Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji Objectlessness and Economy in Poetry ❦ Kristina Pranjić ▶ khristten@gmail.com DOI ▶ 10.13137/2283-5482/24683 51 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness kaziMir Malevič, supreMatizeM, aleksej kručonih, ruski futurizeM, poezija, zauMni jezik, rokopisne knjiGe, riteM, GiBanje in Mirovanje, načelo ekonoMičnosti kaziMir Malevich, supreMatisM, aleksei kruchenykh, russian futurisM, poetry, transMental lanGuaGe (zauM), handWritten Books, rhythM, MoveMent and stillness, principle of econoMy V članku je predstavljen odnos Kazimi- ra Maleviča do poezije, ki ga je ta slikar in teoretik umetnosti izrazil v svojem traktatu O poeziji (1918–19). Malevič je veliko sodeloval s futurističnimi pesniki, njegovo razmišljanje o sup- rematizmu in brezpredmetmetnosti v umetnosti pa je v svojih delih najbolj dosledno upošteval pesnik Aleksej Kru- čonih. Tako v zaumni poeziji (eksces jezika) kot tudi poznih rokopisnih knji- gah iz kavkaškega obdobja (odsotnost jezika, črka kot vizualni element) Kručoniha se kažejo osnovni koncepti (ritem, gibanje in mirovanje, načelo ekonomičnosti), s pomočjo katerih Ma- levič teoretsko osnuje suprematistično umetnost in oriše možnost brezpred- metnega sveta. The article presents Kazimir Ma- levich’s theory of poetry that he expressed in his treatise On Poetry (1918–19). Malevich collaborated with futurist poets on many occasions; par- ticularly the poet Aleksei Kruchenykh used same concepts as Malevich to de- velop his poetical expression. We can track this in his so called transmental poetry or zaum (excess of language) as well as in the late handwritten books from the Caucasian period (absence of language, letter as a visual element). Same concepts (rhythm, movement and stillness, principle of economy) are used, with which Malevich theoretical- ly established his new movement in art – Suprematism, and described the possibility of the objectless world. 52 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji 1 Ule Ele Lel Li One Kon Si An / Onon Kori Ri Koasambi Moena Lež / Sabno Oratr Tulož Koalibi Blestore / Tiro Orene Aliž (Малевич 2010: 85). 2 Gl. dela Andreja Bele- ga, napisana leta 1916 in 1917 (npr. »Aaronova palica«); program- ski članek Viktorja Šklovskega »Vstajenje besede« (1914). Svoje stališče do poezije je Kazimir Malevič izrazil v traktatu O poeziji («О поэзии», 1918–19), v katerem je stopil na stran pesniške prakse futurista Alekseja Kručoniha, besedilo pa je končal s primerom pe- smi, napisane v t. i. zaumnem jeziku.1 Za Maleviča sta bila podobno kot v suprematističnem slikarstvu tudi v poeziji pomembna ritem in dinamika, sam pomen in slovnica pa sta bila za pesništvo spoznana kot povsem nepomembna. Umetnik tako razume poezijo v njenem izvornem pomenu kot »navdahnjene obsesije« – maníe ali furor poe- ticus (gl. Juvan 2014: 54). Malevič piše: »Pesnik ni mojster, mojstrstvo je neumnost, v božanski naravi pesnika ne more obstajati mojstrstvo, ker njemu ni znana ne minuta, ne ura, ne kraj, kjer se bo razplamtel ritem« (Малевич 2010: 83). Nekaj izredno glosolaličnega je v besedah Maleviča, ko pravi, da lahko kjerkoli in kadarkoli v človeku »pleše njegov Bog«, sam pesnik pa izgubi razum in spomin, »v njem se prične liturgija« (prav tam). Zato pesniški duh primerja z religioznim duhom: Cerkveni duh, ritem in dinamika so njegovi pravi pokazatelji. Tisto, v čemer se kaže religioznost duha – v gibu, v zvokih, v čistih znakih brez kakršnega koli pojasnila – to je samo predstava in nič več, gesta, s ka- tero izrisujemo forme, v procesu obreda vidimo gibanje znaka, ampak ne opazimo risbe, ki jo rišejo znaki. Visoko gibanje znaka gre po risbi, in če bi izkušen fotograf znal slikati risbo znakovne poti, potem bi dobili grafikon duhovnega stanja. (Малевич 2010: 83) In tukaj Malevič sledi teoriji Andreja Belega, Alekseja Kručoniha in Vik- torja Šklovskega,2 ki pravi, da so se besede spremenile v nekaj statič- nega in da je zato treba z ekstatično pesniško besedo preroditi jezik in ustvariti nove znake, ki bodo v sebi nosili informacijo nečesa novega in živega, s čimer avtor povezuje podobo dinamične, gibajoče se cerkve: 53 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness 3 V pismu Matjušinu iz leta 1916 Malevič kritizira Kručoniha in njegovo utemeljeva- nje zaumnega jezika na osnovi omenjene sektaške skupine in ekstaze v religioznih izkušnjah. Kručonih naj bi se s tem vračal nazaj k »staremu razumu«, k intelektu- alnemu razumevanju in logičnemu dojema- nju zauma – s tem naj bi torej kazal na te- meljno nezmožnost iz- viti se iz simbolizacije. Kot najbolj vzvišene trenutke vidim služenje duha in pesnika, govor brez besed, ko čez usta švigajo brezumne besede, ki jih ne mi ne razum ne more doumeti. Pesnikov govor – ritem in dinamika – deli intervale, deli zvočno maso in s tem dela jasne gibe samega telesa. Ko vzplam- ti plamen pesnika, on vstane, zvija telo, z njim ustvarja formo, ki bo za gledalca živa, nova, prava cerkev. (Малевич 2010: 84) Ob preučevanju Malevičevega traktata teoretik Hansen-Löve prav tako opazi bližino Malevičevih besed z glosolalično tradicijo in jasno zapiše, da tako Kručonih kot Malevič osnujeta svoje umetniško delo na osnovi »ekspresivne ritmične dinamike ‘glosolalije’« (Ханзен-Леве 2004: 239). Pri obeh gre za razširitev pesniške besede oz. kar celega umetniškega mišljenja »čez meje ‘smisla’ in ‘razumnosti’«, kar vodi k »podzavestnemu«, »mističnemu«, »hermetičnemu«, »sektaške- mu« (prav tam). Čeprav Malevič ne omenja glosolalije in celo kriti- zira Kručoniha zaradi utemeljevanja zauma na osnovi glosolalične prakse sekte hlistov,3 je po Hansen-Löveju očitno, da Malevič uteme- ljuje z glosolaličnimi pojmi ne samo zaum, ampak celotno pesništvo in umetnost, ki jo razume kot »bioritmični in kozmični proces« ali kot stanje »‘vzdraženosti’, ‘nadraženosti’, do katerega pride samo v sferi intuitivne zavesti, za mejo tridimenzionalnosti« (prav tam). Primer zvočne poezije oz. zauma Kručoniha je pojmovana kot nekakšna metoda za osvobajanje pesnika od kulturnih in jezikovnih spon, ki k takšnemu aktu poziva tudi samega bralca oz. poslušalca: V vseh teh eksperimentih se beseda raztaplja v telesni, fakturni meha- niki giba in geste. Dela Kručoniha se prav tako približujejo področju predaktivistične poezije. To niso verzi v običajnem smislu, ampak bolj jezikovne konstrukcije, ki v sebi združujejo zvočno 54 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji in vizualno stran, ter so prej ustvarjene s ciljem izzivanja konkretne reakcije in občutka, kot pa zaradi razumevanja njihovega smisla. Z dru- gimi besedami, one imajo predvsem funkcionalni karakter. Usmerjene so na »zbujanje« nezavednega v percepciji poslušalca ali bralca-gledal- ca[.] (Бобринская 2013: 130) Malevič v pesništvu zagovarja zvok kot tak in črko kot tako (звучизм, буквализм), v enem izmed zgodnjih tekstov govori celo o »kriku kot takem« in »gibu kot takem«. Pri njem je ritem razumljen kot »kozmični princip«, ki je nekaj drugega kot apolinična muzikalnost, harmoni- ja in melodičnost, ki so bile značilne za simboliste pa tudi futuriste (Ханзен-Леве 2004: 244). Pesnik, ki je na poti osvobajanja besede, mora po Maleviču besedo približati zvoku: »Zaradi tega Malevič meni, da se morajo novi pesniki ‘jasno postaviti na stran zvoka (ne glasbe)’, ker zvok tudi je ‘element poezije’, tako kot beseda – ‘ni več znak za iz- ražanje predmeta, ampak zvočna nota (ne glasba)’« (Ичин 2013: 35). Zato črka stopa v ospredje – pismenost in ustnost, »grafemska in fone- tična stran jezika« –, kar se potrjuje pri Kručonihu kot jezikovni znak, ki je na eni stran dejstvo pisave, na drugi pa tudi slikarstva (Ханзен- -Леве 2004: 244). Nova umetnost, točneje zaumna poezija, ne samo da reflektira in pos- reduje kozmično gibanje in procese (kot v bioestetiki), ampak jih vzbuja v smislu biokozmizma (Fjodorova ali Bogdanova). Malevič nedvomno, za razliko od apolonizma Kandinskega, nadaljuje dionizijski princip ‘(anti-)kulture kot eksplozije’, umetnosti kot ekstatične prekoračitve, kot ekscesa. (prav tam, 246) 55 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness Lingvist Roman Jakobson, ki je tesno sodeloval z ruskimi futuristi, kot sta Aleksej Kručonih in Velimir Hlebnikovu, se je srečeval in si dopiso- val tudi z Malevičem. Slednji je Jakobsona leta 1913 vabil s seboj v Pariz, kjer naj bi francoski javnosti predstavil svoje brezpredmetno slikarstvo (do česar zaradi začetka vojne ni prišlo). Jakobson se spominja Maleviča z naslednjim zapisom: Malevič se je pogovarjal z menoj o svojem postopnem prehodu od pred- metnega slikarstva k brezpredmetnemu […] med tema dvema pojmoma ni bilo prepada. Tu je bilo vprašanje brezpredmetnega odnosa do pred- metnosti in opredmetenje odnosa do brezpredmetne tematike – tematike ploskev, barv, prostora. In to je globoko sovpadalo […] s temi mojimi mislimi, ki so se v glavnem dotikale jezika, poezije in pesniškega jezika. (Якобсон v Янгфельдт, Роман) Osvobajanje osnovnih elementov slikarstva, ki ga je opravljal Malevič, je bilo torej za Jakobsona podobno osvobajanju osnovnih delov lite- rature oz. pesniškega jezika. Opredmetiti črko oz. zvok bi pomenilo pokazati »brezpredmetno tematiko« jezika in pokazati, kako jezik funkcionira zunaj fiksiranih odnosov. Vse z razlogom, da bi se prišlo do bistva, zakaj in kako pesem deluje. Zato je Jakobson tudi menil, po- dobno, kar bo ponovil tudi Malevič – da ima osvoboditev besede več skupnega z brezpredmetnim slikarstvom kot z glasbo; Jakobson piše: »Ko berem njegove [Malevičeve] zapise o poeziji, vidim, kako doživeto je izkusil najine pogovore in kako je s svoje umetniške strani začenjal razmišljati o tem, kar ni slikarstvo, a je hkrati brezprimerno bližje slikarstvu kakor glasbi« (prav tam). 56 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji eKonoMičnost in oDsotnost jeziKa v Poeziji aleKseja Kručoniha O pomenu zaumnega jezika pri ruskih futuristih v odnosu na delo Kazimirja Maleviča smo že pisali drugje (Pranjić 2016). Tukaj se bomo osredotočili na drugačno prevpraševanje meje slikarstva in poezije v ustvarjanju Alekseja Kručoniha, ki ga avtor izrazi v svojih rokopi- snih knjigah poznega oz. kavkaškega obdobja. Teh del ne moremo več obravnavati v kontekstu zaumnega besedotvorja, ampak gre za »zvočne besede« (речезвуки), ki postajajo »črkovna grafika« kot npr. v sklopu »raz faz gaz caz fak rja – Fnagt« («раз фаз газ цаз фак гя – Фнагт») (Бобринская 2000: 315). Linije in risbe, ki spremljajo te črkovne sklope, teoretičarka Jekaterina Bobrinska pojasnjuje kot črkovni zapis »nad- zavestnega«, ki še nima imena (prav tam). Črka je bila za Kručoniha element risbe in slikarske upodobitve: »Sam proces pisanja črke, njena materializacija v vidno formo, tj. samo pisavo, poteka v molčanju, ki nas sili spomniti se na starodavno po- dobo ‘neizrekljivega molčanja’ kot primarnega izvora vsake besede« (Бобринская 2000: 315). V hektografskih knjigah je Kručonih upoda- bljal drugo (nemo) plat glasu ali »tišino pisave«. Tudi zaumni verzi, ki se nahajajo v teh knjigah, postavljajo vlogo zvoka v ozadje. Bob- rinska zato ta dela poimenuje s sintagmo »verzi za kontemplacijo«, ki s ponavljanjem enoličnih zvokov vzbujajo efekt šamanske hipnoze, ta pa »vodi zavest v sfero brezpredmetnih, nemih kontemplacij« (prav tam). Charlotte Greve ob analizi kavkaških knjig ugotavlja, da se je Kru- čonih v največji meri približal tistemu, čemur bi lahko rekli »suprema- tistična poezija«, ki bi bila skladna z Malevičevimi zahtevami, v delih Kоvkazi («Ковкази») in Balos («Балос») iz leta 1917, pri katerih so črte in črke raztresene po celi knjigi (Greve 2003: 368). 57 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness FIG. 1 ← “Prografačnik”, vizualna poezija suprematizma, K. Malevič, 1916–17 (vir: Малевич 2004/1: 327) FIG. 2 ← F/nagt 1, A. Kručonih, 1918 (vir: Janecek 1984: 108) 58 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji 4 Zavračanje in prese- ganje futurističnih metod je vidno tudi v Malevičevem pismu Kručonihu iz leta 1916: »Futuristi so se lotili osvobajanja besede, ker pa je beseda sestavljena iz črk, črke pa so med seboj zlepljene z mizarskim lepilom misli in stvari, so jo pesniki kubisti- -futuristi razsekali na nekaj delov, a ne ka- kor koli po črkah, am- pak so razdelili njihove medsebojne povezave, da bi dobili: ‘U-lica. Lica U; lis-točki’. Tako so želeli osvoboditi besedo opisnega dela. ‘Odvrgli so z ladje so- dobnosti’ vse in meni je zelo žal, da niso po- rinili zraven še sebe« (Малевич v Парнис 2000: 176, 177). Na podoben način, kot je Malevič reduciral svoj slikarski vokabular na kvadrat, križ in krog ter kot eno izmed najpomembnejših lastnosti nove suprematistične umetnosti določil njeno ekonomičnost, je Kru- čonih izdelal analogno suprematistično metodo v poeziji, ki jo je po- imenoval »eko-ez« (эко-эз) – »ekonomična poezija« ter jo povezal z »ekonomično umetnostjo«, označeno s terminom »eko-hud« (эко- -худ). Z novim principom minimalističnega pesniškega ustvarjanja se Kručonih tudi oddalji od futuristov:4 Eko-poezija je najbolj univerzalna in jedrnata (zaumna) poezija […] Svetodkonca in eko-poezija je eko-umetnost (ho-bo-ro). A. Kručonih je genij, epoha, nič […] Eko-umetnost (in) Supremus prvikrat dajeta (minimum) barve in linij. Futuristi uporabljajo barve zaljubljenega papagaja. (Kručonih v Greve 2003: 364) Ekonomičnost ekspresivnosti poezije, ki jo omenja Kručonih, temelji na Malevičevem načelu ekonomičnosti v umetnosti, povezanim z eko- nomičnostjo ustvarjalne energije: »Vsako dejanje se doseže s pomočjo telesne energije in vsako telo stremi k ohranjevanju svoje energije, zato se mora vsako moje dejanje doseči na ekonomičen način« (Malevič v Greve 2003: 366). Malevič je videl črko kot noto, toda ne v glasbenem smislu, ampak kot mistični simbol zvoka, ki bi razkril prvinsko telesno-čustveno stanje pesnika. Izgleda, da obstaja neposredno ujemanje med čustvenim stanjem pesnika, zvokom in predmetno materializacijo – črko. Sama črka je spoznana za kozmično entiteto, ki je sposobna preseči omejitve evklidskega prostora. (Greve 2003: 374) 59 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness Pesniški eksperimenti Kručoniha so bili torej v osnovi povezani z Male- vičevo idejo o čistem zvoku v poeziji in njegovo materializacijo v grafič- ni črki in ritmu, ki sta osnovana na primarni telesno-čustveni kretnji. Kručonih s svojimi eksperimenti kaže na avtorski gib, pri katerem črka postane risba, narisana linija pa črka, beseda. Ta dela so popolnoma fragmentarna in stojijo nasproti kakršni koli celovitosti ali redu, kot da bi negirala sama sebe: Hektografske izdaje so notranje osvobojene od same filozofije in kom- pozicije knjige, v katerih se ta tradicionalno pojavlja v evropski kulturi. V njih ni razrušen zgolj princip vrstice, ampak – posebej, če knjige pre- učujemo skupaj, se nam zazdijo, da so na meji izginjenja – učinek izjave predvideva vsaj minimum zaporedja določenega gibanja, neko usmerje- nost giba. (Бобринская 2000: 316) Enoličnost ponavljajočega se nabora črk in kompozicij teh izdaj presega namero prejšnjih knjig v zaumnem jeziku, ki so stremele k rušenju norme knjige in racionalnosti, bralca pa so pozivale k drugačnemu, subverzivnemu ravnanju in govoru: »Vse to ni podobno zvočnim gibom ali prijemom vizualne poezije, ki je naravnana na efektivno emocionalnost, na komunikacijo in vedno predvideva naslovnika. Iz- daje Kručoniha bolj upodabljajo razpršilne ‘gibe’, ki so izgubili smisel in niso naslovljeni na nikogar« (Бобринская 2000: 316). V teh knjigah se odkriva mesto za »negativni izraz« beline strani in »vrzeli med zvokom in črko ali ‘dušo’ znaka in njegovo čutno materializacijo« (prav tam, 317, 318). Prihajamo do skrajnega primera zrenja jezikovnih enot brez umevanja. Zaradi redukcije v teh izdajah oz. nasploh odsotnosti, ki je ena izmed najpomembnejših značilnosti teh knjig, Janecek ko- mentira: »Vse, kar je ostalo od ‘knjige’, so njene strani; vse, kar je ostalo 60 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji od ‘literature’, so njene črke’. Gre za vrnitev k osnovam v najbolj čistem smislu, vrnitev k minimumu zahtev, mejo, čez katero ne smemo iti, da bi nekaj še lahko poimenovali s terminom ‘knjiga’ ali ‘literatura’« (Janecek 1984: 111). Kručonihove kavkaške izdaje spominjajo na »praktično, celo z od- tenkom pozitivistične znanstvenosti, raziskovanje fiziologije iraci- onalnega […] prepariranje skritega notranjega prostora ustvarjalne dejavnosti«, v katerih poskuša avtor z monotonim risanjem črk na be- lini papirja priti do odgovora, na kakšen način (in če sploh) zvok znaka (glas) ustreza svoji upodobitvi (črki) (Бобринская 2000: 319). Zanima ga dejanje pisave, ki omogoča plastično oblikovanje izjave. Pisava kot materija besede postane za Kručoniha najpomembnejši pokazatelj zvočne in vizualne moči jezika (»besedne magije«), ki pa je hkrati tudi praznina izraza (»mrtvo tkivo jezika«), zaradi katere se avtor sooča z neprestanim neuspehom do konca razkriti skrivnost jezika in ustvarjanja (prav tam). Ekstatično eksperimentiranje (eksces jezika) Kručoniha z jezikom v primerih zaumne poezije se torej dokončuje v belini strani, »formiranju črke kot abstraktnega, samostojnega iko- ničnega znaka zaumne poezije«, kot analogen pojav suprematistične slike (Ичин 2013: 40). Še bolj radikalen primer besednega eksperimenta srečamo pri Ma- levičevu. Takšna redukcija se zgodi na pomenski ravni v njegovem »skoraj-ničelnem tekstu, ki inducira svojo ‘temo’, tj. ‘glasbo’, in jo v is- tem času uničuje z ‘molčanjem’« (Ханзен-Леве 2004: 248). Cilj glasbe je molčanje. (Малевич 2010: 873) Logiko Malevičevega aforizma bi si lahko pojasnili s citatom iz knji- ge O glasu Mladena Dolarja: »A glasba doseže svojo polno realizacijo 5 Ta traktat lahko bere- mo tudi v slovenskem prevodu: Malevič 1986. Opozorimo na nedosle- dno preveden naslov, ki se glasi Bog ni zapus- til prestola: umetnost, cerkev, tovarna. Tako zastavljen naslov vzbu- ja napačno konotacijo osvobajanja boga, ki samovoljno »za- pušča« prestol, vrhov- no mesto v stvarstvu. Malevičev tekst pa je strogo naperjen na delovanje človeka, ki še vedno povzdiguje metafizično, zaradi česar ga je nemogoče dokončno izkoreni- niti/zvreči. V samem besedilu prevoda je originalna kon- strukcija z glagolom »zvreči« ohranjena. 61 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness v tišini – ta realizacija pa potegne za seboj deidividualizacijo, izbris subjektivitete […] kjer umanjkajo beseda, čas, struktura,« kjer v psi- hoanalizi nastopi užitek kot »samoukinitev strukture, njen prehod v tišino in v trenutek večnosti, moment, kjer stopim ven iz menja- ve, družbenosti, časa, subjektivnosti, suspenz strukture in smisla« (Dolar 2003: 54). riteM, GiBanje in Mirovanje, neDelovanje V razpravah o brezpredmetnem svetu Kazimira Maleviča se kot dve glavni modalnosti kažeta »gibanje« in »mirovanje«. Na osnovi tega Malevič razdeli tudi svoja dela s ključne razstave »0,10« na dve skupini slikarskih mas, ki se kažejo kot štiridimenzionalne »v gibanju« in dvo- dimenzionalne »v mirovanju«. Mirovanje oz. negibnost ima podobno kot molk pomen trpnosti in zaprtosti vase, vzdraženost pa je nasprotno »vzgib navzven«, ki vodi v (destruktivno ali konstruktivno) reakcijo (tudi v smislu ekscesa glasu pri zaumnem jeziku). To protislovno raz- merje pa ni novo: »V antiki so poznali oboje: furijo in kontemplacijo, ekstazo in introverzijo« (Paz 2002: 203). Umetnik začenja svoj traktat Bog ni zvržen: umetnost, cerkev, tovarna (Бог не скинут : Искусство, церковь, фабрика, 1922)5 s trditvijo, da je za- četek in vzrok tistega, kar človek in družba imenujeta »življenje« – »nadraženost« (возбуждение) (Малевич 2010: 133). Primarno stanje, ki temu predhodi, pa je po avtorju mirovanje, nedelovanje, razum- ljeno tudi kot nebit, kar avtor argumentira z dejstvom, da je vsako delo, ki ga človek opravi, vedno narejeno z mislijo na končni počitek (prav tam). V večno popolnost se lahko po avtorju človek usmeri, samo če zvrže vsakdanjega boga ali vsakdanjo popolnost, ki odloča o njegovem naslednjem koraku in vodi njegovo misel. Avtor zato obsodi vprašanje FIG. 3 ↑ Suprematizem (z osmimi pravokotniki), K. Malevič, 1915 FIG. 4 ↑ Zaumna gniga, O. Rozanova, A. Kručonih, Aljagrov, 1915 (vir: raruss.ru) 62 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji 6 Malevič sebe označi kot skeptika s skeptičnim odnosom do prihodnosti – optimisti se po njem zanašajo na radost ob zmagi v prihodnosti (Малевич 2010: 603). Ko El Lisicki v pismu označi delo Bog ni zvr- žen kot antiidealistično delo skeptika in obupa- nega človeka, ga Ma- levič odločno zavrne, da je očitno bral delo v napačnem ključu in da je z njegovega sta- lišča to delo »optimi- zem brezpredmetnika« (Малевич 2010: 632). »Kaj?«, pod katerim razume človekovo iskanje pomena v vsakem do- godku in nasploh reda v svetu, ki zanj predstavlja brezplodno in ne- smiselno početje:6 Suprematizem kot osvobojen »nič« je treba razumeti kot osvobajanje človeka od vprašanja »kaj«. Vprašanja ne obstajajo, ker ni odgovorov v imenovanju narave, ona je svobodna v svojem niču, ona je osvobojena tako od sinteze kot od analize, sinteza-analiza predstavlja popolnoma praktično spekulacijo. (Малевич 2010: 339) Malevič opravi paradigmatski obrat in na mesto dela kot vrednoto pos- tavi lenobo, ki je po njem ključna dispozicija za (umetniško) ustvarjanje. Ta teza je jasno zastopana v njegovem traktatu iz leta 1922 Lenoba – prava resnica človeštva («Лень как действительная истинна человечества») (Malevič 1985), ki odpira temo odnosa dela in umetnosti ter lenobe kot nujnega dela vsakršnega ustvarjalnega dela. Ob delu Malevič postavlja neko drugačno gibanje, ki ne bi pomeni- lo napora, ampak bi samo od sebe (podobno kot vesolje) bilo v večnem ritmičnem gibanju. V tem svetu večnega gibanja je popolnost dose- žena z mirovanjem, ki pomeni človeku nepojmljivi »Nič«, »stanje ničle«, »absolutni nič«, iz katerega se vse poraja (Ичин 2010: 9). S tem je povezana tudi Malevičeva ideja novega stroja, ki je predstavljen kot »novi brezkolesni neplinobencinski motor organizma« (Малевич 2010: 105). Idejo dela brez napora oz. umetnosti, ki se bo proizva- jala sama z avtorjevo telesnostjo, je moč najti tudi pri zaumnem pesništvu Kručoniha: Zaum Kručoniha je edinstven in avtentičen jezik, ki je človeku dejansko inherenten, saj je ukoreninjen v samo našo organskost, fiziologijo. 63 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness Ta jezik je emanacija telesa, edinstven za vsakega kot odtisi prstov ali vonj potu. Zaumna beseda nastaja prav tako naravno in neposredno, kot če bi bila sekrecija našega organizma. (In to je tudi varianta »umetnosti brez ustvarjanja«.) (Кулик 2003: 228) V takšnem gibanju je po Maleviču tudi vesolje, ki nima namere ali smisla (Малевич 2010: 97). To stanje mirovanja ali nebiti, v kate- rem človek doseže popolnost, je drugačno od vsega človeškega: »[V] času, ko človek doseže ali bo dosegal opazno popolnost, bo intuicija iz njega izbrisala vse človeško kot novi znak in lik človeka bo izginil kot predpotopni svet« (Малевич 2010: 97). Večno gibanje je podobno ritmu, ki ga Malevič predstavlja z apofatičnim molkom. V »brezu- mni brezpredmetnosti«, v kateri se ne sliši »spora med razlikami«, ampak je samo »dinamični molk«, kar lahko zaznamo tako v poznih rokopisnih knjigah Alekseja Kručoniha kot tudi na platnih poznega, postsuprematističnega obdobja pri Kazimiru Maleviču, kjer ne vidimo obraza ali individualnih karakteristik oseb, ampak gre za predsta- vljanje likov (ne pa maske, persone), ki kažejo na nemo prisotnost: Človek sam teži, da doseže molk, ki ga je poimenoval ritem, t.j. trenutek, ko ni neskladja med razlikami, vse je ritmično uglašeno in skladno kot enoglasje množice. […] [K]o različni zvoki izginejo v skupnem ritmu. Ampak ta ritem ni zvok, ki ga lahko sliši uho. Za ritem ne obstajajo posebna ušesa, za to rabim celo telo, zaradi česa ne slišim ritma samo z ušesi. Ritem pa ni samo v zvoku, ampak tudi v brezzvočnem molku. (Малевич 2010: 357) Potreba po teoretičnem utemeljevanju novih principov novega sveta in ustvarjanja je terjala vrsto tekstov, v katerih Malevič utemeljuje 64 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji 7 Gl. delo Henri Bergson: Ustvarjalna evolucija. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1983. svojo vrhovno tezo, da je treba preiti iz predmetnega sveta utilitar- nosti v brezpredmetni svet, ki bo rezultat nujnosti psihosomatskih reakcij telesa (»čistega občutja«), in ne racionalnega uma. Ravno »nadraženost« je pomemben impulz za delovanje človeka, ki ga opi- suje Malevič – gib/dejanje se ne opravi iz osebnih ali subjektivnih vzgibov, ampak iz nujnosti (načelo ekonomičnosti). Malevič tudi enači subjektivnost in objektivnost, ker sta zanj oba »neavtentična izraza« (prav tam, 330). Bistvo ekonomičnosti v umetnosti se pri Maleviču kaže kot izraz občutkov, katerih sila je večja od tiste, s katero jih umetnik poskuša zadržati. To »prelivanje« umetniške sile, iz katerega se porajajo nove kreativne forme, ki urejajo svet, je verjetno najbolj celovito izrazil francoski filozof Henri Bergson, ki je človeško intuicijo postavil kot izvor vse kreativnosti (élan vital).7 Razlika med umetnostjo in drugimi področji človekove dejavnosti je za Maleviča v tem, da je umetniška kreacija nujna, vse ostale pa služijo praktičnemu cilju ali idealu – torej nečemu zunanjemu, potrošniški koristnosti, ki proizvaja samo več predmetnosti = več razlik = več neenakosti = več iluzij, kar je pri Maleviču tudi razlog za nesmisel človeškega napredka. Umetnost je tukaj razumljena v izredno širokem pomenu izražanja kreativnega principa, torej ustvarjanja novih form (oz. pri Maleviču tudi novih občutkov) na vseh področjih: »Letalo je doživljaj, in ne koristna po- trošniška reč. Delo je doživljaj, in ne platno, v katero se lahko zavije krompir« (prav tam, 212). Ekonomičnost in intuitivno delovanje torej nista samo stvar slikarstva in poezije, ampak morata s teh področij preiti v vse sfere človekovega življenja in postati njegovo primarno vodilo. S tem bi se celotno človeštvo skupaj usmerilo v neko novo možnost so-bivanja, ki ga Malevič imenuje tudi življenje »čistega delovanja« oz. brezpredmetnosti. ❦ 65 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness Literatura dolar, Mladen, 2003: O glasu. Ljubljana: Analecta. Greve, charlotte, 2003: Minimalism and Play in Aleksej Kručenych’s Caucasian Books, 1917–1918. Russian Literature LIII. 347–386. janecek, Gerald, 1984: The Look of Russian Literature: avant- garde visual experiments. 1900 – 1930. Princeton: Princeton University Press. juvan, Marko, 2014: Doing Literature without Thinking: Paralogical Devices and the Literary Field. Beside Thinking 41.1. Academia. [http://www.academia.edu/6960030/Doing_ Literature_without_Thinking_Paralogical_Devices_and_the_ Literary_Field 27. 8. 2017] Malevič, kaziMir, 2014: 1986: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. Prev. Bojan Gorenc. Ljubljana: ŠKUC. Malevič, kaziMir, 1985: Lenoba – prava resnica človeštva. Prev. Milica Antić Gaber. Zbornik. Boj proti delu. Založba Krtina. paz, octavio, 2002: Branje in zrenje. Branje in zrenje. Ljubljana: Beletrina. 198–239. pranjiĆ, kristina,2016: Logika zaumnega jezika ruske avantgarde. Slavistična revija 64/3. 325–339. БОБРИНСКАЯ, ЕКАТЕРИНА, 2013: Теорија ”тренутног стваралаштва“ Алексеја Кручониха. Поетика 7–9. 108–36. БОБРИНСКАЯ, ЕКАТЕРИНА, 2000: Слово и изображение у Е. Гуро и А. Крученых. Поэзия и живопись. Ред. М.Б. Мейлах и Д.В. Сарабьянов. М.: Языки русской культуры. 309–322. ИЧИН, КОРНЕЛИЯ, 2013: Футура, фактура и фрактура руског футуризма. Поетика 7–9. 3–50. 66 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji ИЧИН, КОРНЕЛИЯ, 2010: Семафори супрематизма. Казимир Маљевич. Бог није збачен. Сабрана дела. Београд: Плави круг, Логос. 5–17. КУЛИК, ИРИНА А., 2003: Три солнца русской поэзии (Солярная символика в русском авангарде). Символизм в авангарде. Ред. Г.Ф. Коваленко. М.: Наука. 224–232. МАЛЕВИЧ, КАЗИМИР, 2010: Бог није збачен. Сабрана дела. Београд: Плави круг, Логос. МАЛЕВИЧ, КАЗИМИР, 2004: Малевич о себе. Современники о Малевиче. Том 1, 2. М.: RA. ПАРНИС, АЛЕКСАНДР Е., 2000: Хлебников и Малевич. Мир Велимира Хлебникова: статьи, исследования 1911–1998. М.: Языки русской культуры. 175–181. ХАНЗЕН-ЛЕВЕ, ОГЕ a., 2004: Казимир Малевич между Крученых и Хлебниковым. Russian Literature LV. 229–258. ЯНГФЕЛЬДТ, БЕНГТ, Роман Якобсон, заумь и дада. Книгоиздательство Гилея. [http://hylaea.ru/uploads/files/ page_4681_1405257880.pdf 27. 8. 2017] 67 SLAVICA TERGESTINA 22 (2019/I) ▶ The World as Objectlessness Резюме В статье рассматривается отношение Казимира Малевича к по- эзии, которое художник и теоретик искусства прямо выразил в своем трактате «О поэзии» (1918–19). Взаимодействия Мале- вича и поэтов-футуристов носили долгий характер и были пло- дотворны; в частности, поэт Алексей Крученых использовал те же понятия, что и Малевич, для развития своего метода поэ- тического выражения. Это прослеживается в его так называемой заумной поэзии, или зауми (эксцесс языка), а также в поздних рукописных книгах кавказского периода (отсутствие языка, слово/письмо как визуальный элемент), где используются те же понятия (ритм, движение и покой, принцип экономии), с помощью которых Малевич теоретически обосновал новое движение в искусстве – супрематизм и описал возможность мира как беспредметность. Автор статьи уже писала о значимости «заумного языка» русских футуристов по отношению к работе Казимира Малевича в других местах (Пранич 2016). В настоящей статье она сосре- доточена на другом вопросе – вопросе о границах живописи и поэзии в творчестве Алексея Крученых позднего периода, где письмо превращается в элемент визуальной графики, а звук (го- лос) поэтического выражения становится немым голосом или молчанием. К произведениям этого периода можно применить концепции Казимира Малевича об экономичности и интуиции, движении, покое и бездействии, которые он теоретически раз- работал в области искусства. Более того, по мысли Малевича, обсуждаемые положения должны быть распространены на все сферы человеческой жизни и стать ее главным руководством. 68 KRISTINA PRANJIĆ ▶ Brezpredmetnost in ekonomičnost v poeziji Kristina Pranjić Kristina Pranjić graduated in comparative literature, and Russian language and literature at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. She defended her doctoral thesis entitled Non-objective Sound and Image: Bely, Kruche- nykh, Malevich at the same institution in 2018. Her main research fields are European and Russian avant-garde art and literature, and contemporary aesthetics. She lectures on media art at the Faculty of Media in Ljubljana, and on the visual and poetical experiment in Russian modernism as a visiting lecturer at the Alpen-Adria-Universität in Klagenfurt.