Vida Jerajeva : Belada.                                         205
»Dolgove imamo — kam bi dalje v šole, kako moremo kako . . ."
In je upognjen hrbet in so meglene oči od papirja in prahu. Potekajo ure in dnevi, potekajo leta — pride starost in bela smrt. Oj človek, kdaj boš pa živel!
D
Smeh in petje. Kričanje in rezajoči glasovi. Ko pa se pogledajo iz oči v oči, čakajo solze v ozadju. „Jaz sam — o Bog, zakaj!"
In tako stopamo ubijalci in^se držimo za roke. Nič nas ne peče vest. Verujemo v Boga in odrešenje; upamo v nebesa in izveličanje.
¦
Dobro nam je.
Uiča lerajeua:
Balada.
V ezala rožmarin v slovo, po nagelj šla na vrt: „Se vrneš kdaj, te več ne bo? Vojaka ljubi smrt!"
Mehko je ljubico objel: „Daj srečo mi odtod!" Trdo za sabljo je prijel, odšel je svojo pot.
In smrt, ko blisk mu zapreti . »Zakaj ni solnca več? Oj kje si, rdeči nagelj ti, pa kaj, da nisi rdeč?! —"