Za poduk in kratek čas. Naš domači regiment štev. 47. VIII. Pljeraontezi 80 mirovali, tepeni pri Novari. Sedaj kreane grof Radaki po drugib italijaaskib vstaših ia puatarjib ter pošlje vojakov papežu v ponioč in Toškanskemu nadvojvodi. Tudi naš regiment mora naprej v južne kraje, samo grenadirji ostanejo v Milanu in Monzi. Naai Slovenci marširajo tedaj v Pavijo, v Piacenzo, Parmo in dalje čez Apeninsko gorovje, briaejo puntarje iz.mest: Pontremoli, Massa, Carrara, Pisa in dospejo dne 19. aprila pred pomorsko mesto Livorao. Puntarji zaprejo vrata in mečejo iz mesta bombe in granate. Skropilo je krogelj na naše branabovce, kakor če redek dež pada. Vendar bombe bile so slabo narejene in niso nič škodovale. Dingi den pa začnejo naši iz avojih kanoaov škropiti v mesto, kar veliko vee zda. Kmalo je aa več mestih zid predren, vrata prestreljena in sedaj naskočijo naši mesto in se ga polastijo. Toda vstaši odmeknejo pete na ladije in ee odpeljajo po Srednje zemskem morji. Okolo poludneva je mesto v naai oblaBti in vojaki, zlasti nasi slovenski brambovci, odložijo orožje in začnejo za obed kuhati. Naeukrat zaslišijo streljati. Peaiča puntarjev zaprla se je bila v stolno cerkvo in nameravala uiti k morju ter začne drzno v naše vojake streljati. Naši pa raislijo, da so zašli v nevarno past, da so za8eženi in zajeti v tujen. mestu. Neizrečeaa jeza jib zgiabi. Hiponia za^rejo in zapšejo vae alice okolo stolne cerkve in' začnejo potem vdirati v biše. Vsakega ubijejo, katerega najdejo. Več slovenskib brambovcev naleti škofovsko palačo, vdere v njo in se hoče lotiti škofa, mirno sedečega na svojem tronu. Toda v tem bipa prileti vojaaki kaplaa č. g. Lovrenčič in zabrani nameravaao zločinstvo. Zato je pozneje imenovan za častnega župnika Livornoakega. Ko je rabuke konec, porazstavi poveljnik d'Aspi6 vojake po kosarnab v mestu. Tretji in biambovski bataljon ostaneta več časa v Livornu, drugi bataljon pa odraaršira v prekrasno Florencijo. Peto in aesto divizijo poaljejo potem pod baronora Piretom v papeževe dežele do Peruggie, Arreza, Castella do Ankone ali Jankina. Papež Pij IX. dali so vsakšnemu našib vojakov, kateri je v njibovih drželah služboval, v spomin bakreno 8vetinjo z napisom: Piu8 IX. Pont. Max. Romae Restitutus Catholicis Armis Collatis-Anni MDCCCXLIX. Na zadnjej strani pa je bilo čitati. Sedes Apostolica Romaaa. Dne 24. angnsta 1849 morale so se tndi Beaetke udati cesarskej vojski ia tako je bilo na Italijanakem vse zopet cesarju podvrženo. Tndi na Ogerskem se je med tem posrečilo pantarske armade premagati, deloma a pomočjo ruske vojske, katera je pod geoeralom Paskijevičem magjarskega generala GOrgeja zajela in prisilila, da se je pri Vilagošu vdal. Od našega regimenta udeležil je 86 vojske proti Magjarom samo 4. bataljon. Dne 24. aprila 1849 bil je v Gjuru, pozneje v Požunu in naposled pred Komarno pa ni priael nikoli v boj. Tem več pa je trpel po koleri, ki mu je pobrala mnogo vojakov. Meeeca oktobra vrne se bataljon domov na Štajersko. Peti bataljon bil je 1. 1849 nekaj ča«?a v Brnku na Muri, potem v Pinkafeldu na Ogerskem; samo njegova 25. in 26. kompanija ostala je doma v Mariboru. Proti večern 15. junija zved6 naSi vojaki v Mariboru, da maršira 66 husarjev, ogerskib deserterjev regimenta štev. 12, iz Koroškega proti Selnici in Kamci, da bi na Ogersko prodrli k pnntarjem. Hitro ae vzdignejo naai z mesta in zasedejo klanec med Kamco in Bresternico. Husarji to uvidevši zakadijo se proti našim pa v tem trenutku zagromijo puške in vojaki prasnejo z bajonetom v deserterje. Teb je hiponaa 5 mrtvib, 10 ranjenih, ostali pa vjeti, konj ustreljenih je 13, ranjenib 17 in 36 zaplenjenib. Zajete puntarje ao pozneje na dvoriiči kosarne pri Dravi ustrelili in v Tezni pokopali ravno tam, kder ptujska cesta na tržaško trči. Izmed našib vojakov dobila sta korporal Anton Paurič in prostak Anton Gorijup sreberne svetinje, ker sta 8e brabro obnašala. Paurič je na primer ubil deserterja, ko je ta sabljo zamabnil, da poseka lajtnanta Jožefa Leitnerja. Brambovski bataljon dobil je 5. decembra dovoljenje marširati dooiov. No, in 20. decerabra zapusti Livorno ter pešice premeri celo dolgo pot do Maribora, kamor dojde 25. januarja 1850. Vojske je konec. Sedaj še imamo razlagati, kako 8e je naš regiment obnašal v vojskah 1. 1859, 1866 in 1878. (Dalje prihodnjič.) Smešnica 35- Nek gospod je poslal tri hlapce na polje delat. Ti se pa vležejo pod bližnjo drevo v senco. Sedaj pride gospod gledat pa blapci ae ne zmenijo za ujega nič. Gospod je pa moder mož in jih ogovori rekoč: kateri je najnemarnejši, tisteaiu dam zlat. Dva sta hitro po koaci, vsak pravi, jaz, jaz! Ko se pa tretji tudi za to ae zmeai, ampak aa miru v seaci leži, stopi gospod k ajemu ia pravi: to imaš zlat, ti si aajaemaraejši. Hlapec pa se dobro zleca \n reče: gospod, prosiru, bodite še toliko dobri pa mi zlat deaite v žep. Jaaez Verlič, kmet. sia pri sv. Ropertu v Slov. goricab.