TIM YU ISSN-0040-7712 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine 29. letnik • marec 1991 • cena 20 din • poštnina plačana v gotovini PIRHI MALO DRUGAČE Vrtiljak na sončni pogon PITTS Sl 1. del NOVO PRI TEHNIŠKI ZALOŽBI SLOVENIJE Na začetku letošnjega leta je v sodelovanju podjetja Balck & Decker Jugoslavija, Tehniške založbe Slovenije iz Ljubljane in revije SAM iz Zagreba izšla zanimiva knjiga z naslovom: Bogato opremljena knjiga s številnimi barvnimi fotogrfijami in skicami na 128 straneh formata A4 je namenjena vsem, ki bi se radi naučili osnovnih tesarskih in mizarskih del. V prvem poglavju so napotki za pravilno izbiro in uporabo orodja, podatki o lesu, lepilih in okovju, ki se največkrat uporablja domačih delavnicah, ter navodila za opremo delovnega prostora, izdelavo delovne mize in tesarskih koz. Drugo poglavje je namenjeno montaži industrijsko izdelanih polic in izdelavi prepro¬ stih polic, regala, vgradne garderobne omare in skladiščnega regala. Načrtovanje predelnih sten, vgradnja suhomontažnih vrat, postavitev predelnih sten in zaključna dela na njih so opisana v tretjem poglavju, četrto poglavje pa združuje vse, kar je treba vedeti pri gradnji vrtne terase: od risbe prostora in risanja idejnih načrtov do napotkov za izdelavo treh različno oblikovanih teras. Knjiga stane 350,00 dinarjev in jo lahko dobite v knjigarnah, v večjih blagovnicah (na bolje založenih oddelkih z električnim orodjem), v tovarniški trgovini Black & Decker v Grosupljem in pri Tehniški založbi Slovenije. Naročniki revij TIM ter Življenje in tehnika imajo pri nakupu 20% popusta! REPORTAŽA 18667 1 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine _ YU ISSN-0040-7712 _ MAREC 1991 KAZALO __ REPORTAŽA __ NA OBISKU PRI MARČELU BLAŽINI _ 225 PRVI KORAKI _ GUMBKI _227 IGRE_ PISANE OVOJNICE _ 228 HODULJE _ 228 IZDELEK ZA DOM_ KAM Z VRVJO ZA SUŠENJE PERILA _ 229 PIRHI MALO DRUGAČE _ 230 IZDELAVA PAPIRNATIH ROŽ 232 MODELARSTVO __ GIRP-X ?33 VODNI LETALSKI MODELI _235 VRTILJAK NA SONČNI POGON _237 PITTS S1 238 KAKO DELUJEJO LEPILA _ 242 ELEKTRONIKA _ OJAČEVALNIK MARSHALL 110 W, 1. dal 244 EKOLOGIJA _ Božidar Grabnar NA OBISKU PRI MARČELU BLAŽINI Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Ču¬ den, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgovorni in teh¬ nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 100 din, posamezen izvod stane 20 din • Revijo naročajte na na¬ slov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/ X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101- 603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirata Republi-' ški sekretariat za raziskovanje in Repu¬ bliški sekretariat za izobraževanje. Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-1/7 z dne 17. januarja 1973. V prejšnji januarski številki smo v prilogi objavili načrt za izdelavo makete ladje Santa Maria. Upam, da se je bo mar¬ sikdo med vami tudi lotil, saj gradnja ni pretirano težka. Tako kot druge modelar¬ ske veščine je tudi ladijsko maketarstvo lahko zelo zahtevno, skratka, poznamo celo vrhunsko ladijsko maketarstvo in o tem bomo spregovorili v današnji re¬ portaži. Na brodarskega maketarja Marcela Blažino iz Izole me je opozoril naš dolgo¬ letni sodelavec Anton Pavlovčič, ki ga najbrž vsi prav dobro poznate, saj je v preteklih tridesetih letih pripravil in ob¬ javil v naši reviji za senen koš raznih načrtov, od tistih za najmlajše pa do najbolj zahtevnih, za že izkušene mode¬ larje. TIM 7 • marec 1991 • US REPORTAŽA Model nagrajene makete partizanske bojne ladje z medaljo in pokalom (zgoraj), maketa dvojambornice (levo zgoraj), maketa ladje jugoslovanske vojne mornarice (levo v sredini, maketa sredozemske barke za prevoz vina (levo spodaj), so le majhen del izdelkov, ki jih je v svoji bogati maketarski karieri izdelal Marcel Blazina. Ul • TIM 7 • marec 1991 REPORTAŽA Neposreden povod za moj obisk je bila pravzaprav prva nagrada, ki jo je gospod Blažina dobii za maketo parti¬ zanske vojne ladje »Crvena zvezda« na natečaju, ki ga vsako leto prireja Deželni center za preučevanje zgodovine po¬ morstva v Trstu. Gospod Blažina se je rodil v Monfal- conu (Tržiču) v Italiji. Od tam gaje usoda vodila po precej zavitih življenjskih po¬ teh, od šolanja na mornariški industrijski šoli v rodnem mestu, kjer se je prvič srečal z (letalskim) modelarstvom, prek mobilizacije v italijansko vojsko, v kateri je ostal vse do zloma Italije, septembra 1943. Nemudoma se je pridružil parti¬ zanski mornarici in delal v njenih tehnič¬ nih službah, najprej na Visu, po vojni pa še v različnih ladjedelnicah vzdolž na¬ šega Jadrana, od Splita do Reke in Pule. Nato ga je pot zanesla v Trst, kjer je ostal vse do dokončne odločitve o meji, nakar se je leta 1955 zastalno naselil v idilični vasici Jagodje pri Izoli. Zaposlil se je pri Delamarisu, kjer je skrbel za njihovo ribiško floto in pred desetimi leti pri njih dočakal tudi zasluženi pokoj. Njegovo življenje je bilo ves čas tesno povezano z ladjami in morjem, zato hi čudno, da tudi poslej ta vez ni popustila. Njegova ljubezen do ladij si je nemu¬ doma utrla drugo pot, ki je po svoje prav tako zanimiva in lepa, kot so bila leta v aktivni pomorski službi. Gospod Bla¬ žina se namreč že dobrih deset let po¬ sveča zahtevnemu in hvaležnemu ko¬ njičku - vrhunskemu ladijskemu make- tarstvu, če v njegovem primeru temu še lahko tako rečemo. Po besedah njegove soproge se ukvarja s to dejavnostjo z dušo in telesom sleherno prosto urico. Seveda je razumljivo, da ob taki zav¬ zetosti tudi uspehi niso izostali. Omenim naj več kot dvajset natančno izdelanih maket različnih tipov ladij. Najbolj so mu pri srcu makete vojnih ladij, te pa so zaradi množice podrobnosti za izdelavo tudi najzahtevnejše. O tem smo se med našim obiskom sami prepričali in jih ne¬ kaj tudi fotografirali za objavo. Prevladu¬ jejo zelo natančno in po originalni doku¬ mentaciji izdelane makete vojnih ladij, ne manjkajo pa tudi skrbno rekonstru¬ irane miniature ribiških ladij, ki so nekdaj plule po Jadranu. Za boljšo predstavo o količini vlože¬ nega dela naj povem, da je za idzelavo makete potrebnih najmanj 1500 delovnih ur, v kar seveda ni vštet čas, potreben za zbiranje podatkov in izdelavo načrta. Gospod Blažina namreč spada med tiste »pravoverne« maketarje, ki sami izde¬ lajo vse sestavne dele do poslednje po¬ drobnosti - vse to pa seveda po lastnih načrtih. Koliko le-teh je treba za izdelavo vojne ladje, si lahko sami ogledate na objavljenih fotografijah. Lepota in na¬ tančnost izdelave sta bili tudi vzrok, da se je prenekatera maketa znašla v vitri¬ nah naših pomorskih muzejev. Seveda gospod Blažina, tako kot vsak pravi ljubi¬ telj, svojih mojstrovin zlepa ne da iz rok, kaj šele, da bi bile naprodaj. V pogovoru mi je zaupal, da je med drugim tudi član Društva prijateljev Ja¬ drana, ki ima svoj sedež v Zagrebu. Tam se zbirajo in izmenjavajo informacije pri¬ vrženci ladijskega maketarstva. Njegova največja želja je, da bi se te lepe in nadvse poučne dejavnosti lotilo čimveč (predvsem mladih) ljudi, saj je to najlepši način za spoznavanje morja in pomor¬ stva. Slovenci pa smo od trenutka, ko so naši davni predniki prvič uzrli sinji Ja¬ dran, pomorski narod, in tako naj bi ostalo tudi v prihodnje. Zagotovil mi je, da je pripravljen pomagati z nasveti in posredovati svoje izkušnje vsakomur, ki bi to želel, predvsem pa seveda mladim maketarjem. Ob odhodu smo se zahvalili gospodu Blažini in njegovi soprogi za ljubezniv sprejem in poučno dopoldne, vam, dragi bralci pa v nadaljevnaju članka ponu¬ jamo na ogled nekaj njegovih mojstrovin. Upam, da bo ta kratki zapis vzpodbudil marsikoga med vami k udejstvovanju na tem zanimivem področju modelarstva. Vse tiste pa, ki se boste lotili izdelave makete Santa Maria, še enkrat vabim, da nam pošljete fotografijo izdelane ma¬ kete. Z veseljem jo bomo objavili v Timu. PRVI KORAKI Alenka Pavko-Čuden GUMBKI Radi smo lepo in izvirno oblečeni, zato smo pazljivi predvsem pri nakupu blaga in pogosto pozabimo, da lahko enostavno oblačilo popestrimo s cenenimi do¬ datki. Gumbi sodijo med tiste drobnarije, ki lahko lepo oblačilo popolnoma pokvarijo, če niso ustrezne barve, oblike ali velikosti, lahko pa tudi enostaven in dolgoča¬ sen kos garderobe naredijo privlačen in svež. Če smo malce norčavi in če so naši malčki uspešno potrgali gumbe s svojih oblekic, jih zamenjamo z no¬ vimi, narejenimi doma. Kupimo navadne bele gumbe in jih poslikajmo z raznobarvnimi modelarskimi emajli, DEKA prekrivnimi emajli, za silo pa si lahko pomagamo tudi z lakom za nohte. Po barve stopimo v MK, Galerijo ARS. TIM 7 • marec 1991 • 2x7 IGRE Matej Pavlič PISANE PISEMSKE OVOJNICE Kuverte sicer niso drage, so pa bolj ali manj enolične: če so enobarvne, so pu¬ ste, sicer pa na njih prednjačijo mucki, jesenske breze, kičasti sončni zahodi in podobno... Pisemskih ovojnic sploh ni težko nare¬ diti, pa še vso svojo domišljijo lahko pri njihovi izdelavi spustite na pašo. Prese¬ nečeni boste ob ugotovitvi, da ima lahko že ovitek za pismo svojo vsebino in da morda z njim povemo naslovniku več kot pa z besedami. Tokrat si oglejmo izdelavo kuvert iz pisanih listov raznih revij, koledarjev, ka¬ talogov in barvnih prospektov A4 for¬ mata. Osnova pisemske ovojnice je ša¬ blona (1) iz tršega kartona, ki je v načrtu narisana v naravni velikosti. Obliko preri¬ šemo na karton prek indigo papirja ter s pomočjo trikotnika in trdega svinčnika. Če bo šablona natančno izdelana, bodo tudi ovojnice pravilnih oblik. Velika pra¬ vokotna odprtina, ki jo izrežemo z ostrim OLFA nožem, je v šabloni zato, da skoz¬ njo vidimo oziroma določimo želeni mo¬ tiv na prvi strani bodoče pisemske ovoj¬ nice. Predvideti moramo tudi prostor za naslov in znamko. Ko smo izbrali motiv, potegnemo s ke¬ mičnim svinčnikom ob šabloni črto in po njej s škarjami ali nožem izrežemo iz revije ali prospekta papir, ki naj ne bo pretanek, da se med potovanjem k na¬ slovniku ne bo strgal. Za izdelavo kuvert si naredimo še en pripomoček; v načrtu je označen s preki¬ njeno črto. Gre za pravokotnik iz tanj¬ šega kartona, ki ga položimo na hrbtno stran že izrezane bodoče ovojnice in ob njegovih robovih zapognemo papir. Kar¬ ton nato izvlečemo, spodnjega in oba stranska zavihka zlepimo z lepilom za papir, gornji zavihek pa zalepimo šele potem, ko damo pismo že v ovojnico. Ker na nekatere vrste papirja ni mo¬ goče pisati, pa tudi barve to onemogo¬ čajo, naslov napišemo na belo samole¬ pilno etiketo, kakršne izdeluje tovarna Aero v Celju, prodajajo pa jih v vseh papirnicah. Najprimernejše so tiste, ki so pravokotne oblike z merami 33x50 ali 38 x 75 mm. Takšna nalepka je dobro vidna na še tako pisanem ozadju. Postopek izdelave pisemskih ovojnic sedaj poznate in takoj lahko preizkusite vaše sposobnosti oblikovanja. Možnosti je res nešteto, zato bi vam tudi idej ne smelo nikoli zmanjkati. Matej Pavlič HODULJE Hodulje sicer niso igra, so pa zelo zani¬ miv pripomoček pri najrazličnejših igrah. Danes jih skoraj nikjer ni mogoče več videti, včasih pa so bile, posebno na paši, nepogrešljive. Orodje Za izdelavo bomo potrebovali žago za les in železo, kladivo, primež, grobo in fino rašpo, pilo, oblič, električni vrtalnik s svedri 0 4, 6 in 10 mm ter izvijač. Material Trdnost hodulj je najbolj odvisna od upo¬ rabljenega lesa, zato izberite takšnega, ki bo vzdržal tudi večje obremenitve. Morda vam bodo v mizarski delavnici odstopili dve slaba dva metra dolgi palici s presekom 40 x 40 mm. Da vam bodo hodulje služile čim dlje, bomo spodnji konec »okovali« s 150 mm dolgim ko¬ som železne kvadratne pohištvene cevi. Poleg tega pripravimo še dva, približno 70 mm dolga medeninasta lesna vijaka, 228 • TIM 7 * marec 1991 IZDELEK ZA POM nekaj gumijastega traku in Neostik le¬ pilo. Izdelava Kdor ni vešč dela s skobeljnikom, bo za obdelavo palic za hodulje z rašpo in brusnim papirjem potreboval več časa. Na skici so dane vse osnovne mere, z nje pa je mogoče videti tudi to, da ima palica (1) tri različne preseke: spodnjih 50 cm je kvadratna, srednji del z enako dolžino ima posnete robove, preostali del palice pa je okrogel. Dobro ga obru¬ simo, da kasneje ne bo v dlaneh bolečih trsk. Del 2 izrežemo iz kosa tršega lesa, ki naj bo debel 30-40 mm. S tankim sve¬ drom vanj izvrtamo dve luknji. Če tega ne bi storili, bi ga vijaka pri sestavljanju lahko razklala. Tudi v palici (1) na ozna¬ čenih mestih izvrtamo po dve luknji, ki naj imata enak premer kot lesna vijaka. Luknji narahlo poglobimo s svedrom 0 10 mm, da glavi vijakov ne bosta štrleli ven. Stični površini delov 1 in 2 nama¬ žemo z lepilom, stisnemo in vse skupaj utrdimo še z vijakoma. Približno 150 mm dolg kos pohištvene cevi s presekom 40 x 40 mm s kladivom tesno nabijemo na spodnji del palice 1. Železo (3) bo preprečilo morebitno obrabo ali pokanje lesa. Če se slučajno snema, ga utrdimo z manjšim lesnim vijakom, ki ga s strani skozi izvrtano luknjo privijemo v les. Na gornjo stran dela 2 z Neostikom prilepimo še trak (4) hrapave gume (vzamemo jo od starega plašča za kolo), ki bo preprečevala drse¬ nje noge z opore (2) - in z delom smo gotovi. Kdor želi, naj hodulje prebarva ali oblepi z raznobarvnimi izolacijskimi tra¬ kovi. Kako uporabiti hodulje pri igri? Ko se boste dobro navadili hoditi z njimi (dotlej bodite pazljivi, da se ne poškodujete), se vam bodo ideje porajale kar same od sebe: hitrostnih tekmovanj v hoji prek različnih ovir, kombiniranih s še drugimi spretnostnimi nalogami, je toliko, da se jih zlepa ne boste naveličali. 100 Matej Pavlič KAM Z VRVJO ZA SUŠENJE PERILA? Če imate doma pokrit balkon ali verando in sušite perilo na vrvi, ki je ves čas napeta, potem nekaterih težav nimate. Dovolj je pred obešanjem s krpo obrisati vrv - in s tem je stvar opravljena. Dru¬ gače je v tistih gospodinjstvih, kjer perilo obešajo na dvoriščih ali v vežah in je treba vrv vsakokrat napenjati in snemati. Zvitek se zmede in zavozla, kar nam naredi veliko dela in sitnosti. Vsemu temu se lahko izognemo s pre¬ prostim pripomočkom - navijalom za vrv. Orodje Izdelek bomo naredili s pomočjo vbodne žage (na voljo je več Black & Deckerje- vih modelov), vrtalnika in kronske žage s premerom 25 mm, kakršno najdemo v garnituri z oznako A 8093, ter tračnega ali vibracijskega brusilnika. Za prenos načrta na les je najbolje narediti šablono iz tršega kartona, za njeno izdelavo pa potrebujemo še dva večja trikotnika, še¬ stilo, svinčnik in močne škarje ali oster OLFA nož. Za barvanje uporabimo manjši čopič, krpico ali košček penaste gume, če bomo barvali z lazuro za les. Material Izberemo kos deske iz čim tršega lesa, ki naj bo brez razpok. Mere so lahko nekoliko večje od 200 x 300mm. Poleg lesa potrebujemo le še pol kozarčka ni- trolaka ali zaščitne lazure za les. Leseno desko, ki smo jo namenili za navijalo, po obeh straneh najprej dobro obrusimo, nato pa nanjo prerišemo obliko navijala. Šablona je najprimer¬ nejša zato, ker jo lahko še velikokrat uporabimo in nam ni treba vsakokrat znova risati na les, kar je zamudno in manj natančno. Žagati začnemo s kron¬ sko žago, ki jo vpnemo v vrtalnik, tega pa v navpično stojalo (D 2000 ali D 2035), če ga imate, seveda. Z njim je delo natančnejše in varnejše. S kronsko žago izvrtamo dve luknji za ročaj, ostalo TIM 7 • marec »971 • *X9 IZDELEK ZA DOM Garnitura kronskih žag, ki so v prodajnem programu grosupeljske tovarne električ¬ nega orodja Black & Decker, sestavlja se¬ dem različno velikih nastavkov, s katerimi je mogoče vrtati luknje s premeri 25, 32, 38, 45, 50, 56 in 62 mm. Garnituri sta dve: prva je namenjena vrtanju v material do debeline 18 mm (oznaka A 8092), z drugo pa lahko vrtamo do 40 mm globoko (oz¬ naka A 8093). 300 150 25 25 25 pa naredimo z vbodno žago: do konca izrežemo ročaj, nato pa še zunanjo obliko navijala. Če smo bili pri delu paz¬ ljivi, bi popravkov ne smelo biti, sicer pa vse robove obrusimo in narahlo za¬ oblimo. To lahko storimo z brusilnikom, gre pa tudi s koščkom brusnega papirja. Izdelek na koncu še zaščitimo z lakom ali lazuro, da ga vlaga ne bo prehitro načela. Na takšno navijalo gre precej vrvi za sušenje perila, če pa ima kdo večje zah¬ teve, naj spremeni dolžino polkrožnih krakov s 75 mm na 100 mm. Presene¬ čeni boste, kako tako majhna spre¬ memba občutno poveča dolžino vrvi, ki jo je mogočel spraviti na navijalo. Na koncu še predlog: ko je vrv na navijalu in je ne rabite, vse skupaj spra¬ vite v primerno veliko vrečo iz močnej¬ šega polivinila. Alenka Pavko-Čuden PIRHI MALO DRUGAČE Vsako leto staro in mlado z radostjo pričakuje veliko noč, saj je ta poleg no¬ vega leta eden najlepših družinskih praznikov. Velikonočni čas ni prijeten le zaradi potice, šunke in drugih dobrot, veselimo se tudi pirhov-pisanic. Izdelava pristnih slovenskih pisanic ni preprosta, saj zahteva spretno in izkušeno roko, poznavanje tehnologije in motivov. In ker si radi zastavimo cilj, ki ga je mogoče uresničiti, si oglejmo, kako izde¬ lati prisrčne, pisane in domiselno posli¬ kane pirhe. K delu lahko pritegnemo tudi mlajše brate in sestrice, sosedove otroke in prijatelje. Podarimo jih lahko svojim dragim in z njimi okrasimo praz¬ nično mizo. Za barvanje pirhov potrebujemo poleg belih jajc še emajlirne lake (npr. DEKA - kupiti jih je mogoče v MK - galerija ARS) ali razne tempera barve in prozorni emajlirni lak, šeleshamer, lepilo, čo¬ piče, zobotrebce, škarje, olfa nož, svinč¬ nika HB in 6B, gumijaste rokavice in prosojni papir. Jajce pazljivo predremo na zgornjem in spodnjem koncu, tako da luknjica v premeru ni večja od 2-3 mm. Jajce izpraznimo (izpihamo) in odstavimo na gazo ali papirnati robček, da se izcedi preostali beljak, kar traja nekaj časa. V spodnjo luknjo vstavimo zobotrebec, ki se prilepi, ko se posuši iztekajoči beljak. S pomočjo zobotrebca jajce z lahkoto vrtimo v roki med barvanjem in se tako ne umažemo preveč. Motiv prenesemo na jajce s kopira¬ njem. Želeni motiv najprej prerišemo s HB svinčnikom na prosojen papir in konture odebelimo s 6B svinčnikom. Motiv obrežemo 5 mm ob konturi, polo¬ žimo na jajce tako, da poudarjeni obrisi ležijo na površini jajca ter prosevajoče konture motiva po hrbtni strani pazljivo prevlečemo s HB svinčnikom. Postopek zaradi zaobljenosti jajca in premikanja papirja ni povsem preprost, zato more¬ bitne napake kasneje popravimo s svinč¬ nikom kar na površini jajca. Jajce nato po vzorcu obarvamo z raznobarvnimi emajlirnimi laki ali tempera barvicami, ki Simpatičnim zajčkom prilepimo ušesa in dodamo pisane samoveznice. Z30 • TIM 7 • marec 1991 IZDELEK ZA DOM Tudi lev potrebuje ušesa, ki pa so seveda drugačna od zajčjih. Putke, ki tokrat ne nesejo jajčk, ampak kar pisane pirhe. Lepe pirhe dobimo tudi z različno globo¬ kim pomakanjem v različne barve za pirhe. jih moramo seveda utrditi s plastjo brez¬ barvnega emajlirnega laka. Odprtini zamažemo s voskom (naka¬ pamo s svečo) ali skoznje s šivanko napeljemo okrasno vrvico ali trak, ki ga okrasimo s pentljami ali le zavozlamo in nanj naberemo lesene okrasne kroglice. Če si za motiv izberemo Racmana Jako, na jajce prilepimo kljun, levu in zajcu prilepimo ušesa, zamorki pa volnene lase. Jajce na zobotrebcu lahko zabodemo v stiroporast ali plutovinast zamašek, ki zapira z raznobarvnim papirjem oblep¬ ljeno kartonasto cevko (toaletni papir). Skozi tulec vtaknemo prazno ( vrečko ali cev iz celofana ali krep papirja. Premer vrečke je nekaj večji od premera tulca, Zamorka Racmanov kljun vrečka na vsaki strani približno 10 cm gleda iz tulca. Vrečko ali cev na spodnji strani prevežemo z barvasto okrasno pentljo, napolnimo tulec (vrečko) z bom¬ boni, jo na zgornji strani zapognemo prek robu, krep papir lahko na zgor¬ njem robu celo malo raztegnemo in za¬ mašimo z zamaškom, v katerega je za¬ boden pirh. Če jajc ne znamo izpihati, lahko bar¬ vamo cela z neškodljivimi barvami (barve za pirhe v prahu ali tabletah). Jajc pred kuhanjem ne jemljemo iz hladilnika. Na spodnjem koncu jih rahlo predremo in z žličko položimo v vrelo vodo. Kuhajo se 10-15 minut. Spla¬ knemo jih s hladno vodo, vsako posebej zavijemo v aluminijasto folijo in pustimo na toplem mestu, da se ne shladijo, saj IZDELEK ZA DOM moramo barvati še vroča. Pripravimo si raztopino rdeče, rumene, modre in ze¬ lene barve. Jajce do polovice (širši del) pomočimo v rumeno, drugo polovico (ožji del) pa v rdečo barvo. V sredini pustimo pas osnovne naravne barve jajca, če je belo. Rumeni konec nato pomočimo v zeleno in potem v modro barvo spet tako, da vmes pustimo pas neobarvan. Rdeči del namočimo ves v rumeno, nato spet v rdečo in plavo, pri čemer puščamo med posameznimi barvami neobarvan pas. Vsak pas pomakamo plitkeje. Naše jajce bo obarvano vijolično, rdeče, oranžno, belo, rumeno, svetlo zeleno in turkizno. Če jajce v razne barve poma¬ kamo tudi bočno in različno globoko, bo vzorec karirast. Raznobarvne kokoške - stojala za pirhe - izdelamo iz kartona ali tršega papirja raznih barv ali iz kartona, ki ga prelepimo z raznobarvnim kolaž papir¬ jem ali tapetami. Karton razrežemo na trakove velikosti 10 x 20 cm, kijih prega¬ nemo po širini na polovico. Na obe strani prenesemo motiv kokoške tako, da ležita glava in prsni del na obeh straneh ob pregibu. Papir izrežemo po konturah na obeh straneh pregiba, pazimo pa, da v pregibu izrežemo le tri majhne povr¬ šine, da kljun in prsni del ostaneta spo¬ jena. Dodatek za sestavljanje na eni strani odrežemo. Z olfa nožem rahlo za¬ režemo pregib 1 z notranje strani, pregib 2 pa z zunanje strani, da karton laže upognemo. Kokoško pri repu zlepimo skupaj in ji nalepimo tudi krila. Alenka Pavko-Čuden IZDELAVA PAPIRNATIH ROŽ Izdelati znamo vse vrste papirnatih umetnin, pa se za spremembo lotimo še papirnatih rož. Potrebujemo ostre škarje, najboljše so kirurške, klešče za ščipanje žice in čopič. Cvetje bomo izdelali iz raznobarvnega krep papirja, za steblo in liste potrebujemo več debelin žice, pri¬ pravimo pa si tudi PVA lepilo, lepilni trak, vato, svinčnik 3 B, svečo, lak v razpršilki, vrvico, sukanec in tempera barvice. Če kanimo narediti več rož, si za izde¬ lavo listov in cvetnih listov izdelajmo ša¬ blono iz kartona. Krep papir zložimo tako, da lahko istočasno izrežemo več listov. Škarje morajo biti ostre, da robovi listov niso zatrgani in scefrani. Gube krep papirja naj bodo usmerjene vzpo¬ redno s smerjo rasti listov. Preden zač¬ nemo z oblikovanjem papirnatega cveta, izrežemo vse cvetne in zelene liste. Najprej izdelamo prašnike. Zanje lahko uporabimo sisal vrvico, pobarvano črno ali tanko žico, ovito s krep papirjem. Bolj zahtevni so prašniki, pri katerih na tanko žico nataknemo kroglice vate, jo prekrijemo s kvadratom krep papirja, po¬ vežemo s sukancem in žico pod kroglico ovijemo s krep papirjem. Prašnike pritr¬ dimo k debelejši žici stebla. Okrog praš¬ nikov nato razporedimo cvetne liste. Cvetni listi so najpomembnejši del rože. Videz cveta bo odvisen predvsem od tega, kako bomo te liste izdelali, po¬ vezali in razporedili. Izdelajmo jih v več velikostih, male, srednje in velike. Oglejmo si prave rože, kako njihovi cvetni listi rastejo in kako so razporejeni. Cvetne liste izrežemo natančno in pazljivo. Režemo jih vedno v dvojniku za narezanega traku in zvite žice (3). 5 Prašnike izdelamo iz žice, vate, krep pa¬ pirja in sukanca (5). zgornjo in spodnjo stran. Obe strani sta lahko iste ali različne barve. Zgornji in spodnji del cvetnega lista zlepimo tako, da mednju. vstavimo tanek kos žice, ki gleda nekaj centimetrov iz cvetnega li¬ sta. Žica omogoča lažjo razporeditev li¬ stov pod ustreznim kotom glede na praš¬ nike. Majhna razlika v barvnem tonu med spodnjo in zgornjo stranjo cvetnega lista naredi izdelek privlačnejši, prav tako rahlo osvetljen rob lista, ki ga do¬ bimo tako, da po njem potegnemo s čo¬ pičem, namočenim v ustrezni odtenek Cvetni list zlepimo iz dveh delov in vmes vstavimo žico (1). Rob lista s prsti nagubamo (2). Takšni prašniki so nekaj posebnega (4). različnih oblik (6). 232 • TIM 7 • marec 1991 tempera barve. Če izdelujemo vrtnico, zgornje robove listov zavihamo s pazlji¬ vim potegom preko pletilne igle. Pazimo, da krep papirja pri tem ne poškodujemo. Liste lahko tudi rahlo raztegnemo s prsti. Cvetne liste razporedimo okrog praš¬ nikov in pritrdimo z žico na steblo. Na spodnji konec stebla pritrdimo zelene li¬ ste, ki jih izdelamo podobno kot cvetne liste dvojno, vmes pa vtaknemo kos tanke žice. Obliko zelenih listov preri¬ šemo iz naravnih listov na karton, jo ustrezno pomanjšamo in povečamo in nato prerišemo na krep papir. Žico zele¬ nih listov ovijemo okrog stebla približno na dolžini 3 cm in s tem položaj listov utrdimo. Šele nato ovijemo steblo s trakovi ze¬ lenega krep papirja. Začnemo vedno pri čaši cveta in nadaljujemo v smeri stebla proti zelenim listom. Krep papir ovijamo pazljivo tako, da prekrijemo žico, ki po¬ vezuje cvetne liste v cvet in pritrjuje ze¬ lene liste na steblo. Začetke in konce trakov pritrdimo s pomočjo obojestran¬ skega ali zapognjenega lepilnega traku. Če imamo čas in smo dovolj spretni, lahko cvetove še dodelamo. Rože lahko povoskamo tako, da jih potopimo v po¬ sodo z raztaljenim parafinom. Parafina mora biti dovolj, da vanj pomočimo cvet, ne da bi ga zmečkali. Namočimo ga hitro ter potegnemo iz posode ob istočasnem otresanju, da odvečen parafin odteče. Pri tem pazimo, da ne poškropimo pro¬ stora okrog sebe. Če hočemo doseči poseben lesk, cvet na hitro potopimo v mrzlo vodo, ki v trenutku strdi parafin in mu da poseben lesk. Na cvet lahko razpršimo brezbarven lak, za silo pa si lahko pomagamo tudi z lakom za lase. Če želimo, da cvetovi dišijo, na vato za prašnike kanemo kap¬ ljico cvetnega olja. Enostavneje lahko izdelamo cvetne liste brez žice in enojne ter jih razpore¬ dimo v cvet tako, da jih na spodnjem koncu malo nagubamo. Na ta način ne moremo uravnati nagiba posameznih li¬ stov, a bomo cvet izdelali hitreje. Cvetne liste ovijemo okrog prašnikov in zvežemo (7). MODELARSTVO Jože Čuden GIRD-X V okviru moskovske oziroma osrednje skupine za preučevanje reaktivnega gi¬ banja GIRD so delovale štiri t.im. kon¬ struktorske brigade. Medtem, ko je bila eksperimentalna raketa GIRD - 09, o kateri smo pisali v prejšnji številki, re¬ zultat dela druge skupine, so rakete GIRD - X izdelali strokovnjaki prve bri¬ gade, ki jo je na začetku vodil eden pionirjev sovjetske raketne tehnike F. A. Čander. Ukvarjali so se s tremi glavnimi projekti; preizkušanjem testnega raket¬ nega motorja OR-1 (projekt 02) in razvi¬ janjem rakete na tekoče gorivo (projekt 10 ). GIRD - X je bila pravzaprav prva prava raketa na tekoče gorivo, saj je bila njena predhodnica 09 raketa s hibridnim motorjem. Izdelana je bila po zamisli F. A. Čandra. S projektiranjem je pričel ja¬ nuarja 1933, vendar ga je v ustvarjalni vnemi prehitela nenadna smrt. Raketo so še istega leta dokončali njegovi na¬ sledniki in učenci. Po prvotnem načrtu naj bi jo poganjal za tisti čas revoluci¬ onarni Čandrov motor, v katerem bi po¬ leg tekočega kisika in bencina izgorevali še kovinski dodatki. Izvirna zamisel je očitno prehitela svoj čas, saj so zaradi tehničnih težav pri razvoju takega mo¬ torja opustili dodajanje kovinskih pri¬ mesi. Motor OR-10, ki so ga uporabili v ra¬ keti GIRD - X, je imel hruškasto obliko¬ vano zgorevalno komoro in je deloval na tekoči kisik ter 78% etanol. Razvijal je potisno silo 637-735 N. Raketa je bila sestavljena iz petih enot. V prvi je bilo padalo in izmetalno polnjenje, v drugi rezervoar za tekoči kisik, v tretji tlačna posoda z zrakom pod pritiskom 15 M Pa, v četrti rezervoar za etanol, peto enoto pa je predstavljal ra¬ ketni motor. Telo rakete s premerom 140 mm in dolžino 2200 mm je bilo valjaste oblike. Nanj šo bili pritrjeni štirje sorazmerno veliki stabilizatorji dolgi več kot en meter, in razpotegnjeni vzdolž telesa. Izdelani so bili iz pločevine in ojačani s tem, da so imeli vprešane žlebove. Masa rakete na startu je znašala 29,5 kg. Prvo lansiranje rakete je bilo 25. no¬ vembra 1933 na poligonu Nahabino v Podmoskovju. Raketa se je povzpela na višino 75-80 m, nato se je zaradi pregorevanja motorja odklonila iz predvi¬ dene smeri in strmoglavila kakih 150 m proč od mesta lansiranja. Motor je delo¬ val 12-13 s, čeprav bi moral v celoti de¬ lovati 22 s. Modificirano inačico te rakete so kasneje preizkušali v RNII (Reaktivnij naučno issledovateljskij institut). To je bila znanstveno raziskovalna in preiz¬ kusno konstruktorska organizacija za preučevanje reaktivnega gibanja. Usta¬ novljena je bila v Moskvi 21. septembra 1933 po združitvi GDL in moskovskega GIRD-a. Konstrukcija rakete GIRD-X je omogo¬ čila razvoj bolj izpopolnjenih sovjetskih raket izdelanih v obdobju od leta 1935 do 1937. Osnovni tehnični podatki: Startna masa Masa goriva Čas delovanja motorja Potisna sila motorja Dolžina Premer telesa 29,5 kg 8,3 kg 12-13 s (22 s) 637-735 N 2200 mm 140 mm TIM 7 • marec 1991 • 133 MODELARSTVO 92 _ 400 GIRD-X SOVJETSKA EKSPERIMENTALNA RAKETA Legenda: 1 - telo 2 - glava 3 - »ladijski« rep 4 - obroč 5 - pokrov 6 - stabilizator 7 - nosilec stabilizatorja Viri: - Modelar - Gorskij, Krotov, Raketnoe modelirova- nije - Kroulik, Ružička, Vojenske rakety - Kosmonavtika, enciklopedija - Pokorenje kosmosa PREREZ A-A BARVA: SREBRNA NAPIS: ČRN, Z OBEH STRANI VRTALNIK MINI-20VV Električni vrtalnik MINI-20VV je namenjen radioamaterjem, modelarjem, maketarjem, izdelovalcem nakita, orodjarjem in drugim. Z različnimi nastavki, vpetimi v glavo je mogoče vrtati, gravirati, polirati, stružiti in rezati les, plastiko, kovine, vitroplast, lepenko in druga gradiva. Tehnični podatki: Napetost: 12-15V (enosmerna) Tok: 1,2 A Moč: 18W Hitrost vrtenja: 12000-18 000/min Vpenjalna glava: 0 0,3-3 mm Vrtalnik, ki stane 500,00 din in usmernik, ki stane prav tako 500,00 din, lahko naročite po pošti na naslov: Franko Šimetič 52352 Kanfanar - Rovinj Tel.: (052) 825-104 Znesek in poštnino plačate ob prispetju pošiljke. POZOR! Bralci, ki naročilu priložijo Timov kupon, imajo pri nakupu 20% popusta! TIM Ftorifa za tafuiiino In nandvtno dafavnoat mladina KUPONn 234 • TIM 7 • marec 1991 MODELARSTVO dr. Jan I. Lokovšek VODNI LETALSKI MODELI (»d Letenje Letenje je prav gotovo najbolj prijeten del modelarske aktivnosti, posebej pa še vzlet in pristanek vodnega letala. Samo letenje morate obvladati od prej, saj ni priporočjivo, da se popolni začetniki lo¬ tijo vodnih letal. To je prenevarno in pre¬ drago! Za letenje na vodi se moramo seveda primerno opremiti. Poleg stan¬ dardnega modelarskega pribora je ko¬ ristno imeti še čoln; lahko je kar majhna cenena (napihljiva) izvedba iz plastike. Za vsak slučaj imamo tudi večjo čisto krpo ali staro brisačo. Nanjo po potrebi zlagamo dele... Denimo, da ste preverili montažo plovk in vodnega krmila. Sledi preizkus plovnosti modela. Enostavno ga posta¬ vimo na vodo in pogledamo, ali je vsaj četrtina plovk (ali glavne) plovke zunaj ali je model vzporeden z vodo in ali je 2 do 3cm vodnega krmila v vodi. Rahlo zazibajmo model in ga poskušajmo obr¬ niti na rep (pritisnimo na rep). Model se mora vzravnati, ne sme pa sesti na rep! Če se to zgodi, so plovke montirane preveč naprej ali pa so premajhne (pre¬ kratke). Če menite, da se model dobro drži na vodi, se lotite vžiganja motorja. Pozor! Pri tem opravilu lahko pokvarite položaj plovk. Za vžiganje je dobro imeti po¬ sebno stojalo (na zaboju za modelarsko orodje), če pa že tega nimate, naj bo model na mehki podlagi. Meni se je od začetka večkrat primerilo, da sem pri vžiganju pokvaril položaj vodnega kr¬ mila, ko sem se preveč naslonil na mo¬ del! Letalski motorni modelarji vedo, kdaj je motor zares dobro uravnan. Pred¬ vsem mora biti tekoč prehod iz minimal¬ nega v poln plin. Merilo za to je 30 sekund! Ko po 30-sekundnem delovanju na minimalnem plinu spet dodate poln plin, mora »potegniti« brez obotavljanja. Uravnava doma v garaži navadno ne zadošča. Ob vodi, pri večji vlagi je po¬ trebno nastavitve obeh igel najbrž"malo popraviti! Ko je to urejeno, in če zaupate tudi RC napravi, se lotite »prvih kora¬ kov« po vodi. Za le-te izberemo dan, ko je popolno brezvetrje, da nimamo težav še z vetrom in valovi. Dobro je poiskati tudi primeren prostor brez kopalcev, čol¬ narjev ... Model položimo v vodo (z motorjem na minimalnem plinu)in ga usmerimo od brega (čolna). Model se začne premikati tudi že pri minimalnem plinu. Privoščimo si malo vožnje po vodi z minimalnim plinom in preverimo krmiljenje. Ali deluje vodno krmilo v redu. Pri vožnji z minimal¬ nim plinom imamo poln odklon višin¬ skega krmila navzgor t.j. tiščimo palico nase. Tako vodno krmilo bolje prijemlje in škropljenje plovk je manjše. Počasi dodajamo plin in povečujemo hitrost, ne da bi se še približali vzletni hitrosti. Pri malo večji hitrosti začnejo plovke močneje škropiti. Poglejmo, ali ta voda ne leti po modelu ali celo ne moti propelerja/motorja. Če je to v redu, po¬ skusimo drsenje. Pozor! Zdaj smemo voziti le še naravnost, vsaj premočen popravek smeri se maščuje s prevrača¬ njem (»balinanjem«)! Imejte to vedno v glavi. Če že morate zaviti, je potrebno najprej zmanjšati hitrost, da model »sede« iz drsenja v vodo in šele potem zavijajte. Pač pa mora pri drsenju priti vodno krmilo iz vode! Če ni tako, zmanj¬ šajte plin, pripeljite k obali in popravite lego vodnega krmila oziroma ga dvignite za potreben popravek. Šele potem lahko nadaljujemo. Včasih lahko brizga na kr¬ milo tudi curek vode izpod plovk! Kot smo že dejali, pripomore k nelju¬ bemu škropljenju še največ oblika plovk. Prekrasne oblike, ki posnemajo ladijske trupe, so tu povsem brez haska, le te¬ žave nam delajo! Najbolj učinkovita po¬ moč proti špricanju je slej ko prej trikotna letvica, kot je narisano na sliki 3 v prvem nadaljevanju. Prehod v drsenje (glisiranje) mora biti pri popolnoma mirni gladini vode enako¬ meren (gladek), brez sunkov ali nenad¬ nih sprememb smeri. To pa se lahko zgodi samo, če ena plovka zrdsi hitreje kot druga! Ko model glisira, zmanjšajmo plin. Lepo mora drseti tudi še pri 1/4 do 1/3 plina! Včasih začne model zanašati iz smeri, potem ko že drsi. Vzrok vseh teh spre¬ memb smeri je lahko predvsem nepo- ravnanost plovk, če predpostavimo, da je brezveterje, mirna gladina in model dobro potriman. V glisiranju ga lahko zanaša tudi, če je ostal del vodnega krmila v vodi. Tudi prava letala na plov¬ kah (denimo ČESNA 180 ali PIPER CUB) imajo na plovkah krmila, ki pa jih dvignejo, ko pridejo v fazo drsenja (glisi- ranja). Še o pilotu. Vozimo z obale (brega), vsaj za začetek. Sedenje ali celo stanje v zibajočem se čolnu jemlje modelar¬ skemu pilotu potrebno koncentracijo. Seveda si mora vsak najti primeren koti¬ ček, najbolje konec pomola ali odra, če je seveda na voljo! Koristno je imeti tudi pomočnika, če je le mogoče modelarja že z »vodnimi« izkušnjami. Saj veste: več glav - več ve. Zdaj pa zares. Vzleta se lotimo kakih 20 do 30 m od obale, in to vzporedno z obalo. To je malce nenavadno, saj smo navadno vzletali tako, da smo stali za modelom. Vendar pa bomo le-tako lahko opazovali, kaj se z modelom dogaja. Pri gledanju v hrbet modela je to seveda nemogoče; kasneje si lahko privoščite tak start tudi (od obale), vendar le po tem, ko ste z modelom že vse razčistili! Model poravnamo in ko imamo pred se¬ boj ravno, prazno površino, damo poln plin. Model začne pospeševati in kmalu preide v glisiranje. Ponovimo opozorilo: pri »rulanju« tiš¬ čimo krmilno palico nase, dokler plovke ne zlezejo iz vode, to je model ne glisira. Ko pa že lepo drsi po vodi, vrnemo višin¬ sko krmilo v nevtralno. Zdaj pa previdno. Nobenjh močnečjših korektur smeri več. Od začetka glisiranja pa do odleplanja ni daleč. Če imamo maio močnejši motor, poleti model takoj za tem, ko zlezejo plovke iz vode. Za vodno letalo je sploh koristno, da je motor malo močnejši kot za suhozemno izvedenko, saj je model s plovkami težji in ima večji zračni upor. To dvoje narekuje posebno previdnost pri odleplanju. Nikar ne dvigujte nosa modela prehitro. Vzpenjajte se počasi in pustite modelu, da nabere potrebno hi¬ trost. Šele na varni višini zajemite sapo in najprej v miru potrimajte model. Nato poskusite zavoj in vse ostalo. Včasih ima motor premalo moči, plovke rijejo po vodi, namesto da bi zle¬ zle iz vode. Takrat si lahko pomagamo z višinskim krmilom. Model zazibljemo navzgor in navzdol. Pomaga, če motor le ni prešibak. Kako se sicer obnaša model v letu, če ima plovke? Vsekakor je bolj len, v zavo¬ jih izgublja več višine in prej omahne. Za model, ki smo ga dali na plovke, moramo v splošnem povečati hode vseh krmil razen smeri, da dosežemo približno enak učinek kot prej. Plovke namreč močno znižajo težišče, povečajo bočne površine in maso modela. Same čudne TIM 7 • marec 1991 • 135 reči, pa vendar so vodna letala le nekaj posebnega. Vzletu neizbežno sledi pristanek. Po¬ mislite na to dovolj zgodaj, dokler je še dovolj goriva v tanku. Na eni strani imamo na reki ali jezeru več prostora kot na stezi, pač pa je manever sam bolj pikanten. Vodi se približamo in že od daleč poravnamo model. Poravnati ga moramo vsaj na dveh metrih višine in ne tik nad gladino! Ne prevelike hitrosti in ne premajhnega vpadnega kota! Model nežno (!) postavimo na vodo tako, da lepo drsi. Nobenega dodajanja višine ob dotiku z vodo! Najprej počakamo, da model izgubi hitrost (plovke se pogrez¬ nejo, model ne glisira več!) in potem dodamo le toliko plina, da ga pripeljemo do obale ali čolna. Napačen vpadni kot ali hitrost lahko povzroči prevračanje modela; tudi napačna montaža plovk se raje pokaže pri pristanku kot pri vzletu! Pri prvem pristanku pustimo raje malo več plina, pač pa model bolj »iscedimo«. Zelo važno je, da smo model zares do¬ bro poravnali. Naj sede v vodo tudi 100 m daleč, le da je pri tem zares vzpo¬ reden z gladino. Valovi na vodni gladini dajejo vzletom in pristankom še dodaten čar. Majhni valovi pri vzletu pomagajo; plovke prej zdrsijo. Menda ni potrebno posebej po¬ udariti, da vzletamo in pristajamo le proti vštru, to je tudi pravokotno na valove. Vozniki motornih vozil poznajo izrek (predpis), da morajo vožnjo prilagoditi stanju vozišča, vozila in voznika. Popolnoma enako velja tudi v mode¬ larstvu! V močnejšem vetru in večjih valovih naj letijo le tisti, ki to znajo in imajo za to tudi primerne modele! Primer: na večjih valovih pristajajo modeli z dvema plovkama težje od onih z eno plovko; najmanj težav pa bodo delali modeli, katerih trup je oblikovan kot čoln in služi za glavno plovko. Pač pa se bo zadnji težko odlepil z vode pri zrcalno gladki površini! Ostala dejstva so modelarjem z izkuš- MODELARSTVO njami že znana; počasni modeli nimajo v vetru kaj iskati, le slabo se lahko vse skupaj konča! NORTH STAR je kos tudi slabšim raz¬ meram, če jim je le kos tudi pilot-mode- lar. Že prej smo omenili, da je letenje z njim zahtevno. Delta model ne dovo¬ ljuje počitka, to vodenje zahteva popolno zbranost. Veliko časa sem potreboval, da sem uravnal vse potrebne mešalnike, vmes pa naredil tudi veliko napak, žabjih skokov, pa tudi nezgodo, tako da ima moj model za seboj že eno resno krpa¬ nje. Po drugi strani pa se NORTH STAR oddolži z izjemnimi letalnimi ali če ho¬ čete akrobatskimi sposobnostmi. Kot delta zmore figure, ki so neizvedljive za klasične konstrukcije in ki spravljajo pu¬ bliko v osuplost. Tudi modelarji, vajeni marsičesa so pri tem ostrmeli. Tako ne samo, da ne more pasti v vrij; v zraku ga lahko skoraj popolnoma ustavimo; odv¬ zamem plin in ga vodim v prevlečen let. Opazovalcu z zemlje se zdi, da le bdi. Poleg tega je mogoče izvesti takoime- novani »kobra« manever, po katerem so poznani sovjetski letalci s svojimi novej¬ šimi letali z evropskih letalskih razstav. Posrečena konstrukcija modela, t.j. dej¬ stvo, da sta višinsko in smerno krmilo v glavnem toku zračnega vijaka, omo¬ goča dobro kontrolo tudi takrat, ko model le bdi v navpičnem položaju z nosom navzgor! Sl. 24. NORTH STAR s »canardi« Po poletu je vsak model potreben nege, vodni model pa še posebno, če se odpravljate, je potrebno očistiti tako mo¬ del kot motor. Sam snamem cevko za gorivo z motorja (pri minimalnem plinu) tako, da motor porabi zares vse gorivo, kar ga ima v sebi. Redki so modelarji, ki po letenju naoljijo motor. Motor vodnega letala je le-tega še bolj potreben. Odvijte svečko in vbrizgajte v cilinder malo WD- 40, prav tako tudi v uplinjač. Zavrtite nekajkrat propeler, da se naolji tudi no¬ tranji ležaj. Za mazanje zunanjega ležaja pa je že potrebno sneti propeler, kar ne delamo ravno po vsakem poletu. Še boljša od VVD-40 so za ta dela razna olja za konzerviranje, ki pa bolj redko zaidejo v naše trgovine; nekatere modelarske trgovine v tujini pa jih prodajajo pod ime¬ nom STORAGE OIL ali KONSERVI- ERUNGSOL (Castrol). Toliko o motorju; model sam je dele¬ žen običajne nege kot je pranje, čišče¬ nje, sušenje ipd. Če ga pospravljate za dalj časa, doma odprite prostor, za na¬ pravo in ga dobro prezračite s sušilni¬ kom za lase. Najbolj skrbni pa moramo biti pri lete¬ nju na morju. Da vidimo, kaj naredita slana voda in slan zrak nam ni treba drugega kot ozreti se naokoli po kovin¬ skih delih ograje, stopnic. Po pomor¬ skem letenju moramo model najprej te¬ meljito oprati s sladko vodo, šele po tem se lotimo ostale nege. Ne pozabite na prav vse kovinske dele od spojk, vijakov, podvozja itd. Zlato pravilo pravi: kdor leti na morju, ima RC napravo le za eno sezono! To so seveda izkušnje drugih modelarjev, sam pa se letenju na morju izogibam, da bi mi ne bilo treba dejstva preveriti... Modelarji smo vsi bolj ali manj pozab¬ ljivi. V modelarskem zaboju imejte tudi beležnico in svinčnik. Zapišite si, kaj vse morate doma popraviti, uravnati. Če ne delate tega, se doma prav gotovo ne boste spomnili niti polovice od potrebnih popravkov, uravnav in morda še kaj! DALJE PRIHODNJIČ 236 • TIM 7 • marec 1991 MODELARSTVO Miloš Macarol VRTILJAK NA SONČNI POGON Pri nas še zmerom prevladuje mnenje, da se izkoriščanje sončne energije kaj prida ne izplača, ker na geografski širini 46° ni ustreznih geografskih pogojev. Po drugi strani pa vemo, da dežele severno od nas vključno s Finsko, ki sodi že v polarne dežele, zelo naglo uresničujejo programe vsestranskega izkoriščanja sončne energije. Izkušnje vendar govo¬ rijo v prid številnim možnostim praktič¬ nega izkoriščanja te prirodne zvrsti ener¬ gije tudi na naših tleh. Zaslužni slovenski metalurg, univ. prof. dr. ing. Ciril Rekar, je že kmalu po II. svetovni vojni zgradil v Piranu eksperi¬ mentalno sončno metalurško peč, v ka¬ teri je dosegel temperature do 3000 °C. Sončni zbiralniki se pojavljajo na zaseb¬ nih hišah v Sloveniji, a prav tako tudi na mnogih hotelih in nekaterih domovih za upokojence. V zadnjem času se je povečalo število steklenjakov za celoletno pridelovanje zelenjave in cvetic, zaostajamo pa pri tovrstnem izkoriščanju sončne toplote pri stanovanjski arhitekturi, ki je v evrop¬ skem merilu dobila povsem novo obliko s številnimi steklenimi prizidki, veran¬ dami in terasami ter zimskimi vrtovi. V vseh navedenih primerih gre vendar le za neposredno izkoriščanje sončne to¬ plote in za njeno akumulacijo, medtem ko močno zaostajamo v rabi sončnih celic, ki sončno energijo neposredno pretvarjajo v električno energijo. Sončne celice so izdelane iz polprevodnikov, ki imajo to lastnost, da pri sončni, a tudi pri umetni svetlobi svetlobni kvanti izbijajo iz njihove kristalne strukture elektrone in s tem povzročajo električno napetost. Nekoč so te naprave imenovali »foto¬ celice« ali svetlobne celice. Prve foto¬ celice so bile izdelane iz selena, a vgra¬ jevali so jih v fotografske svetlomere. Danes so takšne celice izdelane iz silicija, ki je drugi najbolj razširjen ele¬ ment na svetu in prav to obeta veliko prihodnost njihovemu nadaljnjemu raz¬ voju. Dejstvo je, da je tehnologija proiz¬ vodnje svetlobnih oziroma sončnih celic dokaj zapletena, zato so takšne celice sorazmeroma drage. To pa je tudi glavni razlog, da je njihova aplikacija tako po¬ časna. Zelo vzpodbudno pa je dejstvo, da se njihova cena naglo niža, da je njihov praktični izkoristek že na zavida¬ nja vredni višini, saj se giblje med 11 % do 20%. To pomeni, da pri polni sončni svetlobi iz vsakega kvadratnega metra obsevane foto-celične površine lahko dobimo 200 vatov električne energije. V primerjavi z drugimi pretvorniki ener¬ gije, kot so n. pr. parni stroj, parna tur¬ bina, bencinski in dizel motor, pri katerih je izkoristek vključno z nuklearnimi cen¬ tralami izpod 34%, je to izredno obeta¬ ven dosežek, zlasti še, če upoštevamo, da so vsi prej našteti stroji ekološko zelo problematični, medtem ko sončne celice prav z ničimer ne onesnažujejo okolja. O tem ni potrebno izgubljati besed, kajti najbolje nas bo prepričala delujoča naprava, ki je prikazana na priloženih fotografijah. Vrtiljak in vetrnico ali pa ve¬ trni mlin hkrati poganjata dve miniaturni sončni celici v velikosti 25 mm 45 mm. Čeprav je obsevalna površina vsake ce¬ lice velika le 9,24 cm 2 , nam vsaka pri TIM 7 • marec 1991 • 237 polni sončni svetlobi daje kar 0,55 volta napetosti in 100 miliamperov električ¬ nega toka. Danes imamo vrsto otroških igrač z vgrajenimi elektromotorčki, ki delujejo že pri napetosti 1 volta. Igrače se pokva¬ rijo, a motorčki ostanejo. Tu in tam so taki elektromotorčki tudi naprodaj. Dve sončni celici, ki ju vežemo zaporedno, da dobimo napetost 1,10 volta, lahko poganjata kar dva takšna elektromo¬ torja. O tem se lahko prepričate na eni od priloženih fotografij, kjer so niti vrtilja- kovih stolčkov in kraki propelerja zaradi hitrega vrtenja nekoliko »zmazani«. Omenjene sončne celice so uvožene, a občasno jih dobite v trgovini učil na Trubarjevi cesti v Ljubljani. Pravim »ob¬ časno«, kajti kadarkoli jih dobijo, so hitro razprodane. Vsekakor najprej nabavite sončni ce¬ lici, da boste lahko preizkusili, kateri mi¬ niaturni elektromotor jim najbolj ustreza. Če v času preizkusa ne sije sonce, lahko preizkus opravite tudi pri namizni svetilki z žarnico 60 vatov, ki jo lahko približate na razdaljo 10 cm. Vsaki celici je dodana ena medenina¬ sta lamela, zato je povezava celic zelo enostavna. Pri vzporedni vezavi z eno lamelo povežemo oba minus pola, a z drugo oba plus pola. Tako ria prik¬ ljučku dobimo še zmerom nominalno na¬ petost 0,55 volta, toda jakost toka se poveča na 200 miliamperov. Pri zapo¬ redni vezavi, ki v našem primeru pride v poštev, celico zasukamo tako, da z eno samo lamelo plus pol ene celice povežemo z minus polom druge. Tako bomo na ostalih dveh prostih priključkih dobili podvojeno napetost, t. j. 1,10 volta, medtem ko bo jakost toka ostala nespre¬ menjena, t. j. 100 miliamperov. Sončne celice imajo največji izkoristek takrat, kadar sončna svetloba pada pra¬ vokotno na obsevalno površino. Zato je najbolj primerno, da celici montiramo na stojalo iz dveh akrilnih ali juvidurnih ploš¬ čic pod kotom 45°, kar povprečno ustreza geografski širini naše dežele. Res je sicer, da se višina sonca in s tem MODELARSTVO tudi vpadni kot žarkov med letom spre¬ minja, toda na srečo ima prozorna po¬ krovka teh celic obliko »mačjih oči«, ki »lovijo« tudi žarke iz nižjih vpadnih kotov in tako omogočajo optimalni izkoristek v širšem pasu. Obe ploščici spnemo skupaj s tremi vijaki, a na tanjšo monti¬ ramo obe celici. Po dve obrobni izvrtini na spodnjem delu obeh ploščic sta pred¬ videni za montažo stojala na osnovno ploščo s pomočjo dveh 3-milimetrskih matičnih vijakov in 10 mm širokega traku, ki ga izrežemo iz medeninaste pločevine. Ker sta priključna vijaka obeh sončnih celic na notranji strani težje do¬ stopna, ju z žico povežemo s priključ¬ nima vijakoma na zadnji steni. Tako je glavni priključek naprav dostopen z zu¬ nanje strani. Kdor je spreten, si lahko tik nad njima vgradi še vmesno dvopolno stikalo, s katerim bo lahko menjal smer vrtenja obeh naprav. Velikost osnovne plošče je odvisna od velikosti in razsežnosti obeh delujočih naprav. Upoštevati moramo, da se pri vrtiljaku med vrtenjem stolčki pomaknejo široko navzven, pri tem pa ne smejo zadevati ob sosednji objekt. Če imate dva elektromotorčka, se sami odločite, kaj vam bosta poganjala. Sam propeler poleg živahnega vrtiljaka najbrž ni tako zanimiv, zato lahko namesto njega po¬ stavite vetrni mlinček. Ta ima lahko na¬ mesto oglatega tudi okroglo ohišje, a streho v obliki stožca. Vse dele obeh naprav si lahko izdelate iz okusne pla¬ stične embalaže, ki jo je pri vsaki hiši na pretek. Jaz sem pri obeh objektih upora¬ bil lično plastično embalažo tovarne Krka, v kateri prodajajo velike šumeče kalcijeve tablete. Ta izvrstno ustreza ve¬ likosti večine baterijskih elektromotorjev, od katerih imajo mnogi tik ob osi v sa¬ mem ohišju dve izvrtini z vrezanim navo¬ jem in jih tako z dvema kratkima vija¬ koma enostavno privijete na plastični po¬ krov. Pri vrtiljaku sem plastično okroglo em¬ balažo zaradi lepšega izgleda vgradil v škatlico od traku za pisalni stroj in sicer tako, da sem v njen pokrov napravil ustrezen izrez. Nato sem z enim samim kniping vijakom na sredini obe škatli čvr¬ sto privil na montažno ploščo, nato pa z nasprotne strani skozi oba dna zvrtal dve luknji, da sem tako povsem nevidno speljal obe žici do stojala, in to po žle¬ biču, ki sem ga napravil z dletom, da se žici ne bi gulili pri prestavljanju plošče. Za vrtljivo glavo vrtiljaka sem tokrat upo¬ rabil pokrov lične okrogle plastične doze, v kateri Mercator-Emba prodaja zrnati kakao. Na spodnjem robu pokrova sem v enakih razmakih napravil 6 drobnih luknjic in skoznje z notranje strani navz¬ ven potegnil niti z vozli, nato pa spodaj v enaki višini nadel po eno prevrtano leseno kroglico, ki ponazarja stolček. Točno v sredino pokrova sem izvrtal 3 mm veliko luknjo in prav tako v 1 cm visok okrogel plastični čep. Na os elek¬ tromotorja sem nadel najprej tanko bužir cevko, čeznjo pa še 3 cm dolgo gumija¬ sto cevko od ventila za dvokolo. To sem za tem z notranje strani vdel skozi po¬ krov in še skozi čep, jo malce nategnil in popustil. Cevka se s tem razširi in pokrov je čvrsto nasajen. Če smo pokrov in čep predhodno tanko premazali z lepilom in pokrov naravnali tako, da se vrti brez opletanja, bo vrtiljak izvrstno deloval. Na podoben način si lahko izdelate tudi mlinček. Le vetrnico si boste morali izrezljati iz tankega juvidurja. Paziti pa morate, da bodo vsi kraki enaki, da bo zares uravnotežena, kajti le tako se bo z lahkoto vrtela. Namesto vetrnega mlinčka si lahko izdelate tudi maketo aviona s propeler¬ jem. Take makete dobite tudi pri »Mla¬ dem tehniku«. Treba je le izbrati pri¬ merno, da boste lahko vgradili elektro¬ motor. Celotno napravo obrnite tako, da je obrnjena proti soncu in dokler bo sonce sijalo, se bo vrtela, da je kaj! Takšna naprava marsikaterega prav preseneti, kajti ne more verjeti, da dve tako majhni sončni celici lahko poganjata kar dve takšni napravi. Ob tej napravi je res vredno razmišljati, zakaj sonca ne znamo bolje izkoristiti! Tomaž Perša PITTS S1 1. del Na željo mnogih naših bralcev in zaradi velikega zanimanja mlajših modelarjev smo se odločili, da objavimo načrt ma¬ kete modela aviona Pitts Sl. Zaradi pro¬ storskih omejitev objavljamo načrt v me¬ rilu 1:2. Če bi želeli imeti načrt v merilu 1:1, se lahko obrnete na avtorja tega prispevka. Model ni primeren za začet¬ nike in ga priporočam predvsem tistim, ki imajo nekaj več izkušenj pri izdelavi in spuščanju takih ali podobnih modelov. Model, ki vam ga predstavljam, poganja močnejši elektromotor, ki ga dobite iz¬ ključno na oni strani meje, ves ostali ma¬ terial pa se dobi pri nas. Model ima na zgornjih in spodnjih krilih zakrilca, kar povzroča težave tudi izkušenim mode¬ larjem. Model se namreč že ob najmanj¬ šem premiku ročice, s katero upravljamo model, zelo hitro obrne na hrbet. Trup Sestavljen je iz dveh polovic, ki sta med seboj spojeni z rebri. Najprej na šablon¬ sko desko pritrdimo del št. 7.7, ki je iz balse, debele 2,5 mm. Nato v zarezi za¬ lepimo obe letvici, debeli 3x5, ki sta označeni na načrtu s številnimi 7.17. Na prednji del, na notranjo stran zalepimo 138 • TIM 7 • marec 1991 MODELARSTVO 7.1 S 112 8.1 8 1 9 1 O ] MODELARSTVO dela, ki sta označena s številkama 7.8 in 7.9. Potem zalepimo še del 7.10. Vsi trije kosi so iz balse, debele 2,5 mm. Pazimo, da pustimo med deloma 7.8 in 7.9 3 mm prostora, v katerega zalepimo letvico 3x10mm (7.1). Nato zalepimo letvico, ki je narejena iz dveh plasti balse, debe¬ line 1 x 5 mm (7.16). Čeznjo nalepimo letvico, označeno s 7.15; ta je iz balse 2,5 mm. Preden pa se bomo lotili leplje¬ nja vseh vmesnih letvic, moramo na me¬ stih, kjer se letvice spajajo, zarezati vsako do polovice, tako da bomo na koncu dobili boljšo trdnost trupa. Nato zalepimo letvice označene s številko 7.13, ki so iz balse debeline 5x5. Potem zalepimo obe letvi št. 7.14, ki sta iz balse 3x5mm. Na koncu bomo zalepili še letvici 7.11 in 7.12, ki sta iz balse, debele 5 x 5mm. Ko smo se prepričali, da sta obe pplo- vici trupa povsem enaki in so vsi deli dobro zlepljeni, trup obrnemo na hrbtno stran in ga pritrdimo na šablonsko de¬ sko. Še prej pa ga moramo zalepiti na obe letvi, v kateri smo predtem vlepili rebro (7.3). Na spodnji strani trupa pa na ti dve letvi prav tako nalepimo še eno letvico debeline 3x 10 mm (7.2), ki služi za ojačitev trupa in medsebojno pove¬ zavo obeh polovic. Na koncu oba dela trupa med sabo trdno zlepimo pod ko¬ tom 90° na ravnino šablonske deske. Nato na njihova mesta zalepimo še ostala rebra (7.6, 8.3, 9.1 in 9.2). Na rebra 7.3, 7.6, 8.3 (vsa so iz balse 2,5 mm) iz notranje strani v zareze v sre¬ dino reber zalepimo letvi 8.1 in 8.2, ki sta iz balse debeline 2,5 mm. Te so iz balse 2x5 mm. Nato na prednji del trupa zale¬ pimo rebro 8.4, ki je iz avionske vezane plošče, debeline 3 mm. Nanjo zalepimo oba dela 8.6, ki sta prav tako iz avionske vezane plošče, debele 3 mm. Nato zale¬ pimo obe letvi (8.5) (balsa debela 10 x 10 mm), ki segata do rebra 7.6. Na to letev zalepimo še letvi 8,7, ki sta iz balse 3x10 mm in letvi 8.8, ki sta iz balse, debele 3x5mm. Na rebra 8.3, 9.1 in 9.2 zalepimo del 9.10, ki je iz balse 3 mm. Nato zalepimo del 9.11, ki ga odrežemo iz balse debeline 1,5 mm. Na obeh straneh moramo izrezati še odpr¬ tini za tako imenovano bovdne, ki nam služijo za povezavo med servomotorji in smernim ter višinskim krilom. Na spod¬ njem delu trupa zalepimo dele 8.11,8.12 in 10.7. Rebro 8.11 je iz vezane plošče, debele 3 mm, medtem ko sta ostali dve (8.12 in 10.7) iz balse, debeli 3 mm. V zareze na teh dveh rebrih zalepimo letvici (10.8), debeli 5x5mm. Potem zalepimo na vsako stranico z notranje strani spodaj nosilec (10.9), na katerega zalepimo še dela 10.10 in 10.11. Vsi ti deli so iz avionske vezane plošče, debeline 3 mm. V del 10.10 izvr¬ tamo dve luknji 6 mm, skozi katero bomo pritrdili spodnje krilo. Nato zalepimo v njegovo ležišče del 12.4, ki je iz avion¬ ske vezane plošče 3 mm. Na notranjo stran tega dela moramo nalepiti še dela 12.2 in 12.3. Ko se lepilo dobro posuši, vse to zalepimo na mesta, ki so ozna¬ čena na načrtu. Nato iz avionske vezane plošče izrežemo dva dela št. 12.7, ki služita kot opornika za kolesa. Iz jeklene žice, debeline 01,5 mm, navijemo vzmet, ki se nato zaključuje okoli dela 12.7. Nato na rob prilepimo letvici (12.10) iz smrekovini, debeline 2,5 mm. Vse to TIM 7 • marec 1991 • 141 oblečemo v balso, debelo 1,5 mm. Odre¬ žemo jo tako, da dobimo trikotnik. Spodaj na obe strani zalepimo še dela 12.8 in 12.11, ki sta iz avionske vezane plošče, debele 1,5 mm. Potem iz jeklene žice, debele 02,5 mm, ukrivimo nosilec koles (12.15). Na notranjo stran med dela 12.2 in 12.3 vstavimo še aluminija¬ sto cevko 05 mm in jo dobro prilepimo. Poprej pa moramo nanjo natakniti še gumico, ki bo držala nosilec koles (12.15). Zdaj moramo zalepiti na vsako stran še dela 12.13 iz balse, debele 3x 10 mm. Nanju bomo z vijaki in lepi¬ lom pritrdili še dela 12.17 in 12.18, ki služita kot opora za nosilec in sta nare¬ jena iz avionske vezane plošče, debele 1.5 mm. Nato model obrnemo in v za¬ rezo dela 9.10 zalepimo dele 9.4, 9.5, 9.6 in 9.7, ki smo jih prej med seboj zlepili tako, da smo dobili prvo letvico smernega krila. Vsi ti deli so iz balse, debeli 1,5 mm. Nato iz balse, debele 5.10 mm, odrežemo nosilno letev (9.3) in jo vlepimo na njeno mesto. Med prvo in nosilno letvico vstavimo še obe rebri, ki smo ju izrezali iz 1,5 mm balse (9.8 in 9.9). Nato vzamemo višinsko krilo in ga zalepimo na določeno mesto. Pazimo, da krilo zalepimo pod kotom 90° na rav¬ nino trupa. Ko smo se prepričali, da je vse dobro zlepljeno, vzamemo balso debelo 1,5 mm, odrežemo dva dela 9.12 in ju zalepimo na mesto, ki je označeno na načrtu. Nato vzamemo nosilce zgor¬ njega krila in jih dobro zalepimo na ustrezna mesta (14.15 in 15.10). Nato prekrijemo prednji del trupa z deli ozna¬ čenimi s številkami 10.1, 10.2, 10.3 in 10.4. Vsi ti deli so iz balse, debele 1,5 mm. Nato z enako balso prekrijemo še ostali del, ki ni prekrit. Pazimo, da ni nepotrebnih lukenj, ki bi jih morali potem popravljati s kitom. To bi povzročilo le MODELARSTVO večjo težo modela. Trup dobro prelaki- ramo z brezbarvnim nitrolakom in ga nato primerno pobarvamo, tako da bo dobil končni videz. Spodnje krilo Najbolje je, če ga sestavimo iz dveh polovic, leve in desne, ki sta povsem enaki, le da sta obrnjeni ena na drugo, kot bi ju preslikali v negativ. Najprej na šablonsko desko pritrdimo letvico 3.1, ki je iz smrekovine 2x5 mm, in nato še letvico, ki je prav tako iz smrekovega lesa debeline 3x5mm in je na načrtu označena s številko 3.2. Nato na njihova mesta pritrdimo rebra, ki so iz balse, debele 1,5 mm in jih pod pravim kotom trdno zalepimo. Rebra št. 3.3 imajo luk¬ njo, skozi katero nato vstavimo letvico premera 8 mm. Te letvice ne smemo zalepiti, saj nam služi kot osovina za prenos med servomotorjem in zakrilci. Na zgornjo stran reber nalepimo še le¬ tvico št. 3.8, ki je prav tako iz smreko¬ vega lesa, debelega 2 x 5 mm. Na zadnji del reber prilepimo trikotno letvico, debe¬ line 8x3mm. Najbolje je, če delamo zakrilca istočasno kot krilo in jih na koncu enostavno odrežemo od osnov¬ nega krila. Za zakrilca potrebujemo letvico iz balse, ki jo na prednjem delu obrusimo v kapljo. Letvica je debela 10x8 mm. Na to letvico prilepimo rebra, označena na načrtu s 3.11 ter rebra 3.12. Potem vza¬ memo liste balse debele 1 x5mm in jih med seboj zlepimo, tako da dobimo le¬ tvico, ki zaključuje krilo. Ko naredimo letvico, jo prilepimo na njeno mesto na koncu krila. Odvečne konce odrežemo in zbrusimo, da dobimo pravilno obliko. Po¬ tem vzamemo letvico št. 3.9. Ta je iz balse, debele 10x10 mm, in jo prilepimo na prednji del reber. Na obeh straneh kril moramo pustiti dovolj prostora, da bomo lahko nalepili še oplato št. 4.1, ki je iz balse, debele 1,5 mm. Na spodnji strani zakrile prilepimo letev, ki jo izrežemo iz avionske vezane plošče, debele 1 mm (št. 4.5); služila bo kot nosilec za trikot¬ nik, ki povezuje spodnje krilo z zgornjim. Po istem postopku izdelamo še drugo polovico krila, le da je ta obrnjena zr¬ calno. Ko smo se prepričali, da sta obe polo¬ vici krila dobro utrjeni, ju zlepimo, tako da v srednje rebro vstavimo še dela 5.1 in 5.2, in to pod kotom, ki je narisan na načrtu. Ta ne sme biti ne večji ne manjši. Pazimo, da sta oba dela povsem v rav¬ nini, da ni ena polovica krila pred drugo, kar se nam zaradi nepazljivosti lahko pripeti. Ko smo se prepričali, da sta obe polovici krila dobro zlepljeni, moramo na sprednji del krila nalepiti še opiate št. 4.2 iz balse 1,5 mm. Na teh oplatah izre¬ žemo luknje, skozi katere bomo vstavili trikotnike za povezavo med servomotor¬ jem in zakrilcem. Ko smo prilepili tudi to, moramo na vsako rebro spodaj in zgoraj prilepiti še ojačitvene letvice iz balse, debeline 1 x 5 mm. Segajo naj čez polo¬ vico letvice označene s številko 3.10. Na koncu odvečni material zbrusimo, tako da dobimo ravno površino. Ko smo vse dele dobro obrusili in dobili pravilno obliko, izrežemo na zgornji strani še od¬ prtino za servomotor in nosilce zanj, ki jih prilagodimo velikosti servomotorja. Na koncu vse lepo prekrijemo s folijo za prekrivanje kril (monokot), ki je lahko poljubne barve. Ne smemo pozabiti oja¬ čati zadnjega dela krila, ki služi za pritrdi¬ tev na trup. Najbolje je, če ga ojačimo z avionsko vezano ploščo, debelo 2 mm, jo primerno zbrusimo, da se prilega svo¬ jemu ležišču, potem izvrtamo še luknje, skozi katere bomo privili plastične vijake za pritrditev kril na trup. (Nadaljevanje s prilogo prihodnjič) Radko Osredkar KAKO DELUJEJO LEPILA? Podobno kot alkimisti, ki so hoteli iz svinca narediti zlato, ljudje že dolgo iš¬ čejo popolno lepilo. Čeprav je ta cilj morda prav tako nedosegljiv kot »tran¬ smutacija elementov«, pa napori kemi¬ kov niso bili povsem brezuspešni; mo¬ dernih industrijskih procesov brez lepil si skorajda ne moremo predstavljati in v razvitih državah porabimo letno pri¬ bližno 20 kg lepila na prebivalca. Os¬ novno teorijo lepljenja dandanes dobro poznamo, njenih bistvenih potez ni težko razumeti, praksa lepljenja pa je zah¬ tevna in težka Kakšne soi privlačne sile med moleku¬ lami in kako so te sile odvisne od razdalj med njimi? Odgovore na taka vprašanja sta prva dala fizika H.B.G. Casimir in E.M. Lifšic, ki sta ugotovila, da so sile med molekulami posledica nepresta¬ nega preurejanja elektronov okoli mole¬ kul in da postanejo te sile zelo velike, če nam uspe molekule približati na razdalje, ki so manjše od 1 nm (1 nanometer je milijoninka milimetra - atomi so veliki nekaj desetink nanometra). Meritve so njune napovedi povsem potrdile. Navodila, glede spajanja dveh povr¬ šin, opisana v gornjem odstavku, so pov¬ sem jasna. Če hočemo, da bi se dve površini sprijeli, je samo potrebno njune molekule približati na dovolj majhno raz¬ daljo in površini se bosta sprijeli celo brez kakršnegakoli lepila. Ta ugotovitev v celoti drži, težava pa je v tem, da so površine na razdaljah, ki so manjše od 1 nm, zelo hrapave in jih v resnici ne moremo dovolj približati, da bi se spri¬ jele. Sami se lahko prepričate, kako težko je vzpostaviti tesen stik med dvema po¬ vršinama. Če zvrha pogledate v steklen, prozoren kozarec, ki je do vrha napol¬ njen z vodo, boste opazili, da je notranja stena kozarca podobna ogledalu in da se v njej zrcalijo predmeti na dnu ko¬ zarca (na primer kovanec). Svetlobni valovi, ki padejo na steno kozarca pod dovolj velikim kotom, se od nje odbijajo, čeprav je kozarec prozoren (temu po¬ javu pravimo popolni odboj). Bolj na¬ tančno, svetloba prodre skozi steno ko¬ zarca v zrak nekaj tisočink milimetra da¬ leč, nato pa se vrne nazaj v steklo, po- Z4> • TIM 7 • marec 1991 dobno kot riba, ki skoči iz vode nekaj dm v zrak in se nato vrne v vodo. Če bi riba imela nesrečo, bi morda lahko skočila v čoln (o takih dogodkih poročajo jadralci prek oceanov), nika¬ kor pa ne na palubo parnika. V prvem primeru se torej ne bi vrnila v vodo, v drugem pa bi se, kot da parnika sploh ne bi bilo tam. Podobno lahko svetlobo, ki pride iz stene kozarca, ujame neka druga površina, ki je dovolj blizu stene in pokvari popolni odboj. Če ob naš koza¬ rec - paziti moramo, da je zunaj povsem suh - sedaj pritisnem nož, ga z notranje strani ne bomo opazili - površini kozarca in noža namreč nista dovolj blizu, da bi pokvarili popolni odboj in zato še zdaleč ne dovolj blizu, da bi se sprijeli. Tudi prstov, s katerimi objamemo ko¬ zarec, ne vidimo. Če ob kozarec pritis¬ nemo radirko, pa jo skozi notranjo steno kozarca opazimo. Nobene skrbi ni, da bi se kozarec in radirka sprijela, saj je raz¬ dalja med obema površinama sedaj v povprečju še vedno 1000-krat preve¬ lika za kaj takega. Vendarle gornji poskus kaže na to, da bi morda dve površini lahko dovolj močno stisnili, da bi se sprijeli. To se v resnici da narediti in predlagam vam, da poskusite. Dva kosa aluminijeve plo¬ čevine morate očistiti z žično krtačo tako, da se na površini pokaže sveža, svetla kovina. Očiščena kosa zložite z očiščenima površinama, obrnjenima ena proti drugi in ju položite na nakovalo (zadošča tudi večje kladivo). Nato ob pločevini prislonite izbijač s premerom kake 4mm in po njem krepko udarite s kladivom. Pločevini se bosta na mestu, kjer ju je izbijač stisnil, trdno sprijeli, če se očiščene površine prej doteknete s prsti, se pločevini ne sprimeta, kar potrdi, da do spoja ne pride morda za¬ radi mehanskega prepletanja raz. (Če nimate izbijača, za silo zadošča tudi rob kladiva. Pozor! Poskus zahteva skrbno pripravo in zbranost, sicer si lahko po¬ škodujete prste.) V posebnih pogojih se torej dve trdni površini sprimeta med seboj brez lepila. Vendar pa je tak način spajanja prej izjema kot pravilo, saj praktično vedno med površini, ki ju hočemo spojiti, damo neko tekočino, lepilo. Naloga tekočine je, da se kolikor le mogoče prilagodi nepravilnostim obeh površin. Da teko¬ čine to zmorejo, se prepričamo, če naš kozarec primemo z mokrim prstom, ki ga sedaj vidimo skozi kozarec neovirano, medtem ko suhega skorajda nismo vi¬ deli. Po tem, ko je tekočina, lepilo, prišla v potreben tesen stik z obema površi¬ nama, pogosto hočemo, da se strdi. Strjevanje lepila ni vedno potrebno in nekatera izmed lepil, ki jih zelo pogosto srečujemo, kontaktna lepila, so taka, ki ostanejo vedno tekoča, čeprav morda ne tečejo niti tako kot med. Ena izmed pred¬ nosti takih lepil je, da v njih ni napetosti, ki se sicer pojavijo, kadar se lepilo suši in pri tem krči. Po drugi strani pa taka lepila niso nikoli zelo močna, in spoji narejeni MODELARSTVO z njimi, že pod majhno obremenitvijo drsijo narazen, kot običajno rečemo, le¬ pila lezejo. Vsaka tekočina, celo voda, lahko služi kot lepilo, ki se ne strdi. Da je to res, se prepričamo, če pod vodo stisnemo sku¬ paj dva kosa okenskega stekla. (Ta po¬ skus obvezno zahteva uporabo debelih gumijastih rokavic. Steklo se pod vodo rado zdrobi, in če ne prej, bi se porezali pri pobiranju črepinj iz vode!) Tako stis¬ njeni plošči sta zlepljeni in obremenjeni. Spoj drsi sprva počasi, nato vse hitreje, dokler povsem ne popusti. Ločitvi plošč se upira voda, ki počasi leze v »zalep¬ ljeni« spoj. Čim bolj smo plošči stisnili med seboj, tem dlje bo pri dani obreme¬ nitvi spoj zdržal. Preproste tekočine, kakršna je voda, niso ravno dobra lepila, ker rade tečejo (temu bolj formalno rečemo, da imajo nizko viskoznost) in izhlapijo. Kaj se zgodi s trdnostjo zlepljenega spoja, iz katerega topilo izhlapi, si ni težko pred¬ stavljati. Dobro pa se obnesejo kot lepila raztopine velikih organskih molekul, na primer gume in neoprena. Topilo v takih raztopinah je lahko voda, čeprav so bolj pogosta organska topila. Gornji primer dveh zlepljenih steklenih plošč pod vodo ni povsem tipičen za zlepljene spoje. Navadno so zlepljeni predmeti v zraku in vsaj del lepila je v stiku z zrakom, zato površinska nape¬ tost lepila igra pomembno vlogo. S po¬ vršinsko napetostjo popišemo dej¬ stvo, da na molekule, ki so na povr¬ šini tekočine, deluje privlačna sila mole¬ kul v tekočini. Posledica tega je, da je na površini tekočine kar se le da malo mo¬ lekul in da se površina hoče skrčiti kot napeta gumijasta opna. Ce je tekočina sočasno v stiku z neko trdno površino in zrakom, zaradi površinske napetosti nastopijo pojavi, ki so izredno pomembni za delovanje lepil. Pogosto se zgodi, da trdna površina privlači molekule teko¬ čine, ki so v stiku z njo, bolj kot pa tekočina sama. Tekočina se razleze po površini, pravimo, da jo omoči. Če tako tekočino uporabimo kot lepilo, se del površine lepila, ki je v stiku z zrakom, hoče čim bolj zmanjšati, in posledica je velika sila, s katero površinska napetost lepila vleče zlepljeni površini skupaj. Na primer: milijoninko centimetra debela plast vode veže zlepljeni stekleni plošči s površino 1 kvadratni centimeter s silo 160 kp. S takimi velikanskimi silami imamo opraviti tudi pri tako preprosti stvari kot je prilepljena znamka in nič čudnega ni, da je ne moremo nepoško¬ dovane odtgati od razglednice. Po drugi strani površinska napetost deluje proti trdnosti zlepljenega spoja, če lepilo ne omoči ene ali morda celo obeh površin. Na neomočeni površini se vodne molekule še vedno privlačijo med seboj in se zato zberejo v kapljice. Uči¬ nek pozna vsakdo, ki je na plastično, polietilensko steklenico skušal prilepiti nalepko, pa se je ta znova in znova zvila in odlepila. Težko je vzpostaviti tesen stik med površi¬ nama dveh trdnih teles, če ni vmes teko¬ čine. Zaradi popolnega odboja svetlobe se zdi notranja površina kozarca, če jo gle¬ damo z vrha skozi vodo, kot ogledalo in v njem vidimo kovanec, ki leži na dnu kozarca (gornja slika). Prstov, ki objemajo kozarec, skorajda ne vidimo, ker je razda¬ lja med prsti in steno kozarca prevelika (srednja slika), mokre prste pa vidimo pov¬ sem jasno (spodnja slika). Popolni odboj svetlobe in poskus sta natančneje opisana v tekstu članka. TIM 7 • marec 1991 • 143 Trdnost zlepljenega spoja je odvisna od tega, kako globoko lepilo prodre v pore na površini lepljenca, ta globina pa je odvisna od tega, ali lepilo omoči površino lepljenca ali ne. Lepilo, ki omoči lepljenec, zleze v luknjico na površini (leva risba), lepilo, ki lepljenca ne omoči, pa se ustavi na njenem robu (desna risba). Da bi zlepljeni spoji zadovoljili naše zahteve po trdnosti, je treba tekoče le¬ pilo strditi, to pa se da narediti na ra¬ zlične načine. Trdno lepilo lahko razto¬ pimo ali dispergiramo (razmešamo, po¬ dobno kot so v mleku maščobe razme¬ šane z vodo) v ustrezni tekočini, in to uporabimo kot lepilo. Ko tekočina iz¬ hlapi, ostane le trdni del. Tako lepljenje je mogoče le tedaj, če je vsaj ena od obeh površin, ki ju hočemo zlepiti luknji¬ čava (porozna), kot sta na primer,les in papir, ali pa da topilo v lepilu topi tudi obe površini. Močni zlepljeni spoji snovi kot so steklo in kovine pa zahtevajo le¬ pila brez topil. Tako lepilo je lahko razta- Ijena snov, ki nato v spoju ponovno za¬ mrzne, čemur bi morda lahko rekli pri¬ stop pečatnega voska, drugi pristop so lepila, katerih molekule se v spoju pod vplivom toplote, katalizatorjev ali reaktiv¬ nih kemikalij, včasih celo vsega trojega, ELEKTRONIKA Globina, do katere lepilo prodre v leplje¬ nec, je zelo oddvisna tudi od oblike luk¬ njice. Pri luknjici, ki je zgoraj širša kot spodaj, prodiranje lepila zaustavi mehur¬ ček zraka, ki je ujet v njej (leva risba). Isto lepilo, ki sicer dobro omoči površino, pa ne more prodreti v luknico, ki je zgoraj ožja kot spodaj (desna risba). zvežejo med seboj (temu strokovnjaki pravijo, da lepila polimerizirajo). Močan spoj lahko naredi le lepilo, ki dobro omoči obe površini, dokler je še tekoče. Da je to tako tudi pri lepilih, ki se nato strdijo, je morda nekoliko presenet¬ ljivo, vendar lepilo, ki ne omoči površine lepljencev, ne more prodreti v majhne praske, dolinice in luknjice na površinah lepljencev, saj so te skoraj brez izjeme hrapave. Kako dobro bo lepilo zalilo neko površino in prodrlo vanjo, pa ni odvisno le od tega, kako dobro jo omoči, temveč tudi od oblike luknjic na površini lepljencev. Če so te ob površini ožje kot v globini (in so podobne črnilnikom), le¬ pilo komajda lahko prodre vanje in zlep¬ ljeni spoji takih površin so zelo šibki. Pogosto imajo tako obliko luknjice na površini lesa, ki je bil pod prešo. Pred drugo svetovno vojno so Angleži doživeli vrsto hudih nesreč svojih novih letal, Lepilo dobro prodre v povšrino lesa, če so lesne celice na površini gladko odrezane (leva risba); razmere so podobne tistim na srednji levi risbi. Če pa so lesne celice na površini potlačene, razmere bolj spomi¬ njajo na srednjo desno risbo, lepilo v les ne prodre. Zato je zlepljen spoj med dvema takima lesenima površinama slab. Trdnost spoja se zelo poveča, če potlačeni del ce¬ lic odbrusimo, preden nanesemo lepilo. zgrajenih iz vezanega lesa, zlepljenih spojev, ki so popustili. Take nesreče se niso nikoli več ponovile, po tem ko so površine plošč obrusili in tako odbrusili tudi ozke dele luknjic. Ta zgodba je morda najbolj razvpit primer tega, kako struktura površine vpliva na trdnost zlep¬ ljenih spojev. Če ima luknjica obliko cvetličnega lončka, lepilo veliko globje prodre vanjo kot v prejšnjem primeru, vendar ne pride do dna, ker temu nasprotuje zrak, ki je ujet v luknjici. Pogosto se zgodi, da so- luknjice tako globoke, da vse lepilo zleze vanje in ga na površini ne ostane dovolj, da bi bil spoj trden. Toliko torej o teoriji lepljenja. Prihod¬ njič bomo pogledali,zakaj zlepljeni spoji, sodobnim lepilom navkljub, tako radi od¬ povedo. Miha Zorec OJAČEVALNIK MARSHALL 110 W 1. del Zaradi izrednega zanimanja za ojačeval¬ nik svetovno znane tovarne Marshall, katerega načrt je bil objavljen v TIM-u letnik 86/87, vam ta ojačevalnik ponovno predstavljamo. Poleg nekaj pojasnil v zvezi z izdelavo in izbiro materiala tokrat dodajamo še ploščico tiskanega vezja z montažno shemo, v naslednji številki pa bo predstavljena še zvočna omarica za ta ojačevalnik,- Ojačevalnik je namenjen predvsem za uporabo v vokalnoinstrumentalnih skupi¬ nah. Vhod ojačevalnika je predviden za električni signal iz električne kitare ali sintesizerja. Vsekakor lahko na ojače¬ valnik priključimo tudi kasetofon ali celo mešalno mizo. Ker ima kasetofon ozi¬ roma mešalna miza dovolj visok izhodni signal, ne potrebujemo predojačeval- nika. Zato te aparature priključimo na¬ ravnost na končno stopnjo ojačevalnika. Končna stopnja ojačevalnika ima v ta namen že predviden vhod AUX preko katerega poljubno priključujemo različne akustične naprave. Pred vhod AUX lahko montiramo še potenciometer vred¬ nosti 47 k. Ojačevalnik v osnovni verziji vsebuje le en vhodni kanal, vendar lahko število vhodnih kanalov enostavno povečamo. Naredimo pač željeno število vhodnih kanalov, katerih izhode združimo v točki MIX. Enostavno dodamo za vsak do¬ datni kanal upor vrednosti enak uporu R15 (10 k«). Na ta dodaten vhod v me¬ šalno stopnjo pripeljemo signal iz drs¬ nika potenciometra na izhodu predoja- čevalnika (P5). Vsekakor pa s številom dodatnih kanalov ne smemo pretiravati, zato jih naj ne bo več kot 4. Če v dodanih kanalih ne želimo imeti FUZZ efekta, elemente za ta efekt eno¬ stavno izpustimo (jih pač ne prispaj- kamo). Opis vezja Ojačevalnik sestavljajo trije deli: predo- jačevalnik z dodatnim vezjem za RE- VERB ali EHO efekt, končna stopnja in usmernik s transformatorjem. Predojačevalnik Predojačevalnik (slika 1) je enostaven, vendar zelo učinkovit. Zagotavlja veliko ojačanje; visoko vhodno upornost (FET tranzistor na vhodu) in nizek lasten šum. Za prilagoditev vhoda imamo dva vhoda (visoki in nizki), ki se razlikujeta v napetostni delitvi vhodnega signala. Vhodni napetostni delilnik sestavljata upora R1 in R2. Vhodni signal vodimo preko konden¬ zatorja C1 na prvo ojačevalno stopnjo. Tu je uporabljen FET tranzistor, kar daje tej ojačevalni stopnji zelo dobro karakte¬ ristiko. Upori R3, R4 in R5 skrbijo za enosmerno delovno točko tranzistorja T1, kondenzator C3 pa je za frekvenčno stabilnost te ojačevalne stopnje. Z44 • TIM 7 • marec 19*1 ELEKTRONIKA K tej ojačevalni stopnji sodi tudi filter za napajalno napetost, ki ga sestavljajo upor R6 in kondenzatorja C2 in C8. Za to ojačevalno stopnjo vodimo sig¬ nal na tonsko kontrolo, prednost te je, da nima lastnega šuma. Vezje za tonsko kontrolo izmeničnega signala sestavljajo trije filtri. Kondenzator C5, upor R7 in potenciometer P1 sestavljajo visokofrek¬ venčni filter, kondenzator C6 in potenci¬ ometer P2 sestavljata filter za nizke frek¬ vence, s potrenciometrom P3 pa korigi¬ ramo srednje frekvence. Tako vezje v celoti zadovolji potrebe pri igranju na električne glasbene instrumente, za bolj zahtevne glasbenike pa lahko to vezje zamenjamo z equaliserjem. Equaliser vstavimo na mesto tonske kontrole med točki 1 in 2. To lahko naredimo na dva načina: tako, da equaliser vgradimo v ohišje skupaj z ojačevalnikom ali pa naredimo dodaten priključek za zunanje ton-kontrole oz. izenačevalnik. Tonskim kontrolam sledi druga ojače- valna stopnja z bipolarnim tranzistorjem, T2. Tej stopnji lahko, ob vključitvi stikala S1, poljubno speminjamo ojačanje. S potenciometrom P4 lahko povečamo ojačanje do te mere, da pride do »reza¬ nja« izmeničnega signala, kar povzroči velika popačenja. Signal dobiva vedno bolj rezek in oster zvok (FUZZ efekt). K popačenju prispevata tudi diodi D1, ki še dodatno limitirata izmenični signal, obenem pa skrbita za konstantno ampli¬ tudo izmeničnega signala, če je stikalo S1 izklopljeno, deluje ta ojačevalna stop¬ nja kot korekcijski ojačevalnik, ki nado¬ mesti izgube zaradi tonske korekcije zvoka. Zaradi bolj praktične uporabe izve¬ demo stikalo S1 kot pedalo, tako da lahko z nogo kar med igranjem vklap- Ijamo in izklapljamo FUZZ efekt. S potenciometrom P5 reguliramo ja¬ kost signala na vhodu ojačevalnika. Oja¬ čevalna stopnja s tranzistorjem T3 in T4 zagotavlja dovolj velik izmenični signal za končno stopnjo, obenem pa služi kot mešalno vezje. Na kondenzatorju C13 se združijo signal (vhod A), signal iz vezja za REVERB (vhod B) in AUX sig¬ nal (pomožni vhod). Tu velja pripomniti, da kondenzatorji CfO, C15 in C19 nimajo zanemarljive vloge. Kljub njihovi majhni vrednosti zelo veliko pomenijo v vezju. Glavna naloga teh kondenzatorjev je preprečitev pogo¬ jev za nihanje ojačevalnih stopenj. Dodatno vezje (slika 2), ki je priklju¬ čeno na točko 2, je vezje za zunanji REVERB - efekt. Vezje služi za prilago¬ ditev signala na REVERB napravo oz. za prilagoditev izhodnega signala iz RE- VERB-efekta na predojačevalnik. Vezje je zelo univerzalno in je uporabno -za priključitev tako REVERB-efekta kot tudi drugih efektov. Jakost efektov reguli¬ ramo s potenciometrom P7. V primeru, da teh efektov ne potrebujemo, lahko vezje enostavno izpustimo. točka 3 TIM 7 • marec IW1 • 24S ELEKTRONIKA Končna stopnja Tudi končna stopnja (slika 3) je zelo enostavna. Uporabljeni so razmeroma poceni tranzistorji, s katerimi se da do¬ seči veliko moč z malo popačenji. Kot krmilna tranzistorja (»drajverja«) sta uporabljena tranzistorja BD 139 in BD 140. Močnostna tranzistorja sta komple¬ mentarni par BD 245 in BD 246, kot ekvivalentna tranzistorja lahko upora¬ bimo BDW 51C in BDW 52C. Ti tranzi¬ storji so izdelani za visoko napajalno napetost in za moči do 125W. Za temperaturno stabilizcijo končne stopnje služita diodi D2 s trimerpotenci- ometrom P6 pa nastavljamo mirovni tok (Im) skozi izhodne tranzistorje T12 in T13. Mirovni tok končne stopnje nasta¬ vimo v odsotnosti vhodnega signala oz. pri zaprtih potenciometrih P5 in P7, pa tudi zvočnika še ne vežemo. Pri teh po¬ gojih vežemo med točki 3 in 4 miliamper- meter in vklopimo napajanje. Električni tok skozi miliampermeter nastavimo s trimerpotenciometrom P6 na vrednost okoli 60 mA. Če je mirovni tok prevelik, se izhodna tranzistorja (T12 in T13 gre¬ jeta že pri neobremenjenem ojačeval¬ niku, če pa je mirovni tok premajhen, končna stopnja nima dovolj moči za opti¬ malno delovanje. Vsak izhodni tranzistor je potrebno montirati na hladilno rebro površine približno 200 cm 2 . Tuljava L omejuje zgornjo frekvenčno mejo ojačevalnika. Naredimo jo tako, da na upor R36 navijemo 20 ovojev ba¬ krene, z lakom izolirane žice, debele vsaj 0,7 mm. Da je na uporu R36 dovolj prostora za navoje, vzamemo upor moči okoli 5W. Zaporedno s tem uporom je vezan kon¬ denzator C22. Ta elektronski kondenza¬ tor rabi za ločitev enosmerne kompo¬ nente od izmenične komponente elek¬ tričnega signala. Kondenzator C22 hkrati tudi ščiti zvočnik. Upor rabi za praznjenje kondenzatorja C22 v primeru, če ni priključen zvočnik. ! B C F BD 135 , BO HO BD 24 6 .BD24S , BDW52C , BDW51C BC serijo transisto-rjev BF 245 Slika 5 Napajalni sistem Za napajanje uporabimo enostaven usmernik, ki je na sliki 4. Transformator ima na sekundarnem navitju napetost dvakrat po 25 V, njegova moč pa mora biti vsaj 100 W. GRETZ služi za napaja¬ nje končne stopnje, zato mora prenesti tok vsaj 4 A, da ne pride do pregrevanja. Za glajenje usmerjene napetosti imamo elektronski kondenzator C 30. Kapacitiv- nost tega kondenzatorja je zelo po¬ membna, saj služi za eliminacijo bruma in raznih drugih motenj iz omrežja. Naj- Ui • TIM 7 • marec 1991 ELEKTRONIKA bolje je, če je kapacitivnost tega konden¬ zatorja čim večja, vendar pa se zaradi visoke cene omejimo na neko optimalno vrednost. Tako se kapacitivnost giblje od 4700 pF do 20000 (.iF. Do te kapacitiv- nosti pridemo, če paralelno spojimo več kondenzatorjev, pri čemer je izredno po¬ membno paziti na polariteto kondenza¬ torjev. Kondenzator C 30 mora prenesti enosmerno napetost 80 V oziroma 100 V. Za napajanje predojačevalnika imamo svoj usmernik. Uporabimo lahko integri¬ rano vezje, ki vsebuje celoten 24-voltni stabiliziran usmernik, dodati moramo le kondenzatorje za glajenje napetosti. Enostaven stabiliziran usmernik, ki lahko zamenja integrirano vezje pa je na sliki 4b. Izbira materiala Skoraj ves material za ta ojačevalnik se da kupiti v domačih trgovinah, izjema so tranzistorji. Tranzistorje od T2 do T11 lahko nadomestimo z domačimi, ki so nekoliko slabši, ker pa je potrebno tran¬ zistor T1 in izhodne tranzistorje (T12 in T13) kupiti v tujini, je najbolje, da kupimo vse tranzistorje tam. Transformator za napajalno napetost lahko kupimo v elektro trgovinah, še bo¬ lje pa je, če ga naročimo pri obrtniku v Grobelnem, ki izdeluje kvalitetne tero- idne transformatorje (so veliko boljši od navadnih). Za zvočnik pa lahko upora¬ bimo zvočnik Ei Niš (75 W oz. 80 W; 4 Q). Upori R1 = 47 k R2 = 56 k R3 = 220 k R4 = 4k7 R5 = 330 Q R6 =100 Q R7 = 22 k R8 = 820 k R9 = 270 k R10 = 1 k R11, = 47 k R12 = 47 k R13 = 47 k R14 = 100 k R15=10k R16 = 1 k R17 = 680 k R18 = 27 k R19 = 1 k R20 = 6k8 R21 = 1 k R22 = 2 k 2 R23 = 2 k 2 R24 = 47 k R25 = 2 k 7 R26 = 47 k R27 = 2 k 7 R28 = 3 k 3 R29 = 180 £2 R30 = 100 £2 R31 = 100 £1 R32 =100 Q R33 = 100 a R34 = R35 = 0,33 Sl - 5W R36 = 100-5 W R37 = 100 k R38 = 280 k R39 = 5 k 6 R40 = 1 k R41 = 5 k 6 R42 = 27 k R43 = 100 Si R44 = 100 £2 R45 = 270 k R46 = 27 k R47 = 1 k R48 = 8 k 2 R49 = 1 k R50 = 100 k R51 = 10k R52 = 270 £2-1 W RX = 1 k-1 W Tranzistorji T1 = BF 245 T2 = BC 548 T3 = BC 548 T4 = BC 547 T5 = BC 557 T6 = BC 348 T7 = BC 557 T8 = BC 348 T9 = BD 139 T10 = BD 139 T11 = BD 140 T12, T13 - glej tekst OPOMBA: Izhodne tranzistorje (T12, T13) je treba hladiti, T14 = BC 140 ali podoben (lahko tudi BD 139) Ohišja tranzistorjev so na sliki 5. Diode D1 = 1 N 4148 (1 N 914 ali podobne) D2 = 1 N 4148 D3 = BZ 24 GRETZ B80 C2200-3200 (ali močnejši) Intergrirano vezje UA7824 TIM 7 • marec 1991 • »47 Kondenzatorji C1 = 22 nF C2 = 220 nF/25 V C3 = 1 nF C4 = 220 nF C5 = i n 5 C6 = 100 nF C7 = 47 nF/16 V C3 = 220 nF/25V C9 = 33nF C10 = 47 pF C11 = 10 pF/16 V C12 = 100nF C13 =100nF C14 = 22 nF C15 = 10 pF C16 = 4 p7/16 V C17 = 2 p2/16 V C18 =100pF C19 = 47 pF C20 = 47 pF/16 V C21 = 100 pF/16 V C22 = 1000 pF-63 V C23 = 22 nF C24 = 1 pF/16 V C25 = 10 pF/16 V C26 = 3 n 3 C27 = 47 nF C28 = 100pF C29 = 33nF C30 = glej tekst C31 = 1000 pF-40 V C32 = 100 pF-40 V C33 = 100nF-70V Potenciometri P1 = 47 k LIN P2 = 47 k LIN P3 = 2 k 2 LIN P4 = 10 k LIN P5 = 100 k LOG P6 = 250 Q trimerpot. P7 = 47 k LOG ELEKTRONIKA Vas je že kdaj zamikalo, da bi si sami izdelali, denimo, elektronski termometer, detektorski sprejemnik ali vsemirski zvok? Avtor Marijan Ban je tokrat kot nalašč za vas pripravil priročnik - ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE. V njem boste našli navodila, kako si z elektronskimi gradniki sami izdelate zanimive in koristne naprave. Knjigo je izdala Tehniška založba Slovenije, komplete gradiv za izdelavo naprav pa boste dobili v trgovini Mladi tehnik v Ljubljani, Cojzova 2. Cena knjige je 120 din. NAROČILNICA v PETIH obrokih v PETIH obrokih v ENEM, DVEH obrokih v ENEM, DVEH, TREH obrokih v ENEM, DVEH obrokih (obkrožite obroke) Knjige pošljite na naslov: Ime in priimek: ____ Ulica: ----- Nepreklicno naročam naslednje knjige: 1. KOMPLET KLASIKI FANTASTIKE 2. KOMPLET SPEKTRUM 3. MIZARJENJE 4. POJMOVNIKI FIZIKE, BIOLOGIJE, KEMIJE 5. ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE (obkrožite naročene knjige) Poštna št. _ Kraj _ Datum --- Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Sergej Gabršček GORE ODPADKOV 2. del V prejšnjem nadaljevanju smo si ogledali, koliko odpadkov proizvedemo in kako je mogoče njihovo količino zmanjšati, organske odpadke pa koristno uporabiti. Poglejmo, kaj lahko storimo z drugimi odpadki, s katerimi veselo polnimo naše smetnjake. Če živiš na deželi in imaš vrt, večina organskih odpadkov konča na njem kot kompostno gnojivo. V mestih je stvar seveda drugačna. Odpadke je treba odpeljati. V Nemčiji so rešili ta problem z dvema vrstama smetnjakov. Zelen je name¬ njen organskim odpadkom, papirju in lepenki, njegova vse¬ bina pa konča na kompostu. Tega po nekaj mesecih uporabijo za gnojilo na vrtovih in kmetijah. Vsebino sivih smetnjakov pa odpeljejo na smetišče ali pa v peči za sežiganje odpadkov. To je le delno sortiranje odpadkov, vendar je kompost, ki ga tako proizvedejo, veliko bolj varen kot tisti iz enega samega smet¬ njaka. Izogibajte se pretiranemu pakiranju Z organskimi odpadki torej ni težav. Kaj pa z embalažo, ki jo prinesemo domov? Kaj storiti z gorami teh odpadkov, ki nas dobesedno zasipajo? Najprej se moramo problema zavedati in o njem razmišljati. Pred nekaj desetletji so na angleškem podeželju gospodi¬ nje odšle v trgovino z bombažnimi vrečkami. Trgovec je iz velikih vreč iz jute, lesenih sodov, keramičnih ali kovinskih posod vanje natehtal živila. Preprosto nakupovanje, za kate¬ rega ni padlo niti eno drevo, da bi iz njega izdelali papirnato vrečko, niti ni povzročilo onesnaževanja. Danes porabimo tedensko za embalažo približno eno dese¬ tino sredstev. Večina teh izdatkov je nepotrebnih. Če bi večina ljudi zavračala odvečne plastične vrečke, bi se njihova koli¬ čina močno zmanjšala. Velik nesmisel je posamično pakiranje. Taki primeri so npr. majhne porcije masla, ki ga strežejo v restavracijah, čokolade, bonboni. Razlog naj bi bila higiena. Kaj pa je narobe z bonbo¬ nom v stekleni posodi? Ta embalažna manija pa ni prisotna samo pri hrani. Zakaj nam proizvajalci zavijejo šest majhnih medeninastih vijakov v lično plastično škatlico, za katero plačamo šestkrat več kot v železnini, kjer nam enake vijake prodajalec zavije v kos časopisnega papirja? Vse to pripomore h kopičenju odpad¬ kov. Z 4 S • TIM 7 • marec 1991 EKOLOGIJA Kaj je v gospodinjskih odpadkih? Povprečno gospodinjstvo zavrže tedensko približno dva smetnjaka odpadkov, kar nam da letno dvetonski kup odpadkov. Če tega ne bi odpeljali, bi bila vsaka hiša obdana s smetnjaki, polnimi razpadajočih odpadkov, rjavečih kovin, odpadkov embalaže, steklenic, razbite po¬ sode in ostankov kemikalij. Taka mešanica je popolnoma neupo¬ rabna. Kaj lahko recikliramo? Slika kaže, kako so sestavljeni gospodinjski odpadki, kaže tudi, za kaj vse so uporabni pri reciklaži. Večino teh odpadkov, skoraj 80% sestavljajo uporabne snovi: organski odpadki, steklo, papir in kovine. Preostanek sestavljajo plastične mase, tekoče in trdne kemikalije in kompozitni materiali. Te je težko reciklirati, čeprav je tudi to mogoče. Steklo Papir in karton Kovine Organske snovi Plastične mase Razni odpadki “8 10% o> Možnost reci- Q klaže: Odlična, veliki energetski pri¬ hranki. 30% Možnost reci¬ klaže: Odlična, veliki pri¬ hranki surovin. 10 % Možnost reci¬ klaže: Dobra, po pred¬ hodnem sortira¬ nju. 30% Možnost reci¬ klaže: Odlična, z lahkoto se kompostirajo. 8 % Možnost reci¬ klaže: Nobena. 12 % Možnost reci¬ klaže: Majhna, potrebno je dolgotrajno sor¬ tiranje. Težave s plastiko Ko je Leo Baekeland leta 1909 izumil bakelit, si verjetno ni mogel misliti, kako močno bo vplival njegov izum na prihod¬ nost Zemlje. Prednosti plastičnih mas - njihova trdnost in obstojnost - predstavljajo hkrati največji problem. Težava s plastiko je tudi v neprimerni uporabi. Snov, ki je trajna, uporabljamo za enkratno uporabo. Tak primer je npr. pla¬ stična vrečka. Uporabljamo jo kvečjemu uro, dve, nato pa jo odvržemo. Ne samo, da smo za izdelavo porabili nekaj nafte, ustvarili smo tudi izdelek, ki onesnažuje naš planet. Mogoče vrečke niso najbolj kričeč primer. Obstajajo tudi izdelki, ki jih uporabljamo le nekaj minut ali celo sekund. Posode iz ekspandiranega poliestra, v katere pakirajo hitro pripravljeno hrano, da se ne ohladi, uporabljamo do trenutka, ko vsebino pojemo. Kaj se dogaja z odpadno plastiko Kaj potem, če uporabljamo toliko plastike? Saj jo lahko zaž¬ gemo ali zakopljemo, kajne? Lahko, vendar pa to stane. Rdeča in rumena plastika vsebujeta kot barvilo ponavadi kadmij. Dež ga izpira v podzemne vodne zbiralnike, odtod pa priteka v vodovodno napeljavo. Polivinilklorid, PVC ali polivinil kot ga ponavadi imenujemo, v katerega zavijamo večino stvari, oddaja plinast vinilklorid. Že doma zasledimo manjše količine tega plina, za katerega so ugotovili, da pri delavcih v tovarnah povzroča pljučnega raka. Kako je šele na smetiš¬ čih, ki niso tako oddaljena od mest! Na mnogih odlagališčih odpadkov večkrat gori. Iz plastičnih mas se sprošča vodikov fluorid, jedek, strupen plin, ki tudi pripomore h kislemu dežju. Plastike se torej ne moremo tako zlahka rešiti. Veliko pa¬ metneje bi torej bilo, da bi jo čim manj uporabljali. Dokler pa se bomo vozili z avtomobili na bencin, bo dovolj plastičnih mas, kajti izdelujejo jih iz ene od frakcij, ki nastane pri destilaciji nafte. Recikliranje plastičnih mas Čeprav so si plastične mase podobne, se razlikujejo kot kreda in sir. Nekatere se talijo, druga pa ostanejo pod istimi pogoji TIM 7 • marec 1991 • 149 EKOLOGIJA Kaj se dogaja z odpadki? V zadnjih dveh desetletjih srečujemo stare konzerve in steklenice vsepovsod. Kaj se z njimi dogaja potem, ko jih odvržemo? Se jih bo narava rešila? Odgovor je odvisen od materiala. Kovinske konzerve in steklo razpadajo skoraj brez škode, plastične steklenice in večji kosi embalaže pa se uspešno upirajo razpadu in so skoraj nerazkrojljivi. Aluminij Aluminij iz pločevink re¬ agira z zračnim kisikom, pri tem pa nastane plast oksida, ki ga varuje pred razpadom. Aluminijevi odpadki zelo dolgo raz¬ padajo. H Po enem letu Raztopila seje večina barve, drugače pa je plo¬ čevinka nepoškodovana. Po petih letih Po desetih letih Pločevinka se je zmeč- V stiku z zemljo se ploče- kala in potonila v zemljo. vinka zelo počasi razgra¬ juje. Steklo Steklo je neškodljiva in popolnoma intertna snov. Kemijsko se sploh ne raz¬ gradi. Kljub temu pa raz¬ pada, čeprav se potem, ko ga zakopljemo, proces bolj ali manj ustavi. Plastične mase Mnoge plastične mase pod vplivom ultravijolične svetlobe razpadejo do določene mere. Plastika postane neprosojna in krhka. Ko pa je pod povr¬ šino zemlje, večinoma ne razpada več. Po enem letu Steklenica leži še vedno nepoškodovana na povr¬ šini. Po petih letih Po desetih letih Steklo je razpadlo na Steklo je sedaj v manjših večje kose. kosih popolnoma ne¬ škodljivo pod površino zemlje. Po enem letu Steklenica je v skoraj enakem stanju kot je bila, ko smo jo odvrgli. Po petih letih Pod vplivom sončne svet¬ lobe se je plastika delno razkrojila, steklenica pa je še nepoškodovana. Po desetih letih Ko steklenico zakop¬ ljemo, ostane nespreme¬ njena skoraj zavedno. trdne do vžiga. Večina postopkov za predelavo plastičnih mas se v preteklosti prav zaradi tega ni obnesla. Plastične mase, ki imajo nizko tališče, stalijo, tršo plastiko pa ji dodajo zmleto. Iz tega izdelujejo pode, kanalizacijske cevi, palete in druge izdelke, ki bi jih drugače morali izdelati iz novega materiala. To pomeni velik prihranek energije. Obstajajo pa tudi biološko razgradljive plastične mase, ki nastanejo s fermentacijo naravnih substanc, kot so sladkorji in drugi ogljikovi hidrati. Neka družba je proizvedla tak material s pomočjo bakterij, ki jih najdemo v kanalih. Hranijo se s slad¬ korjem, ob tem pa izločajo snov, ki je podobna maščobi pri sesaicih. To snov izločijo v ekstrakcijskih posodah, posušijo in prodajajo kot granule. Plastično maso z lahkoto razkrajajo alge, glive ali bakterije, ki so v zemlji. Vrečka razpade v 12 do 15 mesecih, na kompostu pa že po treh mesecih. Cena izdelave je sicer precej višja kot za navadno plastiko, kar je posledica majhnih količin. Ob prehodu na to vrsto embalaže pa bi se cena precej znižala. Varčujmo s steklom Surovine za izdelavo stekla so precej običajne, potrebna energija za taljenje je draga. To pa pridobivamo iz omenjenih zalog nafte. Steklo sestavlja desetino hišnih odpadkov in ga zlahka recikliramo. Odpadno steklo dodajajo k novemu steklu v pe¬ čeh, kar pomeni velike prihranke energije. V ZDA so v eni od zveznih držav sprejeli zakon, ki je nalagal ponovno uporbo steklenic. Kmalu so jim sledile še druge države. Mnogi proiz¬ vajalci pijač so se prav tako ponovno odločili za stekleno embalažo, ki jo najlaže večkrat uporabijo. Recikliranje aluminija Izdelovanje aluminijste embalaže je za okolje najbolj onesna¬ žujoč proces, aluminij pa je po proizvodni ceni ena najdražjih kovin. Cena izdelave aluminijaste pločevinke je enaka ceni nafte, ki napolni polovico te pločevine. Aluminij proizvajajo iz boksita, rude, ki jo kopljejo na zemeljski površini, večino na področju tropskega gozda. Pri tem uničujejo velike površine naravne vegetacije, s tem pa insekte, ptice in sesalce. Zemlja je izpostavljena eroziji. Pri proizvodnji aluminija nastajajo ogromne količine mulja, sam postopek pa zahteva ogromno energije, okolje pa onesnažuje med drugim tudi s plinastim fluorom. Za recikliranje aluminija potrebujemo le 5 odstotkov ener¬ gije za izdelavo novega, brez onesnaževanja. Zato je po¬ trebno zbirati odpadni aluminij in ga vračati v proces, hkrati pa se izogibati njegovi embalaži in jo nadomeščati, kjer se le da, s steklom. Odpadni papir Večina papirja nam služi nekaj tednov, časopisi pa le en dan. Danes recikliramo le četrtino papirja, lahko bi pa vsega. Nov papirje zaradi belilnih sredstev snežno bel. Ta belila pa močno onesnažujejo reke in jezera. Recikliran papir, ki pa je prav tako dober kot nov, pa ima rahlo sivkast ali zelenkast ton, ker belil ne uporabljajo. Papir izdelujejo v glavnem iz lesne pulpe. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi z recikliranjem polovice papirja na svetu zadovoljili skoraj tri četrtine potreb po tem materialu, hkrati pa bi ohranili 4 milijone hektarjev gozda. Zakaj pa tega ne storimo? Iz lenobe, in zato, ker papir ni tako brezmadežno bel, kot smo navajeni. 250 • TIM 7 * marec 1991 EKOLOGIJA Reciklaža hišnih odpadkov štiri glavne sestavine hišnih odpadkov so organske snovi, steklo, papir in kovine. Vse lahko recikliramo, pri tem pa imamo trojno korist: reši se problem odpadkov, zmanjšuje se količina energije, ki je potrebna za proizvodnjo izdelkov, zmanjša se onesnaževanje in uničevanje, ki ga prinaša izdelava novih proizvodov. odpadki reciklaža Večina industrijskih odpadkov nastane pri proizvodnji stvari, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Povsod vidimo gore industrijskih odpadkov, ki onesnažujejo zrak in vodo, s trupi prodirajo v podzemne rezervoarje pitne vode. Varno odlaganje industrijskih odpadkov je postalo zelo problema¬ tično. Odpadke, ki jih ne odlagamo na odlagališča, zažigamo. Pri tem se sprošča ogromno strupenih plinov, v katerih najdemo klorovodikovo kislino, dioksine, težke kovine, ki se nato use¬ dajo na gozdove in polja. Kisel dež uničuje zemljo. Posebej sveža hrana Organski odpadki Reciklaža organskih od¬ padkov je najpreprostejši postopek in edini, ki ga lahko izvajamo doma. Popoln ciklus, od hrane do njenega razpada in ponovne pridelave hrane traja le dve leti. uporabno steklo novo steklo vračanje v zemljo uporabne pločevinke kompostiranje jeklene in aluminijaste pločevinke Papir je ena od snovi, ki jo najlaže recikliramo. Zlagajmo odpadni papir v kontejnerje za odpadni papir ali pa ga odpe¬ ljimo na odpad. Ustvariti bi morali tudi sistem staro za novo (za stare časopise bi lahko dobili nove). Predelava papirja je danes obrobnega pomena, kmalu pa bi lahko postala zelo donosna, s tem pa bi izginile ogromne gore papirnih odpad¬ kov. Industrijski odpadki Odpadno steklo Stekleni odpadki, kijih dodajamo novemu ste¬ klu, zmanjšujejo potrebo po visokih temperaturah v pečeh in tako varčujejo z energijo. V raztaljeno mešanico lahko dodamo do 30 % starega stekla. Vse to lahko dobimo z re¬ ciklažo domačih steklenih odpadkov skladišče steklenih odpadkov Odpadne kovine Kovinske pločevinke so lahko iz jekla, aluminja, kositra, svinca ali mno¬ žice drugih kovin. Iz plo¬ čevink odstranimo kosi¬ ter, ki varuje jeklo pred razpadom. Tako obde¬ lane jeklene pločevinke in aluminijaste pločevinke lahko pretalimo in jih po¬ novno uporabimo. skladišče odpadnega papirja Odpadni papir Recikliran papir razbar¬ vajo in namočijo v kemij¬ sko kopel, da ločijo vla¬ kna. Različni tipi odpad¬ nega papirja imajo ra¬ zlično reciklažno vred¬ nost. Odpadni pisarniški papirje še posebej upo¬ raben za visokokvaliteten papir, ker je l e rah lo obar¬ vati. reciklaža nov papir reciklaža uporaben papir . kovinski odpadki Mešanica odpadkov Poseben problem za recikliranje predstavljajo kompozitni ma¬ teriali, ki so sestavljeni iz različnih snovi: aluminijste folije in lepenke, polietilena in aluminijaste folije, polipropilena in pa¬ pirja. Vse to pa so kombinacije, ki jih ni mogoče ponovno reciklirati, niti kot plastiko niti kot kovino niti kot papir. Posa¬ meznih sestavin ne moremo ločiti. Kakšna pa je rešitev tega Problema? Na embalaži iz kompozitnih materialov bi moralo biti natisnjeno opozorilo, da je ni mogoče reciklirati, torej predstavlja nevarnost za okolje. To bi dalo misliti kupcu in proizvajalcu. v industrijskih deželah je zemlja ponekod že tako onesna¬ žena, da je samo še vprašanje, koliko časa bo sploh še primerna za pridelovanje hrane. Poraba nafte in naftnih izdelkov se je rahlo zmanjšala, poraba težkih kovin pa še narašča. Kadmij in svinec se nalagata v zemlji, kjer ostajata zelo dolgo časa. Vse to pov¬ zroča nepopravljivo škodo naši Zemlji. Ničesar ni mogoče pomesti pod preprogo in reči: »Tega ni.« S pametno izbiro stvari, ki jih kupujemo, z izbiro embalaže in z recikliranjem odpadkov lahko precej pripomoremo k temu, da se bodo začele stvari spreminjati na bolje. Ne samo za nas, tudi za naše otroke. TIM 7 • marec 199* • *5I NA KRATKO Bojan Rambaher TELEVIZIJA V Evropi so se prvi naročniki nad televi¬ zijskim programom lahko navduševali že pred prvo svetovno vojno, v Jugoslaviji pa se je prvi eksperimentalni program začel leta 1952 v Zagrebu. V Sloveniji so se poskusni prenosi začeli leta 1957, redne oddaje pa leta 1958. Seveda so v Evropi takrat poznali le črno beli pro¬ gram, čeprav predstavlja prelomnico v uporabi barvne televizije tudi že leto 1953, ko so začeli prvi barvni televizijski sistem uporabljati v Združenih državah. Z barvnimi televizijskimi oddajami so torej v Združenih državah.začeli takrat, ko so v Evropi šele na široko odpirali vrata črno beli sliki. Ker pa so bile takrat tehnične novosti že last vsega človeštva, so strokovnjaki stali pred novim proble¬ mom. Kaj napraviti, da bodo barvne od¬ daje videli tudi milijoni gledalcev, ki so imeli le črno bele televizorje, in to se¬ veda v črno beli tehniki? Po drugi strani pa so morali seveda tudi imetniki barvnih televizorjev, ki so bili še v manjšini, videti na svojem televizorju oddaje v črno beli tehniki. Tehnika barvne televizije je prav za¬ radi tega vprašanja morala najti nove tehnične rešitve za oddajanje slike. Pri barvni tehniki, tako oddajamo svetlobni slikovni signal (na sliki označen s črko Y), hkrati z njim pa za vsako slikovno točko tudi informacijo o njeni barvi ozi¬ roma krominanci. Ker človeško oko razli¬ kuje barve trikrat slabše kot razlike v svetlobi, je zadostovalo, da so vtisnili v svetlobno informacijo oziroma lumi- nančni signal še dodatno krominančno informacijo (B). To so storili z modulacijo na osnovnem valu, imenovano nihajni multipleks. Luminančni signal ustreza tudi signalu črno bele televizije in torej omogoča, da lahko gledamo program, posnet v bar¬ vah, tudi s črno belim televizijskim spre¬ jemnikom. Hkrati s tem pa ima tudi barvni televizor pretvornike, ki omogo¬ čajo črno belo predvajanje oddaje, pos¬ nete v črno beli tehniki. Ameriški sistem NTSC (National Te- levision System Committee) ima le 525 vrstic, vendar v skladu z električnim omrežjem v ZDA in njegovo frekvenco 60 Hz odda šestdeset polovičnih slik v sekundi. Slika je pri tem nekoliko bolj groba in barve niso najlepše. Evropa, ki je sprva tudi preizkusila ta sistem, se je pozneje odločila za bolj izpopolnjen si¬ stem kodiranja krominančnega signala, ki ima številne prednosti za srednjee¬ vropske razmere. Evropski in ameriški sistem sta si sicer podobna, vendar se je evropski sistem zaradi kasnejšega na¬ stanka poskušal izogniti vsem pomanjk¬ ljivostim ameriškega sistema in se okori¬ stiti z njegovimi dobrimi lastnostmi. Nemčija je razvila sistem PAL (Phase Alternating Line). Z oddajanjem so začeli leta 1967. Francija je za razliko od Nem¬ čije uvedla sistem SECAM (sequentiel a memoire), ki so ga prevzeli tudi v vzhodnih državah. Kompatibilnost sprejemnikov glede na oba načina poši¬ ljanja signalov (razlika je v načinu kodi¬ ranja kromatičnega signala na osnovno frekvenco) je bila omogočena z deko- derji, ki jih je bilo sprva treba kupiti pose¬ bej, kasneje pa so jih vgrajevali kar v sprejemnike. Ameriškega sistema NTSC v Evropi niso sprejeli, ker se ni obnesel, dobro pa se je uveljavil na Ja¬ ponskem in v nekaterih drugih državah. Nekakšne dekoderje oziroma tako imenovane pretvornike moramo uporab¬ ljati tudi pri izmenjavi programov ozi¬ roma prenosih med različnimi državami, in to celo znotraj sistema Evrovizije in Intervizije. Vzrok je v tem, da imajo po¬ samezne države različne televizijske standarde. CCIR in OIRT sistema imata 625 vrstic na sliko, v Veliki Britaniji poz¬ najo 405 vrstic, v Franciji pa 819 vrstic na sliko. Brez teh pretvornikov televizij¬ ski programi ne bi bili izmenljivi, enako pa danes v svetovnem merilu velja za satelite. Barvno televizijo so zaradi velikega zanimanja hitro izpopolnjevali v vseh po¬ gledih. Najprej so uporabljali pravokotne ekrane delta, iz notranjosti katerih so tri šobe pošiljale le tri barve, iz katerih lahko dobimo še druge barve, in sicer so to rdeči (R), modri (B) in zeleni (G) ža¬ rek. Žarki po preletu skozi mikroskopske odprtine maske oblikujejo tri premakljive točke. Glede na to, kateri žarek na posa¬ mezni slikovni plošči prevladuje, takšno barvo tam vidimo. Če je gostota barv ali posamezne barve manjša, je na tistem mestu vidna nova niansa barve. Slika je bila torej sestavljena iz kakšnega mili¬ jona tribarvnih točk. V raznih odtenkih slika ni bila preveč ostra in barve so mnogokrat izginile, zadeva pa se je še slabšala s staranjem ekrana. Uporaba večjega ekrana (danes 69 cm in več) je postala možna po iz¬ najdbi sistema In line (D), kjer omenjeni trije žarki osvetljujejo samo navpične proge, ki spadajo k določeni barvi. Nav¬ pično obrnjene odprtine v maski so raz¬ porejene tako, da žarek R osvetli barvno vrstico tako imenovanega luminofora z rdečo (R), zeleno (G) ali modro (B) barvo. Novejši ekrani se staranju samodejno prilagajajo in tako je z ohišja televizorja izginilo mnogo sestavnih delov, odpadlo pa je tudi nenehno nastavljanje natanč¬ nejše ostrine slike. Razvoj se nadaljuje do ekranov, ki imajo že bolj ploščato obliko (prvi ekrani so bili namreč izrazito izbokli, kar je optično kvarilo sliko), in se bo zanesljivo končal z ekrani, ki bodo dokaj veliki in popolnoma ploščati. Prvi poskusi v tej smeri so bili že napravljeni. Bolj ko se ekran veča (pri projekcij¬ skem televizorju sliko projicirajo na širino do 150 cm) bolj očitne so pomanjkljivosti televizijskih sistemov NTSC, PAL in SE¬ CAM, ki so jih razvili pred dvajsetimi leti v interesu kompatibilnosti s črno belo televizijo. Po drugi strani pa nas ne za¬ dovoljuje več niti kvaliteta zvoka, nizka frekvenca slike pa nas tudi bolj utruja pri gledanju. Hkrati s tem, ko po vsem svetu posku¬ šajo ves čas emitirati čim bolj kvalitetno in skladno sliko, seveda prihaja do vsa¬ kršnih izboljšav. Tako je leta 1981 nekaj podjetij poskušalo izboljšati delovanje signala z digitalizacijo. Kot prvi je bil na tržišču prisoten digitaliziran televizor Diggit 2000 (E). Signal, ki ga je sprejela antena se prevede v številčno podobo, slično kakor pri računalniku, in preko filtrov vstopi v digitalni spomin, kjer se v procesu preverjanja popravijo more¬ bitne napake. Vsak posnetek se povrhu še ponovi, tako da vidimo sto slik na sekundo. Posledica te izboljšave je, da slika na ekranu ne utripa. Šuma in sence skoraj ni, iz reproduktorja pa slišimo vi- sokokvalitetne stereofonske zvoke. Digitalni televizor lahko brez težav priključimo na računalnik ali videomag- netofon in na vrsto drugih novih naprav. Tako lahko na primer med gledanjem glavnega programa v kotu ekrana gle¬ damo majhno sliko drugih programov, po potrebi pa je možno nato preklopiti na veliki ekran katerikoli program. Ta novost sovpada z obdobjem sate¬ litske televizije. Programe satelitske te¬ levizije sicer še vedno oddajajo z zemelj¬ skih oddajnikov, vendar satelit na geo¬ stacionarni krožnici (satelit ves čas le bdi nad določeno točko na zemeljski povr¬ šini, torej je njegova hitrost enaka hitrosti kroženja zemlje). (F) sprejema več ka¬ nalov hkrati in jih pošilja nazaj na zemljo do individualnih satelitskih sprejemnikov oziroma paraboličnih krožnikov (G), ali do večjih skupinskih paraboličnih anten (H). V njih se signal okrepi, nato pa nadaljuje pot po kablih do posameznih televizijskih sprejemnikov. To je tako imenovana kabelska televizija. Za razliko od do sedaj omenjenih teh¬ nik zahtevajo ekrani z veliko površino in projekcijski televizorji popolnoma novo lil • TIM 7 * marec 1991 NA KRATKO & oft kvaliteto slike, ki se kaže predvsem v zvišanju sedanjega števila sestavnih točk slike, ki sedaj dosegajo število mili¬ jon. To pa hkrati pomeni, da bi bilo treba spremeniti tudi danes uporabljeni frek¬ venčni pas in kanale v obsegu 6 MHz. Z ozirom na neizogibne motnje kot po¬ sledico prekrivanja širših frekvenčnih pa¬ sov si tega pravzaprav ne moremo kar TIM 7 • marec 1991 • >53 tako privoščiti. Danes uveljavljeni kanali in sistemi so ne glede na svoje določene pomanjkljivosti sad dolgoletnega dela in mednarodnih sporazumov. Televizijski kanali imajo danes nasled¬ nje frekvence: kanali 2 do 11 za prvi program imajo frekvence od 48,25 do 222.75 MHz, za drugi program za kanale 21 do 60 pa frekvence od 471,25 do 788.75 Mhz. Prve kanale imenujemo tudi kanale VHF področja (Very High Frequency), kanale za drugi program pa UHF kanale (Ultra H'qh Frequency). Ka¬ nal je torej širok le 6 (oziroma 7) MHz, pri uporabi novih sistemov in rešitev pa bi se seveda ta sistem porušil, kar bi kot rečeno povzročilo motnje pri sprejema¬ nju oddaj v sedanjem frekvenčnem ob¬ močju. Pri tako imenovani kabelski tele¬ viziji so ta problem rešili s kanali na višjem frekvenčnem območju. Po desetletnem delu na razvoju se je Japoncem posrečilo priti do nove kvali¬ tetnejše televizije z večjo ločljivostjo. Kratica za ta sistem je HDTV. Pri tej televizijski tehniki je vsesplošno uporab¬ ljen frekvenčni multiplex nadomestil ča¬ sovni multiplex. Na ta način lahko bolj dosledno ločimo svetlobni in barVni sig¬ nal, izboljša pa se tudi kvaliteta zvoka. Strokovnjakom je uspelo najbolje do¬ delati sistem MAC (Multiplex Analogue Components), ki v času trajanja oddaja¬ nja ene vrstice (to je 64 mikrosekund) prenese pet različnih informacij (I) v treh oddelkih oziroma nekakšnih paketih. Prvi paket obsega sinhronizacijske po¬ datke in podrobnosti, dogitalni ton in na primer tudi sporočila teleteksta, drugi je nosilec barvnih informacij, tretji pa nosi- TIMOVA FANTASTIKA lec svetlobnega signala. Točke s tolikš¬ nim številom informacij so resda neko¬ liko večje in torej niso povsem primerne za prvotne oziroma dosedanje prenosne poti in načine. Iz vsega povedanega vi¬ dimo, da za televizijske tehnologe ni bilo druge poti, kakor da so zaradi problemov in vsaj približne kompatibilnosti z obsto¬ ječimi sistemi razvili nekoliko »stanjšan« sistem. Dandanes je že jasno, da bo v Evropi to tako imenovan sistem D 2 MAC (J). D 2 pomeni, da gre za dvobinarni si¬ stem, ki hkrati z običajnim sistemom ničle in enice pri kodiranju uporablja še dodatno vrednost -1. Barvni signal so morali stlačiti na tretjino, svetlobni signal pa na polovico, kot je to jasno razvidno iz slike K. V sistemu D 2 MAC so že začeli odda¬ jati prvi sateliti, v prodaji pa so tudi že prvi, čeprav dokaj dragi sprejemniki, ki seveda niso odvisni od standardov NTSC, PAL ali SECAM. Zvok se repro¬ ducira v najvalitetnejši digitalni obliki, po¬ dobni zvoku pri CD gramofonih. Na raz¬ polago je možnost dveh različnih stere¬ ofonskih kanalov ali štirih monofonskih. To pomeni, da lahko na primer ob pred¬ vajanju kakšnega mednarodnega showa spremljamo program v poljubnem izmed štirih jezikov. Dekoder, ki signal sprejet s parabolične antene spremeni v pakete in »navodila« za module v televizorju, je eden izmed vrhuncev avdiovizuelne teh¬ nike. V njem je namreč sto petdeset tisoč tranzistorjev, ki pa so nameščeni v en samcat čip (L). Japonci se med tem trudijo, da bi pro¬ drli s prvotno načrtovano televizijsko sliko z visoko sposobnostjo razlikovanja (HDTV) s »širokokotnim ekranom«. Ta televizija bi nam pravzprav morala pred¬ staviti spektakel v kvaliteti dobrega kina. Povedati pa je treba, da uporablja HDTV frekvenčni pas v širini 30 Mhz, v kar lahko stlačimo pet današnjih televizijskih programov. Slika ima osemkrat več točk kot današnja televizija, s katero pa nika¬ kor ni kompatibilna. Mednarodna komi¬ sija CCIR (Commite Consultatif Interna¬ tional de Radiodiffusion) televizije HDTV zato noče uradno priznati. Seveda bitka s to odločitvijo še ni kon¬ čana. Nekakšen izhod v sili je program HD - MAC (M) s frekvenčno širino 12 MHz, ki ga bo mogoče oddajati po kabel¬ ski mreži in ga bodo v Evropi spustili v eter predvidoma leta 1992. Število vr¬ stic bodo povečali z današnjih 625 na 1250 točk, ekrani z ostrimi robovi pa bodo imeli razmerje stranic 5:3 za raliko od današnjega razmerja 4:3. Iz poveda¬ nega sledi, da bo tudi tukaj treba precej postoriti v zvezi s kompatibilnostjo, to je s trenutno veljavnimi normami in sistemi. Preko dekoderja bo možno spremljati oddaje HD - MACa s televizorji, izdela¬ nimi za D 2 - MAC, vendar za ceno poslabšane kvalitete slike z ozirom na polovično število vrstic. Predvideva se, da bi morda na prelomu tega stoletja na trg prodrla tridimenzionalna televizija (N). Seveda pa jo bomo najbrž lahko gledali samo z dvobarvnimi ali polaroid- nimi očali. Brez tega pripomočka bomo sliko videli dvodimenzionalno. Očala nas bodo popeljala v globino slike in v veli¬ čino novih užitkov tehnoloqije 21. sto¬ letja. JackFinney TRETJE NADSTROPJE Prevedel Žiga Leskovšek Direktor glavnega newyorškega kolod¬ vora, pa tudi direktorji železniških uprav New Yorka, New Havena in Hartforda, bi prisegali pri celem kupu voznih redov, da ima glavni kolodvor samo dve nadstropji. Jaz pa pravim, da ima tri, saj sem že bil v tretjem nadstropju te velike železniške postaje. Da, storil sem vse, kar so od mene pričakovali: med drugim sem se pogovoril tudi s psihiatrom, ki je moj prijatelj. Povedal sem mu, da poznam tretje nadstropje na newyorškem kolod¬ voru, pa mi je odvrnil, da je vse skupaj posledica neuresničenih želja in nepote- šenih sanjarjenj. Menil je, da v življenju ne uživam sreče, kar moji ženi ni bilo prav nič všeč. Psihiater ji je pojasnil, da je hotel s tem le povedati, kako je sodo¬ ben svet poln negotovosti, strahu, vojn, skrbi in vsega podobnega in da sem pač želel vsemu temu ubežati. No, hudiča, kdo pa si tega ne želi? Vsi, ki jih poznam, bi radi kam pobegnili, pa zaradi tega še ne zatavajo v tretje nadstropje te velike železniške postaje. Psihiater je bil prepričan, da osnovni vzrok tiči prav v tem. Moji prijatelji so mu dali prav. Vzemimo na primer mojo zbirko znamk, ki naj bi bila prav tako začasen beg iz realnosti. No, že mo¬ goče, vendar pa mojemu dedku ni bilo treba bežati iz realnosti. Kolikor mi je znano, sta takrat vladala mir in blaginja, znamke pa je začel zbirati prav on. Pa še lepo zbirko je spravil skupaj. Zbral je skoraj vse ameriške znamke v blokih po štiri, ovojnice z žigom prvega dne, pa še kaj. Mar ne veste, da je celo predsednik Roosevelt zbiral znamke? Naj bo kakor¬ koli že, na glavnem kolodvoru se je zgo¬ dilo naslednje: Lansko poletje sem ne¬ kega večera precej dolgo ostal v službi. Ker se mi je mudilo domov, sem sklenil, da bom stopil na glavni kolodvor in se peljal s podzemsko železnico, saj bi pri¬ šel domov hitreje kot z avtobusom. Nikakor ne morem razumeti, da se je vse to lahko zgodilo prav meni. Sem povsem navaden človek petintridesetih let. Tistega dne sem bil oblečen v rume- 254 • TIM 7 • marec 1951 TIMOVA FANTASTIKA norjavo volneno obleko in slamnat klo¬ buk z modnim trakom. Srečal sem vsaj ducat ljudi, ki so bili podobno oblečeni. Pa tudi ničemur nisem hotel ubežati. Samo domov, k svoji ženi Louisi, sem hotel priti. Do newyorške železniške postaje sem prišel z Vanderbiltske avenije in se spu¬ stil v prvo nadstropje, kjer je železniški promet urejen prav tako, kot je bil v dvaj¬ setem stoletju. Nato sem stopil do dru¬ gega nadstropja, kjer vlaki vozijo proti predmestju, se sklonil pod obokanim vhodom, se napotit proti podzemski že¬ leznici - in se izgubil. To se kaj lahko zgodi. Čeprav sem na glavnem kolod¬ voru že več stokrat, vedno znova naletim na nove vhode, prehode in stopnišča. Nekoč sem zašel v podhod, ki je bil dolg celo miljo in se je končal v predverju hotela Roosevelt. Drugič sem prišel v poslovno stavbo na šestinštirideseti aveniji, tri ulice stran. Včasih me obide misel, da se newyor- ški kolodvor razrašča kot drevo, ki poga¬ nja nove prehode in stopnišča kot kore¬ nine. Po vsej verjetnosti si kak dolg hod¬ nik, o katerem nihče nima niti pojma, prav ta trenutek pod mestom utira pot do Times Squarea, kak drug pa morda do glavnega parka. Morda pa je hodnik, v katerega sem zašel, nastal tudi zato, ker so ljudje glavno železniško postajo vsa ta dolga leta uporabljali kot izhod za nekakšno vrsto pobega... Toda teh misli nisem nikoli zaupal svojemu prijatelju, psihia¬ tru. Hodnik, v katerega sem zašel, je sprva zavijal v levo in spuščal se je navzdol. Čeprav sem menil, da to ni prav, sem nadaljeval pot. Slišal sem le votle odmeve lastnih korakov in srečal nisem žive duše. Nenadoma sem pred seboj zaslišal zamolkel hrup, ki je znači¬ len za odprt prostor in govorjenje ljudi. Zavil sem ostro levo, spustil sem se po kratkih stopnicah in se znašel v tretjem nadstropju glavnega kolodvora. Za hip sem pomislil, da sem se vrnil v drugo nadstropje, potem pa sem opazil, da je bila dvorana manjša, da je bilo manj prodajnih okenc, manj dostopov na pe¬ ron, informacijska lopa na sredi dvorane pa je bila lesena in bila je videti starin¬ ska. Možakar v lopi je imel na glavi zelen ščitnik in nosil je črne narokavnike. Svet¬ loba je bila medla in je rahlo migotala. V hipu sem ugotovil razlog. Dvorano so razsvetljevali plameni plinskih svetilk. Da bi se prepričal, kje sem, sem stopil do prodajalca časnikov in s pogledom ošinil kup časopisov ob njegovih nogah. Naslovnica časopisa Svet, ki že vrsto let ne izhaja več, je bila namenjena pred¬ sedniku Clevelandu, ko pa sem kasneje v knjižnici poiskal tisto naslovnico, sem ugotovil, da je bila natisnjena 11. junija 1894. Stopil sem k prodajnemu okencu, ve¬ doč, da v tretjem nadstropju glavnega kolodvora lahko kupim vozovnico, s ka¬ tero z Louiso lahko odpotujeva v kateri¬ koli kraj v Združenih državah. V letu 1894. Nameraval sem kupiti dve vozov¬ nici do Galesburga v Illinoisu. Ste bili že kdaj tam? Galesburg je še vedno čudovito mesto, z velikanskimi starinskimi hišami, nepreglednimi trav¬ niki in visokim drevjem, ki se razrašča nad ulicami in jih prekriva z vejevjem. Leta 1894 so bili poletni večeri daljši kot danes, ljudje so posedali na vrtovih; možje so kadili cigare in se tiho pogovar¬ jali, ženske so se hladile s pahljačami v obliki palmovih listov. V tihem, mirnem svetu je letalo vse polno kresnic. Kaj bi dal, da bi bil lahko tam, ko je bilo do prve svetovne vojne še dvajset let, druga sve¬ tovna vojna pa je bila več kot štirideset let v prihodnosti... Zaradi tega sem na¬ meraval kupiti dve vozovnici. Uslužbenec mi je povedal ceno vozov¬ nic; zazrl se je v svoj modni klobučni trak, ceno vozovnic pa mi je povedal kljub temu. Imel sem dovolj denarja za dve vozovnici drugega razreda v eno smer. Ko pa sem naštel denar in dvignil pogled, je uslužbenec strmel vame. Z glavo je pokimal proti bankovcem in s pogledom ošinil predal blagajne. »Gospod, to ni denar. Če me hočete ogoljufati, vam to ne bo uspelo.« Starin¬ ski bankovci so se seveda razlikovali od današnjega denarja, bili pa so tudi še enkrat večji. Obrnil sem se in naglo od¬ šel. Prav nič prijetno ni v zaporih. Tudi v tistih iz leta 1894 ne. In to je bilo vse. Predvidevam, da sem ven prišel po isti poti, kot sem zašel noter. Naslednji dan sem v odmoru za kosilo dvignil v banki tristo dolarjev. To je bilo skoraj vse, kar sem imel. Dejstvo, da sem za celotno vsoto nakupil star denar, je mojega psihiatra v resnici zaskrbelo. Star denar je mogoče kupiti malodane pri vsakem prodajalcu starih novcev, vendar je treba zanj plačati pravo pre¬ moženje. Za svojih tristo dolarjev sem dobil nekaj manj kot za dvesto dolarjev starih bankovcev, vendar mi to ni bilo mar. Ducat jajc je leta 1894 stalo le trinajst centov. Povedati pa moram, da hodnika, ki pelje v tretje nadstropje glavne železni¬ ške postaje, nisem našel nikoli več, če¬ prav sem še neštetokrat poskušal. Ko sem vse to povedal Louisi, je bila zelo zaskrbljena in želela je, da bi prene¬ hal iskati tretje nadstropje. In tako sem za nekaj časa iskanje opustil. Ponovno sem se posvetil svojim znamkam. Toda zdaj sva odkrila dokaz, da tretje nad¬ stropje v resnici oostaja in tako vsak konec tedna nadaljujeva z iskanjem. Iz¬ ginil je namreč moj prijatelj Sam VVeiner. Nihče ne ve, kam je izginil, meni pa se zdi, da vem. Sam je bil rojen v mestu, in ko sem mu včasih pripovedoval o Gales- burgu, kjer sem hodil v šolo, je vedno govoril, da mu je tako mesto všeč. In zdaj je prav tam. V letu 1894. Nekega večera, ko sem brskal po svoji zbirki znamk, sem namreč odkril... No, ali veste, kaj je ovojnica prvega dne? Ko izide nova znamka, jih zbiralci kupijo in nalepijo na pisma in jih na dan izida pošljejo na svoj naslov; poštni žig doka¬ zuje datum izdaje znamke. Takšno pi¬ smo se imenuje ovojnica prvega dne. Pošiljatelj v tako pismo vloži le prazen list papirja, zato se teh pisem nikoli ne odpira. Tisti večer pa sem v/ svoji zbirki najsta¬ rejših ovojnic prvega dne našel pismo, ki ni sodilo tja, pa je bilo kljub temu tam. Pismo pa je bilo tam zato, ker ga je nekdo poslal mojemu dedku v Gales¬ burg. Vsaj tako je pisalo na ovojnici. Čeprav je bilo pismo k moji zbirki vse od 18. julija 1894, kot je bilo razvidno s poštnega žiga, se ga sploh nisem spomnil. Na ovojnici je bila temno rjava znamka za šest centov s sliko predsed¬ nika Garfielda. Jasno je, da je dedek pismo takoj po prejemu uvrstil v zbirko, kjer je tudi ostalo, dokler ga jaz nisem vzel in odprl. List ni bil prazen. Na njem je pisalo: ulica VVillard št. 941 Galesburg, Illinois 18. julij, 1894 Charley! Sprva sem si samo želel, da se nisi motil, nato pa sem začenjal v to že ver¬ jeti. In Charley, prav si imel. Našel Sem tretje nadstropje. Tukaj sem že dva tedna in prav zdaj nekdo na ulici, pri Dalyjevih, igra na klavir. Vsi so se zbrali na verandi in prepevajo pesem - »Ko spremljam Nellie domov«. Povabili so me na limonado. Charley in Louisa, vr¬ nita se v ta čas. Vztrajajta toliko časa, dokler ne najdeta tretjega nadstropja. Verjemita mi, da se splača vztrajati. Pismo je podpisal Sam VVeiner. Šel sem v numizmatično prodajalno, kjer sem izvedel, da je Sam nakupil za osemsto dolarjev starih bankovcev. Samu bi moralo to zadoščati, da odpre manjšo trgovino z mešanim blagom. Vedno je govoril, da si to že od nekdaj želi. Sam se s svojim starim poklicem prav gotovo ne more več ukvarjati, ne v Galesburgu ne v državi Illinois in ne v letu 1894. Sam VVeiner je bil namreč moj psihiater. TIM 7 • marec 1991 • »S TIMOVI OGLASI modelarski center CIRIL-METODOV TRG 14, LJUBLJANA Tel.: 061/302183 Zakaj čez mejo, če lahko kupiš doma? Nova specializirana modelarska trgovina! Na zalogi material priznanih modelarskih firm: ROBBE, GRAUPNER, FUTABA, WEBRA, ENYA... PRODAM 8-kanalno napravo za daljinsko vodenje motornih in jadralnih modelov, napravo za polnjenje baterij in ostalo potrebno za vodenje modelov, firme GRAUPNER (novo). Matjaž Markun Koritno 42 64260 Bled tel. (064) 78-686 KUPIM CMOS integrirano vezje CD 4049, triak KT 207/ 400 (3 krogi), katerikoli diak (3 kose), CD 4011, tranzistorje AC ali S 41 ali AC 260 ali OC 72 ter AC 550 ali AC 551... in foto upor Cd S premera 6 do 10 mm ter rele napetosti, 9 V in upor¬ nosti navitja 120. Kupim tudi načrte za zabavno elektroniko. Zgoraj opisane elemente nujno potrebujem. Interesenti naj se javijo na naslov: Anton Radanovič Opekarska 13 a 66000 Koper PRODAM komplete miniaturne železnice (s kretnicami, tračni¬ cami, lokomotivami, vagončki in semaforji) Marklin (sistem HO). Prodam tudi po delih. Cena po dogovoru. Prodam tudi 4-kanalne leteče luči in re¬ flektorje ter reflektorske žar¬ nice. Stefan Trčko Pohorskega odreda 5 62310 Slovenska Bistrica tel. (062) 811-349 356 * TIM 7 • marec 1991 PRODAM malo rabljen WALK- MAN vrste KAMSONIC, WM-5 za 330 din in železnico HO za 450 din. Sandi Košmrlj Podklanec 15 61317 Sodražica ELEKTRONIKI! Profesionalni načrti, elektronski material - celoletne ugodnosti. Pošljite frankirano ovojnico. Janez Redenšek Mrtovec 8 68294 Boštanj tel. (068) 82-827 - ponedeljek od 20.-21. ure TIMOVCI! Si morda želite dopi¬ sovati z vrstniki? Če si, se lahko včlanite v klub dopiso¬ valcev »HAVVAII«. Imeli bomo tudi svojo revijo. Prva je izšla 23. 1. 1991. Prvega, ki se včlani, čaka nagrada. Domen Mujdrica Škrjančevo 9 a 61235 Radomlje »ZA KLUB HAVVAII« TIM Revija za tehnično In Btanatvano dafav-noat mladina KUPONn KUPIM načrt DV helikopterja. Cena naj ne presega 100 din. Boris Hromiš Potrčeva 44 62250 Ptuj tel. (062) 773-092 TIMOVCI in ljubitelji elektro¬ nike! Na voljo so vam najra¬ zličnejši modeli in gotovi iz¬ delki v ohišju po najugodnej¬ ših cenah. Zahtevajte katalog (10 din). Igor Kuplen Kerenčičeva ul. 2 69252 Radenci PRODAM novi črnobeli ekran (30 cm) Gorenje ter kitaro nemške firme CLASSIC. PRO¬ DAM tudi dobro ohranjeno in malo rabljeno kitaro znamke Classic nov črno-bel zaslon (30 cm) v ohišju, Dunlop teni¬ ški lopar, star eno leto, in dva 30 W/8Q visoko-nizka tonska zvočnika po zelo ugodnih ce¬ nah. Branko Nikolič Kraigherjeva 9 62230 Lenart tel. (062) 724-368 PRODAM model DV avtomo¬ bila na električni pogon in drobni material (osi, kardani, elise). Tomaž Demšar Na Rojah 7 61210 Ljubljana-Šentvid tel. (061) 50-398 DRAGI TIMOVCI! Prodam igre za C 64 in 128. Velika izbira zelo dobrih iger. Naročite kata¬ log, ki stane 5 din. V njem so tudi risbe, ki vam bodo igre še bolj približale in pojasnile. Ne bo vam žal. BYR CLUB Rico Vrenčar Vodovodna cesta 24 62352 Selnica ob Dravi PRODAM elektronske kom¬ plete: ojačevalnik 20 x 40 W, stereo predojačevalnik s ton¬ sko kontrolo, VM meter 2x10 led diodami, usmernik za oja¬ čevalnik, mešalnik s šestimi kanali. Za katalog ostalih na¬ prav pošljite 50 din. S. Vladica Proleterskih brigad 11/3 17500 Vranje Knjižne nagrade za pravilno rešeno slikovno križanko iz prejšnje številke prejmejo: Dominika Brdnik Smlednik 34 61216 Smlednik Pavel Kogovšek Verovškova 53 61000 Ljubljana Marjan Mihelčič Valjavčeva 12 64000 Kranj NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA TRDNOST IN TRAJNOST LEPILA ZA »NAREDI SAM« NEOSTIK SK 101 NEOSTIK RP 101 NEOSTIK EP 102 NEOSTIK EP 111 NEOSTIK CN 101 NEOSTIK CN 121 NEOSTIK CN 131 GEL NEOSTIK DS 101 NEOSTIK DS 301 Univerzalno kavčukovo lepilo (tuba 30g, tuba 70g, tuba 110g) raztopinsko univerzalno lepilo (tuba 30 g) epoksidno lepilo (tubi 2 x 30g, brizga 2 x 15 g) »5 minutno« epoksidno lepilo (tuba 2 x 15g) cianoakrilatno lepilo (plastenka 3 ml) cianoakrilatno lepilo za kovine (plastenka 3 ml) cianoakrilatno lepilo - ne teče (tuba 3g) disperzno univerzalno lepilo (plastenka 60g z nastavkom za nanos) disperzno lepilo za les (plastenka 1 kg) KEMO^ TIK Tovarna lepil m kemičnih izdelkov, p. o. Molkova pot 10 61241 Kamnik