KATOLIŠK CERKVEN LIST.
. Danica" izhaja \>«k pttek i a hI j <»!> i. \<dja |"> }o-ti /a celo 4 nI. 20 kr /;• t»i !<•»;• 'i »I L" kr. /;• ,.t.it t. • : . '.«• . r. V tiskairiei ff-rei-maiia za eelo leto a •»<» kr../a {»oi Ift.i 1 »!. so kr., /.« 5 4 U ta Oo kr.. ;«k<» 'ii-U-u- < u .lan pra/.' ;k i/i i • ..!»..: m j • .
Tečaj XLIIL	V Ljubljani, 12. kiniovea i bl)0.
Modrcversko kermilo zdrave cmike.
(Da! j«? J
III. Edinost prav e v e r e.
1.
Terditi, da rasti Boga \saka vera. ktera je na svetu, je terpnost. katero je nevera izvalila, nesramnost odgojila, pamet pa zapodila. Kakor jo le en Bog. tako je le ena vera: ona edina je sposobna najviše bitje častiti.
2.
Vera, ktera dopušča vse druge, ni vera, temuč oskruna bogočastja, ker dela iz Boga ma-lika. zadovoljnega s kterimkoli češčenjem. Kaj! pogan, kteri več bogov moli: jud, kristjan, maho-medan, ki le enega molijo: kristjan, kteri Maho-meda zametuje kot ukanijivca: maliomedan. kteri ga časti naj vi.šega preroka: jud. kteri je Kristusa križal kot bogopreklinjavca: kristjan, kteri ga priznava po prerokih napovedanega in od narodov pričakovanega Zveličarja: bogovee deisti, kteri taji razodenje božje: jud. kristjan, malio-inedan, kteri v razoden je verjejo: kristjan, kteri moli Jezusa Kristusa, kot Sina Božjega, enega bistva z Očetom: socinijan, kteri ga dela stvar-jenca: vsebogovec, kterernu je vsa stvar bog; framason, kteremu ni mar ne Bog ne vera: kaj. vsi ti bi skazovali Bogu čast in še jednako všečno? Proč s tim pregroznim bogokletstvom! Najviše bitje odpušča rado nedolžne zmote, odobravati pa jih ne more in ne v čast si šteti češčenja, ki je zoperno njegovem bistvu.
o
O.
Verska terpnost je za surovo nevedno ljudstvo kalni vir samih vraž; tisti pa, kteri neko-
liko doslednje mislijo, spozna/«. <';i je tak.i terpnost pogreb vse vere. Pamet pravi v>. m, kteri jo slušajo. da bi tako h«•<»•<»častjo bilo >!••-parsko in sramotno za najpopolnejše bitje. U -koršno je I»«»g.
4.
Zagovorniki te terpnosti jo zastonj pripo-dabljajo ljubeznjivi zmernosti. Po pravem ie slepa ljubezen, grozovita prizanesljivo*!-. Jažljiv mir. Kajti vera ni sostava. ni modroslovje. katero kdo zamenja po svoje, temuč je glavna dolž-nost. Resnica jc samo ena: jc sveta. Kdor resnice ne spoštuje, je nevrednež. bodi si na videz sam poštenjak. Tedaj gorje mu. kdor je sam kriv, da nima prave vere!
Da je poganski Kim sredi svojih zmag pri sebi vstanovil versko terpnost: da je zmagavec sveta vsega sveta vere*) sprejel in v slovečem vsebožišei i Panteonu) razpostavil vse bogove, reci bolj prav malike, laške, gerške, egiptovske in vseh drugih ljudstev, ter le edinopravr vere ni terpel, temu se ni tako čuditi, kakor če zdaj učen in izobražen človek nima prave vere. Naravno je, da se vraža z vražo strinja, zmota z zmoto, kakor tema s temo: pa da bi prava vera odobravala vse druge, to ne gre nikoli, nikjer, nikakor ne! Resnica je na veke bistvena sovražnica
laži.	Dalje napi.)
*) ..Cum paene omnibus dominaretur jrentibu-. omnium gentium serviebat erroribus; et maj:nam sibi videbatur assumpsisse religiooem. quia nullam respuebat falsitatem." (S. Leo magn. Serm. 1. nat. Petri et Pauli.)
Neka delavska družba v Siriji.
(Konec.)
Svetnike odgoje vat i, to je bil narnen Fiorovičeve družbe. Ali je spolnila in spolnuje svoj namen? Da, z Božjo pomočjo. Hodil je vstanovitelj po bejruških ulicah in tergih. ter zverševal: „Compelle intrare — Sili jih. da pristopajo" — na svoj način. Na njegov klie napolnili so ubogi in slabotni, slepi in hromovi (v dušnem in pogosto tudi v telesnem smislu) prihajali v hišo Gospodovo. Z Božjo pomočjo postali s-> bogati, razsvitljeni. poživljevani, in tudi ozdravljeni. Spreobračali so se kar v množicah. In sedaj ni mogoče več šteti verlih kristijanov, ki so postali i/, teh delavcev; sedaj ni več mogoče šteti duš svetnikov. ki se skrivajo v cunjah uboštva in siromaštva. Premnogo jih je že doseglo svoj namen, večno zveličanje. drugi žive še mirno v svojem uboštvu in terdn«. upajo v boljše življenje.
Sla sva s P. Fiorovičcm svoj dan po neki bej-ruški cesti. Kar se ustavi pred nama prav orjašk mož. Bil je slep in le počasi se je s palico naprej pomikal; vendar je spoznal svojega očeta po hoji.
„Abuna!" zaklical je in iskal patrovo roko, da jo poljubi.
rAli bi radi vedeli dogodbo življenja tega nesrečnika?" dejal mi je pater Fiorovič. „Lahko vam jo povem z malo besedami. Ta verli mož se je že nad šestnajst let vsak teden pri meni spovedal. Neki dan pa. ne da bi bil poprej kaj bolan, je na-nagloma oslepil. Očem se ni prav čisto nič poznalo. Družino ima. pa nič premoženja ne, v najboljši dobi, štirdeset let star je. slep in dostikrat mora iti spat,
ne da bi bil prej snedel košček kruha....... Ali
mi bodete verjeli? Niti v dnu svojega serca ni ta
mož nikdar mermral proti Božji previdnosti.....
Ni tega tudi nikdar mislil, da bi dejal: „Moj Bog! zakaj si me dopustil v to stanje?" dasiravno bi se temu v njegovih razmerah ne bilo odveč čuditi. Tega ne; poterpežljivo. da. smel bi reči, veselo prenaša svoje terpljenje, kot resničen svetnik in drugi Tobija.
Povem naj še drugi primer vstrajnosti v dobrem. Neki kristjan na Libanu. tat perve verste, je bil nekdaj pri eks»Tcicijah in spreobernil se je popolnoma.
K-»t pokoro za storjene tatvine si je naložil, vsako noč stati na straži v tisti pokrajini, kjer je izverševal nekdaj svoja največja hudodelstva. In v resnici je to delal vsako noč skozi dvajset let in var »val deželo napadov druzinških roparjev, katerih vasi" s<> blizo tam. Zjutraj je malo spal, potem pa <--li dan preklečal v cerkvi. Hranil se je samo s kruhom, kater-ga je prosjačil od hiše do hiše. Umeri J'- v glasu v»-like svetosti.
*
* *
Tudi naše evropejske godbe ne smemo pozabiti, ki šteje 20 izurjenih inuzikantov, kateri pa delajo • tk hrum in vrišč, kakor da bi jih bilo na stotine. Prej smo iineli arabsko godbo, to je, piščal, ročni b -ben. tamburin. zveneče trikotnike in veliki boben
....... Sedaj sem odpravil to čudovito godbo, ki
pa ima vendar na naše dobroserčne Jutrovce velik vpljiv Samo pri procesijah služi nam še. Zato je pa takrat toliko večji hrup!
Godba spremlja vsako nedeljo cerkveno petje. To je jako vzvišena melodija, katere takt je vedno hitreji in hitreji, dokler se hipoma ne preterga.
Potem blagoslovi duhoven s podobo žalostne Matere Božje zbrano množico. V arabskem jeziku poje to slovesno formulo: „Na priprošnjo žalostne Matere Božje naj vas blagoslovi (Allah) Bog oče!"
In množica odgovarja: „Ami'n!"
„In Sin!" — „Ami'n!" — „In sveti Duh!" — wAmi'n!"
V tem obredu, v tej godbi in petji je nekaj
tako ginljivega, da silijo človeku nehote solze v oči.
*
* *
Gotovo ste se vprašali, od kod dobiva pater Fijorovič sredstva, kajti treba je šteti vsako leto marsikak tisočak (frankov). To je skrivnost patra Fijoroviča in Božje previdnosti. Kongreganisti (družbeniki} ne morejo skoro ničesar dati, ker so sami vsi ubogi in podpore potrebni. Moral je tedaj stezati roke do bogatih bejruških katoličanov, med katerimi je vstanovil poseben odbor za podporo. Toda, škoda, pri nas nima nihče mnogo premoženja; če ga pa ima. skopari svojo imovino bolj kot je treba.
Hvala Bogu. kerščanska ljubezen izumi marsikaj. Apostelj delavcev in ubozih našel je sredstvo; on zbira miloščino po malem povsod: na Francoskem, v Belgiji, na Španjskem. Svojim dobrotnikom pošilja relikvije in reči iz svete dežele; tako se miloščina precej množi. In do sedaj je še vedno zmogel stroške.
Toda, ah! mi dobro vemo, kako kervavf pogosto njegovo dobro serce, kadar je primoran odklanjati prošnje v največji potrebi. Z več denarjem bi njegova gorečnost še mnogo več dobrega napravila.
* *
Še jedenkrat ponovimo, da sad, katerega je ta kongregacija obrodila, je zelo tol ižljiv. Njena delavnost se je v 25 letih razširila čez celo Sirijo. Kerščanski duh ima celo do mohamedancev toliko moč, da so katoliške cerkve prazniki in nedelje občni prazniki. Vse kupčevanje miruje; turška sodišča so zaperta; tergi in nasipi ob pristanu so prazni; isto-tako tudi pisarne in skladišča. Zato pa so katoliške cerkve prenapolnjevane z verniki. Vseučiliščna cerkev od 5ih zjutraj pa do 5ih zvečer nikoli ni prazna. To je Gospodov dan, dan počitka in miru. Jezus Kristus vlada in zmaguje povsod. O da bi povsod vsaj ob nedeljah in praznikih tako vladal! In zakaj bi se ne dalo drugje to doseči, če je bilo mogoče v Bejrut-u v Siriji?
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Petindvajsetletnica v Gorjah dne 1«. in 19.
avgusta. V starem zakonu je Bog zavoljo levitov dal postavo, da naj od 25. leta naprej služijo v šotoru zaveze; ko bodo dopolnili 50. leto svoje starosti, naj pa jenjajo služiti. (IV. Moz. 8, 24. in 25.) — Enako stopajo v novem zakonu mladenči navadno v 24. ali 25. letu v duhovski stan; ali le malokdaj se da duhovnu dandanes butara duhovske službe, ki morebiti ni nič manj težavna, kot kdaj levitovska, s 50. letom odložiti in v pokoj stopiti, ampak zavoljo pomanj-
kanja duhovnov je treba še naprej nositi to butaro, navadno do smerti.*) Če pa duhovnom nove zaveze tudi ni dano čez 25 let duhovske službe v pokoj stopiti; je vendar prav in primerno, da se duhovni tovariši po preteku celega četertstoletja skupaj zbero, skupno Bogu hvalo pojo za vse v tem času prejete dobrote, da obhajajo 25letnico svojega mašništva.
Taka 25letnica veršila se je letos v Gorjah 18. in 19. avgusta. Od 22 duhovnih sošolcev sošla se je komaj še polovica. Bili so namreč zbrani sledeči gospodje: 1. Ažman Janez, župnik v Gorjah; 2. Bergant^ Lovro, župnik v Logatcu; 3. Jereb Matevž, župnik v Šent-janžu na Dolenjskem; 4. Matija Ka-dunec, župnijski opravitelj v Preloki; 5. Klun Karol, kanonik stoljne ljubljanske cerkve, deržavni in deželni poslanec; r». Mogulič Miha. župnik v Stillfriedu pri Dunaju; 7. Pavlič Damijan, župnik v Kostanjevici; s. Štrukelj Frančišek, duhovni pastir na Šmarni gori. Tem v Ljubljani posvečenim pridružili so se še trije sošolci, ki so sicer v Ljubljani latinske šole izdelali, pa so bili sicer v Terstu posvečeni, namreč: 10. Monsignor Legat Janez, gimnazijski katehet in vodja v deškem semenišču v Terstu; 10. Notar Anton, ekspozit v Plavlji pri Terstu in 11. Vari Janez, kaplan pri novem sv. Antonu v Terstu.
Ravno toliko tovarišev pa se je še pogrešalo. Sedem jih je smert pobrala, In ravno za te ranjce sošolce skupno moliti in ss. maše zanje darovati, bil je tudi poglaviten nam<jn te 25letnice obhajali smo jo v Gorjah. Kako se je veršila naj stoji popisano v Danici našim potomcem v spomin.
Dne 18. avgusta pripeljali so se duhovni jubi-lantje s popoldanskim vlakom v Lesce. Podpisani j.h je sprejel in prijateljsko pozdravil. V Gorje dospeli smo malo pred tretjo uro. Vasi. skozi ktere smo se peljali, so bile okinčane z mlaji in slavoloki. Došle goste pozdravljalo je vbrano zvonenje farne cerkve in njene podružnice v Sp. Gorjah. Vmes pa se je razlegal mogočni strel z bližnjega hriba. Po kratkem oddilileji v farovžu podali smo se v praznično opravljeno farno cerkev, kjer smo imeli pete večernice za ranjce duhovne tovariše. Potem je g. kanonik K-lun. spremljan od vsih sošolcev, blagoslovil novo pridelano pokopališče po predpisanem obredu. In s tem je bila cerkvena slovesnost trga dneva končana.
Pri skupni večerji pozdravil je podpisani kot hišni gospodar zbrane sošolce, kterih se nekteri od dobe posvečevanja več videli niso. s primerno napitnino. Potem pa se je spominjal ranjcih sošolcev v daljšem govoru, ki naj kot majhen spominek pre-rano umerlih, po večem tukaj sledi:
So pa po versti, kakor jih je smert pobirala,
tile:
1. Lotrič Matevž, presbiter, umeri dobra dva mesca po svoji novi maši v domačem kraji Železnikih 15. oktobra 1664. V začetku oktobra šel je nekega dne v Dražgoše maševat. Po stermem hribu se je ves pregrel in tako pregret je precej v merzlo cerkev šel in s tem vročinsko bolezen si nakopal. Domu pridši se je vlegel in ni več vstal. Kakor je bil v šolah vedno pervi, je pervi tudi v
•) Po naših krajih, ako moškega kaj posebnega ne zadene, se ceni. da pri T>0 letih je še nekako pose ono v močni dobi in mož delavnosti in značaja v vsakem oziru. Xa Jutrovem je to iz raznih vzrokov utegnilo drugač biti.
večnost šel kot četertoletniki Bil je ljubljenec svojih predstojnikov, pa tudi nas sošolcev, ki so večidel vsi prišli k njegovemu pogrebu iz Ljubljane v Železnike. Ranjki odlikoval se je tudi kot pesnik in pisatelj Velike nade smo vsi vanj stavili: ali Bog ga je hitel odvzeti iz solzne doline in če tudi je kmalo svoj tek dokončal, je vendar veliko let spolnil po besedah modrega Siraha, ktere j.* pridigar gosp. Karol Heidrich pri pogrebu s polno pravico nanj obemil.
2.	Drugemu duhovnemu sošolcu je mertvaški zvon v Radoljici (27. aprila . si;<;> zapel. Bi! je Ta Ažman Jožef, ondotni farati. rojen na Lancovem. Občudovali smo ranjcega zavoljo njegovega dobrega spomina in imenovali smo ga živ šematizem. Vse duhovne je na pamet znal in njih službe in starost in druge okoliščine. Malokdaj da bi se l il za kako leto zmotil. Imel je tndi izversten humor imusnost), s kterim nas je mnogokrat kratkočasil. Razne gorice in narečja kranjskih prebivalcev je natančno posnemal in oponašal: tako posebno Kropenčan»\ Železnikarje Poljance. Ločane. Ribničane. Hinee.
Od mladosti že nekoliko k jetiki nagnjen, se je grede od Kramarjeve nove maše <mesca avgusta 1>».4) v Čemšeniku v velikem dežji močno prchladil in od takrat ni bil več zdrav. Posvečen je bil sicer z nami vred. ali na kako duhovno službo ni bil postavljen. Deržal se je v Radoljici. pri ondotnem dekanu gosp. Šimnu Vovku. in hodil je kaka dva mesca ob nedeljah in praznikih maševat in prkiigovat v Lesce, ki so bile takrat ravno prazne Ko pa je listje j. Io z dreves padati, se je tudi on ulegel in pomladi, ko se je pervo zelenje pokazalo, je tudi on dozorel za večnost. Spremila sta ga k večnemu počitku dva sošolca: Janez Kramar, takrat kaplan v Gradu, in Karol Klun. takrat kaplan v Gorjah.
3.	Tretji na versti bil je J a len Šimen, ekspozit v Šentpetru na Notranjskem. Dasiravno naj veči in na videz naj terdnejši med sošolci, je vendar po malem vedno bolehal, in ker s pervega ni pazil, temveč zanašal se na svojo močno naravo in preveč si upal, izcimila se je bolezen, ktere se več znebiti ni mogel. Prišel je v Kranj na očetov dom zdravit se; ali najdel je ie smert. ki ga je 25. junija 1^7«; prestavila v boljšo domovino. Za pogreb«'in smo mu šli tri j*" Sošolci,- Kramar iz Breznice. S.-klič iz Šmartina. in jest iz Dovjega.
Odkar smo g. Jalena zagrebli. je smert našim verstam 10 let prizanašala. A toliko huje se je znosila leta 1	Uzela nam je namreč * istega leta kar tri sosoloe; ti so:
4 Gorenjec Lav os lav, župnik v A ll«*šičah. ki je umeri 10. febr. Kot pisatelj z imenom Pod-goričan. si je častno rnesto pri«lobil v našem .^lovstvu. Dasi je le bolj iz češkega in poljskega prestavljal. je vendar njegova pisava izglednn. kar čistost in gladkoto zadeva. Le škoda, da si ni vselej pravih, našemu ljudstvu primernih predmetov za prelaganje izbral. — Ni pa tukaj mesto, kj«T bi se o ranjcega pisateljski veljavi razgovarjali; rni se ga velikoveč kot dragega sošolca spominjamo in spoznati moramo, da je bil krotka in poterpežljiva duša. Kaj žalega nikomur ni rekel ali storil: raje je sam poterpel. Ta jančja narava ga je spremljala tudi po duhovnih službah in povsod ga ljudem prikupovala. Po telesu bil je nenavadno podpert. To pa je bilo
pripisovati njegovi krotki naravi, pa tudi vednemu sedenju. k»T j** ves prosti čas. kar mu ga je ostajalo «Vz stanovske dolžnosti, pri pisanji presedel Gorenjca ni bilo z lepo zunaj videti; toliko bolj gotovo pa si ga našel pri pisanji. Kavno tu življenje pa mu je nakopalo bolez« n in smert. I>>>!>il je vodenico. ki ga j.- par let hudo mučila; ali t«-rpel je v«»]jno, in dokler j.- j,- ni..g. 1. j.* d" zadnjega pisal. S » le smert mu je p.-r • i/. r<'k uz« la Za pogrebom mu je šel izmed s«>š le.-v ••■lini Kadunc.
O
.". Kmalo za njim šel j«? v večnost Cirar K r • ii " i š k. roj.-n Ljubljančan. I*meri je na Donfljii v . nišni' a usmiljenih brit »v dne 27. marcija. Služil ]>• • k'i; lan v Kranj .-ki gori. v Gorjah, kot vikar v A vejn :u. s-u in j <'/n* j • z >p -t n"koliko časa kot k .: : o. v Naklem Dalj easa bi! j" domač učitelj pri «i: :ž>ni kn--za \\":ndis"h.Lrr-;,z-a v 'iradcu in je tisti r - * i/;sk »v d tudi jra.sk■» vseučilišče. Pozneje je i: 1 »imaju i/, enakega n mena hodil v visoko A! -!»> <!»»kt r:*a v ndar ni losp «1. Nekoliko I , i..i ii k -lik« i i tuli pomanjkanje ga je ovi-- r •• m p '-'ji - i't tudi sicer mu bivanje v \ i .:!. m ^t.h ni bilo v b-rist. Zgubil je nekako e-. . d; »v <>"j:i pa>? irstva.: za' » mu služba v \ak -m k .m -r • /a ,;.ipl.ana postavili, ni vgajala, •is'ii km al . itn ii zarad b .lezni) to kaplanijo . / ■:• " na ! »unaj. k, -r ra j-? smert rešila daljnih in vi,i , meri j>a je lepo z Bogom sprav-•i. ^ * \r<"..an in katoliški duhoven. Za nj govirn a ..i š 1 n -n sošol -e. j> i kako tudi, saj je ; K!ui i je bil 'akrat pri deržavnem zboru l.i i »v., u • ».;• f »vi smerti še le zvedel, ko je bil
jr. , , i , .,... »
/ ' . kopan.
.v ka Ini ] ivd praznikom vsih Svetnikov, •JT. k" - ■ * 1 '» brala nam je nemila smert pre-•! . > < .p a g. K r m .i r Jan. za. župnika na 1 :r»	'' kteri i zrn l na-. potem je gotovo on
; sa tal imi kakor ostvaijen. Imel je vsestransko i*.' • !.n •>*. ; »a tudi .-■•lik v sel je 1> duhovskegi sta i i Za* je oa tu li povsod izgledno deloval, .... . -o oo.-lali v službo, in j»« povsod zapust'1 si i «_r :--oega svjega »i •! vanja in naj boljši spomin. I • ranjki kaplan v Gradu. p .tem tukaj v Gorjah, j -zneje ;,ri sv. I'etru v Ljubljani; nekoliko časa. o b ■ -/ni ran j. !lul>» rja. je oskrboval župnijo v rojstnem kraju v Cemšenika. in ko je še par v Cerkljah na Gorenjskem slnžil kot kaplan, dobil je 1 1875 I i • Dr< . niško. kter<» je čez 11 let vodil kot skorben dnhovni pastir. Plrelep marmornat veliki oltar in z ikroin pokriti zv »nik farne cerkve bota pričala o i. j »vi gorečnosti š - poznim rodom. Bila ga je sama
•	»IjubnoS'. zat-• -» svoji smerti tu li ni kaj zapustil, in 'e je ranjki Gorenj-«.- prosti čas s pisanjem pre--•1-1. pa nasprotno Kramar kar sedeti ni m«.»gel; je b iil na lov. ali vozil se k prijateljem, kolikor mu je i • čas pripustil. 1 'a ravno to dvoje, kakor se zdi, i:iu j" pripomoglo k zgodnji smerti. N i lovu se je v- "krat prehladih pa tu li pri vožnji večkrat se po-i «>rečil. in to posebno bu lo leto pred smertjo, ko
•	je tovariš mu baron Marenei do smerti pobil, on sam pa silno pretresel in roko si zlomil. Okreval je si er od tega padca, ali hirati je jel za želodečno boleznijo in persno vodenico, ki ste mu slednjič tudi smert zadali. Pri njegovem pogrebu sva bila nazoča z ranjkim g. Sokličem. Po pogrebu ga prašam: Blaž, kaj misliš, kdo izmed nas pride zdaj pervi na versto?
Kdo bi si bil mislil, da bo on pervi šel za Kramarjem ?
7. Lansko leto namreč; 15. dne julija zbralo se nas je v Škofji Loki petero sošolcev (Klun, Bergant, Jereb, Pav!ič in jest), da smo spremili drazega sošolca Soklič Blaža, ondotnega mestnega župnika, k večnemu počitku na pokopališče v Staro Loko. — Ranjki je veliko storil za lepoto mestne farne cerkve; bil je tudi značajen mož, ki je vsako reč dobro premislil, potem pa tudi neustrašeno in stanovitno izpeljal. V priznanje njegovih zaslug imenoval ga je škof Pogačar duhovnega svetovalca. Tudi je bil ranjki daleč znan kot izversten pevec in dober pridigar. Menda se je celo preveč stanovanja deržal. Dasiravno blizo železnice, kot kaplan v šmartinem pri Kranji, 4 leta ni bil nobenkrat v Ljubljani. Morebiti mu tudi močno pušenje t k i Jenjet ni koristilo. Loti se ga huda jetika, ki ga je v kratkem času ugonobila. Sam ni mislil, da bo tako hitro po njem. Lansko pomlad, mesca majnika. ko sem ga zadnjikrat obiskal, se mu je bolezen že precej poznala. Vendar je bil dobre volje in sva s - raz.^ovarjala tudi o naši bližajoči se •J.iletnici. Takrat mi je rekel; Da bi bil ranjki Kramar še živ. ne šli bi druga n. kot na Breznico; tako bo pa pri in -ni v Ljki. ali pa pri tebi v Gorjah, kakor bodo že sošolci želeli. Ali Blaž ni dočakal veselja 2.">Iei.niče; v--z leto in d in ga že černa zemlja krije. — Se mi je opomniti njegovega testamenta, ki je res lep in kaže njegove blage namene. Ker je bil zelo varč n. pri lobil si je lepo premoženje, ktero je pa tuli obček-»listno obernil. liizun tega, kar je zapustil očetu in bližnjim sorodnikom, je volil vse drugo za cerkve in reveže tistih fara, kjer je bil kdaj nas: ivljcn. namreč, kot kaplan v Spodnji Idriji, v Teržiču. v S;.in Loki. v Šmartinem pri Kranji in kot župnik v Skofji Loki. Naj mu bo posebno blag spomin tudi od nas!
K sklepu teh žalostnih spominov moram vendar z veseljem poročati in opomniti, da so bili vsi ti naši ranjki duhovni sošolci pred smertjo s ss. zakramenti previd- ni. kar nas mora še posebno tolažiti.
Zdaj je imenik naših ranjcih sošolcev pri kraji - saj je dovolj dolg — po naših mislih še predolg. Ali naše misli niso B /žje misli, naši naklepi niso Božji naklepi!
So s.« mi je spominjati dveh sošolcev, ki, čeravno sta še živa. ven lar v nekem oziru med ranjce spadata. To sta:
Šolar F r a n č i še k. presbiter, doma iz Stare Loke. Bil je nadarjen mladeneč in vseskozi lepega, nesvarljivega vedenja. Bolehal je na umu nekoliko že kot »lijak in potem ve Ino bolj kot bogoslovec. Ali da se bo tako zmešal, bi nobeden ne bil mislil, najmanj še semeniški predstojniki, ki so ga kljubu njegovim posebnostim že v tretjem letu za mašnikovo posvečevanje priporočili. Pa komaj mašnik posvečen, bil je vedno bolj zbegan na umu; za kaplana postavljen na Prema na Notranjskem, je kmalo vse popustil in napotil se v Rim, kakor je rekel, do papeža, da, bi se cerkev reformirala!! Ali gosposka je reformatorja na Primorskem nekje dobila in domu spravila, kjer z-laj živi prav po kinetiško in komaj vč, da je kdaj duhoven bil!
!). Pečar Jožef, doma iz Kranjske gore, ki je do 7. šole z r ami študiral, potem pa bil v Mariboru posvečen (1. 1866). — Kmalo bo namreč že
17 let. kar je bil od mertvuda zadet in zdaj majhno pokojnino deli s svojo materjo in sestro, ki mu stre-žete in ki ga pitate, ker sam še jesti ne more! — Dragi sošolci! Žalostni stan teh dveh naših sošolcev nas mora res do solz ganiti in k ponižnosti priganjati! Kaj je vendar človek, in naj bo še tako učen. ako zgubi' um ali zdravje.
Se dveh sošolcev pogrešam, ki sicer še živita, pa zavoljo velike daljave k naši slavnosti priti nista mogla. To sta naš Ruben in naš Benjamin; hočem reči: 10. Žužek Janez iz Vel. Lašč (roj. 31. dec. 1837), brat mu je g. Šimen Žužek, župnik v Vodicah), in 11. To mazin Ignacij <roj. v Ljubljani 4. febr. 1.^43). ki sta šla leta isf>4 z ranj. Pircem v Ameriko in zdaj tam delujeta v zveličanje duš, pervi kot župnik v Kaledoniji (v Minesoti). drugi pa več let kot indijanski misijonar in Pirčev naslednik; odkar pa so mnihi benediktinci njegov misijon prevzeli, misijonari drugje med Amerikanci. Naj jima ..Danica*' pove. da smo se ju pri '2 ."»letnici spominjali in da jima pošiljamo tem potom prijateljski pozdrav čez široko atlanško morje!
Tega pregleda, dragi sošolci, pa ne smem in ne morem bolje skleniti, kakor da temu primerne predloge stavim.
1 Vem, da se pri molitvah in pri ss. masah drug druzega spominjamo in tudi ranjcih ne pozabimo: ali vendar bo dobro, ako danes kaj natančnega sklenemo; toraj predlagam:
Naj za vsacega sošolca, berž ko se za njegovo smert zve. vsaki opravi eno sv. mašo. ako že k pogrebu priti ne more; sicer pa vsako leto eno sv. mašo za žive in mertve sošolce.
2.	Ker ljubezni »lo ranjcih in sočutja do terpečih sošolcev zraven molitve in daritve sv. maše bolje skazati ne moremo, kakor če njim in njih ubožnim starišem kako pomoč skažemo, predlagam, da se napravi prostovoljna nabirka za pomoči potrebnega Pečarja in za ubožno Lotričevo mater.
3.	Ker nam čas tako hiti in je večidel naše glave že sneg opadel in je vendar tako prijetno, da se še kterikrat vidimo, preden gremo za svojimi sošolci, predlagam: da se čez 5 let zopet privatno snidemo v Kost:...jevici pri našem sošolcu Pavliču. ki !>i nas bil že letos rad videl pri sebi. da bi bili ondi 25letnico obhajali.
Da so bili ti predlogi enoglasno sprejeti, se tako ume in tudi za imenovani dve podpori se je znatna svota nabrala.
Ker se je ta dan praznoval tudi Oo. rojstni dan našega presvitl. cesarja, je bila tudi zadevna napitnica radostno in z navdušenjem sprejeta.
Po večerji, komaj da se je dobro noč naredila, posveti se pred farovžetn in glas se zasliši: Razsvit-Ijava se pričenja, kresovi gore! Jubilantje hite na prosto in res lep prizor se prikaže stermečira. Šolsko poslopje; narodni dom in Ferčejeva hiša od lučic kar migljajo, bengaličen ogenj čarovno razs vitij uje okolico, mnogi kresovi plapolajo na bližnjih hribih; milo se čuje slovesno zvonenje v tihi noči in pogostni strel stresa zemljo. Lepo sta se žarila tudi dva transparenta; eden nad cerkvenimi vratmi:
Vsa hVaLa VeČneMV BogV o VeseLI petlnD ValsetLetnICI;
drugi pa nad farovškimi:
eX totls VIsCerIbVs gaVDeaMVs CoLLegae IVbILantes.
Na zadnje še moški kvartet zapoje nekaj narodnih pesem, ktere človek večkrat ko jih sliši, raje posluša! In tako je minul ta večer, ki bo vedno v spominu ostal ne samo Gorjancem, ampak še posebno gg. jubilantom, ki na deželi kaj tacega celo niso pričakovali!
Drugi dan. 1!1. avgusta, začele so se ob ."»ih černe ss. maše. ktere so jubilantje zaporedoma darovali pri vsih treh oltarjih za ranjee duhovne sobrate. Ob šestih je bilo veliko opravilo z bil ja mi in potem slovesna černa maša. ktero je "pravil monsignor Legat z asistenco. Po maši zapeli so š" vsi skupaj libero pred mertvaškim od run s prižganimi svečami in s tem je bilo končano opravilo za umerle tovariše.
Poglavitna slovesnost pa se j * veršila dopoldne ob lOih. Enajsteri duhovni jubilantje in domači g. kaplan se vzdignejo v naj lepših eerkvenih opravah in gredo iz farovža po novi poti. ki v ravni ridi veže cerkvene in farovžke vrata, v praznično o/.a!i-šano farno cerkev. Pred duhovščino stopnjo e »rkveni služabniki z banderci in stavnicami, za njimi pa belo oblečene šolarice v parih s cvetličnimi š >pki na glavi. Ob poti stoje v kratkih presledkih lični mlaji z raznobarvanimi zastavami: ljudstva pa vse polno na pokopališči in pred cerkvijo. Zvonovi vesel. ■ pri-terkavajo, vmes se .str«d razi-ga. Vrline pa tu li lepo. da lepše biti ni motri«». Zar-s veličasten ta vhod in nepozabljiv ta priz «r vsakemu, kdor ga j«' vi i«-I. Taki prizori se zamorejo bolj občutili, kot p -piliti'
Precej po prihodu v cerkev stopi kanonik Klun na prižnico in s svojim polnim glasom in znano zgovornostjo prav poljudno ra/.laga meds.'i». n>» ljubezen vernega ljudstva do svojih tluhovnih pastirjev, in kako naj se ta ljube/en vsestransko razodeva. Po vsem zaslužena je bila p hvala, ktero j«' prečast. govornik dajaMIorjancem. ki s«a pri mnogih prilikah, še posebno pa o tej nenavadni slavnosti skazali svoje spoštovanje do duhovščine tudi v nenavadni inori. — Sledila je potem slovesna velika maša. po kteri so zbrani jubilantje prav navdušeno in skupno zapeli rTe Deum" I»ogu v zahvalo za vse v 2~> letih mašništva jim podeljene duhovne milosti in tel.-sne dobrote. V enakem redu. kakor popred v cerkev, so se po doveršenem opravilu zopet vrnili v farovž. Skupnega obeda vdeležili so se razun starišev <lo-mačega župnika in kaplana, ki je njegov brat. tudi peteri svetni sošolci, ki so leta l^iil z našimi jubilanti izdelali osmo šolo. To so sled"či gospodje: 1 Dr. Račič Josip, c. kr. visi lin. svetovale" in finančni prokurator v Ljubljani; 2. G u t man Krnil, c. kr. pristav pri finančni prokuraturi. ravno tam:
3.	Franke Ivan. c. kr. profesor tudi v Ljubljani;
4.	Ileidenberg Edvard, c. kr. poštni komisar iz Tersta, in ."». Pfeifer V i 1 j • • m . župan in posestnik na Kerškem, deržavni in deželni poslanec. - Tudi so se dali ti gospodje z zgoraj imenovanimi enajste* rimi jubilanti skupno fotografirati v spomin na veseli dan in poterdilo starega prijateljstva. Zaderžani pa so bili po vradnih opravilih in priti niso utegnili štirje svetni sošolci, namreč: 1. Krem žar Alojzij, magistratni tajnik na Dunaju; 2. Blechschmidt Anton, knjigovodja neke tovarne na Dunaju; 3.
Nabernik Ivan, c. kr. sodnik v Litiji, in 4. Pajk Anton, bivši c. kr. gojzdnjarski cenitelj v Gradcu. Ti so s telegrami pozdravili zbrane sošclce. Tudi nekateri drugi gospodje in znanci jubilantov so v pismih ali s telegrami naznanjali svoja pozdravila in čestitali k 25letnici. Da se primernih napitnic manjkalo ni, to je jasno. S posebnim navdušenjem sprejeta je bila napitniea na papeža Leona, ki so jubilantom svoj apostoljski blagoslov poslali, in na škofa Ljubljanskega, ki so zbranim po kanoniku Klunu svoj pozdrav sporočili.
Pa kakor je že na svetu, da veseli trenutki hitreje minejo, ko žalostni: je zbranim sošolcem le prehitro zopet bila ura ločitve. Komaj da so se po tolikih letih, nekteri po 25, oziroma 29 letih, pervikrat zopet videli, že so se zopet morali ločiti; nekteri gotovo za zmerom na tem svetu! Le štirje duhovni sošolci so še skupaj ostali. Le ti so šli prihodnji dan, 20. avgusta, k Materi Božji na Blejsko jezero zahvalit se tudi Mariji za njeno pomoč in priporočit še sebe in vse sošolce njeni mogočni brambi tudi za naprej. Potem so se tudi ti poslovili in šli vsak za svojim poklicem!
V	Gorjah. 4. sept. 1890.	J. Ažman.
S Polja se naznanja „Slovencu" posnemanja vreden izgled dekliškega verskega občutka in poštenja. Neki pohiševalee je bil pred tovarno razobesil med svetimi podobami tudi nekaj pohujšljivih. ki so sramotile samostanski red. Nektere tovarniške delavke, ugleda vši to nesramnost, so bile serčno užaljene in so sklenile te podobe zatreti, da bi jih krošnjač dalje ne razkazoval. Zbrale .so urno toliko denara, kolikor je prodajavec zahteval za tiste podobe; kupile so jih in pričo njega raztergale. Čast takim poštenim dekietam!
To naj bi !,;! nauk tudi za vradnije, da slovensko ljudstvo je sramežljivo in ne terpf tacih ostudnosti, ter naj bi ne pustile tacih spotikljivih predmetov raznašati in prodajati.
Iz Carigrada. 4. sept. (Naprava za spre-obračanje r a z k o 1 n i h grekov.i Arhimandrit preč. g. Polikarp Anastasidis nam piše:
Vemo. preč gospod, koliko se zanimate za vse, kar zadeva Božjo čast in zveličanje duš, naj Vam pošljem nekaj novic o naši napravi, ki je vstanovljena zlasti za spreobračanje šizmatiških grekov.
V	Carigradu, kakor že veste, pripravlja naš kolegij apostoljskih delavcev, ker sprejema dobre mladenče in jih olikuje v pobožnosti in znanji. Teh mladenčev je toliko, kolikor nam jih katoliška dobrodelnost dopušča zderževati v naši napravi, ker stalnih dohodkov nimamo nikakoršnih. Navadno jih je po šest ali sedem. Sedanji čas gre na to. da se tukaj v središču razkolništva vstanovi katoliška občina greška in more se reči, da jedro te občine že imamo. Potrebno pa je. da se zida mala cerkev, kjer bi se mogla občina zbirati in obhajati svete skrivnosti po svojem obredu To bi bila za razkolce lepa prilika, da spre vidijo to resnico, da oni zamorejo biti katoličani. ne da bi zato zapustili svoje obrede in svoje izročila. Zato vsak dan bolj pogrešamo cerkve in upam, da Bog ne bo odlašal nas razveseliti s pomočki. da stavimo tolikanj doželjeno cerkev
Govoreč o naših mladenčih sem pozabil, gospod, Vam povedati, kako nas ti dečki razveseljujejo s
svojo zvestobo do klica Gospodovega in s terdno stanovitnostjo v svojem poklicu. To so zgoli mladenči, ki so se k nam povernili iz razkolništva. Njih sorodniki so razkolni greki, kteri, nahujskani včasi od svoje nevednosti, ali tudi od greških duhovnov in škofov, pridejo in skušajo te drage mladenče nam iztergati — zdaj z jokanjem in zdaj z žuganjem; toda milost Božja premaga človeško slabost in upamo, da ko povračilo za to deško stanovitnost bode Gospod tudi sorodnike k zveličanju poklical.
V	prid teh dečkov, o gospod, kličemo na pomoč dobre ljubljanske katoličane.
V	našem misijonu na Malgari (mali gori ? v mali Aziji) naša (katoliška) reč dobro vspešuje, in to pri vsih pritežnostih. ki nam jih napravljajo dan na dan. Pisal sem Vam lansko leto, da v vasi Tsasus smo vstanovili novo misijonsko stajo. Razkolniki so storili vse. kar koli je bilo mogoče, da bi spridili nove katoličane; pa niso nič opravili. Poslednjič je vlada v Malgari, ki je zgoli orodje v rokah razkol-nikov, dala vse zapreti. Pa tudi s tem niso nič dosegli; naši katoličani so ostali zvesti.
Pretekli teden se je h katoliški veri spreobernil eden greških duhovnov, župnik v neki vasi škofije Erakleje. Ker je ta duhoven dober in verlo učen. je njegovo spreobernjenje zbudilo velik šum. Šizmatiški škof ga je s pomočjo posvetne oblasti poklical v Rodosto in hotel ga odpraviti iz svoje škofije, da bi se kteri drugi ne oserčil in njegovega izgleda, ne posnemal Upam pa, da razkolni škof ne bo zmagalv temveč da duhoven ostane na svojem misijonu in bo ondi koristno delal.
To. gospod, so nektere novice, ki jih Vam za zdaj pošljem. Molite k Bogu. naj nam del) svojo milost in blagoslovi naše delo v Svojo veči čast in v zveličanje duš.
Sprejmite zagotovilo mojega najponižnejšega spoštovanja itd.	Polikarp Anastasiadis,
predstojnik greško-katoliške naprave.
Amerika. V Št. Pavlu, Minesota, piše „Wand.K 17. jul.: Poslednjo nedeljo (13. jul.) je pridigal v cerkvi M. Pom. prečast. škof Oton Zardetti iz Št. Klavdija. Na večer tistega dneva je g. Mič opatu P. Bernardu Ločnikarju v imenu srenje in sirotišnice pričo škofa Zardetta-, mnogih duhovnov in srenjčanov izročil prelepe darove: pastirsko (opatovsko) palico, napersni križ z verižico in „rimski pontifikal." Eden otrok iz ubožnice je deklamoval krasno poezijo in je prečast. g. opatu v roke dal darila. Tudi šolske sestre in sestre sv. Jožefa so darovale prelepih darov prečast. g. prelatu. Bilo je o tej priliki lepih govorov. Ves ginjen je v. č. o Bernard (naš rojaki naznanjal zahvalo za toliko skazovanj ljubezni in visokega spoštovanja. (Posvečenje v. č. o. opata so imeli nastavljeno na 20. avg.; če so do tistega časa dospela zadevna pisma iz Rima. se bode najberže kmalo slišalo. Vr >
Trinajstega julija je v. č. g. nadškof Grace v Marysburgu delil zakrament svete birme; spremljal ga je preč. Alojzij Plut. Preč. g. Jak. Trobec, duhovni pastir pri sv. Neži, je tisto nedeljo popoldne v cerkvi srenje sv. Matevža pri sv. Pavlu zvonove posvečeval. Cč. gg. Martin Šmit 0. S. B. in Fr. J Kosmerl sta azistirala, oziroma dijakon in sub' dijakon. Med opravilom je bila prilika poslušati gre*
gorijansko petje gg. bogoslovcev iz semenišča sv. Tomaža. Bili so v svetišču čč. gg. O' Neill, K. Mi-kula, P. Schoenen in J. M. Solnce, župnik srenje sv. Mateja. — V Bloomfieldu je v kratkem 6 otrok opravilo pervo sv. Obhajilo: nek spreobernjenec je bil pa kerščen. Dijaki iz št. Tomskega semenišča so s prelepim petjem slovesnost poveličevali. — Tudi v Jordanu je tisto nedeljo veliko otrok pristopilo k pervemu sv. Obhajilu. Godilo se je to z veliko slovesnostjo.
V Št. Ivanski opatiji so bile 9. jul. doveršene tridnevne duhovne vaje, ki jih je vodil prečast. opat Bernard in potem je 6 gospodom podelil obleko sv. Benedikta. Obljube bodo naredili berž ko dospč iz Rima poterjenje novega opata.
Zdililjej k sladkemu Imenu Marije.
Imč, ki toliko milijonov kliče Na pomoč v stiskah, revah te življenja, Ime, ki tisočem si svit rešenja, Ime, pred kterim satan zmagan siče;
Ime mogočno, braniš otročiče, Če upno kličejo te, — pogubljenja; Slaviti, kjer Ime se to pričenja Sovražnik duš se s strahom proč pomiče.
m
Imč presladko Matere nebeške, Irnč premilo Matere Marije, O sveti nam iz blažene višine!
Marija! spomni reve se človeške, Otmi kerščanstvo, reši temne zmije, Ime naj Tvoje serca vse prešine!
Radoslav.
Razgled po svetu.
Amerika. Tabor nemških katoličanov v Pittsburgu Amerikanski katoličani so začeli imeti svoje shode, kakor jih imajo nemški katoličani v Evropi. Že so imeli tako zborovanje v Čikagu, Cin-cinatu in Klivlandu. Letos pa se hočejo zbrati v Pittsburgu in ondi taboriti od 23. do 25. kimovca (sept.). Klic na ta tabor pravi med drugim: Iztergati nam hočejo s silo to, kar smo s težkimi žertvami zidali in ohranili. Upleniti nam hočejo našo šolo, uzeti nam po naturnem pravu zagotovljeno naučno prostost, prostost odgoje, našim otrokom hočejo s silo poropati njih vero in vernost. V bran se torej hočejo postaviti v imenu svobode, v imenu vesti, v imenu svoje svete vere. Tudi pristavlja: „Hočejo nas pripraviti ob našo opravičeno posebnost, ob naš ljubi materni jezik.u Sklepa se pa vabilo s tem, da sam sveti Oče Leon XIII so velikrat poslednje leta spod-budovali katoličane vsih dežel, da naj se zbirajo v tacih velikih shodih, da se poganjajo za svoje pravice in jih ohranijo.
Ali bi ne bilo dobro, da bi se tudi katoliški Slovenci začeli zbirati na tacih velikih shodih, kjer bi se lahko storilo marsikaj za brambo in ohra-
njenje sv. vere, za vterjevanje katoliških načel, za odpravljenje marsikterih napak in škodljivih šeg in razvad? Bog daj srečo!
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec september (kimoveo. a) Glavni namen: Ilomanski narodje. b) Posebni nameni:
15.	S. Katarina iz Genove. Pospeševatelji molitvenega apostoljstva in Serea Jezusovega bratovščine. Vaja svete ure. Globoko v pregrehe zašli.
16.	S. Ljudmila. Češko in IV severočeški kat. shod. Odstranjenje velikih pohujšanj. Obrekovavci in drugi, ki greš«i z jezikom.
17.	Rane sv. Frančiška. III red sv. Frančiška. Spolnovanje postne zapovedi. Vpljiven gospod.
18.	S. Hildegarda. Ljubezen do premišljevalni molitve. Mnogo rodovniških zadev. Samostana. Marijiu dol in Marija-Zvezda.
19.	S. Jan u vari j. Češčenje relikvij. Odvernjeuje kužnih bolezen in drugih šib. Hude zadeve neke odlične gospe.
10. S. E vstali i j. Vojaki. Razne vojaške zadeve. Pomoč za mnoge v prav zamotanih razmerah.
(Dalje nasl.)
11 Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serea, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Mati, ki ima lastne in ptuje otroke v oskerbi, da sole obiskujejo, se priporoča spoštovanim bralcem ..Zgodnje Daniceu v pobožno molitev k presveti Devici Mariji, sv. Jožetu in sv. Antonu Padovanskemu, da bi s«- neke skušnje srečno končale iu šolsko leto z Božjo pomočjo dobro pričele in srečno končalo. — Žena priporoča bolnega moža iu zanikarnega sina za pomoč na duši in ua telesu, posebno za previdenje v smertni uri. — Mož zapravljive**, da bi se ga Bog usmilil in ga k pokori naklonil. — Boleheu prijatelj za zdravje ua priprošnje N. lj. (t. in sv. Jožefa. — Bolna oseba za zdravje. Če je liožja volja. — Na nogi ranjena za pomoč. — Neprijetna zadeva, da bi se dobro izšla. — Neki bolnik za pomoč.
Zahvale
Po priporočevanji k N. lj. Gospej presv. Serea iu sv. Antonu Pad. sem bila obvarovana znatne zgube v denarnih zadevah, za kar bodi naj priserčuiši zahvala Mariji in sv. Antonu Pau.	M. S.
V velikih dušnih in telesnih potrebah sem se priporočil Jezus« v. ta i iu Ma: ijiiM Jiiu Serm in pa sv. Jožefu, iu bil s*-iii iisli-.tu: zato naznanjam naj gor»-«*niš«» /ali aln Jezusu, Matiji iu sv. J«»).»-tu '	J. I>.
Listek za raznoterosti.
t: z dijaško kuhinjo? Kaznoterih šol po I.;,.! ; i- sk"i't' 1> v> / stavila, gimnaziji I k »dete eelo i]za na prej. in premnogi iščejo pomoči iz dijaške kul •. > • i«'. |»ri *ak<« imenovanem dijaškem »miru.- i • ak««r ■■» : imel n«- vm kakošne zaloge ali } :ii ,k»-. In" v«-ndar druz«-ga nuna, razun k.»r mu i/». ; . ii>ni:l;*-ni prijatelji ubožri-' mladine. Nekt«*ri .-ra: ; nhajajo .>k«»raj /. nekako sil«• z otroci. kakor da to moral«» hiti. da je samo po sebi jasno, da mor:' " dobivati hrano
misliti . da do omike iui.tjo vsi pravie«». tu i- veči r--veži Obloženi so pa z raznimi dav-š#*ij. 11 i i po,--st nik i po deželi tako hudo. da jih j.- pr . malo. kteri l»i mogli srni ve šolali bvra tuje po;«.oči. /list k« r je hrana sil«« draga po mestih, »»d t o« i t"liko pritiskanji* ]x»v.>od. kjer kolik j«> dobroti ik. ki pr« m re in hoče kaj st« riti za šolsko ml.t iir. I 'a t , il stanovanja s<» ve«lno dražja, zlasti tn i > • i s k • • k u; i • v.-liko u/.i tu«) • ir«l it I.
K;»| tedaj čem«, s t«mi dijaki in šolci. kterih je v «!:.o \a »* v r. z >t«.tino smo jih imeli lansko šolsko leto s.«mo ta< ih. /a kt«*r«' sino plačevali v ljudski kuhinji, koliko p « šozadiuge' Letos zrav« n prejšnjih z««;-* pri iska velik«» novih, tudi tacih. ki so bili v Kr:o. i in K« »Vvi ali drugje
• >i k« I | -».torke /anje? dobri prijatelji po svoji »ti« « . v» l ko >T«• j . to.ia kaki dve stotini gold. na m« >« ■• • n«- spravi lahko skupaj... Nekteri prijatelji s«- spominjai«, naše mladine. ..dijaške kuhinje" v | -slednji volji, testamentu; t«» la od tega nam n«; prid« nol»en vinar v roke. to vradnije od«lajajo „lju«lski kuhinji", ktera se je pozneje spremenila v .dijaško in ljudsko kuhinjo", in je ofieielna s posebnimi statuti; j ti nas je pa le privatna rnihšnja. kak«»r vsak drugi, ki potrebnemu kaj podeli, če ima. Ak«» vdaj kak dobrotnik hoče naši stvari kaj na-kl"ii i. n pr. v Testamentu, mora posebej zaznam-nja*i. <l.i temu in t.mu gre v r«ike.
Naj l»o«!<« tedaj naši dijaki in šolarji priporočeni blagim prijateljem in dobrotnik« in naučne mladine. V > .■ i k. k«i«»r kaj daruje za ta namen, naj pomni, da k« r r. Ji na>i »leželi. pa tudi š«* čez mejo, ker tudi pr ce šno število Stajereev dobiva pri nas pomoč. Letos, k.»k« r ž.e prejšnje leta. lih j«* precej doseglo duhovski sfan j :» tudi nekteri so postali učitelji, orgljarji, nekteri grejo /«laj v b«»g«»slovje itd. Bog bode obilno plačal Vse dobrote.
..Življenje sv. Frančiška in IU. red'4 Sostavil Kar« 1 Bonaventura ("'igon. duhoven (ioriške nadškotije. Pisatelj te knjižiee se priporoča častiti duhovščini in drugim za blagovoljno pomoč v razširjanju t«? knjižn e, da mu bo mogoče na svitlo z II. izdajo. Cena knjižici je le 13 kr in kar je poštnine. Po magajmo eden drugemu. Na razpolago je še kakih 400 iztisov.
Grozne povodnji pretekle dni so napravile velikansko škodo na Češkem in nemajhno tudi na Dunaju.
Na ljubljanski višji gimnaziji je postal vodja g. Andr. Senekovič, na novi nižji pa g. Fr. Viesthaler.
Gosp. A. Praprotnik gre v pokoj.
Znani rodoljub g. Jernej Zupanec je un- dni obhajal .soletnico svojega življenja; Bog jih daj blagemu sosedu še precej doživeti, zlasti v prid večno osre-čujočega domoljubja v sv. raju!
V Gorici so posvečeni mašniki čč. gg.: B1. B «• v k .'o ž Caniuffo, Avg. Drins. Iv. U oj i c. Mat. I v a n č i č. J a k. li e j i c, A 1. V u g a , J. K o ti r o m a <-. Ign. V a 1 n t i n č i č.
Č. g. misijonar J. Tcri. naš rojak v S!eepy F,ye je hudo zbolel, kakor naznanja „\Vand« r ra "JI. jul.
Mariannhillkalender za leto imh je vredovan in doveršen v misijonu preč opata I'. Franca v Afriki s pomočjo zamureev in ima polno zanimivih novic in izvirnih sporočil iz ondotnega misijona. šeg in običajev kaferskih. Z«' je poslan v bukvoterštvo ..L. Vetter nnd Comp. in Diirren (Kheinpreussen). Bukvo-terštva na Avstr. se obernejo naravn«»st, do; Ilerrn Vetter u. Coni. in iMirren " Izkupnina je odinenjena za misijon med Katri.
Nespamet! I/. Notranjskega, kakor poročajo, jo ravno odrinilo veliko ljudi v Brazilijo v Ameriko; drnj_fi se menda še k odhodu tje napravljajo. V tujo, tako daljno deželo, da se samo po morji vozijo mesec dni pa br« z duhovna na morji in tam na suhem brez človeka, ki bi razumel tuje jezike itd.: ali ni to naj veči nevarnost za dušo in za telo?! Pa z otrori vred! Kdo jih bo podučeval za ss. zakramente? Kako bo z božjo službo itd. itd ? Kdor ljudi k temu moti. je šibe vreden; kdor se na pot poda z družino, pa norišnice!
Dobrotni darov,.
Z a <» j» r a v o u b •» ž n i li •• »• r k •• v naše skoti j e : I/. Staivira t«-rga pri Ložu in iz Habiiega Polju po administratorji .Jak. Koritnik-u 4:» irld. — J«>sipiiiu Snoj :)o kr — Marija Kogovšek 4o k:. — S >.-1 pri Kamuiku 1 gl«l. 10 kr. — Po eč. ii«; I ršulinanali v Ljubljani 11 gl«l. 4S kr.
Za dijaško mizo; Z nam«-n«>m ..za duše v vicah-4 «ld. — l»lagi gospod sošuh-e J gld. — Čast. g. župnik HI. IVtric ;» gld. — Pr«*č. ir. prof. Jož. Lesar 5 gld. — Star prijatelj 12 «rl«l.
Z a v s t a n o v i t e v stal u «* v «• č j i rezi d e n c «• e c. o o. J e z u i t o v v Ljubljani »ne sto sedanjega „p rovi/. orija": N. 1», zasebnika "»o gld.
Za misijon cc. i»«». Trapistov v Marianhillu. »'. ir župnik HI. Petri«; "> irl«I — Neimenovana 1 gld.
Z a z i «1 a n j e n v »• «• »• r k v e Marije p o m o c n i c e na lire/, ji; Prijatelj iz Idrije 100 gld.
Za sv. I) «♦ t i u s t v o : Neimen. 1 gld.
Za sv. Očeta; Nei»u«*u. «0 kr.
Za Bosno: Neimen 50 kr.
Za afrikanski misijon; Z namenom „za duše v vicah- 10 gld.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji io založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.