umrem, dokler še aktivno služim, znaša penzija moje žene natančno polovico plače, ki jo imam sedaj. To je tisocpetsto kronic. Vsakemu otroku določa zakon vzdrževalnino v visokosti ene petine materine penzije. Pri dveh je to šeststo kron. Skupen dohodek bi bil tedaj dvatisoč sto kron. Lepa vsota, kaj ne? S tem bi se že dalo živeti. A zakon to izrecno določa. Zakaj bi ga jaz ne obrnil enkrat sebi v korist? Razlika z mojo penzijo bi bila v tem slučaju natančno devetsto kron. Toliko je vredno danes moje življenje. Morda malo; a zame je veliko . . . veliko ... In povrhu še ukanim oba, predstojnika in zdravnika. Dve muhi na en udarec! A moram hiteti, da me ne prehitita ona dva.
Jutri se ustrelim ... a ne praviti tega nikomur, niti moji ženi ...
Franjo Ros:
S plamenico.
R
Lojena v srebru in svili snov je vzcvela roža bohotna, ponosna iz mojih božjih bogastev vrtov.
Razpregla je v meni vso tajno oblast, v globinah iz lastne sile pijočo najvišjo slast in nesmrtno rast.
-v
Z njo pojdem skozi temo pojoč,
daljinam brat in gost tujinam,
ž njo, z dvignjeno plamenico v noč.
335