207
Dopisi.
Iz Gradca 8. rožnika.
Pr o snja.
Rajni gosp. Jožef Drobnic je bil dovršil po naroči 4u visokega c. k. ministerstva slovensko prestavo velikega in malega katekizma za šole. Z razpisom od 22. aprila 1861, št. 3168 mu je bilo naloženo, prestavo še enkrat pregledati in prej ko je mogoče zopet predložiti. Gospod Drobnic je bil medtem zbolel in dne 5. avgusta 1861 umrl, v njegovi zapuščini pa ni najti omenjenih slovenskih prestav, ampak dozdeva se mi, da jih je nekemu svojih prijatlov v pregled poslal. Sila važno je, da dobimo dobre šolske knjige, zato prosim vse tiste rodoljubne gospode, kterim je
kaj o teh prestavah znano, naj blagovolijo podpisanemu naznaniti, ako kaj zvejo, da se ti rokopisi po potrebi še enkrat pregledajo, potem pa po visoki c. kr. štajarski namestnii zopet predložijo državnemu ministerstvu. Morebiti so ti rokopisi prišli po gosp. Drobnič-evi smrti k njegovi rodbini, toraj prosim zadevne duhovne gospode, naj se potrudijo to reč tudi tam  poiskati.                              Dr. J. R. Razlag.
Iz Maribora 23. maja. C-v. — „!Vovice" so ustanovile posebno rubriko pod naslovom 15Poberki iz raznih časnikov za odbijanje laži in obrekovanj, kterih natrosijo brezvestni dopisuni vsaki teden toliko po svetu, da se že človeku gabi, jih prebirati. Bilo bi pa skoraj treba še drug predalček odpreti, v kterega bi se shranjevali posebno zreli uzori nepisanih laži, ki še niso bile tako srečne, priti v ljubeznjivo naročje „Tagespoštino" ali „Triesterčnou, temuč se po ustnem sporočilu pomičejo, na veliko škodo aposteljnov edino zveličavne kulture. Ko bi hotel vse pobrati, kar lažejo malopridni ljudje o naši narodnosti, bi si nabral lepega gradiva, in v kratkem bi lahko izdal „Lažnjivega kljukca", ki bi gotovo prekosil po Miinchhausen-u posnetega. Ljudje, kterim je sveto pismo „Presse", koran pa ,?Tagespost^, so tako trdovratni, da jih ni mogoče resnice prepričati. wDie Presse hat's g'sagt!u „Die Tagespost vvird'8 doch besser vvissen!" itd. so argumenta contraria, kterih ne moreš jim z lepo podreti. — Tukaj v Mariboru se slovenske moči sredotočijo na treh mestih: v slov. čitavnici, v bogoslovju in pa v gimnazii. Nemškutarji se najhuje spodtikajo nad či-tavnico in bogoslovjem. Čitavnici niso mogli drugače do živega priti, kakor da so jo krstili. Pa kako? Glej in občuduj bistroumje! Prestavili so svojo lastnino, besedico „Stockfischu v slovensko, privesili „Vereina in ime je bilo gotovo: „Palcariba-Vereina. Menil sem že, da so nemšku-tarji zarobljeni, pa zdaj vidim, da niso. Take besede je še manjkalo nemškim slovarjem, zdaj jo imajo. Nemško slovstvo bogatiti, ni mala reč. Ce še spravijo nekoliko enakih izrazov na dan, jim bo Thusnelda, kraljica Vaihale, lep prostorček pripravila v svojem kraljestvu. — Kako pa je s bogoslovjem? Menda črtijo gospode bogoslovce ter se jim posmehujejo? Kaj še! Nemškutarske srca so mehke ko maslo in tako masleno srce ne more nikogar zasmehovati, temveč pomiluje nesrečnika, ali boljše, tistega, o kterem misli, da je nesrečen. „Die armen Hascher durfen kein Wort deutsch sprechen, dieser windische Bischof hafs ihnen verboten! Ach das ist schrecklih!" Pa res, da bi bilo strašno, al — resnično ni. K sklepu še nekaj ljubljanskemu dopisiinu. Ker mora vsak teden svojo dolžnost do nekterih časnikov spolnovati, bi mu utegnilo kedaj gradiva pomanjkovati. Tukaj mu podam nekaj, vse eno, če pošlje potem na Dunaj , v Gradec ali Trst, pohvaljen bo gotovo od dotičnega vredništva za novo znajdbo. To le naj piše: „Die Slowenen haben keine Pferde, sondern bedienen sich gevvisser Thiere, die sie ?)konjiu nennen".
V Postojni 9. junija. — Ž — Sploh je binkoštni pondeljek Postonjčanom vesel dan, ker pridejo ljudje od vseh vetrov ogledovat podzemeljsko čudo. Pa gotovo ni bilo še nikdar tako veselo in slovesno kakor je bilo letos. Brez poprejšnih razglasov in pozivov očitno po časnikih in brez vabil in klicov s pismi in ustmeno, kakor se je skliceval tržiški shod, in brez vsega pripravljanja in napenjanja, ampak le iz naravnega srčnega nagiba je privrelo rodoljubov iz vseh slovenskih okrajin. Binkoštni pondeljek ob 10. uri prisopiha hlapon iz Ljubljane in strese mnogo prijatlov in znancov nam drugim v naročje. Komaj se malo oddahnemo, pride že hlapon iz Trsta in nam pripelje bratov tržaških in reških. In tako jih je privaževal hlapon celo dopoldne. Združili smo se pri Leban-u , ker tje v veliki vročini je vleklo vsacega izvrstno pivo, ki se je točilo v Gam-brinovi lopi. O poli treh se pripeljejo vrli Razdrčani s tro-jebarveno zastavo; žalilo je namreč vrle domoljube, da med toliko sto in sto zastavami,   ki so bile okoli kolodvora na-
208
stavljene, ni bilo ne ene domače, tedaj so napravili hitro svojo. Z radostnimi klici se je pozdravila zastava, in nenadoma se vredi truma; spred je zastava, za njo pevci in potem drugi rojaki. Pevci zapojo krasni „Napreju in krepko koraka velika množica skozi Postojno. Vse se je odkrivalo in nas veselo pozdravljalo z glasnimi „živiou in ?5živili". Tako popevaje pridemo do jame in pustimo tii zastavo. V jami, ktera je bila lepo osvetljena, je ostalo vse vkup, po-pevalo se je in spominjalo vseh sorodnih bratov slovanskih in vseh prvakov naroda. Dospevši na kalvarijo se vstopijo pevci čitavnice ljubljanske in tržaške na pripraven kraj, in iz 40 čilih grl zadoni Jenkotov kor „Hej rojaki", za tem Fleišman-ova ^Savica", Vilharjeva „Ne udajmo sea in narodna „Hej Slovani". Potem se napravi vse na pot iz jame. Tri ure smo hodili po jami in čudili se krasnim fan-tastičkim podobam, ki jih hrani goli hrib v svojih njedrijih. Kdo bi mislil, da pusti Kras hrani take čuda? In lej! taki so tudi prebivavci. Kakor krasno in čudapolno je njedrije Krasa, ravno tako so tudi srca Pivčanov in Kraševcov blage in junaške. Prepričali smo se vsi, kako resnično je že rajni Jaka Zupan pel:
„Slovenšino varje v                Neznane Ljubelu
Kras, burja in Cic.           Gorenske plati.
Besede najstarje                     Neznane kardelu
Da Pivke kotlie                      Dolenske strani."
Postojnske jame   ne  bom popisoval,   ker bi bilo nepotrebno;   tu moraš  sam   priti,   da vidiš;   noben   popis ti ne more veličanstva podzemeljskega pred oči postaviti,   naj je še tako živ.   Nazaj grede srno se vrstili s petjem.   Zdaj so posebno Rečani peli lepe   pesmi   in   spominjali   se   jugoslovanskih prvakov, kakor Strossmajer-a, BIeiweis-a, Toman-a, Cerne-ta; posebno pa za revne kristjane se borečega junaka Vukalovič-a.    Ko pridemo iz  jame,   se   vredimo   in   gremo pevši z zastavo spet nazaj do Leban-a.  Povsod so nas pozdravljali   in   stopali v naše   vrste,   celo  vojaki.    Ker  pri Leban-u ni bilo pod lopo prostora, smo se spravili pod drevje v zeleno travo, kjer si je vsaki, kolikor mogoče spet oživil telesne moči   in   si   privezal  žejno   dušo  s kozarcom   piva. Tu so se peli sosebno   čveterospevi,   in   razveseljevali   smo se   vrlo   dobro;   al   kaj! — čas  hitro mine — tudi   mi   se vzdignemo kmalo  z namenom,   napravit  gosp.   dekanu Hi-cinger-ju večernico.   Zapeli so pevci „0j talasi", 5)Strune" in „Ne udajmo seu.    Po zadnji pesmi   se   prikažejo gospod Hicinger pri oknu in govor govorijo tako milo, tako krepko, da so jim doneli obili živio- in slava-klici.    Ko je bila ve-černica dovršena, se je vse proti kolodvoru jelo pomikati in se napravljati na odhod,   ker bilo je že pozno.    Tu je bilo tudi vse polno veselega hrupa.   Mnogo je pripomogla k tej zabavi glasba domačega poika, ktera je bolj pozno tudi ne-ktere   narodne   „Pridi   Gorencc"   itd.   zaigrala,   ki   so   bile sprejete navdušeno, in ktere so tudi Dunajčanom, ki so pozneje iz jame lesem prišli, tako v srce segale, da so jim ploskali kar so mogli. En Dunajčan — posten Nemec — stopi na stol in se   srčno zahvaljuje   za   prijazni  sprejem v Postojni,   pri   tej  priliki   pa tudi   naznanja neke 4 gostivne tržaške,   kterih   naj   se   popotnik   zavolj   prenapete  dragine varuje, ako tje pride.  Vsak je bil vesel tega dneva, in kdor je le mogel tudi   med dunajskimi gosti,   si je   odrezal kak košček od zastave Razderčanov  v spomin na veseli dan in si ga je  hranil.    Gospodarstveni odbor postojnske jame — nam bo morebiti povedal, koliko je bilo letos v nji ljudi, — menda je ne bomo napak zadeli, ako rečemo, da jih je bilo samo v jami   več  kot 3000.    Veliko  veliko  so   k splošnemu veselju   pripomogli pevci,   ki   so   prišli   od   desne in leve; hvala jim je za to ljubav! Hvala pa tudi vsem drugim domoljubom, ki so prihiteli iz mnogih jugoslovanskih okrajn sami po sebi.    Hvala tudi   vrlim Nemcom iz Dunaja, ki so sami vidili z lastnimi očmi, da Slovenec je ves drug človek, kakor ga jim nckteri najeti dunajski časniki popisujejo.    In nazadnje  še   hvala — tudi nekterim,   ki   so   nam   bili celi
čas tako radi za petami zunaj jame in v jami, da so vidili in slišali, da pošten Slovenec nima nobenih skrivnih kovar-stev, in če gre tudi v temno jamo, poje le to in ga nadusuje le, kar poje in ga nadusuje očitno pred svetom pod rumenim soncom.
Izpod Snežnika 11. junija. M. — Postojna je sta-reja od „Adelsberga" recte „Adlersbergau, vendar ni še tacega shoda na binkoštni pondeljek doživela kakor letos. Angleži, Francozi, Lahi, Nemci in drugi ptuji so ta dan obiskali našo jamo. Hvala Postonjčanom, da so nas po moči dobro postregli, ker nas je bilo više od 6000 žejnih in lačnih! Ali so Dunajčanje v nedeljo zjutraj na poti v Trst res tako slabo postreženi bili s kavo na kolodvoru, kakor nekdo piše v „Ostd. Pošti", ne vemo; če je pa res, naj popravi gostivnica drugikrat, kar je zdaj napak storila. Morebiti je pa una graja tako prenapeta kakor je smešna potnikova opazka, ki se je čudil, da je Kras na svetu! — Na kolodvoru, po vseh ulicah so mahljale zastave, črnorumene, belorudeče, belomodre, belozelene, in tudi na strehah; al naše domače zastave so menda dremale pod strehami. Nemara jim tamkaj cvete enakopravnost? Prisrčni Ha z drča ni pa so bolje skazali čast in dolžnost dragi domovini svoji, ker so nam to očitno donesli, kar so drugi menda pod streho skrivali — belo-modro-rudečo zastavo, ki nam jo sam cesarski ukaz določuje, ki je tedaj skrivati ne smemo. — Po poti do jame so jako nadlegovali berači. Nemara bi orožjene straže bolje stregle na poti do jame, kakor v jami in pred jamo! — Oskrbništvo jame bi nam služilo, ako bi za klopi pred jamo skrbelo in nekaj ozkih predorov razširilo, ker trudni se radi vsedejo in radovedni tesnobo preklinjajo. — Postojnsko muzikalno ker-delce , ki je v jami igralo, se je dobro zneslo z ozirom na to, da s tako cvilečim orodjem ni bolje mogoče! Pa zato rniks pozamiren!" — Pred mostom čez Pivko smo kaj na tesnem stali in nismo mogli naprej. Dva Nemca za menoj, ki sta dolgo „vorwarts" zastonj kričala, sta jela z menoj „naprej" klicati in pošteno djala: „Wer in der Fremde fortkommen will, muss mit den Fremden halten." Živila Dunajčana! — Kar je naših, sem vidil v jami Cerne-ta, reškega Vončina-ta, graškega Muršeca, goriškega Šolarja in tisuč in tisuč druzih, med njimi naše predrage ljubljanske in tržaške pevce in rečanske dijake, ki so s krasnim petjem razveseljevali domače in ptuje poslušavce. Pred mrakom so tudi peli pod oknom tržiš k emu zgodovinarju, iskrenemu rodoljubu, ki je z okna marsikaj možkega povedal. Pa kaj je govoril, nečem pisati, da ne bi nekterih Tržičanov mrzlica zgrabila! — Še marsikaj druzega bi hvalil, pa nečem , ker sem prepričan, da hvala včasih bolj škoduje kakor graja. Grajati pa nečem da se v Postojni le za „HaIlen", „Handlungenu itd. ve, — za gostivnice, trgovine itd. pa ne, ker se nadjam, da pride doba, da ne bote vi purgarji zmirom se le „bige-cali" in ,.gutmorgali!u — V kolodvorni gostivnici so viseli laško-nemški listi za — ptuje! Domačinom se pa je na obrazu bralo, da tudi oni bi radi brali, kaj bi jedli in pili! To je res tista pravica, ki je že slovela , preden so Ribnik zagradili. To sem omenil, da se da „ vsakemu svojett. Pa brez zamere! Saj beseda ni konj.
Na Pivki 15. rožnika. Košnja se bliža, koruza se je pocenila, Bog ve, če se bodo tudi pocenili kosci, mlatiči, grabljice itd.? Kakošen razloček je med gorejno in dolejno Pivko! Pod Nanosom so lani plačevali kosce po 25—30, pod Snežnikom pa po 40—55 novih kraje! Kdo je vzrok take draginje? Nihče kot neki revni bahači, ki kosce dra-ževajo in jih do grla nasitujejo, preden še kdo koso v roke vzame. Le tako naprej, modrijani! in blagor nam bo za petami! — Ni davno, kar mi je neki pozemljak djal: „Vi imate tolikanj zemelj; gospod ste, mlajši ste od mene; le vendar ste s svojo roko že več trave pokosili, kakorjaz!tt
Da bi bil ta bahac molčal,   bi bil   bolje   storil   in ne osra-
v
motil svojega težkega, pa vse časti vrednega stanu! Žalostno res je, da marsikter najgorejni Pivčau raji gojzdari kot orje , raje zid s hrbtom podpira kot kosi , in da raji premlado hojo seka kot čepe sadi! Tedaj je pa tudi vsega zla sam sebi kriv, in ni nespodobno draginjo s silo na-pravlja. Pivčani! vsak je svojega vreden — tedaj dajte delovcom, kar jim gre, pa tudi lastnih rok križem ne držite! Poprirnite kose, sami kosite kolikor mogoče, ne pustite okroglega izpod palca, in Bog Vam bo ves trud obilo povrnil.                                                                          Miroslav.
Iz Černomlja 10. junija. x V7 vsaki soli je dober vodja velika dobrota. Brez pomoči in podpore njegove ni mogoče, da učuniki svoje dolžnosti dobro spolnujejo. V tem obziru je glavna šola v Cernomlju srečna, da ima preč. g. Jerneja Kosca, kteri od ene strani v cerkvi dela na slavo Božjo, od druge pa z gorečo ljubeznijo za šolo skrbi. Kako lepo je on notranjo šolo in službovanje iz same ljubezni do svojega poklica uredil. Koliko goldinarjev je od svoje male plače v blagor šole že razpodelil, in kako temeljito podučava tudi njemu iz srca udauo mladost. Res, je gospod blaga duša. Kolikrat pusti žlico in jedila, samo da mladež brez nauka ne ostane! Bog daj, da ga šola čr-nomeljska še dolgo obdrži; nevtrudljivost njegova bo Črno-maljcem prelep sad donesla, kterega vsak spozna in morebiti le tisti ne, kteri nima poštenega srca. „Novice" zapišite ga v zlate bukve svoje!
Iz Ljubljane.    V  petek je   bila   beseda   (koncert) S večin-o v a.    Ker je Svečin Slovan,   se ve da vsi tisti, ki pisano gledajo Slovana,   so celi tedeu pred brusili svoje jezike kakor koli   so   mogli (neki keber v zvezdnem drevoredu je celo neumno se zaletal):   saj slovanska umetnost ni nobena umetnost,   in   če Slovan,   zlasti  Rus,   po svetu potuje, mu je umetnost le plajšč, pod ktero skriva pausla-vizem!    Takih   psovk   ni   varen noben Slovan,   čeravno je, kakor,  ua priliko, Svečin, že kot 13 let star fantič v nemškem Monakovem si  prislužil  diplomo ondašnjega filharmo-ničnega društva,  — kaj še! pričel le rusovsko propagando v IVemčii!  — Al vse to  rovanje ni nič pomagalo, dvorana je bila v petek vrsa polna ljudi, ki so že komaj čakali, da slišijo mojstra na gostih.  Velika slava, ki je pred njim šla, upravičila se je popolnoma.    Cistota, nježnost, krepkost, krog-lina čarobnih njegovih glasov, zedinjena s globokim čutjem in dovršeno tehniko preseže   po besedah veljavnih mož vse, kar  smo   dosedaj   slišali   v Ljubljani.    Svečin  se  smeja in joka na divnih svojih goslih ,   ktere bobnijo   zdaj kakor viharno valo\je, pa spet šumljajo kot miren potočič: umetnik je v najžlahuejem smislu, in sicer ne zapotnik druzih mojstrov,   ampak   v   vsem samostojen,   ženijalen.    Ni čuda tedaj,   da med igro ga  je večkrat ustavljalo ploskanje navdušene   množice   in   da   po   vsaki   končani   igri   so   doneli slava-klici,   da je dvorana se tresla.  — Preglejmo en malo bolj na drobno,   kako je igral to in uno.    Po našem čutju bi prvo   igro   Fantasie-Caprice Vieuxtempsovo   stavili na prvo mesto; že recitativ je bil tako jedem, da je obudil pozornost občno in vse je strmelo, ko so stakate pri kadenci v dvojni variacii se slišale tako,   kakor da bi toča rožljala na okno, in v finalu, ko je llažeolet tako čisto donel kakor miloglasna pišalka;   svitanje   osmič   (oktav)   s kratko   noto pred večjo (Vorschlag) je neznano čisto se glasilo, čeravno so hotli glasovi   klavirja   potopiti   glasove   gosel.    Ze med igro je izbudii Svečin tako dopadajenje, da more po pravici reči: „veni, vidi,   vici".    Pri drugi igri:   Ernstovi E legi i je segel mojster vsem poslušavcom globoko globoko v srce. Znano je, da je slavni Ernst zložil to žaloigro na goslih, ko mu je njegova nevesta umrla. Razloček med igro Ernstovo in Svečinovo je ta, da Ernst,  igraje   to žalostinko, se joče kakor se joče nevesta po ženinu, Svečin pa jo izrazuje tako, kakor se joka ženin po nevesti; v občutkih možkih in ženskih pa je razloček. — V ruski pesmi ?)Sarafantt je Svečin
razodel veliko svojo umetnost pri pasažah v variacijah te prekrasne pesmi, kakor nam je tudi v mili Vilharjevi pesmi „Mila lunicau pokazal, kako se mora ta pesem v nepre-dolgih potegih peti, da pride nje lepota še le prav na dan. V igri „G16ckchen-Rondou je rajsko žvončkljanje na goslih vse začaralo; in če je ta igra le bolj umetniška igračica, se je vendar vsak umetnik čudil nad neznano hitrostjo leve roke, s ktero je Sv. picikato igral. — V Ernstovem „Carneval de Venise" smo v 13 variacijah občudevali čistostost, krepkost, nježnost in gotovost glasov, in res viharno ploskanje se je izbudilo, ko je leva roka čez strune drčala in je picikato tako čisto bilo, kakor da bi grah na zemljo se vsipal; nazadnje pa je dvakrat z enim potegom hromatična lestvica glasov tako močno in tako razločno se slišala, da vsaka sekirica (notaJ se je med 120 sekiricami lahko razločila. — Koliko slavo si je s tako svojo umetnostjo pridobil, smo povedali že gori. — Podpirala je mojstra občespoštovana gospodična Glančnik-ova, ki je na klavirji prav izvrstno igrala dve prelepe igri in je bila zato s občno pohvalo sprejeta, kakor tudi naš vrli baritonist g. Valenta, ki je ginljivo pel dve pesmici. Zbor 37 gospodov pevcov naše čitavnice pa je pod vodstvom g. prof. Nedveda danes prvikrat ua očitnem odru s „lvovaškou in „Domovino" pokazal, da je pevsk kor „par excellence", kakoršnega še Ljubljana ni imela. In tako je bil celi večer veliki večer slave, ki nam bo vedno v spominu ostal. — Gosp. Svečin se je v pondeljek podal v Trst, odkodar gre v Abano v toplice; v jeseni v Holandijo, pozneje pa v Prago. Preveseli bomo, ako še kadaj slišimo preizvrstnega „pevca na goslih" , kakor ga je neka gospa dobro imenovala.
—   K dražbi   ljubljanske  cukramice   12.   t.   m.   ni prišel noben kupec.
—   Gosp. Miroslav Vilhar še n i dobil dovoljenja za izdajanje slovenskega političnega časnika.
—   Gospod deželni poglavar so se danes podali v toplice Karloviške na Cesko, da se spet do dobrega ozdravijo.
—   (Poberki iz raznih časnikov.^) „Laibacherca" je obširno popisala shod nemških pevcov v Tržiču; kar pa je ona zamolčala „aus zarten Griinden", se je slišalo od druge strani, in tako se je zvedilo vse. Kakor je bilo za gotovo pričakovati, da shoda v Tržiču nobena živa duša nikakor motila ne bo, tako se je tudi zgodilo, — in to je spet djansk dokaz, da Slovenec se obnaša povsod mirno, in puša vsakega pri miru, kdor njega pusti pri miru. ,?Triestercaa pa poveličuje tržiški shod kot „Verherrlichung des Deutsch-thums in Krain" in obrača pevsko veselico na narodno demonstracijo )5was man auch dagegen sagen mag". Mi ji tako poveličanje iz srca privošimo, ker družba ljubljanskih pevcov je v vsem skupaj Krajncov štela le — „4 Mann hoch", vsi drugi niso bili Krajnci. Tak naroden ^Triumpf*4 pa imenuje Nemec „Niederlage", kakor piše celovški dopisnik v wPressi" , ki pravi, da ?)v neki boječnosti ni bilo nobenega očitnega razodevanja nemške narodne zavesti; pelo seje in pilo nemško, druzcga nič ni bilo"; nazadnje dopisnik celovški v neki sveti jezi zoper ta shod v ^Pressi" govori sledeče besede: „Es steht bei solchen Umstanden waht lich schlecht um unsere Sangerschaft, und man bat vor Allem eiuzuhalten mit den „grossprahlerischen Anprei-scn der Macht des deutschen Liedes". Iz celovškega pisma se vidi, da še so pošteni Nemci na svetu, kterim se smešne zdijo take demonstracije, ki niso nikomur prav podobne na slovenski zemlji.
209