100. štev.
V Ljubljani, v soboto 11. septembra 1880.
Letnik Vili.
Inseratl se »prei<majo in relja riaropca vrsta:
i kr., če se tiska Ikrat,
it .} im ii »i II i' * n
n u n u 3 i. Pri večkratnem tiskanji «e «ena primerno zmanjša.
H Ok o Ois
se ne vračajo, netrankovana pisma se ue «prejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (laminisrracijaj in ekscedicija na Dunajski cesti št. 16 v Medijatovi hiši, II. nadstropji.
Političen list za slovenski narod.
Po pošti	prejemar velja :
Za ceio ieto	, . 10 gi. — kr
tu poiieta	. . 5 ., —
sa četrt iet»	. . i „ 50 „
V administraciji velia:
Za ceio itto . . 8 gi. 40 kr «a poi ieta	4 20 „
za četrt ieta	2 „ 10 „
V Linbiiani n» (iom pošiljan velia 60 kr. več na ieto.
Vredništvo je Poljanski nasip št. 48.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soooto.
Avstrijski Poljaki.
S potovanjem cesarjevim v Galicijo prišla je zopet važnost poljskega živija za Avstrijo v razgovor. Le ena tretjina vseh Poljakov živi v Avstriji, vendar je Galicija zavetje in ognjišče poljskega gibanja, ker tu uživajo še največ svobode, pridobili so si v narodnih rečeh popolno samoupravo, in smejo res zadovoljni biti, če primerjajo svojo osodo z ono drugih Slovanov v Avstriji. Ustavoverci se bahajo, da se imajo Poljaki le njim za vse to zahvaliti. Poljaki pa dobro vedo, kako jih ustavoverci ljubijo, in kako bi jih raje danes, ko jutri po-nemčili. Da so ustavoverci dali Poljakom neke koncesije, k temu so biii prisiljeni, kajti čutili so se preslabe, premagati še poljsko opozicijo poleg češke in slovenske. Da bi se enega nasprotnika znebili, in spremenili si ga v zaveznika, edino iz tega oportunskega ozira dali so Poljakom nekako samoupravo. Zato je jako odveč, ako se zdaj s tem hvalijo , saj so dobili svojo plačo za to;, Poljaki jim niso več tako strogo oponirali, ter tako omogočili nem-školiberalno vladanje. Ustavoverci so pa imeli še drug uzrok, da so se laskali Poljakom; upali so namreč, da pride do vojske z Itusijo, in v tem slučaji so največ računali na Poljake, da bodo ti z vso močjo prijeli Ruse, če treba s črno vojsko. Hoteli so in še hočejo Poljake porabiti kot orodje zoper Rusijo, zavoljo tega jih pa vendar niso nikdar ljubili. Nemškolibe-ralci niso nikdar iz uma spustili, da so Poljaki tudi Slovani, in Slovana sovražiti, je
Nemcu že v krvi prirojeno. Zato so Prusi svoje Poljake na Poznanjskem, v Sleziji in v Prusiji neusmiljeno zatirali in ponemčevali. V Nemčiji ž veči Poljaki pravijo grozne reči o pritisku na Poljake od strani Nemcev, in oni bi »e raje združili z Rusijo, ko pod Prusijo ostali.
Avstrijski Poljaki pa ne trpe toliko nemškega pritiska, zato se med njimi še vedno taki nahajajo, ki svetujejo prijaznost z Nemci, pa oznanujejo vojsko iri maščevanje proti Rusiji. Vendar se je tudi v tem oziru že na bolje obrnilo. Vtčiua avstrijskih Poljakov je sprevidela, da jim nemškoliberalci niso odkritosrčni prijatelji, nasprotno, da jih ti sovražijo, in da hočejo Poljake potlačiti, kakor druge narode, samo ako se ugodna prilika pokaže. Nasprotno pa so videli v Čehih in Slovencih Bvoje poštene slovanske brate , v nemških federalistih pa sicer poštene možake , ki Poljakov ne zavidajo zavolj ujih avtonomije. Pridružili so se tedaj rajši tej pošteni stranki , ter podpirajo želje Cehov in Slovencev, vedoči, da je tudi njih ravnopravnost v nevarnosti, dokler ne dosežejo enakih pravic tudi drugi narodi. Od tega časa so popustili Poljaki svoj separatizem in začeli so se udeleževati slovanskih shodov, kjer so bili z navdušenjem sprejeti. Tako se v prejšnjih časih nikdar ni slišalo, da bi se bili poljski dijaki udeležili kakega shoda slovanskih študentov na Dunaji; v poslednjem času pa so to večkrat storili. Začeli so spoznavati, da smo Cehi, Slovenci, Hrvatje, Srbi, Slovaki, Bolgari in tudi — Rusi vendar le njih bratje, in da bodo vendar pri bratu prej
sočutja in pomoči našli, ko pri tujcih Poljaki imajo s tujci svoje žalostne skušnje : zaupali so v Francoze, ter mislili, da jim bodo ti pomagali ; pa prvi Napoleon je pač porabil poljsko hrabrost proti Rusiji, plačo je pa Poljakom dolžan ostal.
Tudi tretji Napoleon je Poljake tako za nos vodil. Poljaki so celo upali v sultana in mu vedno prostovoljce pošiljali, kedar se je vojskoval z Rusijo; pa sultan je pomoč rad vzel, za plačo se ni zmenil. Tako so tudi Nemci Poljake vedno na svojo stran vabili, v Prusiji pa so jih zatirali. V vseh revolucijah in prekucijah je tekla poljska kri, Poljaki so hiteli povsod na pomoč, kjer je šlo za svobodo, misleči, da bodo potem tudi drugi njim pomagali do svobode; pa vsakokrat soseivarali. Tudi Madjarom so šli ua pomoč 1- 1849, in sploh z Madjari vedno simpatizirali; to pa Madjarov ni oviralo, da so I. 1867 pri pogodbi z Avstrijo ua Poljake pozabili in jih izročili nemški hegomoniji, ki je bila vsled dualizma ustanovljeua v takrajlitavskih deželah. Po ta-k,h bridkih skušnjah so Poljaki nazadnje spoznali , vsaj nekteri iz njih , da s tujci ni nič, in da je najbolje , ako Poljaki pomoči iščejo pri svoji žlahti, to je pri sorodnih slovanskih plemenih.
Ruski-poljski prepir je velika nesreča za vse Slovane, in še le, kedar bo ta poravnan, napočili bodo boljši dnevi za Poljake, in bo slovanstvo močno stalo pred svetom.
Za Avstrijo pa so Poljaki važen element. Znali so pridobiti gospodstvo čez celo Galicijo
Aleksej Mihajlovič.
(1645- 1686.)
Spisal J. Steklasa.
Aleksej Mihajlovič je bil še le šestnajst let star, ko mu je oče Mihajlo Feodorovič umrl (12. junija 1. 1645.) Eden izmed bližnjih boja-rov. Nikita Ivanovič Romanov je razglasil prvi to vest ter prisegel šestnajstletnemu careviču vernost. Za njih so to storili vsi dvorjan', potem Moskva in vsa Rusija.
Novi car, Aleksej Mihajlov č, je bil jako dobroten in dobrodušen; ta je potreboval ravno tako kakor njegov oče moža , da mu pomaga vladati. Njegov odgojitelj je bil bojarin Boris Ivanovič Morozov, ki je preživel pri njem celih trinajst let. Mladi Aleksej je bil sjlno vdan svojemu odgojitelju ; tudi car Mihajlo je čislal Morozova ter mu je na smrtni postelji izročil svojega sina. Merozov je bil človek umen, okroteD, za ta čas dovoljno uaobražen; poznal je tudi dobro potrebe gosudarsrva, samo je bil preveč sebičen. Ko se je hotel Aleksej ženiti, zbrale so se po starem običaju v Moskvi vse krasotice bojarske in dvorjanske, iz kter.h si je cr po navadi izbral nevesto. Aleksej si je izvolil hčer Vseveložkega, neznatnega dvor-
janina ter jej je zapovedal živeti do svatbe v dvorcu skupaj s svojimi sestrami. Ali bojarine, ki so služile carevnam, so bile zavidue nevesti zato, ker car ni izbral ktero izmed njihovih hčera ter so jo ostropile. Caruseje javilo, daje njegova nevesta bolna in to na neizlečljivi bolezni. Vsevoložka je bila odstranjena in roditelji njeni so pali pri caru v nemilost, ker niso povedali nič poprej o tej bolezni svoje hčere. Posle tega se je oženil Aleksej M'hajlovič s hčerjo boja rina Miloslavskega, a Morozov pa ž njeno sestro. Med tem ko se je car zanimal za zabave, posebno z lovom na sokole, razdražili so njegovi poverniki, Morozov, Miloslavski in drugi s stiskanjem in velikimi davki prebivalce moskovsko, da se je na zadnje vzdignila buna Narod je hotel vse nepriljubljene činovnike po-ubijati. Tako so vjeli sodnika Plešcejeva ter ga precej ubili in kmalu za tem tudi tajnika Čistega ; potem so pa navalili v hiše bogatinov ter vse poplenili in pograbili. Drugi dan je bil v Moskvi hud ogenj, narod se je Se bolj razserdil ter zahteval samega Morozova iu Trahmotova. Poslednjega so morali narodu izročiti, Morozova pa so poslali v daljni samostan Bjelojezerski, od koder se je zopet v Moskvo povrnil, ko je buna prenehala ter
I kakor poprej mesto cara vladal. Le ta buna, ^podobna oni pred sto leti za mladosti Ivana Groznega) je osvetila cara, da se je treba bolj za red in dobro upravo v državi zanimati, nego za zabavami letati. 16. julija 1. 1648 se jc posvetoval car v zboru s patrijarhom, svečen-stvom, z bojari in drugimi činovnici o izda-vanju novih zakonov. Mi smo videli, da so bili zakoni izdani za časa oddelnih kneževin pod imenom „Ruska Pravda". Koso bile te oddelne kneževine odstranjene ter se je mesto njih Rusija zedinila pod vlast moskovskih velikih knezov, dal je Ivan III. sestaviti nov zakonik pod imenom „Sudebnik". Ali sčasoma se je pokazalo, da „Sudebnik" ne zadovoljuje za razne slučaje tožeb in prestopkov; zatorej je naložil Aleksej Mihajlovič zboru, da se sestavi bolj točen zakonik za vso državo, da se bode višjim in nižjim enako pravično sodilo- Sestavljanje tega zakonika pa je bilo izročeno boraroma knezu Nikiti Ivanoviču Odojcvskemu in knezu Semenu Vasiljeviču Prozorovskemu, pomejnemu knezu Volkonskemu iu dvema tajnikoma Le-ontjevu in Gribojedovu. Razun tega pa je bilo tudi naloženo, da se izberejo dobri in vredni možje izmed dvorjanov, kupcev in mestjanov, da bi se z vsemi temi izbranimi moglo urediti
iu odločujejo tako čez veliko število poslauctv državnega zbora. Kot zvesti katoličani so eminenten faktor konservativne stranke, in zabra-nili so že marsikak atentat liberalizma na katoliško cerkev. K avstrijski armadi dajejo Poljaki , kakor vsi Slovani, ker so zdravi in krepki močen kontigent, in čeravno v srcu gore le za svojo Poljsko, vendar se bijejo za pravičnega vladarja avstrijskega z vso hrabrostjo.
Poljsko ime se sveti v zgodovini po slavnih bojih, ki so jih bili poljski kralji z divjim Turkom; tako so tudi v tem oziru pravi Slovani , kajti Turek je skupni dušmanim vseh Slovanov.
Ustavovercem je bilo cesarjevo potovanje v Galicijo jako neljubo; oni bi najraje videli, da bi cesar samo ua Dunaji ostal, ali pa šel k večemu v Ischl ali pa na gorenje Štajersko, tako da bi vedno le na Nemce mislil in ua druge narode pozabil. S potovanjem v Dalmacijo pa se bo prepričal, da je večina njegovih podložnih slovanska, in to bo brez dvoma uplivalo tudi na ujegove bklepe in ua notranjo politiko. Strogo nemško-liberalna vlada je nemogoča postala, in to je velika tolažba, ki nam jo daje cesarjevo potovanje.
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 6. septembra.
Govori se, da postane moravski namestnik grof 11 i (S mu mi, mož zmernega mišljenja, ki je tudi v gosposki zbornici podpiral namere sedanje vlade.
Na Hi-vad^em hoče ban Pejačev:č preustrojiti notranjo upravo. Občinam Se bo odvzelo nekoliko preobilnega posla, sicer se bo pa kar mogoče decentraliziralo.
Vsa pozornost je še vedno obrnjena ua cesarjev« ie«t«vaiije po Galiciji, kjer se zdaj vršd veliki manevri. V Galiciji biva tudi minister Falkenhayn, v zadevah svojega posla.
„Politik" dokazuje, kako so Poljaki
ravno pod federalističnimi ministri največ koncesij dobili, namreč pod Belkredijem iu pod Hohenvvartom. Iz tega Poljaki lahko raz-
vi dijo, v kterem taboru so njih pravi prijatelji.
Minister za nauk in bogočastje je izdal ukaz, naj se več ozira jemlje na |»o«Iuk v veroziianstvii, in uaj se za veronauk več učnih ur določi, ko doslej.
V	Beli Vadi na Moravskem se je vstanovila slovanska viša gimnazija. Na nem ški gimnaziji v Trebiču pa se ustanovljajo slovanske paralelke. Tako bodo Cehi kmalo dosegli popolno ravnopravnost v šolah. Mi jih ne zavidamo, ampak se še veselimo tega uspeha in napredka, ki pride v korist celemu slovan-stvu; vendar se ue moremo dosti načuditi, da se skrbi samo za Cehe, na nas Slovence pa so tako čisto pozabili, kakor bi nas na svetu ne bilo. Od kodi toliko preziranje Slovencev, ko so veudar naše težnje ravno tako opravičene, in ko so naši poslanci miuisterstvo ravno tako podpirali, ko češki! Nam se zdi, da še zmirom premalo vpijemo.
Potrjuje se, da je grof Taaffe otfcrske državnike popolnoma pomiril glede njegove politike, zagotovivši jih, da spremembe v Cis-lajtaniji nikakor ue bodo uplivale na samostojnost ogerske države. Vsled tega je pa prenehalo nezaupanje ogerskih krogov do Taa-ffejeve politike, in ustavoverci so goljufani zopet za jedno upanje , ker so od Madjarov vedno pomoči potrebovali.
Vuauje države.
V	Limi se je sklenil po dolgi vojski mir med državami Kile in l*cru. Peruvanci morajo predati Kilencem nekaj vojnih ladij, ter se zavezati, da ne pomnožijo svojega vojnega brodovja ; razrušiti morajo trdnjavo Kalao in izročiti vse v njej postavljene topove Kilen cem; Peruvanci plačajo vse vojne stroške, Ki-lenci pa prevzemo nekaj državnega dolga pe ruvanskega.
Iz Irskega se še vedno poroča o ua-padih ua augleške posestuike. Angleži niso več življenja varni na Irskem ; kaj jim tedaj koristijo zmage v Aziji, če pa njih gospodstvo v Evropi ua trohljivih nogah stoji?
Evropska demonstracija z vojnimi ladijami se bo zdaj v kratkem izvršila ; francoske barke so žc na potu, in imajo ukaz, podvreči se vrhovnemu poveljstvu angleškega admirala Sey
mora, pa to le do prvega strela; ako bi prišlo do resnice, neha sodelovanje Francije. Čemu potem barke tje pošiljajo? — Tudi Rusi se bodo udeležili demonstracije. Odločena je za ta namen že ladija „Svetlana", ki ima 370 mož posadke, ter stoji pod poveljem velikega kneza Aleksija. Odšla je ta barka že v Dubrovnik.
Turek se menda vendar nekoliko boj', in je obljubil, da bo Osinj Črnogorcem v kratkem odstopil.
Znano je, da je bila v Kaliuii ua
\emšk(iii letos dodelana velikanska cerkev, imenovana „Kölner Dom.'1 Ker pa katolikom nečejo pustiti te čisti, praznovati ta dogodek v katoliškem duhu, polastili so se te stvari protestantje iu judje, ter hočejo napraviti neko posvetno slovesnost, češ, da je ta cerkev sad od truda nemškega duha in nemške iulture in nemškega edinstva itd. Katoliki tako na stran potisnjeni, ker se nečejo pajdašiti z judi, naroduoliberalnimi kričači in brezverci, oblajali bodo svečanost raje na tihem in za se, dobro vedoči, da so vendar le oui ustanovniki lepega poslopja.
Izvirni dopisi.
Izza l*«ljan uatl li»k«, 6. sept. O roparskem umoru pri Poljanah so časopisi prav slabo informirani. — Oni umor 6e ni godil pri Loki, ampak 'pol ure od Poljan na oui strani proti Javorjem v neki samotni bajti. Umorjena sta bila mož in žena, oba že pri-letua, žena je bila že čez 70 let stara, mož je bil mlajši. Imela sta strašne vdarce in rane na glavi. Umor se je godil v noči od 20. avg. ua 21. avg. S;ara žena je pri kmetiji, ktero je pa menda nekemu sorodniku že izročila, si pridobila več tisuč torintov,'kar je briču, kterega umora dolžijo, menda bilo prav dobro znano. Njegov sodeležuik je bil ueki sorodnik, umorjena sta imala uavaduo kaj vina pri hiši iu to tudi zdaj. Sodi se, da se je brič takoj po umoru v hiši še uapil, ker so ga zjutraj pijanega videli blizo onega kraja. To je gotovo znamenje, da mora takega dela biti sploh že vajen, zato se tudi sploh sodi , da je on morilec Kravsov. To in še več se govori o onem
žalostno sodstveno stanje v Rusiji. Tako se je tedaj sestavil snameniti zakonik „Soborno uloženije." Po tem zakoniku je bilo sojenje in prodavanje tobaka zabranjeno in kar ga je bilo v carskih prodajaluicah, tega so odnesli in sežgali. Angležkim trgovcem je bilo zabranjeno trgovati po Rusiji, samo v Arhangelsku jim je bila trgovina dovoljeua, kajti obdolžili so jih, da so oni krivi vseh nadlog in težav v Rusiji, ker so svojega kralja Karla I. usmrtili (1.1649.)
(O Kozacih Zaporožcih in o Bogdanu Ilmel-nickemu gl. „Slov. Narod" 1875, štev. 263 si. Patrijarh Nikon gl. ,.Slovenec" 1878, št. 124 si. Stenjska Razin gl. „Slov. Narod" 187G, štev. 1. si.)
Car Aleksej Mihajlovič je umrl 29. januarja I. 1G76, star še le 47 let. Od prve žene, Marije Iljinišne Miloslavske zapustil je on dva sina Feodora in Ivana, in pet hčera; od druge Nasale Ivirilovne Nariškine sina Petra (rojenega 30. maja 1. 1G72.) in dve hčeri. Za svojega naslednika je odločil car že 1. 1074 careviča Feodoru.
Carcvaiijc ¡'redorit Aleksejc-vlfca (1076—1682).
Novi car, gojenec Simeona Polockega je bil za tadanji čas prav dobro odgojen, ali bil
je še le 14 let star in prav slabega zdravja. Nastalo je tedaj vprašauje, kdo ima biti naj prvi svetovalec mladega cara; borba strank se je začela. Najverneji ljubimec cara Alekseja je bil Matjejev, ali on je bil najbližuji rodjak carske mačehe, carice Natalije Kirilovne iu njenega sina, careviča Petra ; vsled tega je bil Matjejev zaviden rodjakom prve žene cara Alekseja, Miloslavskim in prijateljem njihovim, zavoljo tega so Miloslavski in njihovi privrženci zdaj, ko je stopil na prestol sin Miloslavske, vpotrebili priliko, da bi odstranili Matjejeva. Obdolžili so ga, pregnali najpoprej v Kazan, a od tukaj v Pustozersk , odvzevši mu ves imetek in čaBt bojarstva. Zastonj je starček pisal caru iu drugim velmožam pisma, v kterih se opravičuje iu za milost prosi. Pri-spodablja svojo žalostno osodo z Belizarevo ter prosi Feodora, da uaj se spomni dobrote cara Tita. Toži se tudi, da so ga obsodili brez sodbe in brez dokazov proti tožnikom ter da ne more v Pustozersku s sinom za dve dengi (1 krajcer) kruha kupiti. Ali še le proti koncu carevanjem je bila njegova osoda malo zbolj-šaua: prestavili so ga iz Pustozerska v mesto Luh ter mu tudi vrnili eno imenje. Takrat so zapovedall tudi umirajočega Nikota prepeljati
iz Bjelojezera v voskresenski samostan; ali ou je zmrl na potu k Jaroslavu, kakor smo videli. Vendar se pa Miloslavskim ni posrečilo zavzeti omenjeno mesto pri caru Feodoru, nego Jozikov in Lihačev.
Za časa teh dvorskih sprememb nastavljala se je vojska z Dorošenkom, proti kteremu se je odpravil 1. 1G76 pod Čigirin knez Gregor Romodanovski in ataman Samojlovič. Doro-šenko je uvidil, da se ne more držati proti njima ter je zato predal Čigirin in položil atamaustvo. Ali s tem ni bila še ta stvar dokončana , kajti Turki niso hoteli pod nobeno ceno pustiti iz svojih rok Ukrajine. V avgustu 1. 1G77 je obleglo 40000 Turkov Čigirin; oblegani so se borili zdvojno, a med tem pa sta jim hitela na pomoč kuez Romodanovski iu ataman Samojlovič. Turki in Tatari jim niso mogli zabraniti prelaz čez Dnjeper, nego so morali stisneni od Rusov in obleganih pobegniti od Čigirina. V juliju sledečega leta je dvakrat veča turška vojska oblegr.la Čigirin ; zopet sta hitela na pomoč Romodanovski iu Samojlovič, ali nista mogla rešiti mesta. Ko-nečno je bilo sklenjeno 1. 1G81 s Turki iu Tatari dvajsetletno primirje, po kterem je Rusija Turkom odstopila zapadno Ukrajine»
napadu. Sta li vjeta ubijalca, bo preiskava pokazala.
Ljudi po samotah ta dogodek zeló straši. „Ako bi dali hudodelnikom po ječah mesto poštenega kosila nekoliko leskovine, bi bilo veliko bolje", tako modrujejo. Še ni preteklo dve leti, od kar je neki ječoljubec, ki je kazen dostai, iz Primorskega šel na Kranjsko in je v Gorenji vasi neki kozolec zažgal. Potem je šel sam v Loko se oglasit. Zločinstvo je storil na Kranjskem, misleč, da imajo jetniki na Kranjskem še boljšo postrežbo, ko na Primorskem. Bil je obsojen na 15 let. Ko kazen dostane , bo prej ko ce storil zopet kako zločinstvo, da ga nazaj v ječo vtaknejo. Kolikor boljšo postrežbo bodo taki lump¡e imeli, toliko več jih bo. To je gotovo. Vi bogatini, ki imate pri volitvah največ veljave, ste temu vzrok, a ravno vi boBte največ trpeli. To je nekaki posilni komunizem. Gorje nam, ako se razširi! —
Dne 10. avg. je tu blizo — že na primorski zemlji — strela ubila dva vprežena vola. Fautu, ki jih je poganjal, je strela čevelj pretrgala, a ga ni poškodovale, vola nista imela uikakih ran.
Dne 5. avg. sem prilično prišel v neko veliko vas ua Primorskem, kjer bo imeli ravno deželnega uamestnika Depretisa. Sprejeli so ga sicer kot cesarskega namestnika dosti častno, a nikakega navdušenja ni bilo videti, sem ter tje se je skozi okna kukalo. Gosp. Wiuklerja sprejemate, kakor se bere, vse drugače, pa to je tudi prav. Čast, komur čast, a pred vsem svoji k svojim!
H« ficskovicc nad lioko 5. sept. Najmilejši čas, kterega človek nikdar pozabiti ne more , od kterega najrajši govori, je čas mladosti, posebno leta dijaškega življenja. Zato
mu pa tuli sošolci veduo v predragem spominu ostanejo in ves srečen je, kader se snide z enim ali več izmed njih. Ta ljubezeu s smrtjo ue mine, ampak se pokaže v lepšem, blažjem svitu.
Tako smo sošolci duhovni r. Antonu Iii-haiju, ki je preminul prvi izmed nas 5. aprila t. 1., cinislili spominek.kterega je radoljiški po-dobar Vurnik prav lično in dostojno izdelal. Da bi se ljubega ranjcega še eukrat spominjali, podali smo se 1. sept. tje v prijazne Mavčiče k blagemu g. župniku, pri kterem je raujki
poslednje dni preživel, opravili smo za njim več sv. maš , bilje in eno slovesno sv. mašo. Ko bo se razlegali po cerkvi mogočni, pretreB ljivo koralni glasovi, ko se je nazadnje zapela premila Jenkova: , Blagor mu, ki se spočije"; in na grobu Itiharjeva „Jamica", potem „Nad zvezdami", takrat smo bili pač vsi srčno gi-njeui:
„Le križ nam sveti govori,
I)a vidimo v raji se nad zvezdami!"
Čast in hvala pred vsem gospodu župniku Preželjuu !
Za žalostjo pride veselje. In če se hočeš, dragi moj! zares prav od Brca veseliti v prijetni družbi, uikamor drugam ue pojdi, kakor v prekrasno gorenjsko okolico na bleško jezero,
saj:
„Dežela kranjska nima lepšega kraja, Ko jc z okolšno ta, podoba raja." Mikavna je že vožnja o najprijetnišem vremenu čez toliko opevani „Gaštaj" do Kranja in dalje polželezuici do Lesec. Kaj še le, kadar prideš „Tje na otok z valovami obdani, V današnjih dnevih božjo pot Marije." Zopet enkrat razlegali so se po bleškem jezeru, in potem v prostorih Petranovih do pozne ure sladki glasovi slovenskih napevov iz desetero mladih grl, od mogočne prisege: „Jaz sem Slovan" do mične narodne: „Tromlali, tromlali, Tam za goro Pa škerjančki pojo, Pa zaspat nc morjo," reči, da tujcem vsem dopadajo da jih posebno radi poslušajo. Dejal je neki Nemec: Vaše pesmi so krasne, vse nekako otožne! Mislil sem si: „So pač zdibljeji ubozega, zatiranega naroda, ki nima pod solucem druge pravice, kot davke plačevati in za domovino kri prelivati."
Ko smo drugi dan na otoku še počastili sv. Bogorodnico, je le prenaglo prišla ura ločitve, iu zopet smo se razkropili na vse strani; eden v šumni nemški Gradec, drugi v tihi sa mostan; eden na štajarsko mejo, drugi na Goriško: eden v selško dolino, drugi na uotranj sko Bistrico; eden na veselo dolenjsko stran med vinske gorice, drugi na kraško burjo; eden v prijazne Šmarije, drugi v lužno Istro.
Ko sem stopal počasi v svoje gore, bilo
Moram naši nape v i
mi je res težko pri srcu, mislil sem si: „ktera prilika bo zopet nas sošolce skupaj zbrala, da
poprejšnjo oblast Dorošenkovo , zdaj pa pravo pustinjo.
Posle č:girin3kih pohodov, ki se uiso srečno končali, začelo se je misliti na pre-j ustrojstvo vojske. Ža za carstvovanja Mihajla Feodoroviča so bili poklicani ptujci v rusko vojsko in ruski polki so bili naučeni na ptuje vaje; zdaj pa je nastopilo vprašanje, kako bi se moral neobhodno predrugačiti ves vojaški sostav. V početku I. 1G82 je naročil car Feodor Aleksejevič Vasilju Vasiljeviču Golicinu in drugim odličnim vojnikom, da o tej stvari razmišljajo ter novo osnovo izdelajo. Po mnenju le tih izbranih Be vojska ne bi smela kakor poprej deliti ua stotnije po sto mož, nego po CO a vsak polk bi imel šest takih stotnij; a mesto navadnega zapovednika stotnije naj se izbere ritmajstrom s poročnikom, ktera se ue bosta za čast prepirala. Pri tej priliki so izbrani izjavili; da Be mora na vsak načiu odstraniti mestničestvo (prepir za službe) ne samo pri vojakih, nego tudi v vseh drugih službah, da ima namreč vsak ostati neoporekijivo v oni službi, v ktero ga je car postavil. 12, januarja je bil sklican zbor od višjega svečenstva in članov veča. Na tem zboru se je prebralo mnenje
izbranih, in car je sam spregovoril, daje moral ¡sam vrag posejati med Ruse mestničestvo, oč
I kterega so trpela vsa podvzetja veliko škodo a vojnici v bitkah zgubo, iu da se je trudil že njegov ded, oče in on sam mnogo, da se odstrani ta prepir. Na zadnje vpraša car, če se ima pridržati mestničestvo, kakor je poprej bilo, ali pa odstraniti. Patrijarh Joahim je odgovoril, da je mestničestvo izvor vsakega zla, in zavoljo tega se on z vsim svojim svečen-stvom nemore dosta zahvaliti gosudarju za namero izkorenjenja tega zla. Zlaj zapove car prinesti razredne knjige, v ktere so se pisale prošnje in pritožbe činovnikov, te reče: „Da se popolnoma izkorenini in za večno pozabi mestničestvo, zapovem vse prošnje in zapiske o službah sežgati.1. In vsi pričujoči so odgovorili: ,,Da pogine v ognju to bogumrzko in bratomorno, ljubezni protivno mestničestvo in da se ne spominja nikdar več I" Knjige so se precej spalile. Posle tega je gosudar objavil, da bode dal sestaviti nekoliko rodoslovnih knjig, v ktere se bodo zapisovale rodovine po njihovi znamenitosti.	(Konec prih.)
bi vživali spomin nekdanjih srečnih dni?" Čutil sem, da se radostni, mladostni dnevi vedno bolj odmikajo od nas in življenje resnejše po-Btaja. Spoznam pa, da mi 1. in 2. dau septembra 1880 nikdar ne bo izginil iz spomina.
Zakličem izpod mogočnega Blegoša malo manj ko 3000' nad morjem visoko vsim sošolcem preljubim: „Zdravi! Da se zopet vidimo!"
L. Š.
S Hrvatskega 7. sept. (Glas iz ju-goslovanstva o „Narodu" in „Slovencu"). Kakor brat brata mrziti zna, ravna tako menda brez uzrokov napada večkrat „Narod" brata si „Slovenca". Posledice tega uesporazumljenja mogle bi za slovenski narod nekoristne biti. — Kako težavno je došavši v krog naših Jugoslovanov slišati razgovor o neprestanem napadanju na „Slovenca"! Na uprašanje „kak uzrok ima „Narod" „Slovenca" napadati, ko vendar čita-joč oba lista „Slovenec'' nobenega povoda ne da" — bode vsakemu Slovencu odgovor le težaven, posebno, ko se še doda: „saj poznamo „Slovenca" kot dober političen list, kteri svojo svetinjo junačko brani.
Moram, kar je neovrgljivo, izreči, da je „Slovenec" na svojem političnem polji zrel, in da tudi „Narod" se ne more uzporediti ž njim. Dolžnost „Naroda" bi pač bila „Slovenca" za-htevajočega narodne pravice, podpirati. Ni imel „Narod" pravo „Slovencu" nerod'jubnosti pred-bacivati. Če se nemškutarjem malo ostreje zobe pokaže, — kakor je „Slovenec" zmožnost uredovanja slovenskega jezika po osnovi viših slovenskih šol povdarjal, temu ne bi bil smel Narod" ugovarjati.
Žalostno je, da „Narod" misli, da ima „Slovenec" ie take uaročnike, kteri zgodovine in svojih pravic ne razumejo. Kako se je moglo tako mnenje roditi ? Saj nosi „Narod" naslov „Slovenski narod", dakle zagovornik ia branitelj občega slovenskega naroda, toraj gotovo tudi zagovornik uašega kmeta biti mora, Ko bi „Slovenec" le po kmetijah razširjen bil ali vsaj večidel, bi „Narod" „Slovencu" samo hvaležen biti moral, da mu vzbuj3 narodnost da se budi naše ljubljeno ljudstvo, svoje pravice braniti.
Po krivem napadel je,.Narod" tudi g. A., kar je sam povedal, da ni bilo pošteno. Ravno tako je napadal večkrat našo čast. duhovščino, ktera nam najbolj narodnost po deželi hrani in razvija. „Narod" naj ue bode nestrpljiv, če „Slovenec" po večjem kopitu mero vzame, kajti uam je le želeti, da se tem bolj razpro-stremo. Naj ne bode „Narod" vedno dražljiv, ampak v pomoč „Slovencu" kteri gotovo pazi, da ne da povoda neslogi, kar je iz njegovega pisanja znauo. Ogibajte se zmot in neprija-teljstva! Branite zajedno staro slovansko svetinjo, kajti s slogo rasto male stvari, iu nesloga vse pokvari.",
Z Dunaja, 9. sept. (Taaflejeva sistema in Madjari.) Dualizem je bil osnovan 1. 1867 ua podlagi hegemouije dveh narodov. Nemci in Madjari so se pogodili tako , da ta-kraj L;tave vladajo Nemci, onkroj pa Madjari. Ko je prišel tukaj Hohenwart na krmilo, bali so se Madjari, da se bo splošno rastenje in dviganje slovanskega elementa prijelo tudi ogerskih Slovanov, zato so napeli vse žile, da so Hohenwarta odstranili. Tudi sedaj bo postali Madjari nekako uemirni, ko so videli, da pod Taaffejem slovanski živelj vnovič ua dan stopa. Vendar so tudi Madjari začeli bolj trezno opazovati fuktične razmere, in ker vidijo, da se hegemonija ustavovercev v Cislajtaniji nikakor vzdržati ne da, ko bo videli moč združene garde Čehov, Poljakov, Slovencev, Dal-
matincev in Tirolcev, začeli bo misliti, če bi se ne dala samostojnost Ogerske ohraniti tudi potem, ako bi ustavoverci več do krmila ne prišli. Grof Taaffe je to omahovanje Madjarov porabil, ter jih je zagotovil, da se Ogerska od njega ničesar nema bati, da on niti ne misli na ogerske razmere, ker ima sam s svojimi deželami dosti opraviti. To smejo Madjari Taaffeju na besedo verjeti, kajti kdor vidi, koliko nasprotja ima Taaffe prestati, ne bo mu podtikal misli, da bi on hotel razmere na Ogerskem prekucniti. Istina je to, da kolikor tudi milujemo slovanske brate na Oger-Bkem, vendar smo za zdaj še dolgo preslabi, da bi jim hodili na pomoč, 6aj smo sami veseli, da se še na vrhu obdržimo. Nadalje niso niti Cehi, niti Poljaki nevarnost za Ogersko, Čehi se poganjajo v prvi vrsti za svoje zgodovinsko pravo, tedaj morajo dosledno Slovane prepustiti Madjarom, — se ve da slaba tolažba za Slovake; Poljaki pa se za Slovake nikdar brigali niso, pač pa so vedno zagovarjali ogersko državno pravo. Tedaj je polna resnica, da Taaffejeva sistema neposredno ne pomeni nobene nevarnosti za ogersko državo.
Če hočemo pa resnici čast dati, bomo vendar priznali, da bi stalno zadovoljenje cis-lajtanskih Slovanov ne ostalo brez vsega upliva na ogerske Slovane. Ako bodo Slovaki in Srbi na Ogerskem videli, da so drugi slovanski narodi v Avstriji, kc'tor Čehi, Slovenci in Poljaki zadovoljni, da uživajo politične pravice in narodno ravnopravnost, potem se bo tudi v njih zbujala vedno bolj gorka želja po enakih pridobitvah, in to bo provzročilo brez dvoma neko nezadovoljnost na Ogerskem. To mora tako ali tako enkrat priti, naj bo Madjarom všeč ali pa ne; in če bi prav zdaj svoj upliv porabili zoper Taaffejevo vlado, s tem vendar slovansko gibanje ne bo ustavljeno , ponovilo sa bo vedno in vedno, dokler svojega cilja ne doseže. Zato bi Madjari najbolj pametn o včinili, ko bi se sprijaznili z zahtevami sedanjega časa, ter izvedli v svoji državi popolno narodno ravnopravnost.
Taaffe tega od njih ne bo zahteval, pa zahteval bo to duh časa, zahtevalo bo to splošno* slovanstvo, ki raste in se krepi od dne do dne, in tudi ni navezano na Taaffeja milost, ker stoji trdneje ko ktera si bodi vlada.
Proti Taeffeju intrigirati nemajo Madjari nobenega povoda. Ako bi pa to prav storiti in ga vrgli, preverjeni morajo vendar biti, da za Taaffejem pride morda drug mož, ki bo slovanske interese še odločneje branil.
Domače novice.
V Ljubljani, 11. septembra.
(NaŠ deželni predsednik gosp. Winkler) je bil 7. t. m. v Planini, kjer so ga, kakor diugje, sijajno sprejeli in pozdravljali.
(„Slovenec' pred deželno sodnijo.) Znano je, da se je nemškutarsko društvo „Liederta-fel" te dni razpršilo. Pred svojim poginom je skušalo napraviti še kolikor mogoče vriša, in tako je njega predstojnik, tisti Wawreczka vse narodne liste zapored tožil. S „Slovencem" je v prvi inštanci zgubil in bil obsojen v Btroške; oglasil je pa precej pritožbo na deželno sodnijo in ta obravnava se je vršila včeraj. Sodniki so bili Ge r t s ch e r, Rechbach in Czu-ber. Wawreczko je zastopal dr. Suppan. Naš vrednik Iladerlap se je branil kakor lev, in spodbil srečno vse ugovore dr. Suppana, bil si je svest gotove zmage, kajti prvič je pove dal, da on ni dobil nobenega popravka v roke
vdrugič pa je kazal na sodnijsko obravnavo „liedertaflerjev" z „Novicami", kjer se je s pričami dokazalo, da so se „liedertatierji" na Šmarni gori res nespodobno obnašali. Dr. Suppan je našega vrednika pri obravnavi celo osobno žalil, na kar ga je ta energično zavrnil. Razsodba se je glasila tako, da je obsojen naš vrednik v globo 20 gld., v stroške in da mora Wawreczkov popravek priobčiti. Tako so zginiii „liedertatierji" s celim svetom v prepiru iz pozorišča.
(Surovost). V torek večer je v čitalnični restavraciji nek s tujega prileteli domači t:ček vpričo gostov ene mize „Slovenca" zadnjo številko javno s e ž g a 111 Mi imena tega „Lyncha", kteri ima „Slovencu" prej hvaležeu biti, ker je bil večkrat pohvalno omenjen v njem , ne maramo praviti, čeravno taka surovost zasluži, da bi ga javno pred svet postavili. „Narod" to „junaštvo" z nekako zadovoljnostjo pripoveduje, mi pa mu prav s srca častitamo zavoljo takih privržencev, ki svojo onemoglo jezo hlad 6 nad nedolžnim papirjem. Ilabeat eos! — Tudi v bralni sobi čitalnice se je dru,' nekdo znosil nad „Slovencem" s tem, da ga je strgal, čeravno je list lastnina čitalnice, toraj tu je blago! Lepe častitelje ima „Narod", kaj ne?
(Ljudske in srednje šole) se prično s 10. dnem tega meseca z navadnimi običaji pri vpisovanji.
(Za volitev na Goriškem,) ki imajo biti 27. t. m., sta zdaj že dva kandidata. V „Soči" je bilo prvo poročilo popolnoma za dr. Ton-klija, o drugem kandidatu ni bilo govorjenja. Zdaj se je pa v „Edinosti" oglasil tudi dr. Abram, toraj bo zopet boj, kakor pri zadnji volitvi v državni zbor. Čeravno sta oba kan didata narodna ; bi bilo vendar želeti, da bi se med sabo zmenila , da vsaj ta nesloga ne bo rodila zopet kakega domačega prepira. Mi se, kakor o zadnji volitvi, ne bomo mešali v agitacijo za tega ali onega nasproti drugemu, spregovorili bomo le, če bi se oglasil kak ne-naroden kandidat.
(Stanko Vrazova) svečanost se je lepo vršila ob ugodnem vremenu. Zbranih je bilo blizo 10.000 ljudi iz vseh slovenskih pokrajin, posebno veliko pa s Hrvatskega. Obširnejega poročila še pričakujemo.
(Večerna godba) bo jutri v nedeljo večer v spodnjih prostorih čitalnice ljubljanske, godla bo dobro znano družba gosp. Majerja. Začetek ob osmih, vstopnine ne bo plačati.
(Iz seje družbe kmetijske 5. t. m.) je došlo „Novicam" sledeče poročilo : Na znanje se je vzel dopis si. c. kr. deželne vlade, v kterem poroča, kaj je vsled predlogov družbe kmetijske ukazala c. kr. okrajnim glavarstvom v Čr-nomlji, Novomestu, Krškem iu v Postojni, da se odvrne nevarnost, s ktero preti trtna uš tudi vinogradom kranjskim. Pri tej priliki objavlja dr. Bleiweis poročilo gosp. Kuralta od 4. dne t. m. iz Kraja na Hrvatskem, ki se tako-le glasi: „Danes sva z vodjo Slapenske vinorejske šole gospod Dolencem, ki ga je deželni odbor kranjski po nasvetu vaše družbe kmetijske na Hrvatsko poslal, v okuženih vinogradih v Kraji. V pondeljek (G. dne t. m.) bode v Zagrebu velika seja pod predsedstvom preuzvišenega bana in vseh poslancev hrvatskega deželnega zbora pri tukajšnjem gospodarskem društvu, da se ukrene, kaj da se bode storilo z vinogradi, po phyllt xeri na Hrvatskem okuženimi. Pri tej seji bode tudi gosp. Dolenec pričujoč. V Bizelu na Štajarskem je v mnozih vinogradih phylloxera konstatirano." — Z zahvalo je bil sprejet ta
dopis gosp. Kuralta, kteremu gre hvala da je naša družba kmetijska prejela iz Istre in Hrvatskega prva gotova poročila o nesrečni phylloxeri in da je potem c. k. deželna vlada kranjska nemudoma na vse strani v akcijo stopila za obrambo silne nadloge, ktero na Štajarskem že imajo, pa, kakor v Istri niso zanjo vedeli, se je tudi mi Kranjci imamo bati. Gosp. Ogulin v Novomestu , ki je leta 1875. od 26. do 31. julija tudi v Klosterneuburgu študije delal o phylloxeri, tolaži sicer z dopisom od 30. dne u. m. našo družbo kmetijksko, da trtue uši še ni na Kranjskem, ali Bog vedi, je li to tudi gotovo, ker se ta škodljivka po tujih nakupljenih okuženih trtah po tatinsko prikrade v druge nograde — SI. ministerstvo kmetijstva je naročilo družbi, naj zopet za letošnje leto izdelati da statistiko pridelkov na Kranjskem, v ktero pa naj se privzame tudi prerajt doneska pašuikov in pa poročilo o živinskih sejmih na Kranjskem Odbornik gosp. Robič je zopet prevzel to težavno delo, za ktero potrebuje radovoljne podpore od kmetijskih podružnic, od županov in pa po-samesmh izvedenih gospodarjev. Centralni odbor je zafo sklenil, razposlati prošnjo do navedenih mož, naj g. Robiča blagovolijo podpirati o tej zadevi, da bode popis pridelkov resničen, kakor ga si. ministerstvo kmetijstva želi.	(Konec prih.)
Razne reči.
— Dober jedec. Neki Nemec je prišel do avstrijske meje na češkem, in tam so ga prašali, če ima kaj pri sebi, od česar se col-nina zahteva. Privlekel je iz torbe zavoj klobas; bilo jih je pa 3 in pol kile, tedaj okoli šest funtov. Stražnik mu pove, koliko bo moral colnine plačati od njih. Možu je bilo pa to preveč; zato se je vsedel, in vse klobase na enem mestu pojedel I Colnine prost je šel potem čez mejo.
1
Petelinov Janez.
Povestica iz ne še preteklih časov.
Ta v „Slovencu" priobčena povest iz domačega življenja je zdaj prišla na svitlo v posebni 160 strani debeli knjižici in se dobiva pri Jak. Alešovcu v Ljubljani (ključarske ul.ee št. 3) mehko vezana po 40 kr., po pošti 5 kr. več. Kdor jih pa naroči najmanj 5, ne plača nič poštnine.
Razen te knjige se pri Jak. Alešovcu dobiva, dokler je še kaj iztisov :
ljubljanske slike Podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom. » Mehko vezane po 60, trdo vezane po 70 kr.
I Nemški nc znajo. Burka v I enem dejanji. Mehko vezana 30 kr.
Ure
za stolpe i n g r a d o v e
izdelujem že od leta 1842 po najnovejših iznajdbah, ue vlite, ampak z roko izdelane, proti polni garanciji in po najnižih cenah.
Janez M. Pogačnik.
(18)	Podnart, Kropa, Gorenjsko.
Popravljam tudi siiare isrc na stol-pih, jemljem plačo tudi v obrokih, in d cenik pošiljam vsakemu brezplačno. K
Iidajatelj »n odgovorni urednik Filip Iladerlap.
J. lllaznikOTi nasledniki v Ljubljani.