Fran Albrecht: Iz ^Političnih sonetov*
Ona, uboga Marija, pa koprni iz zemlje v nebo. Vraga, čuden je nas rod!» Zamahnil je na široko in zavil iz hiše. Odnesli so ga dolgi, zibajoči se koraki. Prevelika senca se je lomila in plezala po hišah.
»**                  A                  *.**
¦V*                  f                  •*•
Govore zemljani te ceste, da se vsako noč od dvanajste do ene ustavi čas, ko vstajajo mrliči izpod težkih, nagrobnih skal ter se vračajo v svoje domove, da preživelim svojcem razodenejo njihovo prihodnjost v sanjah.
Resno obličje farne cerkve je v tej beli mesečni tišini naznanilo dvanajsto dolgim vrstam sklenjenih hišic, med katerimi diha vsaka posebej svoje življenje, gospodujoča nad gospodarskimi poslopji in širnimi njivami. Tako stoje tam, kakor nosne matere, kraj ceste, lahno naslonjene druga na drugo. , V kamenitih telesih pa spe in bede njihovi otroci. Nad Azo je razpet baldahin pokoja; Matija strmi v strop nad seboj in roke se mu krčijo v pesti. Zverižena telesa Hostarjevih se pote oxl jeze, zobje škrtajo, roke otepajo krog sebe. Teta Zeba premišlja" kakor bi ji ne bilo več dano zaspati pred, smrtjoi Mariiajpa je pravkar planila vsa omotena iz strašnih sanj.     (Dalje prihodnjič.)
Fmn Albrecht /1 z ^Političnih sonetov^
Čas, ki nas je pehnila vanj usoda, je krut trinog: ljubezen seje redko, zastruplja duše s svojo slino jedko in ga zatre, kdor ni mu zvest oproda.
Življenje naših dni — to je zabloda, brezupna borba le z lažjo in spletko. Svoboden duh zaprt je v tesno kletko in temu pravijo pri nas — svoboda.
Vsi pojmi zdaj pri nas stoje na glavi: laž je resnica, glupost učenost. Poštenje mož in čast — kakšna norost!
Vlačugi se pri nas devica pravi... To pa najglobja naša je modrost: kdor s stranko noče, je proti državi.
Z>0