Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Ko je grška izobraženost v Rim predirala, nastala je prememba tudi pri vzgoji Rimljanov. Grški učitelji so zelo dohajali v Rim, in vsaki odličnež hotel je imeti na svojem domu grškega pedagoga in učitelja filozofije. Učenje grškega jezika naklonilo je Rimljane, da so začeli tudi svoj jezik znanstveno obdelovati. Tako je nastala višja vrsta šol: ,,gramatika" ali ,,literata". V take šole so prihajali dečki iz nižjih šol, pri priliki v dvanajstem letu. V njih se je učila gramatika in literatura, kasneje tudi filozofija in matematika. Čitali so se in tolmačili grški in latinski pesniški in prozaični pisatelji, osobito govorniki. Mnogo se je učilo iz glave, da se je s tem uril spomin. S 16. letom zamenjal je deček svojo deško obleko (toga praetexta) z možko obleko (toga virilis) ter izstopil iz šole gramatike, da se je pripravil za svoj bodoči poklic. Navadno je šel kakor mladenič k znamenitemu možu one stroke, kateri se je namenil posvetiti; pri njem se je torej uril v vsem, kar mu je bilo potrebno. Kasneje v dobi republike so bile osnovane še govorniške ali retorske šole. V njih se je raladina vadila sestavljati govore in jih lepo govoriti, a učila se je tudi filozofije kot najznamenitnejše pomožne znanosti retorike. Po vrh tega je hodila tudi v forum, kjer je čula znamenite govornike, katere je posnemala. V dobi cesarstva so se šole zelo pomnožile. Pouk v šolah ,,gramatika" razširil se je kakor pri Grkih na znanih sedem svobodnih umetnosti, od katerib se je ipak največ cenila in gojila retorika. Naposled uastale so še tako zvane cesarske šole, neka vrsta današnjih vseučilišč. Učitelje teh šol, kateri so se zvali nprofessores", inienovali in plačevali so cesarji. Učilo se je pa v njih vse to, kar je bilo potrebno za javno službo, torej vajen sedem svobodnih umetnosti tudi filozofija in pravoslovje. Rimski dečki so imeli robove, ki so jih povsodi spremljali. Takovi robovi so se zvali ,,custosi", pa tudi ,,pedagogi". Oni so večkrat deco poučevali v prvih početkih znanosti. Bogatejši dečki imeli so včasih celo vojsko spremljevalcev, pa tudi takih, ki so za njira nosili potrebne stvari v šolo. Zdaj pa še spregovorimo besedo o pedagogijskih načelih najznamenitejših rimskih učenjakov, ki so pisali o vzgoji, in ti so: Cicero, Seneka in Kvintilijan. Cicero je živel v prvem stoletji pred Kristom. Svoje nazore razvil je v raznih filozofskih in retoriških spisih. Vzgojo je jako cenil trdivši, da se z nijedno rečjo ne more državi toliko koristiti, kakor s poučevanjem in vzgojevanjem mladine. Vsak plemenito vzgojen človek se hvaležno spominja ne samo svojih učiteljev, ampak tudi onega nemega mesta, kjer se je hranil z duševno hrano. Z vzgojo se imajo dopolniti vse naravne sposobnosti, osobito sposobnosti duha, s katerimi človek nadkriljuje vse ostale stvari. Prirodnega naklona dece k igri ni treba uničevati, nego ga samo nadzorovati. Posebno je treba paziti na okolico otroško, na to, kar vsaki dan dete čuje, s kom se druži, in kako oče, mati in vzgojitelj ž njim govore. Spomin se mora dobro vežbati. Treba je pospeševati težnjo po časti in slavi. Za razvitek moralnega življenja je največje znamenitosti religija. Učitelj naj bode blag, ali ob enem strog in pravičen. V srditosti se ne sme kaznjevati. Ozirati se je treba na posebno naravo vzgojenca, zlasti kadar se mu izbira poklic. Učiti je treba one umetnosti, s katerimi se državi največ koristiti more. Govorništvo je sklep vsake vzgoje in vsakega pouka. Za govorništvo je treba ne samo prirojenega darii, marveč tudi temeljitega navoda, posebno je treba dobro prebaviti povest, filozofijo in pravoslovje. Prirodnih znanosti in matematike Cicero ni posebno cenil, a grško gimnastiko je iz nravstvenih obzirov celo obsodil. Seneka je živel v prvem stoletji po Kristu. Bil je vzgojitelj cesarja Nerona, kateri ga je kasneje na smrt obsodil iz sarae sumnje, da je sodeloval pri neki zaroti. Ni pisal posebej o vzgoji, a zapustil je o njej lepa načela. Učil je, da je človeško srce od narave uporno in naklonjeno onemu, kar je pogubno in zabranjeno. Po razumni vzgoji se morejo pa tudi napačne naravne lastnosti popraviti. Vrhunec vsake izobražbe mu je bila krepost, kajti ona je največja dobrota človeku. Navada pripelje človeka v krepost ali zlobnost. Dobri vzgledi veljajo torej več, nego dobra pravila. Pokorščina je prva otrokova dolžnost. Ukazi naj so lehko izpeljivi, a izvršiti se raorajo brezpogojno. Vzgojitelj mora biti prijazne in človeške narave. On naj kaznjuje, da pomote popravlja, a ne, da se maščuje. Treba se ozirati na osebnosti in se po njih ravnati. Ni treba učiti za šolo, ampak za življenje. Največ veljajo prirodne znanosti, ker nas spoznavajo z božanstvom. Pesništvo in muzika blažita srce. Gimnastiške vaje so koristne, ako niso pretežke; škodujejo pa, ako se ž njimi borilci vzgojajo. Učeč druge učimo tudi sebe, ker s tein pojme bistrimo in popolnujemo. Kvintilijan je bil profesor govorništva v Rimu v drugi polovici prvega stoletja po Kristu. V glasovitem svojem delu ,,navod k govorništvu" razvil je svoje misli tudi o vzgoji. On želi, da se duševna vzgoja začenja prav zgodaj v mladosti, a ne še le v sedmem letu. Pestunje naj bodo moralne in naj govore čisti jezik. Paziti je tudi na to, da tovariši v igri ne pokvarijo dece z govorom ali vedenjem. Za najnižji nauk je treba izbrati najgibčnejše učitelje. Osebne lastnosti učenca je treba poznati. Za rana 5* je treba s pohvalami in nagradami v mladeži vzbujati častoljubje. Deco je treba sicer ostro držati, a pri tem oprezno postopati. Telesna kazen naj se nikakor ne rabi; to je robsko in žalivo sredstvo. Privatna vzgoja ni boljša od šolske. Druženje z množico otrok more res škodovati otroški moralnosti, a tudi v domači hiši je dosta nevarnosti, in osamelost ne pospešuje nravnosti. Kar se pa naukov tiee, to vsekako pripada prednost šoli, kjer se mladež poganja, kdo bode bolje napredoval. Doma se uči otrok samo to, kar se ž njim govori, a v šoli tudi, kar se z drugimi govori. Pri pouku v čitanji naj se otroku pove ne le samo ime, ampak tudi oblika črke in da se bolje prikupi, dajejo naj se jim tudi črke iz slonove kosti za igranje. Pri gramatiki naj se čitajo razna uzorna dela in urijo naj učenci v sestavkih. Predno pride deček v govorniško šolo, naj se seznani s tako zvanimi enciklopediskimi znanostimi. Govorniku je muzika velike koristi radi lnodulacije glasii. Z aritmetiko in geometrijo ostri se um in logiško mišljenje. Tudi gimnastika je koristna, ker pospešuje gibenost in utrjenost telesa. S tem, da se učenec uči več predmetov, razstrese se in tudi ne otrpne mladostni duh; niarveč se privadi na premembo, ki je neke vrste odpočitek ter oživljuje in okrepčuje duha. (Dalje prih.)