Oton Župančič:
Naša beseda.
(Ob  otvoritvi Slovenskega Narodnega Gledališča v Ljubljani dne 29. septembra 1918.)
Opol noči nihče ni vedel kam ne kod . . .
Vse misli so glavo vteknile pod perot,
obmolknil pevec, prorok je zaspal,
narod se nemim sencam je udal,
dolgo strmel je vanje tih
in sam je onemel ob njih. —
Alfa in Ornega! Beseda! Bajna moč, ki stari kaos si ločila v dan in noč, skrivnostno tvorno izrekana vsevdilj vzdržuješ svet in smer in zadnji cilj in s trikrat večnim božjim Da nenehoma budiš iz sna.
Nesmrtni geniji, ki v tebi dišejo in tvojih abeced razlago pišejo človeštvu v srca kot ozvezdja v mrak, narodu vsakemu so dali znak poslanstva svojega, svoj red in potrdilo za ta svet.
Le preko nas je šel visoko njih polet, da komaj culi smo pojočih kril trepet in komaj vedeli, če vtrip srca je ali tajno znamenje z neba . . . a kdor je znamenje uzrl, um in srce je v sebi tri.
40                                                                                             .   593
Ponos, značaj in čast — ponarejen denar! Kdo pristni kov moža razbere od potvar? Veš, komu si zaupno segel v dlan? Nocoj to noč s poljubom boš izdan. Očeta ni več, ni sinu, in Duh pri nas je brez glasu.
Obsojeni na molk v posvetu narodov, od daleč gledamo, ko svet gradijo nov! V svobode svetlo pesem dano ni upletati nam svojih melodij . . . \K Vej, vrli vejavec vihar,                 l
razvej nas — pleve — kaj mi mar! — —
Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal; tako zatopil se je v tajnopis človeka našega, da je odtis njegovih najglobočjih sanj užgal pekočo stigmo vanj.
Zdaj bral je v sebi: V nas zapisano je Luč! In rekel je: I nam je dan v bodočnost ključ, ker smo hranili v duši neskaljen pravice in svobode zlati sen;
,,
nam samim skrit, svetu zastrt sijal je v burnih časov srd.
Rod, veš še, da tvoj kralj je z ognjem kronan bil -Tv^ct^^  %>-&>
in da nihče iz rok mu žezla ni izvil?
Injla za vse, kar je razgrnil Bog
ljudem sveta, za polje, goro, log,
za zver in dušo pravda še,
še teče in vsa vroča vre?
In narod, ki že sam je bil izgrešil sled,
pradavnih, divnih sanj, ki jih je sanjal ded,
ko vzrl je poveličani obraz
moža, pred njim spoznal je: To sem jaz!
V zrcalu vernem, v možu tem,
kar bil, kar bom, vse vidim, vem.
O zarje Vidove! O mladi, sveti svit,
po morjih, jezerih, po srebru rek razlit!
V sleherno kapljico, v rosa nebroj
zajet do iskrice nebeški soj!
Luč iztegnila je roko
in sence brez zavetja mro. —
Beseda je izšla, izšla med nami res! Slovenska misel, vzpluj v zaletu do nebes! Razpni se — po razponu tvojih kril bo meril narod čilost svojih sil, in — morda — treh najmlajši brat, pojde za vse usod iskat.
Več ne zaidi nam! Sedaj in vekomaj, beseda, v molka noč zabresti nam ne daj! Zanos in radost nam, obup in bol obsevaj z žarki svojih aureol, da vsak naš sen bo v tebi zlat, vsak duh bo nosil tvoj pečat!
A. Adamič:                                                                                                     /eXo f &L-
Opolnoči.
V  srebrnem krajcu lune, o polnoči    Popotnik trudni blodi sredi temin,
stoji žena najlepša žena,                    globoko v pas se klanja, moli,
pokrajina strmi, molči,                       — smehlja kraljica se višin,
vsa zemlja je v češčenje zatopljena,     smehlja se milostna človeški boli.
40*
505