Pobožnosti,

premišljevanja in ura molitve

za častilce presvetega Rešnjega Telesa,
posebno pa še za ude te bratovščine.

Spisal v Francoskim 0. J. K. Boone, iz reda Jezusovega.

Poslovenil

Janez Bonae,

duhoven ljubljanske škofije.

Z dovoljenjem visokočastitlj. ljubljanskega škofij s tva.

Tretjega natisa.

_- -

V Ljubljani, 1883.

Prodaja založnik Henrik.Ničman.

45169

»Pridite, molimo, in padimo na tla, in jokajmo pred
Gospodom, ki nas je vstvaril".

Ps. 94, 6.

»Gospod! ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer pre¬
biva tvoje veličastvo".

Ps. 25, 8.

vse,

j amen bratovščine vednega češčenja presvetega
•Rešnjega Telesa je: počastiti Jezusa Kristusa
jjL v presvetem Zakramentu, kolikorkoli je mo¬
goče. Zaradi tega se je zbralo v te bukve
kar je s to neskončno skrivnostjo v zvezi.

Pred vsem drugim se razlaga, kakor pogla¬
vitna resnica, prava resnična pričujočnost Jezusa
Kristusa v presvetem Zakramentu.

V poglavji, kjer se razlaga bratovščina
vednega češčenja  in lepšanja revnih cerkva,
se najde vse, kar se more v tej reči želeti. Od
pogostega svetega obhajila, ki je posebno natančna
reč, se kolikor je mogoče dobro razlaga. Češčenje
presladkega Jezusovega serca je s češčenjem pre¬
svetega rešnjega Telesa v tesni zvezi, ker ima po¬
sebni namen, da bi se Jezus Kristus v presvetem
Zakramentu častil in ljubil, in da bi se popravila
nečast, katera se mu stori v tem presvetem Zakra¬
mentu. Popisuje se tedaj tukaj, kako se je začelo,
kako naj se opravlja, kaj dobrega nam prinese in
njegov posebni namen, in sicer po spisih častite
Marjete Marije Alakok.

Kar se piše od dobička, kateri od tod izvira,
da se delavnost in molitev v življenji sklepa, je
pripravno in ima namen spodbudovati in serčnost
dajati posebno ženskemu spolu bratovščine, in vsem,

1 *

4

kateri kaj zanjo store, kakor tudi sploli vsakemu,
kdor se je kaj druzega dobrega storiti namenil.

Vse verne, posebno pa ude bratovščine pri-
serčno prosimo, naj bero, ne le enkrat, ampak po
večkrat, kolikor jim čas pripusti, naj bero in pre¬
mišljujejo posebno kar je pisanega od daritve svete
maše, od svetega obhajila, od pogostega pristopanja
k mizi Gospodovi, od duhovnega obhajila, od obi¬
skovanja presvetega Rešnjega Telesa,' od češčenja
presladkega serca Jezusovega, in od spovedi iz
pobožnosti opravljene. To je pripomoček, kateri
nam naj obilniši sad rodi.

Gospoda pa prosimo, naj blagoslovi namen,
katerega smo pri pisanji teh bukev imeli. On naj
od dneva do dneva bolj množi število udov bra¬
tovščine. On naj jih vnema z gorečnostjo, naj jim
daje serčnost, in naj jih podpira, da bodo vedno več
storili za povikšanje češčenja presv, Eešnjega Telesa!

Temu kratkemu, pa izverstnemu predgovoru
učenega pisatelja druzega ne pristavimo, kakor serčno
željo, da bi te bukvice tudi v naši mili domovini
obilno dušnega sadu obrodile. Sveta vera nas uči,
da imamo v Zakramentu presv. Rešnjega Telesa neu¬
sahljivi studenec vseh milosti, in Bog daj, da bi te
bukvice mnogo in mnogo vernih naučile, kako naj
jih iz njega zajemajo v svoje in svojega bližnjega
zveličanje. Naj rosa njegovega blagoslova daje obilno
rast sveti veri, in naj bi bile tudi te bukvice majhen
pripomoček k njenemu razširjanju!


5

Pfl&lJ®,


Prot®. pesmih®® prt®uij<&<ltt@st

v Zakramentu presvetega Rešnjega Telesa.

jočnost Jezusa Kristusa v Zakra-
tu presvetega Rešnjega Telesa,

je nezapopadljiva skrivnost svete
vere, in se opira na naj terdniša spri-
čevanja. In res, imela je že podobe v
stari zavezi, in preroki so jo že napo¬
vedovali. Jezus Kristus jo je obljubil,
ko je učil; on je to obljubo tudi spolnil
in sicer tisti večer pred svojim terplje-
njem. Aposteljni so jo po vsem svetu
oznanovali. Vsa cerkev jo je s častjo
in spoštovanjem sprejela in jo izročevala
od stoletja do stoletja po svojih učenikih,

„To je moje Telo; to je moja Kri“.

(Mat. 26.)

6

po svojih zborih, po svojih šegah in
cerkvenih vajah. Ta resnica se je po-
terdila z brezštevilnimi čudeži; celo kri¬
voverci so ji dajali spričevanje; in zadnjic
ji daje tudi obnašanje in obrekovanje
sovražnikov svete vere novo moc, da
tedaj od nobene strani podpore ne po¬
trebuje.

I. Podobe presvetega Rešnjega Telesa v
stari zavezi.

1. Precej pri zibeli izvoljenega bož¬
jega ljudstva vidimo Melkizedeka, ki je
bil duhoven Naj vik,šega, in sicer oblečen
z imenitnišim duhovstvom, kakor je bilo
po levitovskih postavah. Mesija, ki je
bil Izraelu obljubljen, je imel biti „po
Melkizedekovem redu“, kakor piše David
(ps. 109, 4.). Kaj je tedaj Melkizedek
daroval namesto pomembnih žival? Da¬
roval je kruh in vino, podobi „kruha,
ki je iz nebes prišel, in vina, ki device
rodi“, kakor piše prerok Caharija. (9, 17.)

2. Pozneje je dobilo izvoljeno ljud¬
stvo božje sveto zapoved velikonočnega
praznika. Jagnje brez madeža se je

7

moglo darovati, pa ne le darovati, tudi
vse snesti v vsaki družini, da so se ga
vsi udeležili. Ko so ga jedli, so mogli
biti vsi popotno napravljeni. — Ni bilo
zadosti, da se je Jezus Kristus na križi
daroval, treba je tudi, da ga verni pre¬
jemajo, da ga imajo za popotnico na poti
proti nebesom, obljubljeni deželi. Veli¬
konočno jagnje je bilo ena naj imenit-
niših podob častite skrivnosti presvetega
Rešnjega Telesa, posebno zato, ker je
bilo tudi Judom skrivnost in daritev:
skrivnost, ker so ga s svetimi šegami
jedli, daritev, ker so ga Bogu darovali.

3. V puščavi je ljudstvo jedlo mano,
ki je z neba padala, katera je bila kakor
iz naj boljši moke in je imela, in sicer
brez vse priprave, naj prijetnišo slast;
ohranila je človeka zdravega, in ogenj
in slabo vreme je ni nič spremenilo.
Zveličar sam nas uči, da je bila mana
podoba tega presvetega Zakramenta; da
jim „ni Mojzes dajal kruha iz nehes,
ampak da je On kruh življenja 11 , kakor
piše sv. Janez. (6, 48.)

4. Gospod, je bil v stari zavezi
zapovedal: naj se pokladajo hlebi na

8

mizo v svetem šotoru, da naj bodo vedno
tam in se naj nikdar ne pogrešajo. Ti
pokladni hlebi so bili sveti in posvečeni;
ko so jih z mize vzeli in z drugimi na¬
mestili, ni bilo nobenemu Judu pripu-
ščeno jih jesti, ampak le takim, kateri
so bili čisti in posvečeni, posebno du¬
hovnom, ki so imeli do tega posebno
pravico. Vidi se na tanko, da so bili
podoba presvetega Rešnjega Telesa.

5. Drevo življenja, ki je v raji
rastlo ravno tako:

„Ni ga drevesa v božjem raji, go¬
vori sveti Duh, da bi mu bilo enake
lepote; njegovo perje je lepo in njegov
sad je obilen in daje živež vsem ljudem. 44
(Dan. 4. pogl.) — „Premagavcu bom dal
jesti od drevesa življenja, katero je v
raji mojega Boga 44 , piše sveti Janez.
(Skr. raz. 2. pogl.)

6. Tista reka, ki je tekla iz kraja
veselja, da je raj močila, je tudi podoba
tega presvetega Zakramenta. Jezus je
govoril od te vode s Samarijanko. ,,Ako
je kdo žejin, naj pride k meni in naj
pije 44 , pravi On na drugim kraji. (Jan.

7. pogl.)

9

7. Zadnjič je v stari zavezi tudi
skrinja zaveze podoba presvetega Rešnjega
Telesa. Izraelci niso imeli nič svetejšega
in nič častitljivšega, kakor je bila ta
skrinja. Bila je Izraelu v čast in v
blagor; bila je veden strah njegovim
sovražnikom. Ko se je ona bližala, so
videli razsipati se zidovje terdnega mesta
Jerihunta. Reke so ustavile svoj dereči
tek, trume sovražnikov so zbežale. Kadar
je bila ona zraven, se je ponovila opla-
šena serčnost, in ona je storila vojske
Gospodove nezmagljive, kakor nam spri-
čujejo bukve Jozuetove. (2. pogl.)

II. Prerokbe od resnične pričujočnosti Je¬
zusove v presvetem Rešnjem Telesn.

Kraljevi prerok David govori od
presvetega Zakramenta, ko piše: „Mizo
si napravil, o Gospod, pred mojim oblič¬
jem, njim nasproti, ki me nadlegvajo;
o moj Bog, moj kelih, ki ima moč vpi-
janiti, kako veličasten je! 44  (22. Ps.) —
„Jedli bodo ubogi in bodo nasiten!, in
hvalili bodo Gospoda, ki ga iščejo; njih
serca bodo živela vekomaj 44 .

10

„Vse, kar je storil Gospod, razo¬
deva njegova čast in oznannje njegovo
veličastvo; ali spomin svojih čudežev je
naredil milostljivi in usmiljeni Gospod,
dal je jesti njim, ki se ga boje“. (110.
Ps.) — Ta prečudna jed je angeljski
kruh, to je kri nove zaveze; zatorej pri¬
stavi prerok: ,,Vekomaj se ho spolnil
svoje zaveze 11 . — Prerok Caharij a vpraša:
,,Kaj dobrega in imenitnega ima Gospod
dati svojemu ljudstvu, če ne žita, ki da
moč izvoljenih, in vina, ki device rodi?“
in s tem prav očitno naznani Zakrament
presvetega Rešnjega Telesa. (Cah. 9, 17.)
— Ravno tako očitno se naznanuje da¬
ritev svete maše pri preroku Malahiji
(1, 2.), ki piše: „Od solnčnega vzhoda
do zahoda je veliko moje ime med na¬
rodi, povsod se mi daruje, daruje se
mojemu imenu čista daritev“.

III. Jezus obljubi svojim učencem in vernim,
da jim bo svoje telo in svojo kri užiti dal.

(Jan. 6. pogl.)

,,Ljudstvo je šlo za Jezusom zavolj
čudnega pomnoženja kruha, s katerim
je bilo nasiteno. Jezus jim reče: „Ne

11

iščite kruha, ki je minljiv, ampak kruh,
katerega vam bom jaz dal za večno
življenje. Pravite, da je Mojzes dajal
vašim očetom kruha iz nebes. — Resnično,
resnično vam povem! Mojzes vam ni
dajal kruha iz nebes, ampak moj Oče
vam da pravi kruh iz nebes. Jaz sem
kruh življenja, ki svetu življenje daje!
kdor k meni pride, ne bo lačen“. Judje
so tedaj nad tem godernjali, ker je
rekel: ,,Jaz sem živi kruh, kateri sem
iz nebes prišel“. Jezus jim odgovori:
,,Nikar ne godernjajte med seboj; nihče
ne more k meni priti, ako ga ne vleče
Oče, kateri me je poslal“. Potem po-
terdi, kar je ravno rekel: ,,Resnično,
resnično vam povem, kdor v mene ve¬
ruje, ima večno življenje. Vaši očetje
so jedli mano v puščavi in so umerli, ali
glej, ta je kruh, kateri iz nebes pride,
da kdor od njega je, ne umerje. Jaz
sem živi kruh, ki sem iz nebes prišel,
da dam svetu življenje. Ako kdo je od
tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh,
katerega bom jaz dal, je moje meso za
življenje sveta.

Jezus je bolj in bolj razločno go-

12

voril. Judje so jemali njegove besede
v preveč počutnem pomenu, tedaj so se
prepirali med seboj, rekoč: ,,Kako nam
more ta dati jesti svoje meso?“ Na to
jim Zveličar sveta se z večo močjo kakor
popred poterdi, kar jim je bil pred rekel
in z bolj poterdljivimi besedami in s
prisego pravi: ,,Resnično, resnično vam
povem, ako ne bote jedli mesa Sinu
človekovega, in ne pili njegove kervi,
ne bote imeli življenja v sebi. Kdor
je moje meso in pije mojo kri, ima večno
življenje, in jaz ga bom obudil poslednji
dan. Zakaj moje meso je res jed, in
moja kri je res pijača. Kdor je moje
meso in pije mojo kri, ostane v meni
in jaz v njem. Kakor je mene poslal
živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta,
tako bo tudi tisti, kateri mene je, živel
zavoljo mene. Ta je kruli, kateri je iz
nebes prišel; ne kakor so jedli vaši
očetje mano, in so umerli. Kdor je ta
kruh, bo živel vekomaj “.

Več njegovih učencev, kateri so ga
poslušali in so besede Jezusove navadno,
v natornem in pravem pomenu, pa preveč
čutno jemali, je reklo: „To govorjenje

13

je terdo in kdo ga more poslušati ?“
Kdo si more misliti, da bi človek dal
svoje meso jesti in svojo kri piti? Jezus
pa, ker je vedel, da njegovi učenci čez
to godernjajo, jih je hotel rešiti zmote,
v kateri so bili, ker so si namreč mislili,
da jim hoče svoje meso dati, kakor se
daje drugo meso na mizo, in jim reče:
„To vas pohujša? Ali mar mislite, da
vam ne morem dati svojega mesa jesti
in svoje kervi piti, ko sem še med vami?
Kaj tedaj, kadar hote videli Sinu člove¬
kovega gor iti, kjer je popred bil?“
Kako hote potem verovali, da vam za-
more dati svoje častitljivo, neumerjoče,
na desnico božjo povzdignjeno meso jesti?
Jezus Kristus tedaj svojih poprejšnjih
besed nikakor nazaj ne jemlje, ampak
še bolj jih poterdi in jim pusti njih pravi
pomen, le toliko razjasni svojim učencem,
da ne bodo jedli njegovega mesa in pili
njegove kervi, kakor se sicer zauživajo
jedi, katere se na mizo prinesejo, in
kakor pijače, katere se nam dajo. Za¬
torej pravi: „Duli je, kateri oživlja“,
in ki daje spoznanje teh resnic. „So pa
eni med vami, kateri nimajo tega Duha,

14

— kateri ne verujejo, zavolj tega sem
vam rekel, da nihče ne more k meni
priti, ako mu ni dano od mojega Očeta.
Nato je več učencev Jezusa zapustilo,
ker so njegov nauk v natornem pomenu
in preveč telesno in čutno vzeli. Jezus
pa svojih besed nič ne spremeni in jim
nič ne pristavi, ampak pravi dvanajsterim
aposteljnom: „Hočete tudi vi preč iti?“
Simon Peter mu je tedaj odgovoril: „Gro-
spod! k komu pojdem? Besede večnega
življenja imaš: in mi smo verovali in
spoznali, da si ti Kristus, Sin Božji“.
Ali more hiti kaj bolj očitnišega? Vse
je tako razločno, da ni mogoče dvomiti,
kaj je pravi pomen besed Jezusovih.

IV. Jezus obljubo spolni.

(Jan. 13. pogl.)

„Pred velikonočnim praznikom, ko
je Jezus vedel, da je prišla njegova ura,
da hi šel s tega sveta k Očetu, ker je
ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je
do konca ljubil". — „Ko so bili pove¬
čerjali, je vzel Jezus, vedoč, da mu je
Oče vse v roke dal, in da je od Boga
prišel, in da k Bogu gre, vstane od ve-

15

čerje in dene s sebe svoje oblačilo, in
vzame pert, ter se opaše. Potlej vlije
vode v medenico, in začne umivati učencem
noge, in brisati s pertom, s katerim je
bil opasan. — Potem, ko jim je bil noge
umil, se je zopet k mizi usedel 11 .

„In ko je bila ura prišla, pravi
sveti Lukež, je k jedi šel, in dvanajsteri
aposteljni z njim. In jim je rekel: Iz
serca sem želel to velikonočno jagnje
jesti z vami, preden terpim“.

Čemu to serčno hrepenenje? Gotovo
je moglo biti pri tem kaj velicega in
zares božjega. — „Tedaj, ko so večer¬
jali, je vzel kruh, ter je zahvalil in
zlomil in jim dal, rekoč: Vzemite in
jejte, to je moje telo. — Potem je vzel
kelih (v katerem je bilo vino), je zahvalil
Boga (in ko je ponudil svojim učencem
kelih, potem ko ga je bil blagoslovil),
jim ga da, rekoč: ,,Pite vsi iz njega:
zakaj to je moja kri, kri nove zaveze,
katero Bog z vami sklene, da vas ude¬
leži svoje milosti in svoje pravice, po
zasluženji te kervi, katera bo za vas in
za njih veliko prelita v odpuščenje gre-
hov“. (Mat. 26. pogl.)

16

S katerimi bolj jasnimi in bolj raz¬
ločnimi besedami je hotel Jezus govo¬
riti, kakor so te, ko nam je hotel svoje
pravo in resnično Telo zapustiti, in
kakor jih beremo v svetem evangeliji?

Večna hvala ti bodi torej, ljubi
Jezus! da si postavil Zakrament pre¬
svetega Rešnjega Telesa.

Mi te hočemo ljubiti in častiti
in slaviti; tudi hočemo ljubezen do
tebe, tvojo čast in slavo razširjati
povsod, kolikorkoli bo v naši moči!
Amen.

Imenitnost češčenja presv. Rešnjega Telesa;
svetniki, kateri so Zakrament presvetega
Rešnjega Telesa sosebno častili.

Ceščenje presvetega Rešnjega Te¬
lesa se res sme imenovati češčenje, ker
v njem se časti naš Bog, naš Zveličar,
veliki Srednik človeškega rodu, veliki

17

duhoven svete cerkve, On, ki je sam
daritev, studenec duhovske oblasti in
hrana vernih.

Sv. Frančišk Salezi imenuje presv.
Rešnje Telo „solnce vseh duhovnih vaj,
naj imenitniši del kerščanske vere, duša
vse pobožnosti, nezapopadljiva skrivnost,
ki obseže vse globočine božje ljubezni,
v kateri se Bog resnično z nami združi,
in nam veličastno deli svoje milosti in
gnade“.

Ni mogoče vseh svetnikov našteti,
kateri so posebno pobožnost do presve¬
tega Zakramenta imeli. Le nekoliko bolj
znanih bomo imenovali in kaj malega iz
njih življenja opomnili:

Sv. Janez Krizostom je prečudno lepo
pisal od tega presvetega Zakramenta.

Sveti Tomaž Akvinski je zložil mo¬
litve v posebno češčenje presvetega Reš-
njega Telesa, ki dihajo angeljsko po¬
božnost in kažejo globoko učenost.

Sveti Norbert je zadušil krivo vero,
katero je oznanoval sovražnik tega pre¬
svetega Zakramenta Tanlielin, po čigar
izgledu so se pozneje drugi krivoverci
ravnali.

Vedno češč.

2

18

Sveti Ignaci Lojolski si je živo in
z vspehom prizadeval za pogostno obi¬
skovanje presvetega Rešnjega Telesa, za
lepšanje cerkva in za razširjanje molitev
skoz 40 ur.

Sveti Frančišk Ksaveri, apostelj In¬
dije in Japonije, je bil po noči rad pred
presvetim Rešnjim Telesom, in tukaj je
iskal počitka za trud dneva.

Sveti Frančišk Borgija je imel po¬
sebno gnado, da je nekako čutil, na
katerem kraji se presveto Rešnje Telo
hrani; v svojih molitvah se je obračal
proti naj bližnji cerkvi, kjer je vedel
Jezusa, zapopadek svoje ljubezni in svo¬
jega češčenja.

Sveti Karol Boromej se ni bal za
svoje življenje in je nosil ob kugi zadnjo
popotnico, presveto Rešnje Telo, k bol¬
nikom. Pred presvetim Rešnjim Telesom
je tudi milost božjo sprosil svojemu ver¬
nemu ljudstvu.

Svetega Alojzija pobožnost do pre¬
svetega Rešnjega Telesa je znana po
vsem svetu.

Sveti Stanislav Kostka je bil tako
srečen, da so mu dvakrat angelji pre-

19

sveto Rešnje Telo prinesli, da ga je
prejel.

Sveti Lavrenci Justinijan, Beneški
patrijarh, se je med sveto mašo večkrat
jokal, in je bil včasih med tem svetim
opravilom zamaknjen.

Sveti Filip Neri je bil tako vnet
ljubezni do tega presvetega Zakramenta,
da je, kadar je v kako cerkev prišel,
le malo časa smel tam klečati, ter je
hitel zopet iz cerkve, da se je odtegnil
očem ljudi, ker če je delj časa bil pred
presvetim Rešnjim Telesom, je bil precej
zamaknjen.

Sveti Vincenci je šel pri svojih mno¬
gih opravilih in skerbeli za zveličanje
duš vselej, kakor nekdaj Mojzes, v tem¬
pelj božji, da se je z Bogom posve¬
toval.

Svetega Alfonza Ligvorija bukve za
obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa
so vsaki pobožni duši znane, in jih šteje
v svoj naj ljubši zaklad.

Sveta Klara je vzela presveto Rešnje
Telo v roke in je tako šla branit svoj
samostan in svoje sestre, pred napadom
divjih trum.

2 *

20

Življenje svete Kolete, ki je red
svete Klare vnovič oživila, je polno
čudnih znamenj češčenja presvetega Reš-
njega Telesa. Bere se, da je pri sveti
maši med povzdigovanjem navadno jo¬
kala, in da je vidila Jezusa v telesni
podobi.

Sveta Katarina Sienska ni ves postni
čas in do Jezusovega vnebohoda druzega
užila, kakor sveto obhajilo. Vender je
bilo njeno telo, čeravno brez navadne
hrane, polno moči in serčnosti za dobra
dela.

Sveta Katarina Genovanskaje grozno
veliko tiste dni terpela, kadar ni šla k
svetemu Obhajilu, in v gorečnosti svoje
ljubezni je rekla: „0 moj Jezus! ako
bi bila tudi že mertva, bi zopet oživela,
da bi tebe prejela 14 .

Sveta Katarina Bolonjska je imela
tako goreče hrepenenje po svetem Ob¬
hajilu, da je niso mogle nikdar tudi naj
hujši skušnjave in naj grozovitniši na¬
padi peklenskega sovražnika pripraviti,
da bi ne bila pristopila k mizi Gospodovi.
Imela je hude skušnjave zoper ta presveti
Zakrament, pa Jezus se je usmilil svoje

21

zveste služabnice: očitno ji je pokazal
svojo resnično pričujoenost v presvetem
Rešnjem Telesu.

Sveta Elizabeta, Portugalska kra¬
ljica, ni le prav pogostoma in z vso po¬
božnostjo k mizi Gospodovi pristopala in
zraven solze točila, ampak je tudi z ime¬
nitnimi gospemi, ki so bile krog nje,
vsak dan kaj storila za lepšanje altarjev.

Sveta Julijana Retinska je bila iz¬
voljena od Gospoda, da je praznik pre¬
svetega Rešnjega Telesa vpeljala.

Sveta Marija Magdalena Pačiška je
nalašč šla v tak samostan, kjer je smela
vsak dan k svetemu Obhajilu.

Kaj hočemo še le od svete Terezije
reči? Njena pobožnost pri svetem Ob¬
hajilu je bila tako velika, da bi si bil
kdo mislil, da vidi Jezusa v vsi svitlobi
njegovega veličastva. Njeni prečudni iz¬
reki ob taeih priložnostih so sploh znani.
Priporočala je večkrat svojim sestram,
naj dobro obračajo čas, dokler so podobe
presvetega Zakramenta še v njih, in naj
se pogovarjajo z Jezusom. Ona sama
je te srečne trenutke za naj dražji vsega
svojega življenja imela. Pri zidanji mno-

22

gih samostanov je bila njena perva skerb,
da je bilo v njih presveto Rešnje Telo.
„Ne spomnim se, je rekla, da bi me bil
kdaj strah pred terpljenjem zaderževal
kake nove ustanovitve se lotiti, akoravno
sem se poti hala, posebno kadar so imele
dolge biti. Ali vender komaj sem začela
in že nisem za vse težave nič marala, ko
sem se Tistega spomnila, za čegar čast
sem delala, in sem mislila na češčenje,
katero mu bodo dajale njegove neveste
v svojih samostanih, in na srečo, da hodo
tam imele Zakrament presvetega Rešnjega
Telesa; posebno velika tolažba življenja
je to zame, kadar vidim, da se kaka
nova cerkev zida, sosebno če pomislim
število tistih, katere so krivoverci po-
derli. Ko hi bilo treba naj veči terp-
ljenje prestati, da bi se le ena zopet
sezidala, mislim, da bi se ne bilo tega
ustrašiti, ker s tem bi se storil kerščanski
veri drag in velik dobiček. Veliko duš,
dobro vem, pozabi, da Jezus Kristus,
pravi Bog in človek, na več krajih na
naših altarjih prebiva, ali ravno tako res
je, da ta resnična pričujočnost našega
Boga med nami, bi imela biti naj veča

23

tolažba naših sere na tem svetu. Kar
mene zadene, sem vedno skusila in ob¬
čutila posebno sladkost, kadar se je imel
nov samostan sezidati.“

Od spoštovanja presv. Rešuj ega
Telesa in božjih hiš.

Skerb, katero je imelo izvoljeno
božje ljudstvo za skrinjo zaveze, zasluži,
da jo sterme premišljujemo; spoštovanje,
ki so ga do nje imeli, čast, katero so
ji skazovali in pobožna čutila, katera so
jih zanjo vnemale, se nam morajo čudna
zdeti. Izraelci so se vergli pred njo na
svoje obličje na zemljo, ne za nekoliko
časa, le za kake trenutke, ampak po
cele ure, in ne le priprosto, slabo ljud¬
stvo je to storilo, ampak tudi pervaki
in kralji.

Če so imeli toliko skerb za to skrinjo
zaveze, in so jo tolikanj častili, koliko
skerb in koliko češčenje moramo mi imeti

24

do Zakramenta presvetega Rešnjega Te¬
lesa! Skrinja zaveze, in vse, kar je
imela stara Mojzesova postava imenit¬
nega, je bilo le senca in podoba; kar
imamo mi, On, ki prebiva v naših svetih
cerkvah, je resnica.

Ko je bil Salomon veličastni tempelj,
katerega je bil Gospodu v čast sezidal,
dokončal, se je vstopil pred ljudstvo, da
bi se skrinja zaveze vanj prenesla; pra¬
znoval je z veliko slovesnostjo posveče¬
vanje veličastnega tempeljna, katerega
je bil ravnokar dozidal in zaklalo se je
veliko daritev. Bog je poterdil njegovo
ravnanje, in razpel se je po tempeljnu
oblak, ki ni dal ljudstvu dalje v njem
ostati in Salomon je rekel z začudenjem:
„Ali je verjeti, da Bog resnično prebiva
na zemlji? Ako te namreč nebo in nebesa
nebes ne morejo obseči, koliko manj ta
hiša, ki sem jo sčzidal?“ (3. bilk. Kralj. 8.)

Kolika imenitnost, kolika čast je
za nas, da hoče Bog nebes in zemlje
med nami prebivati! Kolik dobiček je
za nas, da hodi po naših potih, da pride
v naša stanovanja, da prebiva v naših
cerkvah, kamor tako lahko gremo ? Kak-

25

šno mora biti serce, da bi se ne vnelo
in ne uplamenilo, da veličastni Bog tako
ljubeznjivo z nami ravna? Ali kakšno
mora biti pa tudi naše spoštovanje, kakšna
naša ponižnost pred presvetim Rešnjim
Telesom! „Kadar si pred altarjem, kjer
Jezus Kristus prebiva, pravi sveti Janez
Krizostom, ne misli več, da si med ljudmi;
ali ne vidiš, da so trume angeljev in
arliangeljev krog tebe, ki trepetajo pred
mogočnim Gospodom nebes in zemlje ?“
Zatorej pravi ta učenik dalje, ,,kadar si
v cerkvi, bodi tih v sv. strahu in če-
ščenji. Premisli, kako pazljivega in spo¬
dobnega zaderžanja so dvorniki (strež¬
niki) pred kraljem, in uči se iz tega,
kako spoštljivo se moraš pred Bogom
zaderžati“.

Naše cerkve so zidanja Bogu v čast
postavljena, kamor se zbiramo ga moliti
in mu svoje želje naznanovati; imenu¬
jemo jih hiše božje, njegovo stanovanje,
njegovo svetišče, njegov šotor, nebeška
vrata. Svete so zavolj posvečenja, kate¬
rega so prejele; svete so tudi zaradi
svojega namena: verni se namreč v njih
zbirajo, da združijo svojo molitev in svoje

26

češčenje v slavo Najvikšega. Svete so
zadnjic zaradi tega, kar je v njih: dobi
se v njih blagoslovljena voda, kerstni
kamen, svete kosti in drugi dragi ostanki
svetnikov; kriz, ki nas opominja velike
skrivnosti našega odrešenja; spovednica,
kjer se nam opravičenje deli; prižnica,
iz katere se nam božja beseda oznanuje;
zadnjič kraj, ki ga svetišče imenujemo;
tam sv. služabniki božji, ki Gospodu čast
prepevajo, posvečujejo in vernim svete
skrivnosti delijo; tam je miza, kjer se
redimo s presvetim Telesom Jezusovim;
tam altar, odločen za opravljanje svetih
skrivnost; tam tabernakelj, kjer resnično
kraljuje pravi živi Bog pod zagrinjalom
svetih podob, ravno tako kakor kraljuje
v nebesih, obdan od angeljskili trum, ki
mu vneto za čast svojega neskončnega
Gospoda, v ponižnosti čast prepevajo.
Naše cerkve so sveti kraji, kamor bi se
tudi Mojzes, kakor je bil Bogu dopadljiv,
le s svetim strahom bližati upal.

Živo presunjeni od božje pričujoč-
nosti in v svetem strahu se moramo torej
bližati tem svetim krajem, z živo vero,
v duhu zbrani, spodobno in spoštljivo

2.7

po besedah svetega pisma: „Trepetajte
pred mojim svetiščem!“ (2. Mojz. 26.)

Kar nam je pa posebno zapomniti, je,
da naša pobožnost in naše češčenje ne
sme biti le vnanje, ampak pred vsem
drugim naj bo notranje in serčno.

Kratek pregled začetka družbe
presvetega Rešuj ega Telesa,

molitev 40 ur, vednega češčenja, in bra¬
tovščine vednega češčenja presvetega Reš-
njega Telesa.

1. Od kar je bil praznik presve¬
tega Rešnjega Telesa postavljen, se je
vidilo, kako je gorečnost vernih rastla,
posebno ker so vidili prizadevanje kri¬
vovercev , zatreti vero v resnično pri-
čujočnost Jezusovo v presvetem Zakra¬
mentu. Začele so se bratovščine pod
imenom presvetega Zakramenta, ali pre¬
svetega Rešnjega Telesa, katerih namen
je bil vedno bolj in bolj častiti presveto

28

Rešuje Telo. Naj perva teh bratovščin
je bila vpeljana v Litihu s škofovim do¬
voljenjem in sicer v cerkvi sv. Martina,
kjer se je bil praznik presvetega Reš-
njega Telesa naj pred začel praznovati.
Ustanovljena je bila že pred letom 1539.,
ker v tem letu so papež Pavel III. v
Rimu napravili veliko bratovščino pod
tem imenom, s katero se je leta 1575.
Litiška, ki je bila že pred vpeljana,
sklenila.

2. Po vodilih, katera je imela
rimska velika bratovščina pod vodstvom
00. Dominikanov, so se začele naprav¬
ljati mnoge druge, s privoljenjem rim¬
skega papeža; toda vender niso bile še
nikakor ne za vedno češčenje, ki se je
začelo še le z molitvami 40 ur, in ta
bratovščina je bila le pervi začetek k
temu.

3. Molitve 40 ur imajo svoje ime
od tod, ker se v treh, po nekaterih ško¬
fijah v štirih dneh presveto Rešuje Telo
40 ur izpostavlja, da ga hodijo verni
molit in častit vsak po svoji pobožnosti
in potrebi. Bere se, da se je ta pobož¬
nost začela v Mačerati pri Ankoni na

29

Laškem kmalo potem, ko se je bila Je¬
zusova  družba ustanovila, kjer so se te
molitve najpred vpeljale. Sveti Ignaci,
začetnik tega reda, je povsod, kjer je
bil njegov red ustanovljen, tudi te mo¬
litve napravljal in je od papeža sprosil
popolnoma odpustke za tiste, ki se jih
udeležijo, kar se je potem vsem cerkvam,
kjer so jih imeli, dovolilo.

(Tudi v Ljubljanski škofiji so na več
krajih te molitve za odpustke in sicer: v Lju¬
bljani, v Kranji, v Loki, v Kropi, v Radoljici,
v Teržiči, v Kamniku, v Novem mestu, na
Kerškem, v Lašičah, v Šent-Rupertu in na
Logu pri Materi Božji v Ipavi, povsod tiste
dni pred pepelnično sredo.)

Papež Benedikt XIV. pa pišejo, da
je pričel te molitve kapucin O. Jožef
Milanski v spomin tistih 40 ur, ko je
Jezus v grobu ležal, in pristavijo, da
so papež Pij IV. leta 1560. to pobožnost
poterdili pod imenom: Molitve v spo¬
min Jezusove smer  ti,  in so dodelili
odpustke bratom in sestram, kateri so
v spomin 40 dni, katere se je Jezus v
puščavi postil, njegov izgled s pokoro
posnemali in molitve opravljali, katere
so se tirjale.

30

4. Molitve 40 ur so bile spervega
vpeljane, da bi se nerodnosti pustnih dni
zaderževale; začele so se zadnjo predpepel-
nično nedeljo in končale so se pustni torek
popoldne. (Pri nas je še zdaj ta navada.)

5. Papež Klemen VIII. so dali tej
od papeža Pija IV. ustanovljeni pobož¬
nosti novo imenitnost, s tem, da so se
te molitve v Rimu neprenehoma oprav¬
ljale, in sicer tako, da so se po cerkvah
verstile, in tako se je lahko noč in dan
molilo pred izpostavljenim presvetim Reš-
njim Telesom. Namen papežev pri tej
vpeljavi je bil, sprositi od Boga milost,
da bi nehale šibe, s katerimi je francosko
deželo tepel, kjer so Kalvinove zmote
sveto vero pačile in verne zapeljevale.
Znano je, kaj so vse pomagači in varhi
tega krivoverca zoper presveto Rešnje
Telo govorili in delali; zatorej je bila
dolžnost svetega Očeta zopet oživljati
vero še zvestih kristjanov in hraniti, da
niso te nevarne in velike zmote dalje
motile in zapeljevale čede Gospodove.
Bila jim je tudi serčna tolažba, da se je
mnogo sosesk v njih očetovsko naročje
zopet nazaj vernilo.

31

6. Začelo se je tedaj vedno če-
ščenje presvetega Rešnjega Telesa, in
francoska kraljica Ana, princesinja Avstri-
janska in mati Ludovika XIV., mu je bila
v posebno vnemo in podporo: Več ime¬
nitnih gospa je posnemalo lepi kraljičin
izgled, ki so pomagale z obilnimi darovi,
da se je namen dosegel.

Mati Mehtilda, rojena v Diku na
Lotrinškem, je zbrala pod varstvom kra¬
ljice pervo družbico hčerd presvetega
Rešnjega Telesa, v hiši, ki se je bila
zanje v Parizu sezidala; ali to se je
zgodilo še le ob letu po končanem zi¬
danji in sicer veliki četertek, 12. sušca
leta 1654.

Kraljica, ki je to ustanovitev za¬
čela, jo je tudi poterdila pod imenom,
da je kraljeva naprava, in je bila tudi
pričujoča pri slovesnosti njenega začetka,
in sicer z obnašanjem, kakor kdo, ki
očitno odpuščanja prosi, s svečo v roki,
prav pobožno in spodbudljivo, da bi s
tem zadostila za vse zaničevanje, kar
ga je Zveličar v tem presvetem Zakra¬
mentu ljubezni preterpel in ga še vedno
terpl.

32

Ta sveta družba je storila obljubo
noč in dan moliti Zveličarja v podobi
presv. Zakramenta in zaporedoma po celo
uro v spokornem zunanjim obnašanji, ka¬
kor daritev zadostovanja, zraven kakega
stebra, verli katerega ima sveča goreti,
klečati, usmiljenja prositi in tako neko¬
liko zadostiti za zaničevanje in za nečast,
katera se dela temu naj večemu in naj
svetejšemu Zakramentu.

V kratkem se je začela ta dru¬
žba zelo razširjati, kakor se vidi iz živ¬
ljenja svete Mehtilde. Imela je mnogo
imenitnih in vnetih podpornikov, in
kmalo je bila po vsem Francoskem usta¬
novljena.

Marija Terezija Avstrijanska, žena
francoskega kralja Ludovika XIV., ji je
sprosila papeževo poterjenje, in s tem
je bila vstava doveršena. Poterjena je
bila od papeža Klemena X. in Inocencija
XI. Ce je pa francoska dežela dala lep
izgled prave priserčne ljubezni do Je¬
zusa v presvetem Rešnjem Telesu, zasluži
od druge strani tudi Avstrija posebno
hvalo zavolj velike pobožnosti do tega
presvetega Zakramenta. Ta pobožnost

33

je tako rekoč večina dedščina presvetle
avstrijanske cesarske rodovine.

Ni dolgo terpelo, da se je družba
vednega češčenja tudi v nemških deželah
ustanovila. Od dne do dne se je ta
sveta družba bolj množila in reklo se
je, da se je vera kristjanov v resnično
pričujočnost Jezusovo v presvetem Za¬
kramentu toliko bolj oživljala in uterclo-
vala, kolikor bolj so si Luterani (prote¬
stantje) in drugi krivoverci prizadevali
jo zatreti. Vpeljana je bila ravno tako
tudi v Rimu leta 1732. v cerkvi Dela
Rotonda. Večni sklep božji je mestu
Litiliu, kjer se je bil praznik presvetega
Rešnjega Telesa začel, in kjer je bila
perva bratovščina presvetega Zakramenta,
tudi to srečo in čast namenil, da se je
tudi bratovščina vednega češčenja tam
naj pred vpeljala, katere se vsak, brez
razločka starosti in spola udeleži, če moli
enkrat v letu celo uro v čast presve¬
tega Rešnjega Telesa.

Karol Nikolaj Aleksander Ulter-
monški, veliki škof Litiški, sami so se
naj pred vanjo zapisali; 13. mali šerp.
1764. so jo dovolili s pismom na družbo,

Vedno češč. 3

34

in 4. velik. šerp. z drugim pismom so
jo poterdili. Perva misel za to pobož¬
nost je bila Gospod baron Hubens-ova,
kanonika in pozneje dekana pri svetem
Martinu v Litihu.

Knez in škof tega mesta so potem,
da bi jim bile vse želje pri tem opravilu
spolnjene, in ker so videli, kako se družba
dan na dan bolj razcvita, prosili svetega
Očeta, da bi se smela ta nova družba
skleniti z bratovščino presvetega Zakra¬
menta, ki je že tam bila, v cerkvi sve¬
tega Martina, sklenjena z veliko bra¬
tovščino tega imena v Rimu, in da bi ji
dovolili enake odpustke, kakor jih uži¬
vajo udje te bratovščine. Papež Kle¬
men XIII. so vse, še celo več, dodelili,
kar so jih prosili, s pismom od 4. grudna
1765.

Iz tega papeževega pisma se vidi,
kako se je ta pobožna družba pričela
po prizadevanji imenovanega pobožnega
duhovnega pastirja, ki je bil ravno v
praznik presvetega Rešnjega Telesa 25.
velicega travna 1780. s sveta poklican,
kar si je že dolgo časa želel, v 68. letu
svoje starosti, kakor sveta Julijana, za

35

katero je posebno češčenje v sercu ob¬
čutil.

Po tem papeževem pismu je bra¬
tovščina pri sv. Martinu mati vseb druzih,
ne le okoli Litilia, ampak tudi vseb,
katere so že vpeljane ali pa se bodo
šele vpeljale, kjerkoli si bodi v druzih
krajih.

Knez in škof Karol Utermon (Ou-
tremont) so jo častno vpeljali 1. rožnika
1766. z vso slovesnostjo in svečanostjo,
kar se je le moglo pokazati, v Litihu,
v tem za sveta opravila tako vnetem in
po vsem svetu znanem mestu, posebno v
takih imenitnih okoliščinah.

Marija Terezija, sloveča avstrijan-
ska cesarica, posnemaje lepi izgled fran¬
coskih kraljic Ane in Marije Terezije
avstrijanske princesinje, je komej zve¬
dela, da se bratovščina vednega češčenja
ustanovlja, jo je hitela tudi v vseh svojih
deželah vpeljati, da bi tudi kaj pripo¬
mogla k temu češčenju, ki je imelo po¬
vzdigniti pobožnost narodov, kateri so v
njenih deržavah živeli.

Z veseljem in v posebno spodbudo
nas vedno napolni spomin, s koliko ve-

3  *

36

ličastnostjo se je vedno češčenje presve¬
tega Rešnjega Telesa v Ternovem na
Ogerskem vpeljalo! Število udov je bilo
tam grozno vel i ko in slavna cesarica je
hotela, da naj bo njeno ime pervo med
njimi, ne da bi s tem pokazala imenit¬
nost bratovščine in svojo pobožnost do
nje, temuč da bi perva položila svojo
krono k nogam Jezusovem v presvetem
Rešnjem Telesu. Njena gorečnost za vedno
češčenje presvetega Zakramenta se je vi-
dila povsod, kjer se je kaj za njegovo
razširjenje storiti dalo. Dala je bukve
natisniti, ki so bile tega zapopadka, dala
jih je prestaviti v mnoge jezike avstri-
janskih dežel, in je škofom cesarstva
prav živo priporočila, da naj povsod
oznanujejo in priporočajo novo vpeljano
češčenje presvetega Rešnjega Telesa; in
s tem ravnanjem je pokazala, da zasluži
častno ime apostoljske cesarice, katerega
so ji sveti Oče rimski papež dali v
serčno zahvalo za njeno gorečnost v veri
in v čast za njeno lepo pobožnost.

37

i. Namen bratovščine.

1. Namen bratovščine je, buditi in
vnemati božje češčenje, katero so verni
kristjani Zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa dolžni. Udje bratovščine si tedaj
po svoji moči prizadevajo, da bi spoznanje,
ljubezen in češčenje Jezusa Kristusa v
presvetem Rešujem Telesu čedalje bolj
rastlo, in da bi se odvračevala nečast,
katera se naj svetejši skrivnosti večkrat
godi. Zategavoljo se združijo udje v ne-
prenehanem moljenji presvetega Rešnjega
Telesa, kakor tudi v tem, da bi revnišim
cerkvam potrebne reči omislili in tako
presvetemu Zakramentu povsod vredno
prebivališče napravili.

2. Gospod bo to prizadevanje, ki
iz ljubezni in gorečnosti do Njega izvira,
blagoslovil; On bo serca svojih zvestih
otrok ganil, ter jih z močjo svoje gnade
k temu delu privabil. Dal jim bo spo¬
znati, da so iz hvaležnosti dolžni, tako
Njegovo čast povikševati, in ljubezen z

38

ljubeznijo vračevati. Užgal bo v njih
sercih tisti ogenj ljubezni, ki ga je sam
na svet prinesel.

3. Ta bratovščina se od vseh druzih
pobožnih in dobrodelnih družeb razloči,
jim ne samo nič napotja ne dela, ampak
še veliko k njih duhovnemu življenju
pripomore, ker prav iz studenca vseh
milost zajema in se z lahkim pristopom
in bogatimi odpustki priporoča.

II. Pripomočki namen bratovščine
doseči.

a)  Jieprenehane molitvene ure in druge
pobožne vaje udov.

1. Vsak ud moli enkrat na mesec
Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu celo
uro, katero si pri vpisanji sam izvoli.

Dan se meri v ta namen od 6. ure
zjutraj do 6. ure popoldan, tako da se
ure od šestih zvečer, do šestih zjutraj k
ponočni molitvi štejejo. Kdor si katero
teh ponočnih ur izvoli, če mu njegove
zadeve in dolžnosti stanu pripuste, bo
še posebne milosti prejel.

Primerniše je pač svojo uro po dnevi
v kakšni cerkvi moliti, vender se sme

39

tudi doma opraviti v  in se ravno tako
odpustki zadobe. Ce je kdo ob svoji
uri zaderžan, naj jo pa pred ko je mo¬
goče odmoli.

2. Udje naj posebno časte najsve¬
tejše Jezusovo Serce, katero tako pre¬
čudno v presvetem Rešnjem Telesu med
nami prebiva, in zlasti naj se pobožno
spominjajo Kristusovega terpljenja, čigar
vedni spomin je ravno ta božja skrivnost.

3. Sveta maša pred izpostavljenim
presvetim Rešnjim Telesom se opravlja
vsaki pervi četertek meseca (ali pa šele
drugi četertek, ako bi ravno pervi kak
zapovedan praznik bil) v Ljubljanski
nunski cerkvi v namen bratovščine, čigar
udje naj se pri nji znajdejo, ako jim je
mogoče. Pred to mašo je pridiga, po
kateri moli mašnik 2 ,,očenaša“ in 2 pe¬
ščena si Marija 11  s 129. psalmom: ,,Iz
globočine 11  za brate in sestre, ki so v
preteklem mesecu umerli.

Bratovska maša je meseca svečana,
malega travna, rožnika, velikega serpana,
listopada in grudna o petib se slovensko
pridigo; o neimenovanih mesecih pa ob
osmih z nemško pridigo.

40

4. Po hvalevredni navadi pristopijo
bratje in sestre po opravljeni izpovedi in z
dovoljenjem svojih duhovnih vodnikov med
bratovsko mašo k presvetemu Obhajilu.

5. Udje si prizadevajo, da svojemu
božjemu Odrešeniku, Gospodu in prihod¬
njemu Sodniku, kjerkoli se v presvetem
Rešujem Telesu očitno prikaže, kakor pri
obhajilih, obhodih i. t. d., dolžno čast sami
skazujejo, in tako češčenje z besedo in
z dejanjem tudi pri druzih budijo, vnemajo
in razširjujejo.

6. Gorečnost bratov in sester naj
se tudi v tem kaže, da presveto Rešnje
Telo pobožno molijo pri vsakem očitnem
in slovesnem izpostavljenji, kakor: kva-
terni teden, pri štiridesetnih urah (pustne
dni), pri božjih grobeh, v osmini praznika
presvetega Rešnjega Telesa i. t. d.

b)  Pobiranje letnih prihodkov in prosto¬
voljnih darov za uboge cerkve.

1. Da ima bratovščina stanovitne
dohodke v podporo revnih cerkva, podeli
vsaki ud na leto pol goldinarja. Alco bi
l ,a  še to komu preveč bilo, naj da vsaj
12 krajcarjev na leto.

41

2. Kdor lire moliti ne prevzame, pa
vender en goldinar miloščine na leto dati
obljubi, postane deležnik bratovščine, od¬
pustkov sicer ne uživa, vender pa ima
delež pri zasluženji in molitvah bra¬
tovščine.

3. Pri shodili ob mesecu se mili
darovi za revne cerkve med bratovsko
mašo pobirajo.

4. Vodja bratovščine in tudi mati
vratarica pri častitih nunah v Ljubljani
vse, kar kdo v sveti namen bratovščine
podariti hoče, prejemata, kakor: platno,
špice, svilno blago, porte — srebernino,
in karkoli se v cerkvah rabiti zamore.

Za prejete reči se dobi prejemni
list. Vse bo natanko in skerbno na dobro
mesto prišlo. Več reči, ki so sicer maj-
liine vrednosti, in so se že rabile, bra¬
tovščina v svoj namen rada prevzame.
Saj so že izraelske žene nekdaj svoje
zapestnice, uhane dajale v olepšanje šo¬
tora, ki je bil le pomen in podoba naših
cerkva. Kako bi se neki nadjati ne
smelo, da bodo kerščanske žene in device
veselje imele nad poveličevanjem našega
na altarjih pričujočega Boga in marši-

42

kakošne reči darovale, ki se še dobro
porabiti in oberniti dajo.

5. Posebni darovi v denarjih, ali
pri zadnjih volitvah zapuščeni denarji
se z lepo zalivalo sprejemajo, z molitvijo
povračujejo in po razločbi darovalcev
obračajo.

III. Ustanovitev bratovščine.

1. Bratovščina obstoji na podlagi
postav ,,Dunajske matere bratovščine ved-
nega češčenja presvetega Rešnjega Telesa
in lepšanja revnih cerkva“, in je z njo
popolnoma v zvezi, da ima ravno take
pravice, koristi in odpustke, kakor Du¬
najska bratovščina.

2. Bratovščini je mašnik vodja, ki
ga visokočastito škofij stvo izvoli. On
gleda na to, da se namen bratovščine
doseže, in nje postave spolnujejo; tudi
opravlja službo božjo pri bratovščini.

3. Ud bratovščine more vsak ka¬
toliški kristjan biti brez razločka stanu,
da se le zaveže: uro moliti in letni do¬
nesek ubogajme prinesti.

43

4. V bratovščino zapisujejo duhovni
pastirji pri vsaki fari, kateri tudi letne
doneske pobirajo, in jih vodju bratovščine
pošiljajo.

5. Ker je namen bratovščine, da
bi kar je mogoče, cerkvene reči sama
izdeljevala in ne le kupovala, ima vodja
odbor ženskih udov na strani, namreč:
predsednico, nje namestnico, pisavko, de-
narničarco, in še štiri pomočnice; in ta
odbor vse to oskerbljuje.

6. Cerkvene reči, ki jih je bratov¬
ščina kupila, narediti dala ali v dar
dobila, se konec bratovskega leta, katero
se z veliko nočjo prične in konča v ogled
očitno razstavijo (v Ljubljanskem nun¬
skem samostanu) in potem cerkvam delijo,
katere njih revščina priporoča.

V dvomu bo visokočastito škofijstvo
dosodilo, katera cerkev podpore bolj po¬
trebuje. Po namenu bratovščine pridejo
cerkve, v katerih se presveto Rešnje Telo
hrani, pred vsemi druzimi na versto.

7. Vsako leto bratovščina nazna-
nuje, koliko darov je prejela, kako in
kam jih obernila.

44

IV. Udom bratovščine dodeljeni
odpustki.

1. Zadobi popolnoma odpustek en¬
krat v mesecu vsaki ud bratovščine, če
se izpove, Zakrament presvetega Reš-
njega Telesa prejme, in za svetega Očeta,
rimskega papeža moli, in sicer tisti dan
v mesecu, ko je v bratovščino stopil.

2. Popolnoma odpustek enkrat v
mesecu za vse ude, ki Zakrament svete
pokore in presvetega Rešnjega Telesa
prejmejo in za rimskega papeža molijo.

3. Popolnoma odpustek za vse ude
v praznik presvetega Rešnjega Telesa,
ali kakšen drugi dan osmine tega praz¬
nika, če se ravno imenovane pobožnosti
opravijo.

4. Ravno tako popolnoma odpustek
vsak pervi četertek meseca, če se opravi,
kar se k zadobljenju tega navadno terja.

5. Popolnoma odpustek v smertni
uri za vse ude, če imajo resnično žalost
nad grehi, da le ime Jezusovo, če ga
ne morejo z ustmi vsaj v sercu izgovorijo.

6. Popolnoma odpustek za vsakega
izmed udov, kdor po vredni sprejemi sve-

45

tih Zakramentov presveto Rešnje Telo v
katerikoli si bodi cerkvi obišče, če je tudi
le v ciboriji shranjeno, da le v namen
svetega Očeta moli in sicer sledeče praz¬
nike : Marije prečistega spočetja, v praz¬
nik njenega rojstva, oznanovanja, očišče¬
vanja in v nebovzetja, v praznik vseh
svetnikov; vernih duš dan, v praznik
svetega Jožefa, ssv. Petra in Pavla, sv.
Janeza Kerstnika in sv. Janeza aposteljna
in evangelista.

7. Odpustek sedmih let in sedem¬
krat po štirideset dni za vse ude, če svete
Zakramente prejmejo in presveto Rešnje
Telo obiščejo, kakor je bilo ravno re¬
čeno, ob vseh praznikih Matere Božje in
aposteljnov.

8. Ravno takih odpustkov, kakor so
pod števili 5. in 6. naznanjeni, se udeležijo
tisti udje, ki namesto obiskovanja presve¬
tega Rešnjega Telesa po izpovedi in sv.
obhajilu 5 očenašev, 5 češčenamarij in
5 čast bodi Bogu i. t. d. k časti presve¬
tega Rešnjega Telesa in še 1 očenaš, 1
Češčenamarija in 1 čast bodi Bogu i. t. d.
v namen svetega Očeta molijo.

9. Odpustek 60 dni vsaki dan

46

za vsako dobro delo, vsem udom bra¬
tovščine.

Duhovni ud je prošen vsako leto
eno sveto mašo brati; neduhovni naj pa
dve sveti obhajili za duše mertvih udov
Bogu daruje. Z vsako tako mašo in z
vsakim obhajilom so sklenjeni popolnoma
odpustki, ki se dušam v vicah oberniti
morejo.

Papeževo pismo od 27. listopada
1854. 1. naznani, da se vsi ti odpustki
tudi vernim dušam v pomoč oberniti
morejo.

Opomba. 1 . Kdor dva meseca eden
za drugem brez uzroka molitev opusti, ni več
deležen bratovščini dodeljenih odpustkov, kar
se vidi iz pisma papeža Pij a VII. do rimske
velike bratovščine za češčenje presvetega Reš-
njega Telesa, pisanega v teh zadevah. 2.
Obetanje te molitve opravljati ne zaveže pod
grehom.

Molitev v dan vstopa v bra¬
tovščino.

Moj Gospod in moj Bog! jaz
I. se pridružim sveti bratovščini tvo¬
jih vednih častilcev, da v svojem
sercu pobožnost do svetega zakra-

47

menta ljubezni bolj in bolj vnemam
in da ji tudi druzih udov pridobivani.
Z resničnim hrepenenjem te ponižno
počastiti, sklenem, te z vso pobož¬
nostjo in v svetem strahu moliti in
zlajšati Tvoje potrebe po revnih
cerkvah. Daj, o Gospod! da si s
tem zaslužim, Te enkrat v nebeškem
kraljestvu s Tvojimi izvoljenimi du¬
hovi častiti vekomaj. Amen.

V. Ura molitve vsak mesec.

Pred vsem drugim prosimo ude bra¬
tovščine vednega češčenja presvetega Reš-
njega Telesa in lepšanja revnili cerkva,
naj si pogosto k sercu vzamejo, kar jim
bomo tukaj povedali, da bodo svojo uro
molitve vsak mesec natanko opravljali
in s tako pobožnostjo, kakoršno Jezus
od njih ljubezni pričakuje:

1. Ura molitve je poseben pripo¬
moček v sercih bratov in sester ljubezen
do Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem
Telesu ponoviti. Ker ta ljubezen je duša
bratovščine; ona namreč vnema in redi

48

gorečo delavnost, ki vse oživlja v čast
presvetega Zakramenta. Iz tega se vidi,
kako imenitna je ta ura in kako mora
biti vsem udom pri sercu, da jo prav
in zvesto opravljajo.

2. Resnična pričujočnost našega
Gospoda Jezusa Kristusa na svetili al-
tarjih nas vabi uro molitve opravljati.
— Ce je Jezus Kristus v presvetem
Režnjem Telesu naš vedni srednik pri
svojem nebeškem Očetu, če noč in dan
posluša naše prošnje med nami, in nas
v vseli naših potrebah tolaži, rekoč:
„Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obteženi, in jaz vas bom poživil", ali si
mar mi ne bomo vedno prizadevali za ta
svoj blagor, ki nam ga ponuja in ali mu
ne bomo zanj hvaležnosti skazovali?

3. Jezus je vsako uro svojega živ¬
ljenja v naše izveličanje obernil; tudi
v presvetem Zakramentu vedno le za nas
živi; vsega se nam da, pravi sv. Ber¬
nard. Ali se tedaj ne spodobi, da mu
tudi mi vsaj kako uro darujemo? Ali
nam je preveč eno samo uro na mesec
njemu darovati, ki toliko ur in toliko
dni v posvetnem grešnem veselji ali v

49

druzih praznili, nečimernih opravilih za¬
pravimo ?

4. Pri uri molitve začenjamo to
na zemlji, kar bomo neskončno srečni
v nebesih opravljali, kjer nas bo Bog
z vsemi svojimi dobrotami obogatil. —
Sklepamo se tukaj z angelji, ki nikdar
tabernakeljna, kjer njih Gospod in Bog
prebiva, ne zapuste; posnemamo prečisto
Devico in Mater Marijo, ki je vedno svo¬
jega božjega Sina, ko je na zemlji živel,
molila in ki ga zdaj moli, ko sedi na
desnici nebeškega Očeta, in je v podo¬
bah kruha na naših altarjih skrit.

5. Ura molitve je pravo in res¬
nično zadostovanje in popravljanje ne-
časti, katero Jezus v Zakramentu pre¬
svetega Rešnjega Telesa terpi; je očitno
zadostovanje, ki ga storimo usmiljenemu
sercu Jezusovemu, katero je vedno pri¬
pravljeno nam odpustiti in razliti v naša
serca obilnost svoje milosti in gnade.
Jezus je v presvetem Zakramentu vedno
žaljen, ne le od krivovercev, pregrešnih
in razujzdanih ljudi, ampak tudi od ve¬
liko slabih kristjanov; ali se tedaj ne
spodobi, da mi z združeno močjo po-

Vedno češč. 4

50

pravljamo vse to njegovo zaničevanje,
kar ga je terpel in ga še dan na dan
terpi v presveti skrivnosti? Grehi se
dan na dan množijo, šiba jeze božje nam
žuga; ali v bratovščini presvetega Reš-
njega Telesa najdemo vedno molitev, ki
se vzdiguje proti Bogu, in nam usmi¬
ljenja prosi, obuduje in unema pobožnost,
nam je pomoč v vseh naših potrebah,
posebno pa ob smertni uri.

6. Med uro molitve sklenimo svoje
molitve in prošnje z molitvami in proš¬
njami vse bratovščine; bratovščina ima
gotovo veliko veliko pobožnih duš, ki
so Bogu dopadljive in katerim njegovo
sveto serce nič ne odreče.

7. Posebno pa sklenimo svoje mo¬
litve z molitvami Jezusa samega, ki je
naš srednik pri nebeškem Očetu, „ker
vedno živi, da za nas prosi“. Sklenimo
svojo molitev z vedno molitvijo tega
božjega Castivca, ki jo vedno opravlja
v presveti skrivnosti, in jo bo opravljal
do konca sveta.

8. Ure, katere bomo v tem češčenji
preživeli, nam bodo velika tolažba v
življenji, posebno pa ob smertni uri,

51

kadar nas bo prišel Zveličar zadnjikrat
obiskat in nas bo potem sodil.

9. Zadnjič mnogi odpustki, kateri
se za to češčenje dobijo, ga povzdignejo
čez vse, kar je bilo v poprejšnjem rečeno.

Ali more tedaj kdo opustiti uro
molitve, ako ves ta duhovni sad dobro
premisli? Ali ne bo sklenil jo vedno
zvesto opravljati?

Opomba. 1 . Dan, uro in kraj mo¬
litve si vsak sam prosto izvoli; vender se
vsak povabi in prosi, da naj svojo uro moli
pred presvetim Rešnjim Telesom, in če je mo¬
goče kadar je izpostavljeno; v bratovski cer¬
kvi ob shodih; ali v farni cerkvi, tisti mesec,
kadar se štiridesetere ure molijo, ali pri ob¬
letnem vednem češčenji.

2. Kdor ni prost, da bi svojo uro pred
presvetim Rešnjim Telesom molil, jo sme doma
moliti, celo med potjo, kadar ima veliko o-
pravkov, in tudi med delom, da ima le sveti
namen spolniti dolžnost, katero je prevzel, in
se pri svoji molitvi oberne proti bližnji cerkvi,
kjer ljubi Zveličar prebiva. Moliti se mora v
duhu in resnici.

3. Dobro je, če se ura molitve s pre¬
mišljevanjem, od katerega se bo precej obšir-
niše govorilo, opravi.

4. Tudi je dobro pobožnost presvetega
kešnjega Telesa, to je za ta praznik posebno

4 *

52

odločene molitve moliti, ali pa kakošne druge,
posebno take, ki Zakrament presvetega Reš-
njega Telesa povišujejo.

5. Udje, ki ne znajo ne brati ne pre¬
mišljevati, naj molijo sveti rožnivenec s tem
namenom, da bi bil v čast Jezusa Kristusa v
presvetem Zakramentu.

Naj bratje in sestre družbe ne pozabijo
v svojih urah moliti tudi za vso sveto cerkev,
za razširjanje svete vere, za poboljšanje greš¬
nikov in posebno za prid bratovščine, za vse
njene ude in njene dobrotnike.

Od premišljevanja.

1. Obudi živo vero in prav goreče
si k sercu vzemi pričujočnost božjo.

2. Daruj Gospodu to uro svoje
molitve in vse svoje dušne in telesne
moči njemu posveti in v dar prinesi. —
Verzi se pred sladko serce Jezusovo, in
kliči na pomoč, poln zaupanja, neoma-
deževano serce Marije prečiste Device. —
Spomni se potem Jezusovega britkega
terpljenja, v čigar vedni in živi spomin
je ta presveti Zakrament postavljen.

3. Reci potem ljubemu Zveličarju,
da hočeš to uro molitve opraviti v čast
njegovega nebeškega Očeta, za zveličanje
duš, za sveto cerkev, za razširjanje svete

53

vere, za spreobernjenje grešnikov, da bi
pravični v dobrem bolj in bolj rastli, za
prid bratovščine, za uboge verne duše
v vicah, za vse ude bratovščine in za
njene dobrotnike, za svoje sorodnike in
domače, za prijatelje in neprijatelje.

Začni potem premišljevanje s tem,
da si misliš Jezusa, kako se dobrotljivo
na te ozira in te pride blagoslovit, moč¬
nega storit in tolažit. Poglej v duhu
trume angeljev, ki ga obdajajo v presve¬
tem Rešnjem Telesu in ga v ponižnosti
molijo. Združi se tudi ti z njimi.

I. Premisli, da je Jezus Kristus v
presvetem Rešnjem Telesu resnično pri¬
čujoč, da je darovalec in daritev. Da¬
ruje se samega sebe svojemu nebeškemu
Očetu, da s tem njegovo naj višjo oblast
spozna, in jo po vrednosti časti; da se
mu za vse dobrote zahvali, da mu za¬
dostuje za naše grehe, da ga prosi za
naše potrebe novih milost in novega u-
smiljenja. Daruj se mu tudi ti samega
sebe po njegovem izgledu; skleni se z
n jim, da ga boš tudi ti tako molil, mu
hvalo prepeval, mu za grehe zadostoval
in ga novih milost prosil.

54

II. Premisli, da je Jezus Kristus
v presvetem Rešujem Telesu resnično
pričujoč , da je našim dušam duliovna
hrana. Ta jed da, ohrani in povzdigne
naše dušno življenje. Ona nas oprosti
vsega hudega in nam da močno orožje
zoper naše vidne in nevidne sovražnike.
Ona nas pelje k pravemu spoznanju Je¬
zusa Kristusa, ki nam pokaže nezapo-
padljivo skrivnost njegovega terpljenja
in nas pelje v svetišče njegovega pre¬
sladkega serca.

III. Premisli, da je Jezus Kristus
v presvetem Rešnjem Telesu vir in uče¬
nik vseh naj lepših čednostij; glej njegovo
sveto pokorščino, ker pokoren se pod-
verže besedi mašnikovi; njegovo poniž¬
nost, ker zakrije svoje veličastvo in to¬
liko zaničevanja voljno terpi; njegovo
ljubezen, ker se vsak dan daruje in se
nam zauživati daje; njegovo gorečnost
za čast nebeškega Očeta in za izveli-
čanje duš, ker iz tega namena nam on
vse daruje, kar si kdo le misliti more.
Posnemaj torej svojega preljubega Zve¬
ličarja! Ker pa sam iz sebe nič ne pre-
moreš, se oberni k Njemu, ki je rekel:

55

„Učite se od mene, ker jaz sem krotak
in iz serca ponižen". — „Dal sem vam
izgled, da kar sem jaz storil, tudi vi
storite". Zateci se torej k njegovemu
presladkemu sercu, k temu tako poniž¬
nemu, pokornemu, ljubeznjivemu in tako
gorečemu sercu; in ko bo ura molitve
pretekla, se boi čutil unetega, kakor še
nikdar ne tako, posnemati ta nebeški
izgled in se mu bolj in bolj enakega
delati.

IV. Premisli še tolažbe, ki se v
tej molitvi dobivajo: O res! ali mar ni
tolažljivo darovati nekoliko ur svojega
življenja češčenju in ljubezni Tistega, ki
je vsaki hip svojega življenja na zemlji
nam daroval, in ga tudi še zdaj daruje,
ker je še vedno med nami ostati hotel, ko
se je v svojo večno nebeško čast vernil ?

Ali ni tolažljivo sklepati svoje mo¬
litve z molitvijo angeljev, ki se od pre¬
svetega Rešnjega Telesa nikdar ne lo¬
čijo? posnemati štiriindvajsetere stara-
šine, od katerih se v skrivnem razodenji
sv. Janeza here, kako padajo pred Jagnje¬
tom na svoja kolena in ga častijo? za¬
čenjati na zemlji to opravljati, kar bomo

56

v nebesih vekomaj opravljali? poprav¬
ljati s tem češčenjem nečast in brezšte¬
vilna zaničevanja, katera Jezus v pre¬
svetem Rešnjem Telesu terpeti mora?

Ali ni tolažljivo za dušo, ki je v
terpljenji, da svoje serce razlije v naročji
Jezusovem? ako si misli, da so njene
molitve slabe in premalo goreče, ali ne
najde, ko se s serci družbenikov zedini,
v tem veliko moči? in da sme upati, da
bo ljubeznjivi Zveličar ob smertni uri
sam prišel jo tolažit v sveti zadnji po¬
potnici, in da ji bo s tem obilno povernil
te ure, katere je v njegovi sveti priču-
jočnosti molila?

Po vsakem delu premišljevanja ne¬
koliko postoj, ves v duhu zbran, da boš
slišal, kaj ti bo Jezus v sercu govoril,
in da te bo njegova luč popolnoma raz¬
svetlila.

Kadar pride čas, da nehaš moliti,
prosi Gospoda, da ti pregreške (med
molitvijo storjene) odpusti; zahvali se
mu za vse njegove milosti in dobrote. —
Ponovi še enkrat svoje storjene sklepe
in namene. — Prosi ga, naj te blago¬
slovi. — Obudi serčno in odkritoserčno

57

hrepenenje, se kmalo zopet verniti in
uživati njegovo sveto pričujočnost. —
Priporoči se Materi Božji in angeljem,
ki ga častijo.

Med to uro je tudi zelo koristno
moliti molitve v čast sladkega serca Je¬
zusovega, litanije presv. Rešnjega Telesa
in daritve Jezusove z molitvami in pesmi;
tudi naj se duhovno sporočilo sv. Jederti
pristavi.

Stori tudi to sporočilo, kadar te
kakšna bolezen zadene; če ga zavoljo
slabosti ne moreš sam brati, naj ti ga
kdo drugi bere, in pri vsakem stavku
reci: ,,Resnično, to je moja želja, to moje
hrepenenje 41 . Posebno prijetno dobro delo
za Jezusa je, da ga spremljamo, kadar
ga k bolnikom nesejo. Ta sveta navada
prinese veliko dobička. Skaže se s tem
posebna ljubezen do bližnjega, ki se ima
ravno v večnost preseliti; storimo se
dalje s tem vredne posebne milosti, da
bi tudi mi srečno ob svoji smertni uri
za popotnico prejeli svojega Boga, in
si zaslužimo pri druzih enako ljubezen
v takih okoliščinah; zadnjič se oboga¬
timo z zakladi svete cerkve, ker si ude-

58

ležimo odpustkov, ki se za to delo lju¬
bezni delijo.

--V«-

Molitve.

Jutranja molitev.

V imenu Boga f Očeta in f Sina,
in sv. f Duha. Amen.

Cešeeno in hvaljeno naj vedno bo, pre¬
sveto Rešnje Telo.

O moj večni Gospod in Zveličar!
Ki si v presvetem Rešnjem Telesu kakor
Bog in človek resnično pričujoč, ozri se
name, ki v ponižnosti svojega serca pred
tvojim božjim veličastvom klečim in te
v začetku dneva, katerega mi je tvoja
dobrota zopet dodelila, priserčno prosim,
da me blagosloviš. Hvalim te in te po¬
veličujem zavolj tvoje neskončne lepote,
in se ti zahvalim, da si me preteklo noč
z očetovsko ljubeznijo varoval in ohranil

59

Moje serčno veselje je biti pri tebi in ti
pred sedežem tvoje milosti svoje češčenje
precej v začetku dneva darovati. Sklenem
ga z vsem drugim češčenjem, kar ti ga
bo po vsem kerščanskem svetu danes in
vselej darovanega, sklenem ga z vsemi
sv. mašami, katere se bodo danes od
solnčnega vzhoda do zahoda darovale;
sklenem ga tudi z vsem češčenjem, ka¬
terega ti hodo danes in vekomaj kori
angeljev in svetnikov prepevali in z
njimi tudi jaz prepevam: Svet, svet,
svet si Gospod Jezus Kristus, nebo in
zemlja sta polna tvojega veličastva!

Za svoje in vsega sveta grehe ti
darujem, o pravični Bog! presveto Rešnje
Telo in Kri Jezusa Kristusa našega
Zveličarja. Naj njegovo zasluženje za¬
krije naše dolgove in nam da moč se za
naprej vsacega tudi naj manjšega greha
varovati. Dodeli mi gnado, da te prav
spoznam, potem te bom tudi bolj in
bolj ljubil.

O moj Bog! v tebe verujem; poterdi
me v svoji sv. veri; v tebe upam, stori
vedno močnejše moje upanje; tebe lju¬
bim, vnemaj vedno bolj in bolj v mojem

60

sercu ogenj svoje ljubezni. Žal mi je,
da sem kdaj tvoje ljubeznjivo serce z
grehom žalil in terdno sklenem ti zve¬
stejše služiti; daj mi gnado, da vedno
nad svojimi grebi jokam in z resnično
pokoro zanje zadostujem. Terdno skle¬
nem, danes in ves čas svojega življenja
vse svoje misli, besede in dejanja le v
tvojo čast in slavo obračati; vse naj se
zgodi zavolj tebe samega; naj ti bo ta
moj dar prijeten in meni za čas in za
večnost koristen. Ta svoj namen skle¬
nem z nameni sv. cerkve in z Jezusovim
v presv. Rešujem Telesu. Svet in nje¬
govo poželenje naj nimata deleža na
meni. V tvojem svetem imenu, o Jezus!
hočem vsako leto začeti, opravljati in
končati, potem bo gotovo tebi v čast. O
ne zapusti me nikdar, varuj me greha
in podpiraj mojo slabost s svojo do¬
brotljivo roko.

O Marija, Mati ljubezni in usmi¬
ljenja in moja dobrotljiva pomočnica! prosi
zame revnega grešnika, da se poboljšam,
podpiraj me s svojo mogočno prošnjo,
uči me ti Jezusa prav častiti in ljubiti.
Sveti Jožef, sv. angelj varuh, in vsi moji

61

nebeški prijatelji prosite zame in za vso
sv. cerkev, da bi po vašem izgledu danes
Boga častili. Nesite vse naše molitve
in dobra dela pred sedež božje milosti
in sprosite nam obilnost nebeškega bla¬
goslova pri vseh naših opravilih.

Ti pa, ljubeznjivi Jezus, v presve¬
tem Rešujem Telesu pričujoč! blagoslovi
mene in vse verne iz tega svojega se¬
deža ljubezni in usmiljenja, da bodo vsa
naša dela in opravila s teboj začeta,
opravljana in končana; ki živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom in sv. Duhom,
Bog vekomaj. Amen.

Večerna molitev.

V imenu Boga f Očeta in f Sina,
in sv. f Duha. Amen.

Presveta nerazumljiva sv. Trojica!
v tvojem svetem imenu sem današnji dan
začel, v njem ga tudi želim končati. Glej
v ponižnosti svojega serca se ti zahva¬
lim za vse dobrote, kar si jih meni in
vsem stvarem danes dodelil, in za od-
vernjenje vseh nadlog, katere bi nas bile
brez tvojega varstva zadele. Združim

62

pa svojo zalivalo z vsemi angelji in
svetniki in z vso sv. cerkvijo, da bo
dopadljiva pred tvojim sv. obličjem. O
kako ti morem tolike dobrote pover-
niti? Grlej darujem jih v tvojo čast in
vse moje dušne in telesne moči, katere
si mi ti dal in mi jih vedno ohraniš,
naj bodo tebi posvečene, da jih nikdar
v tvoje razžaljenje obračal ne bom.

Ali, gorje meni! če se nazaj ozrem
na pretekli dan; zopet mi očita moja
vest, da sem tebe, moj ljubeznjivi Stvarnik,
večkrat z grehom žalil in se tvojih dobrot
nevrednega storil! O usmiljeni Oče! nikar
me ne zaverzi; prizanesi mi, svojemu
nehvaležnemu otroku, ki svoje zadolženje
spozna in te s skesanim sercem odpu-
ščenja prosi. O naj mi tvoje usmiljenje
dodeli odpuščenje preden pride dan, ko
bom pred tvojo ojstro sodbo stopiti mogel,
in ko ne bo nič več odpuščenja, ampak
le ojstro kaznovanje vsacega tudi naj
manjšega greha. Pošlji mi, o dobrotljivi
Jezus, svojega sv. Duha, da razsvetli
z žarkom svoje milosti tanine in skrite
kote mojega serca, da vse svoje grehe
in slaba nagnjenja prav spoznam in v

63

življenji zanje zadostim, da bom v več¬
nosti brez zaderžka tvoje obličje gledal
in užival.

(Sprašaj si potem prav natanko svojo vest
čez božje in cerkvene zapovedi, čez lastne in
ptuje grehe, čez zamudo dobrih del in posebno
tudi čez dolžnosti svojega stanu; sodi se tukaj,
da tam sojen ne boš, in potem reci s skesa¬
nim sercem:)

O moj ljubeznjivi Jezus! več nisem
vreden se tvojega otroka imenovati, ker
ti toliko dobrot le z nehvaležnostjo in
z razžaljenjem povračujem. Ali vender
se ne morem ločiti od tebe in ne grem
spred tvojega obličja, dokler se me ne
usmiliš in mi mojih grehov ne odpustiš.
Saj si tudi devet in devetdeset ovčic za¬
pustil in si šel zgubljenih iskat; glej tudi
mene je greh premagal; o podpiraj me
z svojo mogočno roko, da za naprej z
večo gorečnostjo tebi služim in dopadem.
Terdno sklenem, te nikdar več ne raz¬
žaliti, in svest sem si, da me bo tudi
tvoja roka milostljivo podpirala. O bla¬
goslovi moj dobri sklep in stori, da ga
vedno zvesto spolnujem. Amen.

O Marija, moja usmiljena in dobrot¬
ljiva Mati! ker je moja prošnja vsa slaba

64

in revna, bodi ti moja besednica pri Je¬
zusu, tvojemu ljubemu Sinu. Prosi ga
zame, da preden spat grem, naj se me
usmili in me zopet za svojega otroka
vzame in mi vse grebe odpusti. — Ti
pa moj zvesti varuh in tovariš, angelj
božji, ki me povsod spremljaš, prosi
zame, da bi za naprej zvestejši Bogu
služil. Cuj pri meni, da ga to noč in
ves čas življenja nikdar več ne razžalim
in se enkrat s tabo pri njem vekomaj
veselim. — Sveti Jožef, sveta Barbara,
sv. Terezija in vsi svetniki, ki ste po¬
sebno Jezusa v presv. Rešujem Telesu
častili in ljubili: prosite zame, da bi
ga tukaj vredno užival in se z vami pri
njem veselil vekomaj. Amen.

Jezus, Marija, Jožef! vam izročim
svojo telo in svojo dušo; vaš sem živ
in mertev, zdaj in vselej!

Ceščeno in hvaljeno naj vedno bo, pre¬
sveto Rešnje Telo! Amen.

65

Duhovno poročilo ali duhovni te¬
stament pred presvetim Bešrgim
Telesom.

V imenu presvete Trojice! Amen.

Ker revni grešnik vem, da bom
mogel umreti, in ker mi je moja
smertna ura neznana, odločim in
povem pred tvojim obličjem, o pre¬
sveta Trojica in pred vsemi trumami
zvoljenih, zdaj, ko se še popolnoma
zavem, svojo zadnjo voljo, in kako
želim živeti in umreti. Kakor si
sprejel, nebeški Oče! z neskončnim
dopadajenjem molitev svojega božjega
Sina, ko je na Oljski gori na svojih
kolenih izročil vse svoje zasluženje v
prid svete cerkve, tako sprejmi tudi
dobrotljivo mojo zadnjo voljo, in naj
bo dopadljiva pred tvojim obličjem.

Pervič: Zročim ti, o presveta
Trojica, svojo dušo in svoje telo,
vsa dobra dela, kar sem jih ves čas

Vedno češč. 5

66

svojega življenja storil. Tečna hvala
ti bodi, o Bog, da si me z umom
in pametjo obdaril, da si me v za¬
kramentu sv. Kersta prerodil, da
me posvečuješ v svetih zakramentih
in me z obilnostjo svoje milosti na
duši in na Telesu bogatiš.

Drugič: Tebi samemu, o moj
Bog in G-ospod! izročim vse milosti,
kar sem jih na duši in na telesu od
tebe prejel: spoznam, da po svoji
neskončni dobrotljivosti in na prošnje
svojih svetnikov, si mi brezštevilno
več dobrot skazal, kar sem si jih
zaslužil.

Terdno verujem in spoznam pravo
sveto vero, katero sem pri svetem
kerstu prejel, vse kar ona veleva
sploh in v vsakem posebnem členu,
ravno tako, kakor to veruje in spo¬
zna sveta cerkev, in pripravljen bi
bil raji svojo kri preliti, kakor le
enega teh členov zatajiti. To svojo

67

vero izročim, o moj Bog! v tvoje
vsegamogočne, modre in dobrotljive
roke, da se do moje smertne ure
cela in popolnoma ohrani.

Vse svoje grehe sploh in posa¬
mezno, kar sem jih od svoje mla¬
dosti do tega hipa in kakorkoli si
bodi storil, sovražim in čertim, in
iz čiste ljubezni do tebe, o dobrot¬
ljivi Bog! jih serčno obžalujem in
jih veliko veliko bolj obžalovati hre¬
penim. V zadostenje pomanjkanja
svojega kesanja ti darujem žalost,
katero je imel tvoj edinorojeni Sin
nad grehi vsega sveta.

Ker pa vse moje zadostovanje
ni nikdar zadosti, si iščem pomoči
v neskončnem zasluženji Jezusa Kri¬
stusa, in darujem ti vse njegove
britkosti, kar jih je preterpel od svo¬
jega rojstva do smerti na križi, ko
je glavo nagnil in svojo dušo zročil.

Ponižno te prosim odpuščenja

5 *

68

tudi za vse, katere sem kdaj z be¬
sedo ali z dejanjem razžalil. Tistim
pa, ki so mene kakorkoli si bodi
razžalili, vse razžaljenja iz serca od¬
pustim, kakor je Jezus Kristus na
križi odpustil vsem svojim sovražni¬
kom, in je Očeta zanje prosil.

Vem in spoznam, da zavolj svo¬
jega zasluženja ne morem upati v
nebesa priti: zatorej pa tudi ne sta¬
vim svojega zaupanja vanje, ampak
v zasluženje in terpljenje tvojega
božjega Sina in v pomoč božjih
izvoljenih.

Izročim se popolnoma vsega, kar
sem in kar zamorem, v tvojo pre¬
sveto voljo in v tem hrepenenji pro¬
sim, naj se nad mano vedno popol¬
noma spolnuje, in naj jo spolnujem
jaz v vseh svojih okoliščinah.

Ljubim te, o Bog, moja Lju¬
bezen! in želim te ljubiti vekomaj,
ker neskončno si vreden vse ljubezni,

69

zavolj svoje nezmerne popolnomasti
in zavolj svojega večnega veličastva.
Ker te pa po vrednosti ljubiti ne
morem, te prosim, pomagaj ti, kar
meni ni mogoče in ljubi se samega
sebe, ker le ta ljubezen je tebe vredna.

Zadnjič naznanim, da je moje
hrepenenje umreti kakor pravi kato¬
ličan, previden s svetimi Zakramenti
sv. pokore, presv. Rešnjega Telesa in
poslednjega olja. Želim in hrepenim
tudi deležen biti vseh svetih maš,
molitev in prošenj, kar se jih bo
opravljalo do konca sveta. Prosim
te, ljubi Jezus in Zveličar, da to
mojo daritev ti namesto mene daru¬
ješ, v žgavni dar in v vedno zado-
stovanje za moje brezštevilne grehe.
Tudi te prosim, daj moji duši v nje¬
nih zadnjih brhkostih le en sam zdih-
ljej, kakoršne je tvoje v brhkost
otopljeno serce imelo v zadnjih te¬
žavah, in le eno kapljico tvoje pre-

70

drage kervi, in zagotovljeno mi bo
moje zveličanje. Amen.

Pečat in podpis sporočila.

Pred tvojim obličjem torej, o pre¬
sveta Trojica, in pred vsemi nebe¬
škimi trumami, spoznam in zagoto¬
vim, da vse, kar je v tem sporo¬
čilu, je moja zadnja in resnična volja,
moj zadnji terdni sklep, po katerem
želim živeti in umreti.

Priserčno te torej prosim, pre¬
ljubi Jezus, da to moje zadnje spo¬
ročilo dobrotljivo sprejmeš; da ga
poterdiš in mu prideneš podpis svo¬
jega presvetega imena, pa tudi zname¬
nje svojih svetih peterih ran, da so
mu namest pečatov. — Tudi tebe,
o prečista Devica Marija, prosim, in
vas, zvoljeni božji, in naši dobrot¬
ljivi varhi, bodite priče tega mojega
zadnjega sporočila.

V spričevanje resnice ga nevredni

71

služabnik božji sam z lastno roko
podpišem.

Očitno zadostovanje Gospodu na¬
šemu Jezusu Kristusu v presve¬
tem Rešujem Telesu.*)

V imenu Boga Očeta, in Sina
in sv. Duha. Amen.

Preljubeznjivi Zveličar! v svoji
prečudni, nezapopadljivi ljubezni do
nas prideš z nebes k nam in se
zapreš v Zakrament presv. Eešnjega
Telesa na altarji, da si nam vedna
daritev nove zaveze, nedolžno Jag¬
nje za odpuščenje naših grehov,
nebeška hrana našim dušam, naš
ljubeznjivi Zdravnik, naš dobrotljivi
Gospod, naš mogočni Srednik, naš
priserčni Oče. Ali gorje nam! s
koliko nehvaležnostjo ti vse te ne¬
skončne dobrote povračujemo?

*) Se moli ob shodih vsaki mesec, pred zadnjim
blagoslovom (žegnom).

72

Na kolena se veržem pred tvoj
sveti altar, kjer si ravno tako res¬
nično pričujoč, kakor v visocih ne¬
besih in ti očitno zadostujem za vso
nečast in za vso nehvaležnost, kar
jo tvoje serce tukaj preterpeti mora.

Naj ti bo ta moja molitev očitno
zadostovanje, preljubeznjivi Jezus! za
vse razžaljenje, kar si ga prestal v
Zakramentu presvetega Rešnjega Te¬
lesa, v Zakramentu ljubezni; očitno
zadostovanje za grozovitne božje rope,
ki so se kdaj na tem, tebi zdaj tako
dragem kraji godili.

Odpusti, o Gospod! odpusti to¬
liko kristjanom, ki nate pozabijo, ki
te zatajujejo, ki te žalijo, ali te tako
slabo pripravljeni brez vsega sadu
prejemajo! Odpusti tudi mnogim kri¬
vovercem, ki te zaničujejo, grešni¬
kom in vsem, ki od svete vere od¬
padajo in te preganjajo.

Prizadevati si hočemo, kolikor

73

nam je mogoče, z gorečnostjo svoje
ljubezni zbrisati njih zaničljivo rav¬
nanje, s katerim tvoje sveto ime ža¬
lijo. 0 kako srečni bi bili, o Jezus!
ako bi mogli s svojo pobožnostjo za
tvojo čast popraviti njih hudobije,
ako bi jih mogli zbrisati s svojo
gorečnostjo, ali jih omiti s svojo
kervjo! Dodeli nam, ljubi Zveličar,
vender vsaj gnado, da te prav pri-
serčno, prav goreče in prav stano¬
vitno ljubimo!

O prečista Devica, naša dobrot¬
ljiva in ljubeznjiva Mati! tvoje neo-
madežvano serce naj nam odpre ča¬
stito in presladko serce tvojega bož¬
jega Sina Jezusa Kristusa. Amen.

Izročenje Jezusu Kristusu v pre¬
svetem Rešnjem Telesu.

Na kolenih pred tvojimi nogami,
o presladki Jezus! in gnan od serč-
nega hrepenenja ti tvojo ljubezen

74

povračevati, se ti darujem in posve¬
tim popolnoma vsega v Zakramentu
presvetega Rešnjega Telesa. — Moja
želja, moj nepremakljivi sklep je, te |
častiti v tem Zakramentu ljubezni
in skerbeti, da bi te tudi drugi ča¬
stili. Zatorej te ponižno prosim za-
volj tvojega presvetega serca, sprejmi
dobrotljivo v daritev polno prijetnega
duha ta moj sklep, ki ga pred tabo
storim; in ker si mi dal gnado hre¬
penenja ti ga darovati, ne odreci
mi je, ga tudi spolnovati, do svo¬
jega zadnjega zdihljeja. Amen.

(Mehlinski škof so sto dni odpustkov
vsem in kolikorkrat to molitev ponovijo,
podelili 5. prosenca leta 1859.)

75

O daritvi svete maše.

Kako moramo sv. mašo slišati.

Kdor hoče sv. mašo prav slišati, naj
počasi in mirno premisli, kar je bilo od
pomena delov sv. maše rečeno in naj
sklene svoj namen z namenom mašni-
kovim, in ker sta naj imenitniša dela
sv. maše povzdigovanje ali posvečenje
in zanživanje (ker posvečenje obseže pre-
sv. Rešnje Telo v pomenu daritve, za-
uživanje pa v pomenu zakramenta), je
treba zraven na to gledati:

1. Kadar greš v cerkev z name¬
nom sv. mašo slišati, moraš iti zbran in
s pobožnostjo polno duhovnega veselja,
in premisli, da greš k svetemu opravilu,
ki je Bogu neskončno dopadljivo in ča¬
stito ; v veči slavo mu je namreč, kakor
mu jo more ves človeški rod dati; da
greš k božji službi, ki našemu Gospodu
Jezusu Kristusu več veselja in radosti
pripravlja, kakor vse stvari, in da greš
zadnjič k sv. opravilu, ki te preobilno

76

deležnega stori zasluženja Jezusove
smerti, in ti dodeli naj večih zakladov
milosti božje in duhovnega bogastva.

2. Kadar v cerkev stopiš, se po¬
kropi z blagoslovljeno vodo, obudi živo
vero in žalost nad grehom, tvoje serce
naj presunejo čutila naj globokejše po¬
nižnosti, in z očmi sv. vere poglej pre¬
sveto in prečastito sv. Trojico, ki pri¬
čakuje svete daritve, ki ji bo v naj veči
čast, katera se ji skazati more. Poglej
trume angeljev in arhangeljev, kerubinov
in serafinov, ki vso cerkev napolnujejo
posebno pa svetišče, kjer mašnika s ču¬
tili naj veče ponižnosti in naj večega
spoštovanja obdajajo. Posnemaj jih, po¬
sebno pa svojega dobrega angelja varuha,
katerega ti je Bog dal, in ki si ga na
svoji strani lahko misliš in misliti moraš;
v takih mislih poklekni na obe koleni,
spodobno in pobožno, ne govori in ne
oziraj se okoli sebe, da bi gledal, kdo
pride in gre. „To solnce božje pravice,
ki ga po besedah sv. Janeza Krizostoma,
še celo angelji le trepetaje gledajo, za¬
voljo prečudne svetlobe njegovega veli¬
častva, mora s svojim bliščem otamniti

77

vse drugo, mora nase dušne in telesne
oči tako terdno nase navezati, da nič
druzega ne vidimo, in da nas vsaka
stvarica motiti ne more.

3. Ko si svoje telo in svojega duha
tako uravnal, prosi naj prej od Boga od-
puščenja svojih grehov, in zatorej moli
z mašnikom očitno spoved z ganjenim in
potertim sercem, da se tako s čistim
sercem pripraviš udeležiti se daritve sv.
maše. Potem daruj sv. mašo v tiste na¬
mene, ki so bili že spredaj imenovani,
in za katere je bila postavljena. Mašnik,
kakor namestnik človeškega rodu in po¬
sebno katoliških kristjanov, daruje Bogu
daritev sv. maše, da ga v imenu vseh
počasti, ga spozna začetnika Gospoda
in zadnji namen in konec vseh reči; on
prosi odpuščenja grehov, s katerimi ga
dan na dan žalimo; se mu zahvaljuje za
vse dobrote in ga prosi nove pomoči za
vse potrebe. O ko bi pač vsak pričujoč
ravno te namene pri sv. maši imel! O
potem bi zamogli tudi še družili milost
od Boga prositi, zase, za svoje sorodnike,
za svoje prijatelje in neprijatelje, za pra¬
vične in za grešnike, za verne duše v

78

vicah, in zadnjic častiti, hvaliti in prositi
Boga za vse, kar njemu dopade.

Kadar mašnik sv. hostijo povzdigne,
jo daruj nebeškemu Očetu iz ravno ti¬
stega namena kakor on, in do Očenaša
obudi v svojem sercu posebno dejanje
vere, češčenja in poveličevanja Jezuso¬
vega, obžaluj svoje grehe, zahvali se mu
za prejete dobrote, prosi ga novih, in
moli še druge take molitve, ki morejo
Bogu našo daritev dopadljivo storiti, naj
bo to v zvezi z našimi potrebami, ali
naj zadeva božjo čast; moli tudi, da naj
nam Bog vse dodeli, za kar ga prosimo.

4. Po očenašu se pripravljaj na
duhovno obhajilo, ki je jedna naj imenit-
nejših vai v duhovnem življenji, in ki
napolni dušo z silo veliko milostmi in s
pravo nebeško tolažbo.

Da boš duhovno obhajilo prav in
dobro opravil, moraš živo spoznati, da
nisi vreden Jezusa v presv. Rešnjem Te¬
lesu prejeti in v resnici zaužiti Telo Go¬
spodovo; potem obudi serčno hrepenenje
ga zaužiti in z ljubezni vnetim sercem
reci s hlapci Jobovimi (31, 31.): „Kdo
nam da od njegovega mesa, da se na-

79

sitimo?“ Kdo mi da tega nebeškega
mesa, Telesa mojega Gospoda, da se bom
z njim nasitil? Daruj mu to hrepenenje
in reci mu, da bi ga rad spolnil, ako
bi ti bilo le mogoče; da pa prejmeš Go¬
spoda kolikor zamoreš vredno, se k temu
pripravljaj in obudi terdno vero v res¬
nico te skrivnosti, obžaluj svoje grehe,
obudi dejanje upanja in ljubezni i. t. d.

S tako pripravljenim sercem naj bo
vsak med mašnikovim obhajilom, ker on
nadomestuje pričujoče in jih tako rekoč
v sebi združi, naj prosi Gospoda, da bi
se ponižal do nas priti, nas obiskati in
prebivati v naših sercih. Ko si to storil,
si misli Jezusa pričujočega v svojem
sercu; zahvali se mu in obudi ravno
tista čutila, kakor kadar ga v presv.
Zakramentu prejmeš, in ki se tam dobijo;
s tem se končd duhovno obhajilo, in če
se tako opravi, obrodi veliko obilniši sad,
kakor pri veliko vernih, ki ga v presv.
Zakramentu pa le slabo pripravljeni
prejmejo.

Ker je sv. maša, kakor smo slišali,
Bogu naj prijetniša, zanj naj častitljivša
in za nas in za vso sv. cerkev naj ko-

80

ristniša daritev, je prelepa navada sv.
cerkve, jo vsak dan in tudi večkrat med
dnevom Bogu darovati; z njo daruj tudi
vse druge, kar se jih po svetu bere, in
se jih bo bralo do konca sveta. Dalje
je posebno koristna pobožnost za verne,
ki mej svetom živijo, da skerbijo, da se
sv. maše zanje berejo; in kadar kdo kaj
cerkvi da, naj gleda posebno na to, da
bo dal take reči, ki se za opravljanje
te sv. skrivnosti potrebujejo in ki zade¬
vajo Telo in Kri Gospodovo; če pa sami
ne morejo nič v dar prinesti, naj k temu
kolikor morejo pomagajo. Tako je sv.
Venceslav, češki kralj, pozabil tako rekoč
na svojo kraljevo čast, ali prav za prav
je hotel prav očitno pokazati svojo po¬
božno vnemo za povzdigo sv. vere in je
ob žetvi sam pšenico žel, in ob branji
ali terganji sam grojzdje nabiral, kar
se ga je za sv. mašo potrebovalo.

Zjutranje posvečenje sv. maše.

Vsegamogočni Gospod in Bog!
ozri se name, ki klečim pred tvojim
obličjem, da bi potolažil tvojo jezo

81

in počastil tvoje božje veličastvo v
imenu vseh tvojih stvari. Ali kako
morem to storiti, ker sem sam re¬
ven grešnik? Toda vender mo¬
rem in hočem to storiti, ker dobro
vem, da si dal svojega edinega Sina
iz ljubezni do nas; vem, da se je
ta naš ljubi Zveličar samega sebe
daroval na križi, in da se še zdaj
vedno daruje na altarjih v naše
zveličanje. Torej ves v grehih,
pa serčno skesan, ves reven, pa
bogat v Kristusu, pridem pred tvoje
obličje, se sklenem z gorečnostjo
angeljev in vseh svetnikov, z go¬
rečimi željami Marijinega prečistega
serca, in ti darujem v imenu vseh
stvari vse sv. maše, kar se jih da¬
ruje, kar jih je bilo darovanih, in
kar se jih bo še darovalo do konca
sveta. Tudi želim to svoje posve¬
čenje vsak hip današnjega dne in
ves čas svojega življenja ponav-

Vedno češe. 6

82

ljati, da tvojemu neskončnemu ve¬
ličastvu spodobno čast in hvalo
dajem, da potolažim tvojo jezo, da
zadostujem za naše velike in brez¬
številne grehe, da se ti zahvalim
za tvojo dobroto, kolikor je v moji
moči, in da sprosim tvojo milost
sebi, vsem grešnikom, vsem pra¬
vičnim živim in mertvim, vsi tvoji
sv. cerkvi, posebno njenemu vid¬
nemu poglavarju Rimskemu papežu,
zadnjič tudi vsem razkolnikom, kri¬
vovercem in nevernikom, da bi se
spreobernili in tudi oni dosegli večno
življenje. Amen.

Posvečenje sv. maše med darovanjem, ali
po povzdigovanji ali pa pred mašnikovim
obhajilom.

Nebeški Oče, posvetim ti da¬
ritev, katero ti je tvoj preljubi Sin
Jezus Kristus za nas daroval, in
ki jo na altarjih ponavlja; darujem

83

ti jo v imenu vseh stvari in z njo
ti darujem tudi vse sv. maše, kar
jih je bilo darovanih, in kar se jih
bo še po vsem svetu darovalo. Da¬
rujem ti jih, da tvoje veličastvo po
dolžnosti počastim in molim, in da
mu dolžno hvalo skažem, katero
njegove neskončne dobrote od mene
tirjajo; darujem ti jih v potolaženje
tvoje jeze, ki sem jo s svojimi
grehi zdražil, in da tvoji sveti pra¬
vici po vrednosti zanje zadostim;
zadnjič, da sprosim tvojo milost zase,
za sv. cerkev, za vse ljudi in za
verne duše v vicah. Amen.

Molitev, prav koristna med sveto mašo ali
ob uri molitve.

O moj sladki Jezus! ti mi vedno
skazuješ svojo ljubezen: od veko¬
maj sem ti bil pri sercu in bolj
ljubljen od tebe, kakor brezštevilni
svetovi, katere bi bil lahko ustvaril,

6 *

84

pa jih nisi hotel. In ko sem hodil
kakor slep po poti, ki pelje v večno
pogubljenje, se je tvoje serce usmi¬
lilo nesreče svoje nehvaležne stvari.
Tvoje usmiljenje me je spremljalo
po vseh potih mojega življenja ne¬
prenehoma, ti si me klical in k sebi
vabil; ponižal si se do moje rev¬
ščine, vzel si nase mojo natoro z
njenimi slabostmi; vzel si nase moje
grehe, in dolžnost zanje zadostiti
s težavami svojega življenja, z brh¬
kostmi svojega terpljenja, in z gren-
kostjo svoje sramotne smerti, ki jo
še vedno na naših altarjih ponav¬
ljaš, ki so podoba križa, na katerem
si svojo sveto dušo izdihnil; in vse
to si storil, da si si utolažil svojo
neizmerno ljubezen do mene, in da
si doveršil mojo imenitnost in mojo
srečo.

Naj te premišljujem kakor Boga
ali kakor človeka, v času ali v

85

večnosti, v nebesih ali na zemlji:
nikdar nisi nič opustil in zamudil,
kar bi bila mogla naj bolj popol¬
noma in naj bolj goreča ljubezen
od tebe pričakovati; zapustil si celo
vso svojo čast in vse svoje ne¬
beško veselje, in dal si svojo čast
in svoje življenje, da si mene osrečil.
Svojo mogočnost, svoje bogastvo
in svojo ljubezen le v moj prid
obračaš, ker ponižal si se celo v
podobe sv. Zakramenta, da moreš
v moje serce priti, da prevzameš
vso mojo dušo, in da se z njo po¬
polnoma skleneš.

O edinorojeni Sin božji! ker si
vse zame storil in terpel, ker si
me z vsemi svojimi dobrotami obo¬
gatil, me ljubiš res do konca in
čez vso mero!

Po svoji neskončni modrosti in
mogočnosti se zadnjič še samega
sebe daš, se z mano popolnoma

86

skleneš, prevzameš vso mojo dušo
in tvoje življenje je moje življenje.

O visoka, o nerazumljiva pov-
zdiga moje grešne duše! Daj mi
milost, o moj Jezus! da v tvoji
ljubezni živim, in da v nji in zanjo
umerjem. Amen.

Opomba. Te molitve naj se molijo
več mesecev zaporedoma, ali vsaj naj se s
tem namenom darujejo vsak dan vse svete
maše, kar se jih bere, kar jih je bilo branih,
in kar se jih bo še bralo do konca sveta.

Sv. oče papež Pij IX. so v svojem pismu
od 30. kimovca 1859. 1. dodelib 300 dni od¬
pustkov vsem, ki eno teh mohtev v katerem
koli si bodi jeziku vsaj s skesanim sercem mo¬
lijo ; in popolnoma odpustek tistim, ki jo vsak
dan meseca molijo, enkrat v mesecu, kadar
sv. Zakramente sprejmejo, svojo farno ali kako
drugo cerkev obiščejo in molijo za mir med
vladarji, za zatiranje krivoverstva in za povik-
šanje svete cerkve. Ti odpustki se morejo
tudi vernim dušam v vicah v prid darovati.

87

Perva sv. maša.

7 čast presv. Hešnjemu Telesu.

Začetek sv. maše.

'segamogočni večni Bog, ne-
3beški Oče! ker je po naukih sv.
cerkve daritev sv. maše, ki jo je
tvoj ljubi Sin postavil, tvojemu bož¬
jemu veličastvu neskončno prijetna,
in mu je v naj veči čast in slavo,
in ker ona sama te po vrednosti
častiti in povikševati more: je

moje serčno hrepenenje ti jo z maš-
nikom z vso svojo pobožnostjo da¬
rovati, ker moja edina in goreča
želja je, te viditi češčenega in po-

88

vikševanega. Z njo ti darujem tudi
vse druge sv. maše, ki se bodo
danes po vesoljnem svetu brale.
O da bi mogel obuditi ljubezni vne¬
tih duhovnov, kakor moreš ti iz
kamenja obuditi Abrahamu otrok,
da bi ti darovali vsaki dan z naj
večo gorečnostjo to sveto daritev,
obuditi bi jih hotel precej ta tre-
notek! Ali ker mi to ni dano, te
prosim, Oče vse svetosti! prosim
te v imenu Jezusa tvojega ljubega
Sina, razlij po svoji neskončni mi¬
losti v serca vseh mašnikov, ki
bodo danes to tebi tako prijetno
daritev darovali, duha svoje gnade
in prave pobožnosti, da bodo vredno
opravljali to nezapopadljivo skriv¬
nost. Dodeli vsem tukaj pričujočim,
dodeli tudi meni spodobno in po¬
božno biti pri tej sveti daritvi, in
daj nam udeležiti se njenega sadu.
Spoznam Bogu vsegamogočnemu,

89

Mariji prečisti Devici in vsem svet¬
nikom svoje in vsega sveta grehe;
položim jih na sveti altar, da jih
ogenj te daritve popolnoma použije.
O usliši mojo prošnjo! usliši jo za-
volj tiste ljubezni, ki je zaderževala
roko tvoje jeze, da ni udarila hu¬
dobnih rabeljnov, ki so na Kalvariji
križali tvojega edinega in naj Iju-
beznjivšega $ina, našega Gospoda
Jezusa Kristusa. Amen.

Evangelij.

O moj dobrotljivi Bog! pred
tvojim svetim obličjem spoznam v
ponižnosti svojega serca neskončno
dobroto, da sem v sveti katoliški
veri rojen, in da si me toliko zmot
obvaroval, v kateri so celi narodi
zakopani.

Serčno se ti zahvaljujem za to
tako veliko dobroto in te ponižno pro¬
sim, daj mi gnado, da tudi po na-

90

ukih svete vere živim, da se je
nikdar ne sramujem, če bi tudi zanjo
terpeti in umreti mogel. Posebno
te pa prosim, o Jezus! obudi v
mojem sercu in v sercih vseh ljudi
prav živo vero v tvojo sveto pri—
čujočnost v presvetem Zakramentu
Rešnjega Telesa. Daj nam milost,
da bomo vedno za tvojo čast v tej
presveti skrivnosti goreli, in jo po
vsi svoji moči tudi med drugimi
razširjali, da bomo vredni tukaj in
v večnosti tvojim zvestim služab¬
nikom prišteti biti in se pri tebi ve¬
seliti in te uživati vekomaj. Amen.

(Kadar mašnik vero moli, moli tudi ti
apostoljsko vero in prosi Boga, da bi ti jo v
sereu pomnožil in tudi vsem, katerim še ni
prisvetila luč prave svete vere, v njih sercih
prižgal.)

Darovanje.

O dobrotljivi nebeški Oče! skle¬
nem se z ljubeznijo tvojega edino-
rojenega Sina, s tisto neizrekljivo

91

ljubeznijo, s katero ti je svojo ne¬
skončno zahvalo, prečudne čutila
svojega presvetega serca daroval;
darujem ti vse dobrote, kar sem jih
prejel ves čas svojega življenja od
tvoje nezapopadljive dobrotljivosti:
da ti tedaj skažem vso svojo hva¬
ležnost, ti jih darujem na tem al-
tarji z zasluženjem in z vsemi po¬
polnostmi tvojega božjega Sina v
daritev večne zahvale; darujem ti
pervič svoje, če tudi omadeževano
in z grehom ognjušeno serce; ali
potopim ga v sv. kelih, da se tam
za večno življenje omije, in s ser-
čnim zaželenjem, da bi bilo deležno
blagoslovov in molitev, ki se bodo
nad njim opravljale, in da bi se
spremenilo in za tvojo sveto lju¬
bezen vnelo, kakor se bo spreme¬
nilo vino v kri tvojega ljubega
Sina Jezusa Kristusa. Da to milost
dosežem, se sklenem z hvaležnostjo

92

in ljubeznijo, s katero ti je tvoj
ljubi Sin daroval vse svoje terp-
ljenje; z njim ti darujem tudi jaz
na sv. altarji vse težave, kar jih
je kdaj poslalo meni ali drugim
ljudem v zveličanje tvoje očetovsko
serce; sprejmi s sv. daritevjo tudi
ta moj dar, naj ti bo prijeten in
naj pripomore k našemu zveličanju.

Zadnjič se sklenem s sveto
udanostjo tvojega preljubega Sina;
darujem se ti in se vsega v tvojo
sveto voljo udam, in serčno želim,
da se po meni in nad menoj, in v
vsem, kar mene zadeva, vedno tvoja
naj ljubeznjivša volja spolnuje. Za¬
torej ti izročim, o Kralj vseh kra¬
ljev in moj Gospod! vse kar sem
in kar imam, svoje telo in svojo
dušo, da se vsega v tvojo službo
posvetim in v čast tvojega naj ča-
stitljivšega veličastva. Amen.

93

Kadar pravi mašnik: „Molite bratje!“
odgovori s služabnikom:

Naj sprejme Gospod iz tvojih
rok to daritev v čast in slavo svo¬
jega imena, v prid vsacega zmed
nas in v blagor svoje sv. cerkve.

Tihe molitve.

O ljubeznjivi Oče! poglej z vi-
socega sedeža svojega veličastva,
z visocih nebes, kjer kraljuješ, na
to daritev, katero ti tvoja sv. ne¬
vesta, naša mati sv. katoliška cer¬
kev po rokah mašnikovih daruje!
Naj moč, ki jo ta daritev v sebi
ima, odverne od nas šibo tvoje jeze,
katero smo si s svojimi brezštevil¬
nimi grehi zaslužili. V svojem imenu
in v imenu vseh vernih ti jo tudi
jaz, tvoj nevredni služabnik, da¬
rujem ; tebi, ki si Bog življenja in
resnice. Sprejmi jo z dopadajenjem
sklenjeno z zasluženjem svojega

94

preljubega Sina in z vsemi zakladi
sv. cerkve, za odpuščenje mojih brez¬
številnih grehov, razžaljenj in za¬
mud in za vse verne kristijane žive
in mertve, da bi nam bila vsem v
obilen dobiček za večno življenje.
Amen.

S a n k t u s.

O preljubeznjivi Jezus! jaz te
molim, častim in povikšujem in skle¬
nem to svoje češčenje s tistim, kate¬
rega si presveta Trojica sama daje,
in ki se potem razliva na prečisto
Devico Marijo, na angelje in na
vse izvoljene, ki združeni in z enim
glasom z neizrekljivo radostjo ne¬
prenehoma prepevajo na svetu ne¬
poznane pesmi, ki nebesa razve¬
seljujejo, pesmi češčenja, slave in
zahvale.

O dodeli v svoji neskončni do¬
brotljivosti, da se naši glasi tudi

95

pridružijo tem nebeškim trumam, in
da tudi mi z njimi neprenehoma
prepevamo: Svet, svet, svet je
Gospod vojskinih trum; čast Bogu
na višavah; češčen bodi, ki pride v
Gospodovem imenu; čast Bogu na
višavah!

Prosi ga tudi za odpuščenje
svojih zanikernost, rekoč: Sveti ne¬
beški Oče! Darujem ti to molitev
v povikšanje tvoje časti in tvojega
veličastva, združeno s petjem ne¬
beških trum in s češčenjem vse
zemlje in vseh druzih stvari. Sprejmi
jo dobrotljivo na prošnjo Jezusa
Kristusa svojega ljubega Sina. Vse
kar ti njegove svete roke darujejo,
ti je neskončno dopadljivo. O za¬
torej dodeli, da mi bodo po ravno
tem tvojem Sinu, ki ga tako serčno
ljubiš, vsi moji grehi odpuščeni
in vse moje zanikernosti poprav¬
ljene.

96

Pred povzdigovanjem.

O vsegamogočni Bog! glej začne
se spolnovati čudopolna skrivnost,
katere ne morejo ne kerubini ne
serafini, in nobena druga nebeška
moč razumeti, ker le ti sam spoznaš
neskončno obširnost te ljubezni, ki
te priganja, se vsak dan na altarji
darovati svojemu nebeškemu Očetu v
dar češčenja in zadostovanja. Tudi
vsi angelji častijo to skrivnost tvoje
svete ljubezni, utopljeni v naj glo-
bokejo ponižnost. Oni se veselijo,
ker vidijo svojega Kralja in Go¬
spoda, ki so ga enkrat videli priti
iz neizrekljive ljubezni odrešit člo¬
veški rod, zopet priti na altar za¬
gotovit njegovo zveličanje, in se
skrit pod slabe podobe kruha in
vina, za kar ga njegovo ljubezni
vneto serce priganja.

O dobrotljivi Jezus! delo, ki ga

97

bodeš kmalu spolnil, ima neskončno
vrednost, in zasluži toliko spošto¬
vanja, da mi moja slabost in moja
nevrednost ne dopusti, da bi svoje
oči povzdignil, in se nanjo oziral.
Potopiti se hočem torej v naj večo
globočino ponižnosti, da se v nji
očistim, in tam pričakujem tvojega
sv. blagoslova. O da bi Bog hotel,
o moj preljubeznjivi Jezus! o da
bi mu dopadio, da bi tudi jaz vredno
posnemal to tvojo sveto daritev, in
da bi obrodila obilnost sadu, ki ga
njena neskončna vrednost tirja. Go¬
tovo, vsako delo, naj bo še tako
težavno, mi bo lahko, da le to do¬
sežem.

Usliši, o ljubeznjivi Jezus! mojo
molitev in dodeli, da te ta mašnik
tako daruje in tako sv. mašo opravlja,
da bo imela naj obilniši dobiček za
vse žive in mertve. Amen.

Vedno češč.

7

98

Češčenje svete hostije pri povzdigovanji.

Pozdravljam te, o presladki Je¬
zus! s čutili naj globokejše poniž¬
nosti in te molim in častim!

Udari se trikrat na persi in reci:

O Jezus, usmili se me! O do¬
brotljivi Jezus, prizanesi mi! O naj
ljubeznjivši Jezus, bodi mi revnemu
grešniku milostljiv!

Češčenje presv. kervi pri povzdigovanji.

Pozdravljam te, o predraga kri
mojega Gospoda, in te častim z
naj priserčnišo ljubeznijo.

Udari se trikrat na persi in reci:

O sveta kri, operi me! O draga
kri, cvet ljubezni, očisti me! O
neprecenljiva kri, upij zame k Bogu
tvojemu Očetu, da se me usmili.

Po povzdigovanji.

Oče vse svetosti! ker je tvoj
edinorojeni Sin na altarji zdaj res-

99

nično pričujoč, in se je samega
sebe dal v dar za naše grehe, se
sklenem z njegovo ljubeznijo, s tisto
ljubeznijo, s katero se ti je nekdaj
na križi in zdaj na altarji daroval,
in ti darujem njegovo presveto Telo
in njegovo predrago Kri, njegovo
človeško in njegovo božjo natoro,
njegove čednosti in popolnosti, nje¬
govo terpljenje in njegovo smert.
S tem neskončnim zakladom sklenem
in združeno darujem, vse čednosti,
zasluženja in milosti prečiste Device
Marije in vseh Svetnikov, kakor
tudi dobra dela vseh ljudi in ves
zaklad svete cerkve.

Darujem ti to daritev zase, za
svoje bližnje, za svoje prijatelje, po¬
sebno za I. I.; za vse verne žive
in rnertve, posebno za I. I., in te
ponižno prosim, sprejmi jo dobrot¬
ljivo v zahvalo za vse dobrote, kar
si mi jih na duši in na telesu do-

7 *

100

delil; naj nam ta daritev sprosi vseh
potrebnih milost, da bomo vsega
hudega rešeni, kar nam je škodlji¬
vega na duši za njeno zveličanje,
in na telesu; naj nam bo zastava
popolnoma odpuščenja in popolnoma
zadostenja za vse naše grehe in
zamude; da se po njej, v njej in
z njo vsa hvala in čast daje tebi,
o Bog, vsegamogočni Oče v edi¬
nosti sv. Duha vekomaj. Amen.

Potem moli z mašnikom Očenaš in ga
s sv. Jedertjo daruj za vse grehe udov svete
cerkve, kar je Bogu neskončno dopadljivo in
reci:

O predobrotljivi Jezus! daru¬
jem ti to molitev, katero si nas
sam učil in se sklenem s tistim naj
popolniši namenom, s katerim so jo
tvoje sv. usta v naše zveličanje mo¬
lile, potem ko si jo bil v svojem
presladkem sercu posvetil. Darujem
ti jo za odpuščenje vseh grehov in
v zadostenje vseh zamud, kar se

101

jih je ves človeški rod v svoji sla¬
bosti zadolžil, ali iz nevednosti ali
iz hudobije proti tvoji neskončni vse-
gamogočnosti, nedosegljivi modro¬
sti in nezasluženi dobrotljivosti, in
proti tvoji nezmerni ljubezni. Amen.

Jagnje božje.

Jagnje božje! usmili se nas,
in daruj se samega sebe Bogu, svo¬
jemu Očetu, s čutili svoje božje
pohlevnosti in poterpežljivosti, da
poplačaš vse naše zadolženje!

Jagnje božje! usmili se nas,
in daruj se samega sebe Bogu,
svojemu Očetu, z vso britkostjo svo¬
jega terpljenja, da nas popolnoma
z njim spraviš.

Jagnje božje! usmili se nas,
in daruj se samega sebe Bogu,
svojemu Očetu, z vso ljubeznijo
svojega svetega serca, da nam
sprosiš vse dobrote, kar jih potre¬
bujemo. Amen.

102

Zauživanje.

O Gospod! nisem vreden, da
me zemlja nosi, vender zavolj sa¬
mega sebe mi odpusti moje grehe.

O Gospod! nisem vreden, se
imenovati tvojo stvar, vender pri¬
zanesi mi moja zadolženja do tebe,
zavolj svojega britkega terpljenja.

O Gospod! nisem vreden, izgo¬
varjati tvojega presvetega imena,
vender zavolj neskončne vrednosti
te sv. daritve me napolni z obil¬
nostjo svoje gnade. Amen.

Potem opravi duhovno obhajilo z bese¬
dami sv. Jederti in sv. Mehtilde, rekoč:

O studenec življenja in milosti!
glej me pred tvojimi nogami; pri¬
nesel sem tvojemu neskončnemu
bogastvu slabo darilce svoje rev¬
ščine in potrebe; nimam druzega
kakor solzico, da pade v to ne¬
zmerno morje; ona ti pokaže, kako
sem in bom vedno skesan in gan-

103

jen zavolj svoje velike nevrednosti;
lačna bi se mogla verniti moja duša
od te nebeške večerje, katere se
nikdar nasititi ni mogoče. O za¬
torej te prosim, moj ljubi Stvarnik
in Odrešenik! pripravi ti v svoji
dobrotljivosti ta trenutek moje serce
s svojo vsegamogočno modrostjo
in s presladko in priserčno ljube¬
znijo svojega serca, da te bom
vredno sprejeti mogel, da boš v
meni začeti in delati mogel, kar si
od vekomaj v meni po svojem do-
padajenji storiti sklenil. Amen.

Po zauživanji.

Glej, o nebeški Oče! naša ljuba
mati sv. cerkev, ti je darovala na
altarjih daritev neskončne vrednosti,
katero si nam sam iz nebes poslal
in ji namenil, da se za nas daruje.
Sprejmi jo torej dobrotljivo in s
tisto neskončno ljubeznijo, ki je

104

vnemala tvoje očetovsko serce, ko
je tvoj ljubeznjivi Sin zapustil našo
revno zemljo, se vernil v tvoje ne¬
beško kraljestvo in daroval tebi,
svojemu nebeškemu Očetu, sad svo¬
jega svetega včlovečenja, daroval
pred tvojim obličjem svoje častite
rane, katere je prejel na svojem
svetem Telesu. O ne obračaj, pre-
Ijubeznjivi Oče! o ne obračaj svo¬
jih oči nikdar od teh svetih ran,
in spomni se vedno neskončnega
zadostenja, katerega si za naše
grehe prejel. Zavolj te nekervave
daritve se usmili mene, vseh greš¬
nikov in vseh vernih živih in
mertvib. Skaži nam svojo milost,
daj nam svojo gnado, dodeli nam
odpuščenje naših grehov in večno
življenje. Amen.

Blagoslov.

Blagoslovi me, o dobrotljivi Je¬
zus, s svojo vsegamogočno roko!

105

navdaj me s svojo modrostjo, na¬
polni mi serce s svojo sladkostjo,
vleci me za sabo, skleni se dobrot¬
ljivo z manoj vekomaj! Amen.

Ko mašnik bere besede: „In Beseda je
meso postala 11  i. t. d. se prikloni in reci s
serčno hvaležnostjo:

Zahvaljujem se ti, o dobrotljivi
Jezus! da si se iz ljubezni do mene
včlovečil.

©n&ga maša«

Pripravljanje.

Prečastiti in pravi veliki du¬
hoven Jezus Kristus, ti si svojemu
nebeškemu Očetu daroval čisti, ne-
omadežvani dar za nas grešnike;
ti si nam svoje meso v jed in svojo
kri v pijačo zapustil, ki se dan na
dan v tvoji sveti cerkvi ponavlja.
Uči me, svojega nevrednega slu¬
žabnika, da bi mogel pri tej ne-

106

skončni skrivnosti s tako pobož¬
nostjo pričujoč biti, da bi bil nje¬
nega preobilnega sadu deležen. Do¬
deli mi duha prave pobožnosti, da
ti z mašnikom tudi jaz tvojega
preljubeznjivega Sina in z njim tudi
samega sebe s čistim sercem da¬
rujem, da me moč te daritve vsega
prerodi in očisti, da me kaplja Je¬
zusove rešnje kervi doleti in zve¬
liča. — O Marija, Mati Jezusova,
prosi ti zame, potem sem si svest,
da bo obilni sad te naj svetejše da¬
ritve tudi meni v zveličanje. Sprosi
mi milost, da bom vseh posvetnih
misel prost s popolnoma zbranim
duhom te svete skrivnosti premišlje¬
val in tako tvoje in tvojega ljubega
Jezusa milosti in ljubezni deležen.
Amen.

Začetek sv. maše.

Jezus, moj Ijubeznjivi Zveličar!
Povabiš me v svoji neskončni do-

107

broti v svoje svetišče, da bi te pravi
kruh življenja in hrano svoje duše
častil. O da bi moje serce čistost
vseh angeljev in svetnikov imelo,
kako bi bil potem vesel in srečen!
Ali spomin na moje grehe, ki jih
ves skesan spoznam in obžalujem
me teži in le zaupanje v tvoje ne¬
skončno usmiljenje mi daje moč in
serčnost se v ponižnosti tvojemu
naj svetejšemu obličju približati. O
ne zaverzi me, in na prošnjo Ma¬
rije, tvoje in moje ljubeznjive Ma¬
tere in na prošnje vseh svetnikov
me vzemi med svoje, služabnike in
napolni me s prav gorečo ljubeznijo
do tebe. Naj bo moje serce tvoje
prebivališče, potem bo tudi moje
življenje z vsemi čednostmi olep¬
šano in vreden bom te naj svetejše
skrivnosti presv. Rešnjega Telesa
častiti in zauživati. Poln zaupanja
se ti tedaj približam in ti obljubim

108

vedno zvestobo in ljubezen. Ozri
se name in očiščen bom vseh gre¬
hov in daj, da me sladkost tvoje
ljubezni tako prevzame, da mi bo
vse posvetno veselje, ki me je do
zdaj od tvoje ljubezni odvračevalo,
pusto in ostudno, da bom le tebe
ljubil in se le v tebi veselil. Usliši,
usliši me, o moj Jezus! in usmili
se me!

G1 o r i a.

Napolni me, o Bog! s svojim
sv. Dubom, da bom z angeljskimi
kori tvojo čast prepeval in deležen
veselja in miru, katerega nam le ti
dajati moreš. Večna slava naj ti
bo v tvojem nebeškem veličastvu,
pa tudi tukaj na sedežu ljubezni v
presvetem Rešnjem Telesu od vseh
stvari. Naj se razširja tvoja čast
po vsem stvarjenju in naj zbriše
pravo češčenje tvojega presladkega
imena vso nečast, kar si jo kdaj

109

od svojih sovražnikov prestati mo¬
gel in jo še vedno terpiš. O naj
se jim nikdar ne pridružim, ampak
naj vedno le za tvojo čast živim
in gorim. Podpiraj me s svojo mo¬
gočno roko, da ne omagam, in ta
nebeški Kruh naj me redi, da bom
močan zoper vse tvoje sovražnike,
in da bom tukaj in v večnosti za Te
in s Teboj živel vekomaj. Amen.

Molitev.

O Bog! ki si nam v preču¬
dnem Zakramentu spomin svojega
terpljenja zapustil, daj nam, te pro¬
simo, svete skrivnosti tvojega Te¬
lesa in tvoje Kervi tako častiti, da
sad tvojega odrešenja vedno v sebi
občutimo. Spomni se v svoji lju¬
bezni vseh naših potreb in potreb
vse tvoje sv. cerkve. Naj obilnost
tvoje milosti posebno tudi tistim
pomaga, za katere smo moliti dolžni,

110

da bomo vsi tvoji zvesti otroci in
enkrat pri tebi srečni vekomaj. Po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Berilo in evangeli.

O moj dobrotljivi Zveličar! Pri-
serčno se ti zahvaljujem, da sem v
sveti veri rojen in izmed toliko
družili izvoljen se tvojega otroka
imenovati. Zahvaljujem se ti pa še
posebno, da me s svojim svetim
Telesom in s svojo predrago Ker-
vijo za večno življenje pokrepčuješ.
O daj mi pomoč, da vedno bolj v
sveti veri rastem, te vedno bolj in
bolj ljubim in se tako vrednega
storim obljub, ki me pri tebi čakajo,
deležen biti. V tvoji sveti veri
želim živeti in umreti in tvoj biti
vekomaj. Amen.

Vera.

O moj ljubeznjivi Jezus! Tvoja
sveta vera je tisti zaklad, za ka-

111

terega si naj bolj prizadevati moram.
O naj tedaj vse rad zapustim in
tudi svoje življenje dam, da le ta
biser najdem in ohranim. Posebno
te prosim, ohrani in oživi bolj in
bolj v mojem sercu vero v tvojo
resnično pričujočnost v presvetem
Rešnjem Telesu, da bo ta vera
vedni studenec prave goreče lju¬
bezni do te neskončne skrivnosti,
ki je moje edino zaželjenje za čas
in za večnost. Amen.

Darovanje.

Ko so se približali zadnji tre-
notki, ki si jih še med svojimi dra¬
gimi učenci preživel, si jim hotel
v svoji neskončni ljubezni še sa¬
mega sebe v veden spomin zapu¬
stiti, in to si storil pri zadnji ve¬
čerji, ko si kruh in vino v svoje
sveto Telo in svojo sveto Kri spre¬
menil. Glej ljubeznjivi Zveličar,

112

ravno zdaj se obhaja na altarji ta
sv. spomin, ko tvoj služabnik in
namestnik to sv. daritev ponavlja.
Sprejmi toraj dobrotljivo te darove
in z njimi tudi naša serca, katera
ti skesana in ljubezni goreča s to
sveto daritvijo sklenjena darujemo,
da ti bodo tudi dopadljiva in le za
tvojo čast vneta. Pripravi si jih
Ti po svojem dopadajenji, prenovi
jih s svojim svetim Duhom in sprejmi
jih na prošnje, Marije, naše ljube
Matere in vseh nebeških prebival¬
cev, kakor dobro dišeči dar, in
naj ti bodo posvečene za vse večne
čase. Amen.

Sanktus.

Združeni v ljubezni z vso tvojo
sveto cerkvijo in s trumami an-
geljev in svetnikov spoznamo tvo¬
jega veličastva neskončno visokost
in ji prepevamo večno čast in slavo.

113

O Jezus, ki si si na naših altarjih
svoje prebivališče zvolil, sprejmi
naše češčenje tukaj na tem sedeži
ljubezni in usmiljenja s tolikim do-
padajenjem, kakor ga v nebesih
sprejemaš in naj se rosa tvojega
blagoslova od tod obilno razliva
čez vse tvoje otroke, da ti bomo
vedno zvestejše služili in vedno
bolj dopadli. Svet, svet, svet naš
Gospod in Bog v presvetem Za¬
kramentu ! Naj se razlega tvoja čast
in slava po vsem stvarjenji veko¬
maj ! Amen.

Fred povzdigovanjem.

Sliši in usliši, o nebeški Oče!
glas naše prošnje, katero ti v po¬
nižnosti svojega duha darujemo.
Ozri se, o Jezus, milostljivo na svoje
otroke in ne zapusti svoje ljubljene
neveste svete cerkve, katero si si s

Vedno češč. 8

114

svojo kervijo pridobil. Varuj jo in daj
ji rast med neverniki in krivoverci,
spreoberni vse grešnike, in daj prav
živo gorečnost svojim služabnikom.
Stori deležne te sv. daritve vse,
kateri so tukaj pričujoči, pa tudi
vse, ki so z nami v duhu združeni
in posebno za kogar smo moliti
dolžni ali se v naše prošnje pripo¬
roča. Naj bo obilnost tvojega za-
služenja vsem studenec tolažbe in
pomoči, katere potrebujejo, in daj
nam milost s to tvojo pomočjo zve¬
sto delati za nebesa, da bo tvoje
ljubeznjivo serce vedno češčeno in
ljubljeno. O Marija, kraljica nebes
in zemlje! Daruj ti vse te naše
prošnje in še druge, ki bi jih bili
pozabili, tvojemu ljubemu Sinu, po¬
tem jih bo gotovo uslišal. Glej
približuje se, prišel bo na naš oltar
in tje ti jih s svojimi serci polo¬
žimo; o Marija, s tvojih rok jih bo

115

dobrotljivo sprejel; ljubljena Mati,
prosi za nas!

Povzdigovanje.

O mana nebeška, Jezus v pre¬
svetem Rešnjem Telesu! v Tebe
upam, Tebe samega ljubim! Tvoj
sem živ in mertev, zdaj in vekomaj!
— Spoznam svojo nevrednost, ker
sem ves z grehom omadežvan in v
grenkosti svoje duše ga obžalujem.
O Jezus, ne zaverzi me!

O rosa življenja, presveta rešnja
Kri Jezusova! operi me, zveseli
me, zveličaj me! O naj te nikdar
več ne žalim, naj te vedno častim
in hvalim, ker po tebi mi je živ¬
ljenje in zveličanje došlo. Naj te
časti nebo in zemlja vekomaj! Amen.

Po povzdigovanji.

Kolika bi bila moja nehvaležnost,
o Bog! ako bi še kedaj grešil, ko

8 *

116

sem videl in spoznal, koliko si zame
storil. O naj tega nikdar več ne
pozabim, in naj me ta spomin vedno
spremlja in greha varuje. Naj bo
britkost tvojega terpljenja in tvoje
smerti vedna bramba in sladkost
moje duše, naj bodo tvoje svete
rane moje vedno zavetje, in tvoje
sveto Telo in sveta Kri moja moč in
edina radost. Kako bi le mogel
še kedaj žaliti tako Ijubeznjivega
Gospoda, kako povračevati toliko
ljubezen z nehvaležnostjo J O moj
Jezus! ti sam tega ne boš pripustil
in boš moj terdni sklep s svojo
vsegamogočno pomočjo podpiral.

Ali ljubezen me veže, tudi na
ljube ranjke ne pozabiti. O usmili
se jih dobrotljivi Bog, in komur
še brani greh ali zanj zaslužena
kazen, naj mu bo obilnost tvojega
zasluženja studenec rešenja in ve¬
selja. Daj vernim dušam v vicah,

117

posebno tistim, za katere moliti me
dolžnost veže, rešenje iz terpljenja.
Naj jim bo posebno ta daritev svete
maše v tolažbo in zveličanje, da
bodo vredne te od obličja do obličja
gledati in za nas revne grešnike
prositi, da nas nevarno popotovanje
življenja ne pogubi, ampak srečno
pripelje v njih družbo v večno zve¬
ličanje, kjer te bomo častili in ljubili
vekomaj. Amen.

O č e n a š.

O kako srečen sem, da te svo¬
jega očeta imenovati smem; kako
srečen, da vem, da v nebesih, kjer
kraljuješ, tudi meni prebivališče
sreče in veselja hraniš. O naj bo
tvoja oblast vedno mogočna čez moje
serce in čez serca vseh vernih,
da ti zvesto služimo in vselej do-
pademo. Ne glej na število naših
grehov, ampak na obilnost zaslu-

118

ženja Jezusovega, ki je Jagnje
božje, zaklano za odpuščenje gre¬
hov celega sveta. O naj njegova
predraga kri tudi moje grehe zbriše!

Zauživanje.

O preljubeznjivi Jezus! ki si
umeri za nas, da mi po tebi živ¬
ljenje imamo in ga nam tudi še
vedno s svojim presvetim Telesom
ohraniš in pokrepčuješ. Terdno
verujem, da si tukaj resnično pri¬
čujoč in te v ponižnosti duha ča¬
stim in molim. Spoznam svojo ne¬
vrednost se tvoji sveti mizi pribli¬
žati, vender upam, da me ne boš
brez vse milosti spustil, ampak se
v duhu z menoj sklenil in me po¬
krepčal za boj z grehom in s skuš¬
njavami. O moj Jezus! serčno
obžalujem vse svoje grehe, in ti
obljubim jim za vselej slavo dati
in zanje po moči zadostovati. O

119

le pridi v moje serce, ki te ljubi
in vedno bolj ljubiti želi in ne loči
se od njega vekomaj ne. — Ma¬
rija, moja ljubljena Mati in zvesta
pomočnica! prosi ti zame, in daj
mi Jezusa v moje naročje, kakor
si ga dala Simeonu, in tudi jaz
potem rad umerjem, ker smert me
bo le v domovino moje prave sreče
preselila. O Marija, o Jezus! le
za vaji naj živim in umerjem, da
bom živel z vama vekomaj! Amen.

Konec sv. maše.

Sprejmi, o nebeški Oče! to sveto
mašo, pri kateri sem ravno bil, z
dopadajenjem, ker glej tvojega lju¬
bega Sina, in z njim samega sebe,
sem ti z mašnikom daroval. Od¬
pusti mi pomanjkanje pobožnosti,
s katerim bi se bil utegnil zraven
pregrešiti in dodeli mi milost, da
bi vedno veči češčenje imel do te

120

sv. skrivnosti, in tako tudi vedno
več sadu zraven zadobil. Ti pa,
moj Zveličar! daruj se svojemu
Očetu vedno za nas, in preden se
ločimo spred tvojega obličja, nas
še blagoslovi, da bodo vsa naša
dela imela speli in vrednost za
večno življenje. Tvoji smo in že¬
limo biti vekomaj.

O Marija, tudi ti nas blago¬
slovi in ne nehaj za nas prositi,
da se ne pogubimo, ampak se s
teboj veselimo na vse večne čase.
Amen.

Tretja sveta maša.

la dlai© v vkato.

Priprava.

Predobrotljivi Bog, ti si Oče
usmiljenja in tebi dopade, da smo

121

tudi mi, tvoji otroci usmiljeni, drug
drugemu dobrotljivi. Zato nismo
merzli in neobčutljivi, ko vemo, da
na stotine naših bratov in sester
v plamenu težkih vic k nam svoje
roke povzdiguje in nas usmiljenja
prosi. Kako pa bi jim ložeje po¬
magali, kakor s spravno Kervijo
tvojega božjega Sina, katera pri
sveti maši za žive in mertve k tebi,
o nebeški Oče! za milost in odpu-
ščenje veliko močnejši kliče, kakor
je nekdaj kri Abeljnova na mašče¬
vanje upilaV Sprejmi toraj dopad¬
ljivo, o usmiljeni Oče! to sveto mašo
in vse druge nepreštete daritve,
ki se bodo danes po vsi široki
zemlji opravile, v mir in pokoj ter-
pečim dušam v vicah. Naj ti bodo
vsi ti darovi v spravo, da ubogim
dušam za pravico milost dodeliš,
po Jezusu Kristusu, ki je naš Zve¬
ličar in večni srednik. Amen.

122

Kirije eleison.

Gospod, daj jim večni mir, in
večna luč naj jim sveti!

Tebi se spodobi hvalna pesem,
o Bog! na Sionu; in tebi naj se
opravi obljuba v Jeruzalemu. Usliši
mojo molitev; k tebi naj pride vse
meso! (Ps. 64J

Gospod, daj jim večni mir in
večna luč naj jim sveti!

Gospod, usmili se jih! Gospod,
usmili se jih! Gospod, usmili se
jih! Kriste, usmili se jih! Kriste,
usmili se jih! Kriste, usmili se jih!
Gospod, usmili se jih! Gospod,
usmili se jih! Gospod, usmili se jih!

Molimo.

1. V dan pogreba.  O Bog,
ki ti je lastno, vselej usmiliti se
in prizanesti, pohlevno te prosimo
za dušo tvojega služabnika I., ka¬
tero si poklical s tega sveta. Ne

123

daj je sovražniku v roko, ne po¬
zabi je do konca, temuč angelji naj
jo spremijo in peljejo v rajsko do¬
movino, da, ker je v te zaupala
in verovala, ne okuša peklenskih
kazen, temuč uživa večno veselje.
Po Kristusu, Gospodu našem.

2 .  Za pokojne starše.  O
Bog, ki si nam zapovedal spošto¬
vati očeta in mater, usmili se do¬
brotljivo duše mojega očeta in moje
matere, in odpusti jim grehe; meni
pa dodeli, da jih vidim v veselji
večne bliščobe.

3. Za pokojnega mašnika.
O Bog, ki si med apostolskimi du¬
hovni svojega mašnika I. obdaril
z mašnikovo častjo, dodeli, da bo
tudi tam v večnosti prištet njihovi
družini.

4. Za vse verne duše v
vicah.  O Bog, Stvarnik in Od¬
rešenik vseh vernih! dodeli dušam

124

svojih služabnikov in služabnic od-
puščenje vseh grehov, da milost¬
ljivo odpuščenje, katerega so vselej
želeli, po bogaboječih prošnjah do¬
sežejo. Kateri živiš in kraljuješ
vekomaj. Amen.

Branje.

„Bratje, glejte! skrivnost vam
povem: Vsi bomo sicer vstali, toda
izpremenjeni ne bomo vsi. Naglo,
ko bi z očmi trenil, na poslednjo
trobento (ker zapela bo trobenta),
in mertvi bodo vstali nestrohljivi
in mi se bomo izpremenili. To troh-
ljivo namreč mora obleči nestroh-
Ijivost, in to umerljivo mora obleči
neumerljivost. Kedar bo pa to umer¬
ljivo obleklo neumerljivost, takrat
se bodo spolnile besede, katere so
pisane: Požerta je smert v zmagi:
Smert! kje je tvoja zmaga? Smert!
kje je tvoje zelo? Zelo smerti pa

125

je greh, moč greha pa postava.
Bogu bodi hvala, kateri nam je dal
zmago, po Gospodu našem Jezusu
Kristusu 411 . Ql. Kor. 15, 51—57 J
Gospod, daj jim večni mir, in
večna luč naj jim sveti! Večen
spomin ima pravični in obrekovanja
se mu ni bati.

O Gospod, reši duše vseh po¬
kojnih vernikov vsake grešne vezi!
Pošlji jim v pomoč svojo milost,
da bodo vredne spoznane, ubežati
sodbi tvojega serda, in uživati zve¬
ličanje večne svetlobe.

Strašen dan bo dan plačila. —
Zemlja se bo v prah zdrobila, —
Priča David in Šibila. —

Grozen strah bo svet obdajal, —
Kadar bo sodnik prihajal; — K
ostri sodbi človek vstajal. —

Glasno bo trobenta pela, —
Mertvim po grobeh donela; — K
sodbi vstati vsem velela. —

126

Smert, natura bo stermela, —
Kadar stvar bo oživela; — Pred
sodnika bo hitela. —

Bukve bodo prinesene, — Dela
bodeš bral storjena, — Dobra vsa
in nepoštena. —

Tedaj bo sodnik se vsedel, —
In karkolj je kdo naredel, — Vse,
vse celi svet bo zvedel. —

Kam se revež čem podati ? —
Kje zavetnika iskati? — Komaj
dobrim bo obstati. —

Kralj nezmerne visokosti! —
Reši svoje brez vrednosti, — Reši
v moji me slabosti! —

Truden hotel si hoditi, — Za-me
svojo Kri preliti; — Daj k zve¬
ličanju to biti. —

Svet’ sodnik povračevanja, —
Daj nam milost odpuščenja — Še
pred dnevom maščevanja! —

Da sem kriv, to sam spriču-
jem; — Sam pred sabo se sra-

127

mujem; — Pa zanesi, Bog! zdi¬
hujem. —

Rane grešnici zacelil; — To¬
lovaja si z veselil; — Si tud’ meni
up dodelil. —

Nisem vreden odpuščenja, —
Vender Bog pomilovanja! — Varuj
ognja me jokanja!

K ovcam deni me ovčico; —
Preč od kozlov sirotico, — Me
postavi na desnico. —

Ko zaveržene preklete — Pah¬
nil v ogenj boš ujete, — Deni
takrat me med svete! —

Prosim te, o Jezus mili! —
Serca revnega se usmili; — Skerbi
za-me v smertni sili! —

Dan jokanja bo in straha, —
Ko bo grešnik vstal iz praha, —
Šla na sodbo duša plaha. —

Ti, o Bog! mu usmiljen bodi!
— Milo ga, o Jezus! sodi! —
Duše v večni pokoj vodi! — Amen.

128

Sveti evangelij.

Svetega Janeza V. pogl., od 25. do 29. verste.

Tisti čas je Jezus judovskim
množicam to govoril: „Resnično,
resnično vam povem, da pride ura
in je že zdaj, ko bodo mertvi sli¬
šali glas Sinu Božjega; in kateri
bodo slišali, bodo živeli. Kakor
ima namreč Oče življenje sam v
sebi, tako je tudi Sinu dal, imeti
življenje v samem sebi. In mu je
oblast dal, tudi sodbo delati, ker
je Sin človekov. Ne čudite se temu;
ker ura pride, ob kateri bodo vsi,
ki so v grobeh, slišali glas Sinu
Božjega. In bodo prišli, kateri so
dobro delali, v vstajenje življenja,
kateri so pa hudo delali, v vsta¬
jenje obsojenja.

Darovanje.

O Gospod Jezus Kristus, kralj
veličastni! reši duše vseh vernih

129

mertvih kazni spodnjega sveta, in
iz te globoke ječe reši jih levu iz
žrela, da jih brezno ne požre, in
da ne padejo v temo, temuč da jih
vojvoda, sveti Mihael, spremi v
sveto luč, katero si nekdaj obljubil
Abrahamu in njegovemu zarodu.

V. Hvalivne daritve in prošnje
ti darujemo, o Gospod! Sprejmi jih
za duše tistih, katerih se danes
spominjamo. Dodeli, o Gospod, da
iz smerti gredo v življenje, katero
si nekdaj obljubil Abrahamu in nje¬
govemu zarodu.

V. O Gospod, daj jim večni
mir; in večna luč naj jim sveti.

V. Odrešenik vseh vernih duš,
pošlji jim svetega arhangelja Mi¬
haela, da jim razterga verige teme,
in jih pelje v naročje Abrahamovo,
v večno svetlobo.

V. V duhu ponižnosti in s po-
tertim sercem te prosimo, sprejmi

Vedno češe.

9

130

nas, o Gospod! Naj bo naša da¬
ritev pred tvojim obličjem taka, da
dopade tebi, Gospod Bog;!

Neskončno dobri in usmiljeni
Bog, glej! mi ti danes darujemo
tvojega preljubljenega Sina in vse
zasluženje njegovega življenja in
terpljenja in njegove smerti. Tudi
ti darujemo neskončno zasluženje
preblažene Device Marije in vseh
svetnikov; potem vse priserčne mo¬
litve, katere bo milijonov pobožnih
sere danes za duše v vicah opra¬
vilo. Nobenega teh darov ne boš
zavergel ti, ki si ljubezen in do¬
brota sama. Za terdno se zanesemo,
da boš danes vsem terpečim dušam
milost in usmiljenje dodelil; da jih
boš veliko v nebesa k sebi poklical;
da boš mnogim terpljenje polajšal,
mnogim prikrajšal. O Oče usmi¬
ljenja, o Bog tolažbe, priserčno te
prosimo, napravi danes splošno ve-

131

selje v prestrašili ječi očiščevanja,
nam pa dodeli veselo upanje, da
je našem ljubim bratom in sestram
v kerščanski ljubezni pomagano.
Amen.

Sveto.

Svet, svet, svet si ti o Bog 1
vojskinih trum! Trikrat sveto ti
kličejo vsi angelji v nebesih; tudi
mi, tvoji otroci, te na zemlji ča¬
stimo; in duše v vicah pričujejo
tvojo neskončno svetost; ker ravno
tvoja svetost jih zaderžuje, da ne
vidijo tvojega preblaženega obličja,
dokler niso popolnoma očiščene
vsega naj manjšega madeža. O
Gospod, naj se tresemo pred tvojo
svetostjo, da se v svetem strahu
varujemo vsacega greha in bežimo
pred njim. Ubogim dušam v vicah
pa milostljivo odpusti dolg, kate¬
rega so s svojimi grehi v tem živ-

9 *

132

ljenji storili, po neskončnem zaslu-
ženji tvojega Sina, našega Gospoda
in Zveličarja. Amen.

Med povzdigovanjem.

O Jezus, bodi milostljiv ubogim
dušam v vicah!

O Jezus, usmili se jih!

O Jezus, odpusti jim vse kazni!

O presveta Kri, očisti jih!

O presveta Kri, reši jih!

O mogočna Kri, pelji jih v
nebesa! Amen.

Po povzdigovanji.

O Božji Zveličar Jezus Kristus,
tvoje presveto Telo, katero si nek¬
daj na križi v zveličanje sveta v
smert dal, je zdaj v podobi Kruha
na altarji pričujoče v spravni dar
za naše grehe; in tvoja presveta
Kri, ki je nekdaj na Golgati iz
tvojih pekočih ran tekla, in k ne-

133

beškemu Očetu za nas uboge greš¬
nike na milost in usmiljenje upila,
je zdaj tu na altarji v podobi vina
v spravno Kri nove in večne za¬
veze. Ti pa, o Jezus, ti večni
veliki duhoven, daruješ skrivnostno
svoje Meso in svojo Kri svojemu
nebeškemu Očetu ne le za vojsko-
valno cerkev na zemlji, ampak ti
se daruješ po mašnikovik rokah
Bogu vsegamogočnemu tudi za ter-
pečo cerkev, za duše v vicah. O
ti nam daš v sveti maši svojo pre¬
drago Kri, da jo mi, kot vodotoč,
napeljati zamoremo tje v kraj ter-
pljenja, v kraj očiščevanja, da po-
gasne ogenj, v katerem uboge duše
neznano terpijo. Zato se zaupljivo
obernemo k tebi, o Gospod, nebeški
Oče, in te ponižno prosimo, naj se
razlije in naj pokaže svojo neskončno
moč ta presveta daritev našim bra¬
tom in sestram v kraji očiščevanja!

134

Ozdravi s Kervijo svojega Sina,
tega Božjega Samarijana, njihove
skeleče rane; zbriši zavoljo njega
vse še ne poravnane dolgove, in
dovoli jim, da skoraj smejo k tebi
v večno veselje in te vekomaj gle¬
dajo, častijo in molijo. Amen.

Sveto Obhajilo

Predobrotljivi Zveličar, ti si
rekel: „Kdor je moje Meso in pije
mojo Kri, bo vekomaj živel; moj
Duh bo v njem, ga bo čistil, raz¬
svetljeval, k vsemu dobremu nape¬
ljeval in uterjeval, in ga greha
varoval 44 . Ta tvoja beseda se je
resnično spolnila v tvojih svetnikih,
ki so ravno v pogostni in vredni
prejemi tvojega Mesa in tvoje Kervi
k toliki popolnosti svojega življenja
dospeli. Tudi nad nami se bo spol¬
nila tvoja beseda, ako bomo imeli
tudi mi tako sveto žejo in lakoto,

135

tako sveto hrepenenje po tej Božji
večerji. O mi potem ne bomo obva¬
rovani le velikih zadolženj, mi bomo
tudi vedno bolj očiščeni svojih vsak¬
danjih pregreškov in slabosti. In
ako tako storimo, bomo potolaženi
pričakovali svoje smerti in tvoje
pravične sodbe; ne bomo se bali
večnega peklenskega ognja; upali
bomo celo, da bodo časne kazni v
kraji očiščevanja nam milo in na
kratko odločene. O kako pač zdaj
uboge duše v vicah gotovo pre-
britko obžalujejo, da te niso večkrat
in pobožno v tem presvetem Za¬
kramentu prejemale; njihovo ter-
pljenje bi zdaj ne bilo tako veliko,
ne tako hudo. Kar pa one zdaj
nič več popraviti ne morejo, to jim
ti zdaj v svojem neskončnem usmi¬
ljenji odpusti in to ti s svojim ne¬
zmernim zasluženjem nadomesti. O
Gospod, ne spominjaj se lahkomiš-

136

ljenosti in mlačnosti, s katero so
se v svojem življenji zakrivile, am¬
pak glej gorečo ljubezen, s katero
so te tvoji svetniki, naši bratje in
naše sestre, vselej ljubili. Zavoljo
svojega in njihovega zasluženja bodi
milostljiv ubogim dušam; bodi mi¬
lostljiv pa tudi nam, da vsi skupaj
k tebi pridemo, te ljubimo in hva¬
limo z Bogom Očetom in s svetim
Duhom na vekomaj. Amen.

Libera ali male bilje.

O. Reši me, o Gospod! večne
smerti tisti strašni dan, kadar se
bo treslo nebo in zemlja. Ko prideš
z ognjem sodit svet.

V. Tresem se in se bojim, ko
pride preiskovanje in prihaja jeza.
Kadar se bo treslo nebo in zemlja.

O. Tisti dan, dan jeze, stiske
in reve, dan veliki in pregrenki.
Ko prideš z ognjem sodit svet.

137

V.  O Gospod, daj jim večni
mir, in večna luč naj jim sveti!

O. Reši me, o Gospod! večne
smerti tisti strašni dan, kadar se
bo treslo nebo in zemlja. Ko prideš
z ognjem sodit svet.

Gospod, usmili se! Kriste, u-
srnili se! Gospod, usmili se!

Oče naš . . .

V.  Peklenskih vrat.

O. Reši, Gospod, njih duše!

V. Naj v miru počivajo!

O. Amen.

V.  Gospod, usliši mojo molitev!

O. In moje upitje naj k tebi
pride!

Molimo.

O Bog, iz čigar usmiljenja
duše vernih počivajo, daj svojim
služabnikom in služabnicam, kateri
v  Kristusu počivajo, milostljivo od-
puščenje grehov, da od vseh pre-

138

greh odvezani, se s teboj brez
konca veseliti zaniorejo. Po ravno
tistem Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Duše vseh vernih kristjanov
naj po milosti Božji v miru poči¬
vajo ! Amen.

O sv. spovedi.

Duhovni dobiček spovedi.

Opomba. Spoved iz pobožnosti se
taista imenuje, kjer je človek pri nji v milosti
božji, se le odpustljivih grehov od zadnje spo¬
vedi ali pa smertnih, že spovedanih grehov iz
poprejšnjega življenja obtoži. Imenuje se tako
zato, ker se takih grehov nismo spovedovati
dolžni, ampak se le iz pobožne gorečnosti to
stori.

Eden naj pripravniših pripomočkov
zadobiti ves sad presv. Rešnjega Telesa,
se udeležiti neskončnega zasluženja Je-

139

zusovega in priti prav globoko v nje¬
govo sv. serce, je pogostna dobra spoved.
Premislimo njen duhovni dobiček in bolj
in bolj bomo po nji hrepeneli.

I. Nikdar ne gremo dobro priprav¬
ljeni k spovedi, da bi dveh novih milost
ne dobili, katere nam zakrament sv. po¬
kore deli.

Toda govorimo najpred nekoliko od
milosti sploh:

1. Milost je po besedah sv. apo-

steljna Petra nekakšen del božje natore,
kakor on piše: „Gospod nam je naj

veče in naj dražje obljube dal, da bote
po njih deležni božje natore 11 . (2. Petr.
1, 4.) Z gnado se tedaj udeležimo sve¬
tosti, dobrote, čistosti in velikosti božje.

2. Z milostjo človek ,,samega sebe
sleče in Kristusa obleče 11 , po v  besedah
sv. Pavla (2. Kor. 3, 9.): ,,Živim pa,
tode ne jaz: živi pa v meni Kristus 11 .
(Gal. 2, 20.)

3. Iz milosti izvirajo vse dobrote
in vsi darovi sv. Duha, da se v nas čez-
natorno življenje začne.

4. Milost daje naši duši eeznatorno
lepoto, ki jo Bogu dopadljivo stori, najde

140

nad njo svojo sladkost, in reci sme ona
s prerokom Izaijem: ,,Dal mi je na

glavo krono, obogatil me je z vsemi
svojimi dragimi kamni in z vsem lišpom
kakor nevesto 14 . (Iz. 61.)

5. Milost daje duši moč; ona jo
stori „strašno njenim sovražnikom kakor
zverstena vojskina truma 44 . (Vis. pes. 6.)
— Ona stori, da je človek ,,delež božji
in sodelež Kristusov 44  (Rim. 8, 17.), in
da zamore vse dobro storiti, po besedah
sv. Pavla (Filip, 4.): „Vse premorem v
njem, ki me močnega dela 44 . Ona mu
ugladi pot proti nebesom, in stori jarm
Gospodov sladak in-lehak; ona mu raz¬
svetli pamet, ogreje in poterdi voljo:
„Z njo so mi vse dobrote došle 44 . (Modr.
8.) — Zatoraj jo moramo ,,više ceniti,
kakor kraljestva in kraljeve sedeže, in
bogastva moramo šteti kot nič v primeri
z njo 44 . (Modr. 7.)

Ozrimo se zdaj nazaj na stopnje
milosti:

Perva nova stopnja milosti, katero
s sveto odvezo zadobimo, kadar je že naša
duša v milosti božji, je pomnoženje po¬
svečujoče milosti božje, povikšanje lju-

141

bežni in vseli druzih čeznatornih čednost;
naša duša se tedaj bolj in bolj serčno z
Jezusom svojim nebeškim ženinom sklene,
in Jezus ji dodeli v veči obilnosti delež
zasluženja svojega življenja in svoje
smerti. Ali kdo nam je v stanu imeno¬
vati duhovno bogastvo, ki ga obseže to
bolj serčno združenje z Jezusom in to
dobrotljivo udeleženje na njegovim za-
služenji? Kdo bo popisal prečudna dela
sv. Duha v taki duši? Njegove slad¬
kosti, katere nas vsega učijo, obrodijo
včasih v nji toliko čistost duha in tak
nebeški mir, ,,da ves um preseže' 1  (Filip,
4, 7.); obilnost ljubezni, ki se v njenem
sercu razlije, daje vsem njenim delom
novo življenje, kar jim da veči zaslu-
ženje; in dalje z vsakim takim bolj za¬
služnim delom si duša zasluži viši stopnjo
v nebeškem kraljestvu.

Druga stopnja novozadobljene mi¬
losti daje duši novo čeznatorno moč, se
v  ljubezni božji ohraniti, skušnjave, ka¬
terim je naša slabost podveržena, pre¬
magovati, da več v greh nazaj ne pade,
a _li da vsaj število svojih malih, odpust¬
ljivih grehov zmanjša. Ona zadobi tudi

142

veliko večo urnost se v čednosti vaditi
in se zatajevati, si serčno prizadevati za
gorečnost v dobrem in da usmiljeno serce,
ter nas uči nedolžno živeti.

II. Spoved iz pobožnosti nas ova-
ruje bolj in bolj grehov, ki so nam bili
že odpuščeni, do katerih pa še nagnenje
imamo v svoji spačeni natori. — Ona
nam zbriše odpustljive grehe, kar smo
jih po zadnji spovedi storili, in ki smo
se jih skesano spovedali ali vsaj to sto¬
riti želeli. In če prav prevdarimo, kdo
more hudobijo malega greha samega
na sebi in v njegovih nasledkih prav
prevdariti ? — Mali greh žali našega
Gospod Boga; nasprotuje vsem popol¬
nostim božjim; lepoto naše duše zakriva;
človeka v veči padce vleče; zmanjšuje
gnado in ljubezen božjo; nas zaderžuje
v naši gorečnosti, ki nam jo Bog v svoji
očetovski ljubezni deli; kliče čez nas
velike kazni, ali že v tem življenji,
vedno pa v prihodnjem. Večna kazen
za greh namreč se nam po skesani spo¬
vedi odpusti; odpuščenje časnih kazen,
katere smo si z grehi zaslužili je pa manji
ali veči, kakor je grešnik za to pripraven.

143

III. Pri spovedi se pa ne prejme
le zakrament sv. pokore, ampak dajejo
se tudi lepi nauki, katere spovednik pri¬
merno obrača po potrebah duš, da jih
vnema na poti popolnamosti z gorečnostjo,
da jim daje pripomočke v roke, kako naj
zatirajo v sebi tudi slaba nagnjenja, ki
bi jih znale ob milost božjo pripraviti.
Od druge strani pa, če spovednik najde
srečne duše, ki so že v dobrem uterjene,
jih more napeljevati, kako naj se v
naj lepših čednostih vadijo in sicer v
tacih, na katere se drugi le s strahom,
ali vsaj brez gorečnosti do njih ozirajo,
ker se jim pretežke zdijo.

IV. Nobeno poniževanje samega sebe
ni naši natori tako težavno kakor ravno
spoved; zato je pa tudi naj bolj zaslužno,
posebno če spovedanec tudi take okoli¬
ščine greha opomni, ki ga še bolj poni¬
žajo kakor greh sam; postavim da je to
ali ono iz nevošljivosti ali nečimurnosti
storil, ali ker je hotel se bolj pobožnega
kazati kakor je v resnici, ali iz kakega
druzega slabega nagnjenja, kar si ne¬
kateri ljudje tako težko očitajo in tako
težko spoznajo.

144

V. Skušnja uči, da kdor visoko
vrednost zakramenta sv. pokore in mi¬
losti, ki se v njem dobivajo, prav spozna,
je vsaj tisti dan, ko je bil pri spovedi,
veliko bolj zbran in nase pazljiv, kakor
druge dni, in se bolj greha varuje.

VI. Spoved je čudapolno priprav¬
ljanje za sv. obhajilo: S sveto odvezo
si Jezus Kristus sam v sercih stanovanje
pripravlja, on dušo vedno bolj in bolj
očisti in jo svojemu sercu bolj prijetno
naredi, ker jo deležno stori zasluženja
svoje sv. kervi; on zlepša njena serčna
čutila in njene pobožnosti; njemu dopade
lepšati tempelj božji, kar bi imel vsak
zmed nas biti (1. Kor. 3, 17.), in uterditi
svoje kraljestvo v naših sercih. (Luk.
17, 21). Pri pogledu vseh teh čudežev
se začudijo angelji in hvalijo v svojem
veselji Gospoda, ki napolnuje pobožna
serca z neskončnimi zakladi svoje sv.
ljubezni.

O blagor spovednikom, ki so slu¬
žabniki, opravljavci in sredniki, po kate¬
rih nam take nebeške gnade dotekajo!
Po pravici jih imenujejo cerkveni učeniki
nove Kristuse in prave Zveličarje sveta,

145

ker drugim odrešenje dele. Blagor pa
tudi sto in stokrat blagor dušam vernih,
ki si prizadevajo ne le pogostoma k spo¬
vedi hoditi, ampak se vselej tudi prav
Ojstro zanjo pripravljati, da prejmejo sv.
odvezo kakor sv. vera tirja: z vsem zau¬
panjem, s hvaležnim in skesanim sercem,
ne lev zadobljenje pravega ser enega miru,
ampak da uživajo posebno duhovne do¬
bičke, od katerih smo ravno govorili, da
bi bili Jezusu Kristusu vedno bolj do¬
padljivi, in da bi v čednosti se vedno
bolj uterdili in rastli. *)

Kaj je pa reči od tistih, ki se sami
sebe goljufajo, in katerim je pogostoma
spoved le nečimerno prazno zadostovanje,
ki sami sebi dopadejo in tudi drugim
dopasti žele, ki presojujejo čas, ki se
jim odloči in godernjajo, če začne spo-

*) Sv. Katarina Sienska, in Šveska, sv. Karol
Boromej in sv. Ignacij so šli vsak dan k spovedi, ne
'z sitne negotovosti serca in vesti, ampak ker so
hrepeneli čistost svoje duše ohraniti in povzdigniti.

Frančišek Borgia je čistost vesti tako visoko cenil,
da se je dvakrat na dan spovedal, preden je sv. mašo
hral in preden je šel spat. Malo pobožnih redov je,
da bi ne zapovedovali vsak teden k spovedi iti. Družba
ali red Jezusov (jezuitov) opominja svoje ude, da naj
gredo večkrat v tednu k spovedi.

Vedno češč.

10

146

'j

vednik s časom skop postajati (to je, da
jim ne dovoli tolikrat k spovedi priti,
kakor bi radi imeli), ali če se dotakne
ran njih revne duše ? Kdor le iz navade
in tj e v en dan, brezmišljeno in merzlo
pogostoma k spovedi bodi, naj bo pre¬
pričan, da ga to ne bo poboljšalo, ampak
tičal bode vedno v svojih starih grehih.
O naj bi taki ljudje dobro premislili
žalostni stan svoje duše, in naj bi začeli
iskati Gospoda s ponižnim in priprostim
sercem! (Modr. 1.)

Izpraševanje vesti

■

pred tako iz pobožnosti storjeno spovedjo.

„Ni si treba veliko glave beliti, piše
sv. Frančišek Salezij, če se ne moremo
grehov spomniti, da bi se jih spovedali;
ker neverjetno je, da bi duša, ki si po¬
gostoma vest sprašuje, ne zapazila in se
ne spomnila svojih večih grehov... Ne
bodi preveč boječ, kar zadeva spoved
malih nepopolnost in toliko odpustljivih
pregreškov. Od njih lahko z Jezusom

147

govoriš in ga odpuščenja prosiš, kolikor-
krat se nanje spomniš; ponižaj se v duhu
pred njim, zdihni k njemu in vse je stor¬
jeno. Treba je, da se take majhne reči
nekoliko močnodušno prenašajo, ker se
jih oprostiti ne moremo; to so navadne
slabosti naše popačene natore, kakor po¬
stavim terme, poželjenja, hrepenenja, ki
zdaj k žalosti, zdaj k jezičnosti vlečejo, in
druge take slabosti, katerim smo in osta¬
nemo podverženi dokler smo v tem min¬
ljivem, nestanovitnem življenji.... Vse
to niso toliko grehi, ampak bolj britkosti
in težave.“

Predolgo izpraševanje vesti duha
zmeša in serce omrazi. Veliko jih preveč
časa z izpraševanjem vesti zgubi; spustijo
se v preiskovanje vsake majhne reči,
zraven pa pozabijo svojo voljo prav ure¬
diti in se pripravljati za sv. odvezo.
Poslušajmo, kaj tudi od tega pravi sv.
Frančišek Salezij: „Ne mešaj pri spovedi
neprostovoljnih čutil in skušnjav med
prostovoljno storjene grehe; ker če se
izpoveš: obtožim se, da sem imel zoper
nekoga dva dni veliko skušnjav k jezi,
pa nisem vanje privolil, glej, s tem si se

10*

148

ene čednosti (zatajevanja svoje nagle na-
tore) ne pa greha obtožil. “

„Izpusti pri svoji spovedi vse tako
nepotrebno obtoženje, kakoršno je pri
večih navadno: nisem Boga po dolžnosti
ljubil, nisem s potrebno pobožnostjo molil
i. t. d. S takim obtoženjem nič tacega
posebnega ne poveš, iz česar bi spovednik
stan tvoje duše izpoznati mogel. Tudi
naj svetejši ljudje bi se mogli tega spo¬
vedovati, še celo vsi izvoljeni v raji,
če bi bila zanje tudi spoved postavljena 11 .
Treba se je izpraševati z mirnim sercem,
brez posebne skerbi, brez boječnosti in
dvomljivosti, ker spoved je postavljena,
da nam našo vest umiri, ne pa da bi
jo motila in mešala.

Dobijo se take revne duše, da ves
za spoved odločeni čas v to obernejo,
da se izprašujejo, iščejo in preiskujejo
se strahom svoje grehe, zraven se pa za
kesanje, za terdni sklep poboljšanja ne
zmenijo in nič ne mislijo na veliko
dobroto svete odveze; one so kar vse
utopljene v male posebnosti svoje rev¬
ščine.

Obračaj tedaj brez boječnosti in

149

zmešnjave za izpraševanje vesti odločeni
čas dobro in premisli:

1. Tiste svoje grehe, katere si ra-
dovoljno in s premislekom storil.

2. Tiste grehe, katere si storil v
takih rečeh in zoper take dolžnosti, ki
so se ti posebno priporočale, ali kjer ti
je milost navadno naj bolj očitala ne¬
zvestobo.

3. Tiste, ki so bili komu v po¬
hujšanje, ali bližnjemu v škodo.

4. Tiste, ki si jih v poprejšnjem
življenji večkrat storil in se je bati, da
bi se vanje nazaj ne povernil.

5. Zadnjič tiste, ki sami na sebi
niso veliki, ki pa kažejo kakšno veliko
in nevarno strast, ker so njeni ostanki
ali nasledki.

Vse druge grehe moramo prepustiti
božjemu usmiljenju, in se jih sploh brez
okoliščin obtožiti.

Kesanje pri tacih iz pobožnosti stor¬
jenih spovedih.

Po izpraševanji vesti si moramo pri¬
zadevati grehe serčno obžalovati in terdno
skleniti, se poboljšati; to je pri spovedi

150

naj imenitnejši, in od tod izvira obi¬
len sad tega Zakramenta in vseh naših
spovedi.

1. Ti praviš, da bi rad obžaloval
svoje grehe, da ti pa ta milost dana ni.

— Sv. Frančišek Salezij odgovori na to
tako-le: „To ima pri Bogu veliko vred¬
nost, da želimo kaj storiti, in ti že s teni
greh obžaluješ, ko ga obžalovati želiš.
Ti tega vselej ne občutiš, ali ogenj, ki
je pod pepelom skrit, se ne vidi in ne
čuti, in vendar je resničen".

',,Kesanje zavolj greha, pravi oče
Kvadrupani, je prav za prav resnična volja
storjene grehe obžalovati in sovražiti s
terdnim sklepom jih ne več doprinašati".

— Toraj solze, zdihovanje, občutna žalost
niso neogibljivo potrebna znamenja prave
žalosti nad grehom. Zatoraj naj te to
nikdar ne straši, da nimaš občutnega
kesanja, in nikar se ne trudi šiloma ga
v svojem sercu obuditi. S tem se le duh
meša, peha in mori; prizadevaj si veliko
več svoje serce popolnoma umiriti; reci
Bogu, poln ljubezni, da želiš, da bi ga
nikdar razžalil ne bil, in da ga s pomočjo
njegove milosti za naprej nikdar več žaliti

151

nočeš. Glej, to je žalost nad grehom, in
za tako si moraš s pobožnim premišlje¬
vanjem prizadevati, posebno pa prosi Boga
za pomoč, ker le on ti jo v sercu obuditi
more.

2. Ti se pritožiš, da si vedno enak,
in da nimaš nič dobička od svojih po¬
gostnih spoved. Gotovo praviš ravno
to od svojih obhajil. — Jaz bi pa vendar
le rad vedel, kako to veš, da si zmiraj
enak, in da nimaš od svojih pogostnih
spoved in obhajil nobenega dobička? Ali
je to tvoja reč ,,da sodiš sam sebe, ali
spovednikova, ki ti veleva, da ne od-
nehovati, ampak dalje iti, akoravno te
to moti? Vedeti moraš, da ta dva božja
Zakramenta velikokrat tako na skrivnem
sad obrodita, da se komaj zapazi, kar
milost dela navadno, da se ne ve ne
kako ne kedaj, počasi kakor natora. —
Verli tega je že to dobiček, da v veči
in poprejšne grehe nazaj ne padamo. Ali
ni že to velika milost, da smo brez smertnih
grehov? Zdravila, ki bolezen odganjajo,
niso nič slabeja kakor tista, ki zdravje
uterjujejo. Dalje, se moč kesanja in terd-
nega sklepa tudi pri tistim pokaže, ki

152

je bil stokrat v nevarnosti grešiti, pa se
je vendar štiri- ali petkrat premagal; ko
bi se bil zanemaril in si vso prostost
dal, ko bi bil manj k spovedi hodil,
bi bil grešil, kolikorkrat bi bil priložnosti
imel.

Eako naj se taka žalost čez greh obudi.

„Vprašaš, kako bi mogel v malem
času žalost nad svojimi grebi obuditi?
Povem ti, da skoraj nič časa ni treba,
da se to dobro stori: druzega namreč
ni treba, kakor se v duhu ponižnosti k
nogam Gospodovim vreči in obžalovati,
da smo ga razžalili 44 , piše sv. Frančišek
Salezij.

Kdor ima živo vero; kdor spozna,
kdo je Bog in kaj on zasluži; kdor po¬
misli nehvaležnost ga razžaliti, akoravno
nam toliko milosti in dobrot daje; kdor
prevdari škodo, katero z grehom svoji
duši naredimo in kazen, katero si za¬
služimo ; kdor ima le nekoliko hrepenenja
Jezusu Kristusu bolj dopasti: se mu žalost
zavolj grehov, tudi še celo zavolj malih
grehov, skoraj sama od sebe v sercu
zbudi.

153

Odpuščanje malih grehov.

Sv. odveza nam dodeli odpuščenj e vseh
tistih malih grehov, katere obžalujemo, če
bi tudi vsacega posamezno ne obžalovali.
— Kdor hi se pa le odpustljivih grehov
spovedal, in bi nobenega teh grehov ne
obžaloval, bi sv. odveze ne dobil in za¬
krament sv. pokore bi se mu z njo ne
dodelil, ker ni nič podlage za odvezo
(smertnega greha in kesanja zavolj njega).
Da se ta nesreča odverne, in da se boječe
duše potolažijo, svetujejo zvedeni učeniki
dušnega življenja, da naj se konec spovedi
še pristavi kak velik greh iz poprejšnjega
življenja, od katerega smo prepričani, da
ga obžalujemo, in da imamo terdni sklep
se ga vedno ogibati. Grehi poprejšnjega
življenja so vedno, če tudi ne potrebna,
vendar zadostna podloga, da se sme sv.
odveza dati.

Verh tega je treba, da se le po¬
prejšnjih grehov obtožimo in zbudila se
nam bo žalost tudi nad zdanjimi; ker
vedno nam mora biti pred očmi, da se
nam grehi, katerih dostojno in po njih

154

natori in vrednosti ne obžalujemo, tudi
v Zakramentu sv. pokore ne odpustijo.

2. Ako smo pa male grehe prav
nalašč in s premislekom storili, se sme
reči, da se nam ne odpustijo, če ne ob¬
čutimo pri njih spominu posebne in na
nje obernjene žalosti. Za odpuščenje malih
grehov pa, katere iz slabosti storimo, je
zadosti, da se naša žalost čez nje na
vse sploh in na vsacega posebej raztegne,
po njih natori in velikosti, in da se v
sercu reče: „0 da bi jih pač nikdar
storil ne bil; kdaj bo prišel čas, da nikdar
več svojega Gospoda žalil ne bom!“
(Grehi slabosti se pa imenujejo postavim
nagla nevolja, lastno dopadajenje, sum
in nepremišljena sodba čez obnašanje in
ravnanje bližnjega, besede, ki se brez
pomisleka zgovorijo, in ki bližnjega ža¬
lijo, razmišljenost, ki se precej ne zatira
i. t. d.). Bog, ki našo slabost pozna, nam
te grehe veliko raji odpušča kakor druge.

Kako naj se mali grehi v sercu zatirajo.

Grehi, kateri od tod izvirajo, da
nismo vedno zadosti čuječi, ali iz naše

155

slabe, pregrešne natore, nam, vsaj ne¬
koliko, vedno do zadnjega zdihljeja osta¬
nejo. „Zadostije, piše sv. Frančišek Sa-
lezij, da smo nekaterih grehov le četert
ure pred smertjo prosti“. — In na drugem
kraji on piše: „Ni le naša dolžnost,
slabosti bližnjega prenašati, ampak pre¬
našati moramo tudi svoje in poterpeti s
svojimi nepopolnostmi. Treba je tedaj, da
prenašamo sami sebe, dokler nas Bog v
nebesa ne vzame; dokler pa sami sebe
prenašamo, nič močnega ne prenašamo...“
„Skerbimo za svoje poboljšanje pa z mirnim
in pokojnim sercem, na zemlji ne mo¬
remo biti angelji. . .“

Prosim te, pravi tudi sv. Frančišek
Salezij, ne oziraj se sem ter tj e, ampak
glej vedno le na Boga in nase. Boga
ne boš nikdar videl brez dobrote, in sebe
ne brez revščine; in tvoja revščina mu
[inje priložnost, da na nji svojo dobroto
in svoje usmiljenje razodeva 11 .

,,Ne opešaj, pravi Fenelon, da bi vsak
rtan vnovič ne začenjal. Nič serca božjega
bolj ne gane, kakor taka ponižna in po¬
trpežljiva serčnost. . . .“

„Moč se v slabosti izpolnuje“, piše

156

sv. Pavel. (II. Kor. 12, 9.) To se pa
ne kaže toliko v občutnih sladkostih in
duhovnih tolažbah, ampak v pravi serčni
ponižnosti, in v pogostem oziru proti Bogu,
kateremu se približujemo 41 .

„0 kako prijetna je pred božjem
obličjem duša, ki stanovitno pa z mirnim
in poterpežljivim sercem opravlja delo
svojega Zveličarja! ki se vidi od zunaj
vsa nerodovitna, polna slabosti in revščine,
ki je pa s terdno voljo in resničnim
hrepenenjem sklenjena, Boga nikdar več
razžaliti z njim. Taka duša se vsem
svojim slabostim odpove, če pa Bogu
ne dopade, da bi ji jih odvzel, je pa
vendar tudi pripravljena se neprenehoma
z njimi bojevati, in taka duša je Bogu
prijetniša, kakor pa če bi v miru uživala
sladkosti čednosti in duhovnih dobrot.

„Bog je pustil, piše sv. Frančišek
Salezij, v več svojih učencih tudi še po
njih spreobernjenji mnogo znamenj njih
slabih nagnjenj in sicer v njih naj veči
dobiček; to nam spričuje sv. apostelj
Peter 44 .

Vojskuj se tedaj z močjo in serč-
nostjo; pa ne želi preveč dobrih nasledkov

157

zmage. „Ne hrepeni ne po slabih, pa tudi
ne po preveč dobrih rečeh. Ne ljubi,
prosim te, nobene stvari preveč, še celo
čednosti ne, ker se tudi v njih včasih
prava mera pozabi", piše sv. Frančišek
Salezij.

Delati moramo, pa brez skerbi, kako
se bo naše delo izšlo, ker če se stano¬
vitno bojujemo in nas naše slabosti ne
ostrašijo, nam je to toliko vredno, kakor
da bi zmagali, ali pa še več.

Izroči se usmiljenju tistega, ki svojo
roko derži nad tistimi, ki so pa ne iz
hudobije padli, da jih nihče ne pohodi,
in jih tako ralilo in tako naglo vzdigne,
da ne vedo, da so bili padli, ker jih je
roka božja v njih padcu prestregla, ne
da so bili vzdignjeni, ker jih je tako na¬
glo umaknila, da na to še mislili niso.

Kako se je treba svojih grehov obto¬
ževati.

Pri obtoževanji svojih grehov naj
spovedenec le to pove, kar njega zadeva,
in naj ne meša grehov družili med svoje;
Daj se obtoži s kratkimi, razumljivimi in

158

jasnimi besedami, in naj govori le resnico.
Da se nam Zakrament svete pokore po
vrednem dodeli, smo le vseh smertnih
grehov se spovedati dolžni, mali grehi,
če se jih tudi ne spovemo, ne storijo,
da bi po nevrednem presveti Zakrament
prejeli, akoravno je dobro, in zelo ko¬
ristno se jih spovedovati. To je nauk
svete katoliške cerkve.

Nerodnosti ali napake, ki se pri po¬
gostnih spovedih naj bolj pogostoma sto¬
rijo, so: 1. Da lioce spovedenec vse po¬
vedati; 2. da ne pove tega, kar bi imel;
3. da si ne prizadeva za spodobno in lepo
govorjenje, in da je ves zmešan.

1. Namesto se vseh malih grehov
spovedati, si izvoli le tri ali štiri, od
katerih misliš, da Boga bolj žalijo, in
da ti je bolj potrebno jih opustiti.

Ne misli, da bi bile naj daljše spo¬
vedi tudi naj boljše, ampak naj boljše
so tiste, kjer se to pove, kar zraven
gre, ki so naj bolj skesane, in ki naj
več poboljšanja obrode.

2. Druga napaka je, da se ne pove
vse, kar bi se moralo povedati. Da boš
prav ravnal, se ti priporoči, se naj pred

159

tistih grehov spovedati, ki ti vest naj
holj težijo.

Odkritoserčnost tudi tirja, da na
spovednikova vprašanja priprosto, brez
vseh zvijač odgovarja. On ima lahko
imenitne vzroke, da želi kaj izvedeti, kar
bi mu znalo pripomoči dušo prav voditi,
kar pa prav za prav pri spovedi ni
potrebno; če holj 'namreč spovednik naše
dolžnosti, našo natoro, naše navade in
opravila pozna, če bolj ve s kom živimo,
kam smo nagnjeni, kaj nas posebno mika
i. t. d., bolj nam bo mogel na roko iti.

3. Pomanjkanje lepih in jasnili besed
pri spovedi pride včasih iz pomanjkanja
odkritoserčnosti, včasih pa iz boječnosti
in malodušnosti. — Tudi zna priti iz
premajhnega zaupanja v razumnost spo¬
vednikovo. Zadnjič bi tako nedoločno
in temno obtoženje utegnilo tudi iz na¬
puha priti. Se hoče sicer ponižati, pa
vendar povsod, še celo v obtoženje svojih
grehov, išče kaj, kar bi bilo njemu v
prid, da bi sebe izgovoril in povzdignil.
Naj se v tem vsak presodi in poboljša.

160

Kaj je po obtoženji svojih grehov storiti?

Je spoved končana, potem ne išči še
novega obtoževanja, ampak poslušaj zvesto
in pazljivo, kar ti spovednik pripoveduje,
sprejmi naloženo pokoro, da se ti odpro
zopet rane Jezusove, da združiš svojo
žalost nad grehom z njegovo brhkostjo;
med tem, ko sveto odvezo dobiš, prejmeš
delež zasluženja njegove sv. kervi.

„Po spovedi ni več čas premišljevati,
ali si se vseh grehov spovedal ali ne;
povej pred vse, česar se spomniš brez
ovinkov, in potem ne misli več na to“,
pravi sv. Frančišek Salezij.

Ohrani torej svoje serce vse mirno
in ne pusti, da bi te motila skerb ali si
si vest dobro izprašal ali ne, ali si greh
prav obžaloval, ali kaj druzega tacega.
Take skerbi in tak strah pride od hu¬
dobnega sovražnika, ki si prizadeva ta
Zakrament tolažbe in ljubezni z gren-
kostmi pristuditi.

Od zadostovanja ali pokore.

Dopolni natanko, rad, z veseljem, v
duhu pokore, in s skesanim sercem, kar

161

ti spovednik naloži. Ako ti je pokora
na voljo dana, jo storiti, kadar si bodi,
je tisti čas precej po v  spovedi k temu
naj bolj pripraven. Če pa ni tega, ni
sicer greh jo nekaj časa odložiti, ali
varovati se je treba, da se ne pozabi.

Kaj je po dokončani spovedi storiti?

Po spovedi nikdar ne pozabi se pri
nogah Jezusovih nekaj časa pomuditi in v
duhu zbrati; vedi, da ti je velika in
težka butara odvzeta, in občutil boš v
pričujočnosti božji, kako sladka je čista
mirna vest, ki si je svesta, da so ji grehi
odpuščeni. — Zahvali se Bogu, daje  po¬
stavil v svoji sv. cerkvi ta sv. Zakrament,
ki nam je mogočno in zanesljivo zdra¬
vilo za vse naše slabosti. — Prosi ga,
da bi nikdar njegove dobrotljive ljubezni,
ki te tako lepo sprejema, kolikorkrat
se k njemu odkritoserčno verneš, napačno
ne obračal v svoje pogubljenje.

Skleni terdno, da hočeš vse storjene
obljube zvesto deržati; posebno imej vse
svoje prizadevanje na to obernjeno, kar
ti je naj bolj potrebno; priporoči svoje

Vedno češč. 11

162

sklepe tudi tistim svetnikom, do katerih
imaš posebno pobožnost, zlasti Mariji
prečisti Devici.

Opravi potem svojo pokoro, če je
tebi na voljo dano, kdaj jo opravljati, pa
ne ponavljaj je večkrat z namenom jo
boljši opraviti, ker tega Kristus od tebe
ne tirja in tudi njegov namestnik ne.
Kadar greš iz cerkve si misli, da slišis
besede Jezusove: „Grlej, ozdravljen si,
nikar več ne greši!“ (Jan. 5, 14.)

Kaj je pa storiti, če se kdo pred sv.
obhajilom vsega zmešanega čuti, ker se
spomni, da je kakšen greh pozabil, ali če
se je po spovedi že kaj pregrešil, ali za-
volj karkoli si bodi, da se tako malo pri¬
pravljenega čuti?

Obudi serčno žalost čez vse to, in
potem pojdi v pokorščini do spovednika,
ali prav za prav do Jezusa, k sv. obhajilu ,
in ne glej nič na vse te zmotnjave; stopi
z zaupanjem pred Gospoda in prejmi ga s
prepričanjem, da tvoje kesanje in tvoja po¬
korščina nadomestite dobro spoved.

163

Sklep.

Ljube kerščanske duše! ne priprav¬
ljajte se za spoved ne le s premišlje¬
vanjem svoje dušne revščine, ampak
premislite tudi zaklade milosti, ki se v
tem sv. Zakramentu usmiljenja dobivajo.
Kadar imaš sv. odvezo dobiti, se izroči
Jezusu; utopi se prav globoko v njegovo
presladko serce; tam mu ponovi vse svoje
sklepe, in misli si ga, kako te s svojimi
dobrotami obdarja. Poslušaj svojega spo¬
vednika, ki te na kakošno teli milosti
opomni. Po zadobljeni sv. odvezi se
zberi v duhu, kolikor ti je mogoče, in
premišljuj lepoto svoje prenovljene duše.
Potem se svojemu ljubemu Jezusu prav
serčno zahvali za milost, katero ti je
skazal.

Pred spovedjo.

Usmili se me, o Bog, usmili
se me! Ves trepetam pri spominu

11*

164

svojega preteklega življenja, ker
vse je tamno in gnjusobno zavolj
velike nezvestobe, s katero sem
tvojo ljubezen povračeval. Glej zo¬
pet sem daleč, daleč od tebe, moja
Luč in moje vse, zašel in zdihu¬
jem pod težo svojih grehov. O kam
se hočem oberniti, kje pomoči iskati?
Marija, usmiljena Mati! k tebi pri¬
tečem, tebi se zročim, da me pelješ
zopet k Jezusu, tvojemu ljubemu
Sinu, ter ga zame prosiš, da me
zopet za svojega — ne otroka —
ampak le naj manjšega služabnika
spozna in sprejme. Rešiti hočem
in moram svojo ubogo dušo in k
temu mi boš ti dobrotljivo pomagala.

Tedaj, o preljubeznjivi Jezus!
se k tebi približam in te ponižno
prosim, ne zaverzi, ne pogubi me!
Prizanesi še nerodovitnemu drevesu
in zopet bo jelo sad roditi, ker
sklenil sem vse svoje življenje le

165

v to obračati, kako bi vse staro
zbrisal in popravil, in začenjal le
zate delati in si tvoje dopadajenje
pridobivati.

Da bom pa svoj dušni stan ves
prenarediti in zboljšati mogel, ga
moram natanko poznati. Ali moj
ljubeznjivi Jezus! le ti mi to dati
moreš. Ti poznaš vse skrivne
kote mojega serca, ti veš pota, po
katerih zgubljena ovčica hodi in
kje se najde. Pošlji mi tedaj svo¬
jega sv. Duba, da razsvetli moje
serce, da mi pomaga se ojstro pre¬
soditi in vse tudi naj manjši grehe
najti, posebno pa studenec in naj
terdnišo korenino spoznati, od koder
vsa moja revščina raste in izvira.
Marija, prosi tudi ti zame, da si do¬
bro in natanko svojo vest izprašam!

(Preiskuj potem svoje življenje od zadnje
dobro storjene spovedi, ali od svoje perve mla¬
dosti in presojaj se ojstro, da od Boga sojen
ne boš. Posebno glej, da boš svoje poglavitno

166

slabo nagnenje spoznal in temu se popolnoma od¬
povedati, naj bo tvoja perva skerb; potem moli:)

O moj usmiljeni Jezus! kako
strašen je prepad, ki me loči od
tvoje ljubezni. Spoznal sem ga s
tvojo pomočjo in ona mi bo tudi
pomagala se ga ogniti, da se večno
ne pogubim. — O kako sem mogel
le enkrat grešiti in tvoje ljubeznjivo
serce žaliti! glej, z vsem sovra¬
štvom, kar ga moje serce le ob¬
čutiti zamore, studim zdaj greh in
vse kar je njegovega, in to le zato,
ker sem z njim tebe, o moj ljubi
Zveličar, razžalil. Terdno sem že
obljubil in zdaj pred tvojim svetim
obličjem vnovič obljubim, te nikdar
več ne razžaliti. O podpiraj ti mojo
slabost, in raji mi vse, tudi živ¬
ljenje vzemi, kakor to milost, da
bi te še kdaj zgubil. Le tvoj ho¬
čem biti in ostati. Daj mi tudi
pomoč, da se vseh grehov prav čisto
spovem, da bo ta spoved začetek

167

novega življenja v tvoji milosti in
moje prave sreče, da bom to uro
vekomaj srečno imenoval in ti ve¬
komaj zanjo hvalo in čast prepeval.
Moj Jezus! ti si me odrešil, ti me
boš tudi zveličal! Amen.

Kako ob kratkem spoved začeti in dokončati.

Ljubi moj kristjan! tukaj ti dam zgled,
kako se zna kratko in dobro spoved začeti in
končati. Če hočeš, se to lahko iz glave učiš,
in zanaprej po tem zgledu svoje spovedi rav¬
naš. Če si pa že navajen, svoje spovedi še
bolje delati, kakor tako, pa le pri navadnem
ostani.

Kader versta na-te pride, da imaš spo¬
vedan biti, reci tako:

Gospod duhovni oče, prosim
Vas za svet blagoslov, da bi se mogel
vseh svojih grehov prav in čisto
spovedati.

V  imenu Boga *j* Očeta, in -j*
Sina, in svetega -J* Duha. Amen.

Ubogi grešni človek se spovem
Bogu vsegamogočnemu, njegovi vi-

168

soko častitljivi materi, prečisti de¬
vici Mariji, vsem svetnikom in svet¬
nicam božjim, in Vam, namestnik«
božjemu, vseh svojih grehov, kar
sem jih storil z mislijo, z besedo,
z djanjem in z zamudo dobrih del,
od zadnje spovedi, katera je bila
Storjena ....  (Zdaj povej, kdaj si bil
zadnjič pri spovedi.) Zdaj se pa obto¬
žim , da ... . (povej zdaj po pravici in
na tanko vse svoje grehe, in kadar nobenega
greha več ne boš vedel, reci tako :) Zdaj se
pa nobenega greha več ne spomnim;
sicer vem, da sem pred Bogom še
veliko več grehov kriv, pa ne
spoznam.

Leti in vsi moji grehi, ki jih
vem in ne vem, katere sem sam
storil, ali katere so drugi zavoljo
mene storili, me iz celega serca
grevajo; pa ne le zato, ko sem
nebesa zgubil in pekel zaslužil,
temuč posebno zato, ko sem Boga

169

razžalil, kateri je sam na sebi naj
veči, vse časti, hvale in ljubezni
vredna dobrota in lepota. Zdaj pa
terdno sklenem, z božjo milostjo
in pomočjo nikoli več ne grešiti,
in tudi vsake slabe priložnosti se
skerbno varovati. — Vas, gospod
duhovni oče! pa prosim za potrebni
nauk, zveličansko pokoro in sveto
odvezo, če sem je vreden.

(Na zadnje, kadar ti bodo spovednik sveto
odvezo dajali, znaš tako moliti:)

O moj Jezus! ti si rekel svo¬
jim namestnikom: „Karkoli bote na
zemlji odvezali, bo tudi v nebesih
odvezano^; ponižno te prosim, o
Jezus! po tvojih svetih kervavih
ranah, daj mi gnado, da bom zdaj
ravno tako v nebesih od vseh svojih
grehov odvezan, kakor me tukaj
troj namestnik odvežejo.

170

Po spovedi.

Ceščeno in hvaljeno bodi tvoje
sveto ime, o Jezus! ker v njem
sem zadobil odpuščeuje grehov, v
njem upanje zveličanja. O kdo mi
da besede, da izrečem čutila svo¬
jega serca tebi v zahvalo, za to¬
liko dobroto. Otrok jeze, sem po¬
stal po sv. odvezi otrok tvoje lju¬
bezni in zopet te smem ne le Go¬
spoda, ampak Očeta te smem zopet
imenovati. O gospodari čez vse
moje dušne in teiesne moči. da
bodo od zdaj le tebi služile, bodi
mi pa tudi usmiljeni Oče, da bom
od zdaj vedno tvoj otrok, ne iz
strahu, ampak iz ljubezni se greha
varoval in tako tvoje ljubezni vre¬
den. Spoznam sicer svojo slabost
in trepetam pred skušnjavami, ali
tudi moč tvoje milosti vem in z njo
upam zmagati vsako tudi naj hujšo
nevarnost. Ako si ti z menoj, kdo

171

bo zoper mene, ako me ti podpiraš,
kdo bi potem ne zaupal zmagati
vseh sovražnih mod! O naj bo
današnji dan, dan zmage, dan sreče
za mojo revno dušo!

Marija usmiljena in dobrotljiva
Kraljica mojega serca! Tudi tebe
sem z grehom žalil, tudi tvoj so¬
vražnik in nezvest otrok sem do zdaj
bil. Ali glej, tvoj ljubi Jezus me
je zopet za svojega otroka spoznal
in tako se tudi tebi bližati smem.
0 ljubljena Mati! zahvali se ti na-
mest mene Bogu za toliko dobroto
in prosi ga, da bi me nikdar no¬
bena reč več od njegove ljubezni
ne ločila. Podpiraj ti moj terdni
sklep s svojo mogočno prošnjo,
da nikdar ne omagam; ponovim ga
tudi tvojemu maternemu sercu in
ljubezen do tebe nikdar več v mo¬
jem sercu ugasniti ne sme. Kar
sem do zdaj ljubil, naj mi bo kakor

172

mertvo in pozabljeno in tvoja lju¬
bezen mi bo vse nadomestila. O
Marija! čutim in vem, da ne boš
dopustila, da bi se še kedaj od tebe
ločil in pogubil. Prosi zame in
bodi mi vedno ljubljena, ljubeznjiva
in usmiljena Mati. Amen.

--

O sv. obhajilu.

Da presveto Rešnje Telo ne obrodi
vselej tako obilnega in čudopolnega sadu,
kakoršnega smo ravnokar omenili, se ne
sme temu presvetemu Zakramentu pri¬
pisovati, ampak pomanjkanju priprave,
pri tistih, ki ga prejemajo.

Vpraša se, v čem ta priprava ob¬
stoji? Kdor koče vredno sveto obhajilo
prejeti, mora biti pervič živ, to je, biti
mora v stanu milosti božje; drugič ga

173

mora biti lačen, to je, mora hrepeneti
po tej nebeški hrani; to pa še ni za¬
dosti : mora ga vzeti in uživati. In
zadnjič, ko se je tega nebeškega kruha
nasitil in z njim moči svoje duše okrepčal,
si mora prizadevati za popolnamost in
za božjo čast z veliko veči skerbjo in
gorečnostjo, kakor popred. Te štiri dolž¬
nosti mora kerščanska duša izpolniti, če
hoče želje Zveličarjeve dopolniti: Glej,
to so gotovi pripomočki se obilnega sadu
udeležiti pri mizi Gospodovi.

bPerva priprava, za sv. obhajilo
je stan milosti božje.

Vsi učeni svete vere terdijo te dve
resnici: pervič, duša, ki hoče vredno
presveto Rešnje Telo prejeti, mora imeti
v sebi čeznatorno življenje; drugič, to
življenje je posvečujoča milost božja,
združena s tremi božjimi čednostmi, z
vero, z upanjem in z ljubeznijo.

1. Naj potrebniša priprava, ki se
nikdar pogrešati ne more pri svetem ob¬
hajilu, je tedaj stan milosti božje; ona
je bistveno potrebna: Sv. Tridentinski
z bor pravi: ,,Tisti presveto Rešnje Telo

174

in duhovno obhajilo s koristjo prejmejo,
ki se presodijo in pripravijo, da se mizi
Gospodovi v svatovski obleki, to je brez
smertnega greha, bližajo 41 .

Kaj pa je od tistih reči, ki so le v malih grehih.

Akoravno kristjan, ki je še na male
grehe navezan, pri svetem obhajilu ni
brez vsega sadu, vendar ne zadobi tako
obilnih milost in čednost, kakoršne ta
sveti Zakrament v čistih in bolj vnetih
sercih navadno obrodi. Presveto Rešuje
Telo mu prinese res svoj pervi sad,
namreč pomnoženje posvečujoče milosti
božje, ali po besedah sv. Tomaža, ,,mu
ne da tiste svete kreposti, tiste duhovne
sladkosti, ki dušo napolni in utopi 44 . —-
„Vedno se mi je potrebno zdelo, vernim,
ki med svetom živijo, svetovati, in se
smertnih grehov varujejo, ali pa le po¬
redkoma vanje padajo, da naj hodijo vsak
teden k spovedi in k svetemu obhajilu,
da zadobijo moč tudi tiste skušnjave pre¬
magati, ki jih pogostoma nadlegavajo, 1,
piše sv. Alfonz Ligvorij.

Pri ljudeh, ki med svetom živijo,
se težko kdo najde, da bi ne bil na kaj

175

posvetnega navezan, kar ni skoraj nikoli
brez malega greha; jim pa zavoljo tega
braniti vsak teden k svetemu obhajilu
hoditi, po katerem hrepenijo, da se za-
morejo v milosti božji ohraniti, se mi
preojstro zdi. Zdi se mi, da se brez
očitanja ne more braniti, vsak teden k
sv. obhajilu hoditi takim, ki so smerfnih
grehov prosti, in po njem hrepenijo, da
bi se jih ogibati zamogli,“ piše sv. Al¬
fonz Ligvorij.

Tisti pa, ki sicer v male grehe pa¬
dajo, ali le iz slabosti, in privolijo tako
rekoč le na pol sami radi vanje, ki jih
serčno obžalujejo, velikrat še med tem,
ko jih doprinašajo; oni dobijo v presve¬
tem Rešujem Telesu prečudno pomoč se
jih varovati. Zatorej pravi sv. Triden¬
tinski zbor, „da nas presveto Rešnje Telo
vsakdanjih (malih) grehov očiščuje 44 . —
Takim, pravi sv. Ciril: „Ce se sve¬
temu obhajilu umikaš, ker te tvoji grehi
nevrednega delajo, se varuj, da ti hudič
iz te tvoje pobožnosti mreže ne splete 44
(da te vanjo ujame). Ne umikajmo se
torej sv. obhajilu zato, ker spoznamo,
da smo grešniki, to nas mora še spod-

176

badati, da se mu hitimo bližati, ker je
zdravilo za naše duše in pripomoček jih
očistiti. Koliko grehov storimo v naglici,
koliko iz same slabosti, ki nas bolj ne¬
srečne, kakor kazni vredne storijo ! taki
nas ne zaderžujejo svetega obhajila pre¬
jemati. Sveti Pavel nas zagotovi, „da
imamo velikega Duhovna, ki ima usmi¬
ljenje z našimi slabostmi.“ (Hebr. 4.) Te
slabosti obudijo v njegovem sercu bolj
usmiljenje, kakor pa serditost čez nas;
bolj če nam serce težijo, težje je. Zatorej
nas vabi Zveličar, da bi prišli in se o-
prostili te teže, rekoč: ,,Pridite k meni
vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz
vas bom poživil". (Mat. 11, 29.) Včasih
on duše, ki zavoljo takih slabost preveč
žaljujejo, še celo tolaži, jim še celo očita,
da žalijo njegovo usmiljenje; zatorej pravi
David: ,,Kako dober je Bog Izraelu,
njim, ki so pravega serca, in ki ga v
resnici iščejo." (Ps. 72.)

2. Življenje duše je v posvečujoči
milosti božji, sklenjeni z vero, z upa¬
njem in z ljubeznijo.

Zakrament presvetega Rešnjega
Telesa se imenuje naravnost ,,skrivnost

177

vere“, ker v naši sveti kerščanski veri
nimamo za naš um nič tako skrivnost¬
nega, in tako težko verjetnega. V pre¬
svetem 'Rešnjem Telesu je vse skriv¬
nostno: ne človeške, ne božje natore
Zveličarjeve, ne kaj dela, ne kako dela,
nič naši občutki ne vidijo. Se več: vero¬
vati moramo vse kaj druzega, kakor kar
nam počutki povedo. Kar vidimo, kar
okusimo, kar prejemamo, je le kruh in
vino, in vendar verujemo, da je to Telo
in Kri Jezusa Kristusa, skrita pod po¬
dobo kruha in vina.

Nagib in vzrok, da verujemo, je
beseda in resničnost božja. On je res¬
ničen in zvest, ne more ne goljufati in
ne goljufan biti, zatorej nam ni dvomiti
na tem, kar je svoji sveti cerkvi razodel;
Zveličar je pa od pričujočnosti svojega
Telesa in svoje Kervi v presvetem Reš¬
ujem Telesu naravnost in določno govoril.
Ta živa in nepremakljiva vera v priču-
jočnost Zveličarjevo je tako bistveno po¬
trebna, da se sme reči, da je nanjo
sad svetega obhajila navezan. Iz te
Trdne vere namreč potem lahko izhajajo
djanja: češčenja, upanja in ljubezni in

Vedno čeSč. 12

178

skerb za vredno pripravo k svetemu
obhajilu.

Kakor se pa presveto Rešnje Telo
imenuje „skrivnost in Zakrament vere“,
ravno tako ga imenuje sv. Avguštin ,,Za¬
krament upanja“ in sv. Krizostom „pod-
lago našega zaupanja“. — Res, tudi ta
čednost ni nič manj potrebna za vredno
sprejemo svetega obhajila, kakor vera.
Opirati se moramo na obljube Zveličar-
jeve, katere je tolikrat ponavljal, in pri¬
čakovati dobička, ki se v presvetem
Rešnjem Telesu dobiva.

Naj potrebniša čednost pa za vredno
sprejemo svetega obhajila je ljubezen:
Ona nam je svatovsko oblačilo, ki ga
moramo imeti, kadar stopimo v obednico
k tej nebeški večerji, če nočemo, da bi
nas jeza Tistega, ki nas je povabil, ne
zadela in ne pahnila v kraj naj grozo-
vitnišega terpljenja. In res, reči se sme,
da ljubezen, ona daje našim dušam živ¬
ljenje, po besedah sv. Janeza. (1. Jan. 6.)

In glej, to življenje mora imeti, kdor
hoče to jed uživati; vnemati ga mora
živa vera, upanje in ljubezen.

179

Drzzgcz priprava. za  sv. obTiajilo
je hrepenenje jpo njem, alt cizz-
hovna lahota.

Druga priprava za vredno sprejemo
presvetega Rešnjega Telesa je duhovna
lakota, to je, da ga je naš duh tako
rekoč lačen, in da serčno hrepeni ga
prejeti. Sv. Avguštin naravnost pravi,
,,da notranji človek mora biti tega kruha
lačen, da ga sme uživati“. — Ta pri¬
prava je bila pri pervih kristjanih tako
navadna, da so presveto Rešnje Telo,
zapopadek vseh svojih želj, „zaželenje“
(desiderata) imenovali. Iz tega se sme
skleniti, da kristjan nikdar ni bolj pri¬
pravljen presveto Rešnje Telo v svoj
obilni prid prejeti, kakor če more s pre¬
rokom Izaijem (Iz. 6.) reči: ,,Moj duh
jo po tebi zdihoval vso noč, zbudil sem
se, ko je dan napočil, da sem tebe iskal iz
vsega svojega serca in iz vse svoje duše“.

Po tem hrepenenji se tudi ravna
sad, ki se v svetem obhajilu prejme,
po besedah svetega pisma: „Blagor njim,
ki so žejni in lačni pravice, ker nasiteni
bodo“. (Mat. 5.) — ,,Lačne je z dobro-

12 *

tami napolnil.“ (Luk. 1.) —• „Ni mogoče
verjeti namreč, pravi Evzebi, s kolikim
veseljem in s koliko ljubeznijo Jezus
Kristus pride v serce, ki goreče po njem
hrepeni, in s kolikim veseljem on v njem
prebivatako  mu dopade to hrepenenje.

Ali pa ne smem k svetemu obhajilu
hoditi, bo kdo vprašal, če nimam tega
hrepenenja, ker ga le lačni smejo uži¬
vati? Da se to prav razloči, je treba
pri tem hrepenenji na dve reči gledati:
pervič, da je ta lakota duhovna, drugič,
da ni bistveno potrebna. Poglavitna nje¬
gova lastnost je, da resnično želimo se
grehov očistiti in v čednostih rasti; vna¬
nja in čutna vnema in gorečnost je
manj imenitna, sega do dna serca in se
tudi včasih na telesu razodeva. Ta vna¬
nja počutna gorečnost se ne tirja pri
svetem obhajilu, k zadobljenju obilnega
sadit. Da pa to prav na tanko določimo
in razložimo, imenujemo trojne ljudi, od
katerih se ta počutna gorečnost in vnema
ne sme in ne more tirjati, da pa vendar
zadobijo v svetem obhajilu obilen sad ;
pervič so posvetni ljudje, ki med vese¬
ljem in bogastvom živijo; drugič so taki,

181

ki so ali posvetno ali pa lalikomišljeno
živeli, in ki so se sicer spreobernili in
resnično Bogu služiti hočejo, pa svojih
slabih navad ne morejo še precej popol¬
noma zatreti; tretjič so duše, ki so ved¬
no v nedolžnosti živele, ali pa po res¬
nični pokori že daleč na poti čednosti
prišle.

Ni se torej čuditi, ako posvetni, na
posvetno veselje in bogastvo navezani
ljudje nimajo nič hrepenenja po svetem
obhajilu. Taki se morajo pred drugim
v čednosti in v žalosti nad grehom vaditi,
preden v svojem sercu željo vzbudijo,
skerbeti za svoje izveličanje, kakor za
svoje naj imenitniše delo.

Tisti pa, ki so v dobrem že uter-
jeni, in si skerbno za svoje izveličanje
prizadevajo, morejo, akoravno so še
zelo nepopolnoma, vendar velik dobiček
v svetem obhajilu dobivati, če tudi ni¬
majo več tako serčnega poželenja se mizi
Gospodovi približati, kakor s pervega.

Ravno tako človek po hudi bolezni
je, akoravno mu nobena jed prav ne diši,
jed pa, če je tudi z veseljem in željno ne
uživa, ga vendar okrepčuje in uterjuje.

182

Prav pobožnim dušam pa, ki ne
občutijo pravega ser enega hrepenenja po
svetem obhajilu, se bo ustreglo, da iz¬
vedo , kako se imajo obnašati: Treba

jim je preiskovati, kaj je vzrok te mlač¬
nosti, ali merzlote. Našli bodo, da je to
včasih kazen, včasih pa skušnja. V
kazen jim je, kadar so v kakšen veči
greh bolj prostovoljno padli, kakor sicer
po navadi. Ker taki grehi, ki pri po¬
svetnih ljudeh nimajo toliko v sebi, ob¬
čutljivo serce njih nebeškega Ženina zelo
žalijo, ker on ne more naj manjšega ma¬
deža terpeti na svoji nevesti. Če se pa
na tanko vprašaš in nič tacega na sebi
ne najdeš, je ta merzlota le skušnja;
take duše Bog hoče odvaditi počutnih
sladkost, da bi se le svete vere deržale
in da bi jih le ona vodila. Nam je pa
to poslano v kazen, se ji moramo pod¬
vreči in naj nam bo pripomoček za greli
zadostovati; naj nas maloserčnih ne stori,
ampak le poboljša naj nas.

Če nas pa Bog s tem skuša, pod-
verzimo se mu radi, izročimo se s terd-
nim in tako rekoč slepim zaupanjem pre¬
vidnosti božji, naj nas ona vodi po svojih


namenih. Skušnja nas uči, da kdor tako
ravna, in od svoje strani vse stori, kar
je za pripravo k svetemu obhajilu po¬
trebnega, da on sladkosti, po katerih je
zdihoval, z obrestmi dobi pri svetem
obhajilu, ali mu je pa drugod v veliko
obilniši dobiček.

Tretja, priprava za,  sv. obhajilo
je, da, se reživa z živo vero, s
terdnim Tipanjem in, z gorečo
ljubeznijo in z dragimi lepimi
čednostmi.

Kakor ni zadosti, da je naše telo
lačno, ampak nam je, da se nasitimo tudi
jesti treba, ravno tako tudi ni še zadosti
po sv. obhajilu hrepeneti, ampak treba
ga je tudi uživati, da želje ljubega Zve¬
ličarja spolnimo.

Sv. obhajilo, če ga v stanu gnade
božje prejmemo, nam res more odpreti
obilne zaklade tega naj svetejšega Za¬
kramenta.

Da se to prav razjasni, je treba
pervič vedeti, da potrebuje naša duša,
Po besedah sv. pisma tudi svoje hrane.
Angelj Rafael je Tobiju rekel, da on

184

„ima uevidljivo jed in pijačo“ (Tob. 12,
19.); in Jezus sam je rekel svojim apo-
steljnom: ,,Jaz imam jed jesti, katere vi
ne veste“. (Jan. 4, 32.) — Tudi sveti
Avguštin pravi, ,,da ravno ta beseda
božja, ki je nam v hrano, v presvetem
Rešujem Telesu, je tudi v hrano angeljem
v nebesih“; zatorej poje sv. cerkev, da
človek v sv. Zakramentu uživa angeljski
kruh; in potem pristavi ravno ta sveti
učenik: ,,Angelji ga uživajo, ker ga od¬
kritega gledajo (pri nas pa to vera na-
domestuje, to je), mi pa ga uživamo v
veri“. — Drugič vidimo, da ima naša
duša dve poglavitne moči, s katerimi
dela, um in voljo, in le te dve moči jo
tudi redite, in da jo s tem redite, da z
njemu vse reči premišljuje in ljubi.

Zatorej nas opominjajo duhovni uče¬
niki, naj si prizadevamo, ne le v stanu
milosti božje k mizi Gospodovi pristopati,
ampak vselej tudi obuditi djanje vere,
upanja, ljubezni in družili čednost. Opo¬
minjajo nas, naj Jezusa Kristusa molimo,
naj se pred njim ponižujemo, naj se z
njim pogovarjamo, naj ga prosimo po¬
moči v svojih potrebah.

185

Kadar Jezus Kristus pride v serce,
ki je zanj spodobno pripravljeno, razlije
v njem žarke svoje svetlobe, kakor pravi
sveti Krizostom, napolni ga s svojimi
sladkostmi, vabi ga, da naj ga ljubi, naj
okuša njegovo sladkost, naj ga objema,
naj ga okuša in objema posebno s tem,
da s prejetimi milostmi zvesto dela, naj
se z njim sklepa, da se svetu odpove in
svoje življenje poboljša, naj v dobrem
bolj in bolj raste, naj se uterjuje, da bo
za naprej z vecim veseljem in z boljšim
vspehom po poti popolnamosti hodilo.

Sv. Avguštin pravi na več krajih:
,,Sprejemaj ta kruh življenja, ne le z
ustmi telesa, ampak bolj z ustmi serca“.

-— ,,Kadar se bližaš sv. altarju, da bi
užival jed in pijačo zveličanja, pravi
Evzebi Emeški, premišljuj sveto Telo
svojega Boga v živi veri, časti ga z za¬
čudenjem, okleni se ga v duhu, sprejmi
ga z rokami serca, in posebno pij v
duhu njegovo kri“.

,,Misli si, pravi sv. Krizostom, ka¬
dar vidiš presveto Rešnje Telo, da je to
Telo in Kri Tistega, ki na višavah ne¬
beških kraljuje; katerega angelji v po-

186

nižnosti molijo, Tistega, ki sedi na de¬
snici vsegamogočnega in večnega Boga
Očeta. Misli si pa tudi zraven, da tudi
ti uživaš to telo in piješ to kri. O čudež!
o dobrota! On, ki sedi na desnici Oče¬
tovi, se da vsem prijeti in se da objeti
vsem, ki ga hočejo prejemati 14 .

O zveličavni spomin, piše sv. Lav-
renci Justinijan, o Bogu neskončno do¬
padljiva daritev! Kruh življenja, jed slad¬
kosti , presladka večerja! čisto veliko¬
nočno jagnje in mana so ti bile le slabe
podobe; kdo te more vredno prejeti,
kdo te z zadosti čistim sercem častiti,
kdo more imeti hrepenenje, da bi ob-
seglo vso blagost, katera je v tebi?
Kadar tebe premišljujem, omedlim; moj
jezik umolkne; kadar hočem od tebe
govoriti, in nisem v stanu te tolikanj
povikševati kakor želim.

Dodeli torej, o moj Bog! svetlobo
mojemu duhu in zgovornost mojemu je¬
ziku, da bom razglasoval čudeže tega
Zakramenta, ker človeški um in tudi
vsa razumnost angeljev jih ne more
razumeti in jih ne razjasniti. Ti sam,
o Bog! ki si take in tako velike ču-

187

deže delati hotel, ti sam jih tudi po-
znaš“.

Vprašati bi se utegnilo, kako pa,
kadar nima kdo poželenja po sv. obhajilu
in tudi pobožnosti ne, ali se je treba
takrat od mize Gospodove odmikati in
le poredkoma k nji pristopati!

Odgovor na to je že to, kar se je
reklo od duhovne lakote in od hrepenenja
po presvetem Rešnjem Telesu; le to naj
še pristavimo, da po besedah svetih cer¬
kvenih učenikov pomanjkanje te občutne,
pobožnosti nam ne sme že vzrok biti,
ne k sv. obhajilu hoditi. Poslušajmo kaj
sveti Lavrenci Justinijan od tega pravi;
on piše: ,,Noben pravi služabnik božji
ne opušča tega sv. Zakramenta, in nihče
ga ne zanemarja, če tudi te občutne po¬
božnosti nima. Modrost božja namreč
stori, da zna, da božja v tistih, ki Bogu
služijo, tudi mnogotori sad obrodi. Nam
ni mogoče presoditi vseh njegovih skriv¬
nih namenov. To naj nas pa od mize
Gospodove ne zaderžuje, če je naše živ¬
ljenje pobožno in s čednostmi bogato, če
nas navdaja vera sklenjena s ponižnostjo,
če se svojih grehov odkritoserčno spo-

188

vemo in spodobno približamo mizi Go¬
spodovi, če tudi posebne pobožnosti v
sercu ne občutimo. Tak človek uživa
presv. Rešnje Telo na neobčutni in pravi
duhovni način". — Kakor ta sv. patrijarh,
tako govori tudi sv. Bonaventura, rekoč:
,,Bolnim, ne pa zdravim je zdravnika
treba; ravno tako tudi ti ne iščeš se z
Jezusom skleniti, da bi ti njega, temuč
da bi on tebe posvetil".

Tistim pa, ki ne čutijo take pobožnosti
pri svetem obhajilu, kakor so jo spervega
občutili, še pristavim, da jih je Zveličar
pred kakor otroke z mlekom, to je, s slad¬
kostmi pital, zdaj jim pa, kakor odra-
ščenim, daje terje jedi. Tudi jim moremo
reči, kar je rekel sv. Gregor od čudežev,
ki so bili v pervih časih kerščanstva tako
navadni, zdaj pa so le redki; on piše:
„I)revescem se večkrat priliva, dokler so
majhne, da hitreje rastejo, kadar pa globoko
korenine poženejo, se jim neha prilivati 41 .

Četerta priprava za sv. obTuijllo
je terderi slilep, milosti, Jzi se tam
dobivajo, prav obračati.

Hrane ne uživamo le zato, da jemo,
tudi ne zato, da bi njeno sladkost ob-

189

čutili, temuč zato, da si življenje ohra¬
nimo, da svoje moči okrepčamo, in potem
svoje dolžnosti opravljamo. Ravno tako
tudi ne hod im o k sv. obhajilu, da bi le
takrat se nekoliko v čednosti vadili, tudi
ne, da bi duhovne radosti uživali, ki so
s sv. obhajilom sklenjene, ampak ta ne¬
beški kruh prejemamo, da svojim dušam
dajemo novo moč, da se z večo serčnostjo
in gorečnostjo trudimo za božjo čast in
za svoje zveličanje.

,,Poglejte, pravi sv. Krizostom, kaj
so aposteljni storili po pervim sv. ob¬
hajilu. Molili so, hvalne pesmi so pre¬
pevali , daleč v noč so čuli, da so po¬
slušali prečudne nauke tiste nebeške mo¬
drosti, katere jim je Zveličar razlagal:
glejte, tako tudi vi delajte po svetem
obhajilu. “

Zveličar sam nas tega uči, rekoč:
»Kakor je mene poslal živi Oče, in jaz
živim zavolj Očeta, tako bo tudi tisti,
kateri mene je, živel zavolj mene“ (Jan.
6.), to je, se bo trudil za mojo čast. —
»Ali bomo mar iskali, vpraša sv. Avgu¬
štin, še v telesni hrani, v jedeh, ki jih
živali uživajo, svojega veselja, potem ko

190

smo okusili tako imenitno jed pri mizi
Gospodovi ? 14  — „Ker ste po sv. obhajilu
udje telesa Jezusovega, pristavi sv. Kri-
zostom, nosite tudi njegov križ, ker tudi
on ga je nosil, prenašajte, kakor on za-
pljevanje, zaušnice in drugo pretepanje 11 .

Ker je pa naš Zveličar v sv. Za¬
kramentu daritev, ki se vedno svojemu
Očetu v čast in za naše zveličanje da¬
ruje, ga moramo posebno v tem skusiti
posnemati. Sv. Bazili pravi: ,,Ker nas
Zveličar opominja, da naj se pri svetem
obhajilu njegovega terpljenja spominjamo,
nam je tudi pot pokazal, kako naj grehu,
svetu in samemu sebi odmerjemo 11 . Sveti
Bernard še celd pravi: ,,Ker je presveto
Bešnje Telo spomin Jezusove smerti, tisti
prav za prav ni pri sv. obhajilu, kdor
ni Jezusu križanemu podoben 11 .

Ge si morajo pa že vsi verni pri¬
zadevati, biti po sv. obhajilu daritev lju¬
bezni po izgledu Zveličarjevem, je to ve¬
liko veča dolžnost za duhovne, za take,
ki so v samostanih in za vse, ki pogo-
stoma k sv. obhajilu hodijo.

Ker je hilo pa rečeno, da nam mora
biti sv. obhajilo v dušni prid, s tem še

191

nočemo reči, da bi mogel biti, kdor je
le enkrat pri svetem obhajilu bil, precej
svetnik. Ta sv. Zakrament nas le po¬
časi od stopnje do v  stopnje k popolno-
masti povzdiguje. Ce si torej ohranimo
želje v svojem sercu se Bogu popolnoma
darovati, če ga vedno manj žalimo, če
se moč in sila strasti vedno manjša, če
se vedno skerbneji priložnosti greha ogi¬
bamo, in če smo pri spolnovanji svojih
dolžnost vedno bolj natančni, ne bodo
naša obhajila brez sadu. Naj še prista¬
vimo, kar piše sv. Lavrenci Justinijan,
da se sad sv. obhajila vselej ne vidi,
posebno ga tisti, ki so sv. obhajilo prejeli,
sami vselej ne vidijo, in da jim ga Bog
zakriva, da bi jih ponižne ohranil. Zgodi
se jim, kakor mornarjem, ki so na barki
in v morje gledajo; barka velikrat dalje
plava, oni pa tega ne zapazijo. Dolžnost
spovednikova je, jih podučiti čez to.

-STafeo popolnoma, pa. mora biti
la naša priprava, da bomo več¬
krat Jz. mizi Gospodovi pristopiti
smeli, in da nam bo v dzzšni
dobičelz ¥

Ta priprava se ne sme od vsacega
v enaki popolnomasti tirjati, ampak pri-

192

merjena mora biti pripravnosti, razsvet¬
ljenju in stanu gnade vsacega posebej.
Posvetnim ljudem, ki med skušnjavami
sveta živijo, priprostim kmetom, ki so
v skrivnostih svete vere le malo pod¬
učeni, pač ni potreba, da bi bili tako
popolnoma pripravljeni za sv. obhajilo,
kakor duhovni in tisti, ki v samostanih
živijo, in vendar jim je v dušni dobiček;
ravno tako se ne tirja tako popolnoma
priprava od takih, ki so še le nastopili
pot popolnomasti, kakor pa od takih, ki
so na nji že daleč prišli. Bog, ki je v
svoji modrosti razločno svoje talente raz¬
delil in sicer po zmožnosti tistih, kate¬
rim jih zročuje, tudi le temu primeren
dobiček tirja, kar je komu dal, in ne
pričakuje, od tistega, kateremu je le tri
talente dal, pet novih dobička.

Kakor bi bil kralj popolnoma za¬
dovoljen s kmetom, kateri bi ga po svoji
moči lepo sprejel, akoravno to sprejetje
ni tako, kakoršnega je pri knezih vajen:
ravno tako se Jezusu zadosti s pripravo,
s kakoršno ga take še slabe in nepo-
polnoma duše prejemajo, da le nič sto¬
riti ne opustijo, kar je v njih moči, če

193

tudi njih priprava ni enaka pripravi po¬
polnoma duše.

Kadar se torej vernim razlaga pri¬
pravljanje k sv. obhajilu, kakoršnega
sv. cerkveni učeniki tirjajo, je treba gle¬
dati, komu in kako se govori. Treba je
gledati, komu se razlaga, da se ne tirja
od ljudi, ki med svetom živijo, toliko,
kolikor od duhovnov in od tistih, ki
živijo v samostanih. Gledati je tudi,
kako se razlaga, da se ne spreminjajo
opominjanja, katere sveti učeniki dajejo,
da hi verne spodbudovali na poti popol-
nomasti dan na dan dalje priti, in se
tako bolj obilno sadu tega sv. Zakramenta
udeležiti, da se ne spreminjajo te opomi¬
njanja v ojstre in neprelomljive zapovedi.

Kdor tedaj vernim razkazuje poseb¬
no skerb, katero so svetniki imeli pri-
pravljaje se za sveto obhajilo, in kako
so se včasih zavolj majhnih reči mizi
Gospodovi bližati bali, bi kazal, da nima
razumnosti in ne previdnosti, ako bi hotel,
da vsi verni tako ravnajo. S tem bi
od sv. obhajila zaderževal grozno veliko
vernih, katerim bi bilo lahko prav zelo
koristno.

Vedno češč.

13

194

JPervi za.oLeržeTc, Tei čLo sczdiz sv.
obhajila, priti brani, je smertni
greh.

Naj veči zaderžek, ki nam do sadu
sv. obhajila priti brani, je smertni greh;
v tem so vsi le ene misli, da nas namreč
smertni greh sploh vsega sadu oropa.

Kristjan, ki se prederzne v smertnem
grehu k mizi Gospodovi pristopiti, stori
strašen božji rop in si nakoplje naj gro¬
zo vitniše kazni. Ko sv. Pavel Korinčanom
to resnico razlaga, jim piše: ,,Kdor koli
bo nevredno jedel ta kruh, ali pil kelih
Gospodov, bo kriv telesa in kervi Go¬
spodove. Naj torej človek sam sebe pre¬
sodi; in tako naj je od tega kruha, in
pije od keliha. Zakaj kdor nevredno je
in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči
telesa Gospodovega. Zato je med vami
veliko slabih in bolnih in veliko jih spi“,
namreč spanje smerti. (1. Kor. 11.)

Kdor tedaj v stanu smertnega greha
k sv. obhajilu gre, je kriv telesa in kervi
Jezusove, to je po besedah sv. cerkvenih

195

učenikov: on se tako zadolži, kakor da
bi Jezusovo kri prelival.

Grešnik, ki nevredno Jezusa prejme,
ponovi Judeževo izdajanje, in kakor da bi
ga hotel kušniti in mu svojo ljubezen izka¬
zati, ga grehu izda, ki je njegov naj veči
sovražnik; on Jezusa Kristusa križa, in
mu kakor j udje življenje vzame, kolikor
na njem stoji. Sv. Avguštin pravi, „da
je tak božji rop tako rekoč grozovitniša
pregreha, kakor vsaka druga, ker je
veliko veča hudobija križati Jezusa Kri¬
stusa zdaj, ko v nebesih kraljuje, kakor
pa ko je na zemlji bil v svoji umerljivosti“.
— ,,Raji bi bil od hudiča obseden, piše
sv. Krizostom, kakor da bi nevredno sv.
obhajilo prejel, tako grozovitna hudobija
je, Kri zaveze z nogami teptati. 14  Ob¬
sedeni namreč ne bo kaznovan, da je
bil od hudobnega duha obseden; kdor
pa nevredno sv. obhajilo prejme, bo večno
kaznovan.

Ker že s tako černimi barvami iz
pisem sv. cerkvenih učenikov popisujemo
grozovitnost greha, ki si ga z nevrednim
sv . obhajilom vsak nakoplje, in strašne
kazni, s katerimi Bog žuga, opominjamo

13 *

196

s sv. Krizostomom, ne da bi verne od sv.
obhajila zaderževali, temuč, da bi jih
obvarovali, se mu brez priprave bližati,
in veseli ponovimo lepo opominjanje sv.
Avguština, ki gaje govoril svojim vernim
na sveti dan rojstva Jezusovega: ,,Za¬
rotim vas, je rekel, da storite s pomočjo
milosti božje kolikor koli morete, da se
z očiščeno vestjo, s čistim sercem in te¬
lesom bližate mizi Gospodovi, da boste
vredni prejeti njegovo telo in njegovo
kri, ne v svoje pogubljenje, ampak v
zdravje svojih duš. V tem Zakramentu
se nam namreč naše življenje hrani in
Sin božji nam sam pravi, da, ako ne
bomo jedli njegovega mesa in ne pili
njegove kervi, ne bomo imeli življenja
v sebi. Ali kdor hoče življenje, naj
svoje življenje premeni, če ne bo prejel
življenje v svoje pogubljenje. Ne ozdravi
svojih bolečin, ampak se jih še pomnoži,
in namesto življenja si najde smert.

Drugi zaderžek, ki rtam sad sve¬
tega obkajila jemlje, so mali ali
odjrasUjivi grehi.

Odpustljivi grehi se dajo v trojne
razdeliti. Pervi so grehi nagnjenja, do

197

katerih nimamo le nagnjenja, ampak tudi
še ljubezen in tako rekoč namen jih še
doprinašati potem, ko smo jih storili. Drugi
so grehi slabosti, katere storimo, bolj iz
nagnjenja svoje popačene natore, ali pa
iz slabe navade, in ne popolnoma pro¬
stovoljno. In tretji se smejo imenovati
potrebni grebi. Nočem reči, da jih brez
vse proste volje storimo, le toliko rečem,
da ga ni greha, da bi se ga s pomočjo
božjo .ogniti ne mogli, vendar je zavolj
spačenosti človeške nemogoče, se vseh
obvarovati, le posebna moč milosti, ka-
koršna je bila Mariji prečisti Devici dana,
da nikdar tudi naj manjšega greha storila
ni, nam to dati zamore.

Pervim ti mali grehi dopadejo in dajo
jim radi oblast v svojem sercu; drugim
sicer ne dopadejo, ker se z njimi boju¬
jejo , pa velikokrat zastonj. Tretji pa
imajo strah pred njimi, padejo le pored¬
koma vanje in si prizadevajo jih precej
izbrisati.

Menim, da bi bilo zeld nepravično,
vse take grešnike enako soditi, kazalo
bi malo razumnosti, ako bi na vse
enako obračali, kar sv. cerkveni učeniki

198

od malih grehov učijo, v zvezi s sv. ob¬
hajilom.

Vidi se namreč to že iz besed sv.
Ambroža, ki veleva, naj gremo vsak dan
k sv. obhajilu, ker vsak dan grešimo; s
tem pač ne svetuje vsakdanjega sv. obha¬
jila tistim, ki nalaš in brez vsega pre-
mislika v male grehe privolijo.

Res je sicer, da sv. obhajilo male
grehe izbrisuje; ali da se nam ta milost
dodeli, nam mora biti žal, da smo jih
storili, in moramo hrepeneti se jih opro¬
stiti. Pervo imenovani jih pa nič ne ob¬
žalujejo, in tudi nimajo volje se pobolj¬
šati. Ker pa tako prostovoljno napravijo
zaderžek milosti tega Zakramenta, gredo
tako brez vse gorečnosti od mize Gospo¬
dove, kakor so brez nje zraven prišli.

Tisti pa, ki iz slabosti še večkrat
v male grehe padejo, zadobijo v pre¬
svetem Rešnjem Telesu prečudno pomoč
se poboljšati. Od takih govori sv. Tri¬
dentinski zbor ko pravi, „da nas presveto
Rešnje Telo očišuje od vsakdanjih grehov 11 .
In od njih govori sv. Ciril rekoč: „Ako
se odteguješ sv. obhajilu, ker si zavolj
svojih grehov tega nevreden, se varuj, da

199

ti hudobni duh ne splete iz tvoje nevarne
pobožnosti mreže, da bi te vanjo vjel.
Kdo pač spozna vse svoje grehe? Na-
polnuj se torej z lepimi pobožnimi mi¬
slimi, prizadevaj si sveto živeti, in hodi
k sv. obhajilu. Verjemi mi, ne le smerti
te bo to obvarovalo, ampak tudi vseh
bolezen te bo oprostilo. Kadar je namreč
Jezus pri nas, nam odpodi poželjivost,
nas uterdi v pobožnosti, nam zbriše
strasti, in ne gleda na grehe, v katerih
smo, on ozdravi bolne in ranjene, in
kakor dober pastir da svoje življenje
za svoje ovčice, nas tudi iz vseh naših
nadlog povzdigne 11 . — Ali rekel mi bo
kdo: Kako pa vem, ali želim resnično
malim grehom slovo dati ali ne? dalje
čutim do nekaterih tako veliko nagnjenje,
da se mi skoraj nemogoče zdi se jih
obvarovati. Ali razločiti je treba nag¬
njenje od ljubezni do greha.

Nagnjenje je le neprostovoljna lju¬
bezen, ki nas zoper našo voljo sili in
žene; ljubezen do njega je pa prostovoljna.
Ne nagnjenje, ampak le ljubezen do greha
nas ob sad sv. obhajila pripravi; nag¬
njenje nas stori bolne, ljubezen do greha

200

pa kazni vredne; presveto Rešuje Telo
ozdravi te bolezni, ker niso prostovoljne,
ljubezen do greha pa brani, da ne moremo
ozdraveti. Ako se pa bojiš, da morebiti
nimaš hrepenenja se vsim grehom odpo¬
vedati, imej vsaj željo, da bi ga imel;
reci z Davidom: ,,Moja duša želi in hre¬
peni po tvojih postavah 41  (Ps. 118.), in
potem pristopi zaupljivo in s ponižnostjo
kgmizi Gospodovi.

H koncu naj še opomnimo; pri ose¬
bah, ki so na poti čednosti že daleč
prišle, so ti mali grehi veči del iz slabosti
in spačene natore, in jih naj torej nikar
ne zaderžujejo od mize Gospodove.

,,Ne le odmikati se ne smemo od
sv. obhajila, zavolj tega, ker spoznamo,
da smo grešniki, piše Kasijan, ampak
ravno to nam je še celo vzrok, da k
njemu hitimo in željno tečemo, ker je
zdravilo naših duš in ima posebno moč
jih očiščevati 41 . — Le na dve reči je treba
tiste opomniti, ki so v takem stanu, in
jim reči s sv. Gregorjem: „Ker še celo
z voljeni ne morejo biti brez greha, je
treba, da že pred sv. obhajilom zado¬
stujejo po svoji moči za grehe, s katerimi

201

jih neprenehoma omadežuje človeška sla-
bost“. —- Treba je verh tega, da se
tudi naj pobožniše duše vedno nevredne
štejejo pristopiti k mizi Gospodovi.

,,Uterditi moramo svojo dušo, pravi
Kasijan, z veliko ponižnostjo kakor z
močno stražo, da se nam ta misel dobro
v sercu uterdi, da nismo ne ene stopnje
tiste čistosti dosegli, ki bi nas vredne
storila sv. obhajila, akoravno bi bili mo¬
rebiti z božjo milostjo vse že storili, kar je
bilo do zdaj rečenega.“ — Ce pa, ljube
kerščanske duše, to storiti, potem se pa
le pogostoma približujte mizi Gospodovi.
Naj vas ti grehi prenagljenja in same
slabosti, ki vas le bolj nesrečne kakor
pa kazni vredne delajo, naj vas taki
grehi ne odvračujejo od sv. obhajila.

Tretji zaderžeh, ~ki nas ob sad
•sv-, obhajila pripravi, je padec v
greh po sv. obhajila.

Malo ljudi je, da bi vsaj nekoliko
pripravljeni ne bili, kadar k sv. obhajilu
pristopijo. Očistijo si svojo vest pri spo¬
vedi, in skušajo se opomniti k pazljivosti
na  to tako sveto opravilo. Ali vendar

202

zelo navadna je nerodnost, pozabiti spre¬
jetih milosti, in zanikernost se greha
ogibati.

Verni, ki po sv. obhajilu zopet v
svoje grehe padejo, se v dvojne razločijo:
Eni so posvetnjaki, ki precej potem v
stare smertne grehe padejo. Drugi pa ži¬
vijo precej pobožno, ali vendar ostanejo
še mlačni, si nočejo potrebne sile delati,
da bi bolj popolnoma živeli. Poglejmo
naj pred perve:

Na koliko krajih priporoča sv. Kri-
zostom, čigar priserčna pobožnost za to
sv. skrivnost se v vseh njegovih spisih
sveti, na koliko krajih on z vso svojo
zgovornostjo vernim priporoča, naj po sv.
obhajilu čisto živijo, in dokazuje grozo-
vitnost povernitve v stare grehe. On piše

med drugim: ,,Usta, ki so bile napolnjene
s tem nebeškim ognjem, jezik, ki ga je
močila ta neskončno častitljiva kri, h 1
mogle biti čistejše, kakor solnčni žarki-
Ne bojiš se hoditi v gledišče, kjer se
prešestvanje razkazuje in tam na odru
gledati vlačugo z ravno tistimi očmi)
s katerimi si gledal nezapopadljivo da¬
ritev na altarjih in mešati v svojem

203

sercu s tem nebeškim kruhom ta posvetni
strup ?“

Tisti, ki hodijo večkrat k sv. obhajilu,
pa v svoji navadni mlačnosti ostanejo in v
čednosti nič ne rastejo, ki so vedno v tiste
strasti zakopani, ki grozno nepopolnoma
živijo, in ki nimajo nič skerbi, da bi svoje
življenje poboljšali, taki ne ravnajo po
željah Jezusovih. In res, če je naš Zve¬
ličar presveto Rešnje Telo postavil, da
bi nas po besedah sv. Tridentinskega
zbora smertnih grehov varovalo, ga je
po besedah ravno tega zbora tudi postavil,
da bi nas oprostilo malih grehov. Kadar
tedaj navadno vanje padeš, nimaš skerbi
in pazljivosti samega na se in opoviraš
namene Jezusove, ki te želi s tem Za¬
kramentom povzdigniti na stopnjo popol-
nomasti. Jezus Kristus, ki ti tolikokrat
svoje telo in svojo kri da v hrano za
tvojo dušo, pričakuje, da bi bilo svetejše
tvoje življenje, in kadar tega ni, mu
živo nasprotvaš.

Ali rekel bo kdo: Ako je nevarno
k sv. obhajilu hoditi brez poboljšanja
življenja, je pač bolje, da se k mizi Go¬
spodovi nič ne pristopa? Tako sklepati

204

je zelo nevarno, in hudobni duh gre temu
sklepanju na roko, da z njim pobožne
duše straši, posvetim pa da izgovor, da
si z njim svoje brezbožno življenje lep¬
šajo. Kjer se od mize Gospodove od¬
mikajo, ne opeša le njih pobožnost, ampak
počasi tudi njih vera na resnično priču-
jočnost Jezusovo v presvetem Rešnjem
Telesu ugasne. ,,Gorje meni, piše sv.
Bernard, če grem nevredno k svetemu
obhajilu, ali gorje mi tudi, če se mu
odtegujem!“ — Da se torej reče, kar je
prav in res v tej zadevi, se mora skle¬
niti : Treba je večkrat k mizi Gospodovi
pristopiti, ali le s potrebno in spodobno
pripravo; in potem si je treba prizade¬
vati, milosti, ki se tukaj dobivajo, prav
obračati.

Nagibi* y mti fe sf«

©febapu) vablj©.*)

Jezus Kristus neskončno hrepeni,
da bi se nam dal: „Iz serca sem želel

*) Pet let odpustkov dobi, kdor gre vsako ne¬
deljo in vsak praznik k sv. obhajilu, in da te dni za
sv. očeta papeža moli. Kdor gre pa vsak mesec enkrat
in o praznikih Gospodovih, Marijinih, Aposteljnov in
sv. Janeza Kerstnika, zadobi vselej deset let odpustkov.

205

jesti z vami to velikonočno jagnje 14 , pravi
sam. (Luk. 2.) Velikost tega svojega
hrepenenja nam pokaže z velikimi čudeži,
katere je delal, da nam je to nebeško
hrano dal. Vabi in silno nas priganja,
naj k njemu pridemo: ,,Pridite, pravi
on, uživajte nebeški kruli, katerega vam
dajem, in pite (v mojo kri spremenjeno)
vino, katerega sem vam pripravil 44 . (Preg.
9, 5.) Kaže nam svoja neskončna bo¬
gastva, ki so skrita v sv. obhajilu, in
prečudni sad tega Zakramenta ljubezni.
Jezus Kristus, v katerem so vse zaloge
modrosti in znanja skrite 44  (Kol. 2, 3.)
se nam popolnoma vsega daje, da nam
je kruh življenja (Jan. 6, 51.), da nam
daje živeti njegovo življenje (Jan. 6, 58.),
da nas stori deležne božje natore (2. Petr.
1) 4.) in da nas ozdravlja vseh dušnih
bolezen, in da nam da vse, kar le že¬
limo. Da z njim vse imamo in da nas
osreči kakor Salomona njegova modrost,
°d katere on piše: ,,Vse dobro mi je z
njo došlo; prejel sem od nje brezštevilna
bogastva 44 . (Modr. 7, 2.)

O kako bi bil srečen, ko bi mogel
pripomoči, da bi se ta želja Sercu Je-

206

zusovemu spolnila, in da bi zamogel
vplameniti kaj duš, ki bi prav goreče
hrepenele ga pogostoma v sv. obhajilu,
z dobro pripravljenim sercem prejemati!

Pervi nagib: — Postavljenje presvetega
Rešnjega Telesa.

1. Kar nam kaže, da so bile želje
Jezusove, ko je ta presveti Zakrament
postavil, da bi ga verni pogostoma pre¬
jemali, se vidi, po besedah sv. Avguština,
iz tega, da se nam je v podobi hrane
dal. Zbral si je naš božji Zveličar naj
navadnišo jed, katera se naj teže pogreša,
katero uživa revež in bogatin, majhen
in velik; to je vsakdanji kruh, katerega
od Boga prosimo, in ki je perva podpora
našega življenja, tega si je izvolil, da
ga je spremenil v neskončni Zakrament
svoje ljubezni.

2. Jezus Kristus nas močno vabi,
naj pogostoma uživamo to nebeško jed.
Iz tabernakeljna nam pravi z ganljivimi
besedami: ,,Pridite, pritecite v moje sve¬
tišče, usedite se k moji mizi, jejte moj
kruh in pite moje vino, katero sem
vam pripravil (Preg. 9, 5.); — ker moje

207

meso je res jed in moja kri je res pi-
jača“. (Jan. 6.)

3. On hoče celo, da naj vsak dan
prosimo, da bi bili poživljeni s tem skriv¬
nostnim kruhom, ker po besedah cer¬
kvenih učenikov vsakdanji kruh, katerega
nam v molitvi, ki nas jo je sam učil,
prositi veleva, ni le telesni kruh, ki naše
telo ohrani, ampak obseže tudi čeznatorni
kruh, presv. Rešuje Telo, ki nam ohrani
naše duše v milosti božji in jim daje rast
v dobrem. — Sv. Ciprijan pravi: „Mi
prosimo Boga, da naj nam da vsak dan
tega nebeškega kruha, iz strahu, da bi
nas, ki smo v Jezusu Kristusu, in ki
vsak dan presv. Rešnje Telo prejemamo
v hrano zveličanja, da bi nas kak veči
greh ne ločil od tega presv. Telesa, nas
ne zaderžaval in ločil od sv. obhajila in
nas pripravil ob ta nebeški kruh“. —
Kavno tako govori tudi sv. Hilari rekoč:
»Daj nam naš vsakdanji kruh! Kaj želi
namreč Bog tako močno, kakor to, da
bi Jezus Kristus vsak dan v nas pre¬
bival, on ki je kruh življenja, kruh, ki
•) (!  iz nebes prišel? Kakor tedaj to vsak
dan prosimo, tako tudi prosimo, da bi

208

se nam vsak dan dajal“. Besede sv. uče¬
nika, katere IV. Toleški zbor rabi, so
tako jasne, da se pri njih ničesar ne
pogreša. — Tudi sv. Ambrož poterdi to
resnico, rekoč: ,,Ako je ta kruh vsak¬
danji kruh, zakaj ga pa le ob letu enkrat
uživaš, kakor je pri Grekih na ju-
trovem v navadi ? Uživaj ga vsak dan,
da ti bo vsak dan v zveličanje. O da
bi se pač kristjan v sredi težav s tem
življenjem tolažil, da bi srečne imenoval
tudi tiste dni, ko ima naj več terpeti!
da bi mu bila pa naj veča britkost, biti
brez te nebeške hrane, ki se mu hrani
v presvetem Rešnjem Telesu!

4. Zadnjič je naš ljubi Zveličar
presveto Rešnje Telo postavil, da bi nam
bilo v zastavo njegove ljubezni, in da
bi nam oživljalo spomin na njegovo terp-
ljenje in na njegovo smert. ,,To sto¬
rite v moj spomin“, je sam rekel; in
sv. Pavel piše (1. Kor. 11, 24.): „Koli-
korkrat boste ta kruh jedli in ta kelih
pili, boste smert Gospodovo oznanovali 11 -
Ali bi ne kazalo nehvaležnosti, ako bi
se tega ne spominjali, kolikorkrat nam
je mogoče? Kakor Gospodu nič bolj

209

ne dopade, kakor češčenje njegovega
terpljenja pri daritvi sv. maše, ravno
tako tudi mi ne moremo Boga vredniši
častiti, kakor s sv. obhajilom, ki v
našem sercu spomin njegovega terpljenja
ponovavlja.

O da bi pač spoznali neprecenljivi
dar, katerega nam Jezus Kristus v sv.
obhajilu daje, kako bi pač hrepeneli ga
prejemati! — Ko je bil Jezus nasitel
množico, ki ga je v puščavo spremljala,
je rekel okoli stoječim: „Delajte, ne za
jed, katera mine, ampak za jed, katera
v večno življenje ostane, katero v vam bo
Sin človekov dal“. (Jan. 11.) Žalostno
bi bilo puščati svojo dušo brez te ne¬
beške hrane. „Moje serce se suši, pravi
David, ker pozabil sem svoj kruh jesti.“
(Ps. 101, 5.) Kako resnične so pač be¬
sede sv. Ciprijana, ki pravi: „Duša je
brez življenja, brez moči in brez serč-
riosti, kadar je presveto Rešuje Telo ne
Podpira in ne uterjuje“. — ,,Brez mene,
pravi Jezus Kristus (Jan. 15.), nič ne
z amorete“. — Sami iz sebe še nič do-
brega misliti ne moremo, ali „vse pa
zamoremo v njem, kateri nas močne dela“,

Vedno češi:. 14

210

piše sv. Pavel. (Filip. 4.) Pojdimo torej
k Jezusu, hodimo pogostoma k njemu!

Drugi nagib: — Nauk in ravnanje sv. cerkve.

S pervega se je s presv. Rešujem
Telesom prav v duhu, v katerem je bilo
postavljeno, ravnalo. Pervi kristjani ,,so
bili združeni v lomljenji kruha“. (Dj. ap.
2.) Poživljali so se pogostoma vsi s
tem nebeškim kruhom ,,po hišah“. Vsak
dan k mizi Gospodovi pristopati je bilo
v pervih stoletjih v navadi; spričujejo
nam to sv. Justin, Tertulijan, sv. Ciprijan,
sv. Hieronim in sv. Krizostom.

Paladi pripoveduje od vernih, ki
ne bi bili pokusili telesne jedi, dokler
niso svoji duši dali duhovne, to je, kakor
sam razlaga: dokler niso prejeli Telesa
Jezusovega. On pripoveduje, da je opat
Apolon svoje podložne opominjal prav
pogostoma k sv. obhajilu hoditi, še celo
vsak dan, ako je le mogoče. Od sv. Ba-
zilija vemo, da so puščavniki posvečene
hostije sabo nosili, da so se mogli sami
sebe obhajati. Kadar so jim hostije pošle,
jim je Bog včasih čudovitno druzih pre-

211

skerbel. Od sv. Onufra se bere, da ga
je bodil vsak teden dvakrat angelj ob¬
hajat, in ravno to pripoveduje Zozomenez
od sv. Marka puščavnika.

Učeni Ubertin Kasale, iz reda sv.
Frančiška piše, da so hodili mnihi sv.
Benedikta s pervega vsak dan k sv. ob¬
hajilu. To življenje starih časov poterjuje
tudi sv. Tridentinski zbor: ,,Opominjamo
vas“, pravijo očetje tega zbora, opomi¬
njamo vas z očetovsko ljubeznijo, pro¬
simo vas, svarimo vas, zarotimo vas pri
ljubezni božji in njegovem usmiljenji, vas
ki verujete v Jezusa Kristusa, bodite si
kar koli hočete, da se v spominu na
njegovo neskončno veličanstvo in na nje¬
govo neizrekljivo ljubezen, ki gaje gnala,
da se je daroval za naše zveličanje, in
da nam je dal svoje meso v hrano v
presvetem Zakramentu, da se pripravljate
se včasih udeležiti tega znamenja edinosti
(presv. Rešnjega Telesa), te vezi ljubezni
in tega znamenja zedinjenja in miru, ki
inora med vernimi kraljevati. Ver h tega
imejte za skrivnosti presvetega Telesa
in Kervi Jezusove tako terdno in sta¬
novitno vero, tako globoko spoštovanje,

14 *

212 .

tako resnično pobožnost in češčenje, da
boste ta živi, čeznatorni kruh pogostoma
prejeti mogli, ker on je resnica, živ¬
ljenje in vedno zdravje vašim dušam,
in da morete s to nebeško hrano okrep¬
čani iti iz popotovanja tega revnega živ¬
ljenja v prebivališče večnega, kjer boste
ravno ta angeljski kruh, katerega zdaj
pod podobami presv. Zakramenta preje¬
mamo, uživali. Serčno želimo, da bi vsi
verni, kolikorkrat so pri častiti daritvi
sv. maše, ne le duhovno sv. obhajilo pre¬
jemali, ampak da bi bili pripravljeni tudi
resnično se udeleževati presv. Rešuj ega
Telesa, in prejemati Telo in Kri Jezu¬
sovo, da bi se bolj obilno sadu te sv.
daritve udeleževali 41 .

Katekizem, ki ga je ravno ta Tri¬
dentinski zbor spisal, te želje in to hre¬
penenje sv. zbora razlaga rekoč:

,,Tedaj je dolžnost duhovnih pastir¬
jev, da verne večkrat opominjajo, da
naj vsak dan svoje duše s tem presvetim
Zakramentom okrepčujejo, kakor se jim
potrebno zdi vsak dan skerbeti za hrano
telesa, katere potrebuje; ker duhovna
jed je ravno tako duši potrebna, kakor


213

natorna telesu. Posebno koristno bo tudi
jih ob enem opominjati neskončnih božjih
dobrot, ki jih pri sv. obhajilu sprejmemo,
in kakor je bilo že pred od njih govor¬
jeno. Tukaj se je še mogoče pokrepčati
z mano, katero so Izraelci za okrepčanje
moči svojega života vsak dan mogli jesti.
Sploh je to nauk sv. očetov, ki živo in
silno priporočajo pogostno sv. obhajilo.

Papež Inocencij XI. v svojem slo¬
vesnem razpisu leta 1679. poterdijo in
hvalijo pogostno in vsakdanje sv. obha¬
jilo, in želijo, da bi se k temu vsi verni
opominjevali, ravno tako kakor tudi k
pripravi, ki jo tirja. Poglavitni del tega
razpisa, ki je podlaga ravnanja sv. cerkve
v zadevah sv. obhajila, kakor ga imenuje
Benedikt XIV. v svojem imenitnem go¬
voru o škofijskih zborih, tukaj podamo:
»Akoravno je bilo pogostno in vsakdanje
sv. obhajilo od sv. cerkvenih učenikov v
SV. cerkvi vedno dovoljeno, ker niso
nikdar odločili posebnih dni, kdaj naj se
gre k sv. obhajilu in kdaj ne, v mesecu
ali tednu. Sv. Tridentinski zbor tudi ni
nič druzega odločil; ampak brez vsega
fioločenja, v oziru na človeško slabost

214

je naznanil, kar hoče in želi, in sicer s
posebno modrostjo. Človeško oko namreč
ne more preiskati vseh kotov svojega
serca, vseh del in opravil, ki ga motijo,
tudi ne vseh gnad in darov, katere Bog
svojim otrokom deli; zatorej se ne da nič
določiti in skleniti, ne v zadevah vredne
priprave, in ne kar čistost vsacega po¬
sebej zadeva, torej pa tudi ne, kar za¬
deva pogostno in vsakdanje sv. obhajilo.
Zatorej se mora to spovednikom prepu¬
stiti; ker oni poznajo skrivnosti serca,
in oni naj velevajo po svoji previdnosti
ljudem množili stanov pristopiti k mizi
Gospodovi, kakor previdijo, da je v prid
njih dušam, kakor se kaže sad pogost¬
nega sv. obhajila, kakor v čednosti bolj
in bolj rastejo in kolikor čistejše je njih
serce . . . Zatorej je posebna skerb škofov,
vernih ne strašiti in odganjati od po¬
gostnega ali vsakdanjega sv. obhajila s
posebno in splošno prepovedjo, ali pa
naravnost dneve odločevati, kdaj naj se
prejema, ampak sami naj dovolijo vsa¬
kemu, kar previdijo, da mu v zveličanje
služi in tudi svojim duhovnim pastirjem
in spovodnikom naj velevajo, da naj tako

215

ravnajo, in naj nikogar ne odganjajo od
te nebeške mize, naj se ji pogostoma,
naj , se ji tudi vsak dan približa; verh
tega jim bo še posebno pri sercu, da bi
vsak okusil sladkost Telesa Gospodovega,
ali bolj poredkoma, ali bolj pogosto, ka¬
kor šna je njegova pobožnost in njegova
priprava. Zraven te skerbi duhovnih pa¬
stirjev in spovednikov je treba, da tudi
pridigarji k temu pripomorejo; da kadar
verne spodbujajo in vnemajo za pogostno
sv. obhajilo, po katerem naj hrepeneti
morajo, da jim tudi pokažejo, koliko
pripravljanja je za ta presv. Zakrament
treba in da podučujejo tiste, ki pogostoma
ali vsak dan k sv. obhajilu hoditi želijo,
naj bodo katerega koli stanu, da naj jim
bo njih revni dušni stan vedno pred očmi,
da jim bo misel na imenitnost tega Za¬
kramenta, in strah pred sodbo božjo obudil
spodobno spoštovanje do njega, kolikor-
krat se bližajo mizi Gospodovi in uživajo
Jezusovo sv. Telo; da se pa tudi zder-
žijo, kadar se čutijo slabo pripravljene,
m da se bolje zanj pripravljajo. Ravno
tako je pa tudi posebna skerb škofov,
v  čegar škofijah se je ta pobožnost uko-

216

reninila, da Boga za to hvalijo in to
gorečnost s pravo previdnostjo med ver¬
nimi ohraniti vedo; da skerbijo za po¬
sebno lepo obnašanje pri prejemanji tega
neomadeževanega Jagnjeta, da se ne najde
senca kake nespodobnosti ali kakega po¬
hujšanja med vernimi, ampak da rastejo
v čednosti in dopadajenji božjim vedno
bolj in bolj vsi, ki prejemajo to nebeško jed.

Papež Benedikt XIV. so v pismu
do vseh laških škofov leta 1742. razodeli
serčno željo, da bi v sv. cerkvi oživela
gorečnost do pogostnega in vsakdanjega
sv. obhajila pervih kerščanskih časov, in
pristavijo, da duhovni pastirji in spoved¬
niki ne morejo bolj pokazati svoje go¬
rečnosti in delavnosti, kakor če oživljajo
v sercih vernih veselje in hrepenenje za
pogostno sv. obhajilo. Kar pa še po¬
sebno k pogostnemu sv. obhajilu vabi,
so mnogi odpustki, kateri so od rimskih
papežev takim vernim dodeljeni.

„Ako te posvetni ljudje vprašajo,
pravi sv. Frančišek Salezij, čemu greš
tako pogostoma k sv. obhajilu, jim reci,
da zato, da se učiš Boga ljubiti, da se
svojih slabost očiščuješ, da se svoje rev-

217

scine oprostiš, in da se v svojih potre¬
bah okrepčuješ. Reci jim, da dvojnim
ljudem je pogostnega sv. obhajila treba:
tistim, ki so popolnoma, ker oni bi na¬
pak ravnali, ko bi pri svoji dobri pri¬
pravi se ne približevali temu studencu
popolnomasti; in tistim, ki niso popol¬
noma, da bi se mogli popolnomasti učiti;
močnim, da ne oslabijo, in slabim, da
moč zadobijo; bolnim, da ozdravijo, in
zdravim, da ne zbolijo, in da tebi, ki
si nepopolnoma, slab in bolan je po¬
gostnega sv. obhajila treba, da se skle¬
neš s to popolnomastjo, s to močjo in
s tem svojim zdravilom. Reci jim, da
tisti, ki nimajo veliko s svetom opraviti,
morajo velikrat k sv. obhajilu iti zato,
ker imajo čas in priložnost; kdor ima
pa veliko posvetnih opravil tudi, ker
tega potrebuje, in ker kdor veliko dela
tudi mnogo dobre hrane potrebuje in
sicer pogostoma. Reci jim, da prejemaš
presveto Rešuje Telo, da bi se učil ga
dobro prejemati, ker ni mogoče kakega
dela dobro opravljati, če se v njem več¬
krat ne vadimo. — Ljuba duša! ki Boga
ljubiš, pojdi kolikor je mogoče pogostoma

218

k sv. obhajilu, z dovoljenjem svojega
duhovnega vodnika in očeta; in verjemi
mi, kakor postane zajec po zimi belkast,
ker ne vidi in ne uživa druzega, kakor
sneg; tako boš tudi ti, ako boš molil
lepoto, dobroto in čistost v tem presve¬
tem Zakramentu in jo tukaj užival, ves
lep, dobrotljiv in čist“.

Fenelon od vsakdanjega, ali skoraj
vsakdanjega svetega obhajila takole go¬
vori: ,,Govori se tukaj od takega kri-
stijana, ki ima čisto vest, ki lepo živi,
ki je odkritoserčen in pokoren, proti
svojemu skušenemu, in ne premehkemu
duhovnemu vodniku. Tak kristjan je
sicer slab, pa spozna svojo slabost in si
išče pomoči v tej nebeški hrani, da se
uterdi. Je nepopolnoma, pa zavolj tega
zdihuje in si prizadeva se poboljšati v
svojih slabostih. Jaz mislim, da dober
dušni vodnik, katerega priprosto uboga,
ga sme in mora skoraj vsak dan k sv.
obhajilu pustiti . . . .“

„Nič ne pomaga, če se nam na to
odgovori, da se jih velikokrat vidi, ki
prav nevredno k sv. obhajilu hodijo . • •
Govori se namreč tukaj od čistih, p°'

219

nižnih, ubogljivih, in v duhu zbranih
duš, ki svoje slabosti poznajo in se jih
hočejo očistiti s to nebeško jedjo. Zakaj
se spotikajo nad njimi, ker jih večkrat
pri svetem obhajilu vidijo ? Odgovori se:
Zato ker so nepopolnoma. Prav tako;
in da bi bili popolnoma, zato hodijo k
sv. obhajilu. Ali ne pravi sv. Ambrož,
da je greh rana, in da imamo v presv.
liešnjem Telesu zanjo zdravilo ? . . . Ako
bi hotli pričakovati, da bi brez vseh ne-
popolnomast vsak dan k svetemu obhajilu
hodili, bi mogli brez konca čakati.“

„Jaz spoznam, da moder in po¬
božen spovednik more svojega spove-
denca za nekaj časa od sv. obhajila pri-
deržati, da poskuša njegovo pokorščino
in ponižnost, če še ni od nje prepričan,
ali pa, da se obvaruje mrež, katere mu
hi utegnila zmota, ali kaka skrita uda-
nost in ljubezen do samega sebe nastav¬
ljati ; ali take skušnje naj se le v pravi
potrebi delajo, in naj bodo le kratke;
treba se je precej k tej dušni hrani
poverniti.“

„Jaz vem, pravi sv. Ligvori, da so
misli duhovnih vodnikov različne, kar

220

zadeva manj ali bolj pogostno sveto ob¬
hajilo, jaz se pridružim tistim, ki po¬
gostno sveto obhajilo priporočajo, ker
zdi se mi, da so tudi sv. cerkveni učeniki
teh misel, kakor je kazal oče Petav.“

Pripravljanje k pogostnemu sv.
obhajilu.

Sveti cerkveni učeniki namreč tirjajo
za pogostno in vsakdanje sveto obhajilo
veči pripravo, kakor samo greha očiščeno
vest; sv. Tridentinski zbor to serčno želi,
pa vendar nič posebnega v tej zadevi
ne določi in papež Inocenci XI. to za¬
povedujejo , pa tudi nič posebnega ne
razlagajo, kako naj se to zgodi; vidi se
iz vsega, da pogostno sv. obhajilo več
priprave tirja, kakor bolj poredko; to
tirja tudi obilnost sadu, ki se tukaj do¬
biva. To se da tudi spričati: Sv. Tomaž
Akvinski piše: ,,Pri sprejemanji presv.
Rešn; ega Telesa se mora na dve reči
gledati: ena zadeva presv. Zakrament,
čegar milosti so vernim gotovo zelo ko¬
ristne, in zatoraj bi bilo od te strani dobro,
da bi se sv. obhajilo prejemalo vsaki dan

221

(kar tudi cerkveni nčeniki in zbori, od
katerih smo govorili, priporočajo); od
druge strani pa je gledati na tistega, ki
sv. obhajilo prejema, in tirja se velika
pobožnost in veliko spoštovanje od ti¬
stega, ki ga prejme; hvale vredno je,
da ga prejme vsak dan, ako je vsak
dan k temu potrebno pripravljen. Zatorej
pravi sv. Avguštin; ,,Zivi tako, da boš
vreden ga vsak dan prejeti. Ker se pa
velikrat primerijo mnogi zaderžki, da to
pobožnost ovirajo, da nismo ali na duši
ali pa na telesu pripravljeni, ni za vse
koristno, da bi se mu vsaki dan bližali,
ampak le takrat, kadar se kdo zanj
pripravljenega čuti“.

„Za ta Zakrament, pravi ravno ta
učenik, se tirjate dve reči: hrepenenje
se  z Jezusom Kristusom skleniti, kar
nam ljubezen obudi, in spoštovanje do
Presv. Zakramenta, ki je sad strahu,
^erva nas vnema za vsakdanje sv. ob¬
hajilo, druga nas od njega odvrača in
2 aderžuje. Če kdo spozna iz skušnje,
da po vsakdanjem sv. obhajilu gorečnost
njegove ljubezni raste, in da se spošto-
Va nje do njega ne zmanjšuje, naj gre

222

vsak dan k sv. obhajilu; če je pa ravno
nasprotno (narobe), potem naj se neko¬
liko od njega zderži, da se mu bo mogel
z večim spoštovanjem in z večo pobož¬
nostjo približati 11 .

Gotovega se tedaj nič ne da reči,
kar pogostno sv. obhajilo zadeva, da bi
veljalo za vse verne, pravi Suarez, ampak
treba se je ravnati po zaderžanji in po
okoliščinah vsacega posebej.

Sveti Tridentinski zbor tudi želi,
da bi se imela pri pogostem sv. obhajilu
terdna in stanovitna vera, veliko, ponižno
spoštovanje in prava, uterjena pobožnost.

Poslušajmo, kaj pravi učeni Sal-
meron:

,,Ako se more kdo vsak dan pri¬
praviti, je dobro, da gre vsak dan k
sv. obhajilu, če vidi, da po takem po¬
gostnem sv. obhajilu sovraštvo do greha
in ljubezen do čednosti v njem raste;
tisti tedaj, kateri pri pogostnem preje¬
manji presv. Rešnjega Telesa zadobi so¬
vraštvo do greha, zaničevanje sveta, hre¬
penenje po nebeški domovini, in kdor
vidi, da se poželjivost v njem zmanjšuje
in da duh čez meso moč zadobiva, ta-

223

kemu je koristno, da gre vsak dan k
sv. obhajilu. — In kdor od tacih, ki
toliko sadu od vsakdanjega sv. obhajila
dobivajo, slabo misli, se zelo pregreši 14 .

In častiti Ludovik Ponteški, on ki
je bil tako izurjen na potih popolnomasti,
daje tudi v tej reči še bolj natanka vo¬
dila: Njegovo drugo vodilo se tako-le
glasi: ,,So nekateri tako posebno pobožni
in sveti, in tako goreče hrepenijo po
tem presv. Zakramentu, da jih je treba
trikrat ali štirikrat na teden k sv. ob¬
hajilu pustiti, nekatere še celo vsak dan,
toda poredkoma naj se to zgodi in le
če so popolnoma Bogu udani, prosti za¬
konskih skerbi in brez posvetnih opravil 11 .

Dalje pravi on: „Ako je zadosti za
nenavadno sv. obhajilo, da ga tisti, ki
ysak teden k njemu pristopi, potrebuje,
m da čeznavadno po njem hrepeni, se
mu sme dovoliti, da se mu sme bolj
Pogostoma in sicer navadno približevati,
če postane ta velika dušna lakota tudi
navadna, in se ne zgubi precej, in če je
življenje res pobožno in lepo; in če se
že ta kruh vsakdanji kruh imenuje, se
mne verjeti, da je tudi še dandanašnji

224

f

kdo v cerkvi božji, komur se tako po¬
gostno sv. obhajilo dovoliti sme; in kakor
so v pervih kerščanskih časih aposteljni
to veliko vernim vsak dan dovolili, se
sme misliti, da se tudi dandanašnji dobi
malo kerdelce, kateremu se s pametjo to
dovoliti more, ker roka Gospodova se
ni skrajšala, in kri Jezusa Kristusa se
ni toliko ohladila, da bi več ne vnemala
nekoliko sere, kakor je takrat njih ve¬
liko vnemala 41 . — Kakor pravi sv. Bo¬
naventura, se tirja za vsakdanje sv. ob¬
hajilo, da se tako živi, kakor so živeli
pervi kristjani, ki so bili polni sv. Duha
in vsako uro pripravljeni za Jezusa svojo
kri preliti, in zaradi tega posebno želi
sv. Ciprijan, da naj pristopijo vsak dan
k sv. obhajilu.

Sv. Frančišek Salezij pravi, „da ker
mora biti priprava za tako pogostno sv.
obhajilo posebno velika, ga ni treba vsem
svetovati; ker se more pa vender ta
priprava pri veliko pobožnih dušah do¬
biti, ravno tako ni dobro jih od tega
odvračevati ali sploh vsakemu pogostno
sv. obhajilo odsvetovati 44 .

,,Za vsakdanje sv. obhajilo se ne

225

tirja le, da nimamo nobene ljubezni do
malih grehov, ampak očistiti moramo
svojo dušo še celo vseh slabih nagnjenj,
in ne drugače k njemu pristopiti, kakor
z dovoljenjem svojega duhovnega očeta 11 ,
pravi on na drugem kraji.

Videli smo, kako vnet je bil papež
Inocenci XI. za pogostno in vsakdanje
sv. obhajilo; kar zadeva pripravo zanj,
dovoli spovednikom, da naj storijo in
določijo v tem, kakor previdijo, da bi
bilo dobro za zveličanje njih spoveden-
cev, in v tem naj gledajo na sad, ki
ga pogostno sv. obhajilo v njih obrodi,
na rast v čednostih, na čistost njih vesti,
na njih pobožnost in njih pripravljanje.
V vseh svojih dopisih priporoča posebno
veliko pripravljanje, katerega ta sveti
zakrament tirja.

Vsakdanje sv. obhajilo je želja sv.
cerkve, po besedah Tridentinskega zbora,
in sad prošnje, katero izgovarjamo v
Gospodovi molitvi, kjer prosimo našega
vsakdanjega kruha, pravi Bossuet. Ali
zraven je ravno tako gotovo, da se ta
niilost ne da sploh na vse razširiti, in
treba se je le z veliko, dolgo pre-

Vedno češč. 15


226

vidnostjo in z dolgim pripravljanjem k
temu približati, in le kadar se vidi, da
to res drugim v spodbudo služi, in da
se sme skleniti, da se to zgodi v božjo
čast.“

Benedikt XIV., ki razodeva serčno
hrepenenje, da bi se odudila v sv. cerkvi
gorečnost za vsakdanje sv. obhajilo, ka-
koršna je bila v prvih kerščanskih časih,
ob enim tudi naznanja pripravljanje, ki
se k temu tirja: „Da bi Bog hotel“, piše
on, ,,da bi videli verne dandanašnjih časov
s toliko gorečnostjo hiteti k mizi Gospo¬
dovi, da bi ne bili le pri sv. skrivnostih
pričujoči, ampak da bi se jih tudi s po¬
nižnostjo in ljubeznijo udeleževali (nam¬
reč kakor s pervega). Gotovo, nič ni
na vsem svetu, kamor bi škofje, duhovni
pastirji in spovedniki svojo gorečnost bolj
koristno oberniti mogli, kakor če verne
vnemajo za tako čistost serca, da so
vredni pogostoma k svetemu obhajilu
pristopati 41 .

On spovednikom priporoča, naj ne
svetujejo in ne dopuščajo pogostnega
sv. obhajila takim, ki večkrat smertno
grešijo in si ne prizadevajo, se z res-

227

nično pokoro grehu odpovedati in ga
opustiti, pa tudi takim ne, ki se sicer
smertnih grehov varujejo, pa male grehe
ljubijo in jih nočejo opustiti.

Sv. Ligvori pravi, da je napak po¬
gostno sv. obhajilo dovoliti takim, ki so
v malih grehih in imajo ljubezen do njih,
ter se nočejo poboljšati. Bolje je, da se
dovoli takim, kateri bi brez njega v ne¬
varnost padli zabresti v smertne grehe“.
,,Kar mene zadeva", pravi on na drugim
kraji, „bi pogostno sv. obhajilo težko do¬
volil takemu, ki hoče ostati pri kaki reči,
ki še prav za prav ni mali greh, ki bi
ga pa na poti popolnomasti zaderževala,
in bi on s tem kazal premalo ponižnosti
in pokorščine."

,,Kadar se duša povzdigne na toliko
stopnjo popolnomasti, da lahko več ur
moli, ali kakor pravi sv. Frančišek Sa-
lezi, da zaduši že veči del svojih slabih
nagnjenj, sme vsak dan k sv. obhajilu
pristopiti, ker tukaj se doseže naj veča
popolnomast, kar je človeški slabosti
doseči mogoče", kakor piše sv. Prosper.

On piše naj pred, kako učeni možje
°d pogostnega in vsakdanjega sv. ob-

15 *

228

hajila govorijo, in potem takole sklene:
„H koncu, ko smo misli teh mož slišali,
se vidi, da dušni vodnik ne more brez
očitanja vesti pogostnega, celo vsakda¬
njega sv. obhajila zametovati (vender naj
se vsak teden en dan opusti, kakor rav¬
nanje previdnih dušnih vodnikov uči, in
tudi v druzih časih, kjer se spovedencem
to odreče, da se jih ponižnost in pokor¬
ščina skuša, ali iz druzih dobrih name¬
nov), pri tistih dušah, ki po njem hre¬
penijo, da hi v ljubezni božji bolj rastle,
da le nimajo nič nagnjenja do malih gre¬
hov, da si veliko za serčno molitev pri¬
zadevajo, da imajo skerb, se do popol-
nomasti povzdigniti in da tudi v male
grehe več ne padajo popolnoma rado-
voljno.

Ako se deržimo v svojem ravnanji
tega, kar tirjajo od nas rimski papeži,
cerkveni zbori, v bogoslovji in dušnem
življenji izurjeni in zvedeni možje v za¬
devah pogostnega in vsakdanjega sve¬
tega obhajila, se lahko ognemo prevelike
ojstrosti in prevelike mehkosti. Jezusu
Kristusu se hi skazovalo več časti, sv.
cerkvi božji več tolažbe in spodbude,

229

ker sad sv. obhajil bi bil bolj zrel in
bolj obilen.

,,Bog daj“, pravi sv. Alfonz Ligvori,
„da bi se veliko takih duš na svetu našlo,
da bi se varovale vsacega tudi naj manj¬
šega greha, in da bi hrepenele, ne le
po pogostnem, ampak po vsakdanjem sv.
obhajilu s pravim zaželenjem se pobolj¬
šati in v ljubezni božji rasti. Ko bi se
to zgodilo, bi bil tudi Jezus Kristus na
zemlji bolj ljubljen. — O kako srečen
je in Bogu prijeten, pravi pobožni To¬
maž Kempčan, kdor tako živi, in si vest
tako čisto ohrani, da je tudi vsak dan
za sv. obhajilo pripravljen, in bi tudi k
njemu pristopal, ako bi mu bilo dovo¬
ljeno, in bi se to storiti dalo, brez spo¬
tike in zgledovanja. “

Izgovori, katere imajo ljudje, da
ne hodijo k svetemu obhajilu.

Dvojne verste kristjani se izgovar¬
jajo, in odtegujejo od mize Gospodove:
dobri, ki so preveč boječe vesti, in mlačni,
ki svoji duši odrekujejo sv. obhajilo, ker
se nočejo vzdigniti iz svoje mlačnosti in

230

duhovne nemarnosti, in nočejo Bogu pri¬
nesti daru, katerega on od njih tirja.
Govorili bomo tukaj posebno od pervih:
Pobožne pa preboječe duše se mislijo
nevredne, da bi tako pogostoma spre¬
jemale v se tako velicega Boga, ki je
sama čistost in svetost.

Na to mi odgovorimo: 1. da kdor
ni vreden pogostoma k sv. obhajilu ho¬
diti, ne bo tega bolj vreden, če gre po¬
redkoma, ker odlašanje ga stori le še
bolj mlačnega; zavolj tega pravi sveti
Ambrož: „Kdor ni vreden vsak dan
sv. obhajila prejemati, ga tudi ob letu
ni vreden 11 . Dalje govori sveti Tomaž
Akvinski: „Več je vredno hoditi s po¬
nižnostjo k mizi Gospodovi, kakor se ji
odtegovati, ker ljubezen je bolj popol¬
noma, kakor boječnost 11 .

2. Vem, da so bili veliki svetniki,
ki so poredkoma k sv. obhajilu hodili,
in se ga zderžali iz ponižnosti ali iz bo-
ječnosti; te svetnike moramo občudovati
zavolj njih ponižnosti, ali posnemati jih
ne smemo. Bog nas vodi po mnogih
potih, ena naj navadniših poti pa je
pogostno sveto obhajilo. Bili so veliki

231

svetniki, kateri so poredkoma k svetemu
obhajilu hodili, ali tudi prav veliko šte¬
vilo imenitnih svetnikov je, ki so ga
prav pogostoma prejemali.

Kadar sv. cerkev koga med svet¬
nike povzdigne, se gleda posebno tudi
na pogostno sveto obhajilo in se ima za
posebno dobro znamenje.

Deržati se je določnega vodila sv.
zbirališča, katerega je papež Inocenci XI.
poterdil in ki uči: „Da se gre bolj ali
manj pogostoma k sv. obhajilu, je pre¬
puščeno razsodbi spovednikov, kateri naj
svoje spovedence vodijo po velikosti sadu,
katerega od tod dobivajo, in ki ga iz
skušnje poznajo"; ,,ker pravo znamenje
dobrega sv. obhajila", pravi častiti oče
Avila, , je dobiček, katerega duša ima".
Kar nas zadeva, mi smo vedno nevredni
svojega Gospoda v sv. obhajilu pogostoma
prejemati, ali naš ljubi Zveličar nas v
svoji dobroti sam s svojo gnado zanj
pripravlja, posebno v zakramentu svete
pokore.

3. Se celo, kadar ne čutimo nič ve-
licega hrepenenja po sv. obhajilu, če nas
še verh tega težavna suhota nadlegva,

232

se zavolj tega ne smemo odtegovati od
njega: da se le stanovitno zoper svoje
slabosti vojskujemo, da čutimo, kako ga
je naša duša potrebna, in da smo si
svesti hrepenenja, če tudi suhega, po
tem sv. Zakramentu. Ako Jezusa Kri¬
stusa pogostoma, če tudi s suhoto duha,
prejemamo, se vender le učimo živeti
njegovo sv. življenje, bolj in bolj sebi
odmreti in se vsemu odpovedati, kar bi
našemu božjemu Zveličarju ne bilo pri¬
jetno in dopadljivo.

,,Kar duše zadene, katere so na
poskušnji“, pravi Bosije (Bossuet), ,,jih je
treba k sv. obhajilu opominjati; recite
jim, da naj jih njih suhota ne straši;
da naj le na to mislijo, da on, ki na
skrivnem dela, zna tako narediti, da se
od zunaj ne kaže in ne vidi, zatorej je
treba vse svoje serce na skrivnem njemu
zročiti, naj on stori z njim, kar njemu
dopade, in da se ne sme nikdar zaupanje
vanj zgubiti; ravno tako se je deržati
naloženih molitev in prejemanja presv.
Rešnjega Telesa in ne gledati na to, ali
imamo veselje do njega ali ne; le terdno
vero moramo imeti v njegovo moč. Taka

233

dušna suhota se ne da odpraviti, ne z
zaželenjem, še manj s premišljevanjem
ali s kakšno silo; le sama tiha serčna
vera, s katero se zročimo v božje roke,
pomaga; ona se prepusti njegovi sveti
volji, ona upa zoper vse upanje, kakor
pravi sv. Pavel. (Rim. 4.) Njo dam za
vodnico po tamni poti življenja, kakor
je nekdaj vodila Abrahama po vsem nje¬
govem popotvanji. V tej veri torej naj
gre duša k sv. obhajilu, brez vsega obo¬
tavljanja, naj vse v tej veri opravlja, in
naj si ne prizadeva ta svoj stan preme-
niti, ker prepričana mora biti, da jo bo
Bog s svojo roko na skrivnem toliko
bolj podpiral, kolikor globokeje jo v glo¬
bočino potopuje. Ne sme se ji torej ne
časa ne mej pri njenim ravnanji določiti.
Kadar bo jela omagovati, ji bo že po¬
slal žark tolažbe, da jo bo pokrepčal.

4. Ne bojmo se, da bi nam po¬
gostno sv. obhajilo zmanjšalo spoštovanje
in ljubezen do našega ljubega Zveličarja
v presv. Rešnjem Telesu. Kolikor bolj
se duša s svojim Bogom pogovarja, to¬
liko bolj ga spoznava in toliko veče spo¬
štovanje in ljubezen ima do njega. Ce

234

večkrat gre k sv. obhajilni, toliko bolj
spozna dobrotljivost in ljubezen božjo,
in tako jo vsako sv. obhajilo, katerega
sprejme, pripravlja, da ga prihodnjič z
bolj živo vero, z veči gorečnostjo in po-
pobožnostjo prejme. Ta prijaznost ne
zmanjša tedaj spoštovanja; to se zgodi
pri ljudeh, kjer se najde vedno dušna
revščina, dobi se torej taka prijaznost,
ki spoštovanje zmanjšuje, ali ona ni sad
premišljevanja in molitve, ampak je sama
navada k mizi Gospodovi hoditi brez
spodobne priprave.

5. Pogostno sveto obhajilo od nas
gotovo tirja, da si z veseljem prizade¬
vamo, da bi svoje slabosti in grehe od¬
pravili; ali treba je razločiti dvojne grehe:
ene storimo s popolnoma spoznanjem in
z vsem premislikom; kdor tedaj hrepeni
Jezusu dopasti in pogostoma k sv. ob¬
hajilu hoditi, se jih varuje kolikor je
mogoče; drugi so nasledek naše slabosti
in človeške napačnosti. Nihče ne more
biti tacih slabosti prost, če nima kakšne
posebne milosti, in vsi moramo vsak dan
reči: „ Gospod! odpusti nam naše dolge!“
Bog tudi take grehe odpusti, da spo-

235

znamo svojo revščino, in kako potrebni
da smo njegove milosti. Take slabosti
nas ne smejo zaderževati od pogostnega
sv. obhajila, ampak nam morajo biti
verh tega v spodbudo pogostoma ga pre¬
jemati, ker je po besedah sv. Triden¬
tinskega zbora „zdravilo zoper smertni
greh, in pripomoček zoper vsakdanje pre-
greške“. Fenelon pravi: „Vidi se, da
so bili še celo kristjani pervih časov, ki
so vsaki dan k sv. obhajilu hodili, sla¬
bostim podverženi.“

6. Dobijo se boječi kristjani, ki
se pritožujejo, da so zmirej enaki, in da
najdejo vedno nove in vedno veče sla¬
bosti na sebi. Na to se odgovori, da
take duše, ako ne obrodi v njih pogostno
sv. obhajilo tacega sadu, kakoršnega bi
imelo obroditi, da take duše pervič ne
pristopijo k njemu s pravo pripravo, ali
pa, da pogostoma in radovoljno v male
grehe padajo, kar jih zaderžuje, da ne
prinese sv. obhajilo v njih tako obilnega
sadu; naj se torej poboljšajo. Drugič se
ne sme misliti, da kdor sadu sv. obha¬
jila v sebi ne občuti, da bi bilo to že
znamenje, da ga res nič dobil ni; utegne

236

se zgoditi, da ga kdo nič ne zapazi, in
vender ga je v obilnosti prejel; in ve-
likrat je še zanj dobro, da ga ne občuti,
ker mu je to pripomoček, da se vedno
ponižnega ohrani. Velikrat se zgodi, da
kdo pri začetku svojega spreobernjenja
veliko sladkosti občuti, potem pa nič več
ne, ali pa le prav poredkoma, včasih
jim je še celo popolnoma vzeta. Sveti
Gregor pravi: ,,Drevesom se, dokler so
majhna, večkrat priliva, da bolj rastejo,
kadar so pa že globoko segle njih ko¬
renine, se jim neha prilivati 14 . In sveti
Lavrenci Justinjan piše: „Kakor nas
telesna hrana krepča, da ne vemo kako,
ravno tako krepča sveto obhajilo našo
dušo, akoravno ne občutimo. 11

Zadnjič: da duša vedno nove sla¬
bosti na sebi zapazi, kaže, da je vedno
bolj razsvetljena od božje luči, ki jo uči
se vedno bolje spoznavati.

Odgovori na vprašanja, ki pogostno svet«
obhajilo zadevajo.

Pervo vprašanje: ,,Ali se sme po¬
božnim dušam serčnost dajati, kadar jim

237

je kaj pri sercu, da menijo, da zavolj
tega ne smejo k sv. obhajilu? Ce imajo
postavim, dvome zoper sv. vero, skuš¬
njave, ki božjim rečem nečast delajo, ali
še celč gnjusobo do sv. obhajila, ker
mislijo, da ga niso vredni: Ali ne bom
jaz od takih obhajil pred Bogom odgo¬
vora dajal, ker jih svetujem, in se pri
tem na nikogar ne deržim in ne opiram,
ampak ravnam prosto, kakor je med
prijatli navada ?“

Odgovor: V dvomih svetovaj sveto
obhajilo vsem, ki jih poznaš, da imajo
zanj resnično dobro voljo, ga v svoj
dušni prid prejemati. Jaz vzamem brez
vse skerbi odgovor za take svete na
svojo vest. Sv. obhajilo je zoper take
skušnjave naj boljše zdravilo; kdor se
jim pa prepusti, pokaže hudobnemu duhu,
s kom naj ga od Jezusa Kristusa od-
vračuje.

Drugo vprašanje: Ali se sme v taki
žalosti in dušni suhoti pogostoma k sv.
obhajilu hoditi?

Odgovor: Bog varuj se v tem stanu
sv. obhajila bati, ker takrat je čas po
ojem hrepeneti in ga prejemati; le On

238

namreč, ki ima sam življenje, nas za-
more iz nase revščine vzdigniti in iz
nje rešiti. Reci torej z ljubljenim ženi¬
nom: „Ti sam si, jaz pa nisem nič;
stori tedaj z menoj, kar sam hočeš, da
bi bila; ako mi hočeš pa še zakrivati,
da ti vse to delaš, naj se zgodi tvoja
volja“. Dobre misli in vidne tolažbe
bodo od tod kar same izvirale, toda po¬
trebne niso: vera sama je zadosti.

Tretje vprašanje: Jaz se zmirej bo¬
jim zavolj svojih pogostnih obhajil, za-
volj premajhnega dobička, ki ga od
njih imam; bojim se, da bi ne bilo moje
veliko hrepenenje po njem le slepljenje
satanovo.

Odgovor: Sad sv. obhajila ni vedno
očiten; že to je lep dobiček, da še bolj
globoko ne padeš; vender pa ti padci
ne smejo biti smertni grehi, in govori
se tukaj od tistih ljudi, ki lepo po sv.
veri žive. Pojdi tolikokrat k sv. obha¬
jilu, kolikorkrat ti Jezus Kristus po svoji
ljubezni v sercu zanj hrepenenje obudi;
zdaj te kliče kakor dolžnika, zdaj kakor
svojo nevesto, zdaj si, po besedah Da¬
vidovih (Ps. 72.), kakor žival pred njim;

239

z eno besedo, on kliče lepo, ali pa sili,
kakor je rekel: ,,primoraj jih notri iti“
(Luk. 14.), da te le najde svatovsko
oblečenega. Ko bi nas pogostni padci
od sv. obhajila, in ravno tako tudi od
molitve zaderževali, bi kazali, da v sami
sebe zaupamo, ne pa v dobrotljivost božjo.
Ne odtegujmo se tedaj nikoli ne od mo¬
litve in ne od svetega obhajila zavolj
vsake majhne reči, ampak le, kadar komu
njegov zvedeni spovednik veli.

Iz tega se vidi, da nas vse za po¬
gostno sv. obhajilo spodbuja: Jezusovo
naj serčnejši hrepenenje, ko je ta pre¬
sveti Zakrament postavil, izgled pervili
kristjanov, nauk in ravnanje sv. cerkve:
vse nas vabi pogostoma pristopati k mizi
Gospodovi; ali ravno tako nam vse ozna-
nuje pripravo, ki jo pogostno in dobro
sv. obhajilo od nas tirja.

Videli smo, kako vsi mnogi izgo¬
vori zginejo, ki pridejo iz prevelike bo-
ječnosti ali pa iz nemarnosti: Pojdimo
tedaj, tecimo pogostoma zajemat iz stu¬
denca vseh dobrot, in naša naj veča brit-
kost naj nam bo ločenim biti od te ne¬
beške mize! (Sv. Ambrož.)

240

Kakšen sad obrodi sv. obhajilo v
sercu vernih, posebno kadar so v
v dobrem že bolj stanovitni in
kako se to zgodi.

Dobro bi bilo govoriti od sv. daritve
našega Gospoda Jezusa Kristusa, katero
duša prejme, kadar pristopi k sv. obha¬
jilu, in kaj se takrat v dnu serca godi;
tudi od pripravljanja zanj, da bi ne bilo
nobenega zaderžka tej tako predragi skriv¬
nosti, ki jo božja ljubezen v njem opra¬
vlja: ali kdo zamore to storiti! Vse kar
se da reči, mislim, je to, da se v sv.
obhajilu čudne skrivnosti z dušo godijo,
katerih tisti, ki ga prejemajo, ne poznajo.
Da je od potrebnega pripravljanja za sv.
obhajilo treba govoriti, in duše, ki so
začele v notranjim življenji se vaditi,
k temu prav napeljevati, dobro vem.
Ali jaz menim, da naj boljše, kar mo¬
remo storiti, je, da se ponižamo, da se
potopimo, tako rekoč v dno svoje rev¬
ščine, da to v terdni veri spoznamo, če
tudi ne moremo tega občutiti: da bi radi
od njega neskončno daleč v ponižnosti
bežali, ako bi si to storiti upali, ker je

241

tako neskončno častitljiv; ali vediti je
treba, da se duša mora vsa kakor v
ponižnost vtopljena čutiti zavolj svoje
nevrednosti, kakor da bi se ne upala k
njemu priti zavolj svojih grehov, in kakor
da bi želela ostati v svoji revščini, kadar
Jezus Kristus v njo prebivat pride, kadar
pride kakor Gospod v svoje posestvo,
ki ima čez vse oblast in kateremu se
mora vse umakniti, kadar se prikaže.

Le to nam dela pri sv. obhajilu te¬
žave, da naš duh in naši počutki tukaj
niso nasiteni, in da se njih poželenju ne
ustreže: Ali duša, ki je pred le za časno
skerbela in bila le na posvetno navezana,
še ne ve, v čim je ali biva nebeško živ¬
ljenje, katerega ji prinese Jezus Kristus
v presvetem Rešujem Telesu; in ker ta
nebeški kruh ni kakor občutkom pod-
verženo (ni kakor le telesna jed), si duša
misli, da mora imeti nebeško slast, katero
želi občutiti in se vpijaniti v sladkostih,
katere v sebi ima, in ki so toliko po¬
božnih duš v sv. obhajilu osrečile.

Res je veliko duš, ki pogostoma in
v sladkostih prejemajo sv. obhajilo, ako-
ravno še niso nič storile in nič terpele

Vedno češč. 16

242

za Jezusa Kristusa; te so take, ki so
svojo nedolžnost čisto ohranile, ali pa
take, katerim ni mogoče drugače Bogu
služiti, kakor kadar jim sladkosti ob¬
čutiti daje, brez katerih bi ljubezni božji
svojih sere ne odperle, in med take se
štejejo grešniki. Te grešnike vleče tako
rekoč plačilo in enaki so najemnikom.
Ali dobijo se še drugi, in sicer tisti,
katere je očistil ogenj naj večih težav
in naj hujših skušnjav na poti proti ne¬
besom: Po takih skušnjah pa pride Jezus
v njih serca in razlije v njih neizrekljive
sladkosti; ali preden se ta sreča doseže:
o koliko strašnih smert, koliko dolzih
smertnih britkost je treba preterpeti!
Kogar je Jezus k življenju obudil, pač
zamore in zna uživati to Jezusovo živ¬
ljenje: ali pa mar misliš, da se taki
povsod dobijo? O le malo jih je, zato
ker je le malo pripravljenih, prenašati
terpljenje tega ognja, ki jih očišuje, ali
z revščino ali z zaničevanjem, ali kako
drugače.

Vender ne govorimo od takih že po¬
polnoma duš, ampak obernimo se na bolj
navadne, — na nižjo stopnjo — kjer se

243

veči del kristjanov ustavlja. Taki tožijo
in žalujejo, da za sv. obhajilo nič storiti
ne morejo, in da te milosti ne morejo
sprositi, da bi kaj storili. Ako jib vprašaš,
od kod to pride, ti ne vedo povedati.
Grem k spovedi, pravijo, storim vse,
kar je v moji moči, in vender sem ves
reven. Dale bi se take duše, ki imajo
te britkosti pri sv. obhajilu, v mnoge
verste razdeliti, prav za prav ima vsak
svoje posebne težave in britkosti. Ne¬
kateri so vsi suhi zavolj svojih vsakdanjih
slabost, katerih se nočejo skerbno ogi¬
bati; nekateri so vsi revni zavolj ne¬
vednosti in jim ni mar kaj brati in si
tako dušo z lepimi čutili napolnovati in
ji tako dajati kaj opraviti.

Naj govorim tedaj od sv. obhajila,
zavolj katerega se taki kristjani prito¬
žijo, da so vsi suhi, vsi revni in ne¬
zmožni, in da ne vejo kako ravnati ne
s svojim umom, ne s svojim spominom,
ne s svojim poželenjem, naj manj pa s
svojimi počutki, kateri se vsi razdraženi
vzdigujejo, skušnjave zbujajo in brez
števila veliko misel napravljajo, da jih
strašijo in mnogoverstno motijo, velikrat

16 *

244

tudi s tem, da se mislijo od Boga za-
reržene, in da jim je obupati.

Kaj je tako skušanim in žalostnim
dušam svetovati?

O kako lahko bi se jim pomagalo,
ko bi hotle le nekoliko ubogati in ver¬
jeti, kar se jim v njih težavah svetuje
in ko bi hotle storiti, kar se jim veleva.
Gotovo bi dobile prečudne in skrite mi¬
losti v svoji revščini in svoji veliki po¬
trebi, če tudi ne precej pervi ali drugi
dan! O da bi hotle na ta svoj stan manj
gledati, ga manj premišljevati, da bi
se povzdignile same čez se, ne s silo,
ampak s poterpežljivostjo, da bi posku¬
sile vse take misli, ki jih motijo memo
sebe puščati, ravno tako tudi vse take
čutila in hude skušnjave in se ne zme¬
niti zanje! Pa mi bo kdo rekel: Jaz
se tega ne morem znebiti; na to mu
odgovorim, da tega tudi ne tirjam od
njega, ampak le poterpežljivo naj pre¬
naša, kar ga neprijetnega zadene. Naj
vse to v miru pusti in naj nikar nič
tega ne presojuje. Ali odgovoril mi bo
zopet: tega ne morem storiti, ker pri¬
siljen sem na to misliti, in ne morem se


245

teh misel znebiti. Rad verjamem, da se
ne moreš ubraniti, da bi kričanja ne
slišal, da bi hudobije ne videl, da ne bi
čutil sile teh skušnjav; ali ravno to ti
da priložnost se v poterpežljivosti vaditi,
le nikar radovoljno tega v sercu ohra¬
niti. Pa mi boš zopet odgovoril: ali
zdi se mi, da je moja volja vsa zvezana,
da ima nad tem dopadajenje, da želi
grešiti, in da ni v meni druzega, kakor
le gnjusoba. Tudi jaz ti to poterdim,
da je tvoja volja kakor vjeta, ali pa ne
veš, da imaš dvojno voljo ali poželenje,
eno, ki te vleče na vzgor, in eno, ki te
vleče doli, ki se tudi poželjivost imenuje
in ki se od perve veliko ne loči, k ve-
čemu v tem, da, kdor jo ima, se ve sa¬
mega sebe premagovati; drugim pa je
poterpežljivosti potreba; brez vsega po¬
mislita naj verjamejo, kar se jim reče.
O ko bi pač vedili taki kristjani, koliko
hudega si nakopajo s tem, da ne pod-
veržejo svojega duha in svojega razso-
jenja razsodbi svojega duhovnega vod¬
nika, gotovo bi raje umerli, kakor kaj
tacega opustili! Treba jim je torej, da
se popolnoma sami sebe zapustijo, in

246

kadar je vihar tako silen, da se vidi
vse razbito in zgubljeno, morajo tako
rekoč v svojem potopu si svojega miru
iskati.

Toda poglejmo nekoliko dalje, in
vprašajmo, kaj naš Gospod Jezus Kri¬
stus v taki revni in zapuščeni duši dela?
V tem je skrivnost vseh skrivnost. Jezus
Kristus pride v dušo v sv. obhajilu, in
za pripravljanje svojega prebivališča, ali
da bi mu svetišče odperla kamor priti
hoče, on duše ne potrebuje; on to vse
sam stori. Jaz vem, kadar on v naše
serca pride, on v tem posvečenem sve¬
tišču (kjer ponavlja svoje nebeške skriv¬
nosti posebno svojo božjo daritev), zbriše
in uniči velik del naše slabe natore.
Jezus se pri sv. obhajilu z nami zedini,
in po besedah svetih cerkvenih učenikov
smo mi z njim eno.

To zedinjenje napolni vso sv. cerkev
z začudenjem, ker ne more ga razumeti
in ne zadosti občudovati. Prosim te to-
raj, povej mi, si mar ti tisti, ki v sv.
obhajilu stori to zedinjenje in to spre-
menjenje ? O gotovo ne! Moč Jezusa
Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu to

247

stori; od tvoje strani je zadosti, da si
v milosti božji, vse drugo stori neskončna
ljubezen Jezusova. Ce je pa taka, kako
da se verni ne podučijo, kako naj bi se
obnašali pri tem svetem opravilu? Jaz
pravim, da oni nimajo zraven skorej nič
opraviti, k večemu te dve reči: pervič,
da se z Jezusom z vsemi svojimi željami
v dnu svojega serca združijo, drugič, da
vedo, kaj se v njih godi. Da to obču¬
tijo, in se tega zagotove, ni druzega
treba, kakor da so v duhu zbrani, ko¬
likor jim je mogoče, in se prosto temu
prepustijo, kar božja moč Jezusova, ki
v njih prebiva v njih dela. Kaj pa po¬
stane duša v sv. obhajilu? Ona se spre¬
meni v Jezusu Kristusu. Pa mi pore¬
češ: Jaz tega ne občutim, ne vidim in
ne spoznam. Dobro vem, da ne, ker to
spremenjenje se v duši zgodi, in ne mo¬
reš ga ne viditi in ne občutiti, če ti tega
božjega dela Bog sam ne razodene, kar
je že svojim posebno zvoljenim služab¬
nikom včasih storil. Toda akoravno tega
ne vidiš in ne občutiš, je vender gotova
resnica; imeti moraš tedaj terdno vero
in v tem je prava sreča duše, da se v

248

tej veri ohrani, da v taki nevednosti živi,
in se v vedni globoki ponižnosti do teh
nezapopadljivih skrivnost ohrani. Ker
je tedaj Jezus v sercu, se vpraša, kaj
pa on dela in kje je njegov sedež v
njem ? Na to se odgovori: on prebiva v
svetišču serca, v dnu duše, ki mu je po¬
svečen kraj, in on Veliki duhoven oprav¬
lja tam daritev samega sebe in se da¬
ruje svojemu Očetu. O nerazumljivi
čudež! Jezus Kristus se poniža v naša
serca, da se tam daruje! Vse utihne v
tem tempeljnu, angeljci in svetniki ob¬
čudujejo in molijo tam Jezusa, ki se
tako globoko poniža, in nebeški Oče ima
nad njim svoje dopadajenje! Ali kakšen
dobiček ima pa duša od te daritve?
Ona sama se tudi daruje, ker sklenjena
je z Jezusom, in ne more se od njega
ločiti, tedaj se z njim in v njem daruje v
tem tempeljnu serca in je tako njegove
daritve deležna, kar bi se nikdar tako
popolnoma zgoditi ne moglo, kakor v
sv. obhajilu. Grlej toraj, kaj je prečud¬
nega Jezus znajdel, da je duši mogoče
se zanj njegovemu nebeškemu Očetu da¬
rovati in sicer tako, kakor se Jezusu

249

spodobi! V tej božji skrivnosti duša od
Jezusa ni ločena, in kakor nebeški Oče
sprejme svojega Sina v neskončno za-
dostenje, se sme reci, da tudi dušo, ki
je z njim sklenjena, tako sprejme, ker
med njo in med Jezusom ni ločenja. Ako
nam je ta resnica pred očmi, kako se
moremo pritožiti in si očitati, da pri
sv. obhajilu nič ne storimo? Res je, da
vse, kar kdo storiti more, se ne sme
primerjati temu, kar Jezus Kristus za
nas stori. Druzega nam ne ostane, ka¬
kor se z njim združiti, se mu podvreči,
ga tiho, ali pa le z malimi besedami
moliti, z vsem spoštovanjem in z vso
ponižnostjo. O ko bi pomislili, koliko
dobička dobiva ona od tod, bi nam bilo
pač sv. obhajilo vedno naj prijetniše opra¬
vilo, ker prepričani bi bili, da ta skriv¬
nost se opravlja in dela tako rekoč v
nas brez našega prizadevanja, le Jezus
Kristus sam dela vse to v nas! Kdor
se tako ravnati navadi, mu bo ta sveta
skrivnost dušo s prečudnimi darmi obo¬
gatila. On občuti nekako božjo moč, ki
ga samega čez se povzdigne, čez vse,
kar je minljivega in nepopolnoma.

250

Treba je pa dve ali tri reci pomniti
v tem, kar je bilo ravno rečenega, da
se nekatere zmote, ki bi jih to pri ne¬
katerih še ne dosti uterjenili dušah uteg¬
nilo zbuditi, popravijo: Utegnil bi kdo
reči: Ce Jezus sam vse to spremenjenje
v nas napravlja, se pač ni treba v duhu
zbirati, in nič skerbeti za pripravo k
sv. obhajilu! — Ali treba je pomniti, da
to božje delo od nas tirja, da mu od
svoje strani tudi roko podamo, da vedno
čujemo in si prizadevamo čisto in sveto
živeti, kakor tako velika ljubezen Jezu¬
sova od nas tirja; da se zavolj tega
tudi sami sebe zatajujejo in si odmiramo,
ker sicer ta tako obilna milost ne bo
obrodila toliko svetosti v naših sercih,
kakor bi jo imela in katero nam Jezus
dati želi v sad sv. obhajila. Tedaj ni
zadosti le tako z Jezusom zedinjen biti;
kazati mora to zedinjenje tudi svoj sad:
da se vadimo v poterpežljivosti, v po¬
korščini, v pohlevnosti, v ponižnosti in
v ljubezni. Treba je tudi pomniti, d a
molčanje pri in po sv. obhajilu ne sme
biti nemarno in suho, ampak mora prib
iz velikega spoštovanja božjega veliean-

251

stva, in akoravno to spoštovanje ni očitno
in se počutno ne razodeva, vender ni
brez sadu. V njem se razodeva molitev
in češčenje, ker, če natanko pogledamo
njegova čutila, se bomo prepričali, da je
vse serce Bogu vdano in vanj vtopljeno.
Ali kadar revno dušo težave in skušnjave
motijo, misli, da le čas trati in neskon¬
čnemu veličanstvu božjemu nečast dela.
Prav je, da duše, ki so polne lepih
čutil, da jih o pripravnem času razlijejo
pred tronom božjem; ali duše, ki so vse
prazne, revne, slepe in nezmožne, naj se
derže brez vsega pomislika tega, kar
jim je od višjih svetovanega, in to jim
bo v velik dobiček. Naj se prepustijo
popolnoma Jezusu, ki v njih dela, in
ki samega sebe in s sabo tudi dušo
Bogu daruje; naj bodo zadovoljni s tem,
da se zročijo popolnoma Njemu, ki v
n jih sercu živi in dela in sčasoma bo
vsak, kdor se tega derži, zapazil pre-
membo v svojem sercu; ne bo verjel
svojim počutkom in jih ne poslušal, in
tako dosegel vedno obilniši mir in vedno
veče razsvetljenje.

252

molitve.

moja večna ljubezen! Prišel je

srečni dan, ki me zopet s teboj
sklene. Glej me pred tvojimi nogami
klečati v ponižnosti in skesanega za-
volj mojih grehov, pa vender pol¬
nega zaupanja, ljubezni in veselja,
ker me nisi zavergel, ampak me
vabiš, da mi polajšaš moje težave,
me z veseljem napolniš in s svojim
mesom in svojo kervijo napaseš.

O večna hvala naj ti bo za
toliko ljubezen! Molim te v duhu
in v resnici tukaj pričujočega v
presv. Zakramentu. Verujem vse,
kar sv. cerkev uči, ker ti sam si
varuh njene resnice, in pripravljen
sem zanjo tudi svojo kri preliti-
Poterdi me bolj in bolj v svoji
sveti veri, in daj, da bo vedno živ«

Jezus, moj nebeški Ženin.

Pripravlj anje.

v

253

v dobrih delih in goreča v ljubezni.
Res bil sem dolgo tvoj nevredni
otrok, ali danes je dan, bo vse po¬
prejšnje pozabljeno, in novo upanje
navdaja mojo dušo, da sem zopet
ves tvoj, in da si mi z odpuščanjem
grehov tudi zastavo večnega živ¬
ljenja dodelil in vsega bogastva,
ki ga obsega. Naj te hvalijo z
menoj vsa nebesa za toliko ljube¬
zen in naj ta hvaležnost tudi moje
serce vplameni, da te bo ljubilo.
O moj preljubeznjivi Jezus! glej
prišla je ura, da se z menoj skle¬
neš; olepšaj si sam moje serce po
svojem dopadajenji. Zateri v njem
vsa napačna nagnjenja, katere so
ga do zdaj motile in od tebe od¬
vračala , daj mu greh tako so¬
vražiti kakor ga ti sovražiš, in ob-
daruj ga z vsemi čednostmi, katere
tebi dopadejo: Daj mu prav glo¬
boko ponižnost, živo vero in terdno

254

zaupanje, posebno pa prav gorečo
ljubezen, sklenjeno z vednim so¬
vraštvom do greha. Za vse te mi¬
losti ti bom v hvaležnosti svojega
serca vedno čast prepeval; združe¬
val se bom v duhu z nebeškimi tru¬
mami in neprenehoma klečal z njimi
pred tvojim obličjem. O pridi, pridi,
moja večna ljubezen! Moje serce
po tebi hrepeni in le v tebi svojo
pravo srečo najti more. O pozabi,
moj Jezus! vso nezvestobo in daj,
da te vredno prejmem in vedno v
sebi ohranim. Jezus, moje zaže-
ljenje ostani moj delež vekomaj!
Marija, prosi zame, in podaj mi ti
svojega ljubega Jezusa, da me zve«
seli in zveliča.

Molitve pred svetim obhajilom.

Molitev k Jezusu Kristusu.

Velikokrat britkost in žalost
občutim, o moj Jezus! iz ljubezni

255

do tebe zavolj vsake zamude in
zavolj vsacega greha, s katerim
sem kdaj tvojo preljubeznjivo do¬
broto razžalil in svojo dušo oma¬
deževal. O da bi pač mogel ne¬
prenehoma britko jokati, da bi s
temi solzami očistil svojo dušo vseh
madežev, svojo dušo, katero si ti,
moj namen in konec, neskončna
popolnomast, zvolil za svoje pre¬
bivališče! O da bi mogel svoje
serce, telesa prosto, v vseh nje¬
govih naj manjših delih z gorečim
ogljem očiščeno, kjer bi zginili iz
njega vsi madeži, vse čisto daro¬
vati tebi, o Jezus! v prebivališče,
da bi bilo tebe, ne smem reči vredno,
pa vsaj manj nevredno.

Ali kaj mi vse to hrepenenje,
kaj vsa ta žalost pomaga! ako bi
mi bilo dano tudi tisoč let živeti,
bi se vender ne mogel vredno nanj
Pripraviti, ker nič nimam v sebi,

256

kar bi me vrednega storilo ter se
za sprejemo tako imenitne skrivnosti
prav pripravljati. Zatorej se ver-
žem, moj preljubeznjivi Jezus! tebi
k nogam v ponižnosti svojega serca,
in te priserčno prosim, pripravi me
dobrotljivo ti sam za to nebeško
večerjo, da bom vreden se je ude¬
ležiti v tvojo čast in v zveličanje
vsega sveta. Tvoji naj ljubeznjivši
svetosti dam in darujem vse, kar
sem in kar imam, in serčno želim
in te prosim, pripravi si ti sam v
mojem sercu vse, kar tvoji božji
dobroti dopade. Dam in darujem
ti, o moj presladki Prijatelj! svoje
serce, dam ti ga vsega popolnoma
prostovoljno in te prosim, omij ga
z vodo svoje svete strani, olepšaj
ga z naj večo svetlobo, s tem, da
ga s predrago kervjo svojega pre¬
sladkega serca porosiš; vzemi ga
popolnoma v svojo oblast in skleni

257

se z njim, peljaje ga skozi ogenj
in skozi dišave svoje večne lju¬
bezni. Amen.

Molitev k Materi Božji.

Marija prečista Devica je sveto Jedert
sama te tri majhne molitvice učila in je za¬
gotovila, da si je z močjo, ki jo imajo v sebi,
zadobila dopadajenje svete Trojice.

O prečista Devica Marija! s
pomočjo svoje neomadeževane či¬
stosti, s katero si Sinu božjemu
pripravila prijetno prebivališče v
svojem deviškem telesu, mi sprosi
milost, da bi bil vreden očiščen
biti od vseh madežev greha.

O naj ponižniša Devica Marija!
s pomočjo svoje naj globokeje po¬
nižnosti, s katero si si zaslužila
povzdignjena biti čez vse angeljske
kore in čez vse svetnike, mi stori,
da bodo po tvojih prošnjah, vse
moje nemarnosti zbrisane.

O preljubeznjiva Devica Marija!

Vedno češe. 17

258

po svoji neizrekljivi ljubezni, ki te
je tako serčno z Bogom sklepala,
mi sprosi s svojo mogočno prošnjo,
da dosežem vsega potrebnega za-
služenja v vsi obilnosti. Amen.

Molitev k vsem svetnikom.

O vi vsi svetniki in svetnice
božje, posebno vi moji preljubi
varuhi, pozdravim in častim vas z
vso ljubeznijo svojega serca! Jaz
molim in hvalim neskončno dobroto
in milost presvete Trojice za vse
milosti, kar vam jih je kdaj iz bo¬
gatih zakladov svoje dobrotljivosti
v vaše zveličanje dodelila; prosim
vas ponižno vse skupaj in vsacega
posebej, darujte v čast prečastite
in vekomaj nespremenljive sv. Tro¬
jice vso svojo gorečnost in lepo
pripravo, katero ste imeli tisti srečni
dan, ko so se vam nebesa odperla
in vas sprejela, ko ste bili postav-

259

ljeni pred obličje veličanstva božjega,
prejeti od njega svoje večno pla¬
čilo, darujte vse ta svoja čutila, da
bi bil jaz bolj goreč in bolj vre¬
den ga prejeti v presv. Rešnjem
Telesu.

Molitev k Jezusu Kristusu

ravno pred sv. obhajilom; derži se v tem sveta, ka¬
terega je bil Jezus dal sveti Mehtildi rekoč: Kadar
se približaš mizi Gospodovi, imej serčne želje obču¬
titi vso gorečnost hrepenenja in ljubezni, kar jo je
kdaj kako človeško serce občutilo. In potem bom
jaz to tvojo ljubezen sprejel, ne tako, kakoršna je,
ampak tako, kakoršno želiš.

O Jezus, moje edino serčno
zaželenje! glej bliža se ura, tista
naj srečnejša ura, kjer bom tebe
svojega Boga v svoje serce sprejel!
O moj preljubeznjivi Jezus! glej
z vso pobožnostjo in ponižnostjo,
kar jo moje serce občutiti more,
pridem k tebi; naproti ti grem in
te prosim, odpri svoje svete roke,
da me objameš in na svoje serce
stisneš, kakor si jih raztegnil takrat,

17 *

260

ko si jih na križ pribiti dal, da bi
vse grešnike z njimi objel. Jaz pa,
moj križani Jezus! ne odprem le
svojih rok, ampak tudi svojo dušo
in svoje serce, da te peljem v naj
skrivniši dno svojega revnega serca.

O da bi bil pač napolnjen z
vsemi čednostmi, s hrepenenjem in
spoštovanjem do tebe! O da bi imel
čistost angeljev, ljubezen vseh apo-
steljnov, svetost vseh spoznavavcev,
čistost in nedolžnost vseh devic! —
O da bi te mogel sprejeti s toliko
serčno pobožnostjo, s kakoršno te
je sprejela Marija prečista Devica,
ko si se včlovečil in potem v pre¬
svetem Rešnjem Telesu! O da bi
mi bilo dano tvoje presladko serce,
da bi te vanj sprejel, kakor se tebi
spodobi!

Da svojo dušo spodobno v tvoje
prebivališče pripravim, in da nado¬
mestim vso svojo pomanjkljivost in

261

zanikernost, ti darujem, moj pre¬
sladki Jezus ! vse pripravljanje, vso
pobožnost, vsa čutila in vso lju¬
bezen, s katero so te vsi tvoji
svetniki prejemali, posebno pa tvoja
preljubeznjiva mati Marija. — Da¬
rujem ti, moj dobrotljivi Jezus!
tvoje lastno serce, to serce, ki ima
tako neskončno vrednost, vse čed¬
nosti in nebeške milosti, s katerimi
ga je presveta Trojica tako obilno
napolnila, da ti zakladi napolnijo
brezdno moje revščine in moje ne¬
vrednosti, da se ti pripravi v mo¬
jem sercu prav spodobno in pri¬
jetno prebivališče.

O Jezus, ki si neskončno bolj
prijeten, kakor vse sladkosti, in ki
si sam rekel, da je tvoje veselje
biti pri človeških otrocih, moja duša
po tebi hrepeni, moje serce po tebi
zdihuje. Povabim te v svoje serce
z pobožnostjo, kakoršne nikdar no-

262

bena duša imela ni, z ljubeznijo,
kakoršne nikdar nobena duša ni
občutila. Pridi torej, moj naj lju-
beznjivši Ženin, pridi skoraj v revno
hišico mojega serca! Pridi, moj
nebeški Zdravnik, in ozdravi mojo
bolno dušo!

Prisveti, o premilo Solnce in
razsvetli strašne tame moje duše!
Pridi nebeška Mana, in nasiti ve¬
liko lakoto moje duše!

O moj ljubeznjivi Jezus! s pri-
serčnostjo vseh tistih molitev, ki so
iz tvojega presladkega serca kdaj
izvirale, te prosim, postoj dobrot¬
ljivo nekaj časa pri meni in ne
zaverzi revnega stanovanja v mo¬
jem sercu.

Pridi, moj ljubi Jezus! pridi
Ženin moje duše, in prebivaj v
mojem revnem sercu. Amen.

(Precej po svetem obhajilu nikar ne moli 12
bukev, ampak pusti naj se serce samo z Jezusom
pogovarja in zveseljuje; ljubezen že sama ve, kaj J 1
je govoriti. —)

263

Molitve po svetem obhajila.

Povikšuj moja duša Gospoda,
ker velike reči ti je skazal, ne¬
skončne dobrote ti je dodelil! O
kdo je v stanu razumeti toliko lju¬
bezen, kdo se po vrednosti zanjo
zahvaliti. Jezus, moja ljubezen,
moj Bog in moje vse, je moj in
jaz sem njegov. O združite se z
menoj vsa verna serca, ki ljubite
Jezusa; združite se z menoj vsi
nebeški prebivavci, ki mu večno
čast prepevate; združi se z mano
posebno ti, moja naj ljubeznjivša
Mati, prečista Devica Marija, in
poj čast in hvalo ljubemu Jezusu,
ki se je ponižal in je svojega ne¬
vrednega služabnika obiskal. O
kako sladko je biti pri tebi, moj
Jezus! kako ljubeznjiv, kako pri-
serčen si vsem, ki te ljubijo!

Kako ti morem toliko ljubezen
poverniti? O slišim tvoj glas, ki

264

mi pravi: „Sin daj mi svoje serce w ,
— glej tu ga imaš, popolnoma
vsega ti darujem v majhino zahvalo
za vse, kar si mi dal. Ohrani ga
vedno v svoji oblasti in vedno bo
bolj cisto in tebi dopadljivo. To
naj bo tudi moja perva in naj veča
prošnja, katero od tvoje ljubezni
pričakujem. Obljubim ti od svoje
strani vso zvestobo, kolikor moja
slabost premore in vse moje dušne
in telesne moči bodo od zdaj le tebi
služile. Odmreti hočem sam sebi,
da bom le zate živel. Vse moje
misli, želje, besede in djanja naj
bodo vedno v tebi zbrane, in kar
je posvetnega naj mi bo gnjusoba.
Tvojo voljo mi daj vedno spolnovati
in le zate živeti, da bom tako vedno
s teboj sklenjen tebi vedno dopa-
del. Pomnoži v mojem sercu vse
čednosti, posebno ponižnost, vero,
upanje, ljubezen, treznost in stud

265

nad grehom. Daj mi moč, da pred
vsem drugim na svoje poglavitno
nagnjenje gledam in ga vedno za¬
tiram. Poslužiti se hočem vseh mi
znanih pripomočkov, da ga popol¬
noma v svojem sercu zadušim. Ker
si pri meni in z menoj sklenjen,
sem si svest, da bo ta moj sklep
tudi rodoviten in da bo ta dan res
v bukve življenja zapisan. Hvaljen
bodi, o Jezus! v presv. Rešnjem
Telesu za vse te mi dodeljene do¬
brote in dobre sklepe; tvoj sveti
blagoslov naj mi jih ohrani in vedno
množi. Naj ti ostanem jaz vekomaj
zvest, potem boš tudi ti meni vedno
zvest ostal.

Prosim te, ljubi Jezus! pa tudi
za vse, ki me dolžnost veže zanje
spomniti. Daj vsem delež na tem
Mojem svetem obhajilu in sploh na
vseh duhovnih dobrotah sv. cerkve.
Daj meni in njim se udeležiti vseh

266

odpustkov, katere nam je dobiti mo¬
goče in vseh naj bodo tudi verne
duše v vicah deležne. Bodi, o
Jezus, vsem v pomoč in razvese-
Ijenje, in enkrat v nebesih naš de¬
lež za vse večne čase. Amen.

O Marija, zahvalim se tudi tebi
za toliko ljubezen, in te prosim,
združi se tudi ti z mojo molitvijo
in hvali Jezusa z menoj za vse,
kar je v meni storil. O da bi po
tvoji prošnji bil sad tega svetega
obhajila prav obilen zame in za vso
sv. cerkev! Preden se pa ločim od
tebe in od tvojega ljubega Jezusa,
vaji še prosim, mene in moje dobre
sklepe blagosloviti, da bodo mi do¬
deljene gnade seme, ki stoteri sad
obrodi. Jezus, Marija, Jožef! vam
se zročim, vaš hočem ostati veko¬
maj ! Amen.

O moj dobrotljivi Jezus, o moj
sladki Jezus, o moj ljubeznjivi Je -

267

zus, o Jezus moje edino veselje,
moja edina tolažba! O kako si ven-
der mogel priti k meni, in se nisi
zbal stopiti v moje tako nečisto in
s toliko grehi omadeževano serce!
Ceščen in hvaljen naj bo tvoj pri¬
hod v moje serce, hvaljena slad¬
kost tvoje ljubezni, ki te je gnala,
da si me svojo revno stvar obiskal!
Veržem se k tvojim svetim nogam
z vso ponižnostjo in v vsi pobož¬
nosti svojega serca in jih serčno
objamem ter te ponižno prosim, od¬
pusti mi prederznost, da sem tebe
svojega Gospoda tako zanikerno in
slabo, tako malo v duhu zbran in
s tako majhno pobožnostjo sprejel.
Odpusti mi, o dobrotljivi Jezus,
zavolj svoje britke smerti in zbriši
to tako veliko zadolženje, in na¬
domesti sam vse moje zamude in
zanikernosti. Ponižno te prosim,
sprejmi dobrotljivo to moje sv. ob-

268

hajilo v svoje sveto serce, in daruj
ga  svojemu nebeškemu Očetu s tisto
ljubeznijo in v toliko zasluženje, ka¬
kor ga je imela tvoja daritev na križi.

Zdaj pa, o moj ljubi Jezus! ti
darujem svoje revno serce, in te
prosim, da ga omiješ s tisto pre¬
drago vodo, ki je izvirala po tvoji
božji ljubezni iz tvojega preslad¬
kega serca, iz serca, ki gori v
ljubezni božji; naj pokrepča rosa
presladkega vina tvoje svete kervi
moje revno serce, tiste kervi, ki
je tekla s križa kakor iz grojzda
stlačena iz tvojega ljubeznjivega
in svetega serca. Amen.

Darovanje Jezusa nebeškemu Očetu.

O sveti nebeški Oče! ozri se
milostljivo na mojo revno stvar, ki
vse svoje zaupanje le v tvojo ne¬
skončno dobroto stavi! Glej prejel
sem tvojega preljubega Sina, svo-

269

jega Gospoda Jezusa Kristusa, in
še ga imam v svojem sercu, kakor
svoj dragi zaklad, ki se mi je sa¬
mega dal in se z menoj združil.
Vzamem ga torej v svoje roke,
kakor je nekdaj vzel Simeon tega
tvojega ljubljenega Sina, in ti ga
darujem s tistim namenom in s tisto
ljubeznijo, s katero se ti je samega
sebe daroval, ko je v jaslicah ležal,
in ko je visel na križi razpet.
Ozri se torej milostljivo, ljubeznjivi
Oče, na to daritev, katero tebi svo¬
jemu pravemu živemu Bogu prine¬
sem, v tvojo večno čast in v tvoje
neskončno dopadajenje.

Darujem ti jo tudi zase, in za
kogar imam sicer navado ali dolž¬
nost moliti; darujem ti jo v za¬
livalo za vse dobrote, kar si nam
jih dodelil, in v zadostenje za vse,
kar je bilo pri naših čednostih in
dobrih delih pomanjkljivega, zavolj

270

naše nemarnosti pri njih opravljanji.
Darujem ti jo s prošnjo, da nam
dodeliš gnado in usmiljenje, da nas
v naših dušnih in telesnih potrebah
vedno podpiraš in nas po srečni
smerti pripelješ v nebeško veselje.
Zadnjič ti darujem tega tvojega
ljubega Sina za odpuščanje svojih
grehov, in za prizanesenje brezšte¬
vilnih kazen, katere sem si z njimi
zaslužil. In ker tega tako velicega
dolga plačati ne morem, se veržem
v ponižnosti k tvojim nogam in spo¬
znam svojo veliko revščino. O do¬
brotljivi Oče! darujem ti ga, da
popravim in zadostim za svoje
grehe! ozri se na njegove brh¬
kosti in na njegove solze, in na
vse zadostenje, s katerim je sam
zbrisal na križi grehe vsega sveta.

Spomni se, o Gospod! tudi svo¬
jih služabnikov in služabnic, ki so
že šli v veri pred nami iz sveta

271

in v miru počivajo; za nje (in po¬
sebno za I. I.) ti darujem sveto
Telo in sveto Kri tvojega Sina, ki
sem ji zaužil, in te ponižno pro¬
sim po neskončni vrednosti daru,
katerega ti darujem in po zasluženji
vseh svetnikov, da jim odpustiš vse
njih grehe, in jih po svoji milosti
očistiš vseh kazen, katere so si z
njimi zaslužili. Amen.

Darovanje svetnikom.

O presrečna Devica Marija!
glej svojega Sina, katerega si svetu
rodila, ki si ga dojila in tako
serčno objemala; glej Sina, ki te je
napolnoval z veseljem in navdajal
tvoje serce s sladkostjo: glej njega
sem danes po neizrekljivi dobroti
njegove ljubezni prejel s svoje serce
in v svojo dušo! Prinesem ti ga v
ponižnosti in ljubezni; darujem ti
ga, da ga ljubiš s svojim sercem,

272

in da ga moliš namest mene; da
ga daruješ presveti Trojici za vse
moje potrebe in za potrebe vsega
sveta.

In vi svetniki in svetnice božje,
posebno vi moji preljubeznjivi varuhi!
poglejte svojega Gospoda, svojega
Ženina Jezusa Kristusa, katerega
ste na zemlji tako serčno ljubili;
glejte, ravno kar sem ga prejel;
darujem ga vam z ravno tisto vso
ljubeznijo, s tistim presladkim ser¬
cem, ki ste ga v svojem življenji
poznali, ki ga zdaj poznate in lju¬
bite in ga bote ljubili vekomaj:
prosim vas, molite in častite ga vi
namest mene in darujte ga presveti
Trojici za moje potrebe in za po¬
trebe vse sv. cerkve; zahvalite ga
za vse dobrote, kar mi jih je dodelil,
in prosite ga po svojem zasluženji
in s svojimi prošnjami za vse, kar
jaz sam sprositi ne morem. Amen.

273

Zahvala Jezusu Kristusu za prejete
guade.

Hvali moje serce in moja duša
Gospoda, hvali ga vse moje telo!
hvalite ga moji počutki, vse moje
dušne in telesne moči, vse stvari
hvalite ga z menoj in pojte zahvalo
mojemu presladkemu Jezusu, za nje¬
govo veliko in ljubeznjivo usmi¬
ljenje, katerega mi je skazal pri
sveti večerji svojega Telesa in
svoje Kervi!

O moj Gospod Jezus Kristus!
sklenem se s tvojo neskončno lju¬
beznijo, in darujem ti z ljubeznijo
vseh stvari ta presveti zakrament,
katerega si mi zdaj po svoji veliki
dobroti zaužiti dal. Prosim te s
hrepenenjem in z ljubeznijo, kar jo
vsa serca imajo, da sprejmeš s
svojim sv. Duhom to sv. obhajilo
v svoje serce, da ti bo v večno,
neskončno in nespremenljivo hvalo,

Vedno češe. 18

274

v kar jo tvoja nerazumljiva modrost
s svojo božjo vsegamogočnostjo
spremeniti more. Darujem ti tudi
ta sv. Zakrament v zahvalo za vse
gnade in dobrote, kar si mi jih
kdaj v presvetem Rešnjem Telesu
dodelil, in kar jih boš dodelil veko¬
maj dušam, ki te v tem presvetem
Zakramentu prejemajo. Darujem ti
ga za odpušanje grehov, kar sem jih
storil, kolikorkrat si nisem skerbno
prizadeval za potrebno pripravo
in pobožnost ga vredno prejemati.
Darujem ti ga zadnjič v zahvalo
za nezapopadljivo ljubezen, da si
me dobrotljivo povabil k tej sveti
večerji nebeške sladkosti, mene sla¬
bega in naj revnijšega červa na
zemlji. In ker nimam v svoji rev¬
ščini nič, da bi ti povernil tvojo
dobroto, ti darujem tvoje presladko
serce, tisto predrago serce, ki je
polno hvaležnosti, in ki preseže

275

vsa druga serca; darujem ti ta za¬
klad vseh čednost in vse nebeške
sladkosti, kakor Kralja večnosti in
vseh nebeških prebivalcev. Amen.

(Moli potem 5 očenašev in 5 češčena si Marij
in apost. vero na namen svete cerkve za zadobljenje
odpustkov, kolikor se jih udeležiti moreš. — Ako
imaš priložnost, moli čez dan kaj več, obiskaj pre¬
sveto Rešnje Telo in stori sicer kaj posebnega Jezusu
v čast in zahvalo.)

- « <— -

Od duhovnega sv. obhajila.

I. Duhovno obhajilo je posebno ko¬
ristna pobožnost vsem, ki jo opravljajo,
in obstoji prav za prav v serčnem hrepe¬
nenji presveto Rešnje Telo v resnici pre¬
jeti. Tako serčno hrepenenje more pa
le tisti imeti, ki je tako brez greha, da
bi res k sv. obhajilu pristopiti smel, ako
bi se le njemu na voljo dalo; Bog namreč
po svoji neskončni dobroti tudi na našo
dobro voljo gleda, in plačuje željo kaj
dobrega storiti ravno tako, kakor da bi
bili zaželeno dobro delo res storili; za-

18*

276

toraj pa mora biti to nase hrepenenje
res delavno, to je, od naše strani se ne
sme nič pogrešati, da bi ga tudi v djanji
spolnili.

II. Da se duhovno obhajilo dobro
opravlja, se je treba pri njem skoraj
ravno tako vesti, kakor pri pravem sv.
obhajilu, namreč: 1) Očisti si svoje serce
z obžalovanjem svojih grehov. 2) Obudi
terdno vero v pričujočnost Jezusovo, moli
ga in premisli, da je njegova želja v
tvojo dušo razliti bogastva svoje ljubezni.
3) Obudi serčno hrepenenje ga prejeti
v svoje serce. 4) Ker se pa to storiti
ne da, da bi ga resnično prejel, ga prosi,
naj reče le besedo in ozdravljena bo tvoja
duša. 5) Poln zaupanja, da ti je dodelil,
kar si ga prosil, se mu serčno zahvali,
prosi ga, da naj pri tebi za vselej ostane,
vsaj s svojo milostjo in s svojim svetim
Duhom.

III. Duhovno obhajilo se more
vselej, vsako uro čez dan opravljati, po¬
sebno pa, kadar se presveto Rešnje Telo
v cerkvi obišče in med daritvijo sv. maše.
To bi se nikdar opustiti ne smelo, koli-
korkrat smo tako srečni pri sv. masi

277

biti. Kakor namreč Jezus Kristus pricle
z nebes na altar v zveličanje vseli ljudi,
posebno pa tistih, ki so pri sv. maši
pričujoči, ravno tako nič tako serčno ne
želi, kakor razliti svoje milosti v serca
tistih, ki ga prejmejo, ali vsaj po njem
hrepenijo: in kakor se z naj veči do¬
bičkom takrat sv. maše udeležimo, kadar
svoje serce in svoj namen z mašnikom,
ki sv. mašo daruje, sklenemo, ravno tako
dobi naj obilniši sad duhovnega obhajila,
kdor med mašnikovim obhajilom z go¬
rečnostjo hrepeni, se tudi .v resnici z
njim obhajati. Koristno je tudi, da kadar
koli in kjer koli se duhovno obhajamo,
da si mislimo, da se gotovo tisti trenutek
v kakšnem kraji na svetu sv. mašo bere;
da se potem v duhu te sv. maše udele¬
žimo in se zraven duhovno obhajamo.

Sv. Alfonz Ligvori piše: ,,Duhovno
obhajilo je posebno dober pripomoček se
Jezusu Kristusu po vrednosti zahvaliti,
da se nam v presvetem Rešnjem Telesu
zauživati daje“. Oče Lefever (Lefevre),
tovariš sv. Ignacija, je rekel, da kdor
hoče presveto Rešnje Telo po vrednosti
prejemati, naj se vadi v duhovnem obhajilu.

278

IV. Sad duhovnega obhajila je sadu
pravega sv. obhajila enak: Zveličar po¬
množi v nas posvečujočo milost božjo,
zaduši v nas vir greha, razpodi iz nas
tamoto duha, potolaži strasti našega serca,
stori popolnoma djanja kerščanskili čed¬
nost, se sklene na duhovno vižo z nami
v ljubezni, in mi se sklenemo z njim
z djanjem vere in ljubezni, ki od tod
izvira. Kakor namreč želja kaj dobrega
storiti pred Bogom toliko velja, kakor
dobro delo samo, ravno tako plača on
pravo hrepenenje po sv. obhajilu po pri¬
meri z ravno takimi milostmi, kakor jih
deli pri sv. obhajilu, kadar se resnično
prejme. Sv. Ligvori piše: ,,Bog pokaže
pobožni duši dve dragi posodi, eno zlato,
eno sreberno in ji pravi: V zlati posodi
hranim pravo, v uni (v sreberni) pa du¬
hovno obhajilo 14 . — Pobožnemu Janezu od
križa je rekel Gospod, da kolikorkrat
se duhovno obhaja, mu on da ravno tako
milost, kakor da hi ga resnično prejel. •—
Ce se pa pravi, da je sad duhov¬
nega obhajila tak, kakor pravega, se s
tem ne terdi, da se da tudi v taki meri,
tudi ne, da se nam ravno tako deli. I 2

279

tega se ne sme sklepati, da bi bilo že
zadosti se duhovno obhajati in da nam
ni treba nič mar biti za pravo sv. ob¬
hajilo, ker verh tega, da je sad pravega
sv. obhajila veliko obilniši, in duhovno
sv. obhajilo le v serčnem hrepenenji se
tudi resnično z njim skleniti, obstoji, in
se le, ker ni dopuščeno in priložno, to
združenje brani: bi vsak, kdor noče k
sv. obhajilu hoditi, ko bi lahko, tudi
duhovnega obhajila prejeti ne mogel.

Iverščanske duše! ker imate tedaj
priložnost vsaki dan, in tako velikokrat
na dan duhovno obhajilo prejemati, ne
opuščajte te tako lahke in tako koristne
pobožnosti! To vam bo pripomoček, da
bote vedno z Jezusom sklenjene ostale,
vsa svoja dela z njim opravljale, in on
bo opravljal vsa vaša dela z vami; on bo
delal in živel v vas in za vas, ve bote
živele v njem in po njem. O kako pre¬
čudno je tako življenje, katerega Jezus
daje, o kako lepe in svete so dela, ka¬
tere Jezus opravlja.

Sv. Agata od križa je imela toliko
ljubezen do presvetega Rešnjega Telesa,
da bi bila umerla, pravijo, če bi je ne bil

280

njen spovednik naučil duhovno se obha¬
jati ; ko se je pa tega naučila, je imela
navado ga po 200krat na dan prejemati.
— Sv. Terezija piše: „0 moje hčere,
vselej, kadar ste pri sv. maši in ne pri¬
stopite k mizi Gospodovi, vam je mogoče
se duhovno obhajati. Ta pobožnost vam
bo obilno drazega sadu obrodila 41 . —
Bere se od sv. Angele Merici, da je ona,
kadar ji je bilo prepovedano vsak dan
sv. obhajilo prejeti, to s pogostim du¬
hovnim obhajilom pri sv. maši nadome-
stovala, in čutila se je vso napolnjeno
z milostmi, ki so bile enake tistim, katere
je dobivala pri sv. obhajilu v podobah
presv. Zakramenta; zatoraj je pa zapustila
svojemu redu posebno drago sporočilo in
ojstro opominjevanje, da naj se ta po¬
božnost v njem nikdar ne zanemarja.

Duhovno obhajilo.

Moj Jezus, živo verujem da si
v presvetem Zakramentu resnično
pričujoč .. . Čez vse te ljubim . • •
Iz ljubezni do tebe so mi žal vsi

281

moji grehi, nikoli in nikdar več ne
bom grešila . . . Želim te v svojem
sercu sprejeti in imeti . . . Ker mi
pa zdaj ni pripuščeno, te resnično
prejeti, pridi vsaj s svojo milostjo
v moje serce. . . . Objamem te, o
Jezus! in se popolnoma s teboj
sklenem ... Ne dopusti, da bi se
kdaj od tebe več ločila! Amen.

Pozdravljenje prečiste Device
Marije.

Presveta in prečista devica Ma¬
rija, moja preljubeznjiva mati! jaz
med vsemi naj revniša grešnica,
danes k tebi pribežim; zakaj ti si
mati mojega Zveličarja, kralja nebes
in zemlje, naj mogočniša pomočnica
za Bogom, upanje in pribežališče
vseh grešnikov. — Pred teboj, o
visoka kraljica! se priklonem z ve¬
likim počeščenjem, in te priserčno

282

zahvalim za tolikanj milost in dobrot,
ki si mi jih do zdaj od Boga sprosila;
posebno, ker si me s svojo mogočno
prošnjo peklenskega ognja obvaro¬
vala, v katerega sem zavoljo svojih
grehov veržena biti že tolikokrat
zaslužila. — Iz serca te ljubim, moja
preljubeznjiva mati! in iz ljubezni
do tebe terdno sklenem, tebi ves
čas svojega življenja zvesto služiti
tvoje lepe čednosti posnemati, in si
prizadevati, kolikor mi bo mogoče,
da tudi druge na to pripravim, da
te bodo ljubili in ti služili. — Za
Jezusom, tvojim ljubim Sinom, po¬
stavim na te svoje naj veče zau¬
panje in posebno s tvojo pomočjo
upam večno zveličanje zadobiti. —
Vzemi me v število svojih otrok,
o mati milosti božje! in ohrani me
vseh sovražnikov moje duše. Zadobi
mi s svojo mogočno prošnjo, da me
Bog reši vseh skušnjav, ali pa mi

283

sprosi potrebno moč, da bom zamogla
do konca svojega življenja vse svoje
skušnjave premagati. Sprosi mi tudi
resničnega duha pokore in stano¬
vitno poboljšanje življenja; sprosi
nvi gorečo ljubezen do Jezusa in
zvesto posnemanje njegovih pre¬
svetih zgledov; sprosi mi tudi srečno
smert in milostljivo sodbo božjo.
Za vse to te prosim, moja preljuba
mati! ne za verzi moje prošnje po¬
magaj mi v življenju in v smerti;
skaži nad menoj, da si res moja
mati; skaži, da si naj boljša mati,
da nobena mati za svoje otroke
tako ljubeznjivo ne skerbi, kakor
ti, o nebeška mati! za svoje zveste
otroke skerbiš. Če tudi katera po¬
svetna mati pozabi svojega deteta,
da se ga ne usmili; me pa ti, o
milostljiva mati nebeška! nikoli ni¬
kar ne. pozabi. Prosi tako dolgo
za me Boga, dokler me v nebesih

284

ne vidiš. Tamkaj te bom potlej
večno častila in hvalila, in za Je¬
zusom bom tebi hvalo dajala za
neskončno srečo večnega zveli¬
čanja. Amen.

Bodi češčeno, hvaljeno in visoko spošto¬
vano presveto Rešnje Telo — in čisto
spočetje device Marije!

--

latjsto pflaij®,

Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa.

I. Kadar je Bog v stari zavezi do
svojega ljudstva govoril, kar se je po-
gostoma zgodilo, je to milost in čast le
očakom in prerokom skazoval. Jezus
Kristus pa, pravi Bog in človek skupaj,
hoče z vsakim kristjanom vselej in vsako
uro se ljubeznjivo pogovarjati. Ta naš
ljubeznjivi Zveličar ni imel zadosti, da
je nekaj let na zemlji živel, on je hotel
tudi noč in dan med nami prebivati,
vedno pripravljen nas poslušati, se z

285

nami pogovarjati in nam odgovor dajati.
„Ni ga druzega ljudstva tako velicega,
da bi imelo bogove tako blizo, kakor
je naš Bog pri vseh naših molitvah 11 ,
piše Mojzes. (4. Mojz. 4, 7.)

II. Nagibov, obiskovati Jezusa Kri¬
stusa v presv. Rešnjem Telesu je veliko.
Le nekoliko premislimo tele besede: Brez
Jezusa ne moremo nič, z njim zamoremo
vse; v njem dobimo vse, kar si dobrega
misliti moremo; zunaj njega ne naj¬
demo druzega, kakor nadloge. Le Jezus
sam nas more rešiti vseh naših nadlog,
nas napolniti z veseljem, nam spolniti
vse naše želje, in nas popolnoma osrečiti.
Vse to nas uči sv. pismo na sto in sto
krajih.

III. Ali kar bi nas posebno imelo
presuniti in naša serca k Jezusu pred
njegov tron na altarji vleči, je to, da
Jezus Kristus le zato tukaj stanuje, da
bi naše duše napolnil z dobrotami, ka¬
terih ima v toliki obilnosti. — „Bodi v
kakoršnem stanu hočeš, piše sv. Ambrož,
priteči k Jezusu in našel boš pri njem
vse, česar potrebuješ: Vse imamo v Kri¬
stusu, Kristus nam je vse. 11  ....

286

IV. Spomni se, o kristjan, s ko¬
likim spoštovanjem so hodili Izraelci k
skrinji zaveze, in koliko zaupanja so
imeli v njeno pomoč. Imenovali so jo
slavo Izraelovo, vedno so iskali pri nji
pomoči, ob vojski in kadar so imeli mir.
Ona je šla pred njimi v boj zoper sov¬
ražnika, ona jim je dajala svete v vseli
njih stiskah, ona jim je bila pomoč v
vseh njih potrebah. Zakaj bi pa nam
vse to ne bil Zakrament presv. Rešnjega
Telesa? Ta skrinja zaveze je bila le po¬
doba Jezusova, ki kakor Bog in človek
na naših altarjih stanuje. Nemarnost v
obiskovanji Jezusa Kristusa v presvetem
Rešnjem Telesu kaže tedaj gotovo, da
naša vera peša in omaguje! —

V. Velikrat greš v daljne kraje
častit ostanke svetnikov; greš daleč obis¬
kovat trupla, katere je Bog po posebni
milosti trohnobe obvaroval; si ves ginjen
in poln radosti, kjer se spoštljivo brani
in časti kakšen košček pravega Jezuso¬
vega križa, ali kakšen tern krone Go¬
spodove, ali kakšno drugo orodje nje¬
govega terpljenja; Bog me varuj, da bi
zoper to pobožnost kaj rekel, ali povej

287

mi, kako se da zediniti ta gorečnost za
te svete ostanke z merzloto, ki jo imaš
do presv. Rešnjega Telesa? — Kje je
le kristjan, in naj ima še tako malo vere,
da bi ga ne veselilo romati v sveto de¬
želo, ako bi mu bilo mogoče, in videti
te od pričujočnosti Jezusove posvečene
kraje, kuševati sveto zemljo, kjer so
njegove stopnje vtisnjene, in obiskovati
kraje, kjer je tako veliko čudežev storil!
S kolikim veseljem bi stopil v hlevček,
kjer je bil rojen, v obednico, kjer je
jedel s svojimi učenci zadnjo večerjo!
Ali bi se kdaj naveličal ogledovati Kal¬
varijo, kjer je daroval svoje življenje,
da je zbrisal naše grehe? Ali bi se za-
mogel zderžati solz, da bi ne zmočil
krajev, katere je zalivala kri našega
Zveličarja, katere ni za druzega prelil,
kakor da nam je nebesa zaslužil? In
glej, moj kristjan! vse to in še več se
znajde v naših cerkvah! Po onih kra¬
jih je Jezus Kristus tako rekoč le memo
sel in ni ga več tam, naše cerkve pa si
je zvolil, da ponavlja tu vse čudeže svo¬
jega življenja, in da tukaj ostane do
konca sveta.

288

VI. Naj le še pristavim, da v cer¬
kvi se ne najde le zapopadek vseli teh
svetili krajev in Njega samega, ki jih
je posvetil, ampak tudi pravi raj na
zemlji in nebeškem šotoru, kjer zvoljeni
božji prebivajo, naj bolj podobno stano¬
vanje. Sv. Janez Krizostom naravnost
pravi, „da sveta skrivnost tega Zakra¬
menta spremeni zemljo v raj“. Bere se
v življenji svete Terezije, kakor ga je
popisal oče Ribera, da se je ona po svoji
smerti neki prav pobožni duši prikazala,
in ji rekla, da nam mora biti Jezus
Kristus v sv. Zakramentu to, kar je nje¬
gova pričujočnost izvoljenim v nebesih;
in kakor oni druzega ne počnejo, kakor
Boga gledajo, molijo in ljubijo, tako
mora biti tudi naše posebno prizadevanje,
mu ravno to češčenje na altarji skazovati.

Res, ljube kerščanske duše, zdi se
mi, te besede, katere je nekdaj sv. Ja¬
nez od nebeškega Jeruzalema govoril, se
smejo ravno tako od naših cerkva reči:
„Grlej stanovanje božje med ljudmi. —■
Med njimi bo prebival, oni bodo njegovo
ljudstvo in Bog v sredi med njimi bo
njih Bog“. (Skriv. razod. 21.)

289

Ker imamo tedaj, ljubi kristjani, v
presv. Rešujem Telesu raj na zemlji, po¬
snemajmo toraj tudi obnašanje svetih
angeljev božjih. Oni ne zapustijo nebes
drugače, kakor kadar gredo spolnovat
povelja Vsegamogočnega; oni se vernejo
zopet nazaj, kakor hitro jim je mogoče.
Ne zapustimo toraj Jezusa Kristusa dru¬
gače, kakor da gremo na svoja opravila,
katere nam je odločil; vernimo se pa
zopet k njemu nazaj, kadar nam bo le
mogoče. V taki pridnosti pri obiskovanji
njegovih tempeljnov bomo našli in okusili
že tukaj na zemlji nebeško veselje. ,,Bla¬
gor človeku, kateri me posluša in čuje
pri mojih vratih vsaki dan, in na me
streže pri podbojih mojih dur“. (Preg.
8 , 34 .)

VII. Gotova resnica je, pravi sv.
Alfonz Ligvori, da je ni Bogu bolj do¬
padljive in ljudem bolj koristne pobož¬
nosti, kakor je obiskovanje presvetega
Bešnjega Telesa. Ne mudi se toraj,
kerščanska duša, se je navaditi ....
Poskusi in prepričala se boš, koliko sadu
ti bo obrodila. Bodi prepričana, da čas,
kar ga oberneš v češčenje tega naj sve-

Vedno češč. 19

290

tejšega Zakramenta, je naj bolje ober-
neni čas tvojega življenja, ko bi že nič
ne gledala na tolažbe, ki ti od tod zvi-
rajo, in ki so ti v prid za smertno uro
in za večnost. Vedi tudi da si zna biti
v tej četerti ure z molitvijo pred pre¬
svetim Rešnjim Telesom več zasluženja
zadobiš, kakor z vsemi svojimi drugimi
duhovnimi vajami čez dan“.

,,Zatoraj moram očitno spričevanje
dajati resnici, če že ne zavolj druzega,
že iz hvaležnosti: navadi presv. Rešnje
Telo obiskovati, akoravno se je to z ve¬
liko mlačnostjo in nepopolnoma zgodilo,
piše on dalje, njej se imam zahvaliti, da
sem se svetu odpovedal, za katerega sem,
v svojo nesrečo štiri in dvajset let živel.
Blagor mu, kdor se hitreji kakor jaz
vsega Bogu daruje, Bogu, ki se je po¬
polnoma vsega za nas daroval!“

VIII. Bog zamore in hoče povsod
češčen in moljen biti, to je nepremakljiva
resnica sv. vere; ali ravno tako resnično
je, da so tempeljni božji posebno v to
odločeni kraji, da nam tu svojo milost
deli, ,,ker zvolil si jih je in jih posvetil,
in tje obrača svoje oči in svoje serce. 11

291

(3. Kralj. 9.) — ,,Njegove oči so od-
perte in njegove ušesa poslušajo pazljivo
prošnjo tega, ki na tem sv. kraji moli“.
(2. Kron. 7.)

IX. Ako bi bil kakšen kraj, kjer
bi se dal Jezus počutno in odkritega
gledati, kako bi nas gnalo, kako bi hre¬
peneli ga iti gledat! In glejte, Jezus
Kristus bi ne mogel nikjer bolj pričujoč
biti, kakor je na naših altarjih. Ali se
moremo tedaj izgovarjati, če mu v
svoji nemarnosti ne gremo skazovat svo¬
jega dolžnega češčenja?

X. Veliko časa zgubimo v posvet¬
nem nevarnem veselji; za vsa ta veselja
imamo vedno čas in si ga znamo najti;
nikdar pa ne, in vedno nam ga pomanj-
kuje se z Jezusom pogovarjati in zve-
seljevati.

XI. Obdani od dušnih in telesnih
nevarnost, obloženi z nadlogami, polni
slabosti, obdani od teme velike nevednosti,
podverženi skušnjavam in mnogoverstnim
zmotam, hitimo pred njegov sveti altar,
verzimo se na kolena pred tronom Vse-
gamogočnega, skazujmo mu svoje če-
ščenje in prosimo ga gnade in pomoči!

19  *

292

Pastirci in modri iz jutrovega so
bili pri Betlehemu polni veselja in so
hiteli skazat svoje češčenje detetu Je¬
zusu. Aposteljni in učenci so z veseljem
poslušali svojega božjega Učenika, in so
radi in voljno sprejemali njegove nauke.
Magdalena je točila solze pri nogah Zve-
ličarjevih in je močila z njimi noge Ti¬
stega, ki ga je ljubila. Bolniki v svetem
Evangeliji so prišli k temu ljubeznjivemu
zdravniku, da bi bili zadobili zdravje od
njega: Posnemajmo tudi mi te izglede!

XII. Obiskovanje presv. Rešnjega
Telesa je tako mnogo, da ima tako rekoč
vsak kristjan svoj posebni namen: Ne¬
kateri pridejo Jezusa poslušat, nekateri
se z njim pogovarjat, nekateri se obtožit
svojih grehov, ker on je njih dušni
vodnik; nekateri si pred njim svojo vest
spraševat, kakor pred svojim sodnikom,
nekateri ga častijo kakor svojega kralja,
nekateri se učijo pri njem, kakor pri
učeniku in preroku, zopet nekateri ga
pridejo svojega stvarnika prosit pomoči
in varstva. So tudi nekateri, ki najdejo
posebno veselje v premišljevanji njegove
božje popolnomasti, njegovega svetega

293

včlovečenja, ali pa skrivnosti cerkvenega
leta in njegovih praznikov, ki se ravno
ob tistem času obhajajo. Tudi so neka¬
teri, ki imajo pri svojim obiskovanji
vsak dan kak poseben namen; zdaj ga
pozdravljajo kakor Boga, zdaj kakor
očeta, kakor brata, kakor pastirja, kakor
Gospoda in poglavarja sv. cerkve i. t. d.
Zadnjič pridejo nekateri, ga molit, za
druge prosit; vsi pa ga obiskujejo v
ljubezni in vsem, ki ga obiskujejo, je
on studenec nebeških gnad.

Molitev

pred presv. Rešnjim Telesom.

Moj Bog, Jezus Kristus! ki
si iz ljubezni do nas v presvetem
zakramentu noč in dan pričujoč, in
z veliko ljubeznijo čakaš, vabiš in
sprejemlješ vse, kateri pridejo te
obiskat, terdno verujem, da si res¬
nično pričujoč v presv. zakramentu
altarja. Ponižno te molim in spo¬
znam svojo veliko nevrednost, za¬
hvalim te za toliko gnad, ki si mi

294

jih skazal, posebno za to, da se mi
samega sebe v tem presv\ zakra¬
mentu daješ; da je tvoja mati, pre-
čista devica Marija, tudi moja mati
in moja besednica pred teboj, in
da si me zopet poklical, da te v tej
cerkvi obiščem.

O moj dobrotljivi in usmiljeni
Jezus! iz celega serca te tukaj
častim in molim v presv. zakramentu,
pervič zato, da se ti zahvalim za
tvojo toliko ljubezen, drugič zato,
da vsaj nekoliko popravim tisto ne¬
izrečeno krivico, katero ti never¬
niki, krivoverci in malopridni ka¬
toličani v tem presv. zakramentu
delajo, tretjič te želim s svojim
obiskanjem po vseh tistih krajih na
vsem svetu moliti, na katerih si v
tem sv. zakramentu zapuščen brez
vsega počeščenja.

Moj Jezus! ljubim te iz celega
serca, žal mi je, da sem grešila in

295

tebe, neskončno dobroto, razžalila,
terdno sklenem v prihodnje s tvojo
gnado in pomočjo vseh grehov in
grešnih priložnost se varovati, da
tebe, večna dobrota! nikdar več ne
razžalim. Zdaj se ti pa jaz, uboga
grešnica, popolnoma zročim. V  tvojo
sveto voljo udam svojo slabo voljo,
v tvoje sveto serce položim svoje
revno serce, užgi ga z ognjem
svete ljubezni, in izženi iz njega
vse, kar me tvoje ljubezni nevredno
dela. Vsa želim tvoja biti, stori z
menoj in z vsem, kar je mojega po
svoji sveti volji. Nič druzega ne
iščem, nič druzega ne želim, kakor
tvojo sveto ijubezen imeti, tvojo
presv. voljo popolnoma dopolnovati^
in v dobrem do konca stanovitna
ostati.

Priporočim ti pa tudi vse verne
duše v vicah, zlasti tiste, katere so
bile s posebno ljubeznijo temu pre-

296

svetemu zakramentu in tvoji brez¬
madežni Materi udane. Ravno tako
te tudi prosim za vse svoje dobrot¬
nike, za tovaršice, prijatelje in ne-
prijatelje, in za vse terdovratne greš¬
nike, dodeli jim duha resnične pokore.

Zadnjič pa še sklenem vse želje
in zdihljeje svojega serca z Ijube-
znjivimi občutljeji tvojega presve¬
tega serca, o Jezus! in tako skle¬
njene jih darujem tvojemu nebeškemu
Očetu, ter ga prosim v tvojem pre¬
svetem imenu, da bi jih iz ljubezni
do tebe milostljivo uslišati hotel.
Amen.

--

Od blagoslova (žegna) s presvetim
Rešnjim Telesom.

V svetem pismu se na več krajih
od blagoslovljenja bere. Tudi v sveti
cerkvi so blagoslovljenja zelo zelo v na-

297

vadi. Sklenjene so z vsemi sv. zakra¬
menti in sv. cerkev mnogo reci blago¬
slovi ja. Ravno tako blagoslovlja ona tudi
svoje verne s presv. Rešnjim Telesom.

Vsako blagoslovljenje spremlja tudi
obljuba rasti ali pomnoženja. Ozrimo se
na zgodovino naših pervih staršev, Noeta,
Abrahama in družili očakov, in prepričali
se bomo od tega.

Po Kristusovem rojstvu ima ta rast,
to pomnoženje višji in čeznatorni pomen.
Tako piše sveti Pavel: ,,Hvaljen bodi
Bog . . kateri nas je oblagodaril z vsem
duhovnim blagodarom, z nebeškimi da¬
rovi v Kristusu 44 . (Efež. 1.)

V posebni časti imamo že blagoslove
svojih staršev, mašnikov, škofov, posebno
pa sv. Očeta papeža.

Ali blagoslov s presv. Rešnjim Te¬
lesom je še vse kaj večega, in imenit-
nišega; zatoraj moramo po tem blago¬
slovu hrepeneti in priložnosti iskati, ker
nas Jezus blagoslovi: ,,Pridi nam na¬
proti, o Gospod, s svojim sladkim bla-
godarovanjem“, tako zdilmi s kraljem
Davidom (Ps. 20.), in kadar greš memo
kakošne cerkve reci: ,,Ozri se, o Gospod!

298

na nas iz svojega svetišča in blagoslovi
svoje ljudstvo!" (2. Mojz. 26.)

Poslušajmo, kako neki učen in po¬
božen mož od tega piše:

,,Sveta cerkev rada poterjuje in
množi različne češčenja presv. Rešnjega
Telesa" ker ima vedno pred očmi in
zatira zaničevanje in zasramovanje, ka¬
tero spačenost, krivoverstva in nevednost
tej skrivnosti ljubezni božje po svetu na¬
pravlja. Sv. Filip Feri je videl nekega
dne, med tem ko je bilo presv. Rešnje
Telo izpostavljeno, v hostiji Jezusa, kako
je blagoslovil množico, ki je pred njim
klečala, kakor da bi bilo to njegovo
navadno opravilo v presv. Rešnjem Te¬
lesu. — Kdo more najti besede, da bi
vredno popisal velikost milosti), katere
nam naš ljubi Zveličar s svojim blago¬
slovom daje".

V takih mnogoverstnih pobožnostih,
kakor jih svetniki v tej zadevi svetujejo,
naj se derži vsak tistih, ki so mu naj
bolj ljube. Vender naj povem, kar se
od tega ob kratkem reči more: Sv. Evan-
geli opomni trojin blagoslov, ki nam ga
naš Gospod Jezus Kristus daje, in v

299

tem trojnem blagoslovu so vsi drugi za-
popadeni, kolikor jih od presv. Rešnjega
Telesa prejemamo.

Pervič je blagoslovil on male otroke:
in ponižati se moramo v duhu tudi mi
pod njegovo sveto roko, ki jo v presv.
Rešnjem Telesu steguje, da bi nas bla¬
goslovil, kakor da bi bili tudi mi otro¬
čiči ; obudimo potem v svojem sercu živo
hrepenenje, da bi pomnožil v nas tisto
otročjo priprostost in pohlevnost, ki mu
je bila tako dopadljiva na zemlji.

Drugič beremo, da je povzdignil
svoje roke in blagoslovil svoje učence,
ko se je od njih ločil in se vernil v
svojo nebeško čast. Njih žalost se je
precej v veselje spremenila in njih bo-
ječnost v serčno gorečnost za zveličanje
duš. — Velikrat v življenji se primeri,
posebno pri spolnovanji nekaterih dolž¬
nost, da bi si tudi mi to predrago gnado
želeli, da bi nam vnovič oživela v naših
žalostnih in mlačnih sercih taka goreč¬
nost. —

Zadnji blagoslov je, katerega bo on
govoril pri zadnji sodbi, rekoč: „Pridite
izvoljeni mojega Očeta“ i. t. d. — Tega

300

blagoslova se udeležimo, če ga prosimo
za milost stanovitnosti, ker ona je naj
sladkejši Jezusovih darov.

Ura molitve

pred presvetim Rešnjim Telesom.

Bodi si doma ali v cerkvi, preden pričneš
uro moliti, poklekni, zberi se v duhu in zapri
svoje serce in svoje počutke vsemu posvetnemu,
kar bi utegnilo med molitvijo motiti; premisli
imenitno delo, ki ga imaš opravljati, ko se s
svojim Bogom v molitvi pogovarjaš in tako v
Bogu zbran začni:

Spoznano, hvaljeno, češčeno, ljub¬
ljeno naj vedno bo od mene in od vseh
stvari v nebesih in na zemlji presveto
Rešnje Telo, Jezus, moja ljubezen v
presvetem Zakramentu!

Pridi, sveti Duh! razsvetli in vpla-
meni moje serce z ognjem svoje ljubezni,
da bom mogel to uro molitve tako opra¬
viti, kakor se tolikemu Gospodu, kakor-

301

šnemu se približam, spodobi, da bom
njegove ljubezni vedno bolj vreden, da
bo moj Jezus moje vse, in da tudi jaz
popolnoma njegov postanem. Ne dopusti,
o moja večna Tolažba! da bi tudi le
trenutek te ure komu drugemu, kakor
le njemu daroval. — Marija, moja Mati
in Pomočnica! uči me ti tvojega in mo¬
jega ljubega Jezusa tako častiti, ljubiti
in moliti, kakor si ga ti molila in ga še
vedno moliš. Prosi zame, da bi bila ta
ura v bukve življenja zapisana, in da bi
meni in vsi sv. cerkvi bila v pomoč za
čas in za večnost. — Sv. Alojzi, sveta
Terezija in vsi svetniki in svetnice božje,
ki ste s toliko zbranostjo duha cele noči
pred presvetim Rešnjim Telesom prečuli,
posebno pa ve nebeške trume čistili du¬
hov, Kerubini in Serafini, ki ste zbrani
okoli Jagnjeta in mu neprenehoma hvalo
in čast prepevate: sprosite mi le nekoliko
tiste vneme, ki vas navdaja, da bom
vreden častilcem Jezusovim prištet biti.

Perva ura.

Tedaj se obernem k tebi, o moj
nebeški Zveličar, moj Jezus, ljubljeni

302

Ženin moje duše in te v ponižnosti svo¬
jega serca za svojega Gospoda in Boga
spoznam in z vsem zaupanjem prave
otročje ljubezni kakor svojega naj do-
brotljivšega Očeta pozdravim. Saj me
sam kličeš in vabiš, da naj k tebi pri¬
dem, da mi boš polajšal butaro, ki me
teži in mi dal mir in veselje, ki mi ga
svet dati ne more. Zatoraj se ti z naj
priserčnišim veseljem približam, k tvojim
svetim nogam na kolena padem in te
prosim, da me blagosloviš, potem sem si
svest, da bo ta ura res v tvojo čast in
moje zveličanje. O moj Jezus! kako si
vender dober in ljubeznjiv, koliko slad¬
kost mi tvoja pričujočnost v serce vliva!
Kako te morem kdaj pozabiti in drugod,
kakor le pri tebi, sreče in veselja iskati,
le ti imaš besede večnega življenja, le v
tebi moje serce svoj počitek najti more.
Bodi mi toraj serčno pozdravljen in ne
zaverzi malega darilca, katerega ti tvoj
nevredni služabnik daruje.

Druga ura.

Ali kam me gorečnost moje ljubezni
povzdiguje, da pozabim kaj sem jaz in

303

kaj si ti! O Jezus! ne glej na mojo
revščino. Prah sem in pepel, v grehu
spočet in vedno poln slabosti. Moj duh
sicer po tehi hrepeni in zdihuje, le v tehi
svojega veselja in miru išče: ali moja
spačena natora, moje meso, ga teži in
na posvetno navezuje, da se ne more
vzdigniti in le pri tebi in v tehi prebi¬
vati. O usmiljeni Odrešenik sveta! saj
ti je znana revščina Adamovih otrok, saj
si imel na zemlji z revnimi grešniki vselej
usmiljenje, saj si prišel zgubljenih ovčic
Izraelove hiše iskat; saj si se Petra, si
se Magdalene usmilil: usmili se tedaj
tudi mene in ne goni me spred svojega
obličja. Spoznam in častim tvoje ne¬
skončno veličastvo in želim ga vsem
oznanovati in ga po vsem svetu razšir¬
jati, spoznam pa tudi s ponižnim sercem
svojo nezmožnost in revščino. Saj ne
gledaš na dar, ampak na serce in za-
toraj upam, da me ne boš zavergel,
ampak dobrotljivo moje češčenje sprejel
in moje prošnje uslišal. Bodi ti kralj
mojega serca, in daj, da bom če tudi
naj manjši najemnik in naj zadnji slu¬
žabnik tvojega večnega kraljestva. Naj

304

tvoje bogastvo mojo revščino obogati in
zveseljuje.

Tretja ura.

Akoravno sem ves reven in slab,
o moj presladki Jezus! me to vender
nič ne moti: Saj čutim tukaj tvojo pri-
čujočnost in ne le sv. vera tudi moje
serce, moja zate vneta ljubezen mi jo
spričuje. Toliko si zame in za človeški
rod storil, tako ljubeznjivo se našim
pervim staršem, očakom in sploh svojim
otrokom razodeval in jim svojo sveto
voljo naznanoval; toliko tolažb si jim v
njih terpljenji pošiljal in jaz bi se hotel
bati? O ne, moj Jezus! S živo vero
objamem vse to tvoje razodenje, to res
veselo oznanilo resnice in življenja. Tvoja
sv. vera mi daje svitlobo in moč pot
sreče najti in se je deržati, ona mi vnema
serce, da je.vedno pripravljeno za tvojo
sv. resnico tudi naj veči težave prena¬
šati in svojo kri dati za njeno spriče-
vanje. O Jezus! ki si pot, resnica in
življenje, ne daj, da bi ta živa vera kdaj
v mojem sercu pešala ali še celo umirala.
Prilivaj ji ti s svojo sveto gnado vedno

305

olja nove gorečnosti, da bo vedno bolj
razsvitljena in serčna le za tvojo čast
gorela. Posebno te prosim, naj živa
vera v tvojo resnično pričujočnost v pre¬
svetem Rešnjem Telesu v mojem sercu
bolj in bolj raste, naj vnema za tvoje
češčenje v tej sv. skrivnosti mene in vse
verne, posebno pa ude te tebi vdane
bratovščine. O blagoslovi našo vero sam
in daj ji rast in vspeh po vsem svetu.

Četerta ura.

S ponižnim in vernim sercem, v
duhu združen z vsemi nebeškimi prebi¬
valci in z vsemi tvojimi častilci na zemlji
klečim pred tvojim sv. obličjem, .o moj
nebeški Gospod in Zveličar! Vidim te
v duhu vsega v svitlobi obdanega od
nebeških trum, in tvoje veličastvo vnema
in razširja moje serce. O kako si lep,
o kako ljubeznjiv in sladak , moj ljubi
Jezus, zvoljeni Ženin moje duše! O kdaj
boš popolnoma moj, da se te nikdar več
ne bom zgubiti bal? Kdaj bo prišla tista
presrečna ura, ki me bo za vselej s
teboj združila ? Kdaj bom ves, kdaj bom
večno tvoj in ti moj? O kako se mi

Vedno češe. 20

306

gnjusi zemlja, kadar k tebi pogledam;
kako se mi moje upanje, kako moje hre¬
penenje po tebi v sercu vnema in mi
ga razgnati hoče. O pridi, lepi dan in
nikar me ne loči od moje ljubezni. —
Toda, kaj hočem segati v tvoje svete,
nerazumljive namene, katere z menoj
imaš. Saj sem prepričan, da so polni
ljubezni, in naj pride tisti srečni tre¬
nutek, kadar hoče, z veselim in terdnim
upanjem ga pričakujem, z naj priserčniši
ljubeznijo ga bom, kadar koli pride, po¬
zdravil. Toda ne smem pozabiti, o moj
Jezus! v da kdor stoji! naj gleda, da ne
pade: Se sem v nevarnosti te zgubiti in
moj duh trepeta, kadar se spomnim ne-
varnostij, ki me povsod obdajajo, grehov,
ki me teže in v dobrem prideržujejo.
Le tvoja roka, moj dobrotljivi Gospod!
zamore vse moje dušne sovražnike zma¬
gati in me tako večne sreče zagotoviti,
le kogar ti podpiraš, sme reči, da stoji.
Tedaj se zaupljivo na te oprem in te
prosim: ne zapusti me, o Jezus, ne za¬
pusti me! Saj si usmiljen, saj si do¬
brotljiv, saj si ves ljubeznjiv. O ne boš
me zapustil, moj ljubljeni Ženin, moja

307

edina Ljubezen! saj sem ves tvoj in le
v tebe zaupam, le od tebe vsega priča¬
kujem, kar si mi obljubil. Dal mi boš
samega sebe in druzega nič ne potre¬
bujem, ker s teboj bom vse prejel. O
daj ljubi Jezus, da to veselo in terdno
zaupanje v mojem sercu vedno ostane
in raste, da boš ti zdaj in vekomaj ves
njegov zapopadek! Naj svet išče in pri¬
čakuje kar hoče, jaz bom le v tebe za¬
upal. O Jezus, sliši in usliši me.

Peta ura.

O nebeški Oče! obernem se nate
svojega Stvarnika, in te prosim, me to
uro in ves čas mojega življenja s svojo
mogočno milostjo podpirati. Grlej tukaj
klečim v molitvi pred tvojim božjim Si¬
nom, nad katerim imaš ti vse svoje dopa-
dajenje. O kolika mora biti njegova le¬
pota, da tvoje oko, da tvoja svetost nič
na njem ne najde, kar bi to dopadajenje
zmanjševati zamoglo! O vem, ti v njem
samega sebe ljubiš, ker ti in on sta eno.
Dobrotljivi Oče! usmili se me, in daj mi
milost, da tudi jaz lepoto tvojega pre-
ljubeznjivega Sina vedno bolj spoznam,

20 *

308

potem me bo to spoznanje gnalo, ga tudi
ljubiti in ljubil bom v njem tudi tebe
svojega Stvarnika. — O moj naj lju-
beznjivši Jezus! ne zavolj toliko dobrot,
katere si mi dodelil in mi jib še obetaš,
tudi ne zavolj ljubezni, s katero si me
ti sam pred ljubil, kakor sem te jaz lju¬
biti znal; ne zavolj strahu pred tvojo
ojstro jezo, s katero svoje nezveste otroke
kaznuješ, in ne zavolj kake druge reci
te ljubim in vedno bolj ljubiti želim:
ampak le zavolj tvoje neskončne lepote,
zavolj tvoje nerazumljive popolnomasti,
zavolj tvojega častitega veličastva. Res
tudi zavolj tvoje ljubeznjivosti do mene
in do vseh stvari te moram ljubiti, in
gerda nehvaležnost bi bila, ako bi ti to
ljubezen odrekel, ali ta ljubezen ni tako
čista, je samopridna in te ne časti po
tvoji vrednosti. Zatoraj te prosim, o
moj častitljivi in vse časti in hvale vredni
Gospod Jezus Kristus! Naj me tvoja
lepota vsega prevzame in vsega prerodi
da te bom vedno in le zavolj tebe samega
ljubil. Daj mi to ljubezen in ne pusti,
da bi potem še kdaj ugasnila v mojem
sercu. — Ali gorje meni! ako svoje

309

serce pogledam, se ustrašim, ker vidim,
da ni še za tako ljubezen pripravno.
Se je na svet navezano, in kdor svet
ljubi, v njem božja ljubezen biti ne more.
O dobrotljivi Zveličar sveta! ali nisi tudi
za mojo dušo svoje kervi prelil, ali nisi
tudi mene greha in pekla odkupil, ker
še vedno pod težo njegove sužnosti zdi¬
hujem? O naj vender že odpadejo vse
železa, ki me vežejo še na svet in na
greh, da bom prostost božjih otrok uži¬
vati začel, po kateri moje serce koperni.
Ozri se name, o Jezus, in očiščen bom,
ker ti si Jagnje božje, zaklano za grehe
sveta. Ker si mi toliko dobrot skazal,
mi gotovo tudi te odrekel ne boš, ker
tebi je še bolj dopadljiva, kakor meni;
ti namreč moje zveličanje in mene bolj
ljubiš, kakor se sam ljubiti znam, in kdo
je v stanu razumeti tvoje sovraštvo do
greha, v  in kdo ga občutiti. Toraj, ljub¬
ljeni Ženin moje duše! spolni sebi in
meni to željo in očisti s svojo gnado
mojo revno, v grehih zakopano dušo, da
bo tvoje ljubezni deležna. Saj vidiš mojo
vero, moje zaupanje v tvojo ljubezen, saj
ti je znano, da greh resnično sovražim

310

in čertim, in da ga hočem po vsi svoji
moči na sebi pokoriti. Le ti mi svoje
pomoči in svoje ljubezni ne odreči, in
kmalo bom obilen sad pokore obrodil,
vesel in zvesto hodil pot čednosti in tako
v svojem sercu pripravljal prijetno pre¬
bivališče tvoje sv. ljubezni, da v meni
ostaneš in jaz v tebi, in da me vekomaj
nobena reč več ne loči od tvoje ljubezni.
O srečna duša, ko boš Jezusa tako po¬
polnoma ljubila, in tako serčno z njim
sklenjena živela! Nobena moč te potem
ne bo od njega ločila, in smert te bo le
še bolj popolnoma z njim združila za
vse večne čase. O Jezus! o moja edina,
moja večna Ljubezen! Tvoj sem in tvoj
hočem biti vekomaj!

Šesta ura.

Ker želim tedaj, moj nebeški Go¬
spod ! tvoj biti in tvoj ostati, se ti tudi
popolnoma zročim, da me ti sam, kakor
je tvoja sv. volja, vodiš in varuješ. Kar
storiš z mano, bom z veseljem za tvoj
dar sprejel: Ako mi pošlješ veselje, ga
bom s hvaležnim sercem užival in tebe,
delivca vsega dobrega, častil in hvalil,

311

ako mi pošlješ terpljenje, ga bom tudi
s ponižnostjo od tvoje očetovske roke
vzel, ker vem, da kogar ljubiš, ga tepeš.
Le to te prosim, nikar me samega ne
pusti, ker bati se je, da bi ti ne bil
zvest. Sreča kmalo človeško serce spridi
in zapelje, toraj te prosim, raji mi je ne
daj, če bi mi imela tvoje dopadajenje
vzeti in me posvetnega storiti. Ravno
tako te prosim, me v težavah nikar ne
pozabi, da ne bom maloserčen in nepo-
terpežljiv, kar bi tvoje ljubeznjivo serce
žalilo. Tedaj je zame, o moj Jezus,
naj bolje, da se vsega tebi prepustim;
tvoja ljubezen mi je porok, da boš vse
tako obernil, kakor mi bo naj bolje.
Zase toraj nič prositi nočem, vender pa
vse prosim, ker se vsega tebi zročim.
Ali še druge dolžnosti me vežejo: lju¬
bezen do bližnjega. Glej tukaj pred se¬
dežem tvoje dobrote in milosti ti daru¬
jem s svojimi željami in potrebami tudi
želje in potrebe vseh tistih, za katere
sem moliti dolžan. Saj ti sam vse njih
želje in potrebe naj bolj poznaš in jih
naj bolj spolniti zamoreš. Spomni se
posebno mojih staršev, bratov in sester,

312

vse rodovine, prijatlov in dobrotnikov,
in vseh, ki se mojim prošnjam priporo¬
čajo ali jih potrebujejo. Spomni se tudi
vseh tvojih in mojih sovražnikov, o Jezus!
in odpusti jim njih napačno ravnanje, s
katerim svojo dušo pogubujejo. Saj si
še na križi v naj večih britkostih zanje
prosil, tedaj jih tudi zdaj v njih slepoti
ne boš zavergel. Usmili se vseh never¬
nikov in krivovercev in naj jim prisveti
skoraj luč sv. vere, da bo en hlev in en
Pastir. Ne pozabi pa tudi zgubljenih
ovčic svoje čede, revnih grešnikov, in
nikar, da bi bila tvoja kri na njih
zgubljena. Zdrami jih iz njih nevarnega
grešnega spanja in vnemi njih serca za
resnico, katero so zapustili, da se zopet
vernejo k studencu žive vode in mir svojih
duš zadobijo. Glej, moj Jezus, to so
moje želje in prošnje, in moja ljubezen
do tebe mi pravi, da je tudi to hrepe¬
nenje tvojega ljubeznjivega serca, zatoraj
upam, da bo moja prošnja prijetna pred
tvojim obličjem, da jo boš rad slišal in
dobrotljivo uslišal. Da pa tebe in sebe
vender tudi h koncu ne pozabim, prosim
zate, da si vse serca pridobiš in jih v

313

goreči ljubezni vnameš, da te bodo z
nebeškimi trumami častile in hvalile ve¬
komaj ; zase pa te prosim, da me v svoji
ljubezni ohraniš, s svojo gnado podpiraš
in enkrat k sebi v nebeško veselje po¬
kličeš, kjer te bom hvalil in ljubil vekomaj.

Sedma ura.

Ali preljubeznjivi Jezus! s kom ti
bom vso tvojo ljubezen, vse tvoje meni
in vsem stvarem dodeljene dobrote po-
vernil? Vse bogastvo nebes in zemlje je
tvoje, kaj ti zamorem toraj dati, da vsaj
nekoliko svojo hvaležnost do tebe poka¬
žem! O moj ljubeznjivi Zveličar, kralj
nebes in zemlje! dam ti, kar sem od
tebe prejel: vse svoje dušne in telesne
moči ti darujem in jih v tvojo čast in
slavo obračati hočem; naj gori moje serce
za tvojo čast, naj si pa tudi pri družili
tvoje češčenje, posebno češčenje presve¬
tega Rešnjega Telesa razširjati in oživ¬
ljati prizadevam. Tako bom spolnil tvojo
željo, ki tirjaš, da naj ti dam svoje
serce. Vzemi ga in stori z njim, kar
je tebi dopadljivo; v tvojih rokah vem,
je naj bolj shranjeno, in bo naj bolj v

314

čednosti obogatelo. Ohrani ga za zmeraj,
nočem ga več nazaj, ker sam sebi le
malo zaupam, tebi pa svojo dušo in telo.
O ne odreci mi te prošnje, ampak imej
skerb za moje zveličanje; to je naj veči
dar, katerega si mi obljubil in v zahvalo
za vse ga v tvoje roke zročim, da ti
zanj skerbiš. Raji naj precej umerjeni,
kakor da bi tega ne dosegel, ker čemu
mi je tudi le trenutek življenja, če bi
ga ne zate, ali če bi ga celo v tvoje
razžaljenje obračal? — O Gospod mo¬
jega serca! vem, da ti je ta moja prošnja
dopadljiva, in da boš malo darilce mo¬
jega serca dobrotljivo sprejel, ga ohranil
in ga popolnoma prestvaril, da ne bo nič
želelo, nič iskalo, nič ljubilo, kakor tebe
samega. O Jezus, moja ljubezen, moje
edino zaželjenje, kako srečen, kako ne¬
skončno srečen bom potem! O moje serce
mi pravi, da me boš uslišal, osrečil in
zveličal, za kar ti bom zdaj in vekomaj
čast in hvalo prepeval.

Osma ura.

O moja večna dobrota! le kdo me
bo ločil od tvoje ljubezni, moj ljubljeni

315

Jezus? Res ves slab in reven sem, ali
vse moje zaupanje le nate stavim; ves
bolan in omahljiv sem, ali ti si moje
zdravilo, ti moja moč in podpora. O moj
Jezus, mojega serca edini, čez vse ljub¬
ljeni Grospod! nikar mi še ene prošnje
ne odreci: Grlej pripraviti hočem tebi
svojemu naj ljubeznjivšemu prijatelju v
svojem sercu shrambico, da boš v nji
prebival, in čez vse moje dušne in te¬
lesne moči kraljeval. Vse revno je sicer
moje serce, ali zato še pa nate obernem,
da mi ti sam poveš, kako naj ti ga oza-
lišam , da ti bo dopadljivo in prijetno
stanovanje. O pa saj sam čutim, kako
naj ga olepšam: naj pred hočem vse,
kar tvoji ljubezni nasprotuje, iz njega
spraviti, tedaj vsacemu, tudi naj manjšemu
grehu slovo dati. O moj usmiljeni Odre¬
šenik ! vlij toraj v moje serce vso gren-
kost tvojega terpljenja, da bom z njo
svoje grehe obžaloval in jih s solzami,
katere si ti zanje točil, s kervavim po¬
tom, katerega si ti zanje potil, omival;
daj mi tako čistost serca, kakoršno je
imela tvoja prečista Mati Marija, na
katero se tudi obernem in jo prosim, da

316

bi mi pomagala greh v mojem sercu po¬
polnoma zatreti. — (Obžaluj potem z vso
britkostjo svojega serca vse svoje tudi naj
manjši, in tudi že spovedane grehe; ali če ti
to ni dano, da bi pravo grevengo nad njimi
imel, vsaj prosi Jezusa, da bi ti dal pravo
hrepenenje po nji, in potem moli): O gotovo,
moj ljubi Jezus! spoznam in dobro vem,
da tvoje ljubezni nisem vreden, tedaj
tudi ne zaslužim, da bi v moje serce
prišel in v njem prebival, ker je še tako
z grehom omadežvano; ali to mi mojega
upanja ne moti in ga ne bo motilo. Saj
vem, da si moj usmiljeni Gospod, da nisi
prišel pravičnih, ampak grešnikov iskat
in jih zveličat. O kaj bi bilo z menoj,
ako bi bil v grehu umeri ? Nikdar bi te
ljubiti ne bil mogel, nikdar več bi se
tvojega prijatelja, nikdar tvojega otroka
imenovati ne smel; zdaj pa, ker sem se
tebi izročil, upam in vem, da sem tvoj,
in da te bom vekomaj ljubil in užival.
O pridi tedaj, moj ljubi Jezus! in pre¬
bivaj v mojem sercu, in ne dopusti, da
bi kaj druzega zunaj tebe v njem pre¬
bivalo. Le ti in le ti sam v njem kra¬
ljuj in zapoveduj svojemu služabniku,
svojemu prijatelju, svojemu otroku, kaj

317

naj storim, kaj naj ljubim, kaj naj sov¬
ražim. Uči me ti, podpiraj me ti, zve-
seluj in osrečuj me le ti sam! — (Misli
si potem, kakor da bi žark ljubezni in gnade
božje v tvoje serce pri svetil, ga razveselil in
vsega prevzel; raduj in veseli se v tem zedin¬
jenji z Jezusom in potem moli): — O sreča,
o veselje pri tebi iti v tebi živeti in
umreti, o Jezus; sladkost tvoje ljubezni,
kdo bi jo popisal, kdo izrekel ? Le kdor
si skuša ve, kaj se pravi tebe ljubiti,
s teboj žalost in veselje deliti! Ker sem
tedaj s teboj sklenjen, o moja večna
Ljubezen! uči me, da bom veselje in
terpljenje le v tebi in s teboj užival,
potem vem, da bom tudi naj veči brit-
kosti z veseljem sprejemal; saj zate
terpim in tvoja ljubezen vso žalost v
sladkost spremeni. Ako je tvoja sv. volja,
da terpim, glej tukaj sem in rad se pod-
veržem vsemi, ker vem, da me boš ti
podpiral; če mi pošlješ tudi smert, rad
ti darujem tudi svoje življenje, saj je
tvoje in nič nimam, da bi tebi dati ne
hotel; ako mi pa daš veselje in sladkost,
te bom še s toliko veči hvaležnostjo
častil in ljubil. Grlej, mojega serca edina
Ljubezen! že ta sveta volja, že ta vda-

318

nost v tvojo ljubeznjivo previdnost, ki
me povsod spremlja, je dar tvoje dobrote,
za katero te nikdar zadosti zahvaliti ne
morem. Daj mi tudi milost, da ti moje
serce vedno tako vdano ostane, po tem
smem upati, da sem tvoj in da bom ve¬
komaj tvoj ostal. O le nikar, da bi
kdaj pešal, da bi ti bil še kdaj nehva¬
ležen za toliko ljubezen! — Marija, moja
usmiljena pomočnica, prosi ti zame in
nikdar več se ne bom zgubil na tamne
pota pregrehe, ampak imenoval se bom
vekomaj tvojega zvestega, od tebe in
Jezusa ljubljenega otroka. O Jezus, o
Marija, vama, le vama želim služiti in
dopasti vekomaj!

Deveta ura.

O ure, dnevi, o leta, katere sem
brez ljubezni božje preživel! pridite, ver-
nite se, da vas bom bolje obernil, sve¬
tejši preživel za Jezusa in za svoje zve¬
ličanje. Ali gorje meni, vse je zastonj!
Ni vas, ne bo vas nikdar več nazaj!
Zatoraj mi nič druzega ne ostane, kakor
britke solze točiti o vaši zgubi. Obupati
bi mi bilo, ko bi me zaupanje v božjo

319

milost ne podpiralo. Vem, zgubljen je
ves čas, kar ga  nisem z Jezusom pre¬
živel, vem pa tudi, da mi ga njegova
ljubezen ne bo v pogubljenje prištela,
ker zbrisala je njegova presveta Rešnja
Kri vse to zadolženje iz bukev njegove
ojstre sodbe, in le usmiljenje, le ljube¬
zen me pri njem čaka. Tedaj moja duša
le po njem zdihuje in željno pričakuje
dneva, kadar me bo poklical k sebi v
neskončno veselje, ki nikdar več nehalo
ne bo. O zakaj le še živim in se ne
vzdignem k njemu, ki je začetnik in
studenec vse moje sreče! O Jezus! daj,
da sebi popolnoma odmerjem, da bom le
zate živel. Ti si terta, jaz mladika;
naj me tvoj duh navdaja, potem bom
gotovo obilno dobrega sadu obrodil. —
O zakaj te nisem od začetka svojega
življenja ljubil! Daj, o Jezus, kar od
mene želiš in potem tirjaj, kar hočeš, z
veselim sercem ti bom vse dal. — O
vem, da nisem vreden te ljubiti, ali
tvoja milost mi tudi to gnado da, da te
ljubim in tudi zaupanje, da te bom ve¬
komaj ljubil! — Tvoj sovražnik sem bil,
tvoja milost je zmagala; tedaj sem tvoj

320

tudi zato, ker si me z zmago svoji
oblasti podvergel: gospoduj toraj čez me
in ne daj, da bi kdaj še tvoj sovražnik
bil; gospoduj čez me z močjo in slad¬
kostjo svoje ljubezni. O daj mi le še
čas in priložnost, te ljubiti — cela več¬
nost mi bo prekratka te hvaliti za to¬
liko dobrot, kolikor si mi jih skazal!
— Tepi me in stori z menoj po svoji
volji, le svoje ljubezni mi nikdar več
ne odreci! Ker si ti toliko zame terpel,
daj, da tudi jaz kaj zate prenašam!
Danes naj začnem prav popolnoma tebi
služiti in te ljubiti! O da bi vse, kar
sem in imam, zgubil in da bi tebe za-
dobil, o kako srečen bi bil! — O kdo
me bo ločil od tvoje ljubezni, moj Jezus
in moje vse! — Spoznam tvojo Ijubez-
njivost, spoznam svojo revščino, spoznam
tvoje usmiljenje, zatoraj se ti ponižno k
nogam veržem, te častim in molim in
te prosim, da mi le svoje ljubezni ne
odrečeš! Jezus, tebi živim; Jezus, tebi
umerjem; Jezus, tvoj sem živ in mertev,
zdaj in vekomaj!

321

Deseta ura.

Sladkost moje duše, moja edina to¬
lažba, Jezus, moja Ljubezen! Glej pri¬
bližuje se čas, da se bom zopet od tebe
med svet podal. O kako serčno se ti
zahvalim za vso radost, katero sem tukaj
pred tvojimi nogami občutil. Mojo dušo
si pokrepčal, mojo vero poterdil, moje
upanje oživel, mojo ljubezen vplamenil.
O naj vse čednosti v mojem sercu obilen
sad obrodijo in naj rastejo dan na dan!
Vem, veliko sovražnikov ima moja duša,
toda, če si ti z menoj, kdo bo zoper
mene? Tebi se zročim, tvoj sem; varuj
me, kakor svojo lastnino in tvoj sveti
angelj naj me povsod spremlja in nevar¬
nosti reši. -— Ali še eno zavetje, še ena
bramba zoper sovražnika se mi pokaže:
Tvoje svete petere rane, o Jezus! naj
bodo meni in vsem, za kogar sem spomniti
dolžan, kraj miru in veselja. V rano
tvoje desne roke ti zročim vso svojo ro¬
dovino, vse svoje prijatelje in dobrotnike.
V rano tvoje leve roke ti zročim vse
tvoje in moje sovražnike, da se jih
usmiliš, in jih zase pridobiš. V rano
tvoje desne noge ti zročim vse verne

Vedno yešč. 21

322

mertve, posebno na katere me dolžnost
veže, da zanje molim; reši jih, o Giospod!
iz terpljenja in vzemi jih v svoje nebeško
veselje. V rano tvoje leve noge pa ti
zročim vso tvojo sv. cerkev, vse duhovske
in deželske oblastnike, ude vseh svetih
drnžeb, posebno bratovščine presvetega
Rešnjega Telesa in sploh vse tvoje zveste
služabnike. V rano tvojega presladkega
serca pa se zročim samega sebe z dušo
in s telesom. O naj bo to naj svetejši
in naj ljubeznivši serce moja tolažba v
življenji in v smerti! Naj me skušnjave
obdajajo, naj mi vse sovražne moči po¬
gubo protijo: v tem zavetji bom mirno
počival in večno sladkost užival. O pre¬
draga kri serca Jezusovega! bodi moja
tolažba, bodi moj edini večni zaklad,
bodi zapopadek moje večne sreče. O pre¬
sladko serce mojega Zveličarja! naj vse
moje misli in vse moje želje, vse moje
besede in dejanja le tvojo čast razširjajo
in le v tebi svojega veselja iščejo! Jezus,
moja Ljubezen! kri in ljubezen tvojega
naj slajšega serca naj bo moja tolažba,
naj bo moja večna sreča in zapopadek in
zastava mojega zveličanja! Amen.

323

Moj presladki Jezus! prišel je čas,
da te zopet zapustim, in se podam k
svojim opravilom. Naj se le moje telo
od tod loči, moje serce pa naj vedno pri
tebi ostane. Le to te še prosim, ne
spusti me spred sebe preden me blago¬
sloviš. Naj me tvoja milost povsod
spremlja in naj daje vspeh vsemu mo¬
jemu dejanju. Jezus, moj Jezus! ostani
pri meni in v meni, in vnemaj me za
vse dobro, za tvojo čast, za moje in
druzih zveličanje. Tvoj sem in tvoj hočem
biti vekomaj ! O Marija, moja dobrotljiva
mati! tudi pri tebi naj se še poslavim,
preden od tod grem. Vem, da je bila
moja pobožnost mnogo pomanjkljiva, ali
ne glej na mojo slabost, ampak na vda¬
nost mojega serca. Prosi zame, da mi
tvoj ljubi Sin vse odpusti in me s svojo
milostjo nikdar ne zapusti. Naj bo tudi
tvoje materno serce moje zavetje in moje
upanje. Varuj me, brani me in prosi
zame, da se ne pogubim, ampak da te
ljubim vekomaj! Amen.

Češčeno, hvaljeno naj vedno bo

Presveto Rešnje Telo.

21 *

324

Molite?

pri obiskovanji presvetega Reš-
njega Telesa.

Hvaljen in moljen, češčen in ljubljen bodi, o
preljubeznjivi Jezus! vedno, povsod in od vseh
stvari v nebesih in na zemlji!

flfolimte, o moj dobrotljivi Zveličar!
tukaj na altarji resnično pričujočega. O
kako ljubeznjivo sprejmeš tukaj vsacega,
kdor te pride obiskat! Kako ga napolniš
z vsemi zakladi svoje sv. milosti. Glej
tudi jaz pritečem k sedežu tvoje milosti
in te prosim, nikar mi ne odreci te časti,
se s teboj v ljubezni pogovarjati in z
Obilnostjo tvoje milosti napolnjenim biti.
Zahvalim te za vse dobrote, posebno pa,
da si se nam samega sebe dal, in da nas
vabiš te obiskovati in te v tej sv. skriv¬
nosti prejemati; posebno te pa tukaj pri¬
čujočega molim, da se ti za vse meni
in vsem stvarem dodeljene dobrote za¬
hvalim: da ti za vso nečast, kar jo v
tej sv. skrivnosti od svojih sovražnikov
terpiš, zadostujem, in da nadomestujem

325

ti na toliko krajih odročeno in zanemarjeno
češčenje tvojega presvetega Rešnjega Te¬
lesa. Res slab in z grehi obložen sem,
ali tvoja usmiljena roka me bo podpirala,
da bom to češčenje tako opravil, da bo
tebi v čast in meni in vsem vernim v
zveličanje. Marija, moja ljubeznjiva mati!
združi se ti z menoj v molitvi, da bo
moje češčenje dopadljivo pred obličjem
tvojega božjega Sina Jezusa Kristusa,
in da se mene in vseh revnih grešnikov
usmili. O Marija, ne zapusti me!

O večna ljubezen mojega Jezusa!
kako si nerazumljiva! Svojo večno čast
na desnici Očetovi zapustiš in prideš pre¬
bivat na naše revne in velikrat še celo
zanemarjene altarje. O kolikrat bi bil od
vseh zapuščen in sam, ako bi nas sv. vera
ne učila, da te trume angeljev na altarji
obdajajo in častijo, kadar te mlačnost
tvojih nehvaležnih otrok samega pusti,
in si raji med svetom, kakor pri tebi
veselja in tolažbe išče. O naj ne bom
jaz v številu takih nezvestih služabnikov,
ampak daj mi milost, da se jaz od tebe,
spred sedeža tvoje ljubezni nikdar ne
ločim, in da vsaj moje serce vedno nate

326

misli in s teboj sklenjeno ostane, kadar
me dolžnosti mojega stanu, ali kaj druzega
od tebe klice. Zbriši mojo dosedanjo
mlačnost in zanikernost in oživi mojo
vero, da bo močna v dobrih delih, moje
zaupanje in mojo ljubezen do tebe vedno
bolj in bolj vnemala. O naj spoznam
sebe, naj spoznam tebe in upati smem,
da me bo to spoznanje vsega prestvarilo
in me učilo tebe častiti in ljubiti, sebe
pa zaničevati zavolj tolike nehvaležnosti,
ki moje serce teži. O ljubeznjivi Jezus!
naj v mojem sercu vse umerje, kar me
še od tvoje popolnoma ljubezni zaderžuje,
in naj v njem vse čednosti, katere ti
ljubiš, cveto in obilen sad obrodijo. Uči
me tvoje solnčne pota, pota resnice in
pravice hoditi in tako svojemu sercu
pravega miru iskati in prave sreče najti.
Posebno te prosim, zatiraj v mojem sercu
tisto nagnjenje, ki me naj bolj na po¬
svetno vleče, in daj mi tisto čednost,
katero naj bolj na meni pogrešaš, da bo
tako moje serce ozaljšano in vredno te
ne le v sv. skrivnosti častiti in ljubiti,
ampak tudi k tvoji sv. mizi pristopati,
za katero milost te posebno prosim. O

327

kako sladek si, moj Jezus! vsem, ki te
iščejo, o kaj šele njim, ki te najdejo in
v svojih sercih hranijo!

Prosim te, moj dobrotljivi Odrešenik,
ne le zase, ampak za vso tvojo sv. cerkev,
posebno za svojo rodovino, za svoje prija¬
telje in dobrotnike, za vse ude bratovščine,
za vse verne žive in mertve. Prosim te
tudi za vse revne grešnike, da jim pošlješ
luč iz svojega svetišča, da svoje krive
poti spoznajo in zapustijo. Usmili se
pa tudi vseh krivovercev in nevernikov
in pripelji jih skoraj v naročje svoje
ljubljene neveste sv. katoliške cerkve,
da te bomo vsi kakor zvesti otroci svo¬
jega dobrotljivega Očeta častili in ljubili.

{ .smili se nas vseh in blagoslovi naše
dela in opravila; daj, da vse s taboj
začnemo, opravljamo in končamo, da bo
tvoje kraljestvo v nas in mi v tebi edinemu
studencu vse sladkosti svojega veselja
iskali. Ne zapusti nas, o Jezus! Bodi
naš usmiljeni in dobrotljivi varil v živ¬
ljenji in smerti in naše preveliko plačilo
v večnosti, kjer te bomo častili in ljubili
z Bogom Očetom in sv. Duhom vekomaj!
Amen.

328

Spomni se, o dobrotljiva Devica
Marija, da se še nikdar slišalo ni, da
bi bila ti koga zapustila, kdor je pod
tvojo brambo pribežal, tvoje pomoči iskal
in se tvoji prošnji priporočal. Poln tega
zaupanja k tebi, o devic Devica, moja
Mati hitim, k tebi pribežim, pred teboj
reven grešnik zdihujem. O mati Jezusova,
večne Besede, ne zaverzi moje prošnje,
ampak milostljivo me sliši in usliši. (Sv.
Bernard.) — Glej, ljubeznjiva kraljica
nebes in zemlje! Tukaj pred tvojim ljubim
Sinom tudi tebe počastim zavolj velike
časti in ljubezni, ki ti jo Jezus sam ska-
zuje. O serčna zahvala mu bodi, da je
tebe dal revnemu človeku za dobrotljivo
Mater! Bodi tedaj tudi za naprej moja
Mati in usmiljena Pomočnica. Tebi se
zročim, varuj me kakor svojo lastnino
in posestvo. Posebno mi sprosi milost
prave ponižnosti in deviške čistosti, da
bom tako tebi podoben in tvoje ljubezni
vedno bolj vreden. O Marija, usmili se
me in prosi zame! Amen.

(Posebno pripravne za obiskovanje presvetega
Eešnjega Telesa so molitve, ki so odločene za uro
molitve. — Priporoča se, da naj se pred presvetim

329

Bešnjim Telesom več v duhu moli in premišljuje,
kakor pa iz bukev. Poduk v tem se dobi na 52.
strani in pa v 11. poglavji.)

Zročenje samega sebe presladkemu
sercu Jezusovemu in Marijinemu.

O usmiljeni, o dobrotljivi Gospod
Jezus Kristus! ker si toliko za nas storil
in terpel, ker si zadnjo kapljo svoje kervi
za naše zveličanje prelil, nam tudi zadnje
tolažbe odrekel nisi in si nam sladkost
svoje ljubezni spoznati dal, ki v tvojem
naj slajšem sercu živi in gori; o daj,
da bom tudi jaz v tem ljubeznjivem sercu
svojega miru in veselja iskal, ker dobro
vem, da ga bom tudi gotovo našel. Naj
mi bo tvojega serca presveta rana tisto
zavetje, ki me bo vseh viharjev skušnjav
in greha obvarovalo. O daj mi v tvojem
svetem sercu prostor in pravi počitek
najti, ker brez tega miru, kakoršnega
ti daš, ne morem srečen biti. Tedaj,
moj ljubi Jezus, se tebi vsega zročim!
Naj bo sladkost tvojega sv. serca moja
tolažba v življenji in v smerti, naj bo
krona mojega večnega zveličanja. Zapiši
me prav globoko v to svoje serce in

330

daj, da tudi jaz tvoje naj svetejše ime
v dno svojega serca zapišem, kjer ga
nič več zbrisati ne bo moglo. O kako
srečen, kako neskončno srečen bom potem!
Vem, ljubi Jezus! da tega nisem vreden,
ali ker vem, da je ta moja želja tudi
želja tvojega serca, upam da mi jo boš
gotovo spolnil. Zakleni me v svoje serce
in le ti čezenj gospoduj. Tvoj sem in
tvoj želim in moram biti vekomaj!

Ti pa ljubeznjivo serce, moje naj
slajši, naj dobrotljivše Matere, Marije
prečiste Device! ti si za Bogom moje
pervo, moje edino zaupanje. Kje liočem
tolažbe, kje veselja iskati, kakor le pri
tebi in v tebi. Ker me ti tako močno
ljubiš, akoravno sem nevreden, bi te
mar jaz ljubiti ne hotel? O moja Mati!
prav z vdanim sercem ti v pričuj očnosti
božji obljubim, da sem tvoj in da hočem
tvoj biti in ostati. Kar še ni tako, kakor
ti želiš, bom z veseljem popravil, le
svoje pomoči, le svoje ljubezni mi nikar
ne odreci. Slab sem, ali vem pa, da si
ti toliko mogočniši, in da mi bo tvoja
ljubezen vse sprosila. Toraj se vsega
tebi darujem, vse moje misli, besede in

331

dejanja naj bodo v tvojo in Jezusovo čast
posvečene. V njegovem in tvojem sercu
hočem vse tolažbe, vse pomoči iskati, v
njih prebivati, v njih se veseliti vekomaj !
O Jezus, o Marija! bodita moje edino
zaželjenje, moje večno veselje! Amen.

v

Ceščenje prečiste Device in Matere
božje Marije.

O prečista neomadežvana Devica Ma¬
rija! Mati ljubega Jezusa, našega Zveli¬
čarja, in Kraljica nebes in zemlje! ti si
naša mogočna in dobrotljiva GrOspa v in
ljubeznjiva Mati v vseh naših potrebah. Čez
vse si povzdignjena in lepa kot solnce
med zvezdami, si med vsemi trumami ne¬
beških prebivalcev. Tvoj ljubeznjivi Jezus
ti je dal toliko slavo, in te mogočno
storil nad vsemi našimi sovražniki. Ti
si sterla glavo peklenski kači in oma¬
mila moč smerti, ker rodila si našega
Zveličarja Jezusa Kristusa. Ti si naše
upanje, ti naše veselje; po tebi zadobimo
vse, karkoli prosimo v tvojem svetem
imenu od Jezusa tvojega usmiljenega Sina.
O Marija, naša ljuba Mati! usmili se nas

332

revnih grešnikov in pomagaj nam iz
naših grehov, ki nas tvojemu in našemu
Odrešeniku tako nezveste služabnike de¬
lajo ! K tebi pribežimo v nevarnost na¬
šega življenja in z vnetim sercem in
objokanimi očmi te prosimo, nikar nas
ne zapusti! Prosi za nas pri Jezusu, da
se nas usmili in nas obvaruje greha in
pogubljenja. O Marija! naša Pomočnica,
tvoji otroci smo in hočemo vedno ostati!
Amen.

O Marijinih praznikih.

O ljubljena Mati, prečista Devica
Marija! Ti si kraljica nebes in zemlje,
naša Gospa in mogočna Pomočnica. Ti
si naše upanje in naša edina ljubezen.
Z vdanim sercem te počastimo na ta tvoj
presveti praznik in hvalimo Boga, da nam
je tebe, o sladka Kraljica! za Mater dal
in te z toliko milostmi obdaril, ki jih
ti med svoje zveste služabnike obilno
deliš. Vedno si ti naša Srednica in Be¬
sednica pred Bogom in prosiš za nas,
da ne omagamo v skušnjavah. O daj
nam sprositi pri Bogu milost, da bomo
zvesto tvoje čednosti posnemali in vedno

333

bolj in bolj tebi in Jezusu podobni. Sprosi
nam posebno čisto in le za Boga vneto
serce, da bomo vreden tempelj svetega
Duha in tvoji ljubljeni otroci. Dobrota
tvoja je neskončna in vse bomo zadobili,
kar nam boš ti pri Bogu prosila. Sprosi
nam toraj pravo gorečnost za vse, kar
je Bogu v čast in našim dušam v zve¬
ličanje, da bomo tukaj Bogu zvesto služili
in se enkrat s tabo pri njem vekomaj
veselili. Amen.

K Mariji v skušnjavah zoper čistost.

O Gospa moja! O Mati moja! Tebi
se vsega darujem, in da se ti vdanega
skažem, ti danes posvetim svoje uči, svoje
nšesa, svoje usta, svoje serce, sebe vsega
popolnoma. Ker sem tedaj tvoj, o dobra
Mati! varuj me, brani me, kakor svojo
vlast in posestvo. Amen.

V čast Marije sedem žalosti.

O Kraljica mučenikov! koliko si ti
preterpela zavolj našega odrešenja! Le
tvoja neskončna ljubezen in vdanost v
božjo voljo te je še podpirala, da nisi

334

omagala. Pervi meč, ki ti je serce pre¬
bodel, so bile besede preroka Simeona.
O Marija! naj meni ne bo Jezus v padec,
ampak zavolj svojih britkosti se me usmili
in prosi zame! — Drugi mec žalosti je
bil beg v Egipt. O da bi mogel jaz de¬
ležen biti te sreče, da bi ti s svojim Je¬
zusom vedno pri meni ostala, in da bi te
ne žalil nikdar s kakim grehom! — Tretji
meč ti je ranil serce, ko si bila Jezusa
v Jeruzalemu zgubila. O sprosi mi milost,
da ga jaz nikdar iz svojega serca ne
zgubim, ampak da ga vedno bolj in bolj
ljubim! — O kolika britkost ti je pa takrat
serce topila, ko si Jezusa s križem ob¬
loženega srečala! O bolečina neskončna!
kdo te more razumeti! le kdor tako Jezusa
ljubi, kakor si ga ti ljubila, zna občutiti
z njim težo križa. To je četerti meč, ki
ti je presunil Materno serce! — Ali še
veči bolečine je moglo prenašati: Na križ
razpet visi tvoj ljubi Jezus in ti slišiš
njegove zadnje besede, šteješ njegove
zdihljeje in njegova rešnja kri teče na
grešno zemljo in na te: O daj tudi meni
stanovitnost sprositi, da bom v brhkostih
nepremakljivo stal, kakor si ti pod križem!

335

— Jezusovo serce, ki te je tako serčno
ljubilo, o Mati vse britkosti! prebode
zdaj neusmiljeni vojščak in ne premisli,
da je tudi tebi globoko v serce zasadil
meč neizrekljivih bolečin. V Jezusu si
vse ljubila ali tudi vse si z njim zgubila.
Naj tudi moje serce presune strah pred
grehom, ki je Jezusu in tebi toliko brit¬
kosti pripravil. — Sedmi meč pa ti serce
razterga, ko ti Jezusa — oh ne živega,
ampak vsega kervavega in ranjenega v
naročje položijo! Ne oživi ga tvoj jok,
ne ogreje ga več tvoja vroča ljubezen!
Vzemi tudi mene, o Mati britkosti! v
svoje naročje in ogrej moje merzlo serce.
Daj mi s tabo, o Marija! žalovati, da
se bom tudi s tabo v nebesih vekomaj
veselil. Amen.

K časti sv. Barbare, sv. Alojzija,
sv. Terezije in drugih častilcev pre¬
svetega Rešnjega Telesa.

O kako sem v stanu svoje serce
vtolažiti, ako pomislim, o Jezus! kaj so
drugi iz ljubezni do tebe storili in kaj jaz

336

storim! o moj naj ljubeznjivši Gospod in
Odrešenik! Dodeli mi milost, da vsaj
nekoliko za tvojo čast storim, in za tvojo
neskončno ljubezen v presvetem Rešnjem
Telesu gorim, da bom vreden te v svoj
dušni prid prejemati, in se tudi ob smertni
uri tvojega obiskovanja veseliti. O nikar
me ne pusti brez tvoje tolažbe umreti,
ampak pokrepčaj me z vso sladkostjo
svoje ljubezni, s svojim presvetim Rešnjim
Telesom, da mi bo v zastavo častitljivega
vstajenja in večnega življenja. Sprosite
mi vi nebeški prijatelji le nekoliko tiste
goreče ljubezni, katero ste vi do pre¬
svetega Rešnjega Telesa imeli, potem
smem upati, da bom tudi jaz tako srečen,
ob zadnji uri uživati sladkosti Telesa
in Kervi svojega Zveličarja, ki mi bo
v častito vstajenje in večno življenje.
O moji ljubeznjivi prijatelji! ne pozabite
svojega revnega tovarša, ki se še vojskuje
in podpirajte ga s svojo mogočno prošnjo.
Vaša ljubezen do Jezusa naj vas vnema,
da tudi mene podpirate, potem bom z
vami in z vsemi izvoljenimi častil in hvalil
ljubezen božjo vekomaj ! Amen.

337

Za vboge duše v vicah.

O Bog usmiljenja in ljubezni! Ne
plačuj nam po zasluženji naših hudobij,
ampak zavolj terpljenja in smerti svojega
preljubega Sina Jezusa Kristusa nam pri¬
zanašaj. Usmili se vbogih duš naših bratov
in sester, katere tvoja neskončna pravica
v ognji vic pokori in čisti od grehov,
katere niso na tem svetu s pravo pokoro
zbrisali. Ne odrekuj jim več njih serčnih
prošenj ; naj se njih zdihljeji in njih hre¬
penenje spremeni v veselje, da ti v družbi
angeljev in svetnikov v goreči ljubezni
prepevajo večno čast. Darujem ti za njih
odreščenje predrago Kri Jezusa Kristusa
in njegovo neskončno zasluženje. Daritev
svete maše naj jim zbriše vse dolge in
jim odpre vrata svetih nebes. Posebno
se usmili tistih, za katere smo moliti
dolžni, in katerim še kakošna slabost
brani se skleniti s svojo edino ljubez¬
nijo, s tabo, o Bog in Stvarnik vseh
reči! Usmili se naših rajncih staršev,
bratov, sester, prijatlov in dobrotnikov
in tudi vseh, ki po našem zadolženji kaj
terpeti imajo. Usmili se posebno tudi

Vedno česč. 22

338

tistih, ki so od vseh pozabljeni, da ti
bodo v nebeškem veselji čast in hvalo
prepevali in pri tebi za nas prosili, da
se združimo vsi v tvoji ljubezni in te
ljubimo vekomaj. Amen.

K časti Matere Božje za srečno
zadnjo uro.

Le še eno prošnjo položim na altar
tvojega neskončnega usmiljenja, o Jezus!
Prošnja je velika, ali tvoja dobrota je še
veči: Smert mi bo vzela vse priložnosti
za svoje grehe zadostovati, toraj kakoršna
bo moja smert, taka bo moja večnost. O
moj Zveličar! dovoli, da se pod plajš tvoje
ljubljene matere Marije zatečem, in te pro¬
sim, da bi bila po njeni prošnji, po nje¬
nim zasluženji moja zadnja ura srečna,
da bi s sv. Zakramenti previden, vseh
odpustkov deležen, svet in njegove ne¬
varnosti zapustil, in se s teboj brez konca
veselil. O moja Kraljica in dobrotljiva
Mati! tvoj služabnik sem, glej, da se
ne pogubim! varuj me v življenji, varuj
me posebno ob smertni uri. Pridi s svojim
čistim ženinam sv. Jožefam in varuj me,

339

svojega služabnika, da ne bo moje za¬
upanje v tvojo moč osramoteno. Marija,
moja Mati! prosi zame! Jezus, Marija,
Jožef! vam se darujem, vas ljubim, in
vas želim in moram ljubiti vekomaj.
Amen.

Razne molitve in pobožnosti.

Darovanje samega sebe svetemu sercu
Jezusovemu.

Ta molitev in una, ki za njo pride, ste
zložene od pobožne Marjete Marije Alakok, in
ste posebno pripravne za uro molitve.

„0 častito serce mojega ljubega Je¬
zusa! bogato vseli čednost, neusahljivi
studenec vseh gnad! kaj ti je zamoglo
na meni tako dopasti, da me tako ne¬
skončno ljubiš, akoravno ti moje z grehi
omadežvano serce le z neobčutljivostjo

22*

340

in z mlačnostjo vse to povračuje. Znam-
nja tvoje velike ljubezni do mene, katere
si mi še celo skazoval, ko te nič ljubil
nisem, mi dajo upanje, da mi boš po¬
kazal, kako naj te ljubim. Dodeli mi
toraj, moj ljubeznjivi Zveličar! milost,
da bom hrepenel se popolnoma darovati
v čast in slavo tvojega svetega serca;
sprejmi dobrotljivo v dar vse, kar sem
in kar imam. Darujem ti samega sebe
in vse svoje življenje, svoje dela in
opravila in vse svoje terpljenje; ne želim
si druzega, kakor biti dar v tvojo čast
in ljubezen.

Uči me, o moj ljubeznjivi Zveličar!
da sam sebe popolnoma pozabim. Na¬
znani mi, kaj naj storim, da dosežem
tvojo čisto ljubezen; ti sam mi dodeli
to prav gorečo in ne samopridno ljubezen.
Daj mi posebno veliko ponižnost, ker
brez nje ti ne morem dopasti, in naj se
spolnuje nad menoj tvoja sveta volja
zdaj in na vse večne čase. Amen.

Češčenje presvetega serca Jezusovega.

O naj svetejši in naj ljubeznjiviši
Jezus! ki si vedno ves ljubeznjiv do nas

341

in poln usmiljenja zaradi naže revščine,
ki vedno hrepeniš nas obogatiti s svojimi
zakladi in se nam samega sebe popol¬
noma darovati. O Jezus, moj Bog in
Zveličar, ki si se nam po svoji brezkončni
goreči in naj dobrotljiviši ljubezni v pre¬
svetem Rešujem Telesu dal v daritev,
kjer se vsaki dan sto in stokrat za nas
daruješ: kakšne bi mogle biti zaradi te
ljubezni naše serčne čutila! In vendar
za vse to ne dobivaš od večine ljudi
druzega, kakor neobčutljivost, nehvalež¬
nost, zaničevanje, v katerem nate popol¬
noma pozabijo. O moj ljubeznjivi Bog
in Zveličar! kaj mora tvoje serce občutiti,
ko vse te grehe in nehvaležnosti vidiš?
Kolika mora biti britkost, v katero taka
brezbožnost in hudobija tvoje sv. serce
topi!

Gllej me v serčni žalosti zarad vseh
teh gregreh s ponižnostjo klečati pred
teboj in ti vpričo nebes in zemlje zado¬
stovati za vso nečast in hudobijo, kolikor
si jo v presv. Rešnjem Telesu preterpel,
od kar si ta sveti Zakrament postavil.

S ponižnim in skesanim sercam te sto
in stokrat prosim odpuščanja za vse to

342

zaničevanje. O da bi mogel pomočiti s
svojimi solzami in omiti s svojo kervjo
vse tiste kraje, kjer je tvoje sv. serce,
o Jezus, tako grozovitno žaljeno bilo,
ali kjer se je tvoja ljubezen le z gro-
zovitnim zaničevanjem povračevala! O da
bi bil le en liip gospodar vseli človeških
sere, da bi ti jih vse v dar prinesel, in
ti tako vsaj nekoliko zadostil za vso
merzloto ljudi, ki nate pozabijo, ki te
nočejo poznati, ali pa ki te spoznajo, pa
tako malo ljubijo!

Ali moj ljubeznjivi Zveličar ‘ kar
me naj bolj osramoti in me žene, da
naj vedno zdihujem je to, da sem tudi
jaz zmed števila teh nehvaležnikov. O
moj Bog, ki vidiš na dno mojega serca!
ti poznaš žalost, ki jo zavolj svoje ne¬
hvaležnosti občutim, in moje kesanja, da
sem te kdaj tako malo ljubil. Sprejmi,
o nebeški Oče! to mojo molitev v za-
dostenje za vso nečast, sklenjeno z mo¬
litvijo sv. Jezusovega serca na Kalvariji,
in z molitvijo Marije Device, ki jo je
molila pod križem svojega ljubega Sina!
In kakor danes ter dno sklenem njegovo
sv. serce s posebno pobožnostjo častiti,

343

želim tudi v njem vse dni svojega živ¬
ljenja prebivati. Daj mi milost, za ka¬
tero te prosim, da bo moj zadnji zdih-
ljej ob smertni uri v tem svetem sercu
storjen. Amen.

Litanije

r čast presvetega Rešnjega Telesa.

gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, ki si pri zadnji večerji sam
sebe učencem užiti dal,

Jezus, ki si v presvetem Zakramentu
resnično pričujoč s kervjo in z
mesom, z dušo in s telesom, po
božji in človeški natori,

344

Jezus, živi kruh, ki si iz nebes
prišel,

Jezus, kruh angeljev,

Jezus, kruh izvoljenih,

Jezus, kruh močnih,

Jezus, čeznatorni kruh,

Jezus, skriti Bog in Zveličar,
Jezus, studenec vseh milost,

Jezus, vedni in naj čistejši dar,
Jezus, nekervavi dar nove zaveze,
Jezus, nedolžno Jagnje božje,
Jezus, skrita mana,

Jezus, beseda, katera je meso po¬
stala, in zdaj vedno med nami
prebiva,

O naj svetejši Zakrament,

Naj veča skrivnost božja,

Spomin naj večih čudežev božjih,
Prečudno znamnje naj veči ljubezni
božje,

Zakrament večne ljubezni,

Skrivnost vere,

Dar sprave za žive in mertve,

Naj veča moč v skušnjavah,

Naj močnejše orožje zoper hudob¬
nega sovražnika,

Naj imenitniši vseh darov božjih,

usmili se nas!

345

Presveti spomin Gospodovega ter-
pljenja in njegove smerti,
Presveta Gospodova večerja, pri
kateri angeljci strežejo,

Naj veči veselje pobožnih duš,

Naj veča dobrota vernih kristjanov,
Naj slajši živež naših duš,

Moč slabih,

Tolažba žalostnih,

Pomoč zapuščenih,

Popotnica teh, ki v večnost gredo,
Zastava večnega življenja,

20

CS

3

v

20

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Jezus!

Vsega hudega,

Vsega greha,

Nevrednega prejemanja tega presve¬
tega Zakramenta,

Poželenja mesa,

Poželenja oči,

Prevzetnosti življenja,

Vseh grešnih priložnost in nevarnost,
Skrivnih skušnjav in zalezovanja
hudobnega duha,

Vseh nesreč,

Nagle in neprevidene smerti,

m

V

O

20

>20

V

346

Večne smerti,

Z ljubeznijo, s katero si ta sv. Za¬
krament postavil,

Z ljubeznijo, s katero si pri zadnji
večerji svoje apostole obhajal,

Z ljubeznijo, s katero tudi nas s
svojim presvetim Rešnjim Tele¬
som živiš,

Z ljubeznijo, s katero se v tem pre¬
svetem Zakramentu za nas daruješ,
Z ljubeznijo, s katero v tem daru
božji pravici zadostuješ,

Z ljubeznijo, s katero nevrednim
kristjanom zanašaš,

Z ljubeznijo, s katero v tem pre¬
svetem Zakramentu tolikanj ne-
časti preterpiš,

Z ljubeznijo, s katero s stola svoje mi¬
losti tako usmiljeno na nas gledaš,
Z ljubeznijo, s katero v tem pre¬
svetem Zakramentu do konca sveta
pri nas ostaneš,

Mi ubogi grešniki,

Da nam zaneseš,

Da nam vse naše grehe odpustiš,
Da nas v živi veri v ta presveti
Zakrament poterdiš in obderžiš,

reši nas, o Jezus!

347

Da v naših sercih gorečo ljubezen
do tega najsvetejšega Zakramenta
pomnožiš,

Da našo čast in pobožnost k temu
presvetem Zakramentu pomnožiš
in ohraniš,

Da nam milost daš, vselej z dobro pri¬
pravo k tvoji božji mizi pristopiti,

Da nam sad tega presvetega Za¬
kramenta obilno dodeliš,

Da resnično češčenje tega naj ča-
stitljivišega Zakramenta med nami
pomnožiš,

Da vso nečast od te naj častitljiviše
skrivnosti božje zavaruješ in od-
verneš,

Da svojo sveto cerkev vižaš in
ohraniš,

Da vsem, kateri v te ne verujejo,
luč prave vere dodeliš,

Da naše misli k nebeškim željam
povzdigneš,

Da naše serca s svojim milostjivim
obiskovanjem razveseliš in očistiš,

Da nam vselej veselje nad tem pre¬
svetem Zakramentom v serce daš,

Da vedno v nas ostaneš in mi v tebi,

te prosimo, usliši nas!

348

Da nas o koncu našega življenja s
to nebeško popotnico previdiš in
ob veseliš,

Da nas poslednji dan k večnemu
življenju obudiš,

Da vsem vernim dušam večni pokoj
dodeliš,

Da nas ulišiš,

Jezus, Sin božji,

Jagnje božje, ki grebe sveta odjemlješ:

zanesi nam, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!
Kristus, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!

v

Oče naš. Ceščena si Marija.

t.  Dobrotljivi in usmiljeni Gospod je
spomin svojih čudežev storil.

O. On je živež dal tem, kateri se njega
bojijo.

'■*  te prosimo, usliši nas!

349

V.  Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kateri ima vso sladkost v sebi.

S tvojega altarja, Gospod! preje¬
mamo Kristusa,

O. V katerem se duša in telo razveseli.

Molitev.

O Bog! ki si nam v prečudnem
Zakramentu spomin svojega terpljenja
zapustil, daj nam, te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako
častiti, da sad tvojega odreščenja vedno
v sebi čutimo. Kateri živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha,
Bog na vekomaj. Amen.

k svetemu Alojziju.

Himski papež Klemen XII. so vsim, ki na
čast st.  Alojzija šest nedelj zaporedoma k spovedi
&>vjo, vredno presv. Režnje Telo prejmejo in na

350

namen svete cerkve molijo, popolnoma odpustek
dodelili. Ker je sv. Alojzij poseben varih svete
čistosti, vas prosim, dekleta! v imenu Jezusovem,
opravljajte rade to pobožnost — vsaj vas ne bo
nikdar grevalo.

Pervo nedeljo.

Pripravljalna molitev.

V segam ogočni, usmiljeni Bog! oglej
se po svoji očetovski ljubezni na me,
slabo in revno tvojo hčer. Naj ti do-
pade ta pobožnost, katero zdaj opravljam
v tvojo čast, v čast Marije, tvoje presvete
matere in neomadeževane device in v
čast tvojega zvestega služabnika, sve¬
tega Alojzija. Začni, prosim, Gospod! s
svojim duhom mojo pobožnost, in sprem¬
ljaj jo s svojo sveto pomočjo, da jo iz
tebe začnem in v tebi končam. Darujem
ti to pobožnost v zahvalo za vse prejete
milosti in dobrote, posebno pa za tiste
milosti, katere si dodelil svetemu Alojziju,
in po njegovi priprošnji vsem njegovem
častivcem. Ponižno te molim in prosim,
dobrotljivi Oče moj! ozri se milostljivo
na zasluženje tega velikega svetnika, in
dodeli nam tiste milosti in čednosti, za

351

katere prosimo za se in za druge, da
vsi skupaj v tvoji sveti ljubezni živimo
in umerjemo, in da te enkrat s svetim
Alojzijem in z vsemi izvoljenimi v nebe¬
sih vekomaj častimo in hvalimo. Amen.

Molitev za sveto čistost.

O Bog, prijatel čistih duš! po tvoji
milosti je sv. Alojzij svojo deviško čistost
noter do smerti brez madeža ohranil;
daj, da bom tudi jaz, poterjena s tvojo
sveto milostjo, po zgledu tega angeljskega
mladenča to prelepo čednost čez vse lju¬
bila in cenila; da nikdar kaj ne storim
/ in ne dovolim, s čemur bi jo znabiti
ognusila ali umazala, marveč da bom
vredna zavolj čistosti svoje od tebe ljub¬
ljena biti, in gledati te enkrat od obličja
do obličja.

Sv. Alojzij ! ki si svojo nedolžnost in
svojo deviško čistost noter do smerti brez
madeža ohranil, prosi za me, slabo deklino,
da se tudi jaz zoper to preljubo in sveto
čednost nikdar ne pregrešim, se vsem
skušnjavam serčno in stanovitno ustavljam
— da bom ven in ven trezna in zmerna,
se ogibala slabih priložnost, skerbno kro-

352

tila in zatirala svoje počutke, posebno pa
svoje oči, in svoje serce zapirala vsemu
nespodobnemu poželenju. Amen.

Oče naš. Češčena si Marija. Čast bodi Bogu.

Litanij e

k časti svetega Alojzija.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,

Sv. Alojzij, ki si od svojih otročjih
let s kerstno milostjo zvesto delal,
Sv. Alojzij, ki si zavoljo tega od
Boga posebno obdarovan bil,

Sv. Alojzij, podoba čistosti in ne¬
dolžnosti,

Sv. Alojzij, ki si svojo kerstno ne¬
dolžnost noter do smerti brez
madeža ohranil,

<o

m

m

rt

rt

m

rt

m

rt

rt

rt

tS3

m

o

M

P*

353

Sv. Alojzij, ki si zavoljo tega vse
svoje počutke, posebno pa svoje
oči skerbno varoval,

Sv. Alojzij, ki si bežal pred naj
manjšo nevarnostjo, ki je žugala
tvoji čistosti,

Sv. Alojzij, ki si moril svoje telo
z naj ostrejšo zmernostjo,

Sv. Alojzij, ki si vse križe in težave
v prid svoje čistosti voljno prestal,
Sv. Alojzij, ki si, da bi ohranil
svojo čistost, sv. zakramente tako
pogosto prejemal,

Sv. Alojzij, ki si ravno iz tega na¬
mena prečisto devico Marijo tako
goreče častil,

Sv. Alojzij, od cerkve priporočen
zgled svete čistosti,

Sv. Alojzij, ki si bolj obrajtal tiho
ponižnost, kakor svetlo časno
krono,

Sv. Alojzij, ki si zaničeval svet in
njegove dobrote, da bi toliko bolj
gotovo nebesa dosegel,

Sv. Alojzij, ki nisi večega veselja
poznal, kakor moliti in premišlje¬
vati svete reči,

Vedno čeič.

23

prosi Boga za nas!


354

Sv. Alojzij, angelj v človeški podobi,
Sv. Alojzij, mogočen prošnjik in
varuh sv. čistosti,

Sveti Alojzij, k tebi kličemo,
Zavoljo tvoje priserčne ljubezni do
Jezusa,

Da tudi mi, kakor ti, Jezusa in
Marijo čez vse ljubimo,

Da tudi mi potrebujemo vse pripo¬
močke, sveto čistost ohraniti,

Da tudi mi za tega voljo svete za¬
kramente tolikrat, kolikor krat je
nam mogoče, prejmemo,

Da se tudi mi vseh nevarnost in pri¬
ložnost k nečistemu grehu skerbno
ogibljemo,

Da tudi mi, kakor ti, svoje naj
veče veselje v molitvi in v svetem
premišljevanju najdemo,

Da tudi mi, kakor ti, svoje počutke,
posebno pa svoje oči v berzdah
imamo,

Da se tudi mi, kakor ti, v zataje¬
vanji samih sebe vadimo,

Da bomo do konca svojega življenja
v dobrem stanovitni,

Da bomo srečne smerti umerli,

prosi Boga za nas!

355

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

v

Oče naš. Ceščena si Marija.

O Bog! delilec nebeških darov, ki
si v angeljskem mladenču Alojziju pre¬
čudno nedolžnost življenja z enako po¬
koro združil; dodeli po njegovem zaslu-
ženji in po njegovih prošnjah, da, ki ga
nedolžnega nismo nasledovali, ga spo¬
kornega posnemamo. Po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Drugo nedeljo.

Pripravljalna molitev, kakor pervo nedeljo.

Molitev za milost zatajevanja.

Pravični Bog! če je nedolžni sveti
Alojzij tako spokorno živel, kako bom

23 *

356

jaz pred tvojim sodnjim stolom obstala?
On, katerega duša je vender tolikanj
čista bila, je vse svoje življenje se moril
in zatajeval. In jaz, ki sem tolikrat in
tako lmdo se pregrešila, nočem ničesar
slišati od pokore, nočem svojim počutkom
nič odreči! Usmili se me, o Gospod!
in moje terdo serce spreoberni v spo¬
korno. Daj mi tako ponižnost, kakoršne
je sv. Alojzij poln bil, da, ki mu v ne¬
dolžnosti nisem podobna, po potu po¬
kore v nebesa pridem.

Sv. Alojzij ! ti si greha huje, kakor
strupenega modrosa se bal, in če si le
senco greha videl, je tvoja čista, nedolžna
duša z gnusobo se napolnila, in od straha
in groze trepetala. Tiste male grehe, ki
si jih v svojih otročjih letih storil, si
vse svoje žive dni z obilnimi solzami
objokoval, in z ojstrimi pokorili izbri-
saval, prosi za me, da svoje velike in
brezštevilne grehe iz ljubezni do Boga
obžalujem in pokorim, in da zanaprej
greh čez vse sovražim in studim. Amen.
Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi.

Potem litanije k časti svetega Alojzija itd., kakor
pervo nedeljo.

357

Tretjo nedeljo.

Pripravljalna molitev, kakor peno nedeljo.

Molitev za ostudnost do sveta.

Moj Gospod in moj Bog! ki slaba,
perstena serca po svoji milosti k ne¬
beškim željam povzdigneš, raztergaj vezi,
katere me na svet vežejo, in obvari me
pred zanjkami zapeljivega sveta! uči me
zaničevati in studiti pene in prazni blišč
posvetnih darov in mesenega veselja; uči
me, da bom, kakor sveti apostol Pavel,
vse kar mi svet obeta in priporoča, to¬
liko obrajtala, kakor prah in blato, in
ne bom druzega poželela, kakor Jezusova
biti. — Nagni moje serce, da ker po
zgledu svetega Alojzija sveta ne morem
zapustiti, se vender na svet in na nje¬
govo veselje ne bom navezavala, da se
bom skerbno ogibala krajev, kjer po-
svetneži šum in truš imajo, da bom rada
tiha, rada sama, in rada svoje želje po¬
šiljala tje, kjer veselje nikoli ne mine in
lepota nikoli ne obledi.

Sv. Alojzij! ti si bil od Boga po¬
sebno razsvetljen, preč ko si k pameti

358

prišel, in že takrat si začel Boga ljubiti
in njemu služiti; prosi za me, da vsaj
zdaj, ko sem že k večemu spoznanju
prišla, začnem Bogu služiti, da vse, kar
imam, svojo dušo in svoje telo, njemu v
dar prinesem, in da moje serce gori le
za njega, od katerega sem že brez šte¬
vila milost in dobrot prejela, in jih še
to uro prejemam. Amen.

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi.

Potem litanije itd., kakor pervo nedeljo.

Četerto nedeljo.

Pripravljalna molitev, hakor pervo nedeljo.

Molitev za ljubezen do Boga.

O Bog, studenec vsega dobrega in
zapopadek vseh popolnost, brez tebe bi
nebesa ne bila več nebesa. Ti si nas
toliko ljubil, da si svojega edinorojenega
Sina k našemu odrešenju na svet poslal,
in tvoj edinorojeni Sin, moj odrešenik,
ki je pravi Bog, me je ljubil, da je
umeri za me na sramotnem križu. In
vender je bilo moje serce dosihmal tako
merzlo do tebe. Oh, kolikrat sem te

359

razžalila v svojem življenji! Usmiljeni
Bog! odpusti mi, prelepo te prosim, od¬
pusti mi zavolj ljubezni, s katero si me
ljubil od večnosti sem, in zavolj ne¬
skončnega zasluženja tvojega ljubega Sina
Jezusa. Daj mi tako te ljubiti, kakor te
je ljubil tvoj zvesti služabnik, sv. Alojzij,
in napolni moje serce z nebeškimi željami,
da bom ven in ven po tvojih zapovedih
živela, nič druzega se bala, kakor tebe
razžaliti, in nič druzega želela, kakor
tebi dopasti, in enkrat v nebesih v
drušnji svetega Alojzija vekomaj te lju¬
biti, moliti in častiti.

Sveti Alojzij! ti si ves čas svojega
življenja Jezusa in Marijo čez vse ljubil,
zato si tudi milost dosegel, v ljubezni
do Jezusa in Marije umreti. Prosi za
me, da bom tudi jaz Jezusa iz celega
svojega serea in čez vse ljubila, da bom
pa tudi njegovo mater, prečisto devico
Marijo, z otročjem zaupanjem častila, in
v milosti mojega Izveličarja in v naročji
moje preljube matere Marije od tega
sveta se ločila. Amen.

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi.

Potem litanije itd., kakor pervo nedeljo.

360

Peto nedeljo.

Pripravljalna molitev, kakor peno nedeljo.

Molitev za pobožnost do terpljenja Kristu¬
sovega in do presv. Rešnjega Telesa.

Ljubeznjivi Jezus, na kaj bi imeli
kristjani večkrat in rajši misliti, kakor
na tvoje britko terpljenje in na tvojo
grenko smert, s katero si nas odrešil?
Kje bi imeli večkrat in rajši biti, kakor
pri tebi v zakramentu presv. Rešnjega
Telesa? O moj Jezus! odpusti mi, da
sem dosihmal do teh naj svetejših skriv¬
nost tako malo serca imela. Kako me
je sram, ko mislim na svetega Alojzija,
ki je pogosto cele ure pred presv. Reš-
njim Telesom kleče molil, tako pogosto
k svetemu obhajilu pristopal, in od ve¬
selja se solzil, da je smel te prejeti.
Preljubeznjivi Jezus, daj, da bom tudi
jaz toliko ljubezni do tebe v presvetem
Rešnjem Telesu imela, te rada in vesela
prejemala, kolikorkrat mi bo dopuščeno,
pa tudi vselej s tako skerbjo se pri¬
pravljala, kakor sv. Alojzij.

361

Sv. Alojzij! ti si zakramenta svete
pokore in presv. Rešujega Telesa vselej
z naj večo pobožnostjo prejel, in se z
vso skerbjo pripravljal. Prosi za me,
da bom tudi jaz tako rada k spovedi
in k sv. obhajilu hodila — ali ne samo
rada, temuč tudi vredna; da mi sv. ob¬
hajilo ne bo k pogubljenju, timveč k
večnemu življenju. Amen.

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi.

Potem litanije itd., kakor pervo nedeljo.

Šesto nedeljo.

Pripravljalna molitev , kakor pervo nedeljo.

Molitev za večno zveličanje.

O moj Bog, kaj je tudi naj daljše
človeško življenje na svetu druzega, ka¬
kor senca, kadar kak oblak čez solnce
gre, in vender tako redko mislimo, da čas
našega življenja tako hitro preide, in
kakor čas obračamo, dobro ali slabo,
bomo ali večno zveličani ali večno po¬
gubljeni. Vtisni, o Gospod! svet strah
v moje serce, da bom vsaki dan in
vsako uro svojega življenja v zveličanje

362

svoje duše obernila, da ostanem zmiraj
cista in brez madeža na duši in na te¬
lesu , poterpežljiva v svojem terpljenji
in stanovitna v dobrem, da bom potem
takem vredna, k tebi v sveta nebesa
priti. Zato te prosim po priprošnji sve¬
tega Alojzija, katerega si v njegovih naj
lepših letih k sebi zaklical, in v katerih
bi lehko umerla tudi jaz.

Sv. Alojzij! ki si od svojih otročjih
let zvesto in neprenehoma Bogu služil,
in si vse svoje dni v božjo čast in v
zveličanje svoje duše obernil, sprosi mi
milost, da bom ven in ven pred očmi
imela in pogosto premišljevala, kako
kratko je naše življenje, kako negotova
naša smertna ura in koliko vreden vsaki
trenutek, ki ga nam Bog dh; da dra¬
gega časa ne bom tratila s postopanjem,
s praznimi ali celo grešnimi pogovori,
po slabih potih in tovaršijah, ampak
tako lepo ga obračala, da bom zamogla
enkrat odgovor dati od vsake ure in
vsake minute svojega življenja. Amen.

v v

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi.

Potem litanije itd., kakor pervo nedeljo.

363

Ifit&nij 0

v čast terpljenja Kristusovega.

gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, ki si ponižno v Jeruzalem šel,
Jezus, ki si svojim učencem noge
umival,

Jezus, ki nam, kakor živi kruli moč
daješ,

Jezus, ki nas s svojo sveto kervjo
razsvetljuješ,

Jezus, za trideset srebernikov prodan,
Jezus, na svoji duši do smerti ža¬
losten,

Jezus, ki si na vertu Getzemani
kervav pot potil,

usmili se nas!

364

Jezus, na oljski gori po angelju
poterjen,

Jezus, od Juda Iškarjota izdan,
Jezus, z vervrni in verigami zvezan,
Jezus, od svojih ucencov zapuščen,
Jezus, pred Ana in Kajfa postavljen,
Jezus, za uho udarjen,

Jezus, od krivih prič tožen,

Jezus, trikrat od Petra zatajen,
Jezus, kakor hudodelnik Pilatu izdan,
Jezus, pri Pilatu krivično tožen,
Jezus, v belem oblačilu zaničevan,
Jezus, manj kakor razbojnik Baraba
obrajtan,

Jezus, neusmiljeno gajžlan in raz¬
tepen,

Jezus, v škerlatast plajš zaničljivo
oblečen,

Jezus, s ternjem kronan,

Jezus, v sveti obraz zapljuvan,
Jezus, s terstom po glavi tolčen,
Jezus, nedolžno k smerti obsojen,
Jezus, hudobnim Judom v oblast
dan,

Jezus, s težkim križem obložen,
Jezus, kakor nedolžno jagnje k smerti
peljan,

m

c«

S

usmili se

365

Jezus, na gori Kalvariji do nagega

slečen,

Jezus, za roke in noge na križ
pribit,

Jezus, ki si na križi za sovražnike
prosil,

Jezus, na križi od j udov zaničevan,

Jezus, od levega razbojnika na križi
preklinjan,

Jezus, ki si desnemu hudodelniku, ko
se je spreobernil sv. raj obljubil,

Jezus, ki si na križi svojo žalostno
mater učencu Janezu izročil,

Jezus, na križi z jesihom in žolčem
napojen,

Jezus, ki si vse dopolnil, kar je
bilo od tebe prerokovano,

Jezus, svojemu nebeškemu očetu do
smerti pokoren,

Jezus, ki si na križi svojo dušo v
roke svojega nebeškega Očeta
izročil,

Jezus, ki si na križi z nagnjeno
glavo umeri,

Jezus, s sulico v serce preboden,

Jezus, s častjo s križa snet,

Jezus, v tančico zavit,

usmili se nas!

366

Jezus, v nov grob položen, ^
Jezus, ki si očake iz temnic
rešil,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Gospod Jezus Kristus! kateri si s
svojo smertjo na križi svet, pekel in
smert premagal, prosim te, dodeli, da
skozi tvoje britko terpljenje in smert, v
življenju, posebno pa v smerti svoje so¬
vražnike premagam, in da moja duša iz
te doline nadlog od tvojih svetih angelov
spremljena, enkrat v nebeško domačijo,
v večno veselje pride. Amen.

Molitev

367

Razlaga, začetek in vrednost svetega kri¬
ževega pota.

iSveti križev pot je spomin tistega te¬
žavnega pota, po katerem je naš Zveličar hodil,
ko je od Pilatovega dvora, kjer je bil krivično
k smerti obsojen, težek križ na goro Kalvarijo
nesel. Ker je naš Gospod na tem potu s težkim
križem obložen neznano veliko terpljenja, bo¬
lečin in žalosti preterpel, se ravno zato ta pot
imenuje: „Pot svetega križa“, ali »kri¬
žev pot“, »pot Kalvarije“, »pot bole¬
čin in žalosti 1 '.

Ker je naš Odrešenik na tem potu dva¬
najstkrat zaderžan, po smerti pa dvakrat pre¬
nesen bil, s križa namreč v naročje svoje
prežalostne matere, potem pa v grob, zato se
tudi deli sveti križev pot v štirnajst postaj
ali štacijonov.

Bere se, da je Marija devica, potem ko
je bil Jezus v nebesa odšel, ves čas svojega
življenja tiste kraje obiskovala, na katerih je
njen Sin terpel in čudeže delal. Te misli je
tudi bil Leon papež X. Pobožna sestra Marija
Agreda tudi pripoveduje, da Marija, naša pre¬
ljuba mati, nikoli ni prenehala obiskovati tistih
svetih krajev, in da je ondi z žalostnim sercem

*) Po sv. Leonardu iz Portu Mavricio.

368

premišljevala, kako grozovitne muke je mogel
terpeti njen Sin. Po tem takim se sme reči
in terditi, da je Marija devica naj perva sveti
križev pot obiskovala, in to pobožno opravilo
začela.

Obiskovanje svetega križevega pota je
premišljevanje britkega terpljenja našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa pri sleherni postaji.
Kako prijetno je to premišljevanje v Božjih
očeh, se ne more prav dopovedati in ne popi¬
sati. Sveti Bonaventura pravi: »Nobena po¬
božnost ne obudi toliko svetih želja, kakor
premišljevanje terpljenja, križa in smerti na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa. O prečudno
terpljenje! čigar premišljevanje dušo tako vi¬
soko povzdigne, da ne le samo angeljem enaka,
temuč vsa božja postane 11 . Sv. Frančišek Salezi
pravi, da se po premišljevanji Kristusovega
terpljenja naj popred ljubezen Božja v naših
sercih vžge; zato ga imenuje naj bližnjo pot
k vsim čednostim in k nedolžnemu življenju.
Sv. Albert, imenovan veliki, uči, daje  premišlje¬
vanje Kristusovega terpljenja bolj zaslužljivo, ka¬
kor če bi se kdo celo leto ob suhem kruhu postil,
ali golonog v svete dežele na božjo pot hodil.

Molitev pred sv. križevim potom.

2v£ o  1 i zn. o.

Začni, prosimo, Gospod, s svojim
duhom naše djanje, in spremljaj ga s

369

svojo sveto pomočjo, da se vse naše
molitve in dela vselej v tebi začno, in
v tebi začete tudi v tebi končajo. Po
Kristusu, Grospodu našem. Amen.

Darovanje svetega križevega pota.

O moj dobrotljivi Jezus! ljubim te
čez vse, ker si v  večna dobrota in brez¬
končna milost. Zal mi je iz celega serca,
da sem te kdaj, o naj veči dobrota!
razžalil. Darujem ti ta sveti križev pot
k tvoji časti, v spomin tistega težavnega
pota, po katerem si zavoljo mene ubo-
zega grešnika hodil. Jaz se želim ude¬
ležiti vseh odpustkov, ki so za sveti
križev pot podeljeni, toraj tudi želim
vse tako opraviti, kar in kakor je k
zadobljeuju odpustkov storiti potreba.
Prosim te, o Jezus! dodeli mi gnado in
moč, da s tem svetim križevim potom
v tem življenji tvojo milost, v prihodnjem
pa večno veselje zaslužiti zamorem. Amen.

Ako še nisi odpustkov Bogu daroval za
za tiste, katere mu jih darovati želiš, da bi
jim bili v prid, mu jih zdaj daruj.

Pri nekaterih štacijonih se zadobe popol¬
noma odpustki; ker pa nobeden ne more sam

Vedno češč. 24

370

zase več, kakor le eu sam popolnoma odpustek
zadobiti, naj druge za duše v vicah Bogu da¬
ruje, kakor postavim: za dušo svojega očeta,
matere, brata, sestre, prijatla ali katerega
druzega i. t. d.

I. štacijon.

Jezus je v smert obsojen.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojega
nedolžnega Jezusa, s katero je on po¬
slušal in sprejel krivično sodbo brez
vsega izgovarjanja. Tvoji grehi so tiste
lažnjive in krivične priče, ki so sodbo
podpisale. Hudoba tvojega jezika, s ka¬
terim si se večkrat pregrešil zoper Boga
in svojega bližnjega, je sodnika oslepila,
da je nedolžnega Jezusa k smerti ob¬
sodil. Oberni se tedaj k njemu, jokaj
in zdihni bolj s sercom kakor z ustmi:

O moj ljubeznjivi Jezus! kako ne¬
izmerna je tvoja ljubezen proti meni
ubogemu grešniku. Boš le tedaj za ne¬
vredno stvar ječo, verige in tepenje terpel
in se dal obsoditi k taki grozovitni smerti?

371

Oh! to je zadosti, da rani moje serce,
in da objokujem vse pregrehe, katere
sem storil s svojim jezikom. Obžalujem
jih tedaj in kličem k tebi: O moj Jezus!
usmiljenje, prosim te, usmiljenje in milost,
o Jezus!

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

II. štacijon.

Jezus vzame križ na svoje rame.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakošnim veseljem in
radovoljnim sercem dobrotljivi Jezus sveti
križ objame, in kako poterpežljivo te-
penje in suvanje malopridnega ljudstva
prenaša! Ti pa poln nevolje in nepo-
terpežljivosti bežiš pred križem, kar je
mogoče! Kaj ne veš, da se ne more
brez križa nebeško veselje zadobiti? Oh
objokuj svojo slepoto, oberni se k svo¬
jemu Gospodu, zdihni in reci k njemu:

Ne tebi, o Jezus! ampak meni gre
križ. O težki križ! ki so ti ga moji

24 *

372

grehi naložili. O ljubeznjivi Jezus! do¬
deli mi svojo gnado in moč, da vse križe
rad sprejmem, katere sem s svojimi grehi
zaslužil. Stori, da hom svoj križ voljno
ohjel, in se tako od sveta ločil! daj mi
tako ljubezen do križa, da si bom vselej
s tvojo služabnico sv. Terezijo voiil in
želel: Terpeti ali umreti, umreti ali ter-
peti.

Oče naš. Češe,ena Marija, čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

III. štacijon.

Jezus pade pervie pod križem.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus,
zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslab¬
ljen pervič na zemljo pade. Oh! kako
je s pestmi bit, z nogami teptan in suvan.
Vender se ne sliši ne žalovanja, ne ne-
volje iz njegovih ust. Ti pa tožiš, če
le majhen križ občutiš, ali kako zoperno
besedo slišiš. Oh! sovraži svojo nepo-
terpežljivost, svoj napuh in svojo neči-
mernost; zdihni k Jezusu:

373

O ljubeznjivi Jezus! poglej, jaz naj
veci grešnik klečim pred tvojimi nogami.
Oh, kolikrat in v kako velike grehe
sem padel! kolikrat sem se pogreznil v
globočino hudobije! O Jezus! podaj mi
svoje roke! Pomoči, o Jezus! pomoči
pri tebi iščem, da ves čas svojega živ¬
ljenja nikdar nikoli v smertni greli ne
padem, in da tako v svoji zadnji uri
zveličanja upati morem.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

IV. štacijon.

Jezus sreča svojo žalostno mater.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Ob, kako veliko žalost in bolečino
je 'občutilo serce Jezusovo! Oh, s ka-
košno grenkostjo in žalostjo je bilo na¬
polnjeno Marijino serce, ko sta se sre¬
čala! Poslušaj, o nehvaležna duša! ,,Kaj

ti je storil moj Sin?“ kliče k tebi Ma¬
rija. — „Kaj hudega ti je storila moja
mati?“ te vpraša Jezus. Oh zapusti že
vsaj svoje grehe, zavoljo katerih midva

374

tako žalost in bolečino terpiva. O grešnik!
kaj praviš k temu ? Reci tedaj in zdihni
iz svojega serca:

O Božji Sin Marije! o presveta mati
mojega ljubeznjivega Jezusa! ves potert
in ponižan klečim pri vajnih nogah. Jaz
sem tisti izdajavec, s svojimi grehi sem
brusil meč, kateri je vajne serca ranil.
Oh meni je iz serca žal; prosim vaji,
odpustita mi. Milost, o Jezus! milost,
o Marija! Po svoji veliki milosti mi
dodelita to, da nikdar več ne bom grešil,
ternuč da bom vajno grenko terpljenje
in žalost noč in dan premišljeval in ob¬
jokoval.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

V. štacijon.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ
nositi.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, da si ti tisti Simon, ki
si ves vdan nečimernosti sveta in slad-

375

nostim svojih počutkov, ki svoje križe
ne iz serca, temuč le, ker se jih ubraniti
ne moreš, z veliko nevoljo nosiš. Oh
zbudi enkrat svoje serce, in usmili se svo¬
jega tako obloženega Zveličarja. Sprejmi
radovoljno vse križe in nadloge, katere
ti bo poslal tvoj ljubeznjivi Oče. Terdno
skleni, ne le vse zopernosti s poterpež-
ljivostjo prenašati, temuč tudi svojemu
Bogu za-nje hvaležnega se skazovati;
prosi ga takole:

O ljubeznjivi Jezus! zahvalim te za
toliko priložnost, ki mi jih daš, da bi
za-te terpeti, in za-se kaj zaslužiti za-
mogel. Oh, moj Bog! daj mi gnado,
vse kar se mi bo v tem življenji težkega
prigodilo, s poterpežljivim sercem pre¬
nesti in s tem večnega veselja se ude¬
ležiti. Stori, o Jezus! da bom tukaj s
teboj jokal in terpel, potlej pa s teboj
v nebesih gospodoval.

Oče naš. Češčena Marija, čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

376

VI. štacijon.

Veronika poda Jezusu potni pert.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem pertu sveto
obličje svojega Zveličarja! Ljubi Jezusa,
in s to ljubeznijo vtisni njegov obraz v
svoje serce. O kako srečen boš, ako
boš z Jezusovim obrazom v svojem sercu
živel, in z njim v večnost pojdeš! Da
tedaj to gnado zadobiš, prosi svojega
Boga, in reci:

O moj žalostni Jezus! prosim te,
vtisni v moje serce sveto podobo svojega
obličja, da bom brez nehanja na te mislil,
noč in dan tvoje grenko terpljenje pred
očmi imel, in svoje grehe objokoval. O
Jezus! s kruhom tvojega terpljenja hočem
svojo dušo nasitovati, in moje oči bodo
vedno solze točile nad mojimi pregrehami.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

377

VII. štacijon.

Jezus pade drugič pod križem.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in
Gospod, zopet na zemlji leži, ves oslab¬
ljen od velike bolečine, in zaničevan od
sovražnikov. Premisli, da tvoja prevzet¬
nost je Jezusa poterla, in ga na zemljo
vergla, ker je prenesti ne more. Oh,
zapusti svojo ošabnost, ne bodi več tako
napuhnjen! Spokori se, in skleni poniž-
niši biti. Reci s skesanim sercem:

O prečastitljivi Jezus! ako ravno
vidim, da na zemlji pod težkim križem
ležiš! vender te molim in častim, kakor
svojega mogočnega, večnega Boga. Prosim
te, poteri moj napuh, vzemi iz mojega
serca vso ošabnost, da bom svojo ne-
čimernost spoznal, vse zasramovanje s
tako tebi dopadljivo ponižnostjo sprejemal,
da bom s tem milost zadobil, tudi s teboj
v nebeškem kraljestvu povikšan biti.

Oče naš. Češčena Marija, čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

378

Vlil. štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, in preudari v svojem sercu,
kako ti je treba jokati in žalovati, pervič
zavoljo Jezusa, ki zavoljo tebe toliko
terpi, drugič sam nad seboj, ker si še
vedno nehvaležen, in ga žaliti ne nehaš.
Kako moreš v premišljevanji njegovega
grozovitnega terpljenja terdovraten biti?
Poglej kako milostljivega in ljubeznji-
vega se Jezus proti revnim ženam kaže!
obudi k njemu svoje zaupanje, in zdihni
iz serca:

O moj ljubeznjivi Jezus! Ob! kako
je to, da se moje serce ne raztopi od
solz velike žalosti ? Solza, o Jezus! pro¬
sim, solza prave pokore, in serčnega
usmiljenja mi daj, da se z objokanimi
očmi in s skesanim sercem tiste milosti
udeležim, katero si revnim ženam ska-
zal. Ob, Jezus! ne oberni od mene
svojih milostljivih oči, poglej me ubo-

379

zega grešnika, da bom tudi jaz poln to¬
lažbe na zadnjo uro tebe videti mogel.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IX. štacijon.

Jezus pade tretjič pod križem.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh! s kako veliko bolečino je Jezus
že tretjič pod križem padel! Premisli,
kako Jezusa, ki je krotka in nedolžna
ovčica, judje in neverniki, steklim vol¬
kovom enaki, tepejo, sujejo, semtertje
vlačijo po terdem kamnji! O nesrečni
greh, ki samemu Sinu Božjemu tako gro-
zovitno terpljenje pripravljaš! O grešnik!
ni morebiti tvoj Bog, ves v bolečinah,
vreden tvojih solz? Oh! reci tedaj ves
objokan:

O vsegamogočni Bog! ki nebo in
zemljo z enim perstom deržiš, kdo te je
tako neusmiljeno vergel! Oh! nobeden
drugi, kakor moja pregreha, v katero
sem tolikrat zopet padel. Moja hudobija

380

ni jenjala od grehov, in zato se je mno¬
žilo tvoje terpljenje. Toda poglej, o Je¬
zus ! pri tvojih nogah zdej klečim s ske¬
sanim sercem, in terdno sklenem, svoji
hudobiji konec storiti. Z objokanimi
očmi ti tavžent in tavžentkrat obljubim,
nikdar več ne grešiti. O moj Bog!
nikdar več, nikdar več.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

X. štacijon.

Jezusa slečejo, in mu dajo piti želča
in jesiha.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako je Jezus
na svojem životu ves ranjen in stepen,
in tudi z grenkim želčem napajan! Po¬
glej, kako on tvojo nesramožljivost, ne¬
spodobnost in nečimernost v obleki s
svojo nagostjo osramotuje, z želčem pa
tvojo požrešnost. Ali moreš svojega Je¬
zusa brez usmiljenja pogledati? Oh!
verzi se k nogam svojega slečenega Je¬
zusa in mu reci:

381

O žalostni Jezus! kako velik raz¬
loček je med tabo in mano! ti si ves
ranjen, poln grenkosti, in ves s kervjo
oblit, jaz pa ves nečimeren, poln slad-
nosti in veselja, ali saj tak želim biti.
Oh, jaz nisem na pravem potu ! O Jezus!
pelji me ti na pravo pot. Stori, da mi
bodo vse sladnosti tega sveta grenke
in zoperne, da bom namesti njih želel
tvoje terpljenje občutiti, da bom tako
vreden s teboj večno veselje uživati.

Oče naš. Ceščena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

XI. štacijon.

Jezusa na križ pribijajo.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, katero
je dobrotljivi Jezus občutil, ko so judje
njegovo meso, kite in žile z žeblji pre-
vertali. Oh! kako je to, da se tvoje
serce žalosti ne razpoči, ker vidiš, da
tvoji grehi tako neusmiljeno tvojega Zve¬
ličarja martrajo? Vsaj zdaj toči solzč,
obžaluj svoje grehe in reci:

382

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
Jezus! vlij v moje serce strah in lju¬
bezen do tebe. In ker so moji grehi
tisti žeblji, kateri so te na križ pribili,
stori s svojo milostjo, da bodo vse moje
hude želje in moji občutki na tvoj križ
nabiti in tamkej umorjeni, da bom, v
življenji in v smerti s teboj križan, tudi
s teboj v nebesih večno kraljevati za-
mogel.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

XII. štacijon.

Jezus umerje na križi.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odpri tu svoje oči, in premišljuj
svojega z žeblji na križ pribitega Je¬
zusa. Poglej vse bledo obličje Božje.
Poslušaj, kako prosi odpuščenja tistim,
ki ga križajo in žalijo. Razbojniku ob¬
ljubi nebeško kraljestvo, svojo mater
izroči Janezu, priporoči svojo dušo ne¬
beškemu Očetu, poslednjič tudi umerje

383

z nagnjeno glavo. Tako je tedaj moj
Jezus umeri? Kes, umeri na križi! in
zavoljo mene. O moja duša! kaj boš
zdaj počela? Oh! ne hodi preč, kakor
le s ponižnim in s skesanim sercem.
Objemi križ in zdihni k Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! jaz vem,
in spoznam, da so moji grehi tisti ra-
beljni, kateri so te tako neusmiljeno umo¬
rili. Nobene milosti nisem vreden, ker
sem te križal. Pa kako veliko veselje
in upanje občuti moja duša, kadar te
slišim tudi za tiste prositi, kateri so tebe
križali. Kaj hočem tedaj za te storiti,
ker si ti toliko zame  storil? Poglej, o
Jezus! pripravljen sem in voljan, vsem
odpustiti, kateri so me kdaj razžalili.
Res, moj Bog! zavoljo tvoje ljubezni
odpustim vsem, iz serca jih objamem, in
jim želim vse dobrote skazati; in tako
tudi upam ob svoji smertni uri vesele
besede zaslišati: „Še danes boš z menoj
v raji“.

Oče naš. Češčena Marija, čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

384

XIII. štacijon.

Jezusa s križa snamejo in Mariji v
naročje polože.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako ojster je bil meč, ki
je serce žalostne matere prebodel, kadar
je ona svojega mertvega Sina v svoje
naročje vzela. Vidila je njega vsega
ranjenega in kervavega. O kakšno ža¬
lost in bolečino je tistikrat v svojem
sercu občutila! Kateri meč pa je bil
tako ojster, ki je prebodel njeno serce?
Oh! greh je bil, ki je Jezusu življenje
vzel, in Marijno serce tako močno ranil.
Objokuj tedaj ta grozovitni greh. Skleni
svoje solze s solzami svoje žalostne ma¬
tere, in zdihni k nji tako:

O kraljica vseh rnarternikov! kdaj
bom vreden, da bi prav zapopadel tvojo
žalost in martro ? Kdaj bom zadobil mi¬
lost, tvojo žalost v svojem sercu nositi,
in s teboj terpeti? O velika gospa!
sprosi mi to milost, da noč in dan ža¬
lujem nad svojimi grehi, ki so ti tako

385

žalost storili; da bom, ves skesan in
spokorjen, v zaupanji in ljubezni za-te
umeri, in po smerti s teboj večno živel.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o.Gospod! usmili se nas.

XIV. štacijon.

Jezusa v grob polože.

Molimo te, o Kriste! in te’ hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in druzih
pobožnih duš, ko jim je bil Jezus od¬
vzet in v grob položen. Zlasti pa naj
ti gre k sercu težava in grenka žalost
Marije, njegove matere, ko je zgubila
iz naročja svojega ljubeznjivega Sina.
V premišljevanji lete njene žalosti in
njenega terpljenja se res sramuj, da si
pri obiskovanji tega križevega pota tako
malo usmiljenja občutil. Oh! zbudi svoje
serce vsaj zdaj pri zadnjem štacijonu.
Kušni s častjo kamen sv. groba; položi
v duhu vanj svoje serce in reci k svo¬
jemu mertvemu Jezusu:

Vedno češe.

25

386

O usmiljeni Jezus! ki si tako ker-
vavo pot iz ljubezni do mene storil, v
tem grobu ležečega te častim in molim.
Oh! jaz želim in vošim tebe v svojem
sercu zapertega imeti, da bi s teboj
sklenjen, po tem svetem križevem potu
k novemu življenju vstal, in se v tvoji
milosti s tega sveta ločiti zamogel. Po
zasluženji tvojega terpljenja, katero sem
premišljeval, mi dodeli, da bo na zadnjo
uro tvoje sveto rešnje telo moja po¬
potnica; da bojo moje zadnje besede:
Jezus, Marija, sv. Jožef! in da svoje
zadnje zdihovanje sklenem s tistim zdi-
hovanjem, s katerim si ti na svetem križi
svojo sveto dušo izdihnil. Daj mi z živo
vero, s terdnim zaupanjem in z gorečo
ljubeznijo s teboj in zavoljo tebe umreti,
in potlej s teboj na večne čase živeti.
Amen.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas.

Molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti
ljubezni, s katero si svojega Sina Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svet poslal,

387

in s katero je on s svojim britkim terp-
ljenjem in s grenko' smertjo mene od¬
rešil, ti darujem ta sveti križev pot, ki
sem ga s tvojo milostjo obiskal. Vzemi
to pobožno opravilo k povikšanju svoje
časti, v zalivalo za vse meni in drugim
podeljene milosti, za odpuščenje grehov
celega sveta, za pomoč revnim dušam v
vicah, zlasti pa, za katere sem v začetku
prosil. O milostljivi nebeški Oče! poglej
na obličje Kristusa svojega Sina, usliši
glas njegove svete kervi, in bodi milost¬
ljiv meni ubogemu grešniku! Amen.

Nekateri na zadnje tudi molijo 6 Očenašev
in 6 Češčena Marij. Ako ravno je ta navada
dobra in pobožna, vender ni ravno potrebna,
temuč samo premišljevanje terpljenja našega
Zveličarja je k zadobljenju odpustkov potrebno,
in le to je cilj in konec sv. križevega pota.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar, Jezus Kri¬
stus, in njegova žalostna mati Marija!

Pesem pri sv. križevem potu.

Oh, pridite stvari!

Kaj glejte se godi!

On, kter’ nas vse živi,

Strašno za nas terpi.

25 *

I. štacijon.

Razgajžlan, zapij evan,

In kronan, zasramovan;
Pred sodbo je peljan,
Nedolžno v smert izdan.

II. Štacijon.

Glej, križ mu nalože
Na ranjene rame,

Oh Jagnje božje gre,

In nese vseh dolge.

III. štacijon.

Opešal je v močeh,

Podre ga križ, naš greh,
Vtopljen v sveta dolgeh,
Leži potert na tleh.

IV. štacijon.

Oh, žalosten spomin!

Ker sreča mater sin!

Nji gre meč bolečin
Do serca globočin.

V. štacijon.

Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon prosim te,

Ne brani križa se!

VI. štacijon.

S pertom Veronika
Obriše Jezusa;

389

Spomin za to ji da
Terpljenja britkega.

VII. štacijon.

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet;

O, jenjaj, grešni svet!
Ponavljat’ greh preklet!

Vin. štacijon.

Usmiljene žene!

Ne jokajte za-me;

Točite za-se le
Spokornih sere solze.

IX. štacijon.

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži:

Naj vender se zbudi,
Kdor še v pregrehah spi!

X. štacijon.

Ko pride na goro,

Ga slečejo gerdo,

Pijačo mu dajo
Ostudno in grenko.

XI. štacijon.

Na križ ga polože,

Razpno roke, noge,

Žebli mu zdaj nove
Še rane narede.

390

XII. štacijon.

Na križi tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vseh ljudi
Zveličar smert stori.

XIII. štacijon.

Marija, k teb’ hitim,
Tvoj’ga sinu častim.

Z vama, dokler živim,
Rad jokam in trpim.

XIV. štacijon.

Za naš greh mertvega
Molimo Jezusa,

In položimo ga
V grob svojega serca.

O Jezus! hvala zdej
Ti bod’ ino vselej;

Po naši smert’ nam daj,
Te ljubit, vekomaj.

Sedem psalmov od pokore.

Če količkaj moreš, moli teh psalmov vsaj
enega ali druzega, kolikorkrat k spovedi greš
— ker so silno lepi, in utegnejo veliko pripo¬
moči, da se boš navdal duha prave pokore.
Ali beri počasi in premišljevavno, sicer no¬
tranjega jedra ne boš okusil.

391

I. Psalm (6.)

nas uči, kako imamo svoje nadloge terpeti, sami
sebe tolažiti in svoje grehe obžalovati.

Gospod! ne strahuj me v svojem serdu,
in ne tepi me v svoji jezi.

Gospod! usmili se me, ker slabo mi je:
Gospod! ozdravi me, zakaj v mojih
kosteh je strah in slabost.

Moja duša je hudo omamljena: oh kako
dolgo, Gospod! odlagaš mi pomagati ?

Gospod! oberni se k meni, in reši mojo
dušo: pomagaj mi, ker si usmiljen;

Zakaj kdor umerje, na te ne misli; in v
peklu — kdo bi tam tebi hvalo pel?

Truden že sem od zdihovanja, vse noči
se na svoji postelji jokam, in svoje
ležišče s solzami močim.

Od žalosti so se mi oči vderle: in postaral
sem se med vsimi svojimi sovražniki.

Proč od mene vi vsi, ki hudo delate;
zakaj Gospod je moj jok in stok uslišal.

Gospod je mojo prošnjo uslišal: Gospod
je mojo molitev sprejel.

Osramoteni in omamljeni naj bodo vsi
moji sovražniki: vernejo naj se in
sramujejo prav zlo!

Čast bodi Bogu Očetu itd.

392

II. Psalm (31.)

nas uči, kako pravo pokoro delati.

Blagor mu, kateremu so pregrehe odpu¬
ščene in so mu grehi zbrisani.

Blagor mu! zakaj Gospod mu greha ni
zarajtal, in v njegovem sercu ni goljufije.

Dokler sem molčal, so moje kosti slabele,
in sem ves dan stokal.

Ker pa me je tvoja roka noč in dan
hudo tlačila, sem se v svoji stiski k
tebi obernil; ker je tern v meni tičal.

Sem ti svoj greh obstal, in svoje krivice
nisem skrival.

Rekel sem : Samega sebe bom obtožil, in
svojo krivico bom odkril Gospodu; in
ti si mi odpustil hudobijo mojega greha.

Tako naj te vsak pobožni ob pravem
času prosi, in povodenj velikih voda
ne bo prišla do njega.

Ti si moje pribežališče v britkosti, katera
meje  obdala, ti moje veselje: reši me
od njih, kateri so me obsuli.

Dal ti bom modrost (odgovori Bog); te
bom učil na potu, po katerem imaš
hoditi; vedno bom na te gledal.

Ne bodite kakor konj in mezeg, katera
pameti nimata.

393

Ukroti, o Bog! s torbo in berzdo čeljusti
tistih, ki se sicer k tebi ne približajo.

Grešnika čaka veliko šib; njega pa, ki
v Gospoda upa, bo usmiljenje obdalo.

Veselite se v Gospodu, in od veselja po¬
skakujte, vi pravični! ukajte vsi, ki
ste v  dobrega serca.

Čast bodi Bogu itd.

III. Psalm (37.)

je posebno dobra molitev za vse resnične
spokornike.

Gospod! ne strahuj me v svojem serdu,
in ne tepi me v svoji jezi;

Ker tvoje pšice globoko v meni tičijo,
in tvoja roka težko na meni leži.

Zavoljo tvoje jeze ni zdravja v mojem
mesu, ni ga mira v mojih kosteh za¬
voljo mojih grehov.

Moje hudobije so mi čez glavo zrastle,
in me tlačijo kakor težka butara.

Moje rane gnijejo in so se usmradile
zavoljo moje neumnosti.

Polomljen sem in ves pobit; celi dan
prežaljen hodim.

Zakaj moje ledje je polno zmotnjav, in
na mojem mesu ni nič zdravega.

394

Obnemogel sem in ves potert; derem se T
ker me serce tolikanj boli.

Tebi, Gospod! so znane moje želje, in
moje zdiliovanje tebi ni prikrito.

Moje serce je zmedeno, moja moč me
je zapustila: clo moje oči so otemnele.

Moji prijatlji in bližnji pridejo, pa se zoper
me vstavijo; in kateri so sicer blizo
mene bili, so se daleč umaknili.

Kateri mi pa po življenju strežejo, silo
delajo. In kateri mi hudo želijo, neči-
merno govorijo, in ves čas na zvijače
mislijo.

Jaz pa kakor glušec ne slišim; sem kakor
mutec, kateri svojih ust ne odpre.

Sem kakor človek, kateri ne sliši, in ki
nima ugovora v svojih ustih.

V tebe, Gospod! zaupam: ti Gospod, moj
Bog! me boš uslišal.

Zakaj rekel sem: ne dopusti, da bi se
kdaj sovražniki nad menoj veselili!

Saj že govorijo zoper me, če se moje
noge le spotaknejo.

Saj sem pripravljen za šibe, in moja bo¬
lečina mi je vedno pred očmi.

Svojo hudobijo očitno spoznam, in za¬
voljo svojega greha sem v skerbčh.

395

Moji sovražniki pa živijo, in so močnejši,
kakor jaz: in ki me po krivem so¬
vražijo, so se pomnožili.

Kateri dobro s hudim povračujejo, me
opravljajo, ker se dobrega deržim.

Ne zapusti me, Gospod! moj Bog! ne
odstopi od mene.

Hiti mi pomagat, Gospod Bog, moj Zveličar!

Čast bodi Bogu itd.

IV. Psalm (50.)

je močno lepa molitev za vse grešnike, ki pokoro
delajo.

O Bog! usmili se mene po svoji veliki
milosti.

In po obilnosti svojega usmiljenja zbriši
mojo hudobijo.

Umij me bolj in bolj od moje krivice
in očisti me mojih grehov.

Ker spoznam svojo pregreho; in moj greh
mi je vedno pred očmi.

Tebi samemu sem grešil, sem storil, kar
je hudo pred teboj: (usmili se) da boš
v svojih besedah resničen spoznan, in
premagaš, kadar si sojen (od slabih ljudi).

Zakaj, glej! v hudobiji sem spočet; in v
grehih me je moja mati spočela.

396

Glej! resnico ljubiš: skrivnosti svoje mo¬
drosti si mi razodel.

Pokropi me z izopom, in bom cist; umij
me in bolj bom bel, kot sneg.

Daj mi slišati veselo in prijetno besedo;
in moje poterte kosti bodo od veselja
poskakovale.

Oberni svoj obraz od mojih grehov; in
zbriši vse moje krivice.

Vstvari v meni, Bog! čisto fserce; in
prenovi me, da bom pravega duha.

Ne zaverzi me spred svojega obličja,
in ne odvzemi mi svojega svetega
Duha.

Daj mi zopet veselje svojega zveličanja,
in poterdi me s svojim močnim duhom.

Učil bom krivične tvoje pota, in hudobni
se bodo k tebi spreobernili.

Reši me od prelite kervi, o Bog, Bog
moj Zveličar! in moj jezik, ves vesel,
bo tvojo pravico hvalil.

Gospod! odpri moje ustnice in moje usta
bodo tvojo hvalo oznanovale.

Zakaj, ko bi ti dar hotel, rad bi ti ga
dal: ali nad žgavnimi darovi nimaš
dopadajenja.

397

Tebi dopadljivi dar je zgrevan duh; po-
tertega in skesanega serca, Bog! ne
boš zavergel.

Po svoji dobrotljivi volji, Gtospod! skazi
milost Sionu (svojemu izvoljenemu ljud¬
stvu), da se Jeruzalemski zidovi zopet
postavijo.

Tačas boš sprejemal daritve pravice, da¬
rove in žgavne daritve; tačas ti bodo
na v altar teleta pokladali.

Čast bodi Bogu itd.

V. Psalm (101.)

nas uči, kako moramo obžalovati svoje grehe in
za milost prositi.

Glospod! usliši mojo molitev, in moje
vpitje naj k tebi pride.

Ne obračaj svojega obličja od mene: ko-
likorkrat bom v nadlogi, nagni svoje
uho k meni.

Usliši me hitro, kadarkoli te na pomoč
kličem.

Zakaj moji dnevi zginjajo, kakor dim, in
moje kosti se sušijo kakor rožje.

Moje serce je pobito in se suši, kakor
trava, tako da pozabim svoj kruh jesti.

398

Od vednega zdiliovanja me ni druzega,
kakor kost in koža.

Kakor pelikan sem v puščavi, kakor sova
v starem zidovju.

Brez spanja sem, kakor samoten vrabec
na strehi.

Vsaki dan me moji sovražniki zasramu¬
jejo ; in ti, ki so me hvalili, se zdaj
zoper me rotijo.

Pepel jem kakor kruh, in svojo pijačo
s solzami mešam.

Zavoljo tvoje jeze in tvojega serda; ker
si me vzdignil in oh tla me trešil.

Moji dnevi so se nagnili, kakor senca;
in kakor trava se sušim.

Ti pa, Gospod! ostaneš vekomaj, in tvoj
spomin je od roda do roda.

Ti hoš vstal, in se Siona usmilil; ker
čas je, da se ga usmiliš, čas tvojega
usmiljenja je prišel.

Zakaj tvojim hlapcem dopadejo clo nje¬
govi kamni, in z njegovo perstjo imajo
usmiljenje.

In neverniki se bodo bali tvojega imena
in vsi kralji zemlje tvoje časti;

Ker bo Gospod Sion zopet sozidal, in
se bo prikazal v svojem veličastvu.

399

On se ozira na molitev revežev, in njih
prošnje ne zaničuje.

Zapiše naj se to za prihodnji rod; in
ljudstvo, ki bo vstvarjeno, bo hvalilo
Gospoda;

Ker on gleda iz visočine svojega svetega
sedeža; Gospod iz nebes na zemljo gleda,

Da bi slišal zdihovanje jetnikov, da bi
rešil k smerti obsojene,

Da bi oznanovali ime Gospodovo na (hribu)
Sionu, in njegovo hvalo v Jeruzalemu,

Kjer se bodo ljudstva in kralji zbrali,
služiti Gospodu.

Odgovoril mu je na potu svoje moči:
Naznani mi majhno število mojih dni.

Ne vzemi me v sredi mojih dni; tvoje
leta so od roda do roda.

V začetku si ti, Gospod! zemljo uterdil:
in nebo je delo tvojih rok.

Minulo bo, ti pa ostaneš, kakor oblačilo
se bo vse postaralo,

Kakor ogrinjalo ga spreminjaš in je spre¬
menjeno : ti pa si ravno tisti, in tvojih
let ne bo konca.

Sinovi tvojih hlapcov bodo stanovali, in
njih zarod bo obstal na vekomaj.

Čast bodi Bogu i. t. d.

400

VI. Psalm (129.)

nas uči, v milost božjo zaupati, za odpuščenje
prositi in pokoro delati.

Iz globočine svoje revščine vpijem k tebi,
o Gospod! Gospod, usliši moj glas!

Oh! nagni svoje ušesa na glas moje
prošnje!

Gospod! če boš na pregrehe gledal; o
Gospod! kdo bo obstal?

Toda pri tebi je sprava in zavoljo tvoje
postave čakam tebe, o Gospod!

Moja duša čaka (spolnjenja) njegove be¬
sede, moja duša v Gospoda zaupa.

Od jutranje straže noter do noči naj
Izrael v Gospoda zaupa.

Zakaj pri Gospodu je usmiljenje, in pri
njem je obilno odreščenje.

In on bo rešil Izrael vsili njegovih hudobij.

Čast bodi Bogu i. t. d.

VII. Psalm (142.)

nas uči, kako naj zgrevan grešnik prosi za odpu¬
ščenje grehov in za odvernjenje zasluženih kazen.

Gospod! usliši mojo molitev, poslušaj
mojo prošnjo po svoji resnici; usliši
me po svoji pravici.

401

Ne hodi v sodbo s svojim hlapcem; ker
pred teboj ne eden človek ni pravičen.

Zakaj sovražnik preganja mojo dušo; k
tlam tlači moje življenje.

V temo me je djal, kakor tiste, ki so
že zdavnej uinerli.

Moj duh v meni medli, in moje serce v
meni je prestrašeno.

Spominjam se starih časov, premišljujem
vse tvoje dela, prevdarjam naredbe
tvojih rok.

K tebi stegujem svoje roke; moja duša
je kakor suha zemlja pred teboj.

Usliši me hitro, o Gospod! moj duh oma¬
guje.

Ne obračaj svojega obličja od mene; si¬
cer bom enak njim, ki v grob gredo.

Daj mi kmali tvoje usmiljenje zaslišati;
zakaj v te zaupam.

Naznani mi pot, po kateri naj hodim: k
tebi povzdigujem svojo dušo.

Gospod! reši me mojih sovražnikov; k
tebi pribežim, uči me tvojo voljo sto¬
riti, zakaj ti si moj Bog.

Tvoj dobri duh me vodi po ravnem potu.
Gospod! ohrani me pri življenju za
svojega imena voljo.

Vedno češč.

402

Reši po svoji pravici mojo dušo iz nad¬
log , pokončaj po svojem usmiljenju
moje sovražnike.

In pokončaj vse, ki mojo dušo stiskajo;
ker v sem tvoj hlapec.

Čast bodi Bogu itd.

Oh, moj Jezus! iz teh svetih
psalmov vidim, da tebi naj ljubši
dar je lepo in čisto in zgrevano
in spokorjeno serce. Prosim, daj
tudi mojim očem vode in solz, ka¬
kor si jih Davidu dal, da ž njimi
si bom umival vsak dan svojo
dušo, dokler ne postane bela kakor
sneg, in tebi dopadljiva, in vredna
tebe prejeti in s teboj se skleniti,
in s teboj sklenjena ostati zdaj in
v večnosti. Amen.

403

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se
nas!

Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se
nas!

Sveta Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel,

Sv. Rafael,

Vsi sveti angeli in arhangeli, za nas
Boga prosite!

Vs,e svete verste zveličanih duhov, za
nas Boga prosite !

Sv. Janez Kerstnik, za nas Boga prosi!
Sv. Jožef, za nas Boga prosi!

za nas
Boga prosi!

26 *

404

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga
prosite!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakob,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakob,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matej,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

za nas Boga prosi!

Sv. Barnaba,

Sv. Lukež,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

Sv. Štefan,

Sv. Lavrenci, | za nas Boga prosi!

Sv. Vincenci, j

405

za nas
Boga
prosita!

Sv. Fabijan in Sebastijan,

Sv. Janez in Pavel,

Sv. Kozma in Damijan,

Sv. Gervazi in Protazi,

Vsi sveti marterniki, za nas Boga prosite!
Sv. Silvester,

Sv. Gregori,

Sv. Ambrož,

Sv. Avguštin,

Sv. Jeronim,

Sv. Martin,

Sv. Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznovavci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sv. Anton,

za nas

za nas
Boga prosi!

Boga prosi


Sv. Benedikt,

Sv. Bernard,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti, na nas Boga
prosite!

Vsi sveti mnihi in puščavniki, za nas Boga
prosite!

Sv. Marija Magdalena,

Sv. Agata,

Sv. Lucija,

za nas
Boga prosi

: i

406

Sv. Neža,

Sv. Cecilija,

Sv. Katarina,

Sv. Anastazija,

Vse svete device in vdove, za nas Boga
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Go¬
spod !

Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Gospod!

Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smerti,

Skušnjav hudičevih,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,

Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

Kuge, lakote in vojske,

Večne smerti,

S skrivnostjo svojega svetega včlo-
večenja,

S svojim prihodom,

S svojim rojstvom,

ni

O

P*

02

O

O

02

CČ

P

>02

<£>

5-4

za nas
Boga prosi!

407

S svojim kerstom in svetim postom,
S svojim križem in terpljenjem,

S svojo smertjo in svojim pokopom,
S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitim vnebohodom,

S prihodom Tolažnika svetega Duha,
V dan sodbe,

Mi grešniki,

Da nam zanesi,

Da nam odpusti,

Da nas k pravi pokori pripelji,

Da svojo sveto cerkev vladaj in
ohrani,

Da pastirja apostoljskega in vse
cerkvene stanove v svoji sveti
veri ohrani,

Da sovražnike svete cerkve po¬
nižaj,

Da našega cesarja obvaruj,

Da kerščanskim kraljem in oblast¬
nikom mir in pravo enovoljnost
daruj,

Da vsemu kerščanskemu ljudstvu
mir in edinost dodeli,

Da nas vse v svoji sveti službi
poterdi in ohrani,

piosimo te, sliši nas! reši nas, o Gospod!

408

Da naše misli k nebeškim željam
povzdigni,

Da vsem našim dobrotnikom večne
darl dodeli,

Da duše naše in naših bratov, bližnjih
in dobrotnikov večnega pogub¬
ljenja reši,

Da sad zemlji daj in ohrani,

Da vsem vernim dušam večni pokoj
dodeli,

Da nas usliši,

Sin Božji,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o G-ospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš (i. t. d. tiho).

V. In nas ne vpelji v skušnjavo.
O. Temuč reši nas hudega. Amen.

prosimo te, sliši nas!

409

Molitve po litanijah

pri popoldanji službi Božji ob nedeljah in pra¬
znikih, kateri niso Matere Božje.

K presvetemu Rešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kateri ima vso sladkost v sebi.

M o l i m o.

O Bog 1 ! kateri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega terpljenja
zapustil, daj nam, te prosimo, svete
skrivnosti tvojega telesa in tvoje ker vi
tako častiti, da sad tvojega odreščenja
vedno v sebi čutimo. (Kateri živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti
svetega Duha, Bog vekomaj. Amen.)

Za odvernenje vseh nadlog in ne¬
varnost.

Vsegamogočni, večni Bog! nebeški
Oče! poglej z očmi svoje neskončne mi¬
losti naše reve in nadloge. Usmili se

410

vseh vernih kristijanov, za katere se je
tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zve¬
ličar Jezus Kristus, voljno grešnikom
v roke dal, in je tudi svojo drago kri
na lesu svetega križa prelil. Po tem
Gospodu Jezusu odverni, milostljivi Oče!
zaslužene šibe, sedanje in prihodnje ne¬
varnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto,
dragino, bolezni in žalostne revne čase.

Vsegamogočni, večni Bog! usmili
se svojega služabnika, našega papeža
I., in vodi ga po potu večnega življenja,
da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi pri¬
jetno, želel in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih!
glej milostljivo na svojega služabnika
našega škofa I., ki si ga pastirja naši
škofiji postavil; dodeli mu, da tistim, čez
katere je postavljen, z besedo in z djanjem
k dobremu služi, in tako s čedo, ki mu
je izročena, večno življenje doseže.

Bog, varli vseh kraljestev, dodeli
svojemu služabniku, našemu cesarju I.,
spoznati in častiti tvojo moč, s katero
se sovražnik premaga, da bo, ker je iz
tvoje volje cesar postal, tudi v tvojem
varstvu vselej mogočen.

411

Razsvetli in poterdi v vsem dobrem
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke, da nas bodo na vse to napelje¬
vali, kar more k tvoji Božji časti, k
našemu zveličanju in k miru in sreči
vsega kerščanstva pripomoči.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam
je prositi, za svoje prijatelje in nepri-
jatelje, za zdrave in bolne, za vse ža¬
lostne in revne kristjane, za žive in mertve.

Vsegamogočni, večni Bog, ki go¬
spoduješ čez žive in mertve, in se usmiliš
vseh, katere iz vere in dobrih del za
svoje spoznaš, pohlevno te prosimo, da
vsi, za katere smo se namenili moliti,
katei*i so še pri življenji, ali pa so se
že s sveta ločili, na prošnje vseh tvojih
svetnikov od tvoje dobrote odpuščenje
vseh svojih grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog mirii! pravo
edinost v veri brez vsega razdertja in
ločitve. Preoberni naša serca k pravi
pokori in k poboljšanju našega življenja.
Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj
nam goreče želje po vsi pravičnosti, da
ti bomo kakor tvoji pokorni otroci v
življenji in v smerti prijetni in dopadljivi.

412

Tebi, o Gospod! bodi vedno pri¬
poročeno vse naše djanje in nehanje,
naše delo in opravilo, naše življenje
in naša smert. Daj nam tvojo milost
tukaj uživati, in tamkaj z vsemi izvolje¬
nimi doseči, da te bomo v večnem ve-
selji in zveličanji hvalili in molili. To
nam dodeli, Gospod nebeški Oče! po
Jezusu Kristusu, svojem ljubem Sinu,
Gospodu našem in Odrešeniku, kateri s
teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

v

Oče naš i. t. d. Ceščena Marija

i. t. d. (petkrat.)

-"0£XS0~ ' •••-

(Ob praznikih Matere Božje in ob sabotah.)
— •

gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

413

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,
Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,
Sveta Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

usmili se
nas!

• pH

02

O

p-^

P*

Cv

CD

O

C9

m

cš

P

cS

414

Posoda časti vredna,

Posoda vse svetosti,

Skrivnostna roža,

Turen kralja Davida,

Turen slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,

Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,

Pribežališče grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznovavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseli svetnikov,

Kraljica brez madeža iz¬
virnega greha spočeta,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grebe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Gospod!

W.

O

5 ^

P4

CŠ

o

m

m

c$

0

c3

N

415

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . Ceščena si Marija itd.

Molitve.

1. K presvetemu Eešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kateri ima vso sladkost v sebi.

M o l i m o.

O Bog! kateri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega terpljenja
zapustil, daj nam, te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako
častiti, da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. (Kateri živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha,
Bog vekomaj. Amen.)

2. K  sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne za verzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej

416

vseh nevarnost. O častitljiva in blažena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim Sinom
nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Moli m o.

Dodeli nam, svojim služabnikom,
prosimo, Gospod Bog, da vedno zdravje
na duši in na telesu uživamo, in da bomo
po častitih prošnjah presvete Marije vselej
Device sedanje žalosti rešeni in večnega
veselja deležni.

3. K sveti Devici, Materi Mariji.

(Od 1 adventne nedelje do božiča.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki
ostaneš vrata nebeška in zgodnja da-
nica! pomagaj ljudstvu, ki je padlo,
pa želi vstati; ti, ki si svojega stvar¬
nika prečudno rodila, devica pred in
potlej ostala, ko si iz Gabrielovih ust
prejela češčenje, usmili se grešnikov.

V. Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O. In je spočela od svetega Duha.

417

31 o l i m o.

Svojo milost, prosimo, Gospod! v
naša serca vlij, da, ki smo po angelovem
oznanjenji učlovečenje Kristusa, tvojega
Sina, spoznali, po njegovem terpljenji in
križu častitljivo vstajenje dosežemo.

(Od božiča do svečnice.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki
ostaneš vrata nebeška in zgodnja da-
nica! pomagaj ljudstvu, ki je padlo,
pa želi vstati; ti, ki si svojega stvar¬
nika prečudno rodila, devica pred in
potlej ostala, ko si iz Gabrielovih ust
prejela češčenje, usmili se grešnikov.

V. Po porodu si Devica čista ostala.

O. Prosi za nas, Božja porodnica!

Moli m o.

Bog, kateri si po rodovitnem de-
vištvu svete Marije človeškemu rodu dar
večnega zveličanja dodelil, daj, prosimo,
da njo za nas prositi čutimo, po kateri
nam je sreča došla prejeti življenja za¬
četnika, Gospoda našega Jezusa Kristusa,
Sina tvojega.

Vedno češč.

27

418

(Od svečnice do velicega četertka.)

Bodi češčena, nebes kraljica, če¬
ščena angelov gospa; češčena korenina,
češčena ti, ki si svetu pravo luč rodila!
Bodi pozdravljena, Devica častita, memo
vseh lepa; bodi pozdravljena, preljubez-
njiva, in prosi za nas Kristusa!

V. Hvalimo te, Devica presveta.

O. Daj nam moč zoper sovražnike tvoje!

Moli m o.

Dodeli, milostljivi Bog, brambo naši
slabosti, da, ki svete Božje porodnice
spomin obhajamo, s pomočjo njenih prošenj
od svojih grehov vstanemo.

(Od velike sabote do 1. nedelje po binkošti.)

Veseli se, kraljica nebeška, aleluja!
Katerega si zaslužila nositi, aleluja! je
vstal od smerti, kakor je rekel, aleluja!
Prosi za nas Boga, aleluja!

V. Veseli in raduj se, Devica Marija!
aleluja!

O. Ker je Gospod res vstal, aleluja!

Molimo.

O Bog, ki si po vstajenji svojega
Sina Gospoda našega Jezusa Kristusa
svet razveselil; dodeli, prosimo, da po

419

njegovi Materi Devici Mariji veselje več¬
nega življenja dosežemo.

(Od 1. nedelje po binkošti do 1. adventne nedelje.)

Ceščena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi upijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, oberni
tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive
oči v nas; in pokaži nam po tem revnem
življenji Jezusa, blaženi sad tvojega telesa:
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, da bi
vredno prebivališče tvojega Sina biti zaslu¬
žila, s pomočjo svetega Duha pripravil, daj,
da bomo, ki se njenega spomina veselimo,
po njenih milostljivih prošnjah prihodnjega
zlega in večne smerti rešeni.

4. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, kate¬
rega ie postavil Gospod čez svojo družino.

27 *

420

V. Prosi za nas, sveti Jožef.

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Moli m o.

Naj nam, prosimo, Gospod! zaslu-
ženje ženina tvoje presvete Matere Marije
pomaga, da, kar naša slabost ne premore,
nam bode po njegovih prošnjah dodeljeno.

5. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi, in
ohrani po prošnjah svoje izvoljene matere
ljube Device Marije in vseh svojih svet¬
nikov nas svoje služabnike, naše dobrot¬
nike in naše pohištvo v vsi svetosti;
očisti tudi vso našo rodovino in naše
prijatle od hudobe in grehov, in napolni
jih z lepimi čednostmi; dodeli nam mir
in zdravje, odverni od nas vidne in ne¬
vidne sovražnike, in odženi vse hude želje;
daj nam zdravo vreme in dobro letino,
skaži milost našim prijatlom in nepri-
jatlom, in obvaruj to duhovnijo z vsemi,
kateri v njej prebivajo, kuge, lakote,
vojske, ognja, potresa, povodnji, in dodeli
milostljivo vsem vernim kristjanom, živim
in mertvim, v nebeškem kraljestvu večno

421

življenje, mir in pokoj. Obvaruj našega
papeža I., našega škofa I., našega cesarja
I., in vso našo duhovsko in deželsko
gosposko, in vse kerščansko ljudstvo vseh
nadlog in vsega zlega. In tvoj blagoslov
pridi z nebes na nas, in bodi vselej
nad nami. Po Gospodu našem Jezusu
Kristusu, Sinu tvojem, kateri s teboj
živi in kraljuje v edinosti svetega Duha,
Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš i. t. d. Ceščena Marija

i- t. d. (petkrat.)

Molitev za verne duše v vicah.

Opomin.  Imejmo posebno ljubezen do
vernih duš v vicah. One so naše ljubezni
naj bolj vredne, one so' naše pomoči posebno
potrebne. Strašno je terpljenje duš v vicah.
Ti kristjanska duša jim moreš čas terpljenja
prikrajšati, jim moreš vrata v nebeško veselje
odpreti. Hiti jim na pomoč! „Vse kar vernim
dušam v vicah darujemo, se nam v milost
spremeni, in po smerti bomo za to stoterno
plačilo prejeli." (Sr. Ambrož.)

422

Pomočiti pa, s katerimi moreš terpljenje
dušam v vicah polajševati ali jih iz ognja vic
otevati, so ti le: a.  Daritev sv. maše; b.  sv.
obhajilo; c. molitev; d.  spokorna dela; e. mi-
lošnja in f.  sv. odpustki.

Sv. maše, katerih se udeležujete, sv. ob¬
hajila, katera v resnici ali le v duhu prejem¬
ljete, molitve in druga dobra dela, posebno
pa sv. odpustke darujte rade neskončno usmilje¬
nemu Bogu, da se vernim dušam terpljenje
skrajša. To ljubezen vam bodo verne duše
obilno povračevale. Sv. Avguštin piše: „Molim
za pokojne, da ne bodo, kadar pridejo v večno
nebeško kraljestvo, opuščali tudi za mene moliti 11 .
Pri sv. maši  za eno ali več vernih duš v
vicah moli žalostni del sv. roženkranca. V za¬
četku in po vsakem odstavku sv. roženkranca
moli eno sledečih.

Sedem molitev v čast Kristusovega
terpljenja za verne duše.

v

Vera. Oče naš. 3krat „Ceščena Marija. u

1. O Jezus, naše življenje in vsta¬
jenje, kateri si nam, preden si se iz sveta
ločil, svoje meso in kerv v lirano zapu¬
stil, pri tej neskončni ljubezni Te po¬
nižno prosimo: usmili se vseh vernih
duš V vicah, zlasti . . . (imenuj tukaj tiho
ali glasno one rajne, za katere se sv. maša služi

423

ali za katere posebno moliti hočeš) ; pelji jill k
studencu življenja, da pri tvoji mizi v
tvojem kraljestvi^nebeško hrano uživajo.
(Oče naš. lOkrat ČeščenaMarija. Kateri
je za nas kervavi pot potil.)

2. O Jezus, naš varuh in Zveličar,
ki si tolike britkosti na Oljski gori pre-
terpel, da je pot tvojega obraza v ker-
vavili kapljali tekel na zemljo; po tej
tvoji predragi kervi Te ponižno pro¬
simo : usmili se vseh vernih duš v vicah,
zlasti . . . ; reši jih vseh britkosti in
obriši vse solze z njih oči.

(Oče naš. lOkrat Češčena Marija. Ka¬
teri je za nas bičan  bil.)

3. O Jezus, naš Odrešenik in Zve¬
ličar, ki si bil zavolj naših grehov zvezan
in uklenjen; po teh tvojih britkih vezih
Te ponižno prosimo: usmili se vseh vernih
duš v vicah, posebno . . . ; razveži vse
vezi njih grehov, da se na perutnicah
svete svobode k Tebi povzdignejo, in ti
z veseljem hvalne daritve opravljajo.

(Očenaš. lOkrat Češčena Marija. Kateri

je za nas s ternjem kronan  bil.)

4. O Jezus, veselje naših sere, ki
si dovolil, da so tvoje blaženo obličje,

424

v katero angelji željno gledajo, zakrili,
zapljuvali in s pestmi bili; po tej tvoji
nezapopadljivi poterpežljivosti Te ponižno
prosimo: usmili se vseh vernih duš v
vicah, zlasti . . . ; vzemi jih v svitlobo
svoje luči in napolni jih veselja svojega
obličja.

(Očenaš. lOkrat Ceščena Marija. Kateri
je za nas težki križ nesel.)

5. O Jezus, krona naše časti, ki
si dopustil, da so Te z biči kervavo
raztepli in zavolj naše ošabnosti sramotno
s ternjem kronali, po tem tvojem preve¬
likem ponižanju Te ponižno prosimo: usmili
se vseh vernih duš v vicah, zlasti . . . ;
in dodeli milostljivo, da prej ko prej krono
večne slave prejmejo, kajti tvoja krona
je krona milosti in usmiljenja.

(Oče naš. lOkrat Ceščena Marija. Kateri
je za nas križan bil.)

6. O Jezus, naš priprošnik in sod¬
nik, ki si dovolil, da so Te po naj kri-
vičnejši sodbi v naj grenkejšo smert ob¬
sodili, da bi nas večne smerti odrešil;
po tem tvojem nezmernem usmiljenju Te
ponižno prosimo: usmili se vseh vernih
duš v vicah, zlasti . . . ; dodeli jim, da

425

skoraj zaslišijo veseli glas: Pregreha vam
je odpuščena.

(Oče naš. lOkrat Ceščena Marija. Usmili
se vernih duš v vicah.)

7. O Jezus, naša naj veča in edina
dobrota, ki si na svojem telesu naše
grehe nosil na lesu sv. križa; po tej
tvoji neskončni dobrotljivosti Te ponižno
prosimo: usmili se vseh vernih duš v
vicah, zlasti . . . ; odpri jim vrata ne¬
beškega veselja in daj jim slišati blažene
besede: ,,Pridite izvoljeni mojega Očeta,
in posedite kraljestvo, katero vam je
pripravljeno od začetka sveta 41 .

Oče naš. Ceščena Marija.

V. Daj jim večni mir in pokoj, o Gospod!
O. In večna luč naj jim sveti!

V. Naj počivajo v miru.

O. Amen.

Molitev za vse verne duše.

O Bog, stvarnik in odrešenik vseh
vernih, dodeli dušam svojih služabnikov
in služabnic odpuščenje vseh grehov, da
milostljivo odpuščenje, ki so ga vselej
želeli, po bogaboječih prošnjah dosežejo.
Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v
edinosti sv. Duha, Bog na vekomaj. Amen.

426

Poslednji dan.

Strašen dan bo dan plačila,
Zemlja bo se v prah zdrobila,
Priča David in Šibila.

Grozen strah bo svet obdajal,
Kadar bo sodnik prihajal,

K ojstri sodbi človek vstajal.

Jela bo trobenta peti,

Mertvim po grobeh grometi,

K sodbi priti jim veleti.

Smert, natura bo stermela,
Kadar stvar bo oživela,

Pred sodnika bo hitela.

Bukve bodo prinesene,

Dela bodeš bral storjene,

Dobre vse in nepoštene.

Bo sodnik tedaj se vsedel,

Vse, karkolj je kdo naredil,
Celi svet bo takrat zvedil.

Revež, kam se čem podati ?
Kje prijatla tam iskati?

Komaj dobrim bo obstati.

Kralj nezmerne visokosti!

Rešiš svoje brez vrednosti,

Reši v moji me slabosti!

Spomni se, o Jezus milil
Da so za-me te vmorili;
Prosim, tisti dan se usmili!

Truden hotel si hoditi,

Za-me svojo kri preliti;

Daj k zveličanju to biti.

Daj te 'meti pomočnika,

Svojih duš odrešenika,

Preden vid’mo te sodnika.

Da sem kriv, to sam spričujem,
Sam pred seboj se sramujem,

Pa zanesi, Bog! zdihujem.

Eane grešnici zacelil,

Tolovaja si zveselil;

Meni upanje dodelil.

Nisem vreden odpuščanja;
Vender, Bog pomilovanja,

Varij ognja me jokanja.

N ovcam deni me ovčico,

Kozlov loči sirotico,

In pokliči na desnico.

Ko zaveržene, preklete
Pahnil v ogenj boš ujete,

Deni me takrat med svete.

Prosim te, o Jezus mili!

Serca revnega se usmili,

Skerbi za me v smertni sili.

428

Dan jokanja bo in straha,

Ko bo človek vstal iz praha,

Šla na sodbo duša plaha.

Naj mu njega hudobije
Milost tvoja, Bog! umije.

Daj jim Jezus, naš pastir,

Večni pokoj, večni mir! Amen.

(Mašnik to pesem pri vsaki peti mertvaški
maši po branju moli. — Tudi ti jo večkrat s svetim
strahom beri in misli na štiri poslednje reči. Dobro
je tudi to pesem brati, preden greš spat.)

-—© 8 ©-»-

Pepotral feDagottov.

Če kam greš, pokropi se z blagoslovljeno vodo, in
se pokrižaj, rekoč:

Blagoslovi me. vsegamogočni Bog in
mi daj svojega svetega angelja za vod¬
nika in tovariša, da zdrav in srečen
pridem, kamor je božja volja. V imenu
Boga f Očeta in f Sina in f sv. Duha,
Amen.

Pesem pri sveti maši.

Vstop.

l^red Bogom pokleknimo,
Povzdignimo serce,

V nebesa zdaj pošljimo;

Vse misli in želje:

Ta dar presvete maše,

Sprejmi od nas, o Bogi
Naj zbriše grehe naše,

Nas var’je vseh nadlog.

Mi grešniki spoznamo,

Žalili smo Boga!

Oh, težko vest imamo,

Pokoja nam ne da!

Marija, vsi svetniki!

Pomoči pros’mo vas!

Smo grešniki veliki —

O Kriste, usmil’ se nas!

430

Slava.

Bogu bod’ čast in hvala,
Na zemlji mir ljudem,

K’ je milost Božja dala
Rešenje vsem stvarem.

Bog, hvalo ti pojemo,
Prišel si greh odvzet
Ti slavo, čast dajemo,

Ker sam, o Bog, si svet.

Evangelij.

Bog sam nam oznanuje

V življenje srečno pot,
Temoto razsvetljuje,

Nas var’je grešnih zmot.
Kristjani, poslušajmo,

Kar Jezus nas uči;

Po njem se vsi ravnajmo,
On zglede nam deli.

Vera.

Jaz ver’jem, Bog nebeški!
Da Ti si stvarnik moj;
Odrešil rod človeški
Je Sin edini tvoj;

Svet’ Duh pri nas prebiva,
Nam učenik poslan;

Pomoč njegovo vživa
Na zemlji vsak kristjan.

Kar si, o Bog! oznanil,
Kar je Tvoj Sin učil,

V katol’ški cerkvi hranil,
K’ je za-njo kri prelil,

To ver’jem vse resnično;
Le, Bog, pomoč mi daj,
Živeti tud’ pravično,

Da pridem v sveti raj.

Darovanje,

Sprejmi, Bog Oče večni!

Za nas prečisti dar,

K’ ga grešniki nesrečni
Damo na tvoj altar,

Za svoje hudobije
In celega sveta,

Da nam jih čisto 'zmije,
Nam tvojo milost da.

V ponižnosti pošljimo
Ta sveti dar v nebo!

Gospod Boga prosimo,

Da mu prijeten bo;

Da bode mu v češčenje

V zahvalo ino čast:

Nam vernikom v življenje
In sveti cerkvi v rast.

Sveto.

Svet, svet, svet, Bog nebeški
Oblast imaš čez vse;

Ves svet, ves rod človeški
Ti hvalo, čast daje.

Naj vedno hvaljen hode,
Češčen, povikševan
Odrešit vse narode
Nam iz nebes poslan’!

Vse cerkve poglavarja
Se spomni, o Gospod!

Tud’ škofa in cesarja,

Ohrani jih povsod.

Ti vodi vse kristjane,

Ti naših duš pastir,

Da bodo Tebi vdane,

Jim daj nebeški mir.

Po povzdigovanji.

O angeljci! hitite
In pridite ’z nebes!

In z nam’ svet Kruh molite:
Ni več kruh, Bog je res.
Počutkom s’cer telesa
Je Jezus tukaj skrit;

Da b’ skoraj šli v nebesa
Ga gledat in častit!

Ti, Jezus, se usmili
Duš bratov in sestric,

Da bodo mir dobili,

Odreši jih iz vic.

Da gremo k teb’ prebivat,
Nam grešnikom tud’ daj.
Nebeško luč uživat
S svetniki vekomaj.

K  očenašu.

Naš duh, o Bog, ti poje;
Češčen bod’, Oče Ti!
Kraljestvo pridi Tvoje;

Naj se, kar češ, zgodi!

Daj nam naš kruh, jed zdravo
Dolge odpusti nam,

Ne vpelji nas v skušnjavo;
Otmi sovražnikam.

Jagnje božje.

Moj Jezus, tebe užiti
Iz serca jaz želim,

Nevreden k tebi priti,

Ker tol’kokrat grešim.

Očisti dušo mojo,

Slabosti njene veš;

Mi skaži milost svojo,

Da v revno serce greš.

435

Tukaj pa želi skleniti,

O nevesta, se s teboj,
Tebi vir življenja biti,

Biti večno ženin tvoj.

Toraj, duša, se ponižaj
Tukaj pred Zveličarjem,
S spoštovanjem se približaj
In serčnim zaupanjem.

Da zaceli tvoje rane,

Da podpira ti slabost,
Vekomaj s teboj ostane
Vse veselje, vsa sladkost.

[Pred sv. rešnjim Telesom,
n.

ponižno tukaj pokleknimo,

In z vernim sercem počastimo
Usmiljenja Zveličarja;

Ker v Zakramentu je pred nami,

Da bi z gorečimi željami
Častili in molili ga.

Bod’ moljeno in počeščeno,

Nam iz ljubezni dodeljeno,

Presveto Jezusa Telo!

Bod’ dušam moč in posvečenje,
Zastava terdna jim v življenje,

O Jed, popotnica v nebo!

Bod’ moljena, o Kri častita;

Za grebe vseh ljudi prelita
Iz svete Jezusa strani!

Naj cena tvoja nam odmije
Vseh grehov naših hudobije;

V skušnjavah nam serčnost deli.

28 *

436

Zahvalna.

3Uvala bod’ Gospod Bogu!

Vse stvari ga zdaj molite
Stvarnika, dobrotnika
In Očeta ga. častite!
Kerub, Seraf mu pojo,

Hvali zemlja in nebo.

Sveti, sveti, svet’ Gospod,
Vse je polno tvoje hvale,
Trume 'zvoljenih, o Bog!

Večno čast ti bodo gnale:
Vsi svetniki te časte,

Vsi pravični te slave.

češen bodi trojni Bog!

Oče, Sin in ti Duh sveti!
Cerkve' tvoje nauk ves
Moramo zvesto verjeti;
Jezus Kristus, božji Sin,

Je zapustil ga v spomin.

O preljub’ Zveličar naš!

Kol’ka je ljubezen tvoja.

V grehe sem bil zakopan,
Revna je b’la duša moja;
Ti pa prideš k nam na svet,
Pekel, smert, in greh zatret.

Večni Bog in kralj nebes
Se poniža brat naš biti;
Nam živi in umerje,

Nam nebesa zaslužiti;
Njega sveta rešnja Kri
Nas očisti vse ljudi.

Na desnici božji zdaj,

Ga imamo pomočnika,

437

Sodnji dan ga grešnik bo
Vidil o.jstrega sodnika;
Milost, grešnik! le dobiš,
Dokler tukaj še živiš.

Jezus! bodi usmiljen nam,

V službi svoji nas obrani,
Kri si svojo dal' za nas,

Greh končaj, pri nas ostani
Pelji naše duše v raj
Delež 'zvoljenih nam daj.

Svoje ljudstvo osrečuj,

Zdaj in vselej nas obvari.
Obdaruj in povikšuj,

In zveličaj svoje stvari;
Hvalo bomo peli ti,

Tu in tamkaj v večnosti.

Milostljiv nam bodi dans,

Pota v grehe nam zagradi;
Sveti in preljubi Bog!

Daj, da stor’mo dobro radi.
V tebe upamo vsak čas,

Da ne boš zavergel nas.

V čast Marije.

1. Marija, kraljica nebes.

%  devica! bod’ češčena,

Ti Kraljica vseh nebes!

Ti si vsim nam vir življenja,
Ti si sladka, mila res.

Svit bliščobe te obdaja,
Solnčno sije tvoj obraz;

Vsa lepota svet’ga raja
Služi tebi v večni kras.

Vender tvoj obraz je mili.
Mile tvoje so oči:

Vse, kar tebe bi prosili,

Nas poslušaš, — Mati ti!

Si ponižna in premila,

Si nam dobra v$aki čas,

Si nam mati, kot si bila
Še na zemlji kdaj pri nas.

Glej na zemlji nas sirote,
Glej nas revne grešnike,

Da od zlega, pros’, in zmote
Ljubi Jezus reši vse!

In ko enkrat že nagnilo
Se življenje naše bo,

Takrat k nam ozri se milo,
Sprejmi v sveto nas nebo.

Tebi vdani hoč’mo biti,

Te ljubiti vsaki čas,

Zmiraj hoč’mo te častiti,

Peti slavo ti na glas:

O Devica, bod’ češčena!

Bod’ češčena vekomaj!

Taka mati ni nobena,

Kot si bila ti vselej.

2. Friporočenje Mariji.

^i, ki nad trume nebeške vse
Bližnja pred Jezusom znajdeš se,
Ti, mati Gospodova, naša pomoč!
Razjasni nam uma in pameti noč.
Prosi, Marija! prosi za nas,
Zdaj in posebno poslednji čas.

Duše, ki v grešnih zvezah tiče,

K tebi vse zgrevane pribeže,

439

Prot’ tebi obračajo solzne oči,

O mati premila, vsmili se jih ti!

Prosi . . .

Duše v skušnjavah, ki jih tero,

K tebi, Marija ! se zateko;

Ti mat’ ljubeznjiva, se na nje ozri.

In silnih skušnjav jih čiste orni.

Prosi . . .

Duše terpinčene od britkost,

K tebi zdihujemo za serčnost:

Izroči, Marija! jih ljub’mu Bogu,

Zadobi pomoč jim od svoj’ga Sinu.

Prosi . . .

Ljuba nedolžnost tud’ kliče v te,

Da b’ si privar’vala čisto serce,

Se k tebi ozira ’z doline solza,

Zaupanje terdno do tebe ima.

Prosi . . .

Bog ti veliko dal je oblast;

Torej, Marija! ti gre vsa čast;

Podpiraj nas s svojo mogočno prošnjo.

Da srečno vsi pridemo k tebi v nebo.

Prosi . . .

3. Lepota Device Marije.

j^apojte jeziki vse zemlje sladko,
Vsi božji svetniki in sveto nebo:

O lepa Marija, vsa lepa si res,
Lepot lepotija si lepih nebes!

Ha sijonski gori se vtrinjaš lepo,
Vsi angeljski kori ti slavo pojo:
Od tebe, Devica, ni lepše stvari,
Za Bogom kraljica naj lepša si ti!

Iz solnčnega svita svoj tron ti imaš,
In z zarjo ovita se vsa lesketaš;

Al’ lepše še sije tvoj žarni obraz,
Nad vse lepotije je dušni tvoj kras.

Ti lil’ja bliščeča. prelepo cvetiš,
Vertnica sloveča ljubezni goriš;

In čudo lepote je tvoje serce,
Nebeške milote z obličja puhte.

Iz zvezd osnovana ti krona miglja,
Nevesta izbrana si svet’ga Puha;
Marija! cvetlica brez madeža vsa,
Naj lepša Devica si mati Boga.

4. Devica brez madeža spočeta.

!£ed zvezdami zvezdica sije,
Podobna nji nobena ni;

Presvitle žarke krogi lije

V lepoti svoji vse temni;

Ta zvezdica, Marija ti!

Brez madeža spočeta si.

Na nebu zarja, se razgrinja,
čistejše, lepše ni zlato;

Prelepih žarkov svit vtrinja
Se v plan, dolino in goro.

Ta zarja, o Marija ti!

Brez madeža spočeta si.

Med ternjem rož’ca pricvetela,
Prežlahni cvet dnhtela je,

V lepoti svoji ne venela,

Edina bila ona je.

Ta roža, o Marija ti!

Brez madeža spočeta si.

Pregrehe noč je zemljo krila,
In dolg težil človeški rod;

Le ena hči je prosta bila,

Njo mater zbral si je Gospod,
Edina hči, Marija ti!

Brez madeža spočeta si.

Devica čista in presveta !

Naj večna slava ti doni.

Brez madeža ker si spočeta,
Adamova edina hči,

Naj lepša vsih devica si,

Brez madeža spočeta ti.

5. ljubezen do Marije.

1 .

^jfeš, o Marija!
Moje veselje!

Veš moje želje?

Ljubil bi te;
Zmiraj pri tebi
Hotel bi stati,
Ljubljena mati,
Zaverzi me ne.

2 .

Kaj pa ti hočeš,
Moja kraljica,
Sladka Devica!

Da ti podam?
Drugega nimam,
Prosim pohlevno,
Vzem’ serce revno
Rad ti ga dam.

3.

Pa ti, kraljica,
Si ga že vzela,
In si ga vnela,-
Za te gori.
Mati preblaga!
Ti ga ohrani,
Hudemu vbrani,
Reši ga ti!

6. Marija, milosti polna.

Veselo pesem, jezik moj 1
Marii v čast in slavo poj,

Ki je brez madeža spočeta.
Postala mati božja sveta.

Zato ji vedno čast doni
Od vseh jezikov in strani:
Češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti. .

če vprašam drobne ptičice;

Kaj tak’ lepo mi pojete,

Da milih pesmi glas medeni
Odmeva log in gojzd zeleni?
Marijo me pozdravljamo,

Mi ptičice odpevajo,
češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti.

če vprašam nježne rožice:

Kaj tak’ lepo se spletate;

V prekrasen venček razcveteni?
Iz njega klije duh medeni!
Marii venec spletamo,

Mi rožice prikimajo,

Češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti!

če vprašam svetle zvezdice:

Kaj tak’ lepo se vtrinjate?

Po nebu se vaš svit razliva,

Ko rajska zarja ljubeznjiva.
Marii krono spletamo,

Mi zvezdice odmevajo,
češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti.

Če vprašam božje angeljce:

Kaj tak’ lepo prepevate,

443

Da vse nebo v radosti plava,
Po raju se razlega slava?
Marii slavo pojemo,

Mi angeljci odpevajo,
češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti.

Češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti;
Razlegaj se po zemlji celi,
Odpevaj sveti raj veseli.
Kraljici slave in časti,
Pozdrav na vekomaj doni:
češčena si, Marija ti!

Vsa polna božje milosti.

Kazalo*

Stran

Vvod .3

Pervo poglavje: Prava, resnična pričujočnost Je¬
zusa Kristusa v zakramentu presv. Rešnjega

Telesa.5

I. Podobe presv. Rešnjega Telesa v stari

zavezi . 6

II. Prerokbe od resnične pričujočnosti Je¬
zusove v presv. Rešnjem Telesu . . 9

III. Jezus obljubi svojim učencem in vernim,
da jim bo svojo telo in svojo kri užiti

dal .10

IV. Jezus obljubo spolni .14

Drugo poglavje: Imenitosti češčenja presvetega

Rešnjega Telesa.16

Tretje poglavje: Od spoštovanja presv. Rešnjega

Telesa in božjih hiš.23

Oeterto poglavje: Kratek pregled začetka družbe
presv. Rešnjega Telesa, molitev 40 ur ved-
nega češčenja, in bratovščine vednega če¬
ščenja presv. Rešnjega Telesa ....  27
Peto poglavje: I. Namen bratovščine ....  37

II. Pripomočki, namen bratovščine doseči . 38

Stran

III. Ustanovitev bratovščine .42

IV. Udom bratovščine dodeljeni odpustki . 44
Molitev v dan vstopa v bratovščino . 46

V. Ura molitve vsak mesec . 47

Od premišljevanja . 52

Šesto poglavje: Molitve. Jutranja molitev . 58

Večerna molitev .. 61

Duhovno poročilo ali duhovni testament pred

presv. Režnjem Telesom.65

Pečat in podpis sporočila . 70

Očitno zadostovanje Gospodu našemu Je¬
zusu Kristusu v presv. Rešujem Telesu 71
Izročenje Jezusa Kristusa v presv. Rešujem

Telesu.73

Sedmo poglavje: O daritvi sv. maše.  Kako

moramo sv. mašo slišati .75

Zjutranje posvečevanje sv. maše ....  80

Posvečevanje sv. maše med darovanjem, ali
po povzdigovanji ali pa pred mašnikovim

obhajilom.82

Molitev, prav koristna- med sv. mašo ali

ob uri molitve .83

Molitve pri sv. maši. Perva sveta maša.

V čast presv. Rešnjega Telesa ... 87

Druga sv. maša. Pripravljanje ....  105
Tretja sv. maša. Za duše v vicah . .120

Libera ali male bilje . 136

Osmo poglavje: 0 sv. spovedi.  Duhovni do¬
biček spovedi .

Spraševanje vesti pred tako iz pobožnosti
storjeno spovedjo.

Stran

Kesanje pri tacih iz pobožnosti storjenih

spovedi.149

Kako naj se taka žalost čez greh obudi . 152

Odpuščenje malih grehov.153

Kako naj se mali grehi v sercu zatirajo . 154
Kako se je treba svojih grehov obtoževati 157
Kaj je po obtoženji svojih grehov storiti 160

Od zadostovanja ali pokore.160

Kaj je po dokončani spovedi storiti . . 161

Sklep.163

Molitev za spoved. Pred spovedjo . . . 163
Kako ob kratkem spoved začeti in dokončati 167

Po spovedi.170

Deveto poglavje: O sv. obhajilu. Pripravljanje

k sv. obhajilu.172

Kaj od sv. obhajila zaderžuje.194

Nagibi, ki nas k pogostemu sv. obhajilu

vabijo.. . 204

Pripravljanje k pogostemu sv. obhajilu . 220
Izgovore, katere imajo ljudje, da ne hodijo

k sv. obhajilu.229

Odgovori na vprašanja, ki pogosto sv. ob¬
hajilo zadevajo.236

Kakšen sad obrodi sv. obhajilo v sercu vernih,
posebno kadar so v dobrem že bolj sta¬
novitni in kako se to zgodi ....  240

Obhajilne molitve.252

Molitve pred sv. obhajilom .254

Molitve po sv. obhajilu.263

Deseto poglavje: Od duhovnega sv. obhajila . 275
Duhovno obhajilo ....  280

Stran

Pozdravljenje prečiste Device Marije . . 281
Enajsto poglavje: Obiskovanje presvetega Reš-

njega Telesa.284

Molitev pred presv. Rešnjim Telesom . 293

Dvanajsto poglavje : Od blagoslovljenja (žegna)

s presv. Rešnjim Telesom.296

Trinajsto poglavje: Ura molitve  pred presv.

Rešnjim Telesom.300

Molitev pri obiskovanji presv. Rešnjega Te-

Telesa.324

Izročenje samega sebe presladkemu sercu

Jezusovemu in Marijinemu.329

češčenje prečiste Device in Matere božje

Marije.331

O Marijinih praznikih.832

K Mariji v skušnjavah zoper čistost . . 333

V čast Marije sedem žalosti.333

K časti sv. Barbare, sv. Alojzija, sv. Terezije
in drugih častilcev presv. Rešnjega Telesa 335

Za uboge duše v vicah.337

K časti Matere Božje za srečno zadnjo uro 338
Stirnajsto poglavje: Razne  m oli  tv e in pobo¬
žnosti. Darovanje samega sebe svetemu sercu

Jezusovemu.339

češčenje presv. serca Jezusovega . . . 341

Litanije v čast presv. Rešnjega Telesa . 343

Pobožnost k sv. Alojziju.349

Litanije v čast terpljenja Kristusovega . 363
Sveti križev pot.  Razlaga, začetek in
vrednost svetega križevega pota . . . 367

Molitev pred sv. križevim potom . . . 368

Stran

Darovanje sv. križevega pota.369

Pesem pri sv. križevem potu.387

Sedem psalmov od pokore.390

Litanije vseh svetnikov . 403

Lavretanske litanije .412

Molitev za verne duše v vicah ....  421
Sedem molitev v čast Kristusovega ter-

pljenja.422

Poslednji dan.426

Popotni blagoslov (žegen).428

Svete pesmi.

Pesem pri sv. maši.429

Presveto Rešuje Telo.433

Pred presv. Rešujem Telesom:

I. Tukaj duša se ponižaj.434

II. Ponižno tukaj pokleknimo.435

Zahvalena ..436

tl a r i j n e pesmi

1. Marija, kraljica nebes.437

2. Priporočenje Mariji.438

3. Lepota Device.439

4. Devica, brez madeža spočeta.440

5. Ljubezen do Marije.441

6. Marija milosti polna.442


Natisnil J. R. Milic v Ljubljani.

© NUK

Narodna in univerzitetna
knjižnica

00000445j b f