Odtod je bil lep pogled na drugo stran doline. Iznad pisane preproge travnikov in lesov so strmeli sivi vrhovi in beli oblaki so se vozili nad njimi. Nekaj časa je Marta gledala v to stran. Zdajci pa je prisluhnila. Zazdelo se ji je, da je začula čuden glas. Prisluhnila je še bolj — tedaj se je zopet oglasilo; nekdo je ječal in stokal. Tam levo pri vrhu je moral biti. Za božjo voljo! Gotovo se je kak človek ponesrečil. Zavpila je: »Hojooo!«, od zgoraj pa ji je odgovoril močnejši stok. Nič več ni oklevala. Udrla je skozi grmovje in šla za jekora. Nekaj minut pozneje je že bila na koncu gozda. Tu za leso je čepel starček in hropel. Stekla je k njemu in spoznala starega Dvornika. »Za božjo voljo! Kaj vam je?« je vprašala. »Ali si ti, Zvonikova? Hvala bodi Bogu!« je zasopel. »Pojdi, pojdi mi po gospoda! Umrl bom.« »O sveta Marija! Kje pa vas boli? Ali ste padli kje?« »Ne, ne! Srce mi tako razbija, strašno. ne bo moglo dolgo več. Koj srce, srce!« Pokleknila je poleg njega in ga prijela za žilo, ki mu je močno bila. Potem ga je vprašala; »Ali vas boli?« - »Ne, nič,« je ječal, »samo bije in tolče tako, da mislim, zdaj pa zdaj bo počilo — in slab sem —• slab —¦ pojdi po gospoda!« »Menim, da ni tako nevarno. Počakajte!« Po utela je na desno v gozd, kjer je šumljal potoček, in napolnila kanglico z vodo. Te mu je dala piti, potem je pomočila ruto v njo, jo ožela, zložila in mu mokro položila na srce. Tri, štiri minute so minule in starček je zasopel: »O Bog, zdaj mi bo srce obstalo!« »Nikar se ne bojte, oče,« je opominjala, »bolje vatn bo. Srce vam že bolj mirno bije.« »Da, da, laže mi je zdaj. Hvala Bogu! Bog ti povrni! Ti si dobra.« »Kako vam jepa prišlo?« »Moj Bog, kako? Leso sem prišel popravljat, da bi živina ne mogla uhajati. Pa mi je srce začelo -tako razbijati, kar samo odsebič.« »Vročina pa delo vaš je dalo.« V tem hipu je čula, da nekaj lomasti, in po hribu dol je pritekel Tevž, Dvornikov sin. Že od daleč je vpil: »Za božjo voljo! Ali se je očetu kaj zgodilo?« »Nič, nič!« ga je mirila Marta. »Slabo jim je postalo; zdaj pa je že bolje.« Tevž se je pognal čez leso in obstal pred njima. Velik in zrasten ie bil, svetle, kodrave lase je imel, male brke in modre oči. Sklonil se je k očetu in v strahu vprašal: »Oče, kje vas boli?« »Zdaj nič več,« je šepetal stari, ki se je medlem dvignil. »Sarao slab sem.« »Mislil sem si, da se je moralo kaj zgoditi, ko vas tako dolgo ni bilo. Zato sem šel gledat« »Hudo je bilo. Ce bi Zvonikove ne bilo, bi bil lunrl.« ' »Ne, ne,« je ugovarjala Marta. »Sree se je razburilo — zaradi tega pa še ni treba urareti.« »Kako ti je že ime? Marta si, kajne? Ti si mi pomagala; znaš kakor doktor. Tevž, zahvali se ji!« »Bog ti povrni, Marta,« je dejal mladi mož. »Ce bom jaz kdaj mogel tebi ali tvojim kaj dobrega storiti, iz srca rad bom storil.« »Saj vendar ni vredno besede«, se je branila Marta. »Saj je krščanska dolžnost, da pomagamo bližnjemu, kadar je v stiski. Vsakdo bi bil to storil.' Zdaj pa raorava očeta spraviti doraov, da si bodo mogli počiti.« »Oče, na hrbtu vas bom nesel,« je rekel sin. »Tevž,« je rekel oče in na jok mu je šlo, »kaj bi počel brez tebe!« »Nošnja bo za očeta prehuda. Laže jim bo, če jih peljeva,« je menila Marta, Snela mu je obkladek, ozela ruto in jo zataknila %s. pas. Začudeno io je gledal Tevž. Potem je po- magal očetu pokonci in ga krepko podprl. Marta ga je prijela pod drugo pazduho in tako sta ga počasi peljala po travniku gor. Dvorniku je bilo šestdeset Iet, prisodil bi mu jih pa sedemdeset. Nekoč je moral biti postaven mož, zdaj pa je bil sključen, lasje in brada so mu bili beli in lice mu je bilo polno gub. Večkrat so morali počivati. Tedaj je stari vprašal: »Marta, kakor pravi doktor si! Kje si se tega naučila?« »Saj vendar nič ne znam,« je odgovorila. »Ena mojih bratrank je usmiljenka. Poleti je prihajala k nam na počitnice in mi je o boleznih pripovedovala. Večkrat sem šla z njo h kakemu bolniku in tu mi je kazala, kako je treba bolnikom streči.« »Rada jim strežeš, kajne?« je poizvedoval Tevž. »Res, rada! Lepo je, ako more človek človeku pomagati.« Tevž se tega odgovora ni razveselil; bogve, kakšnega je pričakoval. Ker je postala pot ožja, je stari prosil: »Tevž, najMarta, naj me sama pelja! Ti me pretrdo držiš, ona ima bolj rahlo roko.« Sin je ubogal in čudno! — zdaj je šlo hitreje. Od zadaj je videl Tevž, kako nežno je Marta držala očeta in kako varno in krepko se je opiral na njo. Pogledi so mu ves čas yiseli na ljubki dekletoyi postavi. Po kakih dvajsetih minutah so prilezli na vrh na Dvornikov dom. Ker so bili vsi v travniku, ni bilo nikogar doma. Marta in Tevž sta epravila očeta gor v isbo, pa sta mu morala dolgo prigovarjati, da je hotel v posteljo. Z žganjem mu je Marta krepko odrgnila noge, dala mu je požirek piti, nato pa naročila, naj počiva in, če le more, naj zaspi — potem jutri ne bo več nobenega sledu o današnji nezgodi. Da bi se ognila starčevi zahvali, je prijazno pozdravila in naglo odšla. Spodaj jo je povabil Tevž v ,hišo'. To je bila velika, lepa soba. V kotu je stala mogočna javorpva miza, nad njo je visel križ, na obeh straneh pa dolgi vrsti svetih podob. Skozi pat okenc je sijalo sonce. Stara lesena ura, ki je segala skoraj od vrha do tal, je počasi tiktakala. »Kako lepa je vaša hiša!« se je zavzela Marta. »Tako lepa naša ni.« »A res?« se je namuznil Tevž. »Ali ti smem kaj prinesti? Mleka in sira morda?« »Ne, ne,« se je branila, »moram domov. Iraamo krojača in ob štirih jima moram malo južino dati.« »Škoda, da ne utegneš vsaj toliko ostati, da bi še šla na očeta gledat! Kako se ti zdijo?« »Ali jim večkrat tako pride?« »Že! In ponoči večkrat tožijo, da sape ne dobijo.« »Ali ste že kaj kakega zdravnika vprašali?« >Da! Nekaj tednov so hodili k terau našemu mlademu; toda pomagalo jim ni nič. Zdaj jih zdravi ona brezniška šintarica.« »Ta? Ta tu ne bo kos. Jaz bi dejala: pojdi z njimi v mesto h kakemu zdravniku!« »Ali misliš, da je tako nevarno?« »Zdaj še ni nevaruo. Ampak zanemariti take bolezni ne smejo.« »Prav praviš. V mesto jih popeljem. Kako je hudo, kadar tako lovijo sapo, pa jim čiovek ne more pomagati, ko bi tako rad!« »Da, ko bi človek mogel pomagati, ko bi mogel povsod pomagati!« Marta je stopila k oknu in pogledala skozenj. Lep pogled je bil odtod na hribe okoli in v dolino. Tam spodaj je bila farna cerkev in šop vaških hiš, med njimi pa se je vila Bistrica. »Kako lepo je tu! Niti vedela nisem, da je tu tako lepo,« je rekla Marta. »Ali ti ugaja? Pri vas na Primorskem je bilo še lepše. Pravijo, da niste radi v našem kraju.« »O pač! Samo tesno je spodaj v dolini. Tu zgoraj pa je Ispo.« »Ali ne bi hotela kar tu ostati?« Pogledala ga je, prvi hip ga ni niti prav razumela, potera pa je zardela in se spomnila, da se ji mudi: »Iti moram. Zadnji čas je. Ce me bosta morala kroiača čakati, mi jih bojo oče povedali.« Niti pozdravila ni. Do vrat je šel za njo. Tam se je še obrnila in potihoraa rekla: »Rada bi vedela, kako bo očetu kaj jutri.« »Ali ti naj pridem povedat?« »Ni treba! Saj pridem jutri spet rože nabirat. Bom že kaj izvedela.« Po teh besedah je odhitela kakor srna. Gledal je za njo, dokler mu je ni breg zakril. n. Drugega dopoldne je prišel gospod kaplan na Dvornika gledat. Toda stari je sedel že pred hišo in vlekel iz svoje pipice. Videti je bilo, da mu je bolje, in če bi mu sin ne bil tako branil, bi bil že pri kakem delu. Duhovnik se je nekaj časa pogovarjal s starim kmetom, potem se je poslovil. Tevž ga je spremil po eadovnjaku dol. »Tevž,« je začel živahni gospod, ki je bil morda eno ali dve leti starejši od Tevža, »včeraj so prišle nagrade za strelsko tekmo o Šentjakobljem. Sijajno, ti rečem! Pravzaprav bi moral z menoj, da jih vidiš.« »Kaj pa mislite, danes na navaden delavnik! V nedeljo pridem. Kdaj vam je najbolj prav?« »Kadar je, samo pred pridigo ne. Kaj pa bo z ,Miklovo Zalo'? S šentlovrenškim kaplanom sva se menila, da bi šli tja gostovat.« »Ne vem. Casa nimam.« »Menda se ne boš v smuk spustil? Take sile ti vendar ni; kaj?« »Gospod — gospod kaplan! Nekaj — posebnega — bi rad z vami govoril; toda smejali se mi boste.« »Če je kaj pametnega, zakaj bi se smejal? Da pa Tevž ne bo kozlov uganjal, bi dejal. Torej le kar povej!« »Vete — vete — oženiti se mislim.« »Hahaha! To je zares nekaj posebnega. Ali ti je ponoči prišlo na misel?« »Ne. Že dalj časa imam to v mislih in oče me tudi nagovarjajo.« »Res, treba vam je gospodinje in nihče se nc bo čudil, če malo pohitiš. Ali že imaš nevesto?« »Nevesto? Nak, nimam je še. Na piki pa jo že imam; če bi jo le dobil!« »Dvornikov Tevž dobi vsako. Katero pa misliš?« »Zvonikovo starejšo.« »Marto? Dobro si izbral. Oče mi je pravil, da je bila včeraj tu. Ali si kaj govoril z njo?« »O tem niti besedice. Včeraj bi se tudi ne bilo spodobilo — in upam si tudi ne prav...« (Dalje sledi)