Volumen 3. St. 3,4 December 1994 SIHOLOSKA BZORJA ORIZONS OF SYCHOLOGY M^ie 3 J No. 3,4 December 1994 H433746 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY I I J LJUBLJANA X-t^v^ 1994 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY ISSN 1318-1874 Izdaja Društvo psihologov Slovenije Uredniški svet: Živana Bele-Potočnik, Marko Polič, Andrej Žižmond Uredniški odbor:_ Eva Bahovec, Gabi Čačinovič-Vogrinčič, Slavica ČesnJk, Bojan Dekleva, Nace Gerič, Onja Grad-Tekavčič, Ludvik Horvat, Miro Kline, Janez Mayer, Polona Matjan, Janek Musek, Vid Pogačnik, Peter Praper, Mirjana Ule, Peter Umek, Sonja Zorga. Glavni urednik: Janek Musek Odgovorni urednik: Peter Praper Lektorica: Vilma Kavšček Tisk: Planprint Ljubljana Naslov uredništva: Društvo psihologov Slovenije Prušnikova 74, 61210 LJUBLJANA-ŠENTVID Tel. (061) 51086 Revija izhaja s finančno podporo Ministrstva za šolstvo in šport in Ministrstva za znanost in tehnologijo štirikrat letno v nakladi 800 izvodov. VSEBINA Uvodni del BESEDA UREDMK A.................................................................................................5 Raziskovalni in teoretski članki Eva Bahovec RAZVOJ ZNANOSTI IN RAZSVETLJENSTVO.........................................................7 Olga Gnamuš INTENCIÓNALNOST - VEZ MED POMENOM IN UMOM....................................15 Darja Kobal S AMOPODOB A - ZAVESTNA ALI TUDI NEZAVEDNA RAZSEŽNOST OSEBNOSTI?............................................................................................................25 Asja Nina Kovačev NEVERBALNO VEDENJE V SOCIALNI INTERAKCIJI.........................................37 Dare Kovačič BESEDNA IN TELESNA KOMUNIKACIJA............................................................49 Dare Kovačič EMOCIJE V GOVORU.............................................................................................61 Vid Pogačnik PROBLEM ZAVESTI OSTAJA NERAZREŠEN.......................................................69 Mirjana Ule SOCIOHISTORIČNI MODEL SOCIALNE PSIHOLOGIJE.......................................87 Zora lic Rutar PSIHOSOCIALNA POMOČ KOT NAČIN UPRAVLJANJA Z MATERAMI.............95 Maja Zupančič STRUKTURA IN VSEBINA POJMA O ČLOVEKU: IZSLEDKI ŠTUDIJE V SLOVENIJI.............................................................................................................101 Pregledni, aplikativni in strokovni članki Asja Nina Kovačev COLOUR AND PERSONALITY IN THE FURNISHING OF APARTMENTS.........117 Zlatka Rakovec Felser BOLEČINA KOT KOMPLEKSEN, BIOPSIHOSOCIALNI FENOMEN.................141 Onja Tekavčič Grad COUNTER TEIANSFERENCE PROBLEMS INSIDE THE GROUP OF RELATIVES BEREAVING SUICIDE...........................................................................................151 Sonja Žorga MODEL SUPERVIZIJE NA PODROČJU PEDAGOŠKIH DEJAVNOSTI...............157 Recenzije Mirjana Ule V. PEČJAK: PSIHOLOGIJA MNOŽICE.................................................................171 Mirjana Ule J. MUSEK: PSIHOLOŠKI PORTRET SLOVENCEV..............................................175 BESEDA URS)ltfKA BESEDA UREDNIKA Drage kolegice in kolegi! Uredništvo se opravičuje in prosi za razumevanje zaradi zamude zadnje, dvojne številke letnika 1994. Prehod na drugo tiskamo nam je naredil več preglavic kot smo si znali predstavljati. Veliko tehničnega dela, ki so ga prej opravili v tiskarni, smo prevzeli naise, da bi znižali stroške izdajanja revije, saj nas je zniževanje članstva in neplačevanje članarine pripeljalo v neprijetno finančno situacijo. Želimo tudi dosledno izpolnjevati kriterije strokovne revije, zato smo poskrbeli za ustrezne recenzije vseh objavljenih člankov, ti pa so hkrati tudi lektorirani. Dogovorili smo se, da bomo vsakemu avtorju lektorirane članke vrnili v korekturo, zato Vam pri prvem pošiljanju ni potrebno dodati diskete, ko pa boste poslali korigiran prispevek, pa dodajte besedilo tudi na disketi. Če je le mogoče, uporabljajte Word for Windows 2.0 ali 6.0, slike pa pošiljajte v PCX formatu. To nam bo zelo olajšalo končno pripavo revije. Odgovorni urednik RAZVOJ ZNANOSTI IN RAZSVETUENST<«0 RAZVOJ ZNANOSTI IN RAZSVETLJENSTVO Eva Bahovec Teorijo današnjega časa odločilno obeleža delo Sigmunda Freuda. Njegova revolucija v znanosti ob prelomu 19. v 20. stoletje, ki velja danes za del "moderne", je deležna novih in novih interpretacij in predelav; njegovo življenje, za katerega je sam poudarjal, da je pomembno le v razmerju do psihoanalize, je predmet protislovnih komentarjev. Oboje, tako njegova teorija kot njegova biografija, povzročata med strokovnim bralstvom in širšo javnostjo izrazito polarizacijo: pri enih občudovanje in strast, da bi šli dalje po tej poti, pri drugih zavračanje in zgražanje ali pa kar neposredno "razkrinkavanje". Freud sam je navajal, da izhaja psihoanaliza iz "ozko omejenega polja", iz razprav o funkcionalnih nevroloških obolenjih nekje od sredine 19. stoletja naprej, iz dela Bernheima, Charcota in Janeta, potem iz Studien über Hysterie (1895d), ki sta jih napisala skupaj z Breuerjem, in šele nazadnje iz njegovih lastnih prispevkov. V kreativnost velikih mož ni verjel in za skoraj vsako svoje partikularno odkritje, kot bomo videli pozneje, je našel kakšnega predhodnika v zgodovini ali med sodobniki. Toda kljub ozkemu področju človeške vednosti, ki mu je - in ostaja - psihoanalitična teorija zavezana, in kljub temu, da se ni imel za revolucionarja v znanosti, je rad izpostavljal izjemni domet svojega odkritja, ki je seglo veliko dlje od kakšne nove zgolj znanstvene teorije. V znanem odlomku iz Vorlesungen zur Einföhrung in die Psychoanalyse (1916-1917 /1915-1917/), s katerimi je hotel prepričati tudi širšo publiko, označuje znanstvene revolucije kot "udarce človekovemu narcizmu", psihoanalizo pa navaja kot zadnjo v zaporedju, ki začenja pri Koperniku in nastanku moderne znanosti, nadaljuje pa se v prejšnjem stoletju z Darwinom. Te velike dogodke v zgodovini znanosti intepretira takole: "Človeštvo je moralo v teku časa dvakrat prenesti, da ga je znanost hudo užalila v njegovem naivnem samoljubju. To se je zgodilo prvikrat, ko je zvedelo, da naša zemlja ni središče vesolja, temveč droben delec nekega svetovnega sistema, ki si ga v njegovi velikosti komaj predstavljamo. Za nas je ta žalitev povezana s Kopernikovim imenom, čeprav je oznanjala nekaj podobnega že aleksandrinska znanost. Drugič se je to zgodilo takrat, ko je biološko raziskovanje spodbilo domnevno človeško prednost v stvarst\'u in mu odkazalo izvor v živalskem svetu in neuničljivost njegove živalske narave. To prevrednotenje se je dopolnilo v naših dneh pod vplivom C. Darwina, Wallacea in njunih predhodnikov, ne brez kar se da silovitega upiranja sodobnikov. a P^HCLi3ŠKAOBZO{UA-H(»tiZ(»IS<3FI>SYC«Q1.0GYS«S,4 Tretjič in na najbolj občutljivem mestu pa bo prizadela človeško samoveličje današnja psihološka znanost, ki hoče Jazu dokazati, da ni niti gospodar v lastni hiši, pač pa se mora zadovoljiti z bornimi sporočili o tem, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju. Freudova parabola o treh velikih udarcih, ki so v teku časa prizadeli človeškovo samoljubje, je torej več kot delovna hipoteza; je oris odgovora na vprašanje, kako je razvoj znanosti vplival na podobo, ki jo ima človek o samem sebi, na postopno spreminjanje te podobe, na njeno vse večjo razpršenost in razsrediščenje. Zato lahko vzamemo Freudovo nič kaj triumfalno zaporedje tudi kot izhodišče za refleksijo razsvetljenstva in njegove dediščine, kot opozorilo na nezvedljivo zgubo, ki se ji napredovanje razuma nikakor ne more izogniti. Toda to je opozorilo, ki sega onstran dialektike razsvetljenstva in onstran vpraševanja o neločljivosti luči razuma od dominacije in despotizma ali vednosti od oblasti; prej je refleksija tega, kako lahko zaporedje treh velikih, morda celo največjih revolucij v zgodovini znanosti, Kopernikove, Darwinove in Freudove, pomeni hkrati tudi refleksijo položaja človeka v svetu, ne kot menjavanje različnih Weltanschauung, temveč na specifičen, lahko bi rekli negativen način, kot postopno izključevanje človeka iz sprva zgolj njegovega univerzuma, iz prvotne narcistične spojenosti, ki ne pozna meja med notranjim in zunanjim, med subjektivnim in objektivnim, med polnostjo in odsotnostjo. Izključevanje človeka iz sveta je v tej perspektivi istočasno tudi konstitucija subjekta kot entitete, ločene od ostalega sveta, refleksija njegovega položaja v njem pa ne le premestitev središča tega univerzuma, temveč tudi vzpostavitev meje in razsrediščenje. V zaporedju, ki nam ga Freud pušča v premislek, saj ga sam omenja le na dveh ali treh. mestih, bolj mimogrede in v ilustracijo, se torej soočamo s sovpadanjem specifičnega, času zavezanega znanstvenega odkritja z odkritjem, ki zadeva vse človeštvo, človečnost človeških bitij, a tudi s sovpadanjem posebnega dogodka in specifičnega zgodovinskega trenutka s trajnim procesom, s porajanjem mišljenja, ki se zave lastne zgodovinskosti. A zave se je na način znanstvene racionalnosti ne kot razkrinkavanje iluzije o človekovi veličini, o posebnosti in enkratnosti njegovega položaja v vsem, kar ga obdaja, in ne kot izpostavitev racionalnega jedra te iluzije, temveč kot posebna oblika Entzauberung sveta, kot naknadni učinek, ki tu drži mesto razsvetljenski kategoriji entuziazma; v vsakem naslednjem koraku, od Kopernika naprej, bolj neusmiljen proces razsrediščenja, v katerem je postopoma nastajala doba, ki ji pravimo moderna. Freud, ki sicer ni govoril o znanstveni revoluciji, se je problemu približal, ko je razpravljal o "splošnem nasprotovanju naši znanosti", namreč psihoanalizi. Za Darwina duha ga je razglasil šele njegov biograf, Ernest Jones, ki ga je takole umestil v zaporedje: "Kopernik in Darwin sta si veliko upala v soočanju z neprijetno resnico o zunanji realnosti", toda za Freudovo soočanje z notranjo realnostjo je bilo potrebno ' s. Freud, Vorlesungen zur Einfiihrung in die Psychoanalyse (1916-1917 /1915-1917/), Studienausgabe, vol. I, sti. 283-284; slov prev. Predavanja za uvod v psihoanalizo (1916-1917 /1915-1917/), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977, str. 273-274. RAZVOJ ZNANCKSllIM RAZSVETLJEtiSTVO 9 :. "nekaj, kar lahko dajo brez pomoči drugih le najbolj redki smrtniki Opozorilo na drugi vidik, ki je v tej Jonesovi primerjavi potisnjen nekoliko v ozadje, pa najdemo pri Marie Bonaparte, ki govori o Freudu kot o mešanici Pasteurja in Kanta, torej na eni strani znanstvenika v ožjem pomenu besede in na drugi filozofa, ki se je lotil koperniškega obrata v metafiziki. S Kopernikom in Darwinom Freuda ne povezuje toliko izredni domet njihovih znanstvenih sistemov ali izjemni pomen za napredovanje kulture nasploh in za razvoj družbe "zunaj znanosti", temveč, kot pravi sam, strastni značaj njihovih odkritij, ki zbuja odpor. Res je sicer, kar priznavajo tudi najuglednejši zgodovinarji revolucij v znanosti, da je onstran strogih meja znanosti, kot temu ponavadi rečejo, domet Kopernikove De revoiutionibus orbium coelestium prej primerljiv z Darwinom kot z Newtonom, da pomeni Darwinov The Origin of Spieces, če vzamemo za kriterij razširjenost in gorečnost razprav o njem, nemara kar največjo znanstveno revolucijo in da "obstaja le še en znanstveni avtor moderne dobe, ki ga lahko s tega vidika primerjamo z Darwinom, in to je Sigmund Freud."' Res je tudi, da se mnogi zgodovinarji in filozofi znanosti sprašujejo, v čem sploh je revolucionarnost Kopernikovega astronomskega sistema in raje govorijo o Kopernikovi revoluciji v sedemnajstem stoletju, namreč pri Keplerju in Galileju, ali da, po drugi strani, Freudovi metapsihologiji sploh odrekajo status znanstvenosti in včasih celo kar naravnost razkrinkavajo njegovo šarlatanstvo. Toda kozmološki udarec ni bil človekovemu samoljubju zadan takrat, ko je prišlo do odkritja, poudarja Freud, pa naj ga pripisujemo Koperniku ali že prej pitagorejcem, aleksandrinski znanosti in Aristarhu, temveč šele ko je znanstveno odkritje postalo "splošno sprejeto"; in naslednji udarec ne takrat, ko je Darwin človeka opredelil kot "različnega ali nadrejenega živalim", temveč ko so se razprave osredotočile prav na človeka in njegovo - nekaterim vrstam bliže drugim bolj oddaljeno - živalsko poreklo."* Ne glede na njihovo pozitivno vsebino, na notranje trdno jedro, lahko ta odkritja merimo po njihovem naknadnem učinku, po pomenu njihovega sporočila za opazovalca, za prejemnika. Toda namesto nekoliko kontingentnega (Kuhnovi kritiki bi rekli sociologističnega) kriterija splošne sprejetosti je prej osupljiva sama pojavna oblika te splošne sprejetosti; očaranost in hkrati odpor, odpor v psihoanalitičnem, objektivnem pomenu besede, kot način obstoja nezavednega v zunanjsti in kot način, kako zunanjost, drugost obstaja za "človeka", za subjekt. Kategorija odpora je tu tista, ki drži mesto razsvetljenski kategoriji "določene vrste navdušenja, ki spremlja odkritja," kot pravi d'Alembert, "določenega zanosa idej, ki ga spektakel univerzuma ustvarja v nas."' In nenazadnje je to tudi kategorija entuziazma, ogromnega entuziazma, ki ga je izzvala francoska revolucija in s katerim jo lahko merimo mimo revolucionarnosti njene vsebine in ne glede na to, ali je revolucija uspela ali se je izjalovila. ^ E. Jones, nav. po I. B. Cohen, Revolution in Science, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Mass. 1985, str. 360. ' I. B. Cohen, Revolution in Science, The Belkn^ Press of Harvard Lhiversity Press, Cambridge, Mass. 1985, str. 300. 4 Ibid, str. 362 ' D'Alembot, nav. po E. Cassirer, The Philosophy of the Enlightenment, Beacon Press, Boston 1955, str. 4. to fôlMOLOSKA OBZDFUA . HORIZONS OP P&YCKOLOOY SAtZA Ko razpravljamo o refleksiji razsvetljenstva in njegove dediščine, lahko Freudovo parabolo razumemo kot čisti negativ razsvetljenske vere v bodočnost človeštva in vizije napredka iz Condorcetove Esquisse d'un tableau historique des progres de l'esprit human, ki velja tako za povzetek filozofije razsvetljenstva, za harmonično celoto, v katero so se postopoma preoblikovale misli Voltaira, Turgota, Helvetiusa, Condillaca, torej za njen testament in iztek, pa tudi za njeno karikaturo* Pri Condorcetu sledimo devetim obdobjem, v katerih se človek postopoma osvobaja avtoritete in vzpenja k razsvetljenosti znanstvene civilizacije. Pogled je ves čas usmerjen v deseto obdobje, v prihodnost, brez kakršne koli nostalgije za preteklostjo, saj ji botruje prepričanje, da je zmožnost izpopolnjevanja človeške vrste brezmejna. V tem nauku o napredku pride najbolje do izraza nov odnos človeka do zgodovine: prihodnost prevlada nad preteklostjo, dejanje nad dediščino, razum nad tradicijo, celotni razvoj pa poteka v smeri osvobajanja od avtoritete, osvobajanja v imenu naravoslovnih znanosti. Toda enciklopedisti si niso le prizadevali sistematizirati vednosti, temveč tudi spremeniti način rezoniranja, zajeti tisti presežek, ki ga prinaša znanost posredno, v prepletenosti znanstvenih odkritij z refleksijo in legitimno rabljenega razuma z voljo: "Galilej je Baconovo metodo raziskovanja narave obogatil s koristnimi in sijajnimi odkritji, ... a se je omejil izključno na matematične in fizikalne znanosti in duhu ni mogel izraziti gibanja, ki gaje, tako je videti, doumel... Ta čast je bila prihranjena za Descartesa, za tega domiselnega in vnetega filozofa. Obdarjen z veliko nadarjenostjo za znanost ... je hotel razširiti svojo metodo na vse objekte človeške inteligentnosti ... Ljudem je dejal, naj odvržejo jarem avtoritete, naj pripoznajo le tisto, ki jo priznava njihov razum; in ubogali so ga, ker si jih je podrejal s svojo gorečnostjo in ker jih je potegnil za sabo s svojim navdušenjem."^ Tu ni na delu le sistematični duh, temveč esprit de systeme, prava ljubezen do sistema, ki ne spravlja le pozitivne vednosti v sklad s tem, kar je racionalno in kar lahko pomeni napredovanje tudi za razum, temveč hkrati prinaša splošno napredovanje moralnega reda. Kjer vodi pri filozofih razsvetljenstva proces racionalizacije k vse bolj izpopolnjenim oblikam človečnosti, je pri Freudu napredovanje znanstvenega spoznanja napredovanje človeštva iz poraza v poraz. Napredovanje razuma, ki se postavlja po robu zunanji, razumu heteronomni avtoriteti, je napredovanje spoznanja o njeni nezvedljivosti, o tem, da razsežnost zunanjosti, drugosti, ki si je subjekt ne more prisvojiti, ni le neukinljiva, temveč vse bolj postaja njegovo najbolj "notranje", intimno obeležje. Več ko človek zmore, bolj je subjekt zreduciran. Če bi iskali med samimi filozofi razsvetljenstva vzporednico takšni ideji razvoja, ki vodi človeštvo v vse hujšo pogubo, bi jo lahko našli le pri njihovemu "najbolj nevarnemu nasprotniku", kot mu pravi Cassirer, pri Jean-Jacquesu Rousseauju.* G1. A. Koyré, "Condorcet", v Études d'histoire de la pensée philosophique, Gallimard, Paris 1971, str. 103, in P. Gay, The Enlightenment: An Jntepretation, Alfred A. Knopf, New York 1969, vol. 2, str. 122; gl. ludi R. Bemstein, "The Rage against Reason", v E. McMullin (éd.), The Shaping of Scientific Rationality, Uoiversity of Notre Dame Press, Notre Dame, Indiana 1988, str. 189-221. ' Nav. po A. Koyré, "Condorcet", v Études d'histoire de la pensée philosophique, Gallimard, Paris 1971, str. 108. ' Gl. E. Cassirer, The Philosophy of the Enh^tenment, Beacon Press, Boston 1955, str. 273-274. RA2VOJZI«A*fC«Tl«itRA2SVETLJE»STVO it Prelom, ki je v zgodovini znanosti povezan s Freudovim imenom, je v zgodovini razsvetljenstva opravil ta fascinantni filozof in teoretik "nelagodja v kulturi". Rousseauju pripaS«CH0L0<3Y 9«M " o. C, vol. in., str. 25. Več o tan gl. L. Strauss, "L'intention de Rousseau", v T. Todorov (ed.). Pensée de Rousseau, Seuil, Paris 1984, str. 72 in nasi. "^O. C.vol. in,str. 142. "O.Cvol m, str. 3 '* Idejo o "mišljenju, ki obtožuje" razvija Starobinski v svoji zadnji knjigi. Table d'orientation, v poglavju "Rousseau: accuser et seduir", L'âge de homme, Lausanne 1989, str. 35-56. " Discours sur l'origine et les fondaments de l'inégalité parmi les hommes, O. C, vol. HI, str. 133. Dodajmo, da se v prvi razpravi naslavlja na dve razUčai skupim poslušalstva: kot avtor razprave, ki mora človeštvo podučiti o resnicah in zablodah, ^egovori z mesta znanstvenikov in filozofov, kot avtor, ki se ne meni za literamo slavo in razkazovanje, pa kot "preprosta duša" in "človek ljudstva"; gl. L. Strauss, "L'intention de Rousseau", v T. Todorov (ed.). Pensée de Rousseau. Seuil, Paris 1984, str. 74-75. ljudstvo", znanost redkih posameznikov in njihove "nebeške inteligentnce". To niso navadni ljudje, temveč ljudje, ki jih razsvetljuje Prometejev ogenj in so poklicani k temu, da posvetijo svoje življenje znanosti ter jo razširjajo med neukimi; učinek na soljudi izhaja iz te njihove drže. Hkrati pa so to tudi ljudje, ki se ne predajajo samoljubju, jim ni ne do slave ne do razkazovanja in varljivega blišča, ki tarejo nas, sodobne: "Ne gre več za to, ali je človek pošten, ampak za to, ali je pameten. Ne vprašamo, ali je knjiga koristna, ampak ali je dobro napisana. Nagrade podeljujemo za duhovitost in izvirnost, medtem ko ostaja vrlina nespoštovana; za umetelne razprave je tisoč nagrad, za dobra dejanja nobene Tudi neizmerna zmožnost izpopolnjevanja človeške vrste, ki človeka dviguje višje in višje in ki je Condorcetovo glavno vodilo, je pri Rousseauju vir njegove pogube: človeka je spravila iz njegovega izvornega stanja in "sčasoma iz njega naredila tirana nad samim seboj in naravo."'* Rousseaujevo izhodišče je torej ambivalentnost: kar prinaša napredek, prinaša tudi zaton. Zato mora biti njegov odgovor na vprašanje akademije v Dijonu, ali napredek znanosti in umetnosti izboljšuje moralo in kulturo nasploh, negativen. Negativen, a z odločilnim dodatkom: če bi odpravili znanosti in filozofijo, kijih ni mogoče uskladiti z zdravo družbo, modrostjo in vrlino, če bi se odpovedali obstoječim institucijam, bi s tem hkrati samim sebi onemogočili, da bi sploh kdaj zajezili pregreho ali vsaj malo ublažili sprijenost človeka v obstoječi družbi. Kar prinaša človeštvu pogubo, je hkrati njegova edina alternativa, kot lahko izvemo tudi v prvi razpravi, čeprav šele na koncu, v - zgolj navideznem - protislovju z izhodiščno tezo. Človek mora, potem ko je stopil "ven iz sebe" in zapustil prvotno stanje, potem ko gaje sla po vednosti speljala z varne domačije njegovega sveta, ponovno najti samega sebe. Toda Rousseau, ki je hotel "živeti nad svojim stoletjem"," je bil res in vse do konca v strastnem sporu s svojo dobo. Videli bomo, kako so se mu prav vsi poskusi, da bi to alternativo uresničil, izjalovili, in videli bomo, zakaj so se mu morali izjaloviti, zakaj so bile vse rešitve vnaprej obstojene na propad. To je, konec koncev, njegovo poslednje sporočilo človeštvu, ki ga nagovarja v svojih delih z namenom, da bi ovrgel zavajajoče sporočilo filozofov, ki so bili pred njim. Rousseau nam govori v imenu mišljenja, ki obtožuje:'* kamor koli pogledamo, sama sprijenost, ničnost, perverzija, nam pravi, povsod polno tistega, česar v preteklosti ni bilo ali ne bi moglo biti: O človek, katere koli dežele in kakršnih koli nazorov, nas nagovarja v drugi razpravi, kako si se spremenil od tistega, kar si bil!" In ta njegova obtožujoča gesta, ki vzbuja občutek krivde, je hkrati gesta zapeljevanja, ki ima izjemen razvoj ztiMto&n m razsvstu en&tvo 13 učinek na občudovalce; spomnimo se le ogromne količine pisem, ki jih je dobil od neznanih sodobnikov in v katerih ga prosijo, naj jim pokaže pravo pot! Rousseaujevo delo nasploh in tudi njegovo življenje ne trpi nevtralnosti: interpreti ga bodisi strastno občudujejo, bodisi grobo zavračajo, razglašajo za revolucionarja, individualista ali pa za reformatorja, kolektivista, itd.; eni mu pripisujejo zasluge za veličino francoske revolucije, drugi ga obtožujejo za njena grozodejstva, tretji ga spet obtožujejo brezbrižnosti, ker je dal svoje otroke v sirotišnico, čeprav je bil avtor nemara najslavnejše knjige o vzgoji v zgodovini človeštva!^" Kar torej druži oba "nasprotnika razsvetljenstva" in njuno negativno vizijo razvoja k višjemu in višjemu, je spet izredno velik in hkrati ambivalenten učinek na soljudi. Tako kot Freud^' je tudi Rousseau vselej polariziral svoje poslušalstvo in tako kot Freud se je tega tudi sam zavedal. In tako kot Freud je, konec koncev, vztrajno razčlenjeval človekove izgubljene iluzije in jih skušal dognati prav do dna. ^° Gl. P. Gay, "Introduction", v E. Cassirer, "Das Problem Jean-Jacques Rousseau" (1932); nova, komentirana angleška izdaja The Question of Jean-Jacques Rousseau, P. Gay (ed), Yale University Press, New Havai and London 1989, 2. izd., str. 5 in nasi. ^' Gl. I. B. Cohen, Revolution in Science, The Belkn^^ Press of Harvard Lbiversity Press, Cambridge, Mass. 1985, str. 352. INTetCIDNALKO&T -VEZ MSD POMENOM tN UMOM 15 INTENCIONALNOST - VEZ MED POMENOM IN UMOM Olga Gnamuš POVZETEK Searlova teorija intencionalnosti je v središču prevladujočih razprav na področju znanstvenega raziskovanja v psihologiji, Ungvistiki, sociologiji in umetni inteligenci. V njegovi teoriji je koncept reprezentacije definiran z intencionalno vsebino (r) in psihološkim načinom (S), ne z njegovo formalno strukturo. Intencionalna vsebina določa pogoje zadostitve psiholoških stanj. Intencionalnost ni notranja poteza lingvističnih bitnosti in pomen obstaja šele, ko obstaja distinkcija med intencionalnimi duševnimi stanji (S(r)) in obliko njihove lingvistične povnanjenosti. Ta definicija je nasprotna Fregejevi koncepciji pomena kot načina prikaza reference. ABSTRACT Searle's theory of intentionality is in the centre of the prevailing discussion in the fields of scientific research in the psychology, linguistics, sociology and artificial intelligence. In his theory, the concept of representation is defined by a intentional content (r) and psychological mode (S), not by its formal structure. Intentional content determines the condition of satisfaction which must obtain if the state is to be satisfied. Linguistics entities are not intrinsically intentional and the meaning exists only when there is a distinction between intentional mental states (S(r)) and the form of its linguistic externalization. Searle's concept of meaning is bound to intentional mental states and is opposite to Frege's definition on meaning as the way of giving the referent. OD FILOZOFIJE JEZIKA K TEORIJI UMA Searlova teorija govornih dejanj in teorija intencionalnosti je nedvomno teorija, pomembna za opis psiholoških okoliščin sporazumevanja, to je razlago pretvorb pomena v pragmatične podatke, ki se dogodijo na intencionalni osi. Ta povezuje pomen z duševnimi stanji govorca. Searlovo teorijo je mogoče razmejiti v dve obdobji. Prvo obdobje obsega filozofijo jezika, predstavljeno kot teorijo govornih dejanj. V delu Govorna dejanja - Esej iz filozofije jezika (1969) Searle definira konstitutivna pravila, ki omogočajo opravljanje govornih - natančneje - ilokucijskih dejanj; propozicijsko-vsebinska pravila (propositional content rule) opišejo vsebino udejanjenega ali zaželenega dejanja; iskrenostna pravila (sincerity rules) določijo intencionalna duševna stanja, ki jih predpostavlja posamezno ilokucijsko dejanje; trditve predpostavljajo verjetje, da p; obljube in grožnje govorčevo namero, udejanjiti p; zahteve željo, da bi naslovnik udejanjil p; ekspresivi predpostavljajo čustvena stanja in deklarativi ustrezne institucionalne položaje; bistvena pravila (essential rules) zavezujejo govorca k izraženim duševnim stanjem, npr. namera zavezuje k izvršitvi dejanja, trditev k dokazu resničnostne vrednosti, zahteva k želji, da se dejanje izvrši; pripravljalna pravila (preparatory rules) določijo medsebojna razmerja med govorcem in naslovnikom, ki omogočajo opravljanje posameznega ilokucijskega dejanja, pri obljubi je to prepričanje, da daje naslovnik prednost izvršitvi dejanja pred neizvršitvijo. Nekateri avtorji (A. Burkhardt 1990) verjamejo, da konstitutivna pravila temeljijo na pomenski analizi performativnih glagolov. Pri razvijanju meril za razvrščanje ilokucijskih dejanj seje Searle dejansko močno opiral na razčlembo pomenske in skladenjske zgradbe izrekov, zlasti performativnih glagolov. Na tej podlagi je ilokucijska dejanja razvrstil v pet skupin (trditve, zahteve, obljube in grožnje, ekspresivi in deklarativi) ter ločil neposredna in posredna govorna dejanja, ne da bi uspel tem razvrstitvam nadrediti enotno razvrščevalno merilo. Zameglil je tudi izvorno delitev govornih dejanj na konstative in performative. Poskus, pojasniti potek sporazumevanja s pomočjo pomenskih razčlemb, ni v celoti uspel. V drugem obdobju je Searle razvil teorijo intencionalnosti, ki jo opredelil kot filozofijo uma (1983, 1985). Zasnoval jo je na treh tezah; (1) psihološka teza predpostavlja, da je filozofija jezika del filozofije uma; (2) biološka teza predpostavlja, da je zmožnost, prek govornih dejanj predstavljati duševna stanja in dejanska stanja v svetu, del biološke zmožnosti možgan in uma, da prek intencionalnih duševnih stanj, kot so verjetja, želje, namere in čustva, ter predvsem prek zaznav in dejanj, poveže organizem s svetom; (3) sociološka teza predpostavlja, da je jezik in sporazumevanje družbeni pojav in so zato v podstavi intencionalnih duševnih stanj družbene oblike. Teorija intencionalnosti poudarja razliko med pomenom in intencionalnimi duševnimi stanji ter skuša pojasniti, kako um dodeli intencionalnost jezikovnim bitnostim, ki po svoji naravi niso intencionalne. Intencionalne vrednosti niso notranja sestavina pomena, temveč so izpeljane. S tem pomen razmeji od sporazumevanja ter oblikuje podlago za intencionalne interpretacije pomenskih vrednosti, predvsem s stališča psihološkega konteksta. Teorija intencionalnosti tako pomembno prispeva k razumevanju zakonitosti, ki vodijo interpretacijo pomena med sporazumevanjem. Z njo Searle nadaljuje svoja prizadevanja, pojasniti razmerja JMTENCIONALNOST - VEIMEB POMENOM IN UMOM 17 med zunaijezikovnimi bitnostmi (um, svet) in jezikovnim pomenom ter govornim dejanjem. Pri branju te teorije moramo ločiti tri ravnine razčlembe: (1) raven intencionalnih duševnih stanj, ki pripada teoriji uma; (2) raven izraznega prikaza intencionalnih duševnih stanj, ki pripada pomenu in prikazovalni nameri; (3) raven ilokucijskih dejanj, ki pomenu prisodijo ilokucijsko ali sporazumevalno namero. Teorija je poskus, te ravni povezati v enoviti teoretični model. KAJ JE INTENCIONALNOST? Teorijo intencionalnosti Searle pojmuje kot teorijo uma (1983, 1985). Kaj je intencionalnost? Po Searlu je to lastnost duševnih stanj ali dogodkov, prek katerih so ti usmerjeni k predmetom ali dejanskim stanjem v svetu. Sestavljajo jo verjetja/ prepričanja (beliefs), želje (desire), namere (intention) in čustva, kot so strahovi, upanja, ljubezen, sovraštvo, obžalovanje (1983: 1). Searle verjame, da je intencionalnost poteza samo nekaterih duševnih stanj (prepričanj, želja, namer, strahov, upanja), mnoga druga stanja pa so neusmerjena, kot npr. nevroza, bojazen. Nadalje opozarja, da intencionalnosti ne kaže zamenjevati z zavestnostjo: mnoga intencionalna stanja niso zavestna in mnoga zavestna stanja niso intencionalna. Mnoga prepričanja so nezavedna. Razpon intencionalnih stanj, prek katerih smo usmerjeni k svetu, je obsežen. Naštejmo nekatera: verjetje, želja, namera, strah, upanje, ljubezen, sovraštvo, dvom, obžalovanje, občudovanje, krivda, pričakovanje, jeza, sram, veselje, gnus, razočaranje, malodušje. Kako se intencionalnost prikazuje v izrazu? Searle pravi, da je treba razlikovati med prikazano vsebino (r) in psihiloškim načinom te vsebine (S). To zvezo izrazi z obrazcem S(r). Izrazna realizacija tega razmerja je verjamem, da p; želim, da p; bojim se, da p. Če izrek ne zaznamuje psihološkega načina, ga naslovnik vseeno interpretira. Zgledov bi lahko našteli nešteto: A: Ali imaš kaj denarja? B: (i) Imam. (ii) Koliko želiš/ potrebuješ? Medtem ko odgovor (i) ostaja v mejah dobesednosti in dogovorjenega pomena ter njegove prikazovalne vsebine, odgovor (ii) kaže, da naslovnik iz pomena sklepa na intencionalno duševno stanje, potrebo in željo. Predpostavlja, da S potrebuje denar (želja) in da je izrek izrekel s sporazumevalno namero, da bi naslovnik prepoznal intencionalno stanje izražene propozicijske vsebine. Sklepanje od pomena k intencionalnim duševnim stanjem (prepričanjem, željam, nameram, čustvom) je podlaga za Griceovo teorijo pogovornih implikacij (1975). Govorec se intencionalnih duševnih stanj, v katerih obstajajo prikazane vsebine, pogosto ne zaveda. Podobno tudi sklepanje od pomena k intencionalnim stanjem pogosto poteka samodejno in nezavedno. 16 P^MOLC&KJVOBZOiUA-MORCCMSOf l%Y<^Slil<»JC»SKÄOBZQRIA.l!tOiai»3»äLff: PSYCHOLOGY d«^,« ponavljane teme v govoru posameznika, kar odraža njegove interese, potrebe, cilje ter frustracije in konflikte. Potem, ko je govor posnet ali zapisan, s postopkom analize vsebine klasificiramo posamezne teme in ugotavljamo njihovo pogostost. S postopkom analize kontingence iščemo pogostost povezav med temami, s čimer je bolj jasen individualen pomen emocij in njihova struktura. Poleg vsebinske analize je najstarejši količinski pokazatelj posebnosti besedne vsebine količnik med uporabljenimi različnimi besedami in vsemi besedami v vzorcu. Že v zgodnjih šestdesetih letih so izdelali računalniške programe za take vrste količinskih in kvalitativnih analiz (Maher, 1970). Ugotovili so, daje npr. za shizofrene značilno več ponavljanja, torej manjša raznolikost besed, nižji količnik med pridevniki in glagoli ter pogoste univerzalne teme (človeštvo, vera, znanost) kot za normalne. Dollard s sodelavci (1947, po Maher, 1970) je poskušal meriti emocionalno napetost v besednih opisih s količnikom med številom besed, ki označujejo neugodje in številom besed, ki označujejo ugodje in olajšanje. Murray (1956; po Hali, Lindzey, 1978/1983; Collier, 1985) je govorjene vsebine (predvsem opise slik iz svojega testa tematske apercepcije TAT) klasificiral glede na potrebe spolnoti, navezanosti, odvisnosti in neodvisnosti. McClelland (1953, po Madsen, 1978) je nadaljeval njegovo delo na področju motivacije in spremljal zavzetost preizkušancev s temami lakote, spolnosti, agresije, strahu, navezanosti, moči, predvsem pa z motivom dosežka in uspeha. Gottschalk in Gleser (1969) sta v svojih raziskavah razvila mere anksioznosti in sovražnosti (njuno pogostost in intenziteto v posameznih izjavah). Anksioznost je vključevala teme smrti, pohabljenja, ločitve, krivde, sramu in splošno bojazen; sovražnost pa odkrito, prikrito, usmerjeno na druge in nase ter ambivalentno. Wiener in Mehrabian (1968) sta uvedla kategorijo bližnjosti ali neposrednosti oziroma oddaljenosti (immediacy) v govoru in nebesednem vedenju. Besedna oddaljenost odraža, koliko se govorec želi ločevati in distancirati od poslušalca, predmeta razgovora, ali situacije in/ali ima negativen odnos do njih. V besedah se to odraža v prostorskem in časovnem ločevanju, posploševanju, selektivnih poudarkih, odnosu subjekt - akcija - objekt, jezikovno nepotrebnih vstavkih, neosebnih formulacijah ("treba je", "zdi se", "očitno je", "znano je"). Emocionalna stanja, emocionalni in socialni odnosi se odkrivajo tudi v slovničnih vidikih govora. Ker slovnična pravila uporabljamo nezavedno (težko jih natančno kontrolirata tako govornik kot poslušalec) in ker po drugi strani obstajajo izdelani modeli jezika, so mere slovničnih sprememb za raziskovalce zanimive in obetavne. Dva količinska pokazatelja sta najbolj znana - količnik kvalifikacije med pridevniki in glagoli P/G ter količnik nominalnosti med samostalniki in glagoli S/G. Pogosteje uporabljana mera je razmerje med aktivnimi in kvalifikacijskimi izjavami, ki so ga kasneje poenostavili v količnik glagolov in pridevnikov G/P in nato obrnili v količnik P/G. Pokazalo seje, da je v anksioznosti kot potezi in stanju nižji, npr. pri nevrotikih, višji je pri obsesivno kompulzivnih. Collier in sodelavci (1985) so ugotovili, da so bili opisi lastnih čustvenih doživetij pri negativnih čustvih (jeza, strah, žalost, gnus) slovnično bolj zapleteni kot pri pozitivnih (veselje, zanimanje, naklonjenost). Vprvem primeru so bili stavki številnejši, daljši, z več nikalnicami, prislovi in pridevniki. Nasploh je govor med intenzivnimi čustvi sorazmerno enostaven, toda opisi preteklih čustvenih doživljajev so bolje opredeljeni in bolj z^leteni. Fielding in Frazer (1978; po Rot, 1983) sta ugotovila, daje bilo v eksperimentu več oklevanja in planiranja govora, kadar je ta namenjen nadrejenim, dominantnim in da je bilo razmerje med samostalniškimi (samostalniki, pridevniki, členi) in glagolskimi besedami (glagol, pomožni glagol, prislov) ali količnik S/G višji v govoru osebam, ki govorcem niso ugajale in obratno. Zanimivo pa, da ni bilo razlik, kadar so se osebe med seboj poznale. Govor z visokim S/G je bolj formalen, monoton, ima daljše, zapletenejše stavke. Tipični primer za to in za "oddaljenost" je birokratski žargon. Govor z nižjim S/G je bolj spontan, manj načrtovan, bolj oseben, emocionalen, intimen. Uporabljamo ga, kadar govorimo z nekom, ki smo mu naklonjeni in kadar želimo, da nam sogovornik naklonjenost vrača. j Struktura govora je odvisna od namere govornika in glavne funkcije sporočila. Razmerja pogostosti glagolskih naklonov prav tako izražajo emocionalna stanja, osebnostne značilnosti ter statusne in emocionalne odnose. Medtem ko je povedni naklon večinoma emocionalno nevtralen ali nedoločljiv, sta vprašalni in velelni na dimenziji submisivno - dominantno (zanimanje, nemoč, jeza), želelni na dimenziji : neprijetno - prijetno (pričakovanje) in submisivno, vzklični pa najpogosteje odraža j intenzivno jezo, strah, veselje ali presenečenje. Podobno je s kategorijami teorije \ govornih dejanj Austina in Searla (prim. Kovačič, Kadunc, 1991). Ne le ekspresivi, i tudi ostale kategorije pogosto vsebujejo emocije. Direktivi (prošnje, zahteve, ukazi) in | komisivi (obljube) kažejo nezadovoljstvo z obstoječo situacijo, deklarativi (objave) odločenost za javno dejanje, celo za emocionalno nevtralnimi reprezentativi so i prepričaivja. Čustveno izrazitost dosežemo še s preneseno rabo slovničnih kategorij \ (spol, oseba, zanikanje ali zatijevarije, aktiv ali pasiv), medmeti, poudarjanjem, i ponavljanjem, s posebnim neobičajnim besedjem, prenesenimi pomeni in seveda z i glasom. I i Eden nehotenih pokazateljev emocionalnih stanj so napake govora. Dibner (1956) in | Mahi (1956, 1958) (oba po Collier, 1985) sta neodvisno sestavila seznam kategorij j takih napak, ki se v veliki meri prekriva zato ga tu navajam kot enotnega: - zapolnjeni odmori (ee, ehm, a) - popravki že izrečenih stavkov - nepopolni stavki j - ponavljanje besed -jecljanje \ - delna ali popolna izpustitev besed - pomensko neustrezne besede - govorni spodrsljaji \ - ponavljana vprašanja. Na splošno se pojavlja več napak med laganjem, v zadregi in v stanju (ali potezi) ' anksioznosti. Le za najpogostejšo kategorijo zapolnjenih odmorov so kasneje menili, ¦. da imajo predvsem kognitivno vlogo - v tem času urejujemo misli in pripravljamo j odgovore, kadar gre za bolj zahtevne vsebine. Napake v govoru lahko pripišemo temu, i da v mnogih urah komuniciranja slej ko prej slučajno pride do napak v "stroju". Morda \ je kdaj tudi tako, vsekakor se v utrujenosti ali pijanosti, število napak poveča, k temu j pripomore še težavnost izgovora in zvočna podobnost besed. Večina napak in i spodrsljajev pa se kot je menil Freud (1904/1981), zgodi zaradi motivov in asociacij, ki; jih govorec ne želi izreči. Včasih govorimo spontano, v pomembnih situacijah, ko ] «6 PSIH0L0ŠKAOB2ORJA-HORIZO»&OFPSYC«0L0l«]iBLeM ZAVESTI OSTAJA NI^%AZfiLŠLN 7t psihičnem dogajanju. A o tem bomo še govorih. Za začetek je morda najbolje ugotoviti, da nastanek zavesti pripisujemo centralnemu živčnemu sistemu oziroma možganom. Vprašanje, "kaj je zavest", predstavlja torej eno najtežjih vprašanj, ne le za empirično vedo, kakršna je psihologija, ampak tudi za filozofijo. Nekateri so celo prepričani, daje znanstveno raziskovanje nečesa takega, kot je zavest, brezplodno, daje zavest pojav, ki se izmika objektivnemu, empiričnemu, znanstvenemu opazovanju. Drugi pa menijo, da vseeno velja poskusiti in vztrajati toliko časa, da bodo nakopičene težave in nezmožnost razlage pojavov raziskovalce prisilile k novim miselnim paradigmam. Ob tem F. Crick in C. Koch (1992) pravita: "Spomnimo se samo, kako velike spremembe v načinu znanstvenega mišljenja je zahtevala od nas kvantna mehanika." Oglejmo si torej za začetek v kratki ilustraciji zgodovino pojmovanja zavesti v zadnjih stoletjih. Izraza zavesten in zavest oznaeujeta dve raidieni stvari. Elovek je pri zavesti takrat, ko je buden. Toda ljudje tudi takrat, ko so budni, poenejo nekatere stvari nezavedno (opaDanje, odloeanje za nekatere aktivnosti itd.). Filozofi in psihologi s pojmom zavesti oznaeujejo pozomost na vsebino ali delovanje elovekove lastne duševnosti. Zahodni svet je na zavest postal bolj pozoren v 17. stoletju, ko so si jo J. Locke, R. Descartes in njuni sodobniki predstavljali kot "notranje oko" ki gleda, kaj se v duhu dogaja. Še vee, tako Locke kot Descartes sta trdila, da pri budnem eloveku nobeno duševno stanje za njegovega lastnika ni neopaDeno, daje torej elovekov duh v celoti transparenten sam zase in tako tudi dostopen spoznavanju. Transparentnost je ostala opredeljujoča lastnost duševnosti skoraj 300 let, med drugim je kulminirala tudi v psiholoških teorijah W. Wundta in E. Titchenerja, ki sta ' na tej osnovi v znanost uvedla metodo introspekcije. Doktrina transparentnosti duševnosti se je najprej zamajala s S. Freudom in z njegovim poudarjanjem pomena nezavednega. Moean vir kritik je prišel tudi od behavioristov. J. B. Watson, B. F. Skinner in drugi so introspekciji odrekli status znanstvene metode, saj naj bi ta po definiciji morala biti objektivna in ponovljiva. Tudi kognitivna psihologija je v drugi polovici tega stoletja potrdila, da velik del obdelovanja informacij pri eloveku poteka tako, da ga z introspekcijo ni moe opisati. Sodobna znanost pa zavest spet skuša objektivno proueevati. Duševna stanja preprosto pojmuje kot fiziena stanja centrahiega Divenega sistema, dostopna tako notranjemu eutu kot tudi objektivnim metodam (nevrokemije, na primer). NEVROLOŠKE OSNOVE v nadaljevanju bomo najprej opisali, kako nekateri raziskovalci danes z modelom nevronske mreUe ponazarjajo in razlagajo dogajanje v moDganih. Podroeje je izrazito interdisciplinarno, številna spoznanja je v zadnjih desetih letih omogoeil nagel razvoj ved, kot so; nevrologija, psihologija, računalništvo, biokemija itd. Nevronska mreDa je sistem, sestavljen iz mnoDice elementov - nevronov in iz mnoDice povezav (interakcij) med njimi. Eloveški moDgani so najbolj kompleksna do sedaj znana stvar v vesolju. Biološki nevron sestavljajo telo celice, vee kratkih koneieev (dendritov) in eno daljše vlakno (akson). Akson se proti koncu razveja, na zaključkih so stiki (sinapse), s katerimi se nevron povezuje z drugim nevronom. DraDljaji, ki prihajajo iz drugih nevronov, se v našem nevronu sumirajo, ee seštevek •n PSIHOLOŠKA OBZORJft-HCmiZtMÍSOFItSYCHOLasyWO^ prese De določen prag, je nevron vzdraDen, sicer ne. Sinapse so dveh vrst: prve delujejo vzpodbujevalno (sosednji nevron vzdraDijo), druge zaviralno. Ta dva procesa sta na neki sinapsi lahko tudi različno moena. K verjetnosti skupnega vzdraDenja nevrona torej vsaka taka zveza prispeva določen količinski deleD, ki pa ima tudi pozitiven (vzdraGenje) ali negativen (zaviranje) predznak. Po ocenah je v človekovih moGganih na tisoče vrst različnih nevronskih celic. Vseh celic naj bi bilo okrog sto milijard, vseh sinaps pa deset bilijonov. Predstavljajte si torej, koliko različnih kombinacij to omogoča, če je še na vsaki sinapsi moGna različna stopnja obteGitve signala. Nevrone v moGganih bi lahko razdelili v dve veliki skupini: (1) v prvi so celice urejene tako, da signali potujejo le v eno smer (od periferije v notranjost), informacijo le predajajo naprej, tako zgradbo najdemo na primer v senzornih predelih moGganov; (2) za drugi tip organizacije pa so značilne tudi povratne zveze, najdemo ga v asociativnih predelih moGganov. Pomembna lastnost je tudi plastienost moUganov. Nevronski krogi se kot posledica aktivnosti spreminjajo. Med učenjem se število povezav med celicami poveča, ko sosednje celice niso več aktivne, aksoni še aktivnih celic vzbrstijo in poiščejo nove partnerje. To remodeliranje še pomnoGi fimkcionalno sposobnost moGganov. Za nevronske mreGe pravimo, daje proces v njih paralelno distribuirán. To pomeni, daje vsaka celica hkrati vključena v več dogajanj. V prvem dogajanju sodeluje ena skupina celic, v drugem druga skupina, v tretjem tretja, vendar lahko nekatere celice (ali celo vse znotraj nekega manjšega sistema) pripadajo vsem trem skupinam. Prepletenost povezav omogoča, da več procesov poteka hkrati, pri čemer se učinki za posamezno celico (ki je, spomnimo se, lahko le v dveh stanjih: "priGgana", "ugasnjena") lahko med seboj izničujejo ali pa krepijo. Vsak proces v nevronskem sistemu poteka tako, da se skupina nevronov, ki sodelujejo, tako samoorganizira, daje poraba energije minimalna. Tako nastanejo karakteristični vzorci vzburjenja, ki so pri posameznih psihičnih aktih vedno enaki (pod enakimi pogoji, seveda). Na primer: zaznava črke "A" na beli podlagi vzbudi vedno pribliGno enak vzorec. Nadalje je nevronski sistem hierarhično diferenciran v posamezne skupke oziroma domene. Med evolucijo so se moGgani diferencirali v dve hemisferi, nadalje pa v številne topološko ločene specializirane centre (nevronske podmreGe) za posamezne fixnkcije. Za take funkcionalne enote so značilne enake oblike impulzov oziroma akcijskih potencialov, enaki vzdraGni pragi, enaka mreGna arhitektura, enake vhodno-izhodne povezave, enaki zaznavni in asociacijski procesi ter enaka histologija in biokemija. Pri Givih bitjih so se seveda ohranile tiste funkcionalne enote, ki so vrstam najbolj pomagale preGiveti, ki so najbolj koristile njihovi prilagoditvi svetu. Nekatere funkcionalne enote opravljajo svoje delo stereotipno (na primer regulacija delovanja srca, Glez, instinktivni odzivi itd), njihovi programi delovanja so genetsko vkodirani, druge pa so sposobne tvoriti nove vzorce, katerih funkcija je obdelovati informacije na nov način in tako omogočiti pro G no, dinamično prilagajanje organizma na nenehno se spreminjajoče pogoje v okolju. V tem je na primer bistvo inteligentnosti. Rekli smo, da draGljaj, ki pride v sistem (ali v podsistem) od zunaj, povzroči, da se nevroni priGigajo in ugašajo, končno se sistem stabilizira v specifičen vzorec. To je aktivni del procesa ueenja. Vendar je za nevronsko mreDo značilno tudi, da je sposobna take vzorce trajno shraniti. Shranijo se informacije o tem, katere vrednosti so bile na posameznih vezeh med nevroni. Torej se ne shrani sam vzorec priGganih in PROBLEM 2AVESTÉ OSTAJA NERAZREŠEN 73 ugasnjenih nevronov, pae pa pogoji, ki so potrebni, da se ta vzorec spet obnovi (zato govorimo tudi o virtualnih vzorcih, saj v danem realnem easu vsi številni vzorci dejansko ne obstajajo). Pride do strukturnih, kemienih sprememb (na sinapsah), ki kasneje (na primer tudi eez vee let) lahko vzbudijo vzdraDenje istega skupka nevronov, tako da nastane enak vzorec. Med tem je bil posamezen nevron lahko aktiven pri oblikovanju številnih drugih vzorcev. Tako se iz prvotne relativne nedrferenciranosti (del strukture je De genetsko vkodiran) nevronska mreDa postopno vse bolj diferencira. Vsak spomin je delo celotne konfiguracije nevronov in vezi med njimi. V vezeh je shranjena informacija o vzorcu, ko pa spomin oDivi (ko se neeesa zavemo), pa spet pride do procesa, katerega posledica so nekateri pri ugani in nekateri ugasnjeni nevroni. Ee z razmišljanjem še malo nadaljujemo, se lahko izrazimo tudi takole: zavest je torej obeutenje za nek trenutek znaeilnega vzorca priUganih in ugasnjenih nevronov. Zdaj je to lik, ki ga vidimo, zdaj beseda, potem spet eustvo, vzorce, ki nastanejo v teh razlienih domenah, loeimo po njihovi znaeilni kvaliteti. Vprašanje, ali se v nekem trenutku lahko zavedamo dveh stvari, dveh takih kvalitet hkrati, zaenkrat pustimo še odprto. Pri tem seveda ni prav nie potrebno, da bi bila vsebina zavesti verbalne narave, da bi bili za samozavedanje potrebni simboli, besede, jezik. Tudi Divali so torej zavestna bitja. Tudi ee je tako pojmovanje zavesti toeno, s tem seveda nismo še nie bliDe vedenju o naravi tega obeutenja vzorca vzdraženosti nevronov v naših moDganih. Na nek naein smo dosegli pravzaprav samo to, da smo vse naše ente nadomestili z enim samim, kot da Diva bitja v konenifazi obeutijo samo eno: trenutni vzorec vzdraDenosti nevronov, v katerega se prelijejo vse raznovrstne informacije, ki prihajajo v moDgane iz zunanjega sveta. Kot da je morda to tista razlika med "duhovnim", kije le eno, in "duševnim", kije mnogotero. Ko zunanji draDljaj na karakteristieen naein vzburi nevronsko mreDo, je nastali vzorec lahko popolnoma razlieen od vseh vzburjenj, v katerih je mreDa De bila, ee pa je v glavnih znaeilnostih enak kateremu od prejšnjih vzorcev, se bo, zaradi De od prej shranjenih informacij, formiral zelo hitro. To doDivljamo kot prepoznavanje vzorca oziroma priklic v spominu shranjenih vsebin. Nasprotno pa do pozabljanja pride, ko se informacije o vzorcu, ki so obstajale v vezeh med nevroni, izgubijo. Do tega pride lahko zaradi preobilice novih informacij, ki doloeeno skupino nevronov angaDirajo v formiranje toliko novih vzorcev, da se kemizem na sinapsah toliko spremeni, da je prvotni vzorec De nerazpoznaven, informacija se lahko izgubi tudi zaradi številnih drugih vplivov, ki prizadenejo kemizem na sinapsah. Nasprotno pa so vzorci, ki se pogosto rekonstruirajo, vedno jasnejši. In še nekaj je znaeilno: vzorec se lahko reproducirá tudi samo iz dela. Le nekaj zaznanih potez na obrazu nam zadostuje, da prepoznamo ljubljeno osebo. V petdesetih letih tega stoletja je svet ostrmel od zaeudenja, kako je narava na molekuli DNK z genskimi zaporedji zapisala popolno informacijo, ki je potrebna za celotno rekonstrukcijo organizma. De mnogo dalj easa pa seveda vemo, da je v moDganih Divih bitij shranjenih še neprimerno vee informacij o njihovih Divljenjskih izkustvih. Seveda pa ta zapis ni tako popoln in tudi ne tako zanesljiv kot genetski zapis, preseneea le njegova velikanska kapaciteta. Opisani pristop k razlagi procesov, ki se dogajajo v moDganih, je raziskovalcem omogoeil pojasniti številne De prej znane pojave, ki jih na tem mestu ne bomo vee navajali. Na ta naein bolje razumemo, kako se vzorci vzburjenja med seboj povezujejo, integrirajo v širše skupke in pri najbolj zapletenih miselnih procesih zajamejo prav velike dele moDganov. Opisani sistemski pristop je, ee De morda ne v vseh 74 paHOLOŠKA OBZORJA - HORtZONS Of PSYCHOLOi3Y Mf3,4 potankostih toeen, pa prav gotovo dobra hevristiena osnova za nadaljnje raziskovanje delovanja moDganov. NEKATERE TEHNIKE UPODABLJANJA MOŽGANSKIH PROCESOV Preden pa nadaljujemo s konkretnim primerom, si v naslednji ilustraciji oglejmo nekaj novejših metod, ki jih uporabljajo za raziskovanje dogajanj v možganih. Metode raziskovanja človekovih možganov so v zadnjih letih izredno napredovale. Pri živalih lahko z natančno vstavljenimi elektrodami že merimo aktivnosti posamičnih nevronov, zapletena kemična dogajanja v možganih danes lahko proučujemo na ceUčnem in celo molekulamem nivoju. V nadaljevanju pa si kot zanimivost oglejmo nekaj sodobnih metod upodabljanja procesov, ki pri različnih aktivnostih potekajo v možganih. Tako kot člani velikega orkestra sodelujejo pri izvedbi simfonije, tako skupine lokaliziranih možganskih področij, ki vsako opravlja svojo elementamo operacijo, sodelujejo pri tem, kar na zunaj opažamo kot posamezne oblike vedenja. In vse to dogajanje lahko danes prikažemo z nazomimi slikami. Možgani so biU še do nedavna "črna škatla", ki nam ni dopuščala neposrednega vpogleda v procese, ki potekajo v njih in ki so podlaga za duševna doživetja. Zahvaljujoč novim tehnologijam pozitronske tomografije in magnetne resonance, je znanstvenikom šele v zadnjih letih uspelo začeti te zveze proučevati anaUtično. Podprte z močnimi računalniki, te tehnike omogočajo slike fizioloških dogajanj ob posameznih misehiih procesih, in sicer v realnem času. Pokažejo nam, kako se ob aktivnostih, kakršna je na primer branje, posamezni predeh možganov "prižgejo" in kako nevroni in podporne ceUce organizirajo in koordinirajo svoje delo. Upodabljanje procesov v možganih lahko tudi pokaže, na kakšen način se možgani bokiih ljudi, na primer z depresijo ali shizoftenijo, razlikujejo od zdravih ljudi, seveda pa pokaže tudi anatomske okvare možganov. Modema era medicinskega upodabljanja seje začela v zgodnjih 70-tih letih, ko je bila svetu predstavljena pomembna tehnika, imenovana računalniška tomografija (X-ray Computed Tomography, CT). Tehnika izkorišča dejstvo, da različna tkiva absorbirajo različne količine energije X žarkov. Čim bolj gosto je tkivo, tem večja je absorbcija. Snop X žarkov, ki gre skozi telo, bo na drugi strani izstopil oslabljen, odvisno pač od organov in tkiv, skozi katera gre. Če snop žarkov usmerimo skozi telo v ravnini, a pod različnimi koti (izvor žarkov rotiramo okrog glave), tako zberemo dovolj informacij, da lahko s pomočjo močnih računalnikov in ustrezno zahtevnih matematičnih metod sestavimo sliko. Nato so razvili metodo, ki je bila sposobna prikazati ne le anatomsko strukturo, ampak tudi procese, ki potekajo v možganih. V telo vbrizgajo radioaktivno vodo, ki je povsem nenevarna in zelo hitro razpade. Ob tem, ko razpada, oddaja pozitrone, ti pa po združitvi z elektroni gama žarke, ki jih naprave, razporejene okrog glave, zaznavajo in s pomočjo računahiikov spet izdelajo slike. Te prikazujejo različne aktivnosti v možganih, kot je presnova glukoze, poraba kisika, pretok krvi in učinkovanje drog. Med temi se je pretok krvi pokazal kot najbolj zanesljiv pokazatelj, kako možgani iz trenutka v trenutek delujejo. Metodo imenurao pozitronska tomografija (Positron-Emission Tomography, PET). Hiter razpad in majhne količine vbrizgane radioaktivne snovi omogočajo več merjenj pretoka krvi v ^em samem poskusu. Tako PET omogoča več zaporednih slik delujočih možganov. PROBLEM 2AV&&Tlt»rAdAKERAZfiLŠeN U Vsaka slika je posnetek trenutne aktivnosti možganov. Običajni sistemi za pozitronsko tomografijo lahko zaznajo aktivnosti z natančnostjo nekaj milimetrov. Sodobna PET strategija je načrtovana tako, da se sUko pretoka krvi, posneto pred miselnim opravilom, primerja s sliko, ki jo dobimo, ko možgani izvajajo to aktivnost. Raziskovalci ti dve stanji imenujejo kontrolno stanje in stanje opravila. V pogledu mentalnih procesov, ki potekajo v njih, morata biti ti dve stanji skrbno izbrani, tako da je mogoče v kar največji meri izločiti posamezne mentalne operacije. Z odštevanjem meritve pretoka krvi v kontrolnem stanju od pretoka krvi v stanju opravila je mogoče ugotoviti in s shko pokazati samo tiste dele možganov, ki sodelujejo pri psihičnem opravila Da dobijo zanesljive podatke, raziskovalci izračunajo povprečja odgovorov preko večjega števila subjektov ali preko več poskusov pri eni osebi. Povprečevanje omogoča raziskovalcem odkriti spremembe v pretoku krvi, ki so resnično povezane z mentalno aktivnostjo, ki so torej pogojene s sistematičnimi dejavniki in ki se sicer kaj lahko izgubijo v množici naključnih vplivov, ki predstavljajo informacijski šum. Naslednja zelo močna tehnika vizualizacije dogajanj v možganih je upodabljanje s pomočjo magnetne resonance (Magnetic Resonance Imaging, MRI). Temelji na laboratorijski tehniki, imenovani jedrska magnetea resonanca, ki je bila narejena za namene raziskovanja kemičnih lastaosti molekul. Proučevani organ izpostavimo močnemu magnetnemu polju, skozi katerega usmerimo snop radijskih valov. Z merjenjem gostote protonov je moč narediti zelo jasne slike tkiv. Sedanje navdušenje nad magnetao resonanco izvira iz njene sposobnosti, da odkrije signale, ki jih pozitronska tomografija ne more. Točneje, odkrije lahko povečano vsebnost kisika, ki se pojavlja v področjih zvišane živčne aktivnosti. Ta sposobnost izvira iz načina, kako možgani izkoriščajo kisik. Funkcionalno pogojena povečanja pretoka krvi spremljajo spremembe v količini glukoze, ki jo možgani porabljajo, ne pa tudi povečanja porabe kisika. Dejansko normalni človekovi možgani delujejo po principu anaerobnega metabolizma. Redko kdo bi pomislil na to, da možgani uporabljajo taktiko, podobno tisti, kot jo uporabljajo mišice šprinteijev. Zakaj uporabljajo prav tak metabolizem, čeprav je v možganih kisika dovolj, je še skrivnost, ki zahteva intenzivno znanstveno raziskovanje. Dodatna koUčina krvi v nekem predelu možganov, ne da bi jo spremljala hkratna povečana poraba kisika, vodi v povečanje koncentracije kisika v majhnih venah, ki oskrbujejo aktivne dele možganov. Količina kisika, ki ga prenaša hemoglobin, pa vpliva na magnetae lastaosti hemoglobina. S pomočjo upodabljanja z magnetao resonanco je moč odkriti ta majhna nihanja magnetizma. Več raziskovahiih skupin se je v trenutku zavedlo pomembnosti tega odkritja. Sredi leta 1991 so raziskovalci pokazali, da MRI lahko odkrije funkcionalno pogojene spremembe vsebnosti kisika v krvi človekovih možganov. Vendar pa ne metoda pozitronske tomografije ne magnetae resonance nista dovolj hitri, da bi zmogli slediti "pogovarjanju" možganskih centrov med seboj. To bi zmogle le metode neposrednega merjenja električnih impulzov. Poznamo elektroencefalograjijo (EEG), ki odkriva električno aktivnost možganov preko elektrod, pritrjenih na lobanjo, in magnetoencefalografijo (MEG), ki meri magnetaa polja, ki jih električna aktivnost v možganih povzroča. Vendar pa imata ti metodi nekaj pomanjkljivosti: prostorska ločljivost in občutljivost sta še dokaj slabi. Čeprav so bili storjeni veliki koraki k boljši ločljivosti, še posebej pri MEG, točna lokalizacija izvorov možganske aktivnosti z napravami električnega zapisa ostaja težavna, ta še več, čim globje predele možganov skušamo upodobiti, tem slabša je ločljivost. Sedaj si na konkretnem primeru oglejmo, kaj se dogaja v procesu vidnega zaznavanja oziroma v nadaljevanju v procesu mišljenja s pomočjo verbalno-pojmovnega aparata. \ 76 PSIHOLOŠKA OBZORJA. HC^CZDMS Otr f%YCHOL0<3Y d«3,4 Na očesni mrežnici se svetlobni dražljaj spremeni v bioelektrični impulz, ki po vidnem živcu potuje v primarni vidni korteks, ki se nahaja v okcipitalnem predelu možganov. Vmes se signal v lateralnih jedrih thalamusa enkrat preklopi, še pred tem se del živčnih poti (z notranjega dela vidnega polja) tudi križa na kontralateralno stran. Primarni vidni korteks je topološko organiziran, posamezni nevroni tvorijo natančno topološko mapo retinalnega polja. Okvare primarnega vidnega korteksa ali okvare na poti do njega povzročijo popolno slepoto, torej: del vidnega polja v celoti izpade, če je okvarjen ustrezen del topološke mape. Vendar se informacije o zunanjem svetu v možgane ne odtisnejo enostavno tako kot pri fotografskem aparatu. Raziskave v zadnjih dvajsetih letih so pokazale, da se posamezni aspžkti vidne zaznave obdelujejo v drugih, posebej zanje specializiranih predelih možganov, ne v primarnem vidnem korteksu. Ko gledamo sliko, na kateri prevladujejo barvni vzorci (kakega Mondriana, na primer), so aktivni deli prestriatnega korteksa, ki jih nekateri raziskovalci označujejo s področjem V4. Podobe, ki se gibljejo, povzročijo vzburjenje v sosednjem področju, bolj lateralno, imenovanem V5. Zaznavanje oblik aktivira področji V3 in V3A, barvnih oblik pa tudi V4. Hkrati s temi specializiranimi področji sta pri vseh teh zaznavah aktivna tudi primarni vizualni korteks, to je VI in sosednje področje V2, ki delujeta kot neke vrste relejna postaja, saj signale preklapljata tako, da gredo v ustrezna specializirana področja. Tako na primer informacije o valovni dolžini svetlobe že od retine naprej (čepki) potekajo po nevronski poti, ki ima štiri plasti, v "mehurčkasti plasti" VI pa se ti signali preklopijo in gredo v V4, torej v specializirano področje za barvni vid. Če se posamezne komponente vidnega vtisa obdelajo vsaka v svojem delu možganov, kako pa potem pride do integracije vidne zaznave? Ko gledamo teniško žogico, ki čez mrežo leti proti nam, se vendar ne zavedamo posebej njene barve, njenega gibanja in njene oblike. Najprej bi pomislili, da gredo informacije iz specializiranih področij v nek zbirni center, v katerem se opravi integracija. Vendar nič takega ne obstaja. Iz območij V3, V4 in V5 gredo res projekcije nevronov v druge predele možganov, na primer v reprezentacijske centre, v hippocampus, ki je verjetno zadolžen za trajno shranjevanje spominskih sledi (na primer epizodnih spominov), v prefrontalni korteks itd., vendar se delitev po specializaciji začuda ohranja še naprej. Zato domnevamo, da integracija vidne zaznave nastane simultano, s pomočjo mehanizma povratnih povezav med specializiranimi področji in primarnim vidnim korteksom. To postavlja nevronski mreži velikanske zahteve, vendar kaže, da take bogate povratne povezave res obstajajo. Za povratne zveze pa je značilno tudi to, da so difuzne, iz specializiranih področij ne gredo nazaj le v tiste dele topološke mape, od koder so ti prvotno signale dobili, ampak tudi v številna sosednja področja. Taka organizacija omogoča pravzaprav troje: (1) nastane integriran občutek gibanja, barve in oblike, (2) specializirane informacije se posredujejo nazaj topološki mapi, ki je veliko bolj natančna in (3) te informacije se integrirajo z informacijami, ki pridejo še iz drugih delov vidnega polja, ki jih posredujejo drugi deli vidne poti. In kaj se v nadaljevanju takih duševnih procesov še lahko dogaja? Veliko. Preveč, da bi vse lahko natančno opisali, čeprav naše razumevanje duševnih procesov naglo napreduje. Za razumevanje zavedanja in samozavedanja si oglejmo le še, kaj se dogaja pri procesih, ki zahtevajo pojmovno mišljenje, obdelovanje informacij, ki reprezentirajo objekte, pojave in odnose med njimi s simboli in besedami. ftKJBLEM ZAVESTI OSTAJA »ERA2SEŠEN 77 Ne le ljudje, tudi živali so sposobne določene stopnje generalizacije senzornih izkušenj. Če so na primer tako navajene, hrano vedno iščejo v okrogli škatli, čeprav nove škatle niso v vseh pogledih enake prejšnjim. Tako se ustvarijo številni neverbalni koncepti, tem reprezentacijam pa človek še dodatno daje imena. Koliko različnih konkretnih stvari je vsebovanih v pojmih: trikotnik, hiša, poštenost, demokracija itd. Tudi če gre za objekte, ki smo jih spoznali s pomočjo vida, njihove verbalne reprezentacije niso več shranjene v primarnem in sekundarnem vidnem korteksu. Poleg senzornih izkušenj (tudi generaliziranih) so za jezikovno funkcioniranje potrebna še področja, ki so zadolžena za vokalizacijo in sintakso besed v stavke ter področja, ki so zadolžena za pojmovno reprezentacijo in ki posredujejo med prvimi in drugimi področji. Oglejmo si rezultate ene takih študij. Raziskovalce je zanimalo, kateri predeh v možganih so aktivni v posameznih fazah mišljenja. Z metodo pozitronske tomografije so posneli pretok krvi v naslednjih fazah mišljenja: 0. Subjekt samo fiksira križec sredi zaslona (kontrolni posnetek). 1. Subjekt samo gleda samostalnike, ki se pod križcem pojavljajo na zaslonu, oziroma jih posluša, ko so mu predvajani po slušalkah. 2. Subjekt predvajane samostalnike glasno izgovarja. 3. Subjekt na predvajan samostahiik mora povedati ustrezen glagol (na primer: na "kladivo" mora reči: "udariti"). V vsaki fazi se s pozitronsko tomografijo naredi posnetek pretoka krvi. Razlika med stanjem v fazi 1 in stanjem v kontrohii fazi kaže na predele, ki so aktivni pri zaznavanju (vidno ah slušno). Razlika med stanjem v fazi 2 in stanjem v fazi 1 kaže na motorično funkcijo. Posebej pa je zanimiva faza 3. Če od te aktivnosti odštejemo aktivnost motorične faze, sUka pokaže čisto mentahio aktivnost, torej kaj se dogaja v naših možganih, ko interpretiramo pomen besed in razmišljamo o sorodnih pojmih. Izkaže se, da področja levega frontalnega in temporalnega lobusa (ki v glavnem sovpadajo z Brocovim in Wemickejevim območjem) postanejo aktivna le pri odkrivanju pomena besed in izbiranju po pomenu ustreznega odgovora. Še več; pod temi pogoji se pridružita še dve področji in skupaj tvorijo nevronsko mrežo štirih možganskih področij._ POSLUŠANJE SAMOSTALNIKOV GLEDANJE SAMOSTALNIKOV IZGOVARJANJE SAMOSTALNIKOV Slika 1. Posnetki psihičnih aktivnosti s pozitronsko tomografijo. PROBLEM NARAVE ZAVESTA živčni impulzi, ki v centralni živčni sistem pridejo od zunaj, najprej povzročijo vzburjenje različnih primarnih področij. Toda že znotraj posameznih čutnih modalnosti se različne komponente zaznave obdelajo vsaka v svojem specializiranem predelu možganov. Ko jeseni na primer gledamo javorove liste, ki padajo z drevesa, se informacije o barvi, gibanju in oblikah obdelujejo v različnih predelih prestriatnega korteksa. Čeprav je vidna zaznava vedno tudi integrirana, se jasno zavedamo, da so listi rumeni, kako padajo proti tlem in kakšnih oblik so. Ti specializirani predeli so verjetno odgovorni za različna kvalitativna stanja naše zavesti. Izvori različnih zavestnih stanj so vsaj v tem pogledu torej razsejani po celotnih možganih. Vzburjenje v enem predelu povzroči zavestni občutek barve, v drugem višine tona, v tretjem čustva strahu itd. Tudi umetna električna stimulacija teh predelov rezultira v zavestnih občutkih in okvare teh predelov v izpadih ustreznih zavestnih občutkov. PROBLEM ZAVESTI OSTAJA )«0%AZfiEŠLN 7d Kar zadeva te elementarne kvalitete izkustva, človek niti ni v celoti privilegirano bitje. Avtentična izkušnja tega, kako občuti netopir približevanje nekemu objektu v podzemeljski jami, je nam ljudem, ki nimamo čutila, kakršen jg netopirjev ultrazvočni "sonar", nedostopna, tako kot je barvno slepemu človeku nedostopna avtentična zavestna izkušnja barv. Lahko poznamo vse podrobnosti tega fiziološkega procesa, subjektivne izkušnje, tako kot jo doživlja netopir, pa ne moremo spoznati. Kače zaznavajo infi-ardečo svetlobo, nekatere žuželke ultravijolično svetlobo, psi slišijo zvoke še precej nad človekovim zgornjim pragom, to je približno 16000 hertzov. Nekatere senzorne informacije pridejo v možgane, toda nikoli na zavestni nivo. Receptorji v ožilju tako posredujejo informacije o pritisku in možgani nanje reagirajo z ustreznimi prilagoditvami, ne da bi se človek tega tudi zavedal. Tudi taka razmišljanja nas navajajo k temu, da problema zavesti ne kaže preveč mistificirati. Z razvojem vrst se nekatere kvalitativne oblike zavesti pojavljajo, druge, ki nimajo potrebne prilagoditvene funkcije, izginjajo. Ko del možganov doseže ustrezno specializacijo, to omogoča tudi zavestno izkušnjo. Vse je jasno, razen "zadnjega koraka": od kod subjektivni občutek, ki ga karakterizira značilna kvaliteta doživetja? Celo na posameznem ožjem področju, vzemimo doživljanje barve, nastajajo subjektivno različne kvalitete občutkov: Subjektivni občutek doživljanja rdeče barve ni v ničemer podoben občutku doživljanja rumene barve. In kako se ena kvaliteta preko oranžne barve prelije v drugo? Kaže torej, da lahko opustimo staro predstavo "Kartezianskega gledališča" (tako predstavi o zavesti, ki se vleče že od Descartesa naprej, pravita Dennett & Kinsbourne, 1992, ob tem ko predstavita svojo razlago paralelnih zavestnih stanj), po kateri naj bi nekje v možganih "vse prišlo skupaj" in bi se torej diskriminacije vseh modalnosti nekako registrirale in "predstavile subjektivni presoji". Dogodki, ki so neposredna podlaga in vzrok zavestnemu doživljanju, so porazdeljeni tako v času, kot v prostoru (po specifičnih področjih možganske skorje), ne obstaja torej en sam tok zavesti, pač pa številni paralelni tokovi, ki ustrezajo hkrati vzburjenim nevronskim vzorcem. V nekem trenutku je vsak od njih ali več njih hkrati lahko v zavesti. Zato so zavestne izkušnje tudi lahko hkrati interpretirane oziroma med njimi prihaja do interakcij. To lepo kaže eksperiment, opisan v naslednji ilustraciji. Številni eksperimenti potrjujejo zavestni vtis gibanja, ki nastane, če si vidne podobe, ki se! sicer ne gibljejo, dovolj hitro sledijo. Še bolj zanimiv pojav nastane, če ljudem hitro drugo | za drugo pokažemo dve piki, prvo na primer rdečo, drugo zeleno in sicer tako, da je druga ' na primer za nekaj cm bolj v desno od prve. Ne le da subjekti poročajo o vtisu gibanja, ! poročajo tudi, da vidijo, kako se v tretji točki, na sredi med pikama, zamenja barva, nato pa I šele vidijo drugo, zeleno piko na njenem pravem mestu. Kako možgani v realnem času, ki j je vmes, med prvo in drugo prezentacijo, vedo, v katero barvo se bo rdeča pika spremenila, j če gredo informacije v zaporedju v zavest, v "karteziansko gledaUšče"? Razlaga hkratnih \ zavestnih izkušenj premosti težavo. Interakcija med dvema vzorcema povzroči še dodatno, j tretjo zavestno izkušnjo, kije v skladu s preteklimi življenjskimi izkušnjami subjekta. Katera pa je tista značilnost zavestnega doživljanja, ki najbolj odlikuje človeka? Muskova hipoteza (J. Musek, 1980) je, daje edino pri človeku izkustvo dvomestno. V evoluciji je z razvojem neokorteksa prišlo do spremembe (zelo verjetno do preskoka), ki je povzročila, da je centralni živčni sistem ne le sposoben opazovati zunanje so dogajanje (zunanji lokus izkustva), ampak hkrati tudi samega sebe kot opazovalca (notranji lokus izkustva). Tudi subhumana bitja se zavedajo, da doživljajo (da gledajo, poslušajo, da jih je strah itd.), vendar je to doživljanje avtomatsko, nerefleksivno, usmerjeno le na zunanje dogodke (tudi notranje telesne dogodke, ki pa so locirani izven centralnega živčnega sistema), opazovalec se ne relativira nasproti zunanjemu svetu. Samo pri človeku pa je hkrati prisotno še samozavedanje. To je podlaga za nastanek zavestne predstave o sebi kot pojavu, ki poleg drugih, zunanjih pojavov, prav tako realno obstaja. Doživljajsko se vzpostavi ločnica jaz - ne jaz, subjekt - objekt. Notranji lokus izkustva ima posebno značilnost: hkrati je subjekt opazovanja (tisti, ki opazuje) in objekt opazovanja (tisti, ki je opazovan, ker opazuje samega sebe). Z Descartesovim "cogito ergo sum - mislim, torej sem" je človek svoj notranji lokus izkustva tudi jasno verbalno izrazil, izrazil torej to, kar je bilo že vseskozi globoko vtisnjeno v njegovo doživljanje stvarnosti. Dokaz, da je tudi preprosti človek doživljal dvomestno, je projekcija takega doživljanja navzven. Ne le da je pripisoval dušo drugim ljudem, pripisoval jo je tudi živalim in celo predmetom. Pod predpostavko, da njegova hipoteza drži, Musek izpelje številne prilagoditvene prednosti (tako vsaj zaenkrat kaže, seveda pa človek svojega boja z okoljem še ni dobil), ki jih je z dvomestnim izkustvom evolucija človeku dala. Samozavedanje je za antropogenezo bistvenega pomena. Je njen najpomembnejši psihološki dejavnik, ki ga mirno lahko postavimo ob bok biološkim dejavnikom antropogeneze. V pojmovanju zunanjega izkustva oziroma tega, kar Musek pri živalih imenuje enomestno izkustvo, je po mojem potrebno majhno, a pomembno dopolnilo. Musek pravi, da je usmerjeno na zaznavanje dogodkov, ki so locirani bodisi izven subjekta (zunanji svet) ali pa izven centralnega živčnega sistema (zaznavanje dogodkov v telesu). Vendar lahko rečemo, da zunanje izkustvo vključuje tudi primere, ko en nevronski sklop zaznava drugega, torej tudi pojave znotraj centralnega živčnega sistema. Vzemimo primer mačka, ki opazi velikanskega psa, ko se ta zapodi proti njemu. Da bo stvar enostavnejša, si oglejmo samo dva modusa: tistega, ki je odgovoren za obdelovanje vidnih informacij, in tistega za emocionalno doživljanje. Vidni modus zazna (in prepozna) psa. Izkustvo je tipično zunanje, nereflektivno, prav nič ni treba predpostaviti, da se maček ob tem zaveda tudi samega sebe kot subjekta. Toda informacije iz prvega, vidnega modusa, gredo tudi v drugi modus (za emocije). Maček občuti emocijo strahu (vsaj domnevamo, dajo, tako kot domnevamo, da vidi). Pojavi se še drugo, kvalitativno čisto drugačno doživetje. En nevronski sklop na osnovi informacij, ki prihajajo iz drugega nevronskega sklopa, doživlja strah. Toda tudi to izkustvo je, z vidika med seboj relativno ločenih nevronskih sklopov ali modusov, tipično zunanje. Tudi tu ni potrebno predpostavljati, da se maček zaveda, daje prav on tisti subjekt, ki gaje strah. To izkustvo bo nemara celo vplivalo po povratni zvezi nazaj na vidno zaznavo (pri človeku pravimo, da ima strah velike oči), a tudi to še ne pomeni notranjega lokusa izkustva, samozavedanja. Vendar pa žal z ugotovitvijo, da se pri človeku pojavi nova kvaliteta doživljanja, notranji lokus izkustva, še nismo kaj dosti napredovali v razumevanju samega pojava zavesti. Katero dogajanje materialne narave (domnevamo, da v možganih) povzroči subjektivni občutek barve, zvoka, ki ga slišimo ali lakote v želodcu? Zakaj se nekaterih dogajanj v naših možganih, ko so v nekem tenutku vendar hkrati vzburjeni številni nevronski vzorci, ne zavedamo, drugih dogajanj, ki so dovolj močna, ali ki so na višjem nivoju integracije, ali pa smo na njih posebej pozorni, pa se zavedamo z visoko PROBLEM ZftVESTI C^fiaA NERAZREŠEN 8* stopnjo jasnosti? Problem zavesti torej ni problem zavestnega doživljanja, kakršno je značilno za človeka, ampak je to problem zavesti nasploh, tudi njenih najbolj elementarnih oblik. Ne znamo razložiti, kako nastanejo elementarni, kvalitativno različni občutki videnja, slišanja, čustvovanja, ki se jih jasno zavedamo kot tako različne danosti in ki se jih kot take morajo zavedati tudi nižje razvita bitja. Če ne bi bilo tega velikega osnovnega problema, bi tudi razlaga narave človekove duševnosti ne bila tako zahtevna. Notranji lokus izkustva oziroma samozavedanje namreč le ni neka čisto nova oblika zavesti, čeprav nedvomno gre za pomemben korak v evoluciji. Njegova narava verjetno leži v veliki sposobnosti reprezentacije konceptov, ki jo z velikimi dodatnimi kapacitetami obdelovanja informacij zmore edinole človek. Tako človek kot tudi nižje razvita bitja so v stiku z zunanjim svetom s čutili in z motoričnim reagiranjem. Toda pri človeku je med ti dve fazi obdelovanja informacij vrinjena še centralna faza, notranji svet, sestavljen iz množice reprezentacij tako konkretnih kot tudi najbolj abstraktnih pojmov. Obstoj teh reprezentacij in ustrezno zmogljiv kratkoročni oziroma bolje rečeno: delovni pomnilnik, omogočata obdelovanje informacij, ki niso prisotne v zunanjem svetu. Pojem jaza je, čeprav za človeka izredno pomembna, samo ena od takih reprezentacij. Nastane na enak način kot druge in na enak način kot drugih se je tudi zavedamo. V tem pogledu ima torej M. Minsky prav, ko pravi, da samozavedanje ni nič drugega kot to, da en del možganov opazuje (in nadzoruje) dogajanje v drugem delu. Zahteva le malo delovnega pomnilnika in hierarhično organizacijo procesa in to naj bi bilo tudi vse. V delovnem pomnilniku, katerega učinkovitost je močno odvisna od delovanja prefrontalnega korteksa, oživijo zdaj reprezentacije jezikovne narave, zdaj vidne podobe, ki si jih predstavljamo rotirane v prostoru, zdaj skladba, ki smo jo slišali včeraj, lahko pa tudi doživetja, ki jih prav tisti trenutek povzročijo dogodki v zunanjem svetu. Da se to dogaja prav meni, mi govori reprezentacija lastnega jaza, ki, potem ko se v otroštvu izoblikuje, pri zdravem človeku ostaja prisotna vse življenje. To, daje človek zmožen obojnega izkustva, si potemtakem lahko preprosto razložimo s tem, da stare strukture seveda še vedno delujejo, da pa so hkrati ob vsakem aktu zunanjega izkustva angažirane tudi strukture, ki so zmožne notranjega izkustva, samozavedanja. Navadno ne gledamo, ne da bi se hkrati tudi zavedali, da smo mi tisti, ki gledamo. Nemara je bistvo nezavednih percepcij prav v tem, da je pri njih zaradi takšnega ali drugačnega razloga notranji lokus izkustva izključen. Tudi premislek o tem, koliko je človekova zavest zares enovita, pokaže na razliko med notranjim in zunanjim lokusom izkustva. Tok zavesti naj bi bil v nekem trenutku lahko usmerjen samo na eno stvar. Sedaj pomislim na mater, takoj nato na svoj deseti rojstni dan, nato na torto, ki mi je padla na tla, itd. Toda enovit tok zavesti velja samo za notranji lokus izkustva, za samozavedanje. Zaznav, ki prihajajo od zunaj, in čustev je lahko več hkrati. Lahko hkrati poslušam pesem, berem njeno besedilo in "mi je pri srcu lepo" zaradi obojega. Prav zdajle lahko povsem jasno mislim ali poslušam glasbo, hkrati pa gledam vsebino računalniškega zaslona. Toda zavestna pozornost na reprezentacijske vsebine, doživljanje s hkratnim samozavedanjem in občutenjem lastnega jaza, ki doživlja, pa lahko samo bolj ali manj hitro ter bolj ali manj mehko drsi z ene vsebine na drugo, v nekem trenutku je lahko prisotna samo ena. Taka je, kot kaže, narava delovnega pomnilnika. iS. PSIHOLOŠKA OBZORJA ¦ MC^tZCMS OP PSYCHOLOOY M»,4 V zvezi z vprašanjem o enoviti zavesti so zanimive raziskave, kako doživljajo pacienti, ki imajo prekinjene vse povezave med levo in desno možgansko hemisfero (prekinjen corpus callosum, ki ga tvori približno 200 milijonov nevronskih vlaken). Ali pride do ločene, dvojne zavesti? O zavestnih vtisih, do katerih je prišlo v levi, verbalni hemisferi, so pacienti lahko poročali, zavedali pa so se tudi informacij, posredovanih desni hemisferi, in nanje reagirali. Do dvojnega zavedanja pri teh pacientih torej prihaja, ker pa je notranji lokus izkustva, se samozavedanje zdi v veliki meri odvisno od sistemov verbalne reprezentacije, o doživljanjih v neverbalni hemisferi ti pacienti niso mogli verbalno poročati. Kaže tudi, da pri otroku polno samozavedanje pred določeno starostjo ni mogoče. Vlakna corpus callosuma biološko dozorevajo tja do desetega leta starosti. Zavestno doživljanje ni možno, če cerebralni korteks ni dovolj aktiviran. Ko spimo, nekaterih zvokov ne slišimo, šele če so dovolj močni, sami povzročijo, da se prebudimo, kar pomeni, da korteks doseže določeno stopnjo aktivacije. Pri tem ima pomembno vlogo retikularna formacija v zgornjem delu možganskega debla. Ascendentni retikularni aktivacijski sistem (ARAS) preko jeder thalamusa pošilja projekcije nevronov v obsežna področja obeh hemisfer cerebralnega korteksa in tako zagotavlja stanje budnosti organizma. Retikularna formacija ni sedež zavesti. Zavestno doživljanje nastaja v številnih centrih v cerebralnem korteksu, vendar je potrebno, da imajo ti centri ustrezen tonus aktivacije. Lahko so okvarjeni obsežni deli cerebralnega korteksa, ne da bi prišlo do popolne izgube zavesti, če pa je okvarjen ARAS, pa organizem pade v stanje kome. Vsa dogajanja v cerebralnem korteksu tudi v stanju popolne budnosti ne rezultirajo v zavestnih občutjih. Obdelovanja informacij na nižjih nivojih, številnih nevronskih procesov, ki potekajo paralelno, v fazah pred njihovo integracijo, se ne zavedamo. Drugi pogoj za javljanje zavestne izkušnje, je torej zadostna integracija nevronskega vzorca v določenem specializiranem možganskem področju. Tretji dejavnik, ki odloča o tem, česa se v nekem trenutku zavedamo in česa ne, pa je aktivno usmerjanje pozornosti, ki je povezano s kratkoročnim oziroma delovnim pomnilnikom ter motivacijskimi procesi. Že W. James je menil, da sta za zavedanje nečesa potrebna tako pozornost kot kratkoročni spomin. Pri vidni percepciji je slika ustrezno ostra le na majhnem delu vidnega polja. Za selektivno pozornost skrbijo hitri gibi oči, približno tri do štirikrat v sekundi. Za nekatere avtomatizirane dejavnosti, kakršna je na primer hoja, ali celo tek po gozdu, polna zavestna percepcija informacij iz okolja niti ni potrebna. Zdi se, da zadostuje obdelava informacij na nivoju, ki ga je Freud imenoval predzavestni nivo, kako pa se množica informacij pri vstopu v središče pozornosti selekcionira, pa je lepo opisal v svoji filter teoriji Broadbent (1958). Pri usmerjanju pozornosti, to je fokusa zavesti, igra verjetno pomembno vlogo thalamus. Nadalje je za oblikovanje zavestnega vtisa potreben določen minimalen čas. Če človek gleda površino, ki jo za 20 milisekund osvetlimo rdeče, takoj nato pa za 20 milisekund zeleno, bo poročal, da je videl rumeno površino, tako kot če bi na površino padali svetlobi obeh barv hkrati. Da pride do dveh ločenih zavestnih vtisov, je potreben čas nekako od 60 do 70 milisekund. Podobno velja za slušno modalnost. j PROBLEM ZAVESTI OSTAJA NERAZREŠEN Si Ugotovitev, da vzorci aktivnih nevronov predstavljajo neposredno osnovo zavestnih doživljanj torej še nič ne pove o naravi tega procesa. Od česa je odvisno kaj bo v nekem trenutku v naši zavesti, če je hkrati prisotnih več vzorcev nevronske aktivnosti? Intenzivnost vzburjenja? Motivacijske direktive, ki pridejo iz drugih delov možganov? Take kompetitivne situacije je mogoče povzročiti eksperimentalno. V eksperimentih binokularnega rivalstva raziskovalci povzročijo, da v vsako oko pride drugačen vidni signal, in sicer tako, da se oba nanašata na isti del vidnega polja. Izkaže se, da v taki situaciji človek ne zaznava obe sliki drugo čez drugo, ampak alternativno zdaj eno, zdaj drugo. Videli smo torej, da nastanek zgolj vzorca nevronskega vzburjenja še ni zadosten pogoj za nastanek zavestnega doživljanja. Mati, ki živi ob železniški progi, se ponoči ne zbudi vsakič, ko mimo pripelje vlak, čeprav je hrup močan, se pa zbudi že ob najmanjšem stoku svojega dojenčka. Pojavi subcepcije nam kažejo na to, da je informacija lahko ustrezno obdelana, gre skozi celoten sistem, ki dražljaje prepozna, tudi opravi selekcijo, ne pride pa do zavestnega doživljanja. Torej: nevronski vzorec nastane in tudi učinkuje naprej, zavedamo pa se ga ne. Zanimiva bi bila raziskava, v kateri bi iste slušne dražljaje dajah ljudem v budnem stanju, ko bi lahko tudi poročali, da so jih zavestno doživeU, in medtem ko spijo oziroma tako, da se ob teh dražljajih prebudijo. S pozitronsko tomografijo bi lahko ugotavljah predele možganov, ki so aktivni, razlike bi pokazale prav na predele, ki so aktivni ob zavestnem doživljanju. HIPOTEZA AKTIVACIJE NEVRONSKEGA OZADJA Nastanek zavestnega doživljanja bi lahko skušali razložiti z dvema hipotezama, še prej pa opišimo, kako si lahko predstavljamo splošno aktivacijo možganske skorje in pozornost. Bistvo tako prve kot druge je v tem, da z nevronskimi impulzi učinkujeta na specializirane predele možganske skorje (in seveda tudi na asociacijske predele), le da je splošna aktivacija, za katero je odgovoren ARAS sistem, nespecifična, impulzi gredo v vse predele možganske skorje, aktivacija, za katero je odgovoren sistem pozornosti, pa je v skladu z motivacijskimi mehanizmi usmerjena le na posamezne predele. Morda je zanjo odgovoren thalamus, verjetno pa tudi širši predeli limbičnega sistema, ki kanalizirajo del aktivacije, ki prihaja iz retikularne formacije. Tako difuzni impulzi splošne aktivacije, kot hitro menjajoči se usmerjeni impulzi pozornosti, dvignejo celotni nivo vzburjenosti lokalne nevronske mreže. To na nek nepoznan način povzroči zavedanje nevronskega vzorca, ki je tam že hkrati prisoten: nekaj vidimo, slišimo, zavemo se reprezentiranih informacij v dolgoročnem spominu, na primer besednih pojmov in podobno. 1. Prva hipoteza ("kartezijanskega gledališča", kot pravita Dennett in Kinsbourne, 1992) o možnem mehanizmu zavestnega doživljanja bi bila naslednja: V specializiranem področju možganske skorje nastane vzorec nevronske aktivnosti. Iz tega predela gredo projekcije v kratkoročni, delovni pomnilnik, pri človeku na primer v področja prefrontalnega korteksa. Do zavestnega doživljanja pride, če so izhodni 84 P^HdLOŠKA OftZOaiA - HORIZONS OP PSYCHOLOGY M/3,4 signali zadosti močni. Dodatna aktivacija po difiiznem ARAS sistemu ali po usmerjenem sistemu pozornosti okrepi torej izhodne signale, do zavestnega občutenja pride v delih možganov, odgovornih za delovni spomin. Ta hipoteza je manj verjetna, ker ne zmore razložiti od kod izvira različna kvaliteta doživetij. Razen tega bi predpostavka takega centra za zavest morala pripeljati do kliničnih primerov, ko vsakršno zavestno doživljanje izpade, če je ta center okvarjen. 2. Druga hipoteza, hipoteza aktivacije nevronskega ozadja, pa predpostavlja, da dodatna aktivacija dvigne stopnjo vzburjenosti nevronskega vzorca v samem specializiranem predelu in da zavestni občutek nastane prav tam. V možganih torej nimamo "notranjega očesa", ki bi gledal, kaj se v posameznih predelih možganov dogaja, imamo pa notranje vire (enega ali več?) dodatne aktivacije, ki bodisi difuzno, preko splošnega nivoja budnosti, bodisi usmerjeno, preko sistema pozornosti, dvigujejo nivo vzburjenosti specifičnih možganskih področij. Predpostavljamo torej, da je izvor zavesti v dvigu nivoja vzburjenosti v nekem specializiranem predelu možganov, ob hkratnem nastanku nevronskega vzorca, kije predmet zavestnega doživljanja. Toda na katere nevrone vendar dvig nivoja vzburjenosti učinkuje? Nevronski vzorec, kot posledica na primer zunanje stimulacije, recimo črke A, ki jo gledamo na papirju, je že tu. Videli smo, da nastane in lahko učinkuje, tudi če se ga ne zavedamo. Dodatni impulzi naj ga ne bi spremenili, tudi okrepiti ga ne morejo, saj je vsaka od živčnih celic v vzorcu lahko samo prižgana ali pa ugasnjena. Kaj se torej dogaja? Pravzaprav nam na misel pride edinole razlaga, da ti dodatni (in splošni) impulzi aktivacije vzburijo nevrone, ki v vsakem od specializiranih področij predstavljajo nekakšno ozadje, "splošno podlago", ki jih ostala psihična dogajanja nikoli ne aktivirajo. Zavestni občutek naj bi bil potemtakem rezultat nekakšne "resonance" oziroma "indukcije", ki nastane zaradi učinkov hkratnega obstoja dveh bioelektričnih polj: nevronske aktivnosti ozadja in aktivnosti specifičnega nevronskega vzorca. Če je naša predpostavka točna, bi od tu naprej odgovor na vprašanje o naravi subjektivnih občutkov oziroma zavesti, torej: kakšne nove danosti lahko nastanejo v opisanih stanjih materije, lahko dala edinole fizika. Seveda je tudi naša hipoteza zaenkrat zgolj spekulativna, možno pa bi jo bilo empirično preveriti. Lahko da dodatna aktivacija deluje tudi na same nevronske vzorce, na primer v obliki oscilacij z določeno frekvenco, ki interferirajo z bioelektrično aktivnostjo v teh istih nevronih, ki nastane kot posledica na primer zunanjega dražljaja. Zanimiva bi bila raziskava, v kateri bi bile hkrati predvajane informacije po vidni in slušni poti. Ali bi navodilo, da naj bodo subjekti pozorni na prve ali druge informacije, tudi dalo dmgačni sliki možganske aktivnosti? Specifični predeli možganske skorje so torej nenehno aktivni. V njih se porajajo in izginjajo vzorci nevronske aktivnosti, ki pa se jih zavemo le, če se nahajajo v okolju aktiviranega nevronskega ozadja. V budnem stanju tega zagotavlja selektivna dodatna aktivacija pozornosti, ki še dodatno dvigne nivo aktivnosti, kakršnega možganska skorja ima že sicer. Mehanizem pozornosti je zelo hiter. Močnih dražljajev se na primer nujno zavemo zato, ker takoj vzbudijo mehanizme za usmerjanje pozornosti ali PROBLEM ZAVeS-nDSTAJAJtERAZfflEŠfiN S5 celo splošne aktivacije (lahko nas na primer zbudijo iz spanja), ki po povratni zanki nemudoma, še preden nevronski vzorec, ki je vse to povzročil, izgine, dvignejo nivo vzburjenosti nevronskega ozadja tega istega senzornega predela, kar povzroči zavedanje. Ob razmišljanju o naravi zavesti se nam zastavlja še eno vprašanje. V možganih človeka najbolj grobo gledano, prevladujeta dva osnovna tipa organizacije nevronskih mrež. V prvem, ki je značilen za senzorne in motorične predele, pretok informacij poteka samo v eno smer, nerekurzivno. Ta področja pretežno le odslikavajo zunanjo realnost. Za druga, zlasti za asociacijska področja, pa je značilna rekurzivna organizacija nevronske mreže. To pomeni, da pretok informacij lahko tudi znotraj istih struktur poteka v obliki povratnih zank. Vprašamo se torej lahko, na kakšen način je sposobnost, da neka nevronska struktura lahko aktivira samo sebe, povezana z javljanjem zavestnega doživljanja? Sicer pa v zadnjem času raziskovalci aktivno preverjajo hipotezo, po kateri bi utegnila ležati narava zavestnega doživljanja v sinhronem vzburjanju nevronov v posameznih predelih možganov. Nemški raziskovalci so v vidnem korteksu mačk našli oscilacije nevronskih vzburjenj, ki so imele frekvenco med 35 in 75 ciklov na sekundo (govorijo tudi o 40-herčni ali g oscilaciji). Vendar ta pojav ponuja še druge razlage. In končno še ena simplicistična hipoteza, ki pravi, da je aktivnost v zgornjih plasteh korteksa večinoma nezavedna, aktivnost v spodnjih plasteh (v 5. in 6. plasti) pa povezana z zavestnim doživljanjem. Zlasti naj bi bile sumljive velike piramidalne celice v 5. plasti, ki pošiljajo svoje projekcije izven korteksa in ki kažejo tudi nenavadno lastnost, da se aktivirajo v skupnih vzburjenjih. ZAVEST IN OBDELOVANJE INFORMACIJ Nazadnje bi se v tej razpravi o problemu zavesti rad dotaknil še odnosa med zavestjo in inteligentnostjo. Inteligentnost smo opredelili kot sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije na nov način (Pogačnik, 1992). Videli pa smo, da je tudi zavestno doživljanje povezano z obdelovanjem informacij. Potemtakem je pri človeku s sposobnostjo reprezentacije zunanjega sveta, dogodkov in odnosov ter z jezikovno podporo tej reprezentacij i prišlo med njim in živalmi do razlik v inteligentnosti, in sicer tako v kvantiteti kot v kvaliteti. Tudi živali so bolj ali manj inteligentne, tudi one obdelujejo irrformacije na nov način. Inteligentnost ni diferentia specifica, človek je pri tem samo mnogo bolj učinkovit. Tej kvantitativni razliki pa se je po Muskovi hipotezi pridružila še kvalitativna razlika. Notranji lokus izkustva, samozavedanje, daje doživljanju v procesu obdelovanja informacij povsem novo kvaliteto, hkrati pa neznansko poveča fleksibilnost obdelovanja informacij. Možnosti povezovanja nevronskih vzorcev se izredno povečajo. Končno torej še zadnje, povsem spekulativno vprašanje. Če je tudi zavedanje proces, katerega bistvo je v obdelovanju informacij (kar pa ni nujno, da je, oziroma za elementarne oblike zavedanja celo predpostavljamo, da ni), ali je sposobnost tega procesa v kakšni zvezi z inteligentnostjo? Z drugimi besedami: ali se ljudje med seboj 86 P^HOLOSKA obzorja . MOfttZONS OP P8YCH<»j0&Y Mf3,4 tudi v pogledu učinkovitosti, jasnosti zavedanja in samozavedanja razlikujemo, tako kot se razlikujemo v pogledu učinkovitosti obdelovanja informacij nasploh? Ali je zavedanje in samozavedanje visoko inteligentnih ljudi drugačno od tistega pri manj inteligentnih? Pri samozavedanju, ki ga razlagamo z mehanizmom reprezentacije, bi skoraj lahko pričakovali, da takšne razlike obstajajo. Pazite, tokrat ne gre za razlike v kvaliteti. Samozavedanje kot kvaliteta lahko samo je prisotno ali pa ni prisotno in očitno tudi pri najbolj neumnem človeku je prisotno. Gre za vprašanje, ali tista sposobnost nevronske mreže, ki pogojuje inteligentnost, in za katero vemo, da je odgovorna za učinkovito povezovanje med nevronskimi sklopi, pogojuje tudi večjo ali manjšo stopnjo samozavedanja, njegovo jasnost, subtilnost ali kakorkoli bi že temu rekli. Drugače pa je z zavedanjem elementarnih občutij, kot so na primer doživljanja vidnih oblik, zvoka, emocij itd. Nevronska mreža, ki je potrebna, da do same zaznave sploh pride, je že formirana, sama čista zavestna izkušnja je možna tudi brez novih povezav, na primer po prej opisanem hipotetičnem mehanizmu aktivacije nevronskega ozadja. Šele pri nadaljnjem perceptivnem učenju oziroma pri interpretaciji zaznanega, na primer pri primerjavi s preteklimi izkušnjami, inteligentnost pride do izraza. VIRI Broadbent, A.D. (1958). Perception and communication. London, Pergamon. Crick F. & Koch C. (1992). The Problem of Consciousness. Scientific American, September, 111-117. Dennett D. C. & Kinsbourne M. (1992). Time and the observer: The where and when of consciousness in the brain. Behavioral and Brain Sciences; Vol. 15, 183-247. Mayer J. (1985). Razvoj samozavedanja kot temeljne funkcije jaza. Anthropos, 5-6, 193-222. Musek J. (1980). Antropološki pomen dvomestnega izkustva. Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož. Peniš M. (1993). Nevronske mreže kot model možganskih procesov (kratek pregled). Anthropos, 25 (5-6), 146-177. Pogačnik V. (1992). Novejši pristopi v teorijah inteligentnosti. Psihološka obzorja, 1 (1), 52-59. Raichie M. E. (1994). Visualizing the Mind. Scientific American, April, 1994, 36-42. Zeki S. (1992). The Visual Image in Mind and Brain. Scientific American, September, 43-50. SOClOHISTORIČNI MODEL SOCIALNE PSIHOLOGIJE Mirjana Ule^ Ključne besede: socialna psihologija, modeli znanosti Keywords: social psychology, models of science POVZETEK V prispevku obravavam tezo o dveh modehh znanosti v socialni psihologiji: konvencionalnem in sociohistoričnem modelu. Sociohistorični model znanosti upošteva zgodovinski in družbeni kontekst socialnopsiholoških pojavov, raziskovanja in teoretiziranja. Socialno psihologijo in socialnopsihološke empirične podatke raziskuje kot "zbirko tekstov", v kateri iščemo različne fikcije, skrite kontradikcije, potlačene pomene, vodilne metafore, zgodbe. Konvencionalnega modela ne ogroža, pač pa ga problematizira in s tem vnaša v socialno psihologijo nove problemske zastavitve. ABSTRACT 1 discuss in the paper the thesis on two models of science in social psychology: conventional and sociohistorical model. The sociohistorical model of science considers the historical and the social context of sociopsychological phenomena, research, and theorizing. It takes social psychology and sociopsychological data as a "collection of texts" where we search different fictions, stories, hidden contradictions, suppressed meaning, leading methapors. The sociohistorical model doas not treat the conventional ' Fakulteta za družbene vede, TJtaivCTza v Ljubljani model of social psychology but it problematisizes it and enters in social psychology new problem approaches. KAKŠEN MODEL ZNANOSTI PREDSTAVUA SOCIALNA PSIHOLOGIJA? Socialna psihologija je v vsem svojem razvoju v precepu med dvema glavnima modeloma znanosti: med tistim, ki ga ponuja naravoslovje in med modelom (modeli), ki jih ponujajo družboslovne in humanistične vede. Ne gre za razliko, ki bi delovala zgolj na ravni globalnih ciljev in teorijskih konceptov socialne psihologije, temveč zajema vse ravni znanstvenega dela, od pridobivanja empiričnega gradiva, formuliranja hipotez in teorij, njihovega testiranja do uporabe teorijskih spoznanj v praksi. Model znanosti, ki izhaja iz naravoslovnih ved je nedvomno privlačen, saj obeta strogo objektivnost (intersubjektivnost, splošnost in ponovljivost empiričnih dognanj), odkrivanje vzročnih zakonitosti in trdnih pravil socialnega vedenja ljudi ipd. Ta model predpostavlja, da imamo v socialnopsihološkem raziskovanju opravka z objektivno socialno stvarnostjo, analogno naravi zunaj človeka, ki obstaja izven in neodvisno od človeške zavesti in jo človeški možgani oz. individualne zavesti le individualno specifično zaznavajo in razumejo Socialna psihologija je v tem modelu znanosti objektivna in splošna teorijska deskripcija družbene stvarnosti, ki ponuja zakonito razlago njenih dejstev in empirično ugotovljenih regularnosti. KONVENCIONALNI MODEL IN SOCIOHISTORIČNI MODEL SOCIALNE PSIHOLOGIJE Brez dvoma je tak pogled na socialno psihologijo zelo privlačen in dominanten, saj ponuja trdno navezavo na narvaoslovne vede, ki so si že davno izborile trden status znanstvenosti. Je tudi v skladu z večinskim trendom razumevanja psihologije sploh. Zato mu lahko rečemo "konvencionalni model" znanosti. Ob konvencionalnem modelu socialne psihologije pa se je vseskozi razvijal drug model, ki se naslanja na nekatere hermenevtske, lingvistične, zgodovinskoanalitične metode in teorije humanističnih in družbenih znanosti. Gre za "sociohistorični model" znanosti, ki upošteva zgodovinski in družbeni kontekst socialnopsiholoških pojavov, pa tudi samega raziskovanja in teoretiziranja.^ Sociohistorični model znanosti združuje v sebi različne teorijske in metodološke sestavine: hermenevtiko, simbolični interakcionizem, zgodovinske raziskave, sodobno lingvistiko in filozofijo jezika, teoretsko psihoanalizo itd. Med najbolj dosledne zagovornike sociohistorične socialne psihologije spadajo teoretiki socialnega ^) Opomba: omaki "konvencionalni model" in sociohistoričai model" znanosti povzemam po E. Sampsonu (1991), ki uvaja to delitev. 1111111111;/s :89| konstruktivizma (R. Harre, K. Gergen, P. Secord, E. Sampson) in tako imenovane dekonstniktivistične socialne psihologije (J. Shotter, J. Potter, J. Parker). Socialni konstruktivisti analizirajo zgodovinske in družbeno-ideološke konstrukte, ki ležijo v osnovi socialnopsiholoških procesov. Dekonstruktivistični socialni psihologi pa ob pomoči zgodovinsko-genealoških/ strukturalanih, psihoanalitskih konceptov raziskujejo socialno psihologijo in socialnopsihološke empirične podatke kot "zbirko tekstov", v kateri iščejo različne fikcije, skrite kontradikcije, potlačene pomene, vodilne metafore, zgodbe. Po mnenju dekonstruktivistov se s tem lahko razkrije tiste družbene in psihološke procese in strukture, ki so privedli do nastanka modernega subjekta (avtonomni subjekt s trdnim jazom in identiteto) in ki danes, v prehodu v postmoderno, vodijo v krizo subjekta in identitet (Rose, 1990, Shotter, 1990). Pomen sociohistorično usmerjene socialne psihologije ni toliko v tem, da daje neko izdelano alternativno podobo socialne psihologije, temveč da nam omogoča drugačno epistemološko, metodološko in praktično izhodišče in usmeritev kot konvencionalni model, da postane bolj družbeno relevantna in da doseže višjo raven refleksije lastnih družbenih predpostavk. Konvencionalnega modela ne ogrožajo, pač pa ga problematizirajo in s tem vnašajo v socialno psihologijo nove problemske zastavitve. Vse sociohistorično usmerjene socialne psihologe združuje stališče, da ne obstaja nevtralni znanstvenik ("nepozicionirani znanstvenik") ali opazovalec družbenega življenja in delovanja ljudi in da ni nevtralnih dejstev, ki ne bi bila zaznamovana s teorijskimi in ideološkimi optikami gledanja na družbeno stvarnost. SOCIALNI PSIHOLOG KOT "PRIPOVEDOVALEC ZGODB" Primarni cilj socialne psihologije kot sociohistorične znanosti je zato opis različnih dojemanj stvarnosti, razumevanje družbene in zgodovinske osnove teh dojemanj kot tudi razumevanje pomena teh dojemanj v našem vsakdanjem življenju. Ta različna dojemanja stvarnosti so socialne konstrukcije. Niso nekaj, kar bi počel vsak posameznik za sebe, temveč si jih od vsega začetka delijo in izmenjujejo člani družbenih skupin. Celotno družbeno stvarnost lahko imamo za neko celoto socialnih konstrukcij. Pravzaprav je že govor o "družbeni stvarnosti" varljiv. Ta "stvarnost" ni zunaj ljudi in ni "ena sama", temveč je subjektivno-objektivna stvarnost. Odvisna je od stališča subjekta, ki v njej nastopa, jo tolmači, razumeva, razlaga itd. Sociohistorični pristop spreminja znanstvenika, ki tolmači socialno stvarnost, v neke vrste "pripovedovalca zgodb", namreč zgodb, ki podajajo različne verzije družbene stvarnosti (Sampson, 1991). Večina zagovornikov sociohistoričnega pristopa ne zanika obstoja od ljudi neodvisne stvarnosti, ki na nek način vključuje vase tudi človeški družbeni svet. Vendar menijo, da je ta stvarnost ljudem nedostopna in tudi nepomembna za to, kako ljudje ravnajo in ') Tu mislimo na metode kritiaie zgodovinske geneze, ki jih je uvedel znani francoski teoretik M. Foucault. dO P^HOLOŠKA OBZO!UA - HCmCLtMtS OP P&YCHOL06Y »«3,4 kako razumejo družbeno stvarnost. Opravka imamo le s človeško predelavo stvarnosti, z nenehnim procesom spreminjanja in (pre)tolmačenja socialnih situacij. Ta proces se nam "kaže" skozi naša dejanja, doživljanja in dojemanja dejanj in njihovih učinkov. Naloga socialne psihologije pa je, da izloči vodilne oblike te socialne predelave v določenem zgodovinskem obdobju in v določenem družbenem okolju in jih sooči z alternativnimi oblikami družbene predelave (družbene konstrukcije) stvarnosti. Jasno je, da sociohistorični pristop v socialni psihologiji ne nudi nobenih trdnih in zagotovljenih meril za izbiro "pravilnih" teorij iz množice različnih teorij o "isti" stvarnosti. Ni nobene po sebi "resnične" zgodbe. Vse zgodbe so odvisne od lastnega stališča njenega pripovedovalca (Sampson 1991, Parker, Shotter, 1990). Takšna usmeritev je v očeh konvencionalno usmerjenih psihologov seveda močno sporna in neobetavna. Vendar pa menim, da razlika ni tako velika, kot se zdi. Ambicija doseči povsem trdno in od vseh socialnih kontekstov osvobojeno spoznanje zakonitosti socialne interakcije je preprosto neuresničljiva in tudi nepotrebna za socialno psihologijo. Družbeni in zgodovinski kontekst, v katerem se dogaja sodobna socialna psihologija, je namreč vse prej kot poljuben in zgolj relativen. Konvencionalni socialni psihologiji torej lahko očitamo, da pozablja na zgodovinski in družbeni razvoj, ki pogojuje navidezno nevtralne socialnopsihološke procese pri posameznikih in skupinah. Ne moremo pa kritizirati samih ugotovitev, pridobljenih v določenih kontekstih. Pomembna je metodološka razlika med konvencionalnim in sociohistoričnim modelom socialne psihologije. Medtem ko konvencionalni model socialne psihologije favorizira ustvarjanje nadzorovanih pogojev opazovanja, kot so npr. v psiholoških laboratorijih, sociohistorični model favorizira interkulturalne raziskave, akcijsko raziskovanje, kvalitativno raziskovanje ipd. Izpostavlja razlike med dojemanji določenih socialnih situacij pri različnih skupinah oseb, ne skriva lastne "teorijske pristranosti", svojih lastnih primarnih izhodišč in pogledov, pa tudi namenov raziskovanja in teži k povezovanju znanstvene razlage, razumevanja in intervencije v socialno stvarnost. Glavne razlike med obema modeloma socialne psihologije kot znanosti lahko povzamemo v naslednji shemi (Sampson (1991, str. 11)): PSIHOLOGIJE 91 KONVENCIONALNI M. SOCIomsTORlČNIM. opis človeškega socialnega izkustva,dejavnosti, kakršna dejansko je in kakor dejansko deluje opis razhčnih dojemanj človeškega socialnega izkustva in dejavnosti; razumevanje njihove družbene in zgodovinske podlage ter njihove vloge v človeškem življenju lEMELJNO STALIŠČE je mesto, od koder se da videti stvarnost, ki je neodvisno od nje; ni ngjozicioBiranega opazovalca, ki lahko dojema stvarnost brez posebnega izbranega stališča stvarnost lahko obravnavamo le z določenega stališča; opazovalec vedno stoji nekje in je torej nujno pozicioniran TEMliUNA MliTAFORA znanost je kot ogledalo, ki odseva stvari, kot dejansko so znanost je kot pripovedovalec zgodb, ki predlaga razna tolmačenja in verzije stvamosti : MIiTODOLQŠffi.PRIQ|aTETE^^^::: metoda je namenjena nadzoru tistih dejavnikov, ki lahko slabijo sposobnost raziskovalca, da opazi pravo podobo stvamosti obsežni družbeni in zgodoviski dejavniki vedno uokviijajo razumevanje raziskovalca; lahko pa doseže bogatejše in globje razumevanje, ki sloni na soočenju zgodovinsko in kulturno razUaiih dojemanj stvamosti, ki osmišljajo življenje ljudi Zdi se torej, da sociohistorični pristop v socialni psihologiji nujno zapade v nevzdržen relativizem poljubnih izhodišč, zornih kotov opazovanja itd. Seveda velja ta očitek le, če sami sprejmemo stališče konvencionalnega modela znanosti, ki ima za merilo objektivnosti predpostavko objektivne stvarnosti in "nevtralnega opazovalca" te stvamosti. Za sociohistorično usmerjene teoretike je tudi to stališče le ena od možnih "zgodb", ki ima svojo logiko in smisel in se nekje tudi izteče. Ni pa seveda edina zgodba. Za njih je tudi socialna stvarnost konstrukcija. Je rezultat strinjanja večine oseb v neki družbeni skupnosti glede temeljnih meril stvarnosti in socialnih pomenov stvari, oseb in dogajanj. Ce je res, da smo zakoreninjeni v družbenih in zgodovinskih pogojih, ki utemeljujejo neko dojemanje stvarnosti, ki pa se spreminjajo in z njimi tudi dojemanje stvarnosti, potem cilj znanosti ni več iskanje nad vse družbene in zgodovinske pogoje dvignjenih resnic, temveč raziskovanje družbenih funkcij, ki privedejo do proglašanja nekega videnja stvarnosti za resničnega. Sampson postavi pomembno vprašanje, ko ugotavlja: "...kdo pridobi in kdo izgubi s sedaj prevladujočimi verzijami stvarnosti in zgodbami, ki paradirajgnaokrog kot objektivne resnice!" (Sampson, 1991, str. 13). KRITERIJI OBJEKTIVNOSTI V SOCIALNI PSIHOLOGIJI Bilo bi napačno sklepati od tod, da avtorji sociohistorične socialne psihologije preprosto zavržejo pojem objektivnosti in resnice v znanostih. Pač pa uvajajo drugačen model in merila objektivnosti kot ga pozna konvecionalno usmerjena socialna d2 paH<5LOSl«OB2OIUA-H0RtZC>«SOFI«YCHOLG<3YMO,4 psihologija. Ne zavračajo dosežkov konvencionalno usmerjene socilne psihologije. Postavijo jih v določen zgodovinski in družben okvir, ki jim sploh daje objektivnost. Objektivnost socialnopsiholoških spoznanj sloni prav na zavestni pritegnitvi zgodovinskega in družbenega konteksta opaženih socialnopsiholoških pojavov, pravilnosti in tendenc v njihovo razlago in razumevanje. Konvencionalni model skuša dekontekstualizirati preučevane pojave. Skuša najti tisto, kar je v njih splošno veljavnega, kar presega vsakokratni družbeni kontekst. Sociohistorična socialna psihologija pa nasprotno kontekstualizira pojave. Izhaja iz stališča, da ni nekega najvišjega konteksta in po sebi objektivnega stališča, ki ga kakšna nova analiza ne bi mogla prav tako kontekstualizirati. SOCIALNA PSIHOLOGIJA KOT ZGODOVINA Na nujnost družbene in zgodovinske kontekstualizacije socialnopsiholoških ugotovitev in teorij je že 1. 1973 opozoril K.J. Gergen, v sestavku "Socialna psihologija kot zgodovina", ki je eden od bazičnih tekstov sociohistorične socialne psihologije in je še danes aktualen. V tem tekstu so dobro prikazane glavne metodološke in konceptualne dileme sociohistorične socialne psihologije. Gergen privzema osnovno definicijo socialne psihologije kot znanosti o socialni interakciji, ki si jo delijo tudi konvencionalno usmerjeni socialni psihologi, vendar poudarja, da prav socialna interakcija ni noben zgodovinsko in družbeno nevtralen proces, ki bi ga lahko obravnavali kot nekakšno psevdonaravno dejstvo, temveč bistveno vključuje človeško zavestno dejavnost, namerno delovanje. Ker je človeška zavestna, namerna dejavnost svobodna, nenapovedljiva in časovno spremenljiva, so takšna tudi socialnopsihološka dejstva. Zato je za Gergena socialna psihologija zgodovinska veda. Spoznanje v socialni psihologiji ne narašča tako kot naravoslovno znanje, ker ne transcendira zgodovinskih meja. Celotno družboslovje je nek obsežen komunikacijski sistem in družboslovci sprejemajo sporočila, ki jih dobivajo od subjektov v raziskavah. Znanstvene teorije torej služijo za dekodiranje grobih informacij, prejetih od subjektov. Toda v resnici družboslovje zajema več kot le dekodiranje sporočil - znanstveniki želijo tudi nekaj sporočiti drugim ljudem, želijo, da njihovo spoznanje vpliva na ljudi. Tako obstaja med znanostjo in družbo povratna zveza. VREDNOTNA {PRE)OBLOŽENOST SOCIALNOPSIHOLOŠKIH SPOZNANJ Psihološko spoznanje ni le nevtralni opis dejstev, temveč tudi implicitni predpis, pričakovanje ali kritika nezaželjenega. Soočeni smo z dvojnimi sporočili, s sporočili, ki opisujejo, kaj opažamo in s sporočili, ki predpisujejo, kaj je zaželjeno (ali kaj ni zaželjeno). Primer tega so psihološki opisi avtoritarne osebnosti, ki implicitno ovrednotijo različne karakterne tipe. Zato se pogosto dogaja, da posamezniki, ki se SOClOHlSTeraČM model S0CIAL»E psihologije 93 seznanijo z določeno psihološko teorijo, tudi v eksperimentalnih situacijah ravnajo drugače kot bi, če te teorije ne bi poznali. Tako se na primer naučijo skrivati "avtoritarne" tendence v svojem vedenju in značaju. In obratno, ljudje poskušajo v eksperimentalnih situacijah izkazovati tiste značajske poteze, ki jih psihologi "pozitivno vrednotijo". Socialnopsihološko spoznanje samo vpliva na ljudi, tako da se z napredkom socialne psihologije spreminjajo tudi "psihološka dejstva". Tudi ta poteza razlikuje socialno psihologijo od naravoslovnih ved, kjer se naravna dejstva ne spreminjajo."* Tudi splošni psihološki modeli socialne situacije vsebujejo implicitne vrednostne sodbe, prav tako so psihološki pojmi le redko ne-vrednotni. Tako lahko dobijo isti psihološki podatki v kontekstu različnih teorij povsem nasprotne vrednotne ocene. Vrednotni vidik psiholoških spoznanj je privlačen za same psihologe, in dejansko vleče ljudi v študij psihologije ("humanistični interesi"). Rešitev iz vrednotnih obloženosti psiholoških dejstev pa ni v iskanju nekega tehnično nevtralnega jezika, temveč v tem, da odkrito in zavestno zasledujemo svoje izbire, in da jih tudi sporočamo ostalim kolikor se le da odkrito. Zapletanje v vrednotenja je neizogibna stvar, lahko pa se izognemo maskiranju vrednotenja v "objektivne resnice". Podobno kot skrite vrednotne premise raziskovanja in opisovanja delujejo na vedenje subjektov tudi skrite teorijske predpostavke. Brž ko subjekti zaslutijo ali poznajo te premise, to vpliva na njihovo vedenje. V primeru, ko je družba že psihološko informirana, je težko, če ne sploh nemogoče, narediti teorijsko "nekontaminirano" testiranje teorij. V naravoslovnih vedah znanstvenik ne sporoča rezultatov svojega raziskovanja svojemu predmetu raziskovanja oziroma s svojim raziskovanjem ne vpliva na (tipično) vedenje subjektov V družbenih vedah pa je prav sporočanje raziskovalnih rezultatov subjektom raziskovanja vitalni del znanosti, kar pomeni, da potem lahko subjekti spreminjajo svoje dotedanje vedenje. Primer tega predstavlja raziskovanje skupinskega odločanja: znanje o tem, da skupinsko odločanje povečuje rizike v odločanju, privede k zmanjševanju rizičnosti skupinskega odločanja. PRAKTIČNA VREDNOST SOCIALNOPSIHOLOŠKIH SPOZNANJ Psihološko znanje povečuje alternativnost v dejanjih ljudi in spreminja ali odpravlja obstoječe vzorce vedenja. Močnejše teorije imajo večjo moč napovedovanja, skladno s tem pa dajejo poznavalcem možnost večje moči nad ljudmi. Močnejše teorije se tudi hitreje širijo med ljudmi kot šibkejše, toda prav to dejstvo pripelje do hitrejše obrabe in falsifikacije močnejših teorij. opomba: v resnici to tudi v naravoslovju ni čisto res, a razprava o tem bi nas privedla predaleč vstran od naše teme. 94 PSIHOLOŠKA OBZOfiJA - HORIZONS OP PSYCHOL0&Y 940.4 Zato se je v zgodovini psihologije dogajalo, da so močnejše in bolj splošne teorije prej izgubile veljavo kot šibkejše teorije, in tudi prej kot tiste teorije, ki obravnavajo človeka bolj individualno in so bolj občutljive na individualne razlike. Ta pojav vpliva na to, da so bolj priljubljene tiste teorije, ki so usmerjene v edinstvenost posameznika kot pa univerzalistične teorije (spomnimo se velike popularnosti Eriksonove teorije identitete itd.). Zaradi tega bi bilo po Gergenu treba v psihologiji razviti proučevanje učinkov psihološkega znanja na subjekte oziroma reakcij na psihološke teorije. Temu cilju se približujejo teorije o psihološki reaktanci, o samo-uresničujočih se napovedih, o učinkih pričakovanja. Toda tudi takšna teorija je nujno obremenjena z vrednotenji in vezana na pričakovanja o pozitivni vrednosti osebne avtonomije; torej je zgodovinsko omejena na naš čas in na družbeno-zgodovinske pogoje zahodne civilizacije. To pomeni, da bi učinki seznanjanja ljudi s to teorijo povzročili, da bi končno postala neveljavna. To že velja po Gergenu za znane teorije socialne primerjave v socialni psihologiji, ki ne veljajo več v takšni meri, kot v času svoje formulacije, ker so ljudje že ugotovili, da konformizem ni dober, in se zato upirajo konformizmu v eksperimentalnih situacijah. Študij socialne psihologije je primarno neko zgodovinsko dejanje. Zanima pa nas predvsem sistematični študij sodobnega dogajanja. Uporabljamo znanstveno metodologijo, toda rezultati niso znanstveni principi v tradicionalnem smislu. Sedanji rezultati bodo lahko bodočim psihologom pomagali bolje razumeti sedanje početje ljudi. Vendar bodo morali bodoči psihologi znati najti drugačne principe interakcije, ki bodo ustrezali tedanji sedanjosti. Tu ne gre le za akademsko redefiniranje neke vede, temveč za spremembe v pomenu področja psihologije. LITERATURA Gergen, K. J. (1973); Social psychology as history. Jornal of Personality and Social Psychology, 26 Parker, I., Shotter, J. (izd.) (1990): Deconstructing Social Psychology. Routledge, London, New York Rose, N. (1990): Psychology as social science. V: I. Parker, J. Shotter, 1990 Sampson, E. (1991): Social Worlds-Personal Lives. An Intr. to Social Psychology. Harcourt, Florida Shotter, J. (1990): Social individuality versus possesive individualism: the sounds. V: Parker, Shotter, 1990 PSIHOSOCaLNA POMOČ KOT NAČMt aPeftVUA8Jft2 MATERAMI 9S PSIHOSOCIALNA POMOČ KOT NAČIN UPRAVLJANJA Z MATERAMI Zora Rutar lic POVZETEK Vpogled v zgodovino nastajanja različnih oblik psihosocialne pomoči pokaže, da le-te niso le nevtralno strokovne in "pomagajoče". Porodile so se v tesni povezanosti s prizadevanji za urejanje prebivalstva, sprva evgeničnimi in kasneje neohigienskimi. Tako porojene so vsaj toliko kot k osebni dobrobiti posameznikov pripomogle k upravljanju z njimi. PSYCHOSOCIAL HELP AS A WAY OF MANAGEMENT OF MOTHERS SUMMARY The insight into the history on becoming of different forms of psychosocial help shows us that they are not only neutral professional and "helping". They have been born in the tight connection with the population regulation, that were first eugenic and then neohigienic. Born in such a way they have contributed both to the welfare of individuals and to the management of them. Danes velja za eno najpomembnejših civilizacijskih pridobitev sistem socialnega skrbstva in drugih oblik psihosocialne pomoči. Poznamo ga predvsem iz zadnjih desetletij in ga - kljub nekaterim očitkom in zadržkom - pojmujemo kot nesporno humanega in progresivnega. Toda tako kot vse druge družbene prakse tudi prakse psihosocialne pomoči niso zgolj nevtralno strokovne in "pomagajoče". Ne porajajo se le iz nesebičnih strokovnih in humanitarnih razlogov, pač pa v določenem družbenem 96 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PgVCBOLOSVB««^ ^ kontekstu. V spletu okoliščin se oblikujejo na specifičen način, ki ga zato nikakor ne gre pojmovati kot najboljšega ali kot edinega možnega. Da bi prakse psihosocialne pomoči uzrli v vsej njihovi kompleksnosti in večznačnosti, bomo spregovorili o genealogiji^ njihovega porajanja in hkrati opozorili na nekatere njihove prikrite in nepredvidene učinke. Pokazati nameravamo, da so zgodnejše oblike (psiho)socialne^ pomoči neposredno navezane na prizadevanja za uravnavanje prebivalstva, ki je v tem obdobju zaradi naraščajoče urbanizacije in popuščanja starih patrirahalnih vezi vse manj obvladljivo. Posebej bomo osvetlili dejstvo, da so privilegiran predmet poseganja teh praks postale matere (z otroki). Če se je reguliranje prebivalstva v 18. in na začetku 19. stoletja osredotočalo izključno na prebivalstvo kot homogeno maso, so ob koncu 19. stoletja vanj vse bolj vključevali družine, da bi naposled upravljanje izpeljali zgolj v sferi intimnega - prek mater, nosilk novega reda. Neohigienske strategije so - kot bomo videli - utrdile model, v katerem matere delujejo kot izpostava določenih prizadevanj, sprva medicinsko higienskih za reguliranje prebivalstva, kasneje - in vse do danes - pa vse bolj kot posrednice psihičnega "managementa". Spregovoriti o praksah psihosocialne pomoči s te plati ne pomeni omalovaževati jih in zmanjševati njihove vrednosti. Želimo pa opozoriti, da niso prosto lebdeče in da tudi njihovih učinkov ne gre pojmovati zgolj kot dobronamerno pomoč, ampak tudi kot načine, po katerih se z ljudmi upravlja. In če je končni namen praks psihosocialne pomoči večja emancipiranost teh, ki jim je namenjena, je prispevek k tej emancipiranosti tudi vpogled v mehanizme, ki jih določajo. Zgodovina sodobnih oblik sistematične skrbi za otroke, matere in družine sega - kot navaja Jacques Donzelot^ - v 18. stoletje, ko so zlasti zdravniki v številnih tekstih analizirali obstoječe problematične prakse postopanja z otroki v tem času. Izrecne kritike so bile deležne sirotišnice in sistem dojenja z dojiljami. Spremembe pa so doletele tudi načine izobraževanja. Tako so si prizadevali zmanjšati škodljivi vpliv služabnikov na buržoazne otroke, njihove matere pa so prek povezovanja z družinskimi zdravniki opremljali zoper tradicionalno vulgarno zdravilstvo in mazaštvo. Tu torej zasledimo zametke kasneje ponovno obujene alianse med medicino in materami, nosilkami družinskega managementa. Prizadevanja za obvarovanje otrok pred slabimi vplivi so spremljale tendence za njihovo splošno ^ z genealogijo v tem kontekstu mislimo na ^ecifičen zgodovinski pristop, ki ga je pri rekonstruiranju nastajanja humanističnih vednosti vpeljal Foucault. Za razliko od običajnega kumulativnega in deskriptivnega popisovanja dogodkov v njihovem sosledju bere zgodovino kot soobstojanje razhoiih med seboj povezanih pojmovanj in praks, povezanih z družbeno politiaiim kontdcstom, kataega del so. obdobju, s katerim bomo pričeli naše genealoško branje, tj. na prelomu 18. v 19. stoletje, so bile bolj socialno, predvsem zdravstveno higiensko in ekonomsko, manj pa na psihično oriaitirane ^Donzelot. J., The Pohcing of Famihes, Pantheon, New York 1979. PSIHOSOCIALNA i>OM0Č KOT NAČIN UPRAVLJAtUA Z MATERAMt 97 telesno osvobajanje in urjenje zdravega telesa. Do konca 19. stoletja so se pojavila prva organizirana združenja staršev, ki so pritisnila na šolske oblasti zaradi slabih psihohigienskih razmer v šolah. Revni pa zaradi socialne inferiomosti in prevladujoče nepismenosti od knjižnega prosvetljevanja niso pridobivali. Doletele so jih bolj striktne forme usmerjanja življenja. Razširili so medicinsko kontrolo in higienske predpise nad njimi. Pomemben vpliv pri moralizaciji so imela filantropska združenja. Donzelot umešča vznik in razmah filantropskih združb v kontekst splošnih socialno političnih razmer v 19. stoletju. Filantropske prakse naj bi postale možne v okviru sprememb, ki so doletele družino ob koncu 18. stoletja. V starem režimu naj bi bila družina trdno vsidrana v politično sfero in je prek zavezanosti očetovski avtoriteti in izmenjavi med le-to in javnimi službami delovala kot subjekt in objekt upravljanja. Ob popuščanju tesnih vezi pa je bilo vse težje obvladovati tako družino samo kot prebivalstvo, ki ji je bilo vedno manj zavezano. Okrepila se je predpostavka o odgovornosti države za zadovoljevanje potreb državljanov. Vendar pa bi lahko poskus neposrednega uravnavanja porajal nesvobodo in totalitarnost. V takih razmerah je družina, ki se je iztrgala patriarhalni prevladi, postala idealen posrednik za moraliziranje in prenašanje državnih norm. Na mestu vzpostavljanja vezi med privatno pobudo in državo se je pojavila filantropija, in to ne kot naivna apolitična tvorba privatnega interveniranja na področju socialnih problemov, ampak kot resna in vplivna depolitizirajoča strategija za uveljavljanje javnih služb. Filantropija je uveljavila dve strategiji tehnik blagostanja {welfare) in administriranja populacije. Prva - pomoč {assistance) - ki je vprašanje političnih pravic sprevrgla v vprašanje ekonomske moralnosti, je namesto dobrodelnega državnega podpiranja ponudila navajanje na večjo gospodarsko samostojnost, varčevanje... Medicinsko-higienska pa naj bi popravila fizično in moralno slabljenje populacije. Maksima: "Učinkovit nasvet namesto pomilujoče dobrodelnosti, ohranjanje norm namesto destruktivne represije" (prav tam, str. 57), naj bi vodila k večji družinski avtonomiji, pa vendar so hkrati - paradoksno - vdirali vanjo: da bi ugotovili resnično potrebo, so družino nadzorovali, ko pa so jo začeli voditi, se vplivu in kontroli niso več odrekli, postala sta kontinuirana. Dobrodelneži so si jemali pravico do vpogleda v družinsko intimo in do uravnavanja detajlov družinskega življenja vsepovprek. Zmanjšana moralnost zaradi hude skoncentriranosti prebivalstva v urbaniziranih predelih je najhuje prizadela otroke. Normalizacijske ambicije so zato merile predvsem na šole, kjer naj bi v otroke vsajali norme, kar pa do uvedbe obveznega šolstva ni imelo odločilnih učinkov nanje in na razsvetljevanje mater. V drugi polovici 19. stoletja sta oba pola filantopske strategije posegla po novem objektu - otrocih v nevarnosti (t.i. moralno degradiranih) in nevarnih otrocih. Tako filantropske kot prodržavne združbe so otroke nameščale v institucije, kjer naj bi se jih moraliziralo in vanje vcepilo zdrave delovne navade. Sprva so zaradi potrebe po S6 PSIHOLOŠKA OBZORJA ¦ HORIZONS OF PSYCHOLOGY 9mA delovni sili naleteli na odpor družin, kasneje pa so starši v institucijah odkrili cenejšo pot do izobrazbe svojih otrok in so se jih celo pretirano posluževali. V tem času so si prek mladinskih sodišč, ki so nastajala kot posledica prizadevanj za humanizacijo sodnih obravnav mladostnikov, v sodne postopke utirale pot t.i. "pomagajoče" stroke (helping professions). Prav ob mladoletnih prestopnikih sta zlasti preiskava njihovih socialnih razmer in psihiatrična ekspertiza o njihovem psihičnem stanju odločno posegli v družinske razmere preiskovancev. Ta vzorec je zakoličil temelje porajajočih se sodobnih oblik psihičnega managementa. Donzelot izpeljuje zgodovino psihosocialne pomoči predvsem iz praks filantropije, pri čemer izhaja iz francoskega prostora. Nicholas Rose'^ pa se, izhajajoč iz angleškega, osredotoča zlasti na t.i. neohigienske strategije, ki so si v konkurenci z evgeničnimi na začetku dvajsetega stoletja izborile prvenstvo nad uravnavanjem življenj posameznikov in družine. Z novo definiranimi zdravstvenimi normami so zdaj neposredno merili na otroke oz. na postopanje mater z njimi. Problem visoke smrtnosti so povezovali s pomanjkanjem higiene, z nezadostno skrbjo za zdravje in neustrezno vzrejo otrok. Uvajalke novega reda naj bi zato postale matere in učinkovitost fiinkcioniranja družin je bilo moč razbirati iz zdravstvenega stanja otrok. Matere so zajeli v obširne razsvetljevalne kampanje, prek katerih so jih izobraževali, apelirali na njihovo zavest in jim nudili konkretne nasvete, zdravstveni nadzor otrok in pomoč (pri varstvu otrok, oskrbi s hrano in mlekom, če sojo potrebovale...). V neohigienskih strategijah javno zdravje ni bilo pojmovano kot pasivno in reaktivno stanje teles, izpostavljenih kampanjskim izboljšavam okolja, kakršne so izvajali (zlasti v sanitarno higienskem smislu) stoletje poprej, ampak kot pozitivna vrednota, na katero je moč naravnavati posameznike. Izmenjavo med gospodinjstvi in vzrejo otrok ter javnimi vzvodi, ki so oskrbovali z napotki in nadzorovali, so (v angleškem prostoru) posredovali t.i. "welfare workers", predhodniki kasnejših socialnih delavcev (social workers). Delovali so na vrsti različnih področij socialnega življenja kot: "health visitors" (skrbeli so za zdravje), "child care workers" (skrb za otroke v širšem smislu), "adoption officers" (specialisti za posvojitve), "welfare in aftercare workers" (skrb za odpuščene mladoletne prestopnike), "moral welfare workers" (skrbeli so za moralno razsvetljevanje), "Juvenile Employment officers" (sodelovali so z mladinskimi sodišči), "family care workers" (pomagali so z nasveti družinam)... Nudili so informacije o financah, zaposlitvi, vodenju gospodinjstev, higieni, dieti, vzgoji, oblačenju, družinskih vlogah... Promocija zdravja kot osebne vrednote in odgovornosti je zajela tudi sfero mentalnega in vplivala na pojmovanje mentalne patologije in družbenih odgovorov nanjo. Skrbi za mentalno blagostanje je znotraj neohigienskih strategij pripadla odločilna vloga. Prav z njo naj bi zagotavljali zaželene lastnosti populacije. Diskurzi, ki so se porodili ob neohigienskih prizadevanjih z začetka 20. stoletja, so le-tega postopoma preobrazili in z novimi konceptualizacijami so se pojavile tudi drugačne prakse. '*Rose, N., The Psychological Complex, Routledge and Kegan Paul, London 1985 PSIHOSOCIALNA l>OMOČ KOT NAČIN UPflAVUAHJA Z MATSttMt dS Psihiatrični diskurzje v 19. stoletju otroka sprva zanemarjal, češ daje manj dovzeten za mentalno patologijo (ker je manj razvit, bolj enostaven, manj podvržen stresom). Pripoznavali so škodljive učinke v maternici, kot odločilno pa so še vedno pojmovali konstitucijo in tudi vplive okolja in vzgoje dopuščali le v mejah podedovane konstitucije. Postopoma pa so s povečanim zanimanjem za otroka in s pripoznanjem njegove umeščenosti v okolje mentalne pomankljivosti preformulirali v emocionalne in oznako norosti pustili le za izjemne primere. V Evropi sta si v 20-ih letih pri opredeljevanju in diagnosticiranju otroške mentalne patologije prizadevala za prvenstvo dva diskurza. Psihiatričnemu, ki je še vedno nihal med naslanjanjem na nevropatsko strukturo v terminih perverznosti in vplivi okolja, je pričela konkurirati psihoanalitična paradigma. Ta je z "radikalnim rezom v koncepciji psihe, ki je emocije, želje in akcije povezoval s tridimenzionalnim prostorom, organiziranim okrog instinktivne energije, kanalizirane v adaptivne in maladaptivne oblike otrokovih izkušenj in družinskih relacij..." klasično psihiatrijo, kompromitirano z institucionalnimi škandali in z nezmožnostjo prilagoditi se novim zahtevam po drugačnem dojemanju vloge družine, potisnila v ozadje tudi na področju pojmovanja mentalne patologije otrok. Donzelot pojasnjuje uspeh psihoanalize^ z dejstvom, da je z znanstveno zastavitvijo problemov seksualnosti, kakršno je priskrbela, omogočila prehod od prevladujočih evgeničnih in neohigienskih rešitev k promociji družinskega življenja in k seksualni liberalizaciji, kar poimenuje "pedagoško aktivacijo družinskega življenja". Obravnavanje problemov neprilagojenih otrok in njihovih družin je od edukacijskega nivoja prešlo na nivo poglobljene obravnave družinskih relacij. Otrok, ki se je znašel na mestu simptoma slabo fiinkcionirajoče družine, je postal indirektna pot za govorjenje o problemih staršev. Na psihoanalizo vezane paradigme so dotedanje obravnavanje problemov neprilagojenosti otrok v šoli in poučevanje o nevarnostih spolnih bolezni nadomestile z "družinsko-sholastičnim aktivizmom" upravljanja z družinami in družinskimi člani, urejanjem njihovega mentalnega in emocionalnega ravnovesja. Z izpopolnjevanjem novih načinov socialne regulacije, nanašajočih se na intimne družinske relacije in medsebojne zaznave družinskih članov, so na nov način zastavile reševanje socialne normalizacije. Omogočile naj bi srečevanje standardov družinskih ambicij in propagiranje socialnih norm. Zdaj se je bilo moč ogniti diagnostičnemu in terapevtskemu fatalizmu klasične psihiatrije. S serijo radikalnih premen v metodah: poslušanjem namesto nasvetov in vcepljanja moralnih naukov, povezovanjem patologije s komunikacijskimi prepadi med družinskimi člani in z razkrinkavanjem napačne percepcije družinskih imagov, konceptualiziranjem ne v terminih krivde, ampak spleta relacij in nezavednega... se je ognila travmatiziranju družine od zunaj in gradila na njenih lastnih zmožnostih. Staršem so ponudili optimizem popravljivih identitet in relacij namesto prejšnje neobvladljive in občutke krivde zbujajoče dednosti in konstitucije. ^Donzelot navezuje svojo tezo o zamahu psihodinamičnih terapevtskih smeri na psihoanahzo in pri tem ne upošteva distinkcije med le-to in njenimi naslednicami, zlasti ti. neopsihologijo, ki med psihoanalitiki velja za revizionistično. Rez med obema je jasen tudi v sodobnih terapevtskih orientacijah, ki se v grobem dehjo na klasiaio psihoanahtične in na ti. mehkejše, psihodinamiaie izpeljanke. Za naše izvajanje je distinkcija pomembna, ker so prav slednje tiste, ki so v zadnjih desetletjih uspele vsakič znova ponuditi kakšno novo razJago psihičnega dogajanja in nanjo oprte vzgojne sugestije. Z drugimi besedami: kolikor so uspele matere razsvetljevati, so hkrati skušale z njimi tudi upravljati, ko so jim predpisovale vsakič nove, pogosto tudi kontradiktome vzorce ohaašanja. 100 paHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOOY MO,* Kljub temu, da so si prvenstvo v definiranju patologije in s tem objektov reguliranja ter praks za zagotavljanje le-tega še naprej delili različni diskurzi, pa so šolo in družino, z materjo kot njeno oporo, ohranili tudi v povojnem obdobju kot centralne za upravljanje s subjekti. Tako Valerie Walkerdinova v delu Democracy in the Kitchen^ pokaže, daje modus materinstva eden odločilnih tako za reguliranje žensk samih kot njihovih otrok. Z znanstveno priskrbljenimi utemeljitvami določenih vzgojnih postopkov in celo načinov "gospodinjenja" naj bi domače prakse ne zagotavljale le spodbujanja intelektualnega razvoja otrok, ampak poskrbele tudi za proizvajanje demokratičnih, racionalnih državljanov. V tem kontekstu se delavsko mater nenehno obravnava kot represivno in neobčutljivo in se jo razsvetljuje po vzoru "vzgojno bolj občutljivih" meščanskih mater. Walkerdinova sicer ne zanika, da delavske matere svojim otrokom težje nudijo določe izkušnje, pokaže pa, da so tako delavske kot meščanske matere regulirane, le da na različne načine, prek drugačnih normalizacijskih praks, ki so jim podvržene. Fikcija, s katero "hranijo" meščanske matere, je, da je vse konflikte možno razumno razrešiti in daje torej represija slaba. S tem res izginja odprto reguliranje: matere zdaj odpisujejo svoje agresivne občutke in jih transformirajo, a s tem problemi niso rešeni. Še več: Walkerdinova trdi, da se na ta način oblikuje nov specifičen način subjektivitete tako vzgajanih otrok. Zaradi potez egocentrizma in brezmejne zahtevnosti jih poimenuje "suburbane teroriste". Ti zdaj - paradoksno - sami pridobivajo vse večjo moč v upravljanju s svojimi razoroženimi materami, ki so v prejšnjih razmerjih upravljale z njimi. S humanistično navdahnjenimi blažilnimi postopki, ki ignorirajo konstitutivno agresivno naravo subjekta, se stari načini reguliranja le transformirajo in pozicije moči zamenjajo. S tem kratkim sprehodom po zgodovini oblik psihosocialne pomoči smo skušali pokazati, da je ta zgodovina hkrati tudi zgodovina različnih načinov upravljanja z materami. S tem ne želimo reči, daje to nujno problematično. Še več: menimo, daje to lastno vsaki družbeni praksi. Problematično pa se nam zdi, da se tega največkrat ne zavedamo in te prakse pojmujemo kot zgolj dobronamerne in pomagajoče. ^alkerdine, V. Counting Girls out. Virago, London 1979 STRUKTURA IN VSEWNA POJMA O ČLOVEKU; IZSLEDKI ŠTUDUE V SLOVENIJI 101 STRUKTURA IN VSEBINA POJMA O ČLOVEKU: IZSLEDKI ŠTUDIJE V SLOVENIJI Maja Zupančič KLJUČNE BESEDE: pojem o človeku, Oerterjeva teorija, emične kategorije, vrednote, mlajši odrasli. KEYWORDS: a concept of a human nature, Oerter's theory, emic categories, values, young adults. SUMMARY In this article we present the concept of the human nature as it is described in R. Oerter's theory of the development of an implicit anthropology. The implicit anthropology presents belief systems and views about the human nature; individual's explanations of how and why persons, including oneself, act in a specific way. The developmental level of the implicit anthropology depends on the kind of the cognitive operations. The concept of the human nature consists of four components: personality theory, social theory, action theory and process of thought. The main assumption of R. Oerter is that the formal structure of the concept of the human nature is similar in different countries, while the content (the value systems, the goals) might vary within the culture. This assumption is connected with Piaget's principle of the universality. In the article we also present the developmental levels of the concept of the human nature within Slovenian sample. We also present the values and the emic categories which were obtained from the interview and two dilemmas. We also compare 102 PS»HQLOSKA OBZQRJA - Ht^ONS OF I^CHOLQQY »«3.4 Slovenian developmental levels of the human nature within the levels obtained in Germany, USA, Indonesia, Korea and Croatia. We find similarities in the obtained levels and also contentual differences in different countries. UVOD Izraz pojem o človeku nam navadno pomeni sistem pogledov in prepričanj, ki jih ima posameznik o človekovi naravi. Nemški psiholog R. Oerter (1991) z njim označuje sistem predstav o človeku v njegovem vsakdanjem življenju. Domneva, da se pojem o človeku razvija skozi pet stopenj. Vsaka stopnja ima svojo značilno strukturo, ki vključuje štiri komponente: teorijo osebnosti, teorijo družbe, teorijo dejavnosti in določen tip mišljenja, ki je nujen pogoj za pojav posamezne stopnje. Empirično je Oerter te stopnje dokazal v primerjalnih študijah različnih kultur. V Nemčiji, ZDA, Indoneziji, Koreji, v Sloveniji in Hrvaški so bili intervjuvani mlajši odrasli, vzorci pa so bili izenačeni po spolu, starosti in izobrazbi. Oerter (1991) meni, da pojem o človekovi naravi sestavljajo univerzalne formalne strukture in kulturno specifične vsebine posameznih kategorij. Načelo strukturalne univerzalnosti najdemo že pri Piagetu (1970) in Kohlbergu (1976). Avtorja predpostavljata, da obstajajo strukturalne podobnosti med posamezniki različnih kultur zaradi podobnosti procesov zorenja ter podobnih socialnih in osebnih izkušenj. Univerzalne strukture se pojavljajo v značilnem razvojnem sosledju z naraščajočo kompleksnostjo. Oerter pa definira strukture pojma o človeku širše. Znotraj posameznih struktur odkriva štiri zgoraj omenjene komponente. Posamezne komponente se lahko razvojno pojavijo prej kot druge. Kompleksnost struktur narašča od relativno nediferencirane stopnje (razumevanje človekove narave na podlagi poimenovanja in opisa storjenih akcij, posedovanja oseb in objektov, definiranja akcij kot nediferenciranih entitet in uporabe preoperacionalnega mišljenja) do visoko diferencirane stopnje, ki je le redko dosežena (pojmovanje človeka kot družbeno kulturne osebnosti). Na konkretnem primeru bomo skušali razložiti, kaj je struktura in kaj je vsebina pojma o človeku. Preizkušanci različnih kultur na vprašanje "Kaj mora človek vedeti?", odgovarjajo na enaki stopnji, npr. na 3a (posameznik kot neodvisna osebnost). Vsebina odgovorov pa se razlikuje med pripadniki različnih kultur. Tako Indonezijci odgovarjajo: "Človek mora vedeti, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je pravično." Nemci in Američani pa odgovarjajo: "Človek mora vedeti, kdo je in kaj si želi." V obdobju zgodnje odraslosti lahko pričakujemo odgovore na stopnjah 3a, 3b in 4, zato se bomo osredotočili na opise teh stopenj. Stopnjo 3a imenujemo Stopnja avtonomne identitete. • Teorijo osebnosti na tej stopnji označujeta organizirana entiteta potez in akcij ter posameznikova avtonomija: neodvisnost, oblikovanje osrednjih življenjskih načel STRUKTURA IS VSEMNA POJMA O ČLOVEKU: IZSLEC«! ŠTUCTJE V SLOVENIJI m in ciljev, smisel življenja, osebni življenjski cilj, ponotranjene vrednote, samokontrola, samozadostnost. • Socialna teorija opredeljuje ljudi kot enake glede na strukturo in različne glede na vsebino. Posameznik poudarja toleranco, sprejemanje razlik med ljudmi, meni, da ima vsakdo pravico do izbire lastne življenjske poti, izgradnje lastnega vrednostnega sistema in zato nosi vso odgovornost za svoja dejanja. Poudarja načelo nevmešavanja v življenje drugih, ker moramo spoštovati njihovo osebnost in enkratnost. • Teorija dejavnosti vključuje posledice posameznikovih akcij, zlasti posledice za svoja dejanja, pri čemer pa posledic lastnih dejanj za druge še ne upošteva ali pa jih pojmuje kot manj odločilne. Na stopnji 3a se vzajemnost, kot npr. upoštevanje posledic akcij drugega zase, še ne pojavlja. • Relativistični način mišljenja se izraža v priznavanju različnih pogledov na stvari in dogodke ter v oblikovanju svojstvenih življenjskih stilov. Stopnjo 3b imenujemo Stopnja vzajemne identitete. • Značilnosti osebnostne teorije so definicije sebe skozi različne referenčne osebe. V lastno identiteto so vključene tudi identitete drugih. Posameznik spozna, da so lahko različni življenjski stili, vrednote in cilji pri isti osebi nezdružljivi in zato v njem ustvarjajo notranja protislovja. • Socialna teorija se nanaša na odnose s pomembnimi drugimi znotraj majhnih skupin, npr. družine ali skupine vrstnikov. Ker so ljudje različni, s svojo različnostjo vplivajo drug na drugega. Zato znotraj posameznika prihaja do protislovij. Posameznik ljudi pojmuje kot enkratne, a med seboj odvisne osebnosti, ki pa so v skupini nezamenljive. • Teorija dejavnosti upošteva posledice lastnih dejanj za druge in posledice dejanj drugih zase. Delovanje človeka pojasnjuje le znotraj majhnih sistemov. Posameznik se zaveda, da so lahko posledice dejanj mnogokrat nenapovedljive, kar vodi v nerazrešljive zaplete. • Ta stopnja zahteva subjektivno dialektično mišljenje, ker se posameznik zaveda notranjih protislovij, ki jih ne moremo logično razrešiti. Protislovja lahko zmanjšujemo, dokončne rešitve pa ne moremo nikoli doseči. Stopnjo 4 imenujemo Stopnja družbeno kulturne identitete. • Teorija osebnosti pojmuje človeka kot zapleteno družbeno in kulturno osebnost, ki deluje med družbeno kulturnim in individualnim polom. Subjekt prepoznava protislovja med seboj in družbo, med svojimi željami, cilji, vrednotami in družbenimi zahtevami. Osebnostna neodvisnost mu predstavlja le iluzijo. 104 P«HQLOŠiaV(»ZO8JA-H(»WL0NSOF}^OHOLQQY»«3,4 protislovja med seboj in družbo, med svojimi željami, cilji, vrednotami in družbenimi zahtevami. Osebnostna neodvisnost mu predstavlja le iluzijo. • Socialna teorija se nanaša na posameznikovo mnenje, da je človek zamenljiv, vendar potreben element velikega sistema. Ta določa posameznika, hkrati pa ga posameznik sooblikuje z drugimi člani sistema. • Delovanje človeka je vključeno v velike sisteme, katerih delovanje je neodvisno od njega samega. Delovanje makrosistema je nepredvidljivo, saj je rezultat interakcij skih vplivov velikega števila spremenljivk, ki jih ne moremo logično nadzorovati. Tudi posledice lastne dejavnosti posameznik ne more točno napovedati, ker je v svoji dejavnosti zmeraj pred različnimi alternativami, iz katerih izhajajo različne posledice. • Ta stopnja zahteva objektivno dialektično mišljenje, ker posameznik razmišlja o protislovjih kot o objektivnih danostih neke družbe, ki so neodvisne od problemov določene osebe. PROBLEM v raziskavi smo skušali ugotoviti zastopanost razvojnih stopenj pojma o človeku na slovenskem vzorcu mlajših odraslih oseb. Zanimalo nas je, ali prihaja do razvojnih zamikov pri nekaterih komponentah pojma o človeku: v osebnostni in socialni teoriji. Ugotavljali smo tudi razlike v doseženih stopnjah po starosti in izobradji. Analizirali smo vsebinske aspekte pojma o človeku. Naše rezultate smo primerjali z izsledki študij pojma o človeku v drugih kulturah (strukturalno in vsebinsko). HIPOTEZE 1. Razvojne stopnje pojma o človeku, dobljene na slovenskem vzorcu, bodo enake stopnjam v zahodnih deželah. 2. Osebnostna in socialna teorija ne bosta izraženi na isti razvojni stopnji. 3. V dobljenih stopnjah se bodo pojavljale razlike glede na starost in izobrazbo. 4. V različnih kulturah bodo enake stopnje izražale različno vsebino. 5. Kulturno specifična vsebina se bo na slovenskem vzorcu kazala v obliki individualizma in družinske orientacije. STOUKTURA IN VSEWNA POJMA O ČLOVEKU; IZSLEDKI «TUI»JE V SLOVENIJI METODA Vzorec Tabela 1: Prikaz slovenskega vzorca (N=99). SPOL moški ženske IZOBRAZBA študentje srednja šola poklic, šola STAROST mlajši starejši 48.5 51.5 53.5 24.3 22.2 55.6 44.4 % V vzorec smo vključili 99 mlajših odraslih oseb. Povprečna starost je bila 22 let. Preizkušance smo razdelili na mlajšo skupino (18 do 22 let) in starejšo skupino (22 do 25 let). Oba spola sta v vzorcu enako zastopana. Preizkušance smo razdelili tudi po izobrazbi: študentje (53,5%) in preizkušanci, ki so končali poklicno ali štiriletno srednjo šolo (46,4%). INSTRUMENTI Polstrukturiran intervju o odraslosti Preizkušance smo spraševali o splošnih aspektih odraslosti; poklicni, družinski in politični vlogi odraslega; o predhodnem osebnostnem razvoju in predstavah o prihodnosti. Dileme a) Dilema o karieri Zgodba opisuje nasprotje med življenjskimi cilji bančnega uradnika in obrtnika. Obrtnik živi mirno družinsko življenje, ukvarja se s tradicionalno obrtjo, osebnostni razvoj v prihodnosti in denar zanj nista pomembna. Bančni uslužbenec pa gradi svojo kariero, nima družine, osebnostni razvoj, poklicno napredovanje in denar so v prihodnosti zanj zelo pomembni. Skušali smo ugotoviti, ali preizkušanci v zgodbi prepoznavajo konflikt življenjskih stilov, kako ga razlagajo in skušajo razrešiti. b) Dilema družina - kariera V zgodbi se mora gospod Kovač odločiti med družino (skrbel bo za hišo, vzgajal otroke, imel bo dobre odnose z ženo, živel bo ustaljeno življenje) in kariero (imel bo več denarja, osebno zadovoljstvo bo večje, ker bo imel v službi več kompetenc in več možnosti za napredovanje in uspeh, vendar pa se bo moral preseliti v drugi kraj). Preizkušance mora opisati situacijo in najti rešitev za problem. 106 PSHOLOŠI« OBZORJA - 8C»WZ0NS OF PSYCHOLOOY 9*3.4 Postopek Intervjuje je izvajalo šest izurjenih izpraševalcev. Vsak intervju je trajal približno uro in pol. Pogovor smo snemali, ga prepisali in vrednotili odgovore po ključu. Tovrstno zbiranje podatkov je trajalo leto in pol (1993 in 1994). Odgovore smo vrednotili po posameznih instrumentih. Tako smo dobili posamezne rezultate na Intervjuju, Dilemi o karieri in Dilemi družina-kariera. Rezultat pri preizkušancu je najvišja stopnja, ki jo je preizkušanec dosegel na posameznem instrumentu. Rezultate na posameznih instrumentih smo naprej diferencirali glede na štiri komponente pojma o človekovi naravi. Predstavili bomo le razlike v razvitosti dveh komponent: socialne in osebnostne teorije. REZULTATI Tabela 2: Distribucija stopenj na Intervjuju o odraslosti; slovenski vzorec. (Me=3a/b). stopnja 2 2/3a 3a 3a/b 3b 3b/4 4 % / / 32.32 21.21 31.31 8.08 7.07 Na vzorcu mlajših odraslih oseb so izražene stopnje od 3a do 4. Prevladujejo odgovori na 3a ter 3b stopnji. Podrobnejša analiza intervjuja kaže, da preizkušanci odgovarjajo na stopnjah 3b, 3b/4 in 4 predvsem na področju družinske in politične vloge odraslega. Tabela 3: Distribucija stopenj na Dilemi o karieri; slovenski vzorec. (Me=3a) stopnja 2 2/3a 3a 3a/b 3b 3b/4 4 % 3.03 1.01 54.55 22.22 17.17 1.01 1.01 Na Dilemi o karieri preizkušanci pretežno odgovarjajo na stopnji 3a. Višje stopnje kot 3b se le redko pojavljajo. Tabela 4: Distribucija stopenj na Dilemi družina-kariera; slovenski vzorec. (Me=3a/b) stopnja 2 2/3a 3a 3a/b 3b 3b/4 4 % / 2.00 21.40 33.70 31.60 6.10 5.10 STRUKTURA IN VSEKNAPOJSITA DČLOVEKU: IZSLEOKEŠTUJJUEV SLOVENIJI 107 Na Dilemi družina-kariera preizkušanci odgovarjajo zlasti na stopnji 3a^ in 3b. V primerjavi z Dilemo o karieri so na Dilemi družina-kariera manj pogosti odgovori na stopnji 3a, pogosteje pa se pojavljajo višje stopnje (tudi 3b/4 in 4). Razlike v izraženosti stopenj na obeh instrumentih so statistično pomembne (median test, p=o.o4). Tabela 5: Distribucija stopenj pojma o človeku, dobljenih v štirih kulturah, na Dilemi o karieri in Dilemi družina-kariera. Stopnja 2-3a 3a 3a-3b 3b 3b-4 4 Dilema kariere ZDA — 15.7 30.6 25.9 16.7 11.2 Nemčija 3.3 3.3 23.3 43.3 20.0 6.7 Indonezija ... 46.4 23.2 19.6 5.4 5.4 Hrvaška 3.0 49.5 19.2 23.2 1.0 ... Dilema družina - kariera ZDA ... 1.0 13.0 51.9 19.4 13.9 Nemčija 3.3 30.0 36.7 16.7 ... 13.3 Hrvaška 4.0 34.3 23.2 34.3 3.0 ... Odgovori mlajših odraslih oseb v vseh kulturnih okoljih izražajo stopnje pojma o človeku od prehoda z 2 na 3a do najvišje stopnje 4. Prehod z 2 na 3a stopnjo se le redko pojavlja, medtem ko je zastopanost višjih stopenj različna glede na kulturo. Na Dilemi o karieri na indonezijskem vzorcu prevladujejo odgovori na stopnji 3a, prav tako pri Hrvatih, Američani najpogosteje odgovarjajo na prehodu s stopnje 3a na 3b, Nemci pa na stopnji 3b. Na Dilemi družina-kariera Američani dosegajo višjo stopnjo 3b, pri Nemcih pa prevladuje nižja prehodna stopnja s 3a na 3b. Na hrvaškem vzorcu se enako pogosto pojavljajo odgovori na stopnji 3a in 3b. Tabela 6: Razvojni zamiki v izraženosti osebnostne in socialne teorije na Intervjuju o odraslosti; slovenski vzorec. OT>ST OT = ST OTST OT = ST OTST OT = ST OTeRSÔMALITY tN TSE PURNIâHiNÔ OF APARTMBtTS 117 COLOUR AND PERSONALITY IN THE FURNISHING OF APPARTMENTS Asja Nina Kovačev ABSTRACT The aim of the present study was to ascertain the personality correlates of the potential use of colours in unfurnished and undecorated appartments. The subjects had to choose the most appropriate colour(s) for the floor, walls, ceiling, and furniture of seven places (anteroom/corridor, wardrobe, sitting-room, dining-room, kitchen, bath-room with water-closet, bedroom, small room/study, and nursery). After that Cattell's 16 PF Questionnaire was answered by the subjects. Correlations were calculated between personality factors and colour choices for the planes and pieces of fiirniture appearing in nine rooms of an imaginary appartment. The results were interpreted in accordance with the preliminary hypotheses concerning the contextual and personality determinants of the use of different colours. Colour in every-day life and its symbolic implications Colour as a natural phenomenon does not imply any meanings that could lead to the conceptual world. Its meaning is based on comparison (allusive meaning relation) or convention (conventional meaning relation) (Rotar, 1972). Still, colour is much more than a set of data, enabled by the physical world. It determines things and phenomena more precisely than their form (Kovačev, 1990, 1991), for it gives them a particular emotional significance and provides the subject with experiental fiillness (Kovačev, 1993, 1994a; Kovačev & Musek, 1993). Therefore it has a very important role in man's spiritual and social life. The vital importance of colours in human life causes their symbolism to be one of the most important research fields of contemporary symbology. It has been studied by many researchers (Chevalier in Gheerbrant, 1986; Cooper, 1978; Gibson in Gibson, 1966; Kovačev, 1990; 1991; 1992; 1994a; 1994b; Lurker, 1991; Musek, 1990; Trstenjak, 1987) who tried to identify its social, cultural, and personality determinants. Still, the colour meaning structure is not easy to determine. Nay in the same culture colours have a number of different or contradictory meanings, while their intercultural Its P^MULOëK&OBZOaJA- MORtZQMSOF PSYCHOLCKSY »«3,4 differences are much clearer. Still, they have some common, universal connotations. These are often determined by the psychophysical effects of colours on human beings. Physiological and psychological efects of colours There have been many studies concerning the psychophysiological effects of colours on human organism (Chandu, 1991; Frieling, 1988; Heller, 1989; Kovačev, 1992; Luescher and Scott, 1988; Trstenjak, 1987). Their purpose was most frequently the application of colours in medical treatment, the choice of colours in creating a friendly atmosphere, the choice of appropriate colours for clothes and decoration, and the fiinctionalization of colours at work. From the physiological point of view red is a penetrating and hot colour. Its main effects on human organism are: rising of muscular tone, acceleration of heart beat, hightening of blood pressure, etc. (Trstenjak, 1987). These determine its psychological meanings, as well. Therefore red is usually regarded as the colour of passion, courrage, nearness, and psychic metamorphosis (Kovačev, 1994a, 1994b). In the tradition of the majority of cultures red was considered to be the colour of fire, ffivoulousness, life, health, activity, love, egocentrism and extroversion (Cooper, 1986; Kovačev, 1992). The physiological effects of blue are calming and by this contrary to the effects of red. Still they are not always very clear. According to the opinion of some autors (Hassey, Podolsky, etc.) it lowers blood pressure and muscular tone, calms the pulse, breething rhythm, and nervousness. Blue light enables a good concentration, but can also cause some kind of dreaminess which does not cause any unpleasantness or excitement (Kovačev, 1992). The main psychological correlates of these phsysiological states are calmness, peace, and introspection. Blue often symbolizes truth, faith, purity, nobility, wisdom and the transition to the remote areas of the empty, metaphysical space. Still, its freshness often passes over to coolness and its peaceful dignity to conservatism. Yellow is a very stimulating colour. It enables a good concentration and facilitates mental activity. As the colour of the sun it stimulates organic activity and can successfiilly be used in the therapeutic treatment of psychoneuroses. It symbolizes intuition, reason, and will. At the same time it represents activity and extraversion, although not to such extent as red and orange. The valence of yellow depends on its tone and light. Its lighter tones and golden-yellow usually imply positive connotations, while its darker and duller shades imply extremely negative ones. The blending of yellow and blue results in the formation of green, whose tranquillizing effects are similar to those of blue. Still green is not so cold and unapproachable. It lowers the blood pressure and is a very useful therapeutic means. It can namely be used in the treatment of mental illnesses, nervousness, tensions, hysteria, neuralgia, megrim, sleeplessness, etc. (Trstenjak, 1987). Green implies passivity, peace and self-satisfaction. Because of its calming effects on the organism it is also a relativly boring and non-stimulating colour. As the colour of COLOUR ANO PfiRSUNALlTY tN TSE FURNISHiNÔ OF APARTMENTS 119 nature it symbolizes vegetation, freshness, earthliness, attractiveness, sensibility, emotionality and reproduction. The very opposite of green is orange, an extremely extrovert colour. It is considered to be the colour of fire, joy, activity, luxury, and lust, for it belongs to the psychophysical stimulators. In spite of its favourable effects on the organism it has never been regarded as a valuable colour. Most often it is denoted as intrusive, cheap, and artificial (Kovačev, 1992). Violet is a mixture of red and blue. Therefore it integrates the tonic effect of blue and the stimulating effect of red (Trstenjak, 1987). Because of the contrary meanings implied in its components it can indicate either inner restlessness, caused by the contradictions, contained in it, or a harmonious synthesis of the polarities. It is often connected with intelligence, knowledge, sublimity, moderation and temperance, but also with sorrow, despair, and longing. Brown is a synthesis of all chromatic colours. It is the most frequent and realistic colour, for it can easily be found in nature. Its role in the traditional symbolism is not very important and it has few poor symbolic implications. Most often it is associated with mud, dirt, and excrements which represent the negative pole of corporeity. It is also the colour of two deadly sins: greediness, and idleness. In spite of that it can evoke positive feelings and associations. As the colour of rustic fixrniture it creates the impression of domesticity, friendliness and warmth. It is also the colour of earth and therefore it symbolizes pleasantness, safety, maternity, security, and return. The achromatic colours black and white coincide with the darkness and Ught and symbolize the eternal struggle between opposite, positive and negative forces. Light is the universal symbol of good and positive phenomena, while dark symbolizes their negative pole. The dichotomies of life and death, truth and lie, hope and dispair, good and evil, consciousness and the unconscious, maintain the dialectics, involved in nature, which determines the existance of all living beings, and is equiliberated in gray. The latter namely symbolizes the motionless and indiflerent neutrality, indecision and lack of energy, life, and joy. Applied research of colours A lot of attention has been payed to the expressive and fiinctional value of colours. Their expressive value was studied for psychodiagnostic purposes, while its fiinctional value was studied to stimulate the efficiency of workers in factories, bureaus, etc. Trstenjak (1987) states that the children, who often use warm colours, are much more sensitive and friendly to the others. They like to cooperate and their feelings depend on the feelings of their social surroundings. Children, that prefer to use cold colours, i. e. green, blue, or brown and black, are not so very expressive. They show a tendency to control their behaviour, are repressive, and do not manifest much spontaneousness. Sometimes they are even aggressive and do not feel satisfied in their surroundings. The use of colours in the intimate, domestic life has been payed a lot of attention in popular articles in magazines and in journals of decorative arts. Still, these problem 120 P^HOLOiKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOSY d«3,« has not been studied very often by psychologists. Even if it was studied by them, there were no attempts to find any possible relation between the use of colours in houses or appartments and personality. Colour choice was usually presented as the result of the prevalent taste of a certain society, culture, or period of time. There is no doubt that the influence of the factors mentioned above on colour preferences and their use in furnishing appartments is very important. Still, one would expect an important relation between the tendency to chose certain colours and personality characteristics. Personality and its relation to colour preferences According to Cattell (1950) personality is that, what enables the anticipation of a certains person's behaviour in a certain situation. For this reason a profound knov^dedge of the subject's personality might enable the prediction of his colour preferences and choices in fiirnishing the appartment. The present research was focused on the relation between personality and the use of colours in an imaginary appartment consisting of the elements listed on a sheet of paper. The aim of the study was to ascertain the significant correlations between Cattel's primary personality factors (i. e. Afifectothymia (A), General intelligence (B), Ego-strength (C), Dominance (E), Surgency (F), Superego-strength (G), Parmia (H), Premsia (1), Protension (L), Autia (M), Shrewdness (N), Guilt proneness (O), Radicalism (Ql), Self-sufficiency (Q2), Self-control (Q3), and Ergic tension (Q4)) and the use of 10 colours in fijrnishing the appartment. METHOD' Subjects The subjects were 57 students of psychology at the University of Ljubljana. They volunteered to participate in the study as a means of partialy fulfilling the obligations of their seminar. No information about the study was provided prior to the questionnaires session. Procedure ^ Two instruments were applied to the subjects: ^ 1. The Appartment colorization test, which was constructed for this experiment' 2. Cattell's 16 PF Questionnaire. j COLOUR«