Vzajemnost vzgoje in zdravstva. Fr. Gabršek. (Dalje in konec.) Kakor je vzgojitelju neobhodno potrebno, da ne vzgojuje vseh otrok po jednem kopitu, isto tako ne sme zdravnik vseh bolnikov na jeden in isti način zdraviti. Ko bi to bilo, potem ne bi bilo zdravnikov, zadostovalo bi navodilo, kakeršna se nahajajo po knjigah. Mehanično se ne da tii ni v tem ni v onem obziru nieesar doseči, in vsak tak poskus se ponesreči na induvidualni posebnosti in na posebnih okolnostih, v katerih živi in je živel bolnik. Vprašanje nastane, kako poizvedeti te okolnosti. Bolnik sam najčešče nj v stanu, natanko razodeti svojega notranjega stanja, kajti često je človek sam o sebi najmanje poučen. Tedaj se zateče zdravnik k bolnikovim bližnjim, naj mu objasnijo stanje bolnikovo. Vnanjosti je v takih slučajih lehko priobčiti, ne tako duševnih okolnosti; te pozna natanko le vzgojitelj, bodi si roditelji ali učitelj, kateri je že dalje časa občeval z bolnikom v njega normalnem stanji z določeno namero, izpoznati v svrho moraliČne in intelektuelne vzgoje vse potančne pojave človeške duše. Še le na podlogi teh podatkov bode mogel zdravnik zapisati primerna zdravila. Iz tega sledi, da se vzgojitelj in zdravnik vzajemno podpirata in dopolnujeta, da sta torej oba najvažnejša izboljševalca človeškega življenja. Sličnost vzgojnega in zdravniškega delovanja kaže se tudi v tem, da se nobenemu izmed nju še ni posrečilo iznajti zanesljivo in jedino pravo sredstvo proti razniin nedostatkom človeškega življenja. Pravega sredstva za razne duševne popačenosti še nimamo in če tudi se je na polji pouka že marsikaka dobra metoda iznajdla, vender je odvisno pravo prilagodjenje še vedno od vzmožnosti pojedinib vzgojiteljev. Razmerje, v katerem je misleč razum k občutkom in k čuteči čudi, kaže se tudi glede vnanjih delov našega telesa k notranjim, najpleinenitejšim organom. V zdravljenji vnanjih udov telesa se je že mnogo napredovalo; glede nekaterih notranjih bolezni pa se pogreša mnogo napredka. V vzgoji sinatramo za najvažnejši smoter harmonično izobražbo sil in vzmožnosti gojenca. Brez tega postane otrok jednostransko razvit in nerabljiv za r??ne zahteve živIjenja. Zato pa. služi ves pouk in vsa vzgoja temu vrhovnemu smotru. Tako usovršenje se ne doseže y nekaj letih, temu treba dolgotrajnega vplivanja na človeka. A le na podlogi te svrhe moremo si misliti človeka popolnega in nezavisnega od vnanjib okolnosti. Vpliv takega vzgojnega delovanja ne učinkuje za trenotek, marveč za vse življenje, kajti osposobiti ima gojenca, da postane zdaj koristen ud človeške družbe, katera zahteva celih, harmonično razvitih ljudf. — Isto tako deluje zdravnik. Tudi on ne sme negovati neka- terih organov na škodo drugih, kajti s tem bi položil že s početka kal novim boleznim. Tudi on mora gledati, kako popolnem ozdravi in izboljša človeka, kako zatre kal vsem bodočim boleznim; vsako polovičarstvo se pozneje hudo mašcuje. Vsakako mora natanko preiskati, koliko in česa še manjka glede smotra pametne telesne vzgoje in kaj je mogoče še doseči. V tem se oba zlagata, vzgojitelj in zdravnik, da smatrata za sredstvo svojega delovanja protiučinek in podporo. Zdravnik ima skrbeti za zdravo telo, potem bode zdrav tudi duh, kajti _v zdravem telesu biva zdrava duša". A vzgojitelj in učitelj je oni činitelj, ki v pi*vi vrsti podpira delovanje zdravnikovo. Od izobražbe duha in srca zavisi izboljšanje zdravjeslovja. ,,Ko se bode med ljudstvom ukoreninila osnova splošne omike, še le tedaj bode ljudstvo razumelo ona vprašnja, katera zdaj še maloniarno prezira ali se jim celo upira. Ko bode ljudstvo doseglo to omiko, tedaj se ne bode ni& več pripetilo, da bi se v deželi (kranjski) s 353 slepci niti popolno ne oddalo šest ustanov vkljub javnemu razglasu; tudi se ne bodo v početku prikrivale epidemije, ki pozneje decimujejo cele družine, iz strahu pred naredbami, katere bi izdalo oblastvo; tedaj tudi bolnik ne bode zavračal zdravnikove pomoči, niti se ne bode raje zaupal nevednemu mazaču zanašajočemu se na lehkovernost ljudstva, nego olikanemu in strokovnjaško izobraženemu zdravniku. Ko bode ljudstvo razumevalo vrednost zdravja, vrednost higijeničnih in sanitarnih naprav, potem sicer ne bodo izginile epidemije, ta velika in stalna nadloga dežele, a ne boclo se tako zelo razširile, kot do zdaj". (Dr. Fr. Keesbacher v nKrain und seine offentliche Gesundheit. Laibach, 1883.) Človek ni mehanizem, temveč organizem in sicer vsak z druga&nim individualnim vsprejemanjem mikov; ako torej dva delata taisto, zategadelj ni še isto; to je že zdavna priznana resnica. V tej zahtevi je izraženo najpoglavitnejše pravilo vsega vzgojnega in zdravniškega delovanja, in vzgojitelj mora pri uporabljevanji plačila in kazni uvaževati vedno mišljenje gojenčevo, a ne vnanjih prikazni dejanja. A v mnogih slučajih se more taisto jako težko izpoznati, in pvava vzgoja bode le tedaj plodonosna ia v resnici izboljševalna, ako se vrši na podlogi določenih zakonov in vnanjih prikazni dejanja z vednim obzirom na mišljenje, na notranja svojstva človeška. Ko bi se ravnokar napominana zahteva ne uvaževala, morala bi vzgoja imeti ravno naopačne posledke: kdor še ni postal pokvarjen, moral bi se pokvariti že z ravnanjem pokvarjencem primernim, ker bi morda le njegova vnanjščina kazala takovega človeka. Človek res da vidi le to, kar se mu pred oei predstavlja, vender pa marsikdo dospe s potančnim premišljevanjem in z raznoterimi izkušnjami življenja do tja, da more presojevati človeka tudi po njega notranjosti. Ako torej pri izreki sodov uvažujemo obe slučajnosti, sodili bodemo ljudi pravično. Nevarnost krivične sodbe odvrnili bodemo od subjektivnega postopanja, in naše ravnanje označilo se bode za objektivno, kar popolnem prija modri vzgoji. Primerjamo li v tera pogledu zdravilstvo z vzgojnim postopanjem, najdemo, da tudi zdravnik ne more že naprej določiti učinka kakega zdravila. Dolžnost mu je torej, da kolikor možno natančno opazuje individualnosti in da si pridobi temu potrebno razvidnost in spretnost. Pri telesnem in duševnem razvoji človeškem sta dva činitelja merodajna, prvotna nadarjenost in vplivi od zunaj prihajajoči. Že vzgojitelj more na oba več ali manj vplivati. Isto tako mora zdravnik pri opazovanji zgoraj glede individualnosti izrečenih zahtev uvaževati prvotno čud in vnanji svet, kako ste namreč te dve svojstvi vplivali na bolnika. Vprašanje le nastane, katere vnanje okolnosti so ravnodušne in katere obzira vredne. Pri vzgoji zavisi odgovor obče od tega, moremo li lehko ali vsaj s precejšnjo gotovostjo dokazati, da so iste z obzirom na dosego našega nravno - verskega ideala ravnodušne ali pa obtežujoče. Pri tej določitvi se nam je zopet ozirati na mnoge daljnje okolnosti kot na narodnost, na deželo in na podnebje, na temperament, na starost in na spol. Med okolnosti v ožjein smislu pa moremo šteti tolikere, da jih morejo določiti le najboljši strokovnjaki. Na narodnostne, krajevne in podnebne, na starostne in spelne razločke se mora vsakako tudi zdravnik ozirati, samo da je za njega merodajno le zdravje, in ohranitev zdravja, ne pa kakor pri vzgoji nravno - verski ideal. V obče je torej naloga vzgoje, da izobražuje sile in vzmožnosti gojenčeve, če prav se ta harmonija ne pojavlja v vsakera človeku popolnoma. Često se prigodi, da zavije otrok, pravilno in harmonično vzgojen, ipak le na stranska pota, da tedaj njegovo poznejše življenje ne odgovarja prejšnjemu razvijanju njegove duše. Temu tudi ne more biti drugače, ker ničesar pod solncem ni popolnega in brez pogreškov. Duh človeški je tako raznoličen, da se mu pač ne more vtisniti pečat občnosti; človek je sicer vstvarjen po podobi božji, a njegovi nagibi k slabemu ali dobremu so prepuščeni njegovi prosti volji, katero mu je Stvarnik podaril v znak njegovega vzvišenega stališča nad drugimi stvarmi. To prosto voljo porabljajoč more postati v resnici ali dober ali slab, v slavo ali sramoto sebi in svojemu rodu. Kakor nravstveno veličino negovati mu je tudi svoje telesno zdravje, kajti le dotle bode mogel težiti po nravstvenih in umstvenih pridobitvah, dokler mu bode telo sposobno za takovo teženje. In tako se bode vzgoja z napredujočim časom bližala svoji popolnosti, dokler bode namreč tudi zdravjeslovje omogočevalo to dosego.