IZ SONČNE ZAMBIJE Leto 28, Velika noč, 1998 Velika noč je čas, ko gledamo Jezusa, kako sa spušča v Jeruzalem čaščen in slavljen. V srcu pa nosi bolečino Velikega petka. Pogled na množico se mu spreminja v molitev k Očetu; da bi Ga spoznali in ljubi 1 i ter, da bi sprejeli odrešenje, ki jim ga nudi. To bodi tudi naša molitev za letošnjo Veliko noč: Aleluja! SANJE SE URESNIČUJEJO Skozi devet let sem sanjal, kako bi dal v promet svoje pesmi. Skautska pesmarica je izšla 1973. v 2000 izvodih (116 pesmi). Pesmi za nedeljsko šolo so bile razmnožene kasneje. Kako bi jih izdal? Lani je UNICEF v naših katehetskih razredih odprl šolo za otroke, ki niso našli mesta v obstoječih šolah. Zraven pa še razred za skupino nepismenih mater. Povabili so me, da bi poživil šolo s svojimi pesmimi. Sedaj poučujem verouk deset učnih ur na teden. Vsak razred ima svojo lastno pesmarico s po dvajset pesmimi, vsak šolar ima svojo kopijo. V dvajsetih minutah zapojemo deset pesmi! Kje na svetu imajo kaj takega. In kako lepo in ubrano pojejo! Kaj takega ni ne na TV in ne na radiju. S petjem pa stopim v kontakt z otroci, ki kar žarijo od veselja. Imam kar štiristo pevcev, vendar še ne, kar sem vedno sanjal; Otroškega in mladinskega zbora, Je pa dober začetek. Lani konec leta, po desetih šolskih urah, so otroci imeli prvi nastop z devetimi pesmima. Teden dni kasneje so na nekem romanju nastopili v okrnjeni postavi ter vse osvojili. Jaz nisern bil zraven, ljudje so mi pravili o tem. To priča, da sem še živ, še ustvarjalen. Se poskuša. Bog z vami vsemi ter molimo drug za drugega. p. Radko Rudež SPREMEMBE V ZDRAVSTVENI SLUŽBI V ZAMBIJI 10. septembra 1994 je Zambijski predsednik Mr. Friderik Chiluba slovesno odprl bolnišnico v Nangomi. Proglasil jo je za Misijonsko bolnišnico s 120 posteljami. Vsi smo se razveselili tega dogodka. Minila so štiri leta in pol. V vsem tem času smo bili deležni delne podpore ministrstva za zdravstvo. Povečali smo zdravstveno osebje s 15 na 44. Število postelj pa nismo mogli povečati na željeno, čeprav je bilo vse pripravljeno za to. Država nima sredstev za podporo misijonskih bolnišnic. Pred dvema letoma so nam obljubili 75% pomoč, vendar se to ni uresničilo. Načrt in odobritve so tu, denarja pa ni. Lani se je ministrstvo za zdravstvo odločilo, da bo izvedlo reformo. Odgovornost za zdravstvo naj bi prevzeli okraji. Lepo rečeno. Okraji pa denarja nimajo. Imajo pač tisto, kar jim da ministrstvo. Naj razporede denar, kot morejo. Zaposlijo naj osebje, ki ga lahko plačajo. In tako se godi, da bo osebje dobilo slabše plače kot prej. Ali pa bodo morali odpuščati osebje. V obeh primerih se nam slabo piše. Zavedamo se, da je zdravstvena oskrba ena najodgovornejših nalog družbe: poskrbeti za bolne in slabotne. Zato moramo vztrajati na pozicijah in nadaljevati z delom. Misijonske bolnišnice so predstavile svoje programe ministrstvu ter tudi predsedniku države. Refren pa se ponavlja: ni denarja. Res je: Zahodne države zmanjšujejo pomoč deželam v razvoju. Zambija je padla v nemilost zaradi spora med bivšim in sedanjim predsenikom, ki se ni urejal demokratično: Kaundi niso dali, da bi kandidiral na predsedniških volitvah 1996. leta, Sedaj pa nagaja. Zdi se, da je bil v ozadju državnega udara oktobra lani. Tako je Zambija zaostala v političnem scenariju Afrike. Pred leti bi jo Clinton z veseljem obiskal, ob svojem letošnjem obisku pa se je peljal mimo. Vpliv takšnega političnega razvoja se pozna v gospodarstvu in tudi v pomoči. Mali človek pa za vse to plača. V Nangomi smo od vsega začetka računali s takšnim razvojem in smo se zato trudili, da uvedemo različne projekte, ki bi nam pomagali vzdrževati misijon in bolnišnico: farmo, vrt, mlin, trgovino, delavnice. Laiški misijonarji so prišli in uspešno pomagajo. Tako misijon še naprej raste, bolnišnica ima upanje. p. Stanko Rozman NAŠE DELO: Deževna doba je že zopet pri kraju. Dve leti je minilo, odkar sem prišla v Zambijo. Res da sem bila že dvakrat doma, toda vseeno je ta čas hitro minil. Nangoma se razvija. Projekti lepo napredujejo, posebno farma, mlin in oljarna. Novi se odpirajo. Zdi se, kot da smo v vrtečem se kolesju ljudi, Vedno znova skušamo prisluhniti njihovim tegobam. Zato smo prišli sem. Nekaj dni nazaj smo bili pri poglavarju celotnega okoliša. Že tretjič se je preselil. Država mu je obljubila pomoč, da si zgradi pravo hišico. Me iz blata. Kjer je sedaj, morajo nositi vodo od daleč. Njegova volovska vprega se je čisto polomila. Prosil nas je za pomoč. Nekaj dni kasneje so pripeljali vprego na misijon okoli 25 kilometrov daleč. V enem dnevu so jo popravili v delavnici in naslednji dan so spet lahko prepeljali vodo. Sanja o vodnjaku. Strokovnjak je blizu njegove začasne koče odkril izvir vode. Kopali bodo že sami. Opremo za vodnjak bo treba kupiti. Tudi program za pomoč sirotam se nadaljuje. V času lakote smo jim pomagali s hrano. Petnajstim že plačujemo šolanje, novih pet pa bomo z aprilom vključili v program. Radi bi pomagali še marsikomu, ampak omejena sredstva nam tega ne dovoljujejo. Za projekt sirotišnice še vedno zbiramo denar. Na obisku po ZDA, Kanadi smo zbirali denar za sirotišnico, vendar denarja še ni dovolj, da bi lahko začeli. S potovanja po Kanadi med Slovenci pa imam lepe spomine. Povsod smo bili lepo sprejeti. Uživali smo gostoljubnost mnogih. Še posebna hvala Smoletovim za stanovanje in gospodu Končanu, ki nam je nudil prevoz. Marija Anžič PRI NAS JE TOPLO: Po kratkem skoku v Slovenijo v najbolj hladnem, a najlepšem mesecu, sem se srečno vrnila v toplo Zambijo. Moj namen je bil, da sprožim nabirko za zvon v Nangomi. Posvečen bo Sveti Družini. Nabirka je v treh mesecih že stekla, za kar se zahvaljujem vrhniškemu gospodu župniku Vinku, gospodu kaplanu Pavlu in gospodu Stanku Kapšo. Seveda gre zahvala tudi tistim, ki ste dali svoj dar za zvon. Naročiti pa ga še ne moremo.Pa še malo iz življenja naše gospodinjske šole. Zaključili smo dveletni program šivanja, krojenja, kuhanja in ročnih del. Izpiti bodo proti koncu tega meseca. Seveda bodo tudi državno priznani. Kljub temu, da je le polovica učenk vztrajala do konca, so le-te postale dobre šivilje. V to se lahko prepriča širša okolica, predvsem pa delavci na misijonu, saj so jim sešile delavne obleke. Tudi šolarji bodo lahko kupili nove uniforme za prihodnji semester. Zabojnik, ki smo ga pričakovali sedem mesecev, je končno prispel. V njem je precej darov za gospodinjsko šolo. Vsem iskrena hvala. Vesele in blagoslovljene vel ikonočne praznike vsem dobrotnikom in bralcem Sončne Zambije. Kristina Leskovec CERKEV DOBREGA PASTIRJA: Lani sem opisala kraj Nampundvve in povedala, da gradimo novo cerkev Dobrega Pastirja. Zahvalila sem se dobrotnikom, ki nam pomagajo. Danes pa bi se rada zahvalila še posebej tistim, ki so prispevali za to cerkev v času našega obiska v Sloveniji novembra lani. Med našo odsotnostjo se ni dosti zgradilo. Takoj pa, ko smo se vrnili, smo zgradili temelje do plošče. Temelje so zapolnili z lateritom. Kar 1 5 tovornjakov je šlo vanj. Takoj po Veliki noči pa se lotimo vlivanja plošče. Ljudje se veselijo, da delo napreduje. Ko pa bo plošča vlita, bomo praznovali. Velikonočne praznike bom preživela v Nangomi, vendar pa pojdem za velikonočno virgilijo v Nampundwe. Rada bi molila skupaj s tamkajšnjimi verniki. V povezavi z njimi bo tudi gradnja Katarina Ferjančič ŽE POL LETA V MISIJONIH: Po dveh letih priprav sem 28. oktobra 1997 prvič stopil na zambijska tla. Naslednji dan sem prišel v Nangomo, ki bo tri leta moj dom. Prve dni sem več ali manj izrabil za počitek, saj so bili zadnji dnevi pred odhodom kar naporni. Sploh pa je Afrika nekaj čisto drugega, kot bi si človek predstavljal. Decembra lani sem za dober mesec zapustil Nangomo in se v Materu ubadal z angleščino. Konec januarja pa sem se vrnil in s februarjem začel z delom v trgovini. V začetku ni šlo brez težav, a te so zdaj mimo. Počasi, korak za korakom. Podoba trgovine se spreminja. Stvari, ki smo jih dobili v zabojniku, bodo prišle zelo prav. To je moj začetek. Ne morem verjeti, da je minilo že pol leta, odkar sem tukaj. Čas mi strašansko hitro beži. Se enkrat pa bi se rad zahvalil gospodu nadškofu Francu Rodetu za podelitev misijonskega križa, vsem duhovnikom in vernikom, ki ste bili skupaj z mano ob tem dogodku. Prav tako še enkrat lepa hvala za podporo gospodu Planinšku, patru Ernestu, župniku in kaplanu iz 2irov, laiškemu misijonskemu poklicnemu krožku in domači župniji. Hvala tudi vsem, ki ste me v molitvi spremljali v času priprave in tudi sedaj molite zame in za vse nas. Bog naj vsem poplača. Vesel velikonočni pozdrav. Roman Logar V sredo 18. marca 1998, ie lusaški nadškof Medardo Mazombwe blagoslovil novozgrajeno cerkev svetega Luka v Mwembeshi-ju. To cerkev upravlja p. JOŽE GROŠELJ, ki jo je skupaj s p. Stankom Rozmanom tudi zgradil. hitreje stekla. PRIMOŽ PETRIČ, absolvent medicine: 2e ob vpisu v prvi letnik fakultete sem vedel, da bom ob koncu študija odšel na delov Afriko. Ta izkušnja se mi zdi neprimerljiva z vsem, kar sem v medicini do sedaj počel. Upam, da imajo tudi tukajšnji bolniki veliko koristi od nas. Nam je v Afriki prelepo. V imenu vseh nas, pa tudi v imenu osebja bolnišnice v Nangomi, predvsem pa v imenu bolnikov, bi se rad zahvalil vsem, ki so denarno ali z medicinskim materialom podprli naš humanitarni projekt. ANJA ŠKRABA, absolventka medicine: Vedno sem si želela pomagati. Ljudje tukaj pomoč res potrebujejo. Najlepša nagrada so srečne oči in vesel nasmeh. Afrika bo zavedno ostala del mene. KATJA KOMLJANEC, absolventka arhitekture: V tem kratkem času je Nangoma postala moj drugi dom. Afrika mi je zlezla pod kožo. Težko se bom poslovila. Vedno mi bodo ostali v spominu smejoči obrazi in iskreče oči. BLAŽ KORITNIK, absolvent medicine: Odhoda v Afriko sem se veselil zadnjih sedem let. Vem, da bo to zame neprecenljiva življenjska izkušnja. Upam, da v zameno za to s svojim znanjem in slovenskimi zdravili vsaj nekoliko pomagam tukajšnjim bolnikom. In ne nazadnje, z velikim veseljem sev Nangomi učim igrati bobne. BARBARA DONIK. abs, visoke zdravstvene šole: Prišli smo v življenje na drugem delu sveta, daleč od doma in prijateljev. Vendar naši i smo nasmejane, prijazne in dobre ljudi, katerim skušamo z nasmehom, prijaznostjo in seveda z našim znanjem pomagati, polepšati in olajšati življenje. NATAŠA PLOHL, abs, visoke zdravstvene šole Humanitarno delo me je vedno zelo veselilo in tukaj v Afriki se mu lahko posvetim z vsem srcem. Spoznala sem, da ne pomagamo samo mi ljudem tukaj, ampak so tudi oni nas naučili veliko stvari. Težko se bo posloviti od Afrike. MATEJA GANTAR, diplomantka farmaci ie: Sončni nangomski misijon zapuščam polna vtisov in prekmalu. Študentje smo tako kot tudi misijonarji, z znanjem in polni entuziazma želeli prispevati svoj majhen delež k blagostanju lokalnega prebivalstva. Izdajajo: Slovenski misijonarji v Zambij' Uredil: p. Stanko Rozman, S. J. Naslov: Nangoma Mission Project P. 0. B0> O l Nangoma, Zambia Tel / Fax 260 I 800 293 NATALIJA LAZAR, abs, visoke zdravstvene šole: Za delo v misijonski bolnišnici sem se odločila,ker sem želela pomagati ljudem in tudi spoznati njihove navade.