Tina Kozin: Nebo pod vodo © Za besedilo: Tina Kozin © Za to izdajo: Založba Litera, 2020 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=38787843 ISBN 978-961-7056-81-5 (epub) Tina Kozin nebo pod vodo prah : strah prastrah reka: povsem zajezila me je tvoje staro telo je prekrhko, da bi ga ovila z jezikom tvoje roke preveč tresoče se, da bi segle v besede in tam obstale drugače kot na fotografijah: zabrisane lise, ki se ne zmorejo okleniti druge roke le mehčajo ostre robove svetlobe na gubah odeje počasi odteka voda išče reže v desetletjih roževine, ki je zamašila odtoke : njega zdaj umiva le še navlažena rokavica roka, ki je ne primika on, in on vodo odpre, ko si želi glasbe strmi, in prostor se v njegovih očeh lomi in vrača se, takrat se mu peresasto telo raz- raste v štiri kovinske noge ob oknu ne stoji, oprijema se ga kot prah, in rahlo pri- kimava, skoraj nam v pozdrav nihče ne vstopi: zunaj tako diši, da se njegovih vrat ne da odpreti ni stopil ven, a končno je vsaj odprl vrata : izprožil je roko čez prag dlan je stisnil v pest in uperil palec v praznino nad njim – njegova sušna koža, sotočja drobnih, drhtečih razpok in skoraj negibni, že davni vrtinci presihajočega ožilja so ji jemali vrtoglav nadih ne človeških dimenzij ne vidi te, hodi za zidovi ne govori v zvoke – še preden se oblikujejo v besede – se mu zapletejo noge ko stoji, se zdi prosojnejši od motnega stekla, na katero trka mimo hodijo ljudje, on pa prst usmeri le v živali – in le takrat se vidi za zidovi : v stepi budni volkovi, dolgonoge lisice in sestradane mačke zapuščajo svoje luknje včasih položi svoje telo na tla s tako silo, da se mu umikajo predmeti v zidove, ki niso njegovi, vtira svojo kožo, in kri, potem njegovo atrofirano telo negibno vzpostavi novi red stvari nekaj časa se nič in nihče več ne zgodi, le vse se drobi v grušč morene za njegovimi odprtimi očmi – in roke, ki ga poskušajo pobrati v zavest, ne znajo ničesar sestaviti, in še manj osmisliti trka ne nekje blizu, tu na domačem vrtu sicer pa smrtna tišina pest perja ob plast lubja, telo ob telo : a ta bor ni shirano, odsluženo njega ne prekriva rjuha zgolj sneg, in kremplji zasajeni vanj, so življenje, ki dolbe življenje za življenje nazadnje le nekdo spregovori – nekomu, ki ga že ni jezero, spet jo je razlilo : pa nikogar da bi jo obhodil, kaj šele potonil vanjo, trajen kot plastika, na dnu obračal kamne jezero ne bo več presahnila : vsa gosta, negibna, svetloba se od nje odbija – siva čaplja, ki na bregu čaka plen, ne loči sebe in svojega odseva ovita v zmuzljive, hipne pene : brutalna moč ves čas premika meje obale on ni več ribnik, nad katerega bi se sklonila in v njem opazovala svoj odsev, pokošena, mehka trava je, po kateri beži med telesi, ki jih ni moč prepoznati, kaj šele poimenovati, komaj še pri sebi – ne več ženska (ali moški) niti spet otrok, prej ataka(ma) izgub in izgubljenega duha : koga ljubiš, ko ob tebi diha in hodi telo, pa ni več nikogar, ki bi vedel, da je to njegovo telo? potem : po- zabila je njegovo ime – vanj pa je pospravila vse besede sam po vsem povsem sam da sliši- ššššššš, ti- ho, kako žalost- ne sence nosi vate s cvetovi ustvarja in rahlja senco puhasti so čisto črni pivnajo svetlobo morje je zdaj nemiren, nepovezan- ost gladine in globine, trk tokov – preliv, in obala, ob katero buta, je povsem druga, brez lastnega spomina, razžrta in pusta, neprehodna: morje tu tako prši, da se komaj kaj vidi (ona: ob njem vsak dan prebije ure, ne meni se za umikanje in spiranje obale, za drsenje usedlin v podmorske kanale, sleče se in lovi ravnotežje v plitvini, tam so valovi najmočnejši – si govori, da je to gola degeneracija starega tkiva, dezorientiranost, ne k njej usmerjeno čustvo- vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke s površja, dopusti, da drugo telo z vso močjo vdira v vsako njeno režo, poro, da jo premetava po svoje, da je to njuno edino še mogoče zlitje --- ) morje je že skoraj ves na drugi strani preliva, kjer se vrtinči in dviga: valovi se valijo v rob prostora šumenje in glasovi ženske z obale pa tam zdrsijo po gladini kot po granitni površini ... in smrt naj bo kot sneg, ki varuje zemljo, da ne zamrzne do kraja tja, čisto do konca gre, kjer se nebo lomi ob snežni podlagi: razdalja je zamedena, a kot da bo vsak čas prispel – njegov pogled je prekrit z ledenimi cvetovi in izdihi se, že hladnejši od zraka, kotalijo na tla, da se ob njih spotika a še je prostor, ki ga zavzema še teža, ki je obvladljiva, še je vonj, ki ga deli z vsemi, in beseda se od njega vsaj odbije in zareže v naše tišine: sneži sneži in svet se celi v isti obliki snežinke, kakorkoli na gosto : padajo posamezno z vsakim mojim manj me je več od- več potem vstopam v tvojo sobo, kot da ni nič – vse je tako, kot je bilo: spet vidim mizo, nastlano s skicami, neuspelimi, pol končanimi akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in bambusovo pero, tempere, vidim tvoji roki – leva še lenobno sloni na mizi, desna sega k čopiču – obe še krepki, a že s presojnimi nanosi, in vidim samo tvoji roki : in tvoji roki, zdaj le še kamni- ti puh prah, ki poseda zrak na risbi pa nič več kakor roka, ki jo je (b)risala tektonika spuščanje in dviganje dna : rana, zamah morja gladina, ki je val ovila, in odsevi na njej – gibanje so zdrobili to šele je bila votla tišina : voda viskozno telo, ki je zgolj obteževalo kopno vse tisto, kar se v njej ni premaknilo prepojen karirast frotir nič drugega poveša telo, vsak gib me razvleče v armirano senco ta vzorec, ki razje- da kožo (nobene premice le njihovi daljni spomini – daljice) in kako je tisto mehko tkanje postalo grobo rešeto kako rešeta – in kaj je plev, kadar so zrna tesnoba? tako je, ko nas topijo poplave – voda ne odlaga več, z vsem, kar je in nosi, rije v svojo strugo, in tako je in ko vanjo vdre tista negibnost kamnin, ki je nič ne more premakniti, to pomeni prag : slap ovita, nedostopna premaguje to neznano globino, in zareza v ustju se ne bo zacelila a nekje v podnožju se morda tudi ljubezen vrača v zemljo ali prši v tisto drugo obliko jama, ki jo bo zalila voda, bo za nekaj časa umolknila morje morje kot zrcalo : v zrcalu tudi eno samo morje – si zaman želiš, da bi lahko spod- nesel zrak bonaca, edino gibanje : hlapenje jezik ledenika: ne miruje, v tišino se zariva grmenje, ne oddaljeno, od nekod globlje – še pokriti vulkanski izbruhi – ne nedolžni: razpoke govorijo, da bo voda predrla pok- rov, vsa notranja jezera se bodo izlila, drla in nosila ne zgolj kose, prave male gore ledu besede se bodo v strugi razletele in od struge ne bo ostalo več kot razdejanje --- a ledenik bo ostal, vulkan bo v njem še vedno dihal neka gladina se bo dvignila in povezala z morjem, da bo nastala laguna, in tam hlad ne bo kristaliziral, le tisti ledeni kupi, ki so bili prej ednina, bodo – kot raztreseni pomeni – pluli v morske valove, in ti jih bodo vračali njihovi obali svetloba: telo dopolni v senco vsak obraz je ves čas jezero, ki presiha in se drugače spet pojavlja sklenjena zgodba in ne prebrana knjiga tvoj smeh (ji je privihal robove) tvoje mikrosledi spet na dlani vsak dan dlje od tebe sem ti vse bližje ne drevo, gozd si, in tla pod tabo so vse bolj polna zakoreninjena kot drevo in drevo (kavkaška smreka in omorika) nekaj drugega in bližnjega, vsak zraščen s svojo tišino – pri čemer govoriti (da se ne dotikata) pomeni govoriti zgolj o robovih njunih teles, pomeni pozabiti na bližine, v katerih se prepleteta njuni senci : njena najljubša pesem je prah v zraku, na katerem zastaja svetloba, njegova telo, ki se zaplete vanjo morje si, ki vstopa v led- eno goro, jez- era bi jo že zdavnaj stopila, ti ne, iščeš in poglabljaš razpoke, tvoj hlad jo nosi, jo bo nosil še kot gmote ledu, dinamične čeri, ki bodo rezale najine plovne poti tako za vzeto – jo boža in gladi, da je vsa razvlečena prostor temni lesk kože ugašajo nasršene dlake piš, svet, ki mi ga drobi in nosi v oči, vse razdalje stisnjene v najine milimetre nekaj, kar bi se lahko izostrilo : tvoje mehko jedro, moj rob, utišana milina ali rez- ilo – zamolk in nekaj, kar bom morda zdaj znova spustila mimo nekaj sem ti hotela povedati, pa sem ti odlomila vejo – ne njeno ne tvoje življenje ne bo zato nič manj pritrjeno : zdaj v vazi prestreza različne svetlobe in poganja svoje korenine moje razprostrto telo, zamolklo in koža, ki ga obdaja, še najmanj njegova rast line živ ali drugi morje : to neskončno gibko, naj- mogočnejše telo plastike rdeče, rdeče morje tone le sonce, temna telesa voda zdaj raznaša, in smeh ljudi prekriva molk živali mišljenje je globok, nenavaden sen rob gozda je beseda srnjak ga obide kot avto cesta – včasih zvočna krajina prežvekovanja, včasih smrtonosna in skok je, vsak odriv od tal in šum, nekdo, da si zgolj (strah in) šum, povsem neartikuliran, tudi ti, navzočnost (in) sledi ne le na zemlji : vonj vej, objeden ost lubja prsk – divje vozlišče omrežja, ki povezuje naša zrcala: naše bele lise zadke vklenjeno v ledeni lesk drevo ne čaka odjuge: diha, poka brez podrasti, zeli, tis- ti pravi gozd, nedovzeten za svetlobo, nobeno drevo mu ni bilo nikdar odvzeto: iz- dihava globoko senco peščena obala, polna človeških stopinj veter, ves čas jih premika, ves čas premika veter veter (ovire, v katere zadeva, da so potem neka prostranstva peska lahko tudi sipine: zrna soli, preperele školjke, trdožive trave, ki jih kolonizirajo, da zaživijo, rasejo, resja, spomin na zasuta naselja, ljudi, ki so odšli – in vse, kar je bilo, je v vsakem trenutku pred vami – zaznamovane poti z vodiči, turisti, turisti in tu ris : ti- hotnost, rob sveta /pre/vzetega z lepoto) nekaj dni pozneje : zrak otrpne, prah poseda vse sledi, za trenutek se zdi, da bodo svet spet poselile živali, potem spet veter prah, ki ga dviga, nesprejeti delci peska in stopinje, zdaj že nevidne ne besede le tisto, kar je še podoba kar iz nje izginja, še raje: le trepetanje zraka, iz katerega se je izvila jata ptic selivk, in telo, ki leti v drugačni obliki Aljaž Krivec Želeti spodnesti zrak Nebo pod vodo je zbirka, za katero mi je bilo (imel sem to srečo, da sem bil seznanjen z vtisi drugih branj) dano vedeti, da sem jo bral zelo po svoje. (I)zbor pesmi o minevanju, (tudi) umiranju ali (morda je to najprimernejša oznaka) počasnem poslavljanju od materialnega, popotovanju po nekakšnem medprostoru med to in ono stranjo ima močno intimno ozadje, bolečo zasebno zgodbo. Z vsako pesmijo postane proces za nas, bralstvo, ki sploh nismo tam, bolj zares, kot da bi stali v sobi in spremljali počasno (a paradoksalno hitro, v številu znakov malo daljšega članka, če naj si privoščim nekaj tehnikalij) in postopno izginevanje. Slika tamkajšnjega bledi, tamkajšnji se antiinkarnira, pesniška zbirka pa počne obratno: inkarnira (se), manj kot je tamkajšnjega, več poezije imamo v rokah, več tamkajšnjega imamo v rokah. To je pač zakon spomina: manj je tamkajšnji prisoten, bolj mora biti prisoten v našem spominu. Več premišljujemo o njegovem bledenju, jasnejša je njegova podoba pred našimi očmi. A bral sem jo po svoje. Sprva nisem razmišljal o zgoraj napisanem, a zbirka me je zadela, nisem je zamudil. Že ko sem jo bral prvič, sem vedel, da mi bo ostala v spominu, čez dan se naključno spomnim njenih verzov (»mimo hodijo ljudje, on / pa prst usmeri / le v živali«, »morje : to / neskončno / gibko, naj- // mogočnejše // telo // plastike« in »v desetletjih roževine, ki / je zamašila odtoke : njega« so bile na sporedu danes). Nekaj tako temeljnega je v paradoksih odsotnosti-prisotnosti ter pozabljanja-spominjanja. Proces minevanja in institucija spomina sta tako zelo jedrna, in pesnica pristopi neposredno k njima skozi zgodbo pričujoče zbirke-pesnitve. Hegel na nekem mestu zatrdi, da lahko z dovolj globokim pogledom v ta trenutek spoznamo nekakšno večno resnico (zgodovine), in zdi se, da se nekaj takega zgodi v nebu pod vodo, zbirki, ki pogleda dovolj globoko v lastno zgodbo, da se ti lahko zgodi (kot se je meni), da je ne postaviš več v prvi plan. In to je, po mojem mnenju, ena njenih najvidnejših kvalitet. Na terenu nečesa, kar je mogoče razumeti kot zgodbo o minevanju, celo poslavljanju, se zgodi še vse kaj drugega. Pesnica tako v novi knjigi raziskuje oz. vzpostavlja novo mesto izrekanja. Zabrisuje meje med človekom in okoljem (v delu je najti nekaj sijajnih primerov tovrstne ekološke drže) in obenem mestoma subjektivizira ali vsaj sublimizira tudi tisto nečloveško. Prav tako zabrisuje tudi meje med intimnim in javnim, saj lahko vsakič, ko skušamo zbirko pred seboj razlagati skozi eno ali drugo, trčimo ob zagato, nezadostnost svoje razlage, zaslutimo lahko komentar, namenjen celemu svetu, a v istih besedah razberemo tudi dnevnik povsem intimne zgodbe. A morda najintrigantnejše je valovanje in izmikanje pomenov. Slednje avtorica po eni strani dosega s pogostim lomljenjem verzov (kar vsakič znova vzpostavi pomensko napetost, a hkrati izmuzljivost) in po drugi s pazljivim, počasnim odmerjanjem toka besed, med katerimi se ustvari široko polje odprtih mest, dovolj široko, da je k zbirki neproduktivno pristopati z jasnimi in enoznačnimi interpretacijami. Gre skratka za delo, ki se zoperstavi maniri, da bo z vsako novo besedo, novim verzom povedanega več. Včasih velja ravno obratno. Za avtorico, ki je sicer s književnostjo povezana tudi kot literarna kritičarka (za svoje delo je prejela tudi Stritarjevo nagrado), urednica in radijska ustvarjalka (Radio ARS), je to tretja zbirka poezije po Možu s petimi podplati (Zavod Litera, 2010) in Šumenjih (LUD Literatura, 2014). Premišljeno in potrpežljivo izdajanje in prevodi v več jezikov kažejo, da gre za poseben opus. Tina Kozin se ne obrača niti k modernistični estetiki niti k deskriptivnosti (če naj predvsem slednji oznaki pokrijeta levji delež sočasne poezije, seveda pa nikakor ne vse) in niti h klasičnim oblikam (zato pa nebo pod vodo odlikujeta prepričljiv notranji ritem in zvočnost). V tem ostaja pesnica zvesta svojemu izrazu, vseeno pa si privošči tudi nekaj alteracij: če so bila Šumenja v nekaterih ozirih razmeroma klasičen (i)zbor pesmi, se nebo pod vodo morda po zunanji, oblikovni plati nekoliko bolj spogleduje s prvencem Mož s petimi podplati, vendarle pa vstopi v polje še radikalnejšega razsrediščenja. Tina Kozin Nebo pod vodo Knjižna zbirka: Litera Glavni urednik: Orlando Uršič Izvršni urednik: Aljaž Krivec Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič Spremna beseda: Aljaž Krivec Oblikovanje platnic: Kristijan Robič Tehično uredil: Primož Žerdin Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020 Za založbo: Orlando Uršič 1. elektronska izdaja