IZVESTJA
Muzejskega društva za Kranjsko.
Letnik VI. 1896. Sešitek 6.
-•■▼s sy"* ■
Iz domače zgodovine.
VI.
Oglejski in gradeški škofje v začetku srednjega veka.
Spisal dr. Fr. Kos. (Konec.)
Razkolništvo zarad treh poglavij, katero se je pričelo razširjati po Istri in Beneškem za časa oglejskega škofa Pavlina, ni se odstranilo, ko je vladal škof Helija. Kakor je spisal papež Pclagij I. več pisem zoper krivoverce, tako se je trudil tudi njegov tretji naslednik, Pelagij II., s poslanimi pismi odpraviti razkol. Pclagij I. je v ostrih pismih do nekaterih patricijev zahteval, da je treba krivoverce kaznovati; Pelagij II. pa se je obrnil naravnost do neubogljivih škofov ter jih bolj prosil, kakor opominjal, da bi se zedinili s katoliško cerkvijo. — Najbrže še-le leta 585.1) je pisal papež
') Rubeis (Mon. ecel. Aqu.il., str. 232 in 233) dokazuje, da je papež Pelagij II. poslal to pismo in še dve drugi, o katerih bomo pozneje govorili, oglejskemu škofu Heliji leta 585., ali pa vsaj v začetku leta 586. Pisma je sestavil poznejši papež Gregor I., ko je bil še dijakon, kar jc razvidno iz besed Paula Diacona (De gest. Langob., III, c. 20), pa tudi iz izrazov in sloga rečenih pisem. Dijakon Gregor je bil dne 4. oktobra leta 584. še v Carigradu (JaiTc, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 138, št. 1052), pozneje se je vrnil v Rim. Leta 586. jc umrl oglejski škof Helija. Rubeis dokazuje, da mir, o katerem govori papež v svojem prvem pismu, je bil leta 585. Leto poprej so Langobardi tako pritiskali na Rimljane, da tem še grški eksarh ni mogel nič pomagati. (Glej Jaffd, op. cit, str. 138, št. 1052.)
14
Pelagij II. prvo pismo Heliji in dragim isterskim škofom.2) Omenil jim je, da jim ne pošilja tega pisma nekoliko pozno vsled nevolje ali pa malomarnosti, temuč vsled časovnih razmer in sovražniških napadov. Jako obžaluje, ker so se ločili od cerkve. Ker je bil vsled prizadevanja in truda eksarha in cesarskega kartularija Smaragda sedaj sklenjen mir, obrača se do njih ter jih opominja, da bi se zopet zedinili s cerkvijo.
Papež potem piše, da se o njegovi (papeževi) pravo-vernosti ne more dvomiti ter našteva razne cerkvene zbore, katerih sklepi so merodajni zanj in za vse krščanstvo. Kdor bi učil zoper sklepe dotičnih cerkvenih zborov ali pa'bi jih ne hotel priznavati, treba ga je izobčiti. Ako imajo (Helija in isterski škofje) kake vzroke, ki vznemirjajo njih vest, zbero naj izmed svoje srede može, katere naj pošljejo k njemu (k papežu). Papež pravi, da jih hoče rad sprejeti ter jim dati potrebnega zadoščenja.
Nato jih še jedenkrat prosi in opominja, da bi ne ostali še za naprej ločeni od božje cerkve. Pošilja jim tudi fere-tinskcga škofa Redempta in pa Kvodvultdcja, opata iz samostana pri večji cerkvi sv. Petra. Blagovolijo naj ju dobro sprejeti ter potem zopet odposlati z naznanilom, da so se združili z rimsko cerkvijo.3)
Razkolniški škofje so na to pismo odgovorili, vendar ne tako, kakor je papež želel. Nato je pisal Pelagij II. drugo pismo Heliji in isterskim škofom.4) Naznanil jim je, da je prejel njih pisanje. Ko ga je prebral, bil jc jako žalosten, ker niso odgovorili na to, kar jim je pisal, in se tudi niso hoteli združiti s sveto cerkvijo. Prepovedali so še celo tistim, katerim so izročili pisanje, da se ne smejo puščati ž njim (s papežem) v kak razgovor. Ti poslanci isterskih škofov so
s) »Eliac aliisquc episeopis, universis lilns in ccclesiae Istriae partibus«.
8) Mansi, Concil. coli., IX, str. 891. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 138, št. 1054. (cd. 1851, št. 686). *)»... Kliae vel aliis episeopis Istriae«.
izročili pismo kakor kak kapitular ali kak interdikt ter tudi rekli, da nimajo drugega ukaza, kakor tega, da pismo od-dado. Bili so torej le nekaki pismonosci.
Papež jim očita, da v njih pismu niso dokazi svetih očetov navedeni na pravem mestu ter se ne nanašajo na sedanje razmere. Pravi jim, da to niso pisali iz zlobnosti in zvijačnosti, pač pa se vidi, da niso čitali pisem, iz katerih so jemali svoje dokaze. Njih poslancem, katere so poslali v Rim, prebrale so se iz kodeksov in starih knjig, katere so v arhivu apostolske stolice, nekatere reči, iz katerih so lahko razvideli, da se ne nahaja v njih (v knjigah) nič takega, kar so oni (škofje) navedli v svojem pismu o treh poglavjih. Potrebno bi bilo, da bi (Helija in isterski škofje) skrbno pregledali vse sinodalne spise ter se prepričali, da niso trdili sveti očetje v svojih pismih o chalcedonski sinodi nič drugega, kakor to, kar tudi zapoveduje sveta vera.
Papež jih opominja, da naj bi se odrekli zmoti ter se združili s katoliško in apostolsko cerkvijo. Na sodni dan se ne bodo mogli izgovarjati; takrat jim ne bodo mogli pomagati niti Teodor iz Mopsucstije, niti pisma Ibe (iz Edesse). Večji greh je, ako je kdo razkolnik, kakor pa, ako vsled pritiska daruje malikom. Prvi tiči radovoljno v grehu; zadnji jc grešil, ker je bil prisiljen. Ako dvomijo (Helija in isterski škofje) o katerih vprašanjih, pošljejo naj v Rim zaupne osebe, da se pomenijo ž njim (s papežem). Zastran tega je že govoril (papež) z eksarhom Smaragdom. Ako se jim pa zdi v Rim predaleč, naj bo shod v Ravenni, kamor hoče (papež) poslati svoje zastopnike.5)
Ko so razkolniški škofje tudi na to pismo odgovorili v negativnem smislu, pisal jim jc omenjeni papež tretje pismo, katero jc bilo dosti obširnejše, kakor prejšnji dve.0) Naznanil jim je, da je dobil njih pisanje, v katerem mu usiljujejo svoje
B) Mansi, Concil. coli., IX, str. 895. — Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, str. 139, št. 1055; cd. 1851, št. 687.
•) Papež je pismo poslal »Eliae vel universis episeopis in Istriae partibus constitutis«.
14*
sklepe. Iz ljubezni do njih jim odgovarja, ker bi rad s Kristusom zedinil dolgo ločene ude. Prosi jih bolj, kakor pa opominja, da bi sprevideli, kar je jasno.
Papež toži, da ne izdajo nič vsi njegovi opomini. V njih odgovoru ni najti nikakoršne dobre volje in nikakoršne želje po miru. Kaj naj bi delal drugega, kakor prelival za nje solze? Zunaj hleva stoje, ko hodi okrog rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Podobni so mladiki, katera je odrezana od vinske trte. Vidi jih, da delajo v potu svojega obraza, a zunaj vinograda. Po vsem svetu razširjena cerkev se ne more veseliti zarad rane, katero jej je vsekalo njih razkolništvo.
V svojem pisanju trdijo (Helija in isterski škofje), da se je s tem, kar se je zgodilo za časa cesarja Justinijana,7) uničila veljavnost chalcedonske sinode,8) kar pa ni res. Da nima podlage to sumničenje, katero so izrazili v svojih spisih, pričujejo pisma in okrožnice (»encycliae«) njegovega prednika, papeža Leona,") ki pravi, da so nauki chalcedonske sinode nedotakljivi. Papež potem dokazuje iz Leonovih pisem, da se ne sme dvomiti o pristnosti chalcedonske sinode.
V njih (Hclije in isterskih škofov) pisanju se čita, da se ne sme premeniti nobena črka in nobena pika v tem, kar se je sklenilo na chalcedonski sinodi. — Papež pravi, da je tudi on tega mnenja, da se ne sme nič svojevoljno prenarc-diti, kar jc bilo razglašeno kot pravo. Drugo pa je, ako je pisar napravil kje kako pomoto. Kar omenjajo (Helija in isterski škofje) v svojih spisih, ne nahaja se v okrožnicah.
Pomislijo naj, se li vjemajo spisi Teodora iz Mopsuestijc in Teodoreta (iz Cyra) z nauki prerokov, evangelistov in apostolov! Teodor je v svojih spisih zagovarjal cerkvenega sovražnika Nestorija, grajal pa cerkvenega branitelja Cirila. Tco-doret je pozneje, ko se je spreobrnil, preklical vse to, kar je prej pisal zoper pravo vero.
') Tu nam jc misliti na peti občni cerkveni zbor v Carigradu leta 553.
K) Rekel sem že, da je bila chalcedonska sinoda leta 451. •) Papež Leon I. je vladal od 440—461.
V svojem pismu so omenili (Helija in isterski škofje), da so dobili od apostolske stolice ukaz, da se jim ni treba ravnati po tem, kar seje sklenilo pod cesarjem Justinijanom.10) V začetku prepira zastran treh poglavij so se tudi hrabro držali papež Vigilij in vsi škofje latinskih pokrajin ter jih niso hoteli zavreči. — Papež Pelagij je odgovoril na to, da niso Latinci takoj spoznali napake, ker niso dobro umeli grškega. Ko so pa sprevideli svojo zmoto, začeli so tem sta-novitneje svoj boj za resnico.
Papež piše potem precej obširno o Teodoru iz Mopsu-estijc in njegovem nauku ter navaja razne pisatelje, kateri so obsodili njegove spise. Papež pravi, da ne ^obsoja vseh njegovih razprav, temuč le tiste, katere je spisal zoper pravo sveto vero in zoper dvanajstera poglavja Cirila, škofa aleksan-drijskega.
Proti koncu jih (Ilelijo in isterske škofe) še jedenkrat opominja, da bi se zedinili s cerkvijo. Dokler niso ž njo združeni, nimajo od nje nikakoršnega dobička, če tudi bi dobro delali.11)
Kakor vidimo, Helija in isterski škofje se niso hoteli odreči trem poglavjem, akoravno jih je papež Pelagij II. prosil, da bi zavrgli ta nauk.1-) Napačno jc, kar poročate obe kroniki oglejskih patrijarhov, kateri trdite, da se je Helija vsled papeževega pisma odpovedal svoji zmoti ter potem z dovoljenjem Pelagija II. sklical na Gradežu cerkveni zbor, katerega se je udeležilo 20 škofov.18)
,u) To jc, kar sc jc sklenilo na petem občnem cerkvenem zboru v Carigradu leta 553.
") Mansi, Concil. coli., IX, str. 433. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 139, št. 1056; cd. 1851, št. 688.
"') Neresnično jc, kar piše Paulus Diaconus (De gest. Langob., III, c. 20), da namreč oglejski škof Helija ni hotel priznati treh poglavij chalcedonske sinode. (»Hic Pelagius Eliae Aquileicnsi episeopo, nolenti tria capitula Chalccdonensis synodi susciperc, epistolam satis utilem misit, quam bcatus Gregorius, cum esset adhuc diaconus, conseripsit«.)
">) Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 7) in Chron. patr. Aquil. alterum (Rubeis, op. cit., str. 9). — Ne glede na to, da ste
Byzantinski eksarh Smaragd, ki je imel svoj sedež v Ravenni, je večkrat zarad treh poglavij nadlegoval Helijo, a brez vspeha. Ta je zahteval po nasvetu svojih škofov, ki so ga smatrali za svojega nadškofa, da bi sklical svoje tovariše k sinodi ter se potem sam napotil v Carigrad k vladarju, kateri naj bi potem razsodil vso zadevo. Cesar je uslišal Helijevo prošnjo ter tudi ukazal Smaragdu, da ne sme siliti nobenega duhovnika, da bi se združil z rimsko cerkvijo. Treba je prej premagati divje narode, namreč Langobarde, in delati na to, da bi prišli vsi duhovniki oglejske cerkve pod grško oblast. Se le potem naj pride na vrsto versko vprašanje.14) — Kdkor vidimo, ni hotel grški cesar iz političnih ozirov preveč napeti strune, da bi znova pridobil razkolnike katoliški veri. Brez dvoma si je mislil, da bi lahko prestopil gradeški škof s svojim ljudstvom na langobardsko stran, ako bi Grki s silo postopali zoper njega.
Tudi takrat, ko je škof Helija umrl, tedaj leta 586., trudili so se beneški in rhactijski škofje, da bi se pred grškim cesarjem opravičili zarad svoje vere.16)
Izmišljena je listina, v kateri čitamo, da je papež Pelagij II. dovolil dne 20. aprila leta 579. »patrijarhu« Heliji vsled njegove prošnje in jednoglasne želje njegovih sufraga-nov ter zarad grozovitosti besnečih Langobardov, da postane gradeški grad metropola čez vse Beneško in vso Istro. Ako bi se kdo predrznil uničiti in razrušiti to naredbo, naj bo izobčen.10)
te dve kroniki jako nezanesljivi, omenim naj samo to, da je papež pisal Heliji najbrže leta 585.; o dotičnem cerkvenem zboru pa trdi le neki izmišljen vir, da jc bil že dne 3. novembra leta 579.
") Iz prošnje beneških in rhaetijskih škofov do grškega cesarja Mavricija Tiberija, spisane leta 591., katero sta natisnila Rubeis (Mon. ecel. Aquil., str. 273—277) in Mansi (Concif coli., X, str, 463—466).
") Glej prej omenjeno prošnjo.
10) Danduli Chronicon, VI, c. 1, pars 12 (Muratori, op. cit., str. 99). — Ughclli, Italia saera (cd. 1653), V, str. 35. — Rubeis, Mon. ccel. Aquil., str. 238. — Mansi, Concil. coli., IX, str. 924. — Kandier, Codice dipl. Istr. ad ann. 579. — Jaffc, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 137, <t. 1047; ed. 1851, str. 936, žt. 232.
Vsebina te listine še nikakor ne strinja z izjavami imenovanega papeža, ki je v svojih treh pismih prosil Helijo, da bi nehal biti razkol nik. Je li mogoče, da bi bil papež postavil za metropolita moža, ki se ni hotel zediniti s katoliško cerkvijo? Kdo naj veruje, da je papež zažugal izobčiti tistega, kdor bi ne hotel priznati odpadnika Helijo za prvega škofa čez Beneško in Istro?
Kakor je ravnokar omenjena listina ponarejena, isto tako je izmišljen zapisnik, v katerem čitamo, da je Helija, škof novooglejske cerkve,17) sklical v cerkvi sv. Evfemije na Gra-dcžu dne 3. novembra leta 579. cerkveni zbor, katerega se je razun njega udeležilo sedemnajst škofov osebno, dva pa po svojih zastopnikih.18) Na zbor je prišel, kakor stoji v zapisniku, tudi papežev legat Lavrencij.
Ker tu omenjene sinode nikdar bilo ni, in ker je bil dotični zapisnik skovan najbrže v začetku osmega stoletja,19)
") »Helias episeopus sanetac ejusdem novae Aquilegiensis ecclesiae«. — Ta zapisnik, akoravno nepristen, nazivlje Helijo škofa. Nekateri kronisti pa, ki so ta zapisnik precej površno izpisovali za svoje namene, povzdignili so škofa Helijo v patrijarha, tako n. pr. Cronica de sing. patr. nove Aquileic (Monticolo, op. cit., str. 5, kjer stoji »Helias patriarcha Aquileicnsis«), potem Chronicon Gradcnse (Monticolo, op. cit., str. 49, kjer čitamo »Helias patriarcha«), in pa Johannis Diaconi Chron. Vcnctum (Monticolo, op. cit., str. 62, kjer se nahajajo besede »Helyas cgrcgius patriarcha«).
1B) Obe kroniki oglejskih patrijarhov (Rubeis, op. cit., str. 7 in 9) pravite, da je bilo na sinodi zbranih dvajset škofov. Všteta sta tedaj tudi tista dva škofa, ki sta v Gradež poslala samo svoje zastopnike.
") Ta zapisnik je bil sestavljen pred letom 731. Tega leta okoli 1. novembra, ko je bila v Rimu neka sinoda, pokazal ga jc gradeški, patrijarh Antonin takratnemu rimskemu papežu Gregorju III. Ta jc nato na podlagi tega ponarejenega dokumenta določil, da naj imajo gradeški patrijarhi za vselej primat po vsem Beneškem in Isterskem, furlanski (oglejski) škof Seren in pa njegovi nasledniki v korminskem gradu naj sc pa zadovoljc samo z langobardsko zemljo (t. j. s Furlanijo). (Kandier, Codicc dipl. Istr. ad ann. 732). Tu se rečeni zapisnik prvikrat omenja. Drugikrat sc jc o njem govorilo dne 6. junija leta 827. na mantovski sinodi. (Glej Rubeis, Mon. ecel. Aquil., str. 414. — Mansi, Concil. coli. XIV, str. 493. — Izvcstja muz. društva, IV, str. 138).
imajo imena škofov, ki so v zapisniku našteta, le relativno zgodovinsko vrednost. Na vsak način je ime celjskega škofa Ivana20) izmišljeno; ravno to se lahko trdi tudi o škofu Vi-giliju iz panonske S car ab an t i je.21) Po tistih krajih, kjer ste nekdaj stale Celeja in Scarabantia, razsajali so leta 579. poganski Obri in Slovenci. Dvomljivo je, ako so takrat še škofje vladali v Teurniji na sedanjem Gorenjem Koroškem — zapisnik omenja škofa Leonijana. Rečeno mesto so nekako v tistem času prej ko ne Slovenci uničili.
Večina imen škofov, katera so navedena v zapisniku, nahaja se še v nekaterih drugih spisih in zato se o njih zgodovinski vrednosti ne more dvomiti. Tako n. pr. omenja Paulus Diaconus22) ime poreškega škofa Ivana, novograj-skega škofa Patricija in tržaškega Škofa Severa. Nekateri poznejši viri23) poznajo tudi puljskega škofa Adrijana. Ime pičenskega škofa Marcijana se pa nahaja samo v zapisniku, drugi viri ne vedo nič o njem.
V zapisniku čitamo, da se je sinode leta 579. udeležilo mnogo škofov, duhovnikov, presbiterov in dijakonov. Helija pravi, da ni imel dosti upanja, ko jih je sklical k zborovanju. Cerkev gospodova zdihuje povsod pod težo britkosti in divji narodje ne nehajo pustošiti pokrajine; vsak dan jc treba čutiti sovražni bič. Najprej je hunski kralj Atila razrušil oglejsko mesto, katero se pozneje ni dosti oddahnilo zarad navala Gotov in drugih barbarov. Sedaj pa ne more (mesto) prenašati biča brezbožnega langobardskega naroda. Zato naj sklenejo, da postane gradeško mesto za večne čase metropola ter naj se zove Novi Oglej (»Nova Aquilcgia ). Helija omenja, da je to tudi potrdil papež Pelagij, kateremu je že prej pisal o tej potrebni zadevi.
M) »Joannes episeopus s. ccclcsiae Cclcjanac«. **) »Vigilius episeopus s. ecclesiae Scaravensis«. ") De gest. Langob., III, c. 26.
'*) Danduli Chronicon, VI, c. 2 (Muratori, op. cit., str. 104). — Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 8). — Landulphi Sa-gacis Additamentum ad hist. tniscell. (Migne, Patrologiae curs. compl., ser. lat., tom. 95, str. 1151).
V zapisniku stoji, da so na sinodi zbrani očetje jedno-glasno odobrili to, kar je Helija predlagal. Nato je papežev legat, presbiter Lavrencij, pokazal že prej omenjeni privilegij z dne 20. aprila istega leta, katerega je notar Epifanij vzel v roke in prečital. Potem so vsi izrekli, da se strinjajo z ukazom papeža Pelagija in nasvetom škofa Helije, da postane gradeško mesto metropola. Kdor bi hotel prelomiti to na-rcdbo, naj bo preklet.
Proti koncu je v zapisniku omenjeno, da jc Helija sklical svoje sufragane tudi zarad verskih vprašanj. Na sinodi zbrani očetje so baje ponovili verske dogme, sklenjene na cerkvenih zborih v Chalccdonu (leta 451.), v Ephcsu (431.), v Nicaeji (325.) in v Carigradu (381.).24)
Ta zapisnik,86) ki je bil, kakor sem že prej rekel, skovan najbrže v začetku osmega stoletja, porabili so nekateri kronisti, ko so sestavljali svoje zgodovinske spise.26)
Deloma neresnično, deloma jako dvomljivo je tudi to, da je Helija v tistem času, to je okoli 3. novembra leta 579., uredil ali pa na novo ustanovil šestnajst škofij po Furlaniji, Istri, Dalmaciji in Beneškem, tako n. pr. na otoku Krku, v
") Občni cerkveni zbor, ki je bil leta 553. v Carigradu, se ne omenja.
") Zapisnik so ponatisnili Dandulus v svoji kroniki (lib. VI, c. 1, pars 13, Muratori, op. cit., str. 98), Ughelli (Italia saera, cd. 1653, V, str. 34), Rubeis (Mon. ecel. Aquil., str. 237), Mansi (Concil. coli., IX, str. 923), Kandier (Codicc dipl. Istr. ad ann. 579) in drugi.
") Najbrže je imel ta zapisnik pred seboj pisatelj spisa »Cronica de sing. patr. nove Aquileie« (Monticolo, op. cit., str. 6, 7 in 8). Vendar jc to, kar je našel v zapisniku, tu in tam po svoje tolmačil. Več reči je izpustil, tako n. pr. večino imen presbiterov, kateri so našteti v zapisniku. Ime padovanskega škofa Virgilija je premenil v »Bergullusi itd. Ravno te pomanjkljivosti imata Chronicon Gradensis (Monticolo, op. cit., str. 49) in pa Johannis Diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, str. 70 in 71). — Nekatere kronike so to sinodo le bolj na kratko omenile, kakor Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 7), Chron. patr. Aquil. alterum (Rubeis, op. cit., str. 9) in druge. Primerjaj tudi zapisnik mantovske sinode z dne 6. junija leta 827. (Rubeis, op. cit., str. 414; Mansi, Concil. coli., XIV, str. 493).
Osoru in v Pičenu.27) Škoije, duhovščina in ljudstvo, ki so se udeležili prej opisane sinode, bili so s temi ustanovitvami popolnoma zadovoljni. Na Beneškem je Helija baje osnoval šest škofij ter ukazal, da naj v vsaki škofiji voli škofe duhovščina in ljudstvo, kakor je že določil papež Benedikt I, in svoj ukrep potrdil s posebnim pismom. Beneški dožd naj ima za večne čase po dotičnih škofijah pravico investiture in intronizacije.28)
Po smrti škofa Hclije je prišel leta 586. Sever (»Severus«) na njegovo mesto.29) Vladal je 21 let in 31 dnij, tedaj od 586—607.30) Doma je bil iz Ravenne. Njega, potem še tri druge škofe, namreč poreškega škofa Ivana, (tržaškega škofa) Severa in (cenedskega škofa) Vindemija ter priletnega cerkvenega odvetnika Antonija je takratni grški eksarh Smaragd, prišedši iz Ravenne na Gradež, izvlekel iz cerkve ter s
*') Chronicon Venetum vulgo Altinatc (Mon. Germ. Script., XIV, str. 13 in 14): »Per hoc sinodale concilium, cum conlaudatione cleri-corum, cum tocius per partes populi a Verona usque ad Pononic finem et in totum Forogulcnsium sive Hystrie partis cum Pola et Parentina civitatibus et in capite S c 1 a v a n i e, quod est civitates nomine Pethena, alia Vegla, tercia Absaro, constituit et ordinavit dominus Helias Gra-densem patriarcha per tote istorum provincie decem et sex episeoporum. In Vcnetia autem constituit sex episeoporum fieri. Dux concessit inve-stitionem, populo autem lectionem«. — Potem so opisane škofije po Beneškem, katere je bajö Helija ustanovil. Primerjaj tudi Chronicon Gra-dense (Monticolo, op. cit., str. 43). — Krk, Osor in Pičen so kraji v sedanji Istri.
*") Papež Benedikt I. ni nikdar s kako posebno listino dovolil tega, kar se mu tu pripisuje. V Benetkah takrat še ni bilo doždov in zato tudi niso mogli dobiti v tistem času tu naštetih pravic.
") Danduli Chronicon, VI, c. 2 (Muratori, op. cit., str. 104): »Severus novac ccclcsiac patriarcha infulatus est anno domini DLXXXVI«.
•°) Danduli Chronicon, VI, c. 2, pars 29 (Muratori, str. 108) in Cronica de sing. patr. nove Aquilcie (Monticolo, str. 9). — Chronicon Vcnctum vulgo Altinate (Mon. Germ. Script., XIV, str. 16) pravi, da je vladal 21 let in 21 dni. — Chronicon Gradense (Monticolo, str. 50) trdi, da je vodil gradeško cerkev 28 let in 31 dnij, kar pa je brez dvoma preveč. — Nezanesljivi kroniki oglejskih patrijarhov (Rubeis, op. cit., str. 7 in 8) imate, da jc bil le 15, kt predstojnik svoji cerkvi.
silo prepeljal v Ravenno. Grozil jim je s pregnanstvom, postopal ž njimi jako okrutno ter gradeškega škofa vrgel v ječo. Prisilil je imenovane škofe, da so se morali združiti z rimsko cerkvijo ter zavreči tri poglavja. Se le čez jedno leto so se smeli iz Ravenne povrniti na Gradež. Tu pa ljudstvo ni hotelo več ž njimi imeti opraviti in tudi drugi škofje jih niso marali še dalje priznati.31)
Deset razkolniških škofov je prišlo v Marano32) k sinodi, ki je bila med letom 587. in 591.ss) Tu so gradeškega Severa znova vsprejeli kot svojega nadškofa, ko je v posebnem spisu priznal svojo napako, da se je v Ravenni pridružil tistim, kateri so zavrgli tri poglavja.34)
i Po katerih krajih je bila herezija razširjena, kažejo nam imena razkolniških škofov. Navedel sem že poreškega škofa Ivana, tržaškega škofa Severa in cenedskega škofa Vinde-mija, ki so se za malo časa združili z rimsko cerkvijo. Nikdar se pa niso izneverili naukom, zapisanim v treh poglavjih, naslednji škofje: Peter iz Altina, Klarisim in Avgust iz Concor-dijc, Ingenuin iz Seben-a (Brixen-a), Agnel iz Tridenta, Junior
") Glej prošnjo beneških in rhaetijskih škofov do grškega cesarja Mavricija Tiberija z leta 591. — Paul. Diacom., De gest. Langob., III, 26. — Johannis Diaconi Chronicon Vcnctum (Monticolo, str. 74). — Landulphi Sagacis Additamentum ad hist. misccll. (Migne, Patrolog. curs. compl., ser. lat., tom. 95, str. 1150). — Danduli Chronicon, VI, c. 2 (Muratori, op. cit., str. 104). — Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 7). — Chron. patr. Aquil. alierum (Rubeis, op. cit, str. 9).
n) Marano je blizu morja med Avšo in Taljamentom ne daleč od sedanje avstrijske meje.
"*) Leta 586. jc bil Sever postavljen za oglejskega škofa. Jedno leto je prebil v Ravenni, od koder se je povrnil na Gradež leta 587. ali pa še pozneje. Nato je bila sinoda v Maranu, kamor sta prišla tudi škofa Klarisim iz Concordijc in Rustik iz Trevisa. Leta 591. sta bila ta dva škofa najbrže že mrtva, ker v Concordiji jc takrat vladai Avgust, v Trcvisu pa Feliks.
") Paul. Diacon., De gest. Langob., III, c. 26. — Landulphi Sagacis Additamentum ad hist. miscell. (Migne, op. cit., str. 1151). — Johannis Diaconi Chron. Venet. (Monticolo, op. cit., str. 74). — Danduli Chron., VI, c. 2 (Muratori, op. cit., str. 104). — Chron. patr Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 8).
iz Verone, Horuntin iz Vicenze, Rustik in Feliks iz Trevisa, Fontej iz Feltra, Agnel iz Asola, Lavrencij iz Bclluna, Mak-sencij iz Zuglia in Adrijan iz Pulja. Iz tega je razvidno, da je razkolništvo cvetelo po vsem sedanjem Beneškem, po južnem Tirolskem in po vsej Istri.35)
Ko je papež Gregor I., ki je bil posvečen dne 3. septembra leta 590., zvedel, da jc gradeški škof Sever, ki se je bil v Ravenni združil z rimsko cerkvijo, odpadel od nje, poslal mu je meseca januvarja leta 591. pismo pod naslovom »Severo episcopo Aquilejensi«. Pisal mu je, da ga jejako zveselilo, ko je postal član rimske cerkve; a še bolj ga je pretreslo, ko je zvedel, da se je ločil od katoliške družbe. Veleva mu vsled ukaza grškega cesarja, da naj pride s svojimi tovariši k apostolski stolici, kjer se skliče sinoda, katera naj bi pravično razsodila, kar se jim zdi dvomljivo.36)
Ko so Sever in drugi razkolniški škofje dobili od papeža poziv, da bi prišli v Rim, obrnili so se naravnost do cesarja v Carigrad. Poslali so tjc tri prošnje. Prvo so sestavili škofje tistih mest in gradov, kateri so bili pod langobardsko
**) Altino, Concordia, Verona, Viccnza, Treviso, Fcltre, Asolo, Belluno, Zuglio in Ccncda so mesta in kraji na Beneškem, Trident in Sehen (Brixcn) sta na Tirolskem, 1'ulj, Poreč in Trst so pa v Istri. — Altino jc sedaj majhen kraj od Benctck proti severu, Asolo je mesto od Feltra proti jugu, Zuglio je v Karniji od Tolmczza proti severu in Ccneda je sedaj majhen kraj med Bellunom in Trcvisom blizu mesta Vittorio. Drugi kraji so znani. — Kar se tiče izraza »Ccnetensis«, omenim naj, da se nahaja v nekaterih virih namesto njega beseda »Ccsscn-sis«. Rubeis (Mon. ecel. Aquil. str. 259) misli, da je bila dotična škofija na malem otoku blizu Kovinja v Istri, ki se je nekdaj zval »Cissa«, ne pa v Ccncdi. Istega mnenja sta Kandier in pa Monticolo (op. cit., str. 7, op. 5). Kar se mene tiče, ne morem jim pritrditi. Ako pravi Dandulus (VI, c. 2, op. cit., str. 104): ». . . cum aliis tribus episeopis ex Istria, videlicet Joanne Parentino, et Severo Trigestino, et Vindemio Cenetcnsi«, ki jc posnel te besede iz Paula Diacona (III, c. 26), ki piše: »cum aliis tribus cx Istria episeopis, id est Joanne Parentino, et Severo, atque Vindemio«, menim, da se rečena pisatelja na teh mestih nista prav točno izrazila.
•") Mansi, Concil. coli., IX, str. 1038. — Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 145, št. 1084; ed. 1851, št. 718.
oblastjo, drugo so odposlali oglejski škof Sever z ostalimi svojimi škofi,37) tretjo pa rečeni Sever sam. Prva prošnja se nam je ohranila, drugi dve pa ne. Navesti hočem glavnejše stvari iz prve prošnje, katera je bila brez dvoma spisana leta 591.
Omenjeno prošnjo je poslalo cesarju Mavriciju Tiberiju deset beneških in rhaetijskih škofov. V njej poudarjajo, da jih sedaj stiska zarad njih grehov jako težak jarm (namreč langobardski), vendar niso nikdar omahovali v pravi katoliški veri. Nikoli niso pozabili njegove svete države (namreč grške), v kateri so nekdaj mirno živeli in h kateri bi se zopet radi z božjo pomočjo kmalu povrnili.
Vsled cesarskega pritiska so posamezniki pač polagoma zavrgli nauk (treh) poglavij, drugi pa, podučeni po (papežu) Vigiliju,38) tega niso mogli storiti. Po zgledih svojih prednikov so se ravnali sami (namreč prosilci) in izročeno jim ljudstvo, držali so se definicij chalcedonskega cerkvenega zbora, branili nauk (treh) poglavij ter se ločili od tistih, kateri so ga zavrgli.
Potem omenjajo, da je cesarski eksarh Smaragd zarad treh poglavij večkrat razžalil ranjkega »nadškofa« Helijo.39) Ta pa je prosil, da bi najprej sklical vse svoje soduhovnike (to je škofe) ter potem šel k njemu (k cesarju), ki naj bi razsodil to zadevo. Nato je on (cesar) ukazal Smaragdu, da ne sme nadlegovati nobenega duhovnika zarad združitve z rimsko cerkvijo; pač pa jc treba počakati, da bi se premagali
") Tu nam jc misliti na tiste škofe, kateri so živeli pod grško oblastjo, v prvi vrsti na isterske škofe.
8") Papež Vigilij ni hotel leta 553. v svoji pismeni odločbi obsoditi Teodora iz Mopsuestije, Tcodoreta iz Cyra in Ibe iz Edesse, začetnike treh poglavij, rekši, da so žc umrli in da jih je že Bog sam sodil. (Križanič, Zgodovina sv. kat. cerkve, I, str. 149). Privrženci treh poglavij so vsled tega mislili, da stoji papež Vigilij na njih strani.
80) ». . . . patrem nostrum sanetac memoriae Hcliam archie-p i se o p um Aquilejensis ccclcsiac«. Tu vidimo, da so razkolniški škofje smatrali oglejskega vladiko za svojega nadškofa. Papež ga imenuje le škofa.
divji narodi in da bi potem prišli vsi duhovniki (oglejske) cerkve do svobode pod grško oblastjo. Prosilci pravijo, da so se trudili tudi takrat, ko je njih nadškof Helija umrl, da bi prišli pred cesarja.
Ko je po Helijevi smrti postal Sever nadškof oglejske cerkve, moral je pretrpeti veliko sramote, krivice in bičanja, ker so ga s silo privedli v Ravenno in vrgli v ječo, kar je (cesar) brez dvoma že čul. Prosilci trdijo, da so bili jako užaljeni, ko so slišali, da je moral njih oče in nadškof prestati take nadloge, kakoršne se niso nikdar godile pod krščanskimi knezi.
Prosilci pravijo, da so takrat10) zvedeli, da je poslal papež Gregor Severu njegov (cesarjev) ukaz, da mora (Sever) priti zastran združitve v Rim. Prepričani so bili (prosilci), da so dobili njih nasprotniki ta ukaz od njega (od cesarja) po zvijačnosti. Potrti in žalostni so že skoraj obupali. Njih me-tropolit naj bi bil sojen od takih ljudij, s katerimi se niso hoteli nikdar zediniti ne sami, ne njih predniki in ne njih ljudstvo, odkar traja ta prepir. Zato jim (prosilcem) je moral njih nadškof večkrat s prisego potrditi, da v njih nenavzoč-nosti ničesar ne sklene zastran združitve. Tako vneti so vsi ljudje po njih farah zastran te zadeve, da bi rajši umrli, kakor pa se vsled združitve ločili od stare katoliške cerkve. Ohraniti hočejo svojo katoliško vero ter se ravnati po vseh naukih chalcedonskega cerkvenega zbora.
Beneški in rhaetijski škofje pravijo v svoji prošnji, da jc njih sklep, katerega so že tudi naznanili svojemu očetu in nadškofu, ta, da se hočejo zarad združitve obrniti do njega (do cesarja), kadar bodo barbari premagani in bode čas ugoden. Ko bodo užugani divji narodi, mine vojaška sila in povrne se stara svoboda. Sedaj naj vlada premirje (v verskih zadevah); kadar pa pošlje (cesar) svoj ukaz, hočejo priti pred njegov prestol ter tu dati popoln račun o svoji veri in o združitvi. Vendar ne morejo priznati kot svojega sodnika tistega človeka, s katerim se prepirajo in s katerim se nočejo
40J Namreč meseca januvarja leta 591.
združiti (namreč papeža). V cesarskih postavah je določeno, da ne more biti nobeden sodnik v svoji zadevi. V navzočnosti krščanskih knezov so se vsakikrat poravnala različna verska mnenja; upati je, da se to tudi sedaj zvrši. Ako bi se pa zgodilo, da bi bil njih nadškof prisiljen združiti se z rimsko cerkvijo, potem ni upati, da bi vladala pravica, temuč najhujše nasilstvo.
Prosilci omenjajo, da so takrat, ko so bili posvečeni, pismeno obljubili svojemu posvečevalcu, da hočejo ohraniti zvestobo sveti grški državi. Cesar gotovo ve, da so mu bili do sedaj vedno zvesti. Nato mu prete, da bi odpadli od njega, ako bi ne odstranil s svojimi ukazi sedanjih stisk in nadlog. Obrnili bi se potem v slučaju, kadar bi bilo treba po smrti katerega koli izmed njih posvetiti njegovega naslednika, do sosednih gallskih (frankovskih) nadškofov. Metropo-litanska oblast oglejske cerkve, katera se nahaja pod njegovim (cesarjevim) gospostvom, nehala bi potem. Nekaj jednakega se je že pred leti začelo vršiti, ker v tistem času so postavljali gallski škofje svoje duhovnike po treh cerkvah oglejske nadškofije, tako n. pr. v Tiburniji.41) Ako bi ne bil takratni cesar Justinijan s svojim ukazom odstranil nevarnega gibanja, polastili bi se bili gallski duhovniki vseh cerkva oglejske nadškofije. Ker je on (cesar Mavricij Tiberij) vedno skrbel za mir v cerkvi ter z božjo pomočjo krotil prepirajoče narode, zato upajo (prosilci), da njih prošnja ne bo zastonj. Blagovoli naj jo milostno sprejeti ter delati s svojimi ukazi na to, da dobi oglejska cerkev zopet mir.
*') Omenim naj, da so Franki v sredi šestega stoletja nekoliko časa vladali po Noriku (Izvestja muz. društva, VI, 1896, str. 51). Fran-kovski kralj Teodebert si jc osvojil tudi večino Beneškega. Iz Proko-pijcvih spisov je razvidno, da so leta 548. in 551. imeli Franki skorej vsa beneška mesta v svoji oblasti. Grški poveljnik Narsct, ki se jc leta 551. napotil s svojo vojsko iz Dalmacije v Italijo, ni mogel drugače skozi Beneško, kakor tik morskega obrežja, katerega so se bili Grki polastili. (Prokop., De bello Goth., III, c. 33; IV, c. 24 in 26).
Prošnjo je podpisalo deset škofov, ki so takrat vladali po raznih beneških in rhaetijskih mestih.48)
V drugih dveh prošnjah, kateri se nam niste ohranili, tožili so razkolniški škofje papeža Gregorja, da je poslal k Severu in drugim škofom vojake z jednim tribunom in jed-nim stražnikom ter jih silil, da bi prišli k njemu v Rim zarad svojih nazorov o naukih katoliške cerkve. Prosili so (razkolniški škofje) cesarja, da bi jim dovolil za sedaj premirje v verskih rečeh in da bi jih papež ne silil priti v Rim. Kadar bo čas ugoden, hočejo se radi napotiti v Carigrad ter mu (cesarju) povedati, v katerih točkah se ne slagajo.43)
Ko je grški cesar dobil omenjene prošnje razkolniških škofov, pisal je papežu Gregorju I. Svetoval mu je, da naj pusti krivoverce pri miru tako dolgo časa, dokler se ne premene politične razmere po Italiji. Kadar pridejo vsi isterski in beneški škofje do starega reda, to je pod grško oblast, takrat mu bo ložje s svojimi govori poravnati različnosti v verskih zadevah.44)
Papež Gregor I. jc dobil tedaj od grškega cesarja ukaz, da naj za nekoliko časa ne sili razkolnikov, da bi se združili z rimsko cerkvijo. To papež tudi sam omenja v svojem pismu, katero je poslal meseca julija leta 592. ravcnnskcmu škofu Ivanu. V tem pismu jc papež izrazil tudi svojo zado-voljnost, ko je videl, kako marljiv in goreč je on (ravennski škof). Svetoval mu je, da naj nikar ne deli miloščine pogorelemu mestu razkolnika Severa45) že zato ne, ker ta pošilja darove na cesarski dvor z namenom, da bi ložje njemu (papežu) nasprotoval. Pa tudi, ko bi Sever tega ne delal, treba
*') Prošnjo sta ponatisnila Kubeis (Mon. ecel. Aquil., str. 273—277) in Mansi (Concil. coli., X, str. 463—466).
4 "j To je razvidno iz pisma, katero jc poslal cesar Mavricij rimskemu papežu.
") Pismo cesarja Mavricija do rimskega papeža Gregorja sta ponatisnila Rubeis (Mon. ecel. Aquil., str. 278) in Mansi (Concil. coli., X, str. 467).
") ». . . . Severi schismatici«. — Tako je papež imenoval takratnega gradeškega škofa.
je premisliti, da prej zaslužijo usmiljenje pravoverniki, kakor pa sovražniki cerkve.46)
S svojim trudom je papež Gregor pač dosegel, da se je več škofov in mnogo vernikov povrnilo v naročje katoliške cerkve ali pa so vsaj imeli namen, da bi kaj takega kmalu izvršili. To je razvidno iz nekaterih njegovih pisem.
Meseca julija leta 595. je pisal isterskima škofoma Petru in Providenciju,47) o katerih je zvedel po svojem notarju Kastoriju, da bi rada prišla v Rim, ako bi se jima ne delale nobene sitnosti. Papež pravi v svojem pismu, da jako želi, da bi se potrudila k njemu ter se ž njim pogovorila. Rad jima pojasni to, kar se jima zdi dvomljivo. Kar so določili papež Leon in pa četiri sinode, po tem se je treba ravnati. Prideta naj k njemu, ker je ložje pogoditi se osebno, kakor pa po pismih. Ko se seznanita z dokazi, zedinita se s sveto občno cerkvijo. Zagotovlja ju, da ju dostojno sprejme in potem milostno odpusti. Nato jima še jedenkrat zatrjuje, da se ne bode delala niti njima, niti komu drugemu kaka sitnost ako bi kdo prišel v Rim zarad te zadeve (zarad treh poglavij). Skrbeti hoče, da se povrneta brez škode, kadar bodeta hotela, naj se že združita s sveto cerkvijo ali pa ne.48)
Papež je rad podpiral tiste, kateri so se odpovedali isterski zmoti4") ter se povrnili v naročje katoliške cerkve.
Tako jc n. pr. meseca junija leta 596. pisal dijakonu Ciprijanu ter mu priporočal nekega Ivana, kateri je dal slovo isterskemu razkolu. Prosil ga je, da bi odštel rečenemu Ivanu za njegove potrebe vsako leto osem šilingov (»oeto solidos«),
«•) Mansi, Concil. coli., IX, str. 1101. — Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 153, ät. 1198; cd. 1851, št. 833.
*') V katerih isterskih mestih sta škofa Peter in Providencij vladala, ni znano.
*") Mansi, Concil. coli., IX, str. 1231. — Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 168, št. 1372; cd. 1851, št. 1003.
*•) »Istricorum schisma«, »error Istricorum«. Tako je namreč papež Gregor večkrat imenoval razkol zarad treh poglavij.
15
katere naj si (Ciprijan) zaračuna v svojih računih.50) Istega Ivana je priporočal papež fanskemu51) škofu Leonu v pismu, katero je temu poslal meseca julija leta 596. Papež je prosil škofa, da bi dajal Ivanu vsako leto nekoliko cerkvene podpore. Ob jednem je dostavil, da je treba karati in obsojati tiste razkolnike, ki so trdovratni, tolažiti in poživljati pa tiste, ki so se povrnili v naročje matere cerkve.52)
Papež je bil pripravljen skrbeti za osebno varnost tistih ljudij, kateri so imeli voljo, da bi se odpovedali razkolu.
V ta namen je spisal meseca maja leta 599. tri pisma. Prvo je poslal v Ravenno takratnemu grškemu, eksarhu Ka-liniku ter mu naznanil, da so prišli k njemu (k papežu) iz Istre53) nekateri ljudje ter mu povedali, da hočejo dati slovo zmoti razkolnikov. Papež pravi, da bi jih podpiral sedaj, ko se vračajo v svojo domovino, da jih ne bodo nadlegovali hudobni ljudje. Varuje naj jih tako, da vidijo tudi razkolniki, da so pod njegovim (Kalinikovim) varstvom. Mogoče je, da bode njegovo (Kalinikovo) postopanje vplivalo tudi na druge razkolnike, da bodo posnemali te, kateri so se sedaj spreobrnili.64) V istem smislu je pisal takrat (meseca maja 599) za omenjene Istrijane ravennskemu škofu Marinijanu ter mu naročal, da naj jim z veseljem postreže in pomaga, ako bi bilo potreba. Vpliva naj tudi na eksarha, da pripomore s svojimi ukazi, da se povrnejo brez nevarnosti.65) V istem času je pisal defensorju Romanu ter mu priporočil neke Istrijane, kateri so se napotili k svojemu škofu, ki je takrat bival
6°) Mansi, Concil. coli., X, str. 27. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed 1885, I, str. 172, št. 1418; ed. 1851, št. 1051.
") Fano jc mesto v Italiji ob Jadranskem morju med Rimini-jem in Jakinom.
"*) Mansi, Concil. coli., X, str. 32. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 173, št. 1427; ed. 1851, št. 1052. B*) ». . . . de Istriae partibus«.
M) Mansi, Concil. coli., X, str. 173. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 191, št. 1666; cd. 1851, št. 1253.
bl) Mansi, Concil. coli., X, str. 174. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1674; ed. 1851, št. 1254.
v Siciliji. Prosil ga je, da bi Istrijanom šel na roko, ker drugače bi jih lahko prej dobili v svoje kremplje razkolniki on-, dotnih krajev. Ker želi rečeni škof priti v Rim ter se združiti s cerkvijo, kakor so Istrijani povedali, zato naj podpira tudi njega (škofa). Potrudi naj se, da osebno ali pismeno pregovori škofa, da se v resnici napoti do apostolske stolice. Tudi naj mu da potrebnih potnih stroškov. Papež pravi, da hoče škofa prav ljubeznivo sprejeti. Ako se mu (škofu) pa zdi pre-težavno, da bi šel v Rim, blagovoli naj mu (papežu) naznaniti, da bi se v Siciliji zedinil s cerkvijo.50)
Papež Gregorje rad pohvalil tiste ljudi, ki so se posebno trudili, da bi uničili krivoverstvo. Tudi jih je vnemal k novemu delu.
V tem smislu je pisal papež meseca maja leta 599. jedno pismo nekemu Basiliju, ker se je trudil z veliko gorečnostjo, da bi bil odstranil isterski razkol. Spodbujal ga je, da bi kolikor mogoče pridno delal. Le na ta način bi dosegel svoj namen ter spreobrnil razkolnike.57)
V četnih pismih, katera je papež Gregor odposlal meseca maja rečenega leta raznim osebam, popisane so takratne verske razmere na koperskem otoku.58)
V prvem pismu čestita papež koperskim prebivalcem, ker so se povrnili k pravi veri.  Naznanja jim, da je ukazal
60) Mansi, Concil. coli., X, str. 173. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1676; cd. 1851, št, 1252.
") Mansi, Concil. coli., X, str. 171. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1679; ed. 1851, št. 1249.
b") »Caprca insula« ali »insula Capritana« je koperski otok, ki je bil tam, kjer je sedaj kopersko mesto. Tega mnenja sta tudi Kandier in Monticolo (op. cit., str. 64, op. 3). Da je bila »Caprca insula« v Istri, ne pa na Beneškem, sklepati bi smeli iz besed papeževega pisma do ondotnih prebivalcev (»llabitatoribus Capreae insulae Istriae provin-ciac«). Gl. Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1678; ed. 1851, št. 1167. — Znano nam jc, da pomenja tudi izraz »Capraria insula« koperski otok. (Glej Izvestja, str. 163, op. 50.) V nekaterih poznejših listinah pomenja beseda »Capris« kopersko mesto. Brez dvoma izhajajo besede Caprca, Capritana, Capraria, Capris in slovensko ime Koper iz jednega in istega korena.
15*
ravennskemu škofu Marinijanu, da naj na mesto razkolniškega škofa posveti kakega pravovernega moža za njegovega naslednika.59) — V drugem pismu, katero je poslal eksarhu Kaliniku, izraža svoje veselje, da je ta poslal nekatere Koper-čane, ki so se hoteli združiti s sveto cerkvijo, v Rim. Piše mu, da je ukazal ravennskemu škofu Marinijanu, da bi izvršil posvečevanje na koperskem otoku.G0) — Tretje pismo je dobil omenjeni škof Marinijan. Papež mu je pisal, da je bil postavljen v gradu, ki se zove Novas, za škofa neki Ivan, ki je prišel iz Panonijc.61) Z gradom so združili koperski otok kot njegovo škofijo. Nato je rečenega Ivana s_ silo pregnal isterski škof62) ter. ondi posvetil drugega, kateri bi pa ne smel bivati v rečenem gradu, temuč na otoku. Ko je ta nekoliko časa tu živel, obrnil se je z vsem svojim ljudstvom do eksarha Kalinika ter ga prosil, da bi se združil s katoliško cerkvijo. Pozneje so ga razkolniki pregovorili, da se je znova
Nekateri mislijo, da jc insula Capritana = caorlski otok. (Caorlc jc mesto na Beneškem, kjer se Livcnza izliva v morje). Kaže se, da se motijo. V Caorlc je prišel za časa papeža Deusdcdita iz strahu pred Langobardi coneordijski škof s svojimi ljudmi ter določil, da bi bil njegov sedež odslej na rečenem otoku. (Johannis Diaconi Chron. Vcnctum pri Monticolu op. cit., str. 64: »Tertia vero Caprulas vocitatur, ad quam Concordiensis episeopus cum suis Longobardorum timoratione territus adveniens, auetoritate Deusdcdi pape episeopati sui sedem inibi in posterum manendam confirmavit ct habitare disposuit«). Papež Dcus-dedit je vladal od 19. oktobra leta 615. pa do 8. novembra leta 618. Ako so besede beneškega kronista resnične, moramo reči, da ni bilo na caorlskem otoku škofov pred letom 615., ker si ne moremo misliti, da bi bil prestavil coneordijski škof svoj sedež tjekaj, kjer so vladali že drugi škofje.
M) Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1678; cd. 1851, št. 1167.
•°) Mansi, Concil. coli., X, str. 117. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 192, št. 1680; ed. 1851, št. 1165.
el) ». . . . quod in castello, quod Novas dicitur, episeopus quidam, Joannes nomine, de Pannoniis veniens fuerit constitutus*. — Grad »Novas« je bil brez dvoma blizu Kopra.
611) ». . . . ab Istrico episeopo . . . .« ■-■ Tu nam je misliti na gradeškega škofa Severa.
povrnil k njim; njegovi podložniki pa tega niso hoteli storiti. Ker ti niso mogli imeti razkolnika za svojega škofa, prosili so za drugega. Papež pravi, da se sedaj obrača nanj (do škofa Marinijana), da bi pozval prej omenjenega škofa, ki naj se znova združi s katoliško cerkvijo in s svojo škofijo. Ako ki pa tega ne storil (odpadli škof), posveti naj (Marinijan) novega škofa ter ga postavi čez rečeni otok za toliko časa, dokler ne sprejmejo isterski škofje katoliške vere. Tudi naj (Marinijan) prosi eksarha Kalinika, da poroča o vseh teh zadevah svojemu cesarju.03) — Četrto pismo je papež poslal Anatoliju, svojemu zastopniku v Carigradu, ter mu velel, da bi cesarju naznanil postopanje razkolniškega škofa na koper-skem otoku.04)
Papež Gregor se je po zgledu svojega prednika, Pelagija L, včasi obrnil do politične oblasti ter ž njeno pomočjo hotel napraviti konec krivoverstvu.
V že omenjenem pismu, katero je poslal meseca maja leta 599. eksarhu Kaliniku, spodbujal je tega, naj spravi razkolnike pod oblast njih pravega gospoda (to je grškega cesarja).65) — Prej ko ne je Kalinik dobil v tistem času nekak poziv, da bi preveč ne pritiskal na razkolnike. Papež pravi v svojem pismu, da dotični ukaz ni pristen. Tudi ne stoji v ukazu, da naj bi (Kalinik) odbijal tiste, ki se hočejo s cerkvijo zediniti, pač pa jc v njem zapisano, da naj nikar preveč ne preganja v tem nezanesljivem času tistih, ki se nečejo združiti. Prosi ga, da bi to tudi naznanil svojemu cesarju. — V istem pismu pripoveduje papež, da je njegov (Kalinikov) pristavnik (»major domus«) baje zgubil prošnjo nekega škofa, kateri se je hotel spreobrniti. Pozneje je prišla prošnja v roke cerkvenih sovražnikov. Papež pravi, da ni pristavnik najbrže tega storil iz nemarnosti, temuč je bil prej
C!') Mansi, Concil. coli., X, str. 118. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 193, št. 1681; ed. 1851, št. 1166.
") Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 193, št. 1682.
•5) Brez dvoma je imel papež tu v mislih tiste razkolnike, ki so živeli pod langohardskim gospostvom.
ko ne podkupljen od cerkvenih nasprotnikov. Potem piše papež, da pričakuje, da pride (Kalinik) na praznik rojstnega dne sv. Petra apostola (dne 1. avgusta) v Rim.00)
Eksarh je gospodoval čez vse byzantinske pokrajine po Italiji ter imel svoj sedež v Ravenni. Po posameznih pokrajinah so ukazovali vojaški mojstri (»magistri militum«). Po Istri je leta 599. vladal kot vojaški mojster neki Gulfar, kateremu je papež pisal meseca maja ali junija ter ga pohvalil zarad njegove verske gorečnosti. Zvedel je namreč (papež) od ljudij, ki so prišli iz Istre (»de Istriae partibus«), kako se trudi, da bi združil v svoji pokrajini vse razkolnike z apostolsko cerkvijo. Spodbujal ga je, da bi skrbel z jednako navdušenostjo še v prihodnje za sveto cerkev. Tudi naj tiste, katere je pripeljal v pravi hlev, brani ter jim pomaga.07)
Omenil sem že, da je imel papež Gregor v Carigradu svojega zastopnika, dijakona Anatolija, kateremu jc pisal meseca maja leta 599. o postopanju razkolniškega Škofa na koperskem otoku. —- Meseca julija istega leta mu je znova poslal pismo ter mu priporočal neke ljudi, ki so se odpovedali isterskemu razkolu in se združili s cerkvijo. Prišli so v Carigrad pritožit se zarad zlobnosti nekaterih razkolniških škofov. Papež je velel Anatoliju, da bi rečenim ljudem šel na roko, da ložje dosežejo to, kar je prav.08) — Jeden mesec pozneje je pisal papež v tretje rečenemu Anatoliju ter mu priporočal nekega Marcclina, kateri si jc pridobil mnogo zaslug zastran isterskih zadev. Prosil ga jc, da bi Marcelina opravičil pri cesarju, ker sc jc nekoliko zakasnil, akoravno ne vsled svoje krivde.09)
Mansi, Concil. coli., X, str. 117. — Jaffe, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 192, št. 1680; ed. 1851, št. 1165.
") Mansi, Concil. coli., X, str. 172. — Jaffe', Rcr. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 193, št. 1687; cd. 1851, št. 1251.
••) Mansi, Concil. coli., X, str. 158. — Jaffe, Reg. pont Rom., cd. 1885, I, str. 196, št. 1728; ed. 1851, št. 1221.
••) Mansi, Concil. coli., X, str. 166. — Jaffe, Reg, pont. Rom., cd. 1885, I, str. 199, št. 1764; ed. 1851, št. 1238.
S svojo marljivostjo je papež Gregor dosegel, da so se nekateri škofje odpovedali razkolništvu. Zanimiva je v tem oziru prisega nekega škofa (brez dvoma tržaškega škofa Firmina), ki je bila spisana v Carigradu dne 10. februvarja leta 602.
V tej prisegi pravi škof, da se je po daljšem preudarku svojevoljno odpovedal razkolništvu ter se zedinil z apostolsko stolico. Da se ne bo zdelo, da je to storil iz zlobnosti ali pa na videz, obeta (škof) njemu (cesarju), sv. Petru kot prvemu apostolu, njegovemu namestniku Gregorju (»ejus vicario beatissimo Gregorio«) ter tega naslednikom, da se ne povrne nikdar več k razkolništvu, temuč da ostane vedno združen s sveto katoliško cerkvijo in rimskim papežem. Zato prisega pri vsegamogočnem Bogu, pri četirih svetih evangelijih, katere ima v roki, pri sreči narodov in pri slavnih svojih gospodih (grških cesarjih), ki vladajo državo, da ostane vedno združen s sveto katoliško cerkvijo in z rimskim papežem. Ako bi se, kar se pa ne sme zgoditi, ločil od cerkve, zaslužil bi večno kazen in z začetnikom razkolništva naj bi trpel na drugem svetu.
To prisego je škof narekoval svojemu notarju z dovoljenjem svojih presbiterov, dijakonov in klerikov, kateri so mu (škofu) radovoljno sledili, združili se s cerkvijo ter podpisali listino. Tudi škof sam jo je podpisal ter jo potem izročil cesarju.70)
Ko se je tržaški škof Firmin odpovedal krivoverstvu, sporočil je to pismeno papežu v Rim. Nato mu je papež Gregor odgovoril meseca marca leta 602. ter mu naznanil svoje veselje, ker se je združil s cerkvijo, od katere je bil ločen vsled ščuvanja svojeglavnih in nevednih ljudij. Ko ga zapazi stari sovražnik, da se je odstranil od njega (od raz-kolnikov), ne bo miroval ter ga še bolj zalezoval. Zato naj skrbi na vse načine ter se pripravlja, da odbije njegove napade. Nobena želja, nobena zmota, nobeno dobrikanje in
,0) Kubeis, Mon. ecel. Aquil., str. 285. — Kandier, Codicc dipL Istr. ad. ann. 602.
nobena skušnjava naj ga (Firmina) ne premoti in ne pripelje na staro pot. Sedaj, ko se je povrnil v naročje matere cerkve, dela naj jako pridno, da bo mogel spreobrniti tudi druge. Škodo, katero je napravil s svojim zgledom kot odpadnik, naj ne popravi samo s svojo spreobrnitvijo, temuč tudi tako, da pridobi svojemu gospodu še več ljudij, kakor pa mu jih je zgubil.71)
Papež je v tem pismu omenil, da bodo Firmina, ker se je združil z rimsko cerkvijo, razkolniki nadlegovali ter se prizadevali, da bi ga znova pridobili. Da se ni motil, kaže nam njegovo pismo, katero je poslal meseca junija leta 603-eksarhu Smaragdu. Papež Gregor piše v dotičnem pismu, da je zvedel, s kako gorečnostjo je (Smaragd) nekdaj podpiral božjo cerkev po Istri.711)
Potem papež naznanja Smaragdu, kar se mu je pred kratkim poročalo iz rečene pokrajine. Pripoveduje mu, da se jc tržaški škof Firmin še pred njegovim (Smaragdovim) dohodom73) odpovedal razkolništvu ter se združil s cerkvijo. Ko je to slišal gradeški škof Sever, glavar razkolnikov,74) hotel je Firmina najprej z raznimi darili odvrniti od njegovega dobrega naklepa. Ker pa ni na ta način dosegel ničesar, začel je njegove (Firminovc) someščane hujskati k uporu zoper njega. Koliko je moral Firmin vsled tega ščuvanja pretrpeti, lahko zve (Smaragd) natančneje v svoji bližini. Pošlje naj ukaze svojim zastopnikom po Istri ter naj jim zapovc, kako
") Mansi, Concil. coli., X, str. 331. — Kandier, Codicc dipl. Istr. ad. ann. 602. — Jaffe, Reg. pont. Rom., ed. 1885, I, str. 209, št. 1863; cd. 1851, št. 1466.
") Smaragd jc bil, kakor nam je že znano, za časa gradeškega škofa Hclije byzantinski eksarh v Ravenni; bil jc tedaj prednik eksarha Kalinika. Povedal sem že, da je rečeni Smaragd prepeljal četiri razkol-niške škofe s silo v Ravenno ter jih tu primoral, da so zavrgli tri poglavja. Prej ko ne je papež Gregor zvedel o vseh teh dogodkih in sedaj pohvalil v pismu Smaragdovo gorečnost.
") Za Kalinikom je bil Smaragd znova poslan kot eksarh v Ravenno.
,4) »Severus Gradensis episeopus, ejusdem caput schismatis«.
naj branijo Firmina. Papež prosi Smaragda, da bi pokazal svojo gorečnost v tej zadevi sedaj še bolj, kakor nekdaj. Čim bolj se ga bodo bali sovražniki prave vere, tem bolj spoznajo tudi zunanji sovražniki njegovo moč.75)
Gradeški škof Sever je vladal 21 let in 31 dnij. Ko je umrl, pokopan je bil v cerkvi sv. Evfemije. Tej cerkvi je v oporoki prepustil svoje imetje, katero so mu zapustili njegovi stariši. Zato je pa določil, da naj duhovniki gradeške cerkve opravijo zanj vsako soboto jedno mašo. Tudi je sklenil, da naj se v Gradežu ustanovi posebna miza za reveže.76)
Vsled prizadevanja papeža Gregorja I. in drugih katoliških mož se je mnogo razkolnikov združilo z rimsko cerkvijo. Med njimi je bilo tudi nekoliko škofov. Katoliška vera se je vedno bolj utrjevala po tistih straneh, kjer so vladali grški cesarji, to je po primorskih krajih isterskega polotoka in pa po beneških otokih. Po Furlaniji in sploh po celinskem delu beneške pokrajine so pa imeli razkolniki varno zavetje, ker so jih podpirali ondi gospodujoči Langobardi, ki so bili sami dolgo časa udani arijanski veri. Tem je bilo ljubše, da so živeli pod njih oblastjo razkolniki, kakor pa katoličanje, ker vsled tega niso imeli rimski papeži po rečenih zemljah nobene oblasti v verskih zadevah.
Kakor večkrat, vplivali so tudi takrat razni politični činitelji na katoliško in na razkolniško stranko. To se je posebno pokazalo leta 607., ko je bilo treba po smrti gra-deškega škofa Severa postaviti novega naslednika. Namesto jednega škofa sta bila izvoljena dva. Z dovoljenjem lango-
") Mansi, Concil. coli., X, str. 364. — Kandier, Codice dipl. Istr. ad. ann. 603. — Jaffč, Reg. pont. Rom., cd. 1885, I, str. 212, št. 1901; ed. 1851, št. 1518.
'") Danduli Chronicon, VI, c. 2, pars 29 (Muratori, op. cit., str. 108). — Cronica de sing. patr. nove Aquileie (Monticolo, op. cit, str. 9). — Chronicon Gradense (Monticolo, str. 50). — Obe kroniki oglejskih patrijarhov poročate, da je Sever vladal le 15 let, kar pa je na vsak način premalo. O Severu trdite rečeni kroniki, da je vodil gradeško cerkev le 15 let, o Heliji pa, da jc bil 22 let njen predstojnik. (Gl. Izvcstja, str. 165, op. 54).  Ravno nasprotno bi bilo še precej resnično
bardskega kralja Agilulfa in furlanskega vojvode Gisulfa so si razkolniki zbrali v Ogleju, tedaj na langobardskih tleh, za svojega škofa opata Ivana. Na Gradežu pa, kjer so ukazovali takrat grški vladarji, postavili so v istem času katoličanjc Kandidijana za svojega vladiko.77)
") Paul. Diacon., De gest. Langob., IV, c. 33. — Landulphi Sa-gacis Additamentum ad hist. misccll. (Migne, Patrolog. curs. compl., ser. lat., tom. 95, str. 1151). — Glej tudi Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, op. cit., str. 8) in pa Chron. patr. Aquil. alterum (Rubeis, op. cit., str. 9). — V zapisniku mantovanske sinode, ki je bila dne 6. junija leta 827., čitamo: »In Gradu quoque ordinatus est haereticus Can-didianus. Hic enim Candidianus nec per consensum comprovincialium episeoporum, nec in civitate Aquileja, sed in dioccesim et plebem Aqui-lcjcnscm Gradus, quae est perparva insula, contra canonum statuta et sanetorum patrum dcereta ordinatus est«. — Na nekem drugem mestu pa stoji: »A Paulo quoque patriarcha usque ad Joanncm patriarcham, ubi intcr Aquilejenscm sedem et Gradus plcbem ejus divisio facta est, sunt patriarchae quinque, qui omnes ut esset judieaverunt, usque ad Candidianum haereticum, qui hanc divisionem cum Graecis, qui totam Histriam suo quoque jure tenebant, gessit«. — Tu vidimo, kako lahko se v dveh stoletjih pozabi, kar je resničnega, ter sc nadomesti s tem, kar je izmišljeno. Na rečeni sinodi, katere so se udeležili dva papeževa legata, dva zastopnika rimskih cesarjev, dva nadškofa, dvajset škofov in prav mnogo katoliških duhovnikov, razglasili so katoliškega škofa za krivoverca, razkolnike pa za prave kristijane.
Cronica de sing. patr. nove Aquileic (Monticolo, op. cit., str. 9) in pa za njo tudi Chronicon Gradcnse (Monticolo, str. 50), Johannis Diaconi Chronicon Vcnctum (Monticolo, str. 76), Chronicon Vcnctum vulgo Altinate (Mon. Germ., Script. XIV, str. 16) in Danduli Chronicon, VI, c. 3 (Muratori, op. cit., str. 108) poročajo, da jc bil po smrti škofa Severa na Gradežu postavljen za njegovega naslednika Marc i j an, ki jc potem v rečenem mestu vladal tri leta, jeden mesec in pet dnij. Še le po Marcijanovi smrti je bil izvoljen Kandidijan. — Najstarejši zgodovinski viri ne poznajo v tistem času škofa Marcijana na Gradežu. Po mojih mislih se nanaša to, kar nam našteti kronisti pripovedujejo o gradeškem škofu Marcijanu, na oglejskega škofa Marcijana ali Martcnijana, ki je bil naslednik zgoraj imenovanega oglejskega škofa Ivana. — Marcijana ne moremo tudi iz nekega drugega razloga uvrstiti med gradeške škofe tistega časa. Znano je, da je škof Sever umrl leta 607 in da je bil leta 628. postavljen za gradeškega škofa odpadnik Fortunat. Med letom 607. in 628. pa so vladali, kakor je iz raznih virov razvidno, škof Kandidijan 5 let, škof Kpifanij 1 leto, 3 mesece in 11 dnij,
Ako bi smeli verjeti temu, kar stoji v zapisniku že večkrat omenjene mantovanske sinode z dne 6. junija 1. 827., morali so isterski škofje posvetiti Kandidijana, ker je byzantinski eksarh to zahteval in so jih grški vojaki k temu prisilili.78) Kadar je umrl katoliški škof na Gradežu, dobil je novega naslednika; ravno to se je zgodilo v Ogleju, ako je ondotni razkolniški škof zapustil ta svet. Stara oglejska cerkev, katero sta ustanovila sv. Marko in sv. Hermagora, razdelila se je sedaj v dve cerkvi, v oglejsko in gradeško, kar pa je postalo v teku časa za obe jako osodepolno. Nasprotovanja, prepiri in še celo sovražni napadi so se skozi več stoletij pogostoma ponavljali med oglejskimi in gradeškimi cerkvenimi pastirji, ker prvi kakor drugi so si prisvajali prvaštvo čez isterske in beneške škofe.
Dostavek.
Imena isterskih škofov, katera so omenjena v ti razpravi. Znak I kaže, da je bil dotični škof katoličan, znak * pa pomenja, da jc bil razkolnik. Oba znaka *f pa kažeta, da je bil navedeni škof nekoliko časa razkolnik, nekoliko časa pa katoličan. Zraven imen se nahajajo letnice. Kar je v oklepih, vzeto je iz nepristnih virov.
Trst.
t Frugiferus, 547. *t Severus, (579), 587/591 • * f Firminus, 602.
Koper. ■f Joannes de Pannonia, 599.
ter škof Ciprijan 15 let, 3 mesece in 20 dnij. Vsi ti trije so vodili gradeško cerkev 21 let in 7 mesecev, to je od 607 pa do 628.
'*) ». . . . ac per hoc, ipso annitente axarcho, Histriae episcopi de ecclesiis suis a militibus Graecorum tracti sunt, et hunc Candidianum ordinäre compulsi.« (Mansi, Concil. coli., XIV, str. 496. — Glej tudi Rubeis, Mon. ecel. Aquil., str. 417.)
Novi Grad (Cittanuova).
*t Patricius, (579), 587/591.
Poreč.
* Eufrasius, 559.
* f Joannes, (579), 587/591.
Pulj.
t Venerus, Venerosus, 501, 502. t Antonius, 507/511. f Isaacius, 547.
* Adrianus, (579), 587/591 •
Pičen.
* (Marcianus), (579).
Razun teh istcrskih Škofov sta nam znana tudi:
*t Petrus, 595, c. 607. * f Providentius, 595, c. 607.
Ni nam znano, v katerih isterskih mestih sta vladala Petrus in Providentius. Gotovo ne v Trstu, kjer je bil leta 602. Firmin za škofa; a tudi ne v Kopru, kjer so imeli pred letom 599. za škofa Ivana iz Panonije, potem pa še nekega drugega, ki se je izneveril katoličanstvu. Ostanejo nam tedaj kraji Novi Grad, Poreč in Pulj. O pičenskem škofu ne bom govoril, ker ga omenja samo jedna izmišljena listina.
Podružnica sv. Nikolaja na Visokem pod Kurešekom.
Spisal M. S.
Vas Visoko leži slabe pol ure pod vrhom Kurcščka. Zanimiva visoška podružnica pa stoji osamljena par minut proč od vasi na prijaznem griču. Na zunaj ne kaže cerkev nič posebnega. Nad vhodom se vzdiguje precej velik zvonik s piramidalno streho. Cerkev je obrnjena od juga proti se-verju.   Na zahodni strani cerkvene ladije je zunaj naslikana
orjaška podoba sv. Krištofa, kateri nosi na ramenu malega Jezusa. V eni roki drži Jezušček trak z napisom v gotskih minuskulih: »ego sum lux mundi. via . veritas«, drugo roko pa poklada svetniku na glavo. V levi roki ima sv. Krištof močno gorjačo, ki se na zgoraj razrašča v zelene veje. Svetnik brodi po vodi, v kateri plavajo ribe, morski raki in morska deklica. Oprava sv. Krištofa je ona iz 15. stoletja. Ta slikarija je še precej dobro ohranjena, le pri tleh je podoba okrušena. Na tej sliki ste vpraskani dve letnici: 1542 in 1568, z nerazloč* ljivim podpisom. Tik zraven te slike je manjša slika, obsegajoča dober kvadratni meter prostora, predstavlja pa roga-tega peklenščka, ki ima na verigi neoblečeno dekle in okrog dekleta je ovit trak z napisom, ki se pa ne da več brati. Tudi nad peklenščkom je tak trak z napisom, ki se tudi več ne razloči, spodaj pod njegovimi kremplji pa švigajo plameni. To je »peklenšček zapeljivec mladine«. Škoda, da je slika zelo poškodovana. Še zmiraj pa kaže, da jo je slikala spretna umetnikova roka, kakor tudi ono sv. Krištofa. Te vrste slike niso redke pri nas. Vidijo se na primer v cerkvi sv. Nikolaja na Tabru in v cerkvi sv. Janeza ob bohinjskem jezeru. Srednjeveški slikarji so se radi posluževali simbolike te vrste. Zelo zanimive so slike sv. Krištofa na cerkvah. In teh slik ni malo pri nas. Zakaj so jih napravljali naši predniki v toliki meri na cerkvene zidove? Zakaj so narejene skoro vse po istem načinu? Zakaj se vidijo pri cerkvah na hribih in v dolinah ob vodah? Ali niso morebiti ti Krištofi ostanki in namestki kakega vodnega boga ali kakega drugega božanstva naših poganskih prednikov? Taka vprašanja so še nerešena in zaslužijo vsekako temeljitega preiskovanja. Gotovo je, da je bil sv. Krištof pri nas svoje dni prav domač svetnik, ker je bilo toliko Krištofov, in to v najboljših in najbolj slavnih kranjskih rodovinah. Pripomnim naj le še to, da je sv. Krištof zelo poznan tudi na Francoskem in da ga Nemci štejejo med svoje štirinajsterc pomočnike v sili. Na cerkvenem zidu na levi strani zvonikovi zapazimo še neko drugo sliko, ki je pa že vsa razdrapana. Po nekoliko se še poznata sv. Apolonija in
neka druga svetnica. Spodaj na tej podobi je tudi ostanek slikarjevega podpisa, žal, da se more brati le še odlomek, ki je pisan z gotskimi minuskuli: »malar-von-villaclrpirgerzu* laybach«.
Zidana je bila ta cerkev, kakor se vidi na prvi pogled, v gotskem slogu. Ladija meri na dolgost 9 metrov, na širo-kost 6 metrov. Bila je zadnji čas slikana, toda ne tako, kakor pristoja cerkvi. Dve štirivoglati okni jo razsvetljujeti. Strop je lesen in barvan z mavričnimi barvami, okraski njegovi so patronovani in ne kažejo nikake posebnosti. Na vsako stran slavoloka stoji po jeden altar. Zanimiv je p.osebno oni na levi strani, to je takoimenovani altar s platnicama (Flügelaltar); le škoda, da je prišel nekemu nepoklicanemu mazaču v roke, ki ga je zelo pokvaril. Altar je prav tak, kakor oni v cerkvi sv. Petra nad Želimljami. Nad predelo stoji lesena omarica z dvojnimi vratici, na vrhu so strelne line, pozneje mu je nekdo napravil še nekako renesanško pročelje. V omarici stoji podoba sv. Gregorja, na vraticih sta pa naslikana sv. Lenart in še neki drugi svetnik. Na zunanji strani vratic so kačasti okraski, prav taki, kakor pri sv. Petru na Vrhu. Vidi se, da je delala ta altar ista roka, kakor onega na Vrhu. To je tedaj drugi altar s platnicama, ki je do sedaj pri nas znan. Na desni strani je nad altarjem na zidu neki svetnik-škof z gotsko palico in še neki drugi svetnik s knjigo in križem v roki. Zgoraj jc podoba Križanega, poleg njega sta pa Marija in sv. Janez. Zraven tega altarja jc na ladjini zid naslikana podoba sv. Mihaela, stoječega na Luciferju in s tehtnico v roki. Prezbitcrij jc nekaj ožji od ladije. Loči ga od nje šilast slavolok; širok je 43 m in dolg 4 tn. Obok v prezbiteriju ima gotska rebra, ki upadajo na zid na konzole, ki obstoje iz doprsnih podob kaj čudne postave. Do sedaj še nisem zapazil takih konzol pri naših gotskih cerkvah. Modelovanje njihovo je zelo surovo, posebno obrazi so čudni, roke pa imajo na prsih jedno vrh druge, ne križane. Kakor vse kaže, so te podobe za več sto let starejc nego cerkev. Mogoče je, da so bile od drugod sem prenesene ter vzidane pod
rebra. Ali so to podobe kakih malikov, služečih kot podnožje krščanskemu bogočastju, ali pa podobe dobrotnikov cerkve (moža, žene in otroka) — ne morem razsoditi.
Vsa rebra se stičejo na oboku v dva sklepnika, ki ne kažeta nikake olepšave. Pred časom so razsvitljevala tri visoka in ozka šilasta okna prezbiterij, sedaj so vsa ta okna na pol zazidana, mesto njih ste narejeni dve štirivoglati okni. Veliki altar z glavno podobo sv. Nikolaja je barokno delo iz sedemnajstega stoletja.
Posebno pa nas zanimajo slike v prezbiteriju, katere pokrivajo vse stene in obok. Oglejmo si jih po vrsti. Spodnji del slik do konzol je sedaj prebeljen, vendar kažejo ostanki slikarije, da so bili tu narejeni neki predali in stoli, prav tako, kakor v cerkvi sv. Petra na Vrhu. Začnimo na levi strani! Med konzolama, do tam, kjer se začne šilasti obok kriviti, gledamo precej veliko skupino (1), kažočo obglavljenje treh tribunov in prikazen sv. Nikolaja, ki jih reši preteče smrti. Zgoraj nad to skupino do začetka oboka je narejen sv. Urh (2); v kožici na oboku pa angelj z godbenim orodjem (3). V drugem polju jc štirivoglato okno, zgoraj (4) neki škof-svetnik, v kožici pa (5) angelj s povzdignjenima rokama.
V tretjem polju je napol zazidano šilasto okno, na straneh (6) sv. Peter in (7) sv. Janez, v poševnih plateh (8) sv. Andrej in (9) sv. Jakob. Zgoraj nad oknom (10) je zopet neki škof-svetnik, v kožici na oboku pa (11) angelj s harpo v roki.
V končnem poprečnem polju je zazidano okno, ob straneh (12) sv. Tomaž in (13) sv. Jernej, med oknom pa (14) sveti Jakob in (15) sv. Filip. Zgoraj nad oknom je (16) Odrešcnik sveta in v kožici (17) angelj z glasbenim orodjem. Na poprečnem polju na moški strani je, kakor prej, napol zazidano gotsko okno, na straneh sta (18) sv. Juda in (19) sv. Matija, med oknom na platiščih pa (20) sv. Matej in (21) sv. Tadej, zgoraj nad oknom (22) neki sveti škof s cerkvijo v levi roki, v desni pa škofovo palico, menda sv. Volbank, (27) v kožici na oboku angelj. V nadaljnem polju na moški strani jc štirivoglato okno, nad njim (23) neki škof-svetnik s posodo v
roki, na oboku v kožici pa (24) pevajoč angelj. V zadnjem polju na imenovani strani, nasproti slike (1) obglavljenje treh tribunov, predstavlja slika (25) slovesno škofovo konsekracijo. Trije škofje pokladajo novoposvečencu mitro na glavo v navzočnosti nekaterih dijakonov. Ta slika je poleg one na nasprotni strani najlepša glede tehnične dovršenosti ter ohranitve. Zgoraj nad to sliko je (26) narejen neki škof-svetnik s črevi na motavilu, prej ko ne sv. Erazem, v kožici na oboku neki gotski okrasek. Na notranji strani slavoloka opazimo še Marijino oznanjenje, in sicer Marijo na eni strani (28), na drugi angelja (29) s trakom, na katerem je napis v gotskih minuskulih : »ave . gratia . plena . dominus . tecum«. Zgoraj je čez ves notranji del slavoloka narejena slika svetega Jurija na konju (30), ki prebada zmaja, in običajna rešena kraljičina. Na oboku sta v trikotu blizu slavoloka narejena dva evangelista, (a, b) vsak z dotično simbolično podobo in s trakom, na katerem je gotski napis dotičnega evangelista; druga dva evangelista (c, d) sta pa v srednji rombi med dvema sklepnikoma. Rebra so barvana s krepkimi »udečkastimi barvami ter obrobljena z zobčastimi okraski. Vsa ta opisana slikarija je sicer trpela vsled vlažnosti, a je vendar še dobro ohranjena. Da bo opis te slikarije popolen, naj še omenjam, da sta dve sliki tudi na notranji ožji strani ob robu posnetega slavoloka. Prva slika predstavlja trpečega stoječega Kristusa (31), kateremu iz ran teče kri v zraven stoječi kelih ; na nasprotni strani je pa sv. Florijan (32). Obe sliki imata zgoraj vsaka svoj slikan gotski baldahin.
Poglejmo še enkrat na to slikarijo! Čudno se nam mora dozdevati, da je tu uprizoril umetnik skoraj same škofe-svetnike. Zakaj to? Zato, ker je patron te cerkve škof, sveti Nikolaj. Prav modro je tedaj ravnal umetnik, da mu je pridružil v svoji slikariji može, ki so enako službo imeli tu na zemlji. Iz istega vzroka uprizoril je tudi lepo in mojstersko sliko škofovega posvečevanja. Glede' tehnične izvršitve smemo reči z dobro vestjo, da jc ista posebno pri nekaterih slikah, najbolj kar se tiče obrazovanja pri škofih, izborna, dasi na
drugi strani zaostaja v dovršenosti ornamentika prav tako, kakor pri sv. Petru na Vrhu. Glede na to, in ker so svetniški žari vtisnjeni v omet, se kaže jasno, da jc isti umetnik, kakor pri sv. Petru, slikal tudi to cerkev sv. Nikolaja, le da se tu kaže velik napredek v tehniki.
Kje je bil ta umetnik doma? Na to vprašanje odgovarja nam zgoraj imenovani napis: »malar . zu . villach . pirger . zu laybach«. Bil je tedaj (rodom Slovenec) s Koroškega in ljubljanski meščan. Morebiti pridemo v kratkem do njegovega pravega imena v turjaškem arhivu, ali pa v kaki cerkvi, katero je odičil s svojo umetniško roko.
Koliko je stara ta slikarija? To nam spričujejo nekateri podpisi duhovnov, ki so hodili tu sem maševat, kakor tudi drugih obiskovalcev, ki so se na nji podpisali. Najstarejši napis z ncrazločljivim imenom vpraskan v omet, je iz leta 1501.
Drugi napis se glasi: Hic fuit Achacius De Halbn 1523. Dalje: Hic fuit Michael Molich 1519; Hic fuit Jacobus De Igg 1549. V letu 1561: Adfuit Johannes inctenore (?) coopc-rator ibidem in Anno Dni 1620; adfuit Adam Pengov Coop. in Igg. Rek: »Nomina stultorum, ubique locorum« takrat menda še ni bil znan, zato jc pa nekdo zapisal: »Stulti funt ifti, qui maculant locum hunc«. Nam pa ravno ta neumnost prav pride, da moremo določiti starost opisane slikarije. Po teh napisih in podpisih soditi, spada slikarija v drugo polovico 15. stoletja. Tačas je živel tedaj tudi naš umetnik, ki se je s svojo spretno, umetniško roko tu ovekovečil.
Naj omenim še, da ima tukajšnja cerkev star gotski kelih, prav zelo podoben onemu v taberski cerkvi v šent-jurijski fari, le da je še bolj priprost in brez cizelovanih okraskov na stojalu. Dalje ima tudi star misale, ki ima na prvi strani kronogralikon:
DIVo NlCoLao VlgILI naUtarUM & tUtorl
Vlrglnltails UnlersIqUe orbls FaUtorI Bcnlgno.
16
in pa: Hoc Mißale obtulerunt Nautae ex loka humillime rogantes ut quivis sacerdos ex eo celcbrans eorumdem qua benefactorum commendatos haberet. Anno 1765«.
K sklepu naj omenim še dveh zvonov v zvoniku. Večji ima napis: »Opus Vincentii Samassae Labaci anno 1304«; manjši pa: »Opus Joannis Jacobi Samassa anno 1804«. Pred velikim altarjem ste luknji za sanctus-svečnike, ki so bili svoje dni v naših cerkvah sploh v navadi.
Doneski k zgodovini cerkva in ßarä na Kranjskem.
Nabral M. Slekovec.
Med najstarejše farc na Kranjskem se sme po vsi pravici šteti črnomeljska na Dolenjskem, kajti njen početek sega v prvo polovico trinajstega veka. Ker jo je skoro ves čas njenega obstanka z dušnimi pastirji oskrboval slavni red nemških vitezov ali križnikov, je celo naravno, da se precej za zgodovino one farc važnih listin nahaja v arhivu nemškega reda na Dunaju.
Nekatere izmed teh objavimo v naslednjih vrstah — seveda le v posnetku — ob enem pa prijatelje domače zgodovine opozarjamo na knjigo: »Pettencgg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien«, kije precej bogat vir za zgodovino nekaterih krajev na Slovenskem.
122S, dne iS. oktobra.
Oglejski očak Bertold posveti na prošnjo svoje svakinje, mejne grofice Zofije Isterske, v krajini, imenovani Metlika, v selu Črnomelj (Schirromel), cerkev v čast sv. apostolu Petru, da bi ondotni, večinoma še v poganskih zmotah živeči prebivalci, prišli na pot resnice. Tej cerkvi pridružil jc še štiri druge cerkve te krajine, katere je imenovana Zofija v dušni blagor svojega soproga, mejnega grofa Istcrskega, in brata očaka Bertolda z obširnimi zemljišči obdarovala ter jim pre-
pustila desetino v Metliški Krajini. — Priče: Henrik, prost Diescnhofski; Bertold, dekan Kranjske in Slov. Krajine; Bertold, župnik slovenjegraški; Henrik, župnik šmarijski; Henrik, župnik »von Cledme« (Smlednik?); Ulrik, korar oglejski; pl. Konrad Lengcnberški; Meinhard Erimhilt; Gotfrid »von Conowc«; Rüdiger Rutenbcrški; Konrad Gollo; Ulrik Persecke; Winthcr »von Ernau«; Meinhard Närrenfeldski in njegov brat Rudolf; Meinhard »von Hohenau« ; Albert in njegov brat Adelold Hmeljniški; Friderik Hmeljski; Ditrih Enzo in njegov brat Ditmar.1)
1268, dne 4. septembra (Ljubljana).
Ulrik, vojvoda Koroške in gospod Kranjske, daruje na prošnjo svojega vicedoma in kapelana Janeza, bivšega župnika pri sv. Petru v Metliški Krajini, ono župnijo z vsemi pravicami in z vsem, kar k njej spada, nemškemu redu v Ljubljani — z določnim pristavkom, da naj redu pripadajo tudi tiste, ki bodo pozneje ondi postavljene. — Priče: Konrad, opat stiski; Ivan, opat gornjegraški; Martin, gvardijan minoritov v Ljubljani; Janez, vicedom; Henrik Helfcnberški; Ruedlin Pirbaumski in njegov sin Racmig; Ortolf Mengeški (Meingotsburg); Friderik Falkcnberški; Gcrloh Hertcnberški; Oton; Offo; Tomaž in Ortolf, bratje Kostanjeviški (Landestrost); Nikolaj in Grifo Čreteška; Engelbert Šumberški in več drugih.2)
1300, dne 20. aprila, Ljubljana.
Janez Ferentinski, naddijakon na Kranjskem in v Slov. Krajini, župnik ljubljanski, investira vsled ukaza oglejskega očaka Petra z dnö 24. decembra 1299. 1. brata Franca kot župnika v Črnomlju, katerega je prezentoval komtur nemškega reda v Ljubljani, očaku za ono župnijo.8)
1300, dne 13. junija, Črnomelj.
Henrik, grof Goriški in Tirolski, izroči kot zavetnik (Vogt) cerkva oglejske, tridentske in briksenske škofije gospej Neži, hčeri Geystina, udovi po raj. VVolflinu, imenovanem
') Pcttcncg, »Die Urkunden des D.-O.-Centralarcliivcs, I., 36. •) in ") Pettenegg, 1. c, 115, 207, 208, 232 in 236.
t
»Chouz«, in njenim dedičem vse pravice, kakor so si jih bili črnomeljski dušni pastirji pridobili, namreč fevde v selih: »Ossevvink, Gersiezen in Dolschum.» — Priče: Maintzil Turjaški, Albert in Fric Hmeljniška, Henrik Črnomeljski, Wischotzcr Novotrški (Neumarkt).4)
ijio, dne io. februvarja, Videm.
Oglejski očak Otobon podeli 20dncvni odpustek vsem, ki bodo ali z miloščino ali kako drugače podpirali križnike pri stavbi nove redovne hiše v Metliki.5)
1312, dne 24. aprila, Črnomelj.
Elizabeta Črnomeljska, soproga Rugerja Phephlina, daruje križnikom v Ljubljani mlin na Kropi in Štiri kmetije, katere jc njena mati Gizela (Geyscle) bila dobila za doto. — Priče: Konrad Črnomeljski in njegov brat Henrik; VVinther, sin Konrada; Rasp; Albert; Lovro; Fric; Nikolaj Boštanjski; Seifried Lilicnberški.0)
1336, dne 16. aprila, Čedad.
Oglejski očak Bertrand podeli vsled smrti župnika brata Franca izpraznjeno župnijo sv. Petra v Črnomlju, duhovniku nemškega reda v Ljubljani, bratu Henriku Opavskemu, katerega mu jc bil komtur pre/.entoval, ter naroči naddijakonu, naj ga osebno v službo uvede.7)
1337, dne 16. oktobra, Gorica.
Ivan, grof Goriški in Tirolski, zavetnik (Vogt) cerkva oglejske, tridentske in briksenske škofije, vzame v posebno varstvo zemljišča, osebe in cerkve nemškega reda v Ljubljani, ki se nahajajo v Slov. Krajini in Metliki, namreč cerkev svetega Petra v Črnomlju s podružnicami D. Marije pri Novem Trgu (Treh Farah pri Metliki), sv. Martina ob Kolpi, sv. Križa na Vinici in sv. Štefana pod hribom Semič (unter dem Berge Ziems).8)
4), 8) in •) Pcttcncgg, 1. c, 115, 207, 208, 232 in 236. • '), in "), Pcttcncgg, I. c, 292, 297, 326, 345, 385 in 391.
♦
i351' dne io. februvarja, Videm.
Oglejski očak Otobon piše naddijakonu na Kranjskem in v Slov. Krajini, naj cerkvi D. Marije v »A\va« (pri Treh Farah), ki je podružnica župnijske cerkve sv. Petra v Črnomlju, ne nalaga prevelikih davkov, kajti komtur Oton v Ljubljani se je zaradi tega bil pri njem pritožil.9)
1358, dne 15. februvarja, Videm.
Oglejski očak Nikolaj imenuje duhovnika nemškega reda, Janeza Trebenjskega, župnikom pri sv. Petru v Črnomlju, katerega mu je bil deželni komtur avstrijski, Janez Rinehenburški, po smrti župnika Henrika Opavskega prczentoval.10)
U7P-
• Janez, župnik v Rogatcu, se odpove cerkvi sv. Petra v Črnomlju s podružnicami sv. Martina, D. Marije, sv. Štefana in sv. Križa. — Priče: Konrad, opat stiski; dominikani in minoriti v Ptuju in Konrad, župnik ptujski.11)
1383, dne 13. februvarja, Čedad.
Oglejski očak kardinal Filip »von Alencon«, škof sa-binski, imenuje brata Alberta Sclnvanberškcga, duhovnika nemškega reda v solnograški škofiji, župnikom pri sv. Petru •v Črnomlju, ker se je brat Mihael bil z dovoljenjem komturja Henrika v Metliki župniji odpovedal in je deželni komtur avstrijski Wcrnher Ubesheimski mu Alberta prczentoval.12)
1383, dne 21. junija.
Brat Franc, generalni vikar oglejskega očaka Filipa, podeli SOdnevni odpustek vsem, ki bodo ocrkev D. Marije v Metliki na dan sv. Ivana Krst. obiskali. Takrat sta bila posvečena prezbiterij in glavni altar.18)
1388, Čruome/j.
Martin, sin Mihcca, proda Martinu in njegovemu sinu Juriju svojo hišo v Črnomlju in njivo na hribu tik njive komturja Alberta za 3 marke. — Priči: Ticbolt Črnomeljski in Janez Mehovski (Mcichauer).14)
•), "), ") in      Pcttenegg, 1. c, 292, 297, 326, 345, 385 in 391. l") in u)   Pcttcncgg, 1. c, 391, 398, 403, 407, 414 in 427.
ijpo, dne 6. februvarja, Črnomelj.
Ivan »von Rymmel« proda Juriju, Martinovemu sinu, Vrhovščak imenovanemu, in njegovi soprogi dvor na hribu zunaj Črnomlja in vinograd »auf dem Tiefenthaler Berg« za 24 mark beneških šilingov. — Priče: Ivan, župan »von Tiefenthal« in gornik, Janez Radovan in Pavel Persetič, meščana v Črnomlju, in Ožbald, tamošnji sodeč.15)
I393> dne 23. julija.
Janez Mehovski (Hansil der Meichauer), sin Wülfinga, in njegova soproga Katarina prodasta Albertu, župniku pri sv. Petru v Črnomlju, in tamošnji župnijski cerkvi kmetijo v »Tiefenthal-u« za 12 mark beneškega denarja. Denar se pri cerkvi naloži kot ustanova za Wintherja Guttcncckerja. — Priča: Diebold Črnomeljski.16)
i3pS, dne 17. aprila, Videm.
Oglejski očak Anton imenuje in potrdi duhovnika nemškega reda Janeza, katerega mu je bil deželni komtur VValrab Svibenski po smrti župnika Alberta Schvvanbcrškega prczentoval, župnikom pri sv. Petru v Črnomlju, župniku v Šmihelju pri Krki, Ropertu Mindorferju pa ukaže, naj ga umesti. Že dne 20. marca 1398 jc očak duhovniku v Črnomlju Nikolaju Kostanjeviškemu naročil, naj običajni razpis župnije pribije na vrata cerkve sv. Petra.17)
1402, dne 23. maja, Črnomelj,
Gerhard Doncrsbcrški proda Janezu, župniku v Črnomlju, in njegovim naslednikom neobdelano kmetijo v Dragatušu za 51/, marke beneškega denarja. — Priče: Tybold Črnomeljski in »Hänslein«, sin Wulfinga Mehovskcga (Mcichau).18)
1404, dne 3. julija, Tunjce (Tinez), v šupnišču.
Peter, sin Hildebranda iz Eisenacha, klerik moguncijske škofije in javni notar, potrdi v postavni obliki, da sta duhovnik oglejske Škofije Janez Lernkopf iz Slovenjcga Gradca, župnik v
"■). ") in '") Pcttenegg, 1. c, 391, 398, 403, 407, 414 in 427.
Beli Cerkvi, in Viljem, župnik v Šmihelju pri Novem Mestu, menjala s svojima župnijama. Smiheljsko župnijo, katere patron je bil vojvoda Viljem Avstrijski, je dobil Janez, župnijo sv. Andreja v Beli Cerkvi pa Viljem. — Priče: Mihael Višnjegorski, Jakob iz Ljubljane in Konrad Noydt »von Beth-stete«, župnik.19)
14.06, dne 24. avgusta.
»Mertel der Fenkenberger« zastavi bratu Nikolaju, župniku pri sv. Petru v Črnomlju, dve kmetiji v semiški fari za 50 cekinov. — Priči: »Henslin«, sin raj. Wulfinga Mehovskega, in Jurij Mindorffer.20)
7^07, dne 7. junija, Videm.
Oglejski očak Anton imenuje duhovnika nemškega reda, Janeza iz vireburške škofije, katerega mu je po smrti župnika Nikolaja bil deželni komtur Peter Lynneger prezentoval, župnikom pri sv. Petru v Črnomlju ter ukaže župniku Juriju v Toplicah, naj ga umesti.21)
1424, dne 8. septembra.
Friderik Semenič, župnik na Vinici, in njegova brata Albert in Gregor prodajo polovico vinograda, Vinomer imenovanega, pri »Braslawsdorf-u« z uradom in desetino vred, potem dve kmetiji ravno tam, vse v metliški fari, duhovniku nemškega reda Petru, župniku v Črnomlju, za 120 mark furlanskega denarja. — Priče: Hans Hohenborter, glavar v Metliki, Janez Vaizzt, gradnik v Mehovcm, Henrik in Ivan Črnomeljska.88)
1432, dne 7'. januvarja.
Erazem Jamski (Lucgcr) proda Petru, župniku v Črnomlju, tri dele svoje desetine v vasi, imenovani »auf der Brücke bei Rosseck«, v šmiheljski fari, za 50 funtov vinarjev. — Priča: Hans Hohenwarter, glavar v Metliki.88)
M), >0)| *i)t s.) in S3) Pettcncg, 1. c, 434, 439, 440, 482 in 500.
i455> dne 10. avgusta, Metlika.
Peter Ehrlich, sodeč v Metliki, in svetovalci ustanovijo z dovoljenjem deželnega komturja Janeza Pomersheimskega pri farni cerkvi v Metliki kapelanijo.2,1)
1456, dne 13. junija.
Peter Bartočič, meščan v Črnomlju, proda Lovrencu Leuschner-ju, duhovniku nemškega reda in župniku pri svetem Petru v Črnomlju, in njegovim naslednikom njivo pri Črnomlju, »Draga« imenovano. — Priči: Viljem Semenič in Jobst Gretzperger.25)
1466, dne 16. novembra, Črnomelj.
Peter Vehovec proda svoj dvor pri Črnomlju »am Püchcl« duhovniku Bolfcnku Han-u, komturju v Metliki in župniku v Črnomlju, za 41 cekinov. — Priče: Hans Segrer, sodeč v Črnomlju, Vrban, sluga gospoda Gašparja Črnomclj-skega, Vid Glažar, Martin Stih, Janez Sluga, Gregor Tešina, Mihael Osjela, vsi meščani v Črnomlju.20)
1466, dne 13. decembra.
GaŠpar Leimtasch prepusti Konradu Höltzel-nu, komturju v Ljubljani, in Bolfcnku Han-u, komturju v Metliki in župniku v Črnomlju, dva mlina na Kolpi in 4 kmetije v Radabišu, za kar mu imenovana dasta 5 kmetij v Dolu, v šmarijski fari. — Priči: Gašpar Meltz, upravitelj na Kranjskem, in Martin Schnitzenbaum.27)
146S, dne 24. februvarja, Novi Trg pri Metliki.
Viljem Gramen, župnik v »Wcitz-u« (Vinica) in Andrej Hohenwart, najvišji stolnik na Kranjskem in glavar v metliški grofiji, in Suzana, njegova soproga, potem Bernard Khaker in njegova žena Neža ustanovijo v farni cerkvi sv. Nikolaja v Metliki pri altarjih sv. Andraša, sv. Jakoba in sv. Jurija tri kapelanije ali benefieije.28)
**), *"), *')> ") i" ") BettCMgg, I. c, 541, 544, 557 in 561.
Nova geološka preiskava kranjske dežele.
Spisal Ferdinand Seidl.
Smoter najobsežnejšemu oddelku geologije je: spoznavati, kako sta se razvijala in zvrševala zemeljska skorja in pa nje prebivalstvo od prvega početka do sedanjega stanja. Kamcniti skladi zemeljskega ogrodja so geologu isto, kar zgodovinarju listine. V njih shranjeni okameneli ostanki živalij in rastlin so hieroglifi, ki ga vodijo korak za korakom od zgodnje pradavnosti do sedanje dobe.
S temi teoretiškimi" nalogami geologjie pa se čestokrat spajajo praktiški odnošaji. Najimenitnejše koristne rudnine se nahajajo v skladih zemeljske skorje, in geološka preiskava pokaže, kje se dobe njih ležišča, in pa, ali so dovolj obsežna in bogata. Ako navaden človek slučajno najde premog, kako rudo itd. in se drzne dozdevni podzemeljski zaklad sam vzdigniti, se mu kaj lahko zgodi, da se pokori za svoje podjetje s preizkušnjo, da jc potratil denar in delo za stvar, ki sploh ni ničesar obetala. To sc jc že marsikje dogodilo in tudi na Kranjskem še v ravnokar preteklih letih. — Ali ne le rudarska podjetja, tudi vse večje vodovodne in prometne naprave se dandanes izognejo marsikaterim bridkim preizkušnjam s tem, da se započno le na podlagi ugodne izjave geološkega izvedenca.
Geološka preiskava obsežnih delov zemlje je torej važna za teorijo in prakso. Ob enem pa je silno težavna, ker zahteva mnogo trudapolncga, dolgotrajnega strokovnjaškega dela in velikih stroškov. Toliko podjetje utegne le država zasnovati. Obsežne geološke preiskave spadajo torej med državne naloge. Angleška je dala v tej stvari vzgled. Kmalu ji jc sledila — to smemo z zadovoljstvom naglasiti — Avstro-Ogrska, in polagoma skoro vse evropske države.
Leta 1849. je bil na Dunaju ustanovljen c. kr. državni geološki zavod, in v letih 1850—1862. je isti oskrbel prvo natančnejšo preiskavo vse monarhije. Geologi so porazložili svoja spoznanja v obilici razprav, ki so se tiskale v debelih
letopisih imenovanega zavoda, sami so delali geološki zemljevid v merilu 1 : 28800, in sicer vsak svoj kos; tedanji ravnatelj zavoda, Fr. pl. Hauer, pa je strnil dela poedincev in leta 1868. javnosti predložil geološki zemljevid vse monarhije v merilu 1 : 576000. (cena 45 gld.) Sicer so oddajali in geološkem zavodu tudi poedine liste v merilu 1 : 144000, a le proti naročilu, ker so jih sproti s prosto roko izdelovali. Seveda je bila cena tem listom precej visoka.
Kranjsko so bili v letih 1856—1859. preiskali geologi: Peters, Lipoid, Stäche in Stur. Naslanjati so se mogli že na preiskave, ki so jih priobčili zlasti: Hacguct, A. Boüe, L. pl. Buch, A. pl. Morlot, F. pl. Rosthorn in drugi.
V zadnjih desetletjih se je storilo v drugih državah toliko, da se je visoko popelo podrobno geološko znanje. Temu primerno se od geoloških zemljevidov vedno več zahteva. Posebno odlično, doslej neprekošeno delo sc jc zvršilo na Nemškem.
Zatorej so se odločili v obeh polovicah naše države, da se geološko na novo preišče vsa monarhija, in sicer tako, da črtajo poedini strokovnjaki v merilu 1 : 25000, potem pa se izroči vse delo v tisk in prijavi v merilu 1 : 75000 znanih specijalnih kart. Jako težavno tehniško zvršitev tiskanja v barvah jc prevzel za tostransko državno polovico sloveči vojno-geografski zavod na Dunaju. Potom tiska razmnoženo delo bo pristopno širšim krogom po primeroma nizki ceni.
Hotcč preizkusiti domače moči v vsakem oziru, se je preiskal in upodobil med najprvimi eden najtežavnejših oddelkov države, in že je znameniti uspeh velikanskega podjetja zagledal beli dan. To je geološki zemljevid vzhodnih Karavank in Kamniških planin.1) Delo se nazivlje:
Die geologische Karte der östlichen Ausläufer der Kar-nischen und Julischen2) Alpen (Ostkarawanken und Steiner
') l'rvi za poskušnjo izdani list upodablja geološke razmere (.)lo-muca in okolice na Moravskem. Drugi je nas zgoraj imenovani zemljevid.
*) Po novi, izvrstno utemeljeni razdelitvi vzhodnih Alp (Bochm, F.inthcilung der Ostalpen. Penk, Geographische Mittheilungen, Wien 1887, I. Band. Mit einer Karte 1 : looooo(i) spadajo Kamniške planine k Julskim in so njih vzhodni odrastek.
Alpen). Aufgenommen im Auftrage der geologischen Reichsanstalt in den Jahren 1885—1891 von Friedrich Teller. Topographische Grundlage: Spccialkarte der österr.-ung. Monarchie 1 : 75000, Zone 19, 20, Col. XI, XII, Wien 1895. Verlag der geologischen Rcichsanstalt, Wien III, Rasumofskygasse 23. In Commission bei R. Lechner, k. u. k. Hof- und Univ.-Buch-handlung I. Graben 31. Izmed teh štirih zemljevidov obsega prvi okolici Železne Kaplje in Kokre, drugi okolico Mozirja, tretji Spodnjega Dravbcrga, in četrti Velikovca. Slučaj je torej naklonil, da je nova geološka preiskava mimo kosa Štajerske in Koroške del naše kranjske deželice izmed vseh ozemelj monarhije skoro'najprvo upodobila. V poletnih mesecih leta 1895. in 1896. pa je drug del Kranjske, namreč list pasa 22, kolone X z okolico Postojne in Ajdovščine na novo poučeval geolog dr. F. Ko s s mat. Torej imamo povoda dovolj, da v »Izvestjih« naznanimo velikansko podjetje geološkega državnega zavoda, in da svojim rojakom priporočamo, naj jc na domači zemlji pospešujejo, kolikor utegnejo.
Geološkemu zemljevidu je odlični strokovnjak Teller dodal skupna pojasnila: Erläuterungen zu der geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karnischen und Julischen Alpen. Wien 1896, obsegajoča 262 stranij.3) Več podrobnih člankov pa jc prijavil sproti med svojo preiskavo v istodobnih letnikih »Verhandlungen der geologischen Reichsanstalt«. Tudi drugi preiskovalec Dr. Fr. Kossmat je obelodanil kratke opazke o geološki zgradbi Nanosa: »Vorläufige Bemerkungen über die Geologie des Nanosgebietes«. Vcrhandl. d. gcol. Rcichsanstalt 1896..
Tellerjevi zemljevidi so jako pestri. Naznanjajo namreč na preiskovanem ozemlju nič manj nego 7 različnih vrst prodorin (eruptivnih hribin), ki so prihrule v raznih geoloških dobah iz zemeljskega jedra liki lave današnjih vulkanov, in pa usedline ali sedimentarne formacije v 61. po starosti ali izobrazbi ločenih oddelkih.   Te so se sesedale večinoma iz
") Geološki zemljevid s pojasnili vred stane 7 gld. 50 D.
morja sledečih si geoloških dob ter- se navrhovatile druga vrhu druge v skladih ali nasadih. Prostor, ki ga zavzemajo prodorine in usedline na površju, je označen z raznimi barvami ; kako skladi vise in držč, pa z znamenji, ki običajno služijo temu namenu. Upodobljena so celo neznatna nahajališča te ali one tvorbe, če tudi pokrivajo manj kot 1 km2 površja!
Zatorej se čudimo ne le napornemu strokovnjaškemu pritrudu geologa Tcllcrja, nego nič manj tudi popolnosti tehniške zvršitve. Vsa živahna geološka mnogoličnost jc tako ugodno upodobljena, da je ostala na zemljevidih členovita orografska slika planinskega sveta Karavank in Kamniških gorä vendar še izpod barv dovolj vidna.
Zemljevid in razprave, ki ga tolmačijo, nas uče, da je geološka zgradba upodobljenega gorovja zelo zamotana. Razločno pa spoznavamo poglavitni načrt v treh vzporednih, od zapada proti vzhodu držečih panogah apnencev in dolomitov (grintavcev) triadne dobe. Najsevernejša od njih jc glavna panoga Karavank (z Obirjcm, Pečo in Sv. Uršulo). Strmo se dviguje iz celovške kotline, ki jc po svojem nastanku prav taka udrtina, kakor ljubljanska kotlina. Ob Ljubelju sc jc odcepila druga ozka panoga, ki se raztega vzporedno s prvo, in se najviše vzpenja v Košuti in Ovčcvi. Tretjo panogo tvori oblastna skupina Kamniških planin, ki so že po svoi vnani podobi vzhodni odrastek Julskih planin. Vsa masa triadnih skladov, iz katerih so te tri panoge, se je scscdla celotno iz morja. Mogočne podolžne pokotinc so jo še le razdelile. Tako se je zgodilo, da so med. imenovanimi tremi panogami beli dan zagledali starejši skladi, ki so podlaga triadnim; pa tudi eruptivne hribine so po prelominah prodrle iz zemeljske notrine.
Menda nikjer ne leže skladi vodoravno, kakor so se sesedli iz morja, nego močno in strmo so nagubani.1) Velikanske gube so po dolgem in povprek- prepočene in vrhu
4) Kakova prirodna sila je to ueinila, to se pojasnjuje n. pr. na strani 356. Ljubljanskega Zvona XV. I. 1895.
tega prcvržene ter prcrinjcne, in sicer večinoma proti severu, na južnem robu gorovja pa so obrnjene na nasprotno stran; zlasti se to vidi ob Šcnturški Gori pri Kamniku. Tam se začenja prelomina, ki se nadaljuje skozi Črno dolino proti vzhodu v dolino Drete mimo Gornjega Grada. Ob tej po-kotini se je odtrgala in proti jugu pobesila Menina Planina, pravi odlomek Kamniških planin.
Ljubljanska udrtina je odkrhnila Kamniške planine na zagadni strani, Savinjska pa proti vzhodu; zatorej ob črti, ki gre blizo Luč proti Bistri (Wistra) na Koroškem, izgube celokupnost.
Znamenita je nekoliko usločena pokotina, ki gre preko Spodnjega Jezera (Untcrseeland) v dolini Kokre proti Bistri na Koroškem. Tam se spoji z drugo od zapada proti vzhodu speljano prelomino. Od te se pa blizo Smrckovca odcepi znamenita pokotina, ki jc zarezana preko Šoštanja, Velenja in Vojnika. Ob tej iznenadno premočrtni pokotini se je izlila iz zemeljske notrine cela vrsta žarečih eruptivnih hribin, ki, ohlajene in skrepencle, tvorijo Travnik, Kamcncni Vrh, Smre-kovec in nizke gore pri Beli Vodi, Velenju, Dobrni in Vojniku. Dandanes skozi pokotino prihaja le gorka voda toplic pri Dobrni in Topolščici.
Udrtina med kamniškimi planinami, vzhodnim koncem Karavank (Sv. Uršulo) in Pohorjem je odprla pot tercijarnemu morju, ki je segalo od Ogrske in sosednje Štajerske na Kranjsko in jc imelo tu zalive in dolge ozke fjorde. Večinoma na njegovem dnu so se sescdli peščenjaki, lapor, opoka in druge tercijarne oborinc, ki dandanes tvorijo mnogo rodovitnih tal na Spodnjem Štajerskem in ob planinskem robu ljubljanske kotline.
Jugozapadni odkrhnjeni rob Pohorja, imenovana pokotina (Smrekovec-Soštanj-Velenje-Vojnik) in gornja Savska dolina z vzhodnim robom Ljubljanske kotline so črte, ki nas iznenadjajo, ker teko vzporedno med seboj in s podolžno osjo Jadranskega morja. Podoba je, da je premikanje v zemeljski skorji, ki jih jc ustvarilo, že pripravljalo nastanek
one kadunjaste udrtinc, katero je zalilo morje, današnja Adrija. Zatorej nahajamo tem več sledov o enakih pripravljalnih dogodkih v Dinarskem gorovju, ki se začenja na južni meji Julskih planin in se nadaljuje preko Dolenjske in Notranjske na balkanskem polotoku. Ondod se čudimo dolgim od severo-zapada proti jugovzhodu držečim gubam, v katere jc potisnila orjaška prirodna sila skalnate sklade gorovja in ustvarila dolga slemena in planote ob jadranski obali. Podolžne in povprečne pokotine so razkosale trdo gradivo, ki se je nagubavanju upiralo. Ob nastalih prelominah se je potem nadaljevalo premikanje, ki je bilo tem izdatneje, čim bliže jc bilo Adriji. Zatorej vidimo ob Sori in gorenjem toku Kolpe še sklade premogovne tvorbe na površju. Sosedna gorska proga pa, ki tvori Trnovsko planoto in dalje proti jugovzhodu Snežnik, se je že globeje pogreznila; nje premogovna podlaga ne do-seza več površja, nego počiva v globočini, pokrita od skladov mlajših dob nad njo navrhovačenih. Triadni skladi so v tej panogi najstarše gradivo, ki gleda še solnčni dan. Na jugu Vipavske in Reške doline pa so tudi trijadni utvori potopljeni v globočino in le kredni ter še mlajši skladi tvorijo današnje površje Istre in obližje Tržaškega in Reškega -zaliva. Se južneje so tudi ti pogreznjeni, in sicer toliko, da so jih zalili valovi sinje Adrije.
Geološka zgodovina naše domače zemlje, ki smo jo tu očrtali v bistvenih potezah, spada med najzanimivejše naloge znanstva. Pojasnila sta nam jo zlasti sedanji ravnatelj geološkega zavoda na Dunaju, G. Stäche (G. Stäche, Übersicht der geologischen Verhältnisse der Küstenlander von Österreich-Ungarn 1889) in pa IC. Suess (E. Suess, Antlitz der Erde).
Imenovane kratke opazke dr. Er. Kossmata poročajo le o malem kosu naših domačih tal in pripovedujejo bistveno to-le:
Sprednji, južnozapadni del Ilrušicez Nanosom vred grade apnenci starejše in mlajše kredne tvorbe, isti, ki tvorijo tudi Kras med Sežano in Sočo. V Vipavski dolini pa leže večinoma opoka in peščenjaki naslednje tercijarne tvorbe. Enako
menjavo opoke in peščenca v Švici zovejo fliš, in to ime je prešlo tudi v znanstvo. Tudi tega ozemlja zgradba je jako zanimiva.
Pri Vrhpolju blizo Vipave leže kredni in fliševi skladi drug nad drugim, kakor so nastali, toda ne v prvotni leži, nego so tako pridvignjeni, oziroma pogreznjeni, da vise v kotu 30—40° proti severozapadni strani. Ako pa gremo po dolini ob pobočju planote proti jugovzhodu, tedaj zapazimo, da skladi vedno strmcje vise in se ob jednem zasuknejo: pri Vipavi so proti zapadu naklonjeni v kotu 45°, v Klajniku še v večjem, severno od Vrat pri Št. Vidu stoje po koncu, nadalje se sklonijo nazaj, prekucnejo se, in zatorej v vsem južnem oddelku Nanosa vise proti severovzhodu v kotih 30—50° ter kažejo odkrhnjenc konce Vipavski dolini. Pri tem seveda fliševi skladi, ki slone pri Vrhpolju še normalno nad krednimi, pridejo pod prevrženc apnence, torej v ležo, ki jc naravnemu starostnemu redu čisto nasprotna. Besede, s katerimi izkušamo znameniti položaj predočiti, nimajo dovolj moči, da bi poučile onega, ki'ne stoji pred 14 kilometrov dolgimi in 700—1100 metrov visokimi stenami orjaške Na-nosove planote, o velikanski prirodni sili, ki jc prevrgla stotine obsežnih skalnatih skladov tako, kakor mi prevržemo • liste knjige, želeč pogledati »kazalo« na nje končnih straneh. In kaj jc učinila ista sila, ki je trde, neelastiške apnenčeve sklade prevrgla, z rahlejšimi nasadi opoke in peščenca? Ume se, da niso ostali v prvotni vodoravni leži. Na poti od Gorice proti Razdrtemu jc Vipavska dolina vedno ožja; to je zato, ker jc pomikanje skalnatega ogrodja proti Adriji na istem potu vedno silovitejše bilo in jc konečno pri Razdrtem sklade celo prevrglo; fliš pa, ki pokriva dno Vipavske doline, je stisnjen in zgneten v gube in sicer najbolj na ozkem južno* vzhodnem koncu doline.
Natančni opazovalec dr. Kossmat ni prezrl, da ob Nanosovem pobočju fliš ne sega vseskozi do iste nadmorske visočinc. Pri Razdrtem ga nahajamo še v visokosti 800 metrov, potem pa vedno nižje, in v Vipavi neha celo že v višini
100 metrov. Zatorej umcjemo, da prihaja največji del v Nanosu nabrane vode v Vipavskem trgu kot izvir reke na dan, kajti opoka je nepropustna podlaga močno razpočenemu pre-vrženemu apnencu Nanosove planote.
Da so se apnenec, opoke in peščenjak sescdli na dnu morja, omenjamo le mimogrede.
Vprašanja o morebitnem nahajališču živega srebra v Vipavski dolini v zvezi z onim v Idriji se ne dotikajo kratice »opazke«, o katerih poročamo.
Pisatelj teh vrstic je imel prijetno priliko, da jc v šolskih počitnicah 1. 1896. spremljal geologa dr. Kossmata pri preiskavi Trnovske planote, Hrušicc in Vipavske doline. Osve-dočil se je, s kolikim trudom geolog zbira podatke, s katerimi spoznava dogodke davnih geoloških dob. Kompas in kladivo sta mu orodje, ki mu pomagata, da uporablja drugod pridobljeno znanje geološke vede; da raztolmači, kar pred seboj vidi, in spaja v zaželjenc nove spoznatve. Skrbno opazuje gradivo in ležo skladov, zbira kose od njih, da jih more kasneje primerjati, išče okamenine, ki so mu spomeniki organskega stvarjenja, in vse, kar je opazil, zabeleži na mestu v zapisnik. Tako hodi geolog od kraja do kraja, da bi svoje ozemlje kolikor moči natanko pregledal. Čas počitka, ki ga zahtevata truplo in neugodno vreme, porabi, da izlušči pc-tretakte iz njih kamnatih rakev, zabeleži zemljeznanske opazke v specijalni zemljevid, da bi si pridobil pregled o splošni leži skladov, riše geološke profile in načrte itd.
Ker so naloge tako mnogolične, utegne marsikatera posebnost preiskanega ozemlja uiti očem opazovalca, ki se povsod mudi le kratek čas. Zatorej strokovnjak hvaležno sprejme dobro došla mu opazovanja in najdbe razumnikov, ki so po več let imeli priliko spoznavati okolico svojega stalnega bivališča in so kot prijatelj i prirodc na izprehodih in službenih potih slučajno našli kako okamenino ali celo zasledili bogato nahajališče okamenin, dalje onih, ki poznajo kamnolome in druge kraje, kjer so skalnati skladi goli, nepokriti od grušča in prsti, ali pa vedo o malih nahajališčih hribin, ki so sicer
v okolici redke itd., ali celo sami hranijo doma zbirko oka-menin in hribin. S takimi prispevki vsakdo, ki hoče in utegne, pospešuje delo geologovo in posredno koristi ob enem do-moznanstvu. Na ta način so novo preiskavo Trnovske planote, Kriške Gore in Hrušice hvalevredno lajšali gg. učitelji ljudskih šol, logarji in zasebniki. Seveda so zbirke deželnih muzejev zaklad, katerega strokovnjak ne zamudi izkoristiti, predno gre na delo. V takih zbirkah pa so tudi prispevki, katere so pošiljali prijatelji domoznanstva leto za letom.
Škoda je le, da so v zasebnih in javnih zbirkah nahajališča okamenin in hribin včasih presplošno zaznamovana. In vendar je potrebno, da je kraj, kjer se je okamenina našla, tako natančno zabeležen, da ga more geolog z gotovostjo zopet poiskati, sicer najdena stvar dostikrat nima posebne vrednosti.
Pričujoče vrstice nimajo le namena, na ta pogoj opozoriti, nego tudi sploh izpodbujati, da bi prijatelji domoznanstva marljivo pošiljali svoje zemljeznanske in paleonto-loške najdbe našemu, v nekaterih oddelkih preznamenitemu deželnemu muzeju v Ljubljani. Novo geološko preiskavo Kranjske pa naj bi izvolili na imenovani način pospeševati gg. duhovniki, učitelji ljudskih šol, profesorji prirodopisja, zemljcmerci, logarji in drugi zasebni prijatelji domoznanstva.
Državni geologi, ki so pred štirimi desetletji Kranjsko prvikrat proučevali, niso zamudili javno izreči zahvalo mno-gobrojnim gospodom, ki so pospeševali njih naporno delo. Naj bi se nova preiskava, ki se jc započela in se bo vršila še nekaj let, po vsi deželi še prijaznejše podpirala; saj je dandanes zanimanje za prirodoslovje živahnejše in bolj razširjeno, nego je bilo pred 40. leti.
Še eno željo bodi dovoljeno tukaj javno izreči!
Velika, krasna sobana je v ljubljanskem deželnem muzeju odločena za zcmljeznansko in palcontološko zbirko. Ali do današnjega dne je le majhen del teh prirodnih zakladov v nji zastopan. S sedanjo novo, podrobno preiskavo jc dana redka prilika, da se zasnuje popolna zbirka, ki bi, kolikor
17
moči, natanko poučevala o kakovosti rudninskih tal vse dežele in o nje prominolem živalstvu in rastlinstvu; saj bi vsak kos izbral izkušen strokovnjak!
Ako odločilni krogi odobravajo tukaj sproženo misel, bodo poskusili doseči, da c. kr. državni geološki zavod svoje za preiskavo Kranjske odločene geologe primerno pooblasti, in da bodo le-ti gg. strokovnjaki toliko blagohotni ter od-menijo dublete svojih zbirk deželnemu muzeju v Ljubljani.
Is/f ali zapiskL
Škofa Hrena spominik. — Kakih petnajst korakov od šcntpc-tcrskega mostu stoji na Žitnem trgu sredi preproste železne ograje na dvostopnem vznožju kamenit križ na lični strani z majhno podobo Kri-žanega, na robu, obrnjenem proti Ljubljanici, pa z vzbočenim kipom žalostne Matere božje. Pod Marijino podobo se komaj razločijo besede: MONSTRA I TE ESSE | MATREM. Razpelo sloni na stebru, ki ima v gorenjem delu izklesano škofovsko palico, nad njo mitro, pod njo pa na desni strani palice Hrenov, na levi škofijski grb Pod grboma deli pa-sforale ta-le napis: ARA ||ET VIA | COE || LI 116 || 22. V dnu stebra nahajamo letnico obnovitve: Restaur. 11842. Vznožje oklepa jedva čitni napis, obsegajoč začetni črki Hrenovega imena in njegovo geslo: TH. EPVS. LAB ITERET LABOR | ASPICE PRAEMIVM.| ANNO DNI MDCXXII. Spominik je blizu 5 m visok. Okrogli steber je pri sredi počen.
S tem spominikom se spaja pripoved o napadu protestantov na škofa Tomaža Hrena. Kronika šentpeterske župe, spisana po raznih virih v novejši dobi, veli, da je Hren po dolgem prestanku znovič vvel procesijo presv. Rešnjega Telesa. Vodil jo je baje preko brvi, ki je držala črez Ljubljanico tam, kjer je sedaj šentpeterski most. Spremljali so škofa, nesočega Najsvetejše, kovači, ki so bili zvesti ostali sv. katoliški veri. Oni so se hrabro po robu postavili krivovercem, ki so onostran brvi navalili na Hrena, ter jih v beg zapodili V spomin na to zmago jc baje postavljen kameniti križ Ljubljanski kovači so se potem vsako leto o Telovcm vdeleževali procesije pri sv. Petru. Kovaški mojstri so prihajali s svojimi pomočniki k prvemu duhovnemu opravilu, spremljali so duhovnika pred oltar s plamcnicami in s svečami, po povzdigovanju so šli krog oltarja k darovanju. Pri sprevodu so nosili pomočniki nebo, mojstri pa so svetili s plamcnicami. Kovaško bandero s sliko sv. Eligija nosijo kovaški pomočniki še dandanašnji pri šentpeterski procesiji. —
Napad protestantov, zmago katoliških kovačev in vdeležbo poslednjih pri omenjenem sprevodu opisuje isto tako, kakor šentpeterska kronika,
H. Costa v »Reiseerinnerungen« meneč, da je v spomin na to zmago postavljen Hrenov križ, kakor trdi ustno izročilo.
Inačico te pripovedi, ki sta jo za Costo povzela P. pl. Radics in
I. Vrhovec, nahajamo v nekem stiškem rokopisu, kateremu je pisatelj najbrže znani izdajatelj zemljevida Kranjske dežele (1744) Janez Dizma Florijančič. On poroča, da je škof Hren, katerega proslavlja kot drugega Gregorija VIL, pozval svoje podložnike tlačane tjakaj, kjer je izprva stalo znamenje, da bi mu bili na pomoči, kadar bo izganjal protestante iz Ljubljane. Ti pa so o pravem času odšli, ne da bi jim bilo treba sile delati Zato jc postavil Hren na tem kraju podobo žalostne Matere božje, kateri je bil izročil mesto v varstvo. Ta kip je stal nekaj korakov v stran od sedanjega spominikovega stajališča ter je bil drugačen, kakor je dandanašnji.
Napad na škofa Hrena ni zgodovinski dokazan. Procesije presv. Rešnjega Telesa ni bilo treba znovič vvajati Hrenu, ker nikdar ni bila odpravljena v Ljubljani V tem se moti Dolničar,1) ki k 1. 1611. omenja, da so tedaj zopet vveli tu procesijo o Telovem. Obhajali so jo že prej jako slovesno Jczuvitski sodobni kronist poroča, da se je vršila 1. 1600. s tako svečanostjo, da so se krivoverci in katoličani čudili. Ko je nosil škof po mestnih ulicah in trgih Najsvetejše, so se zdržali krivoverci psovk ter pridno opazovali vso svečanost Katoličani so spremljali presv. Telo, bolniki so gledali skozi okna, hvaleči Boga. Slišale so se besede: Štirideset let že ni bilo tolike svečanosti na ta dan; kajti zaradi brezbožne drznosti krivovercev je tako opešala Telovska procesija, da se je noben odlienjak ni upal vdeležiti ter spremljati pod podobami navzoč-nega Boga, dasi so duhovniki, oblečeni po duhovsko, vsako leto izšli s procesijo (»licet elerus accinetis sacris quotannis prodiret«). Hren je torej le z večjo slovesnostjo jel praznovati omenjeni sprevod. Navala protestantov na škofa o Telovem ne omenja noben pisatelj 17. stoletja, ne omenja ga niti Hren v svojih dnevnikih. Verjetnejša je stiska vest, da se škof ni čutil dovolj varnega sredi poluteranjene Ljubljane, ter je zato namignil svojim tlačanom, naj bodo pripravljeni, če bi se zvršil kak napad na procesijo. Ljubljanske kovače opeva J. Cigler po narodni pripovedki ne kot zmagovalce protestantov, nego kot junake v boju zoper Turke, katere so baje z gorečim železom odgnali, ko so se lotili cerkve sv. Petra hot(5 jo požgati, odtod izvira po tej verziji njihova vdeležba pri šentpeterski procesiji.
') 1611. Solemnitas fefti Thcophorici ob haercticorum irrcptam pravitatem aliquot annis interrupta, omni triumphali decore, ac feftivi-tatc, denuo celebrari coepta. Joann. Greg. Thalbcrg, Epitome Chrono! 66.
Po vsem sodeč menim, da Hrenov spominik ni znak kake posamične fiziške zmage katoličanov nad krivoverci, nego je spominik splošnega zmagoslavja katoliškega pravoverstva nad pro-te'stantstvom, postavljen ob Hrenovi škofovski 251etnici.s) Na njem je dvakrat zabeležena letnica 1622. Tedaj je bila borba z novo-verci popolnoma dovršena. Čujmo, kaj poroča škof Hren v svojem dnevniku o tem letu! Poleg potresa, ki je vznemiril Ljubljano in ž njo mnoge druge pokrajine o prazniku vnebohoda dne 5. maja 1622( Terra; motus magnus et tremendus, circa meridiem, in die ascensionis Domini, qua: fuit 5. maji 1622 , fpatia terrarum peruafit latiffime), omenja dveh slovesnostij, ki pričata, da je bila Ljubljana znovič do cela katoliška. Prvi slavnostni dogodek je procesija presv. Rešnjega Telesa, ki se je do tedaj v nedeljo v osmini Telovega obhajala z jako neznatno svečanostjo po pokopališču krog stolnice sv. Nikolaja, to leto pa se je s škofovim dovoljenjem vršila iz šentjakobske cerkve po gorenjem delu mesta. Prva postaja je bila pod lipo na starem trgu pri vodnjaku nasproti stiškega opata domu (ad Tiliam Fontis, e regione Domini Abbatis Sithicen.); druga je bila tam, kjer se pride z Grada doli (menda blizu sedanje cerkve sv. Florijana), nasproti bihaškim ali hrvaškim vratom 8) pred hišo zlatarskega mojstra Saksa, ki je bil poprej najhujši krivoverce, potem pa je postal najboljši in najpobožnejši katoličan (secunda ad Plateam latiorem defeensus ab Arcc, quae Currulis dicitur, uersus Portam Wihizhianam five Croaticam ante Magistri Nicolaj Aurifabri Saxonis olim haeretici pefsimi, nune optimi Catholici ac deuotifsimi aedes); tretja v Rožnih ulicah pri semenišču, pa jc bilo pretesno tamkaj, kakor toži Hren, meneč, da bi drugo leto rajši krenili v Hrenove ulice, ali pa kam drugam, kjer bo ugodnejši in širši prostor (Tertia in Viculo Ro-sarum ad Dornum Seminariftarum [:sed incommoda ualde, anno altero ad Vicum Nafturtiorum, vulgo dieto Khreengaßen,*) vel ubi magis fauebit commoditas: diucrtcre oportebit, utpote latiorem ac commodiorem :]) in četrta pred jezuvitskim kolegijem. Pri postajah so odpeli začetke vseh štirih evangelijev ter izvršili navadne obrede. Za ozaljšavo in zlasti za razne znake starega in novega zakona so poskrbeli oo. jezuviti. Škof sam je opravil slovesno sv. mašo v njihovi cerkvi ter nosil Najsvetejše pod nebesom. Ljubljančani so se jako čudili tej slovesnosti, radovali se ter vnemah k pobožnosti.
Druga znamenita slavnost 1. 1622. jc bilo praznovanje posvetni-čenja sv. Izidorja, sv. Ignacija Lojolana, sv. Frančiška Ksavcrijana, sv,
*) Hren je bil imenovan za škofa ljubljanskega dne 18. oktobra 1597.
*) To so karlovška mestna vrata, katerim so ljudje rekali »pisana« vrata.
*) Hrenove ulice torej niso prejele imena po škofu Hrenu, nego naravnost od hrena, kakor kaže naziv »Vicus Nafturtiorum«.
Terezije in sv. Filipa Nerija, ki se je vršilo osem dnij, začenši s 5. dnem meseca junija. Sv. Ignaciju na slavo so postavili dva slavoloka: jednega na trgu, jednega pri črevljarskem mostu, kjer je šla procesija. Škof sam je otvoril svečanost s slovenskim govorom in s pontifikalno mašo. S tema slavnostima je škof Hren zmagovito končal boj proti novo-vercem. Ni čuda torej, da nosi njegov spominik letnico 1622.
Stal je spominik ob brvi, katero je vzdrževala škofija zaradi svojih posestev ležečih na levem bregu Ljubljanice. To brv so odstranili 1. 1776. ter jo nadomestili z mostom L. 1828. so podrli Hrenov spominik Njegove ostanke so hranili pri Korenovih na Poljanski cesti štev. 26 kot dragocen zaklad. Jeseni 1. 1842. so znovič postavili Hrenovo znamenje. Največ sta si prizadejala zato šentpeterski župnik Matej Svet-ličič in ljubljanski župan Hradecky. Slovesno seje odkril spominik na velikonočni ponedeljek dne 17. aprila 1843. Ta praznik je bila pri drugem duhovnem opravilu v šentpeterski cerkvi slavnosti primerna propoved. Potem je šla procesija k spominiku. Ko ga je bil župnik Svetličič blagoslovil, se je zopet vrnil sprevod v cerkev. Slovesnosti se je vdeležil mestni župan in mnogo gospode. Spominik je postavil ka-menarski mojster Ignacij Toman ter računil za razna dela 70 gld. konv. den. Vseh troškov je bilo 161 gld. 10 kr. Knezoškof Wolf je podaril za obnovljcnje Hrenovega znamenja 50 gld. Neža Vidic (Korenova Neža) jc dala dvojni zlatnik. Nekaj so zložili mestni duhovniki; kar je zmanjkalo, je pa dodal šentpeterski župnik Svetličič.
Hišo, stoječo tik Hrenovega spomenika, ki je bila nekdaj Slovševa last, so podrli te dni. Pa vender ne bo o tej priliki ž njo vred odpravljen jeden izmed redkih naših zgodovinskih spominikov, slaveč škofa Ljubljančana, kakoršna usoda baje da čaka znamenje presv. Trojice na Ajdovščini (na križišču Dunajske in Marije Terezije ceste.) — Vira: Hrenov dnevnik v ljubljanskem škofijskem arhivu in kronika šentpeterske župe. — Pomožne knjige : Thalberg Epitome Chronologica; J. Cigler, »Ljubljanski kovači« v Novicah 1844, 37; Costa, Reisecrinnerungen, 10; A. Jcl-louschek, Die Lapidar-Denkmäler in Laibach v Mittheil. d. h V. 1850, 14; A. Dimitz, Beitrüge zur Keformationsgcschichtc in Krain. II. Aus den Annalen der Jesuiten in Laibach (1596 — 1691) v Jahrbuch des Protestantismus 1885, 112; P. pl. Radics, Tomaž Chrön v Letopisu Mat. slov., 1878, III. 28; istega pisatelja: Thomas Chrön, Fürstbischof von Laibach (geb. 1560, f 1630) v Argo, III.; J. Vrhovcc, D. W. L. Hptst. Laibach, 179; istega pisatelja razprava: Odklej stoje ljubljanski mostovi? v Lj. Zvonu, 1895, 373. J. Vrhovnih.
Slike v ljubljanski frančiškanski cerkvi. Med drugimi ljubljanskimi cerkvami je bila po potresu prav občutljivo zadeta tudi krasna frančiškanska cerkev. Posebno so trpele ondotne freske našega domačega
umetnika Langus-a. Poudarjalo se je od mnogih strokovnjakov cerkvene umetnosti, da jih bode treba pri popravi cerkve nadomestiti z drugimi slikami in v to v popolno drugačnem konceptu in obliki. Res bi bilo škoda, popolnoma uničiti tako izborno koncepiran in z malimi izjemami dovršen umotvor, kakor je ravno ta Langusova slikarija. Odločili so se za popravo, katero je dovršil gospod Kastner. Ni naš namen, danes to popravo kritično presojati, lahko pa opomnimo, da dela čast gospodu Kastnerju, kakor tudi pokojnemu Langusu. Zabeležimo pa naj tu napis Langusov ob straneh orgelj.
Napis na moški strani se glasi:
» Durch die unermüdetc \ Sorgfalt der Kirchen- \ vorstehung, mit Hilfe I und der Beiträge fromer \ Wohlthäter habe ich zwei \ Seiten Kapellen im Jahre | 1845 die übrigen Seiten \ Kapellen, das Prcsby-lcriuin \ und das Kirchenschiff vom \ Jahre 1848 bis l8jj \ ausgemalt — Matthäus I Langus v. Steinbüchel \ in Obcrkrain gebürtig.
Na ženski strani se bere:
G: FajmofItter in Kljuz \ harfi fo neutrudno \fkerbeli, in milo-fcrzhni | Dobrotniki /o \ pomagali de fim v, Letu \ i&45. dve fslraiifke \ Kapele od leta 1S48 \ do Leta 1855. pa zelo Zcrkev \ Smalal \ Matthäus Laugus. M. S.
Prazgodovinske i.-kopine. Zadnji meseci so bili zelo neugodni kopanju, ker je skoraj vedno deževalo. J. Pečnik je nadaljeval kopanje v Brezju in kopal na novo pri Beli Cerkvi ter v Loki pri Črnomlju. Nad Belo Cerkvijo se vzdiga Vinivrh, na katerem je bilo jedno največjih gradišč na Kranjskem. Na njegovem jugozahodnem obronku se nahaja velikansko grobišče po strelaški in oreški hosti, pri Mladevinah, Gradenju, Družinski Vasi in pri Kocjanarju (Kopincu). Na poslednjem kraju jc grič le 150 korakov dolg in 50 korakov širok, a ima čez štirideset gomil, od katerih je bilo 11 že poprej izkopanih. Najdbe iz njih so znane pod imenom »šmarjetske izkopine«. Pri Družinski Vasi jc več s kamni obloženih in s ploščami pokritih grobov, na katerih so gomile nasute. To se redko nahaja po Kranjskem. Mrliči so sežgani in imajo lepe posode pri sebi; jedna jc bila celo iz Velike Grške. — V Loki je našel g. Pečnik nove vrste zapestnice, ki so zarezane in imajo na obeh robih bunkice. Sulice so majhne, bodala lepa, ali zemlja je vse razjcdla. Tudi noži niso podobni dosedaj na Kranjskem najdenim nožem. Med posodami jc bila tudi jedna velikogrška s posebno velikim ročem in tipko na njem. Posode so lepe, ali le tri so bile cele. — Pri Šmariji je našel g. Pečnik koncem avgusta ob poti v Podgorico dva rimska groba. Prvi jc bil le 30 cm globok in je imel poleg mnogo črepinj tudi svetilko s pečatom VKTTI. Drugi je bil komaj 4 cm pod zemljo, prav sredi pešpota, vendar je imel dobro ohranjeno svetilko s pečatom AGGILIS.
— Najvažnejša najdba t. 1. pa jc rimski bronasti vrč iz Valične Vasi, 27 cm visok, 535 cm obsežen. Roč ima lepo okrašen z vzbočenimi podobami, med katerimi se prav dobro pozna znani prizor satira s herma-froditom. Ta vrč se je našel na vrhu med slabo zidanimi razvalinami. Na istem prostoru se dobe tudi starine iz latenske dobe. S. R.
Imenoslovni pdberki.
Žale.
K najzanimivejšim in najstaršim krajevnim imenom moramo prištevati naše slovenske Žale, Žalec in podobna od istega korena izpeljana nazivanja. Od korena »Žal« imamo poleg druzih še ta-le slovenska imena: Štajarski Žalec je gotovo vsakemu znan. Žale se zovejo polje pri trgu Jesenice na Gorenjskem. Žale Zgornje in Spodnje blizu Kamnika (nem. Ober- und Untersallenberg). Žaljna pri Višnji Gori. Žalovce (n. Schal-lowitz) na Dolenjskem (v novomeškem okraju, bi. Sv. Marjete); najbrže spadajo sem tudi bledske Želeče (nem. Schalkcndorf).
Da so krajevna imena te vrste zelo stara, pričajo nam kraji po deželah drugih slovanskih narodov, ki se slično imenujejo. Zelo zanimivo pa je vrh tega to, da se v krajih s tem imenom cesto nahajajo prazgodovinski ostanki, grobišča in sploh stvari, ki kažejo na davno minulost. Na Češkem imamo kraj Žalov (dolnji in zgornji) blizu Bele Gore v smichovskem okraju. Znamenit je ta kraj po mnogobrojnih svojih prazgodovinskih izkopaninah. Žaly, Zäly se zove tudi naselje v okraju Jelimnicc, leži na višini, raz katero uživa popotnik krasen razgled prav do Prage; zato ta kraj radi obiskujejo turisti. Jcli se tudi tu nahajajo kaka grobišča, ne vem povedati, gotovo pa je zanimivo, da se kraj po nemško imenuje »Heidelberg«. Kakor so na Češkem za arhaeologa znameniti kraji Žalov, Zalany, Zelenic (Prim. Pamatky archacologicke a mistopisne XI i. t. d.), tako imamo na Moravi kraje, na katerih so izkopali vže več ali manj za prazgodovino važnih predmetov, s podobnimi imeni istega debla, kakor: Žclkov, Želanov, Žalkovice, Želatovice, Žcl-čice, Želetava, Želč, Želov, Želichovicc, Želechov, Žalhostice i. t. d. (Prim. še: Časopis vlastcnecköho muzejniho spolku olomuckeho, letnik XI, str. 32, 67 — in češ. želky ( - žare, pepelnice). Tudi v Kujaviji (provincija na Vesli, Brahi, Netzi) je polno grobišč iz prastarih dob, katere narod navadno imenuje Žale. (Prim. Maksymilian Borucki, Ziemia Kujawska. Wloclowek (časop.) za I. 1884). — Tudi slovenski arheolog išči pri Žalah prastarin.
Za starodavno to nazivanje govori tudi ime samo. V Marjanskcm evangeliju, staroslovenskcm spominiku glagolskega pisma, beremo pri
Matevžu v 8. poglavju in v 28. vrsti: »sirčtete i deva besena otss ž a 1 i i ishodqsta ljutč dželo«. — »Ot* ž al i j« čitamo še jedenkrat v poznejšem Hvaljcvem evangeliju — drugače pa imamo v vseh staroslovenskih spo-minikih v pomenu monumentum, sepulerum i. t. d. le besedo grob«, grobišt* ali tudi grebišta ali tudi grebištt in tudi v Marjanskcm evangeliju na drugih mestih samo grob*.
Slovo žali in tudi žal&nikss živi še v severni ruščini in znači po Dalju: gomilo, pokopališče. Miklošič navaja i v staroslovenskem i v eti-mologičncm slovarju besedo »Žali.« dvakrat v dveh pomenih: breg (ripa), in grob (sepulerum). V etimologičnem slovarju pravi: »In Litauen am ufer des Chronus kommen gräber mit verbrannten leichen vor, die von der bevölkerung ebenso wie auch die heutigen gräber »Žale« genannt werden«. (Mittheilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien 14, 206.). Poleg besede Zal&nik» m., tumulus, coemeterium, navaja Miklošič v starosl. slovarju iz hrvaščine, oziroma iz dobrovniških pesnikov: Žal, Žalo, (glarca ripa), Žalič, Žalanin, Žalan, kar sc vjema z ital. ghialo in z alban. zaal, poleg grš. yutko( tudi yiklog. — No pa beseda je bolj razširjena, nego si je kateri mislil, Miklošič loči celo radi različnih pomenov žal& na dva korena. Koren naše besede je docela identičen s korenom žel (lugere), s korenom žer (radi 1 in r primeri krik in klik), glühen, Schmerz empfinden, leiden; vse besede, izpeljane iz teh korenov, spadajo v jedno skupino z nekaterimi drugimi, katere navaja Miklošič po zmoti pod kor. ženlo. Sem spadajo tudi nekatere besede, kojih Miklošič ne omenja, kakor so: polj. Zerzawic, pruin^; kašub. Žalec, Kohlenglühen; moker les ne gori, temveč žali sq, od tod žal' (Brand), žalnik (Brand, lirand-grab) i. t. d.
Beseda jc znana v različnih pomenih (prim. naše: žalosten, žaliti) vsem Slovanom, reči pa moremo tudi, da jc bila v pomenu »grob« nekdaj bolj razširjena. Sedaj imamo le ostanke, ki so pa ravno radi tega toliko važnejši i za slovničarja i za zgodovinarja.
Če primerjamo naše slovanske besede: žalo, žali, žaliti, žaltnike i. t. d. z istokorenskimi drugih indoevropskih jezikov, tedaj moremo tu imenovati litav. gcliü, gelti, stechen, schmerzen; gcla f., Schmerz; Giltine, die Todesgöttin (prim. Fick, Wrtb. str. 404); gr. ßiloj, ßeXdvtj (igla), äöXiov; latin. dolor, dolet; nem. Qual, quälen i. t. d. Prvotna indevr. oblika bi bila: gelo — v pomenu bosti, mučiti (g je tu velarni so-glasnik ----- slovanski i). Ivan Kuniii.
Izdaje in zalaga »Muzejsko društvo za Kranjsko.« Nivtisnil A. Kloiu & l'ump. v l<jubljunl.