e la sua montagna. Med drugimi je na tem simpoziju sodeloval tudi Valentino Simonitti s temo »Slovenci doline reke Torre. Preteklost in sedanjost skupnosti, ki umira.« Tudi sicer so se nastopajoči s svojimi prispevki lotevali v glavnem zgodovine Beneške Slovenije. Ome- nil bi še simpozij v Attimisu iz leta 1982 in s temo: Attimis in njegovo ozemlje v znamenju zgodovine. Omenjam ga pa zaradi tega, ker bo v Attimisu simpozij tudi letos, vendar s po- globljenim interesom za zgodovinska dogaja- nja. Sodelovati je vsekakor treba, ker »Centro di studi Neviani« sooblikuje zgodovinopisje slovenskega naroda. Vinko ŠRIBAR G. G. Corbanese: II Friuli, Trieste e 1'Istria nel periodo veneziano (Grande atlante storico, cronologico comparato). Udine 1987. Med recenzijami, ki sem jih pripravil za 38. številko Arh. vest., je bila prva knjiga istega avtorja, tudi pod enakim naslovom, vendar za čas do vključno zgodnjega srednjega veka. Temu delu smo posvetili zelo veliko pozorno- sti, ker je to bilo prvič, da so v kakšni italijan- ski zgodovini posvetili toliko pozornosti Alp- skim Slovanom. Prva knjiga je izredno po- membna tudi za nas, slovenske arheologe. Druga knjiga nadaljuje oris zgodovine Furla- nije, Trsta in Istre v visokem in poznem sred- njem veku in vse do nove dobe. Za arheologe naj bi te vrstice veljale predvsem kot opozori- lo, da je izšel tudi drugi zvezek historičnega atlasa tistega prostora, ki je bil za nas vedno zelo pomemben. Kot arheolog se ne čutim pristojen, da bi recenziral historični tekst in pa kartografsko obravnavo obdobja po letu 1000, vendar me ta tekst navdušuje, ker nam daje možnost pregleda nad zgodovino poznega srednjega veka istih ljudstev, ki smo jih obrav- navali v obdobju zgodnjega srednjega veka. Zdi se mi, da tudi ta, drugi zvezek Corbanese- jevega atlanta, zasluži vso pozornost iz meto- doloških razlogov. Zdi se mi, da bi več Corba- nesejevih kartogafsko-metodoloških prijemov v tem zvezku arheologi lahko s pridom upora- bili tudi za demonstracijo in študij v arheolo- ških obdobjih. Avtorju je videti, da je šolan za velikega sistematika, ki zna zelo veliko pojmov spremeniti v kartografski jezik. De- jansko je ?nal skoraj vse pojme spremeniti v karte razširjenosti. Na ta način je čitanje njegovih besedil spremenjeno v vizualno do- življanje kartografskih pregledov. Corbanese to počne tudi z vsemi drugimi pojmi, ki jih je lahko urediti po določenih kazalih, kot, npr., kronološki, abecedni itd. Tako se je obsežno zgodovinsko besedilo o Severovzhodni Italiji, Istri in Julijskih Alpah spremenilo v »atlant« doslej najbrž neznane kakovosti. Menim, da si ne moremo dovoliti, da te knjige ne bi spozna- li. Corbanese je prinesel v zgodovinoslovje prijeme, mimo katerih pisanje študij o zgodo- vinskih in arheoloških obdobjih ne bo več moglo. Vinko ŠRIBAR G. C. Susini: Epigrafia romana. Guide alio studio della civilta romana dir. da S. Calde- rone e S. D'Elia ,X, 1, Jouvence 1982. 228 str., 64 tabel. Susinijeva Rimska epigrafika ni nov poskus klasičnih uvodov v vedo, kakršnih imamo kar nekaj zelo dobrih, od R. Cagnata (Cours d' epigraphie latine, Paris 1914 ), I. Calabi Li- mentani (Epigrafia latina, Milano: izhaja do- ' polnjeno v novih izdajah) in E. Meyerja (Ein- fiihrung in die lateinische Epigraphik, Darm- stadt 1973), ampak je vodič, ki želi opozoriti na nove in doslej manj opažene oz. zanemar- jene vidike študija epigrafike in prispevati k bolj stimulativnemu čitanju rimskih napisov. Študij rimskih napisov je namreč ključnega pomena za vsakega, ki se ukvarja z antično zgodovino; avtor v kratkem uvodu citira be- sede Artura Solarija, učitelja, ki ga je visoko cenil: »Če hočete resno študirati antično zgo- dovino, se naučite razumeti napise; študirajte epigrafiko ali pa pojdite sadit zelje!« Knjiga je smiselno razčlenjena na tri dele: 1. Rimski napisi, 2. Epigrafika: sporočilo in zgodovina, in 3. Kako se znajti v stroki in kako raziskovati; vsak od teh delov pa na vrsto poglavij, ki jim vedno sledijo dragoceni biblio- grafski napotki. V prvem poglavju prvega dela (Epigrafika) opredeli pomen rimske epigrafike v antiki in danes od kurzivnih napisov na zidovih, namenjenih kratkotrajni uporabi, pa napisov na predmetih za domačo rabo, na keramiki, steklenih in bronastih predmetih, nakitu etc. (t. i. instrumentum domesticum), ki so s trgovino prepotovali dolge razdalje, do monumentalnih počastilnih, sakralnih in na- grobnih spomenikov, ki so želeli sporočilo ovekovečiti »za večno« (titulis manebis in ae- vo, na spomenikih boš ostal za večno). Opo- zarja na širši kontekst, v katerem je treba gledati napis: bazo oz. zgradbo, ki ji napis pripada; samo besedilo napisa; pisavo, v ka- teri je napisano; širše okolje, ki mu je bil napis namenjen. Za določene vede so napisi edini vir, oz. eden od glavnih virov: za študij abeced, paleografijo, v veliki meri za onomastiko in prozopografijo. V naslednjih poglavjih se do- tika najrazličnejših vidikov epigrafske temati- ke. Rimski napisi dokumentirajo rimsko civi- lizacijo predvsem v luči posameznikov in nji- hovih družin; v nasprotju z grškimi napisi, ki jih sestavljajo navadno zelo majhne črke, so