Listek 251 38. Priponka -njiv se ne more zraven -iv posebej imenovati, ker je sploh ni; kajti plesniv, prijazniv, ljubezniv se izvajajo iz plesen, prijazen, ljubezen (Miklošič, II. 224.); lažniv, [laznjiv) pa je iz lažen, stsl. lisžbn-b, (lažnik), po njih analogiji napravljen zraven prvotnega laznjiv. x) Preveč pa zopet g. L. zahteva od šolske slovnice, češ v njej se naj razloži, zakaj se naj piše ljubezniv, ne: ljubeznjiv. V tem omahujejo namreč pisatelji in slovničarji. Janežič ima v 3. izdaji svoje slovnice (1864) ljubezniv, v nemško-slovenskem rečniku (1867) pa ljubeznjiv na prvem mestu; Wolf- Cigale: ljubeznjiv, Skrabec v Cvetju 1887, zv. 3: ljubeznjiv, a v Cvetju 1889, str. 27: ljubezniv. Vsled tega vpraša tudi ocenjevatelj moje knjige v listu „Dom in Svet" II. str. 241., ali je oboje prav? *) Dobro; a kako si naj to tolmači učenec iz slovnice, kjer piše gosp. dr. S. »laž — laznjiv« ? (Dalje prihodnjič.) LISTEK. Pesnik Gorazd je narodu svojemu za Veliko noč podaril prekrasne piruhe. Knjigarna Ig. pl. Kleinmavr in Fed. Bamberg v Ljubljani razpošilja namreč sledeče naznanilo: V naši založbi je izšla in se začne dne" 3. malega travna razpošiljati knjiga : Balade in romance Napisal Anton Aškerc. Pesnik GORAZD (Anton Aškerc) je vzbudil zadnja leta s prekrasnimi svojimi pesniškimi proizvodi v Slovencih obče zanimanje. Plastično izrazovanje, lepa dikcija, blagoglasni stiki, zdrav realizem in poseben epični talent dičijo vse njegove, iz narodnega življenja in slovenske zgodovine zajete pripovedne poezije, o katerih se je že večkrat izrekla zelja, da bi jih pesnik v knjigo zbrane dal na svetlo. Ustrezajoči tej splošni želji, podajemo zdaj Slovencem nad deset in pol tiskovnih pol obsezajočo zbirko njegovih balad in romanc ter za-jedno vabimo na prijazno naročbo. — Cena broširani knjigi 1 gld. jo kr., v izvirne platnice elegantno vezani pa 2 gld. Bralcem »Ljubljanskega Zvona« pač ni treba še posebej priporočati zgoraj omenjenih »Balad in romanc« ; saj je dični Gorazd vsem star in drag znanec, ki je z izbor-nimi proizvodi svojimi krasil list naš od njega prvega početka. Za danes zabeležujemo samo, da je že tolikrat zaželjena zbirka njegovih pripovednih poezij ugledala beli dan, prihodnjič izpregovorimo kaj več o nji. Muzejsko društvo je imelo dne" 2. prosinca t. 1. shod, pri katerem sta predavala gospoda prof. A. Paulin in S. Rutar. Prvi je govoril o žužkojedih rastlinah v obče in s posebnim ozirom na tiste, ki rasejo na Kranjskem. V uvodu je predaval g. profesor, kako Se sploh hranijo rastline. Nekatere je priroda s posebnimi napravami usposobila, pridobivati za hrano potrebnega dušika neposredno od mrline raznih žužkov. Takdve 252 Listek. rastline se dele- na tri vrste. V prvo spadajo mesd prebavljajoče živali-lovice, ker iz mnogih žle"z, ki se nahajajo na površji lista, ali pa v listu prekrojenem za lovno orodje, oblivajo ujete živalce s tekočino, ki jih raztvarja tako, kakor jedila želddečni sok. Druge pa omreževajo žrtve svoje s protoplasemskimi nitkami, ki štrkajo skozi zelo drobne luknjice posebnih stanic, ki se nahajajo v otlmah. Protoplasemske nitke izsesajo tako rekoč ujete živalce, posebno močelke. Pri rastlinah tretje vrste strohni ujete živdlce v mnogovrstno prikrojenem lovnem orodji in plinaste trohljenine, ki se pri tem tvorijo, vzprejemajo stanice. Gospod predavatelj je potem opisaval podrobno rastline prve vrste, takozvane meso prebavljajoče živali-lovice, oziraje se na dne, ki so zastopane v kranjski flori. Semkaj spadajo: Pinguicola vulgaris, (dežica) in flavescens, Drosera intermedia, Dro-sera rotundifolia (Bled), Drosera longifolia. Posebno natanko je govoril g predavatelj o tem, kakd se vedejo živdlski organizmi, kadar pridejo na njih liste. Opozoril je tudi na druge sem spadajoče rastline, katere se nahajajo tudi na Kranjskem n. pr. Saxifraga petraea in ascendens, Sempervivum montanum, Sallum villosum in dr. Naposled je še razlagal ustroj nekaterih drugih zeld zanimivih žužkojedih rastlin, ki se prištevajo tuji flori, kakor Dionaea muscipula, Aldrovandia vesicolosa, Drosophvllum lusitanicum, Ne-penthes destillatoria, Nepenthes gracilis in dr., med katerimi se prva in zadnja odlikujeta po tem, da je del peceljna prestrojen v vrčasto past. Gospod govornik je korenito in zanimivo predavanje svoje razjasnjeval z živopisanimi podobami, osušenimi in živečimi rastlinami, splošno pozornost pa je vzbudilo, ko je g. prof. razkazoval živečo »Dionaea«. Mnogobrojno zbrani poslušalci in tudi poslušalke so vzprejeli jedrnato znanstveno predajavanje z živahnimi dobroklici; mnogi so izrazili željo, da bi g. profesor objavil izborni govor svoj v kakem slovenskem listu. — Jednako jedrnato in zanimivo je predaval gospod profesor Simon Rutar o trgovinskih odnošajih med Kranjsko in pomorskimi mesti ob Jadranskem morji v srednjem veku. Stari in novi pisatelji priznavajo, da ima Kranjska za trgovino in promet ugodno položje. Važno staro tržišče je bilo Devin (San Giovani di Duino) ob skrajnem severnem zalivu Jadranskega morja. Ob času po preseljevanji ndrodov stal je tukaj samostan s slavno romarsko cerkvijo, kamor so prihajali romarji od vseh krajev vpisovat se v sv. Marka izvirni evangelij, ki se še dandanes hrani v Čedadu. Toda še večjo važnost je dobil kraj, ko so se izpostavile še druge svetinje. Po poročilu pisatelja iz jednajstega veka je bilo mesto dobro utrjeno ter imelo mnogo vojakov in prebivalcev. Sedaj stoje ondii tri ali štiri uboge koče. Važno tržišče za kranjsko deželo je bil že v srednjem veku Trst, posebno v tem času, ko se je osvobodilo mesto škofijske nadoblasti, dalje Milje (Muggia), kjer je stala krasna bazilika, ki se je prištevala najlepšim v Avstriji, potem Koper in Piran ; poslednji je slovel po umeteljnosti svojih prebivalcev. Dandanes so prebivalci revni in ubogi in zadovoljni so z navadnimi ribami, a nekdaj so bili imoviti, ker so zajemali bogastvo iz trgovine z ozadnjimi deželami. Omeniti je tudi Oglej, ki je pa skoro propal radi naval Hunov in Langobardov ; največ je pa bilo mestu v kvaro, da se je posedalo obrežje in se kužil zrak, Na njega mesto so stopile Benetke, ki so že za Karla Debelega imele pravico, tržiti po vsi frankovski državi Hitro se je mesto razvilo za križarskih bojev, ko so prevažali Benečanje na svojih ladjah križdrje v Palestino. Najbolj je Benetke povzdignila četrta križarska vojna. Leta 1278. prisvojili so si Benečani dalmatinske Otoke in odslej so Jadransko morje nazivali obično »Beneški zaliv.« Tuji trgovci so morali Benečanom plačevati carino in najprej jim ponujati blago, a zato je republika skrbela za varnost ce"st m prijazno nočišče. Ustanovili so dalje skladišča (fondaco dei Tedeschi), kjer so tuji trgovci shranjevali in prodajali blago. Leta 1408. poslali so celo Ljubljančanje svojega mestnega Listek. 2 53 pisdrja Nicolaja v Benetke, da bi smeli tudi kranjski trgovci tam izkladati svoje blago. Dotično izvirno pismo hrani tukajšnji muzej. Naposled je govoril g. predavatelj o prepiru med Trstom in Benetkami zaradi kupčije, kako blago so izvažali iz Kranjske in kako so v srednjem veku različni privilegiji ovirali kupčijo. Tudi to predavanje je vzprejelo poslušalstvo z živahnim priznanjem. Razprava predavateljeva bode dičila letošnje izvestje muzejskega društva. Dne 22. svečana je predaval g. prof. Julij IVallner o »zadrugi ljubljanskih slikarjev in podobarjev v XVII. in XVIII. veku«. Kakor obrtniki snovali so slikarji in podobarji v Ljubljani zadrugo, koji je bil namen, umetniško obrtovanje omejiti na mal krog cehovnikov. To se razvidi iz pravil, katere je g. predavatelj našel v vicedomskem arhivu. Brez njihovega privoljenja se ni smel naseliti nobeden umetnik ne v Ljubljani, ne na deželi, in ako je cehoven mojster umrl, nadomestil ga je njegov sin ali pa tisti, ki se je oženil z vdovo. Da bi njih predpravice zadobile večjo veljavo, predložili so pravila mestnemu uradu v potrjenje. Potem je govornik navel iz davčnih in računskih knjižic mestnega arhiva slikarje in podobarje iz zadnje četrti XVII. veka, n. pr Filipa Jakoba Jamska, Jovana Petra Gimplefja in druge. V umetniškem oziru je bil le prvi znamenit, olepšal je vodnjak pred mestno hišo, katerega so postavili meščani leta 1660. Pri vseh svojih predpravicah vendar ni mogla uspevati zadruga. Ko so skonca XVII. veka jeli v Ljubljani zidati novo stolno cerkev, izročila so se, ker niso bili domači umetniki sposobni, umetna dela tujcem, posebno laškim umetnikom. Njih vpliv je še le oživil umetnijski čut domačih slikarjev. Izmed podobarjev in slikarjev, ki so potem v prvi polovici XVIII. veka delovali v Ljubljani, je imenovati: Jelovšek, Mencinger, Bombasio, Mislej in slavni Francesco Robba. O poslednjem je podal g. govornik mnogo zanimivih podrobnostij in popravil na podlagi arhivnih virov marsiktero krivo poročilo. Glavnega mramcrnatega darilnika v sedanji frančiškanski cerkvi ni postavil de Giorgio, ampak Francesco Robba, prvi ni bil ne umetnik, ampak mesten plemič 'patrkij), ki je daroval v ta namen znatno svoto. Omenjal je tudi Misleja, ki je postavil porial In orjaka semeniškega poslopja. Naposled je razkazoval g. predavatelj nekatere miniaturne slike iz cehovne matice; med njimi se Grahovarjeve najbolj odlikujejo po izpeljavi in ukusu. Predavanje so vsprejeli poslušalci z glasnim priznanjem. A. Kaspret. Valvasor kot zgodovinar. Dne" 20. sušca t. 1. je v »Muzejskem društvu« v Ljubljani predaval g. profesor Anton Kaspret o Valvasorji kot zgodovinarji. Omenivši, kako je Kranjska zaradi turške sile v 15. in 16. stoletji zaostala v občni omiki in v znanstvenem dolovanji, da ni mogla zategadelj poroditi nobenega slavnega zgodovinopisca, prešel je gospod predavatelj na Valvasorja, podal nam v kratkih potezah zgodovino njegovega rodu, opisal nam njegove študije in potovanja po Italiji in Franciji ter nam pojasnil, kako je prišel Valvasor do sklepa, opisati deželo Kranjsko. Potuje" po tujih deželah, videl je, kako malo znana je v tujini prelepa dežela kranjska ; videl je pa tudi, da še tisti učenjaki, ki pišejo kaj o nji, večkrat poročajo napčne stvari. Izboren domoljub, ki ni znal za domovino svojo sukati samo meča, ampak tudi pero, vrhu tega posestnik mnogih graščin, namenil se je svetu opisati zgodovino in prirodue lepote Vojvodine Kranjske, kar je storil v znamenitem svojem delu »Die Ehre des Herzogthums Krain«, ki je, natisnjeno v Norimbergu, prišlo na svetlo leta 1689., v štirih debelih zvezkih, na 3320 straneh, okrašeno s 533 v baker vrezanimi podobami. Gospod profesor je ocenil vire, iz katerih je zajemal Valvasor, opisal nam mnogostranske ovire in zapreke, katere so mu delali nevedni njegovi vrstniki, ter pojasnil nam ogromne težave in stroške, katerejeimel Valvasor, preduoje zbral gradivo za monumeutalno delo svoje. V drugem