Vesna Furlanič-Valentinčič 656 Vesna Furlanič-Valentinčič PROSTOR NAPOLNJEN Z GLASBO TIŠINE V TOLMUNU ČASA V tolmunu časa lovijo pozabljena plemena bele oblake, labode iz tančice. Kamnito oko zoglenelega drevesa varuje v svoji senci jate odloženih src. Jate metuljev tkejo drobne sanje v slepečo luč dneva, ki že izginja za veliko trudno glavo sonca. V LOPUTAH PRISEGE (VELIKA LADJA ČASA) V loputah prisege je skrit biser neiztrohnelega srca. Kdor stopi ponj, je pogubljen, kakor so pogubljene moje oči, kadar počivajo na gladini jutra. Kakor so pogubljene moje roke, krilati vrabci, kadar segajo v lasišča zaklenjenih stolpov. Samo stok ujete polnoči še lahko napolni prazne hodnike. Nemo sklonjeni k obokom let trepetajo metulji naših skrivnosti. Nemočno trkajo na steklena vrata noči. Bledi vratar jim že maha s krili vetra in jih vabi v svoje naročje, ki se razpira kakor škrge velike ladje časa. PROSTOR NAPOLNJEN Z GLASBO TIŠINE KADAR SE ODPRE POPEK STOLETJA Kadar se odpre popek stoletja, leže nemir čez pokrajino, čez globoke oceane. Vse ribe let so že izplavale iz morja zaobljub, vse reke podojile svoje potoke. Vsa umorjena drevesa so že pričala pred dnevom, ki sledi. Zgrbljena ob obrežju odloženih sonc strmi starka v novo rojstvo. NE PRAV DALEČ OD REKE, NE PRAV DALEČ OD KAMNITEGA GROBA SVOJE MLADOSTI V votlini, nad morjem pokošenih spominov, starec tisočletja postilja mladim jelšam. Ne prav daleč od reke, z naročjem polnim hiacint, se igrajo jutra svojo odštevanko. Lovijo metulje in si jih natikajo okoli vratu. Ogrlica življenja se odpira nad glavami spečih rož. S svojimi preperelimi rokami piše starec knjigo rodov. S sklonjeno držo razkazuje pokončnost svojega srca mladim jelšam. Ne prav daleč od reke, ne prav daleč od kamnitega groba svoje mladosti. ZELENE REKE LJUDSTEV Lasje jutra se razgrinjajo nad prebujajočo dolino gorja. Z veliko gorjačo na upognjenih ramenih stopa človek z volčjimi očmi v votlino sna. Nič se ne ozira na svoje stokajoče stopinje, nič ne moti počitka njegovih odrevenelih rok. Okoli vratu ima nanizane zamrle poglede, črno oglje ožganih dreves. Vesna Furlaiiič-ValentiiiČK 658 Zelene reke ljudstev izginjajo v brezna pozabe, v brezna njegovih oči. POUE ČRNIH MRAVEU SE RAZGRINJA PO TREBUHU DAUAVE Polje črnih mravelj se razgrinja po trebuhu daljave, kjer se pod lokom slapov upogiba stara zemlja, mati zibajočega naročja. Košate obrvi jelk so zavetišče besed večera, ki ve, da si znova povrne dah v brzicah časa. Kakor lokvanj na gladini ribnika, počiva jelen na ramenu košute. Stoletja bo tako počival mrtvi gozd. KO SE MRAK PREKRIJE S PREOSTANKOM DNEVA Skozi moja usta je spregovorilo naključje, drevo med stolpnicami, večni osamelec. In kaj je bolj minljivega od njegovega obrisa, ki se potaplja v prihajajoči mrak. Od luščenja njegove podobe iz ozadja dneva, kjer je prostor napolnjen z glasbo tišine. NA SOTOČJU POVEZANIH ZAMAHOV Na sotočju povezanih zamahov se prelivajo trenutki. Izza temnih skal bučijo besede neminljivega v zaliv pritajenih smislov. Visoko nad strmimi pogledi se zbirajo kragulji črnine. In na bronastem vrtu, sredi kositrnih rož, se pod kopiti spečega jelena pretakajo bele meglice izginjajoče pomladi.