 24. septembra 1948. v objavi poročila Associated Press-a iz Buffala, N.Y. Kot avtor te izjave je bil naveden Guenther Reinhardt, bivši nadzorni organ protivohunske službe ameriške armade).
3.	‘‘ Ohranjen je bil človečanski princip ...” Dejansko pa DP-ji zelo kmalu spoznajo, da so brez pravic. Ako se izgube njihove emigracijske listine (odnosno ako nekatere zainteresirane skupine
pomagajo, da se dokumenti izgube), izgube možnost emigriranja in so zaman vse pritožbe. Ako si želijo z delom izboljšati svoje materialno stanje, dajo s tem IRU samo še eno možnost več za črnoborzijanstvo. Nadurno delo ni plačano in za vsakega člana družine, ki za visi od njih, se odtrga 50 mark. To pomeni, da bi moral uradnik devete skupine, ki ima ženo in štiri otroke, biti obvezan, da plača IRU še za privilegij, da lahko dela. Biti bi moral dovolj neumen, da bi delo sprejel. IRO izobražuje DP-jevce na način, da so brez pravic in brez dolžnosti. Ako je s tem človečanski princip ohranjen in se vzgajajo dobri državljani, prepuščam g. Cooku, da presodi.
4.	IRU ni uspelo ‘‘ vzgajanje državljanov za narode na zemeljski obli.” Vzrok temu je, da narodi nočejo državljanov. Medtem ko je po prvi svetovni vojni novo ustanovljena država čehoslo-vaška sprejela 6.000 Rusov brez kakršnihkoli pogojev, jim dala 2.343 šolskih štipendij in ustanovila za te ljudi posebno univerzo, vidi sedaj večina držav v IRU v glavnem dotok delovne sile za najslabše posle. Z DP-jevcem se ne postopa kot z državljanom, marveč kot z novo, spretno obliko sužnja—spretno v tem, da se DP prostovoljno podvrže suženjstvu. Komisije pazljivo pregledujejo mišice, zobe in noge. Intelektualci so po večini odbiti brez vsakega pregleda. Kadar časopisi vseljeniških držav pozdravljajo DP-je z besedami
kot ‘‘ človečanstvo, demokracija, dobrosrčnost,” bere vsak DP namesto tega ‘‘ business ” (trgovina) ali bolje “ brezobziren business.”
5.	čutim se dolžnega, da kar najodločneje protestiram proti besedam g. Cooka : ‘‘ malo je političnega čustvovanja, kajti politika je pomenila za te ljudi samo nadlogo, še zdaleč niso inteligentni državljani, so pa pripravljeni zavzeti svoje mesto v tuji družbi.” Izvor te zablode je v dejstvu, (ia niti g. Cook niti kdorkoli drugi ne poskuša ločili med DP-jevcem in političnim beguncem . DP-ji so bili v večini razseljeni in se nočejo ali pa se ne morejo vrniti. Politični begunci, hrbtenica odpora proti komunizmu in vodeča sila evropske demokracije, pa so bili prisiljeni zbežati, pusteč za seboj vse, ker so odbili, da bi demokratski ideali bili udušeni v njihovih dušah in dejanjih. Mar g. Cook predpostavlja, da je ta vernost izginila s prestopom preko meje ? Lahko je gotov, da bi resnični politični begunci bili navsezadnje boljši državljani kot pa trije milijoni Francozov ali Italijanov ali 50.000 Angležev ali gotovo število Amerikancev (menim domače komuniste).
Kako slabo se morajo begunci počutiti po vseh nečlovečanskih in nedemokratičnih besedah in dejanjih ! Ne da občutijo osebne težave tako težko. Toda oni vedo, da dokler resnično človečanstvo in demokracija ne postaneta vodeče sile ne samo med narodi ampak tudi med državljani sveta, Zapadni Svet ne more računati, da bo preživel borbo z Vzhodom, vkljub svoji materialni premoči. Masaryk je rekel : ‘‘ človečanstvo prevladuje ! ” Toda ne pozabite, da mora človečanstvo obstojati, če hoče prevladati. ’ ’
LAKE SÜCCESS.—16 emigrantskih voditeljev iz desetih dežel Vzhodne Evrope je zaprosilo Glavno skupščino OZN, da izvrši preiskavo v teh deželah in podvzame potrebne ukrepe, da se ponovno vzpostavijo svoboda in človečanske pravice. Ornenjone dežele so sledeče : Bolgarija, čeho-slovaška, Estonija, Letonija, Litva, Madžarska, Poljska, Ukrajina in Jugoslavija.
WASHINGTON. — Namesto g. Cavendish Cannona je bil imenovan g. George Allen za novega ameriškega veleposlanika v Beogradu. G. Allen je bil doslej pomočnik ministra za javne zadeve in je organiziral ruske oddaje ‘‘ Glasa Amerike,” ki jih je ŠSSR z motnjami onemogočila. Pred tem je bil poslanik v Perziji in to v dobi sovjetsko-iranske napetosti, ki se je končala z umikom sovjetskih čet.
PRAGA. — Po novi uredbi morajo katoliški nadškof Beren in drugi visoki cerkveni dostojanstveniki priseči lojalnost komunistični vladi v čehoslovaški. Cerkev je poslala vladi protestno spomenico, v kateri zahteva polno svobodo delovanja.
LONDON.—Anglija bo podelila državljanstvo 6-7.000 tujcem vsako leto.
BEOGRAD — Novo razmerje med funtom in dinarjem je £1 za 140 Din.
KOMINFORMISTICNA AKCIJA NE USPEVA
—poročilo našega posebnega dopisnika—
^vD SREDINE septembra je vidno delovanje kominformistov v Jugoslaviji ponehalo, tako da je bilo kaj malo slišati o njihovem obstoju sploh. Prenehale so vidnejše sabotaže, ni pa bilo večjih spopadov s kominformističnimi gverilci, kakor se je pričakovalo. Vsi znaki kažejo, da se ti partizani od septembra dalje niso okrepili, ali pa so se zelo malo pojačali. Bilo je nekoliko spopadov na jugoslovanski severni meji in v Slavoniji, vendar pa so bile to le policijske akcije zelo malega obsega, ki so se navadno končale z uničenjem malih kominformističnih skupen, od katerih je večina štela 5-8 članov. Črnogorska skupina je, kot iz-gleda, popolnoma neaktivna, medtem ko so nekoliko bolj aktivni kominformistični partizani v Macedoniji, čeprav tudi tam ni večjih akcij.
POLOŽAJ NA MEJAH
Kljub temu pa stanje v državi in predvsem na mejah ni tako mirno, kakor se to morda dozdeva opazovalcu v tujini. Obmejni incidenti so na dnevnem redu. Povročajo jih predvsem albanski graničarji. Vsi ti incidenti so dosegli svoj vrhunec z incidentom ob madžarski meji (vidi poročila časopisov 29. ali 30. oktobra, jugoslovansko noto madžarski vladi, jugoslovanski prostest pri OZN itd.), ki je imel za posledico delno mobilizacijo vseh letnikov od 30 let starosti in premike: edinic napram mejam, posebno madžarski, ki se dozdeva najbolj ogrožena. Stanje postaja kritično, tako, da človek ne ve, kaj bo sledilo sedanjim dogodkom. Vsekakor se lahko smatra, da bi Sovjetska zveza in sateliti radi pripravili Jugoslavijo k kakšni nepremišljeni akciji, ki bi jim lahko služila kot opravičilo za intervencijo. Seveda dokazov za to nimam.
VOJAŠKA PRIPRAVLJENOST
Važnost teh incidentov lahko najbolje presodimo po dejstvu, da je Jugoslavija končno javno vpoklicala nekoliko letnikov, čeprav so posameznike vpoklicali že popreje in čeprav niso letos jeseni odpustili letnikov, ki so odslužili svoj kadrovski rok. Omenil bi še, da se vsakega vpoklicnika
★ ★ ★
KRATKE VESTI
LAKE SUCCESS. — Politični odbor OZN je razpravljal o podpori, ki j’o nudita grškim gverilcem Albanija in Bolgarija. Predstavnika obeh držav sta to podpora zanikala. Aleš Bebler, ki je član odbora, je nato izjavil, da je albanska vlada docela izgubila smisel za interese albanskega naroda in se pridružila vzhodno-evropski zarotniški kampanji. Sovjetski član odbora Malik je odgovoril Beblerju in ga proglasil za prikritega izzivača in vojnega hujskača, na kar je Bebler dejal, da je to primer izrazoslovja, ki se ga Sovjeti poslužujejo proti Jugoslaviji že eno leto in pol.
WASHINGTON______Ameriška vlada se je odločila.
da proda Jugoslaviji nekaj prevoznih letal za trgovske posle. Vsako letalo bo stalo milijon dolarjev.
WASHINGTON.—Uvozna in izvozna banka je odobrila Titu 20 milijonov dolarjev posojila za nabavo rudarskih strojev. Poleg tega je USA dobavila Jugoslaviji stroje za jeklarno v vrednosti tri milijone dolarjev.
LONDON. — Pogajanja za sklenitev trgovske pogodbe med Anglijo in Jugoslavijo so na mrtvi točki. Trgovska pogodba bi morala obsegati izmenjavo blaga v vrednosti 200 milijonov funtov v teku petih let. Anglija je posodila Titu 35 milijonov dolarjev.
PARIZ. — Spomladi se bodo vršili skupni manevri britanske, francoske in italijanske mornarice v Sredozemlju.
BERLIN. — Predsednik prosovjetske nemške vlade je izjavil, da mirovne pogodbe s Sovjeti ne bo in da bodo sovjetske čete še nadalje ostale v vzhodni Nemčiji.—Pričele so se masovne aretacije protikomunistov.
LAKE SUCCESS—Politični odbor OZN predlaga, da sc do januarja 1952 proglasi neodvisnost Libije (Cirenaika, Tripolitanija in Fezan).
FORCHIES.—V Belgiji je pričel izhajati razmnoženi dvomesečnik “ SLOVENSKI GLAS.” Naslov časopisa je : Aumonier slovene, rue de la Station 8, FORCHIES, Ht., Belgium.
Naslov : Uredništvo KLIC TRIGLAVA—Miners’ Tisk tiskarne Johnson & AUsodd. 9. Market Street
opozori na ' Vojnom otseku,’ da je njegov ’ vojni raspored ” vojaška tajna ter da bo sojen po vojnih zakonih, ako bi ga komurkoli izdal. Dejstvo, da so se preteklega meseca vršili veliki jesenski manevri edinic Jugoslovanske Armije, je znano pač vsakemu, ker je bilo objavljeno v časopisih. Vendar pa je javnosti manj znano, da je namen teh manevrov bil ne toliko demonstracija, kot se je na splošno mislilo, t.j. ni bil toliko proti-manever proti pokretu sovjetskih divizij ob jugoslovanski meji, ampak predvsem priprava za operacije v slučaju napada s strani Kominformc in Sovjetske Zveze ter da so manevri krili koncentracijo edinic, ki so vršile utrdbena dela. V zvezi s tem so pojavlja nešteto govoric o obrambi jugoslovanskega ozemlja, med katerimi je najpogostejša ta, da ima sedanje vodstvo namen prepustiti usodi ogromen del jugoslovanskega ozemlja in umakniti se v bosanske gore. kjer naj bi obramba tekla na črti od Gorskega Kotarja preko Kolpe proti Bihaču in ob severnih obronkih Dinarskega gorovja do Črne gore, kjer bi z gverilskimi napadi nadlegovali okupacijske čete. O verjetnosti teh govoric ne morem soditi. Ako je namen jugoslovanskega vodstva vršiti frontalno obrambo, potem je omenjena možnost res edina, toda v tem primeru bi armada ostala brez prometnih zvez in bi bila glede dobave orožja, streliva, hrane in obleke, navezana na dobavo od zunaj. Verjetnejše pa je, da direktnega napada na Jugoslavijo ne bo. Omenim pa haj le, da se je v zadnjem času izvršila nekaka reorganizacija jugoslovanskih oboroženih sil, za katero j)a civilno prebivalstvo ne ve podrobnosti.
VSEM SLOVENCEM IN ČLANOM " SLOVENSKEGA DRUŠTVA V VEL. BRITANIJI !” Javljamo, da se bo v dneh od 24. do 27. decembra 1949 vršil božični sestanek v Londonu in vabimo vse člane, ki se nameravajo sestanka udeležili, da pošljejo prijavnice najkasneje do 30. novembra na naslov: ‘‘ Slovensko društvo,” 222 Wahn Lane, London, N.W.2. V prijavnici naj vsak naveda svoj točen naslov in katere noči v zgoraj navedenih dneh namerava prenočevati v Londonu. Prijavnici naj bo priložen £1 (en funt) ali pa neizpolnjen Postal Order iste vrednosti.
Naprošamo vse člane, oz. skupine članov, ki bi lahko s kako točko prispevali k sporedu božičnice in zabavnega večera, da nam to sporočijo radi lažje sestave programa.
Na zopetno veselo svidenje !
ODBOR.
Ne pozabi, da Tvoja sorojakinja in sorojak po bolnicah in DP-taboriščih ter študentovskih domovih v Evropi pričakuje Tvoje pomoči, ker si sam ne more pomagati. Podpri z malim darom, ako ne zmoreš večjega, ‘‘ SOCIALNI SKLAD 29. OKTOBRA ” ! Spomni se Tvoje zime v DP-revščini ! S tem boš storil mnogo in mnogi Ti bodo hvaležni !
Za Sklad sta darovala g. J.M. iz Woolfox Lodge-a 14/- in g. D.R. iz Wansforda 10/- ! Iskrena hvala !
V LONDONU STA NA RAZPOLAGO DVE GOSPODINJSKI SLUŽBI (kuharica in sobarica) v moderni hiši. Predvsem so zaželjena slovenska dekleta, torej idealno za dve prijateljici, oz. znanki: vsaka ima svojo sobo.
Za podrobne informacije pišite takoj v angleščini direktno na : Mr. Bowman, 11 Haslemere Gardens, Finchley, London, N.3.—V slučaju neobvladanja iezika pa na : Grega, 222 Wahn Lane, London, N.W.2.
KLIC TRIGLAVA je glasilo demokratskih protikomunističnih Slovencev v emigraciji ! Izhaja 15 in 30. v mesecu.
Naročnina znaša : Anglija : 24/- letno, 6/- četrt letno. Plačljivo potom Postal Orderja.
Nemčija: 12/- letno, plačljivo preko prijateljev v C.M.W.S.
USA in Kanada : 3 in pol dolarja letno. Velja za dostavo z navadno pošto Argentina: 20 pezosov letno, plačljivo dostavljalcu. Posamezna številka 1 pezos.
Hostel, Two Gates, Tamworth, Staffs., England.
T''» TY* tirzvft V\	TT*—1 j