Navedli smo veliko stvarnih napak. Ne vseh vendar pa dovolj, da se vidi, na kakšni podlagi sloni sklepanje. Nešteto odstavkov bi bilo treba komentirati, vendar to ni mogoče. Izid te knjige je velika nesreča. Ker je pisana v francoš- čini in je izšla v Franciji, jo bodo mnogi brali in ji verjeli. Ali bo sploh mogoče kdaj popraviti napačno sliko, ki jo knjiga daje? Sežiganje knjig je nekulturno dejanje, toda če bi kdo sežgal naklado te knjige, bi mu ne mogli zameriti. Mitja BRODAR Paul Mellars: The Neanderthal legacy. Princeton Univer- sity Press, Princeton, New Jersey 1996. 471 strani, slike. V zadnjih nekaj letih lahko spremljamo celo serijo izdaj knjig, ki se ukvarjajo s problematiko neandertalcev (C. Strin- ger, C. Gamble: In Search of the Neanderthals, 1993; E. Trin- kaus, P. Shipman: The Neandertals, 1993; J. Shreeve: The Nean- derthal Enigma. 1995; I. Tattersall: The Last Neanderthal). Večino teh knjig so napisali antropologi in kot je že iz nekaterih na- slovov razvidno, je zanje najpomembnejša filogenetska uvr- stitev neandertalcev v evolucijsko shemo pokolenja, katere- ga edini preživeli ostanek predstavlja naša vrsta. Arheološko gradivo in členitev njegove časovne uvrstitve zasedata v teh publikacijah le obrobno mesto, ki ima vselej vlogo povezo- valnega elementa s starejšimi in mlajšimi vrstami hominidov oziroma z materialnimi ostanki njihovih dejavnosti. Pričujoča knjiga predstavlja popolno nasprotje tem pristopom. Cilj obravnave knjige je gradivo, ki je podvrženo arheološ- kim analizam, in avtor v vsej knjigi sploh ne omeni antropo- loške debate o tem, ali je neandertalec podvrsta vrste Homo sapiens ali pa je samostojna vrsta Homo neanderthalensis, ki v zadnjih nekaj letih ogreva duhove bioloških sistematikov. Neandertalci so v knjigi predstavljeni kot naši najbližji izu- mrli sorodniki, analizirani so na podlagi dejstev in tudi teo- retične debate procesualne in postprocesualne arheologije zad- njih let so kar se da potisnjene ob rob. "So be it!" zaključi avtor uvod, ki ima zaradi teoretične razlage avtorjeve intere- sne opredelitve vrednost prvega poglavja, ter preide k stvari. V drugem poglavju (The Enviromental Background to Middle Palaeolithic Occupation) je knjiga podobna vsem svojim pred- hodnicam, začne se namreč z opisom ekološkega ozadja sred- njepaleolitske poselitve Evrope. Podatki časovno nekoliko pre- sežejo nadaljnji okvir opisa in zaobjamejo časovni interval od izotopske stopnje 6 do 3, na podlagi razmerja kisikovih izo- topov '"O in "'O v globokomorskih usedlinah. Ti predstav- ljajo osnovo, h kateri so dodani pelodni podatki iz vrtin v za- hodni in južni Evropi, do stopnje 3. Pelodni podatki iz posa- meznih najdišč predstavljajo le dopolnilni material, ki natančneje orisuje mikroekološke razmere najdišč v času nastajanja se- dimenta na danem najdišču. Natančneje avtor razdeli zadnji glacialno-interglacialni ciklus na zadnji interglacial (126 000 do 118 000 BP), na zgodnje glacialno obdobje (118 000 do 75 000 BP) in srednje glacialno obdobje (75 000 do 25 000 BP), pri čemer še posebaj izpostavi nepravilna kratka klimatska nihanja, dokumentirana v podatkih stopnje 3 v shemi razmerja kisikovih izotopov ikO in "'O v globokomorskih usedlinah (med 60 000 in 25 000 BP). Nasploh v nadaljnjem delu avtor pri prikazovanju časovne razporeditve ne uporablja tradicional- nih glacialnih shem, ampak uporablja novejše izotopske stopnje globokomorskih usedlin. Kot dodadno pojasnilo prikaže tudi spremembe višine morske gladine, ki so dokumentirane po vsem svetu, in odlaganje puhlice v severni Evropi. Tako zaobjame klimatsko dogajanje sever- ne zemeljske poloble, kot delno referenco za v knjigi obrav- navano območje pa prikaže rezultate klimatskih analiz sedi- mentov najdišča Combe Grenal. Od tu dalje se obseg opisa- nega prostora skrči in nadalje se avtor ukvarja le še z ob- močjem zahodne Evrope - v bistvu jugo-zahodne Francije z obrobnimi pokrajinami. Tretje poglavje (Stone Tool Technology) lahko nekoliko zmede bralca, ki ni vajen branja paleolitske literature, in se najprej znajde v vrtincu kratic in izrazov, ki mu ne povedo prav veliko. Vendar je to poglavje osnova vsemu poznavanju problematike kamnitih orodij. Gre za temeljno predstavitev redukcijske sekvence (v francoščini chaine operatoire, ki ga nekoliko neposrečeno prevajajo v angleščino kot lithic reduc- tion). Sistematično so povzete različne oblike levallois in ne- levallois tehnik odbijanja. Kot posebnost so obravnavane tu- di tehnike izdelave klin, ki so grobo razdeljene na klasično levallois tehniko, specializirano levallois tehniko in ne-leval- lois tehnike izdelave klin, ki so podobne tehnikam odbijanja iz mlajšega paleolitika. Četrto poglavje (Tool Morphology, Function and Typology) obračuna z nekaterimi dogmami morfologije, funkcije in ti- pologije kamnitih orodij. Obširna tipologija kamnitih orodij srednjega paleolitika je skrčena na generalne skupine, pri katerih avtor prikaže njihove skupne lastnosti ter rezultate najnovej- ših spoznanj. Strgala, koničaste oblike, nazobčana orodja in orodja z izjedo, noži s hrbtom, redkejše oblike in bifacialna orodja so strnjeni v enotno skupino orodij, ki predstavljajo artefaktni zbir srednjega paleolitika. Različne vrste mousteriena pa se ločujejo glede na spremembe zastopanosti določenih skupin orodij in glede na njihovo izdelavo v skupkih. Pri tem avtor ne more zaobiti dejstva, da nekatera orodja predstav- ljajo značilnosti skupin, ki so kronološko (mousterien z ac- heuleensko tradicijo - v nadalnjem tekstu - MAT, z noži s hrbtom in srčastimi pestnjaki) ali geografsko omejene (listaste koni- ce v srednji in vzhodni Evropi in vaskonijski sekirasti pest- njaki v Pirenejih in severo-zahodni Španiji). Skok v mlajši pa- leolitik pa predstavljajo chatelperronienske konice in uluz- zianski krožni segmenti, ki imajo za razliko od nožev s hrb- tom, kjer retuširani hrbet sledi obliki roba odbitka, načrtno, z retušami spremenjeno obliko retuširanega hrbta. Peto poglavje (The Procurement and Distribution of Raw Materials) nam nudi vpogled v razmerja med surovinami z različnih nahajališč na arheoloških najdiščih ter podaja mož- nosti za rekonstrukcije procesov pridobivanja surovin za iz- delavo kamnitih orodij. Osnovno območje analize je spet Pe- rigord, in to predvsem zaradi svoje bogate raznovrstnosti su- rovin za izdelavo orodij in dobrega geološkega poznavanja teh virov, tako da natančna prostorska umestitev vsakega odbit- ka ni več nikakršna težava. Tako je mogoče izvor surovin za orodje razdeliti na tri stopnje, lokalni material, ki izvira iz neposredne okolice najdišča (do 5 kilometrov) in predstavlja med 70 in 98 % surovine, uporabljenega pa je 1 do 5 %, vme- sni (viri so oddaljeni 5 do 20 kilometrov) in predstavlja 2 do 20 % surovine, uporabljenega je 10 do 20 %, in oddaljeni ma- terial, ki izvira z ležišč, oddaljenih 30 do 100 kilometrov, pred- stavlja 0 do 5 % materiala na najdiščih in je med 75 in 100 % obdelan. Prenašanje na večje razdalje bi bilo v s surovinami za izdelavo orodij bogatem Perigordu neumnost, ki jo avtor primerja z angleško frazo "Nosili premog v Newcastle". Taki načini pridobivanja surovine pogojujejo tudi nastanek najdišč, kot je Lascabanes, kjer so odkrili večje število gomoljev, ki so imeli korteks spraskan ali pa je bil odbit prvi testni odbi- tek, s katerim so se informirali o preperelosti prodnika in njegovi uporabnosti za nadalnjo obdelavo. Vprašanje pridobitve ma- terialov se prav tako postavlja, ko gre za "eksotične" mate- riale, odkrite na najdiščih. Arheološki modeli predpostavlja- jo, da so pripadniki ene skupnosti načrtno izkoriščali surovi- ne na oddaljenih lokacijah; rezultat bi bil podoben, če bi te lokacije predstavljale prostore aktivnosti v različnih letnih časih in so z njih prinašali orodja v centralno najdišče, ki naj bi de- lovalo kot bazni tabor skupine, ali pa jc analizirani skupek zgolj ostanek delovanja različnih skupin z različnih območij, ki so občasno uporabljale isto lokacijo za kake aktivnosti (ve- činoma gre za jame, ki jih avtor lahko definira kot fiksne točke v pokrajini, njihovo superiornost v obvladovanju pro- stora pa kažejo tudi večje količine in večja pestrost najdb). Šesto poglavje (Industrial Taxonomy and Chronology) skuša rešiti vprašanja taksonomije in kronologije. Jasnih rešitev ni in predlogi zapadajo v področje nepreverljivega, vendar so analize potrdile predloge, ki jih je podal F. Bordes in mogoče je ločiti mousterien tipa La Ferrassie od tipa La Quina, mo- goča je ločitev tipičnega in nazobčanega mousteriena ter de- litev MAT na tip A in tip B. Prav tako so potrjene nekatere točke kronologije. Avtor navaja zaporedje 16 najdišč, kjer se plasti, ki vsebujejo MAT, nahajajo nad plastmi s Ferrassie ali Quina mousterienom, obratno pa ni znano. MAT nastopa v zaključnih delih stratigrafskih nizov srednjega paleolitika in ga v 14 primerih pokrivajo mlajšepaleolitske plasti. Dejstvo pa je tudi postopen razvoj Ferrassie mousteriena, kjer je 20 do 40 % orodij narejenih na levallois odbitkih in ima 50 do 60 % orodij fasetiran talon, proti Quina mousterianu, kjer je le 2 do 3 % orodij izdelanih na levallois odbitkih, fasetiranih talonov pa je le še 10 do 20 %. Za razliko od dobro določlji- vih industrij je razlaga časovne umestitve tipičnega in nazob- čanega mousteriena bolj relativna. Jasno je, da se tipični mousterien pojavlja v začetku zadnjega glaciala (izotopska stopnja 5), nazobčani mousterien pa je v jamskih najdiščih uvrščen na podlagi svojega pojavljanja v jami Combe Grenal, kije tu- di referenčno najdišče skozi vso knjigo, čeprav še ni dočakalo monografske izdaje, in kjer je bil najden v zaključnem delu zgonjega glaciala (plast 38) ter nad Quina mousterienom (plasti 16 do 11). Sedmo poglavje (Middle Palaeolithic Subsistence) se uk- varja z vzorci primarne ekonomije, ki je neandertalskim skup- nostim omogočila preživetje. Analiza obsega najpogosteje naj- dene živalske vrste - navadnega jelena (Cervus elaphus), se- vernega jelena (Rangifer tarandus), tura (Bos primigenius), step- skega bizona (Bison priscus) in konja (Equus caballus). Os- tanke naštetih vrst obravnava kot lovsko selekcijo, ki je izlo- čila posebne vrste iz celotnega skupka virov, ki bi se jih dalo izkoriščati. Vendar v jamskih najdiščih niso odkrili sledov spe- cializacije, kjer bi več kot 60 do 70 % favnističnih ostankov predstavljalo eno samo vrsto, temveč ostanki posameznih vrst kažejo na različne oblike izkoriščanja. Najdišča, kjer je doka- zano specializirano izkoriščanje ene same vrste so odkrita na višjih legah, na platojih nad dolinami, ter so praviloma plana. Prav tako ostane odprto tudi vprašanje razmerij med lo- vom in izkoriščanjem mrhovine. Obstajajo dokazi za lovska orožja, kot sta leseni konici iz Clacton on Sea in Lehringena, ter možnost, da so se levallois konice vpenjale v držaje; na to kaže najdba levallois konice med okostjem enega samega mamuta v kraju Ealing v dolini Temze. Glavne argumente za skupni organizirani lov pa kažejo favnistični ostanki z najdišč La Quina in Cote de St. Brelade, kijih razlagajo kot akumulacije kosti, nastale po pogonu živali, ki so bile pognane v smrt cez previ- se ali pa v jame. Druga najdišča, ki jih povezujejo z lovom, so najdišča na planem (Mauran, Le Roc), kjer so intenzivno iz- koriščali bovide (na njih je delež bovidnih kosti med 93 in 100 %), njihova značilnost pa je,da so na njih odkrili večino- ma nazobčana orodja in orodja z izjedami skupaj z težkimi sekači (clioppcrs). Osmo poglavje (Sites in the Landscape) se ukvarja z vpra- šanjem lege najdišč v pokrajini. Najbolje so raziskana jamska najdišča, ki v večini primerov ležijo na krajih, kjer so imele skupine neanderlaleev lahek dostop do različnih habitatov - rečnih dolin ter platojev nad njimi. Ta najdišča razlagajo kot centralne prostore, temu pa delno botruje tudi nepoznavanje kompleksnejših najdišč na prostem. Prav tako so najdišča na prostem večinoma nedatirana zaradi pomanjkanja organskih ostankov, tipološko pa so večinoma uvrščena v MAT, kar je posledica dolgoletne zbiralske dejavnosti na tem prostoru,zaradi katere se je selektivno odnašalo s terena najreprezentativ- nješe kose, ki so v tem primeru srčasti pestnjaki. Poseben vzorec se kaže tudi v severnem Perigordu, kjer so edina pla- na najdišča, ki imajo več kot 100 artefaktov, na platojih, na pobočjih pa so najdišča, kjer je bilo odkritih manj artefak- tov. Prav tako pokaže, da vzorec poselitve jam ni bistveno drugačen kot v mlajšem paleolitiku, saj se v nad 50 % naj- dišč s srednjepaleolitskimi plastmi plasti iz mlajših obdobij, ostalih 50 % pa predstavljajo jame, ki so se na koncu sred- njega paleolitika napolnile s sedimenti do vrha. Deveto poglavje (The Spatial Organization of Middle Pa- laeolithic Sites) se ukvarja s prostorsko organizacijo znotraj samih najdišč in je zaradi relativno slabih podatkov omejeno na obravnavo manjšega števila jam. Predstavljene so Grotte Vaufrey, Grotte du Lazaret, pri kateri je hipotetična struktu- ra v notranjenosti postavljena pod vprašaj, Les Canalettes in Combe Grenal. Kot posamezne strukture so obravnavana kurišča, ki jih avtor deli na odprta kurišča (Grotte du Lazaret, Hortus cave, Combe Grenal), konstruirana ognjišča, ki so tlakovana (Pech del'Aze II, Lunel Viel, Orgnac) in izkopana ognjišča (Champlost, Pech del'Aze II, Terra Amata). Nadalje obrav- nava tlakovana območja v jamah (Baume-Bonne, Mas des Caves, Biache-Saint-Vaast), zložene zidove (Baume des Peyrards, Saint- Vaast-la-Hougue, Le Rigabe), izkopana jame (Combe Gre- nal, Le Moustier, La Quina) in edino zanesljivo stojko iz 14 plasti v Combe Grenal. Deseto poglavje (The Significance of Industrial Variabi- lity) se ukvarja s temo, ki je v zgodovini raziskovanja srednje- ga paleolitika dvigovala največ prahu, pomenu variabilnosti kamnitih industrij. Posebaj sta izpostavljena dva modela, funk- cionalni model L. Binforda ter model redukcije orodij H. L. Dibbleja in N. Rollanda. Obe diskusiji se končata nekoliko neposrečeno, ko avtor zaključi, da sta oba vzorca verjetna in tudi delno resnična, hkrati pa poda širok spekter trditev, ki popolno legitimnost obeh teorij zanikajo in tako obe ostane- ta omejeni na posebne situacije, zaključek pa ostane brez ne- ke popolne vseobsegajoče teorije. Avtor kot delno rešitev spet uvaja dinamiko populacij na omejenem območju (migracije kot argument za nenadni pojav MAT) in razvoj tehnologije izdelave kamnitih orodij (razvoj Charentiena, oziroma Qui- na in Ferrassie industrij, ki kaže, da pri analizah kamnitih orodij ne smemo zanemarjati tudi idej o ločenem razvoju tehnološ- kih tradicij). Hkrati avtor za pojavljanje istih značilnosti na prostorsko ločenih krajih vpelje koncept koevolueije, ki ga razlaga z "zakonom omejenih možnosti", po katerem pride zaradi ome- jenih variacijskih možnosti znotraj paleolitskega gradiva pri analizah s pomočjo kvantitativnih tehnik do skoraj identičnih stanj, ki niso ločljiva znotraj generalnih konceptov variant sred- njega paleolitika, kot je definiran v zahodni Evropi. Do takih pojavov pride, ker je bil spekter oblik v srednjem paleolitiku omejen na majhno število različnih orodij in je zaradi majhne variabilnosti prišlo na geografsko in časovno ločenih krajih do nastanka skupkov, v katerih so slučajno zastopana podob- na razmerja orodnih tipov, kar so nekateri avtorji razlagali kot kulturne in populacijske povezave. Enajsto poglavje (Neanderthal Society) je posvečeno nean- dertalski družbi in usreza hipotezi L. Binforda o radikalni dru- gačnosti neandertalske družbe od naše. Njegova hipoteza te- melji na še neobjavljenih rezultatih raziskav v jami Combe Grenal, kjer na podlagi razlik v favni in kamnitih orodjih do- loči dva socialna prostora. Tistega v jami in v bližini kurišč pripiše ženskemu delu populacije, obrobnega pa pripiše lov- cem - moškim, ki naj bi po njegovem mnenju le nekaj dni na mesec obiskovali ženske in otroke. Primerjalno socioekološ- ko gradivo privede avtorja do sklepov, da je taka trditev ko- maj možna, in prav tako bi lahko materialne ostanke z neka- terih mlajšepaleolitskih najdišč interpretirali na enak način, vendar so hipoteze, ki bazirajo na enem samem najdišču, preveč drzne in jih avtor začasno skeptično zavrne. Dvanajsto poglavje (The Neanderthal Mind) o neander- talskem umu začne osnovno trditev, po kateri se neander- talski um ne razlikuje bistveno od našega. Do tega ga pripe- lje hipoteza o delovanju Bušmanov, Avstralskih Aboriginov in Evropejcev v srednjem veku, ki bi, če bi bila komplek- snost strukturiranja tehnološkega razvoja res merodajna, pred- stavljali očitno drugo vrsto hominidov kot smo mi danes. Kot nasprotje neandertalcem v evolucijskem smislu av- tor razširi definicijo Homo sapiens v anatomsko in vedenj- sko modernega človeka. Zavedati pa se moramo, da gre za hipotezo, ki je dokazljiva le v zahodni Evropi. Za ilustracijo možnega simbolnega vedenja v srednjem paleolitiku obrav- nava uporabo barvil (okra in manganov dioksid), simbolič- nih artefaktov (fosili in preluknjane kosti) in pokope, ki pa zaradi pomanjkanja dokazov o obrednih aktivnostih, pove- zanih z njimi, ne morejo podpreti zamisli o simboličnem ve- denju. Inteligenco in spremembe, ki bi lahko bile njen odraz, razlaga s spremembo kognitivnih struktur, ki naj bi bila doku- mentirana z razvojem jezika pri anatomsko in vedenjsko mo- dernih ljudeh. Pojav jezika vpelje v soglasju z lingvistično teo- rijo, da je njegov pojav nenaden dogodek in ne stopnjevit proces lingvistične in mentalne evolucije. Arheološko je ta dogodek dokumentiran na prehodu iz srednjega v mlajši paleolitik. "Veliki prehod" (The Big Transition), kot je naslov tri- najstega poglavja za avtorja predstavljajo predvsem spremembe, ki so jasno vidne v arheološkem zapisu. Izboljšana tehnologi- ja izdelave klin, nove oblike kamnitih orodij, obdelava kosti, rogov in slonovine, osebni okraski, umetnost in dekoracija, večja distribucija surovin in večji sistemi zamenjav, predstav- ljajo ideološko jedro mlajšega paleolitika. Model disperzije populacij mlajšega paleolitika in njihovih medsebojnih vpli- vanj sicer temelji na antropološki teoriji, vendar deluje tudi po vstavitvi arheoloških podatkov vanjo in jo s tem potrjuje. Prav zaradi tega tvori skupaj s problemi medsebojnih stikov med populacijami kratek zaključek, kjer avtor povzame na nekaj straneh teme, o katerih beremo na drugih mestih cele knjige. Na koncu nas zbode v oko dejstvo, da je posebej dobro razložen z arheološkimi podatki konec poselitve neandertal- cev v Evropi, njihov začetek oziroma razvoj pa ni bil deležen v knjigi niti ene vrstice. Prav tako kljub obetajočemu naslovu ostanemo v knjigi ujeti na območju zahodne Francije in se le v zaključnem poglavju nahitro sprehodimo po ostali Evropi. Nekoliko frustrirajoče je dejstvo, da tudi v kraju, kjer je sta- nje raziskav na višku, ni odgovorov na vsa vprašanja, poveza- na z usodo vrste, ki nam je v najbljižjem sorodu. Vsekakor, če bomo kdaj hoteli dobiti na vpogled celo problematiko, bo treba izdelati podobno zbirko podatkov za območje vzhodne Evro- pe. V tem trenutku tvori praznino med Bližnjim Vzhodom in zahodno Evropo, kjer so stvari v večjem delu urejene. Po- trebnih bo še nekaj monografij, ki bodo tvorile splošne baze podatkov o srednjem paleolitiku na različnih krajih v Evraziji in ki bodo hkrati v obliki učbenika razširjale poznavanje spektra analitskih pristopov za delo na paleolitskem gradivu, ter pred- stavljale lokalne pristope k analizam gradiva. Do takrat nam ostaja pričujoča monografija kot nadvse branja in razmišlja- nja vredno delo ter hkrati smernica za prihodnje delo. Boris KA VUR Miehaela Lochner: Studien zur Pfahlbauforschung in Oster- reicli. Materialen I - Die Pfahlbaustationen des Mondsees Ke- ramik. Mitteilungen der Prahistorischen Kommission der Oster- reichischen Akademie der Wissenschaften, Band 32, Wicn 1997. 32. zvezek Poročil Prazgodovinske komisije dunajske aka- demije znanosti in umetnosti nam prinaša kataloško pred- stavitev najdb, v glavnem gre za keramiko, z najdišč Moos- winkel, Scharfling in "See" na Mondseeju. Katalog je pri- pravila Miehaela Lochner. Po kratkem predgovoru univerzitetnega prof. dr. Herwi- ga Friesingerja sledi avtoričin uvod in poglavje z naslovom Pojasnila h katalogu. V tem poglavju avtorica utemelji raz- delitev 32. zvezka ter predstavi okrajšave, standardizira poimeno- vanje delov in dimenzij posodja itn. V objavah prazgodovin- ske keramike iz Slovenije poznamo podobne prijeme pri Du- larju in Horvatovi (glej J. Dular, Halštatska keramika v Slo- veniji, Dela 1. razr. SAZU 23, 1982; M. Horvat, Ajdovska ja- ma, Razpr. Fil. fak., Ljubljana 1990). Temu, recimo mu uvod- ni del, sledi katalog. Najprej je predstavljeno najdišče Mooswinkel. Z nekaj be- sedami je opisana zgodovina raziskovanj. Ponovno so pred- stavljeni radiokarbonski datumi (E. Ruttkay, Beitrage zur Typo- logie und Chronologie der Mondsee-Gruppe, v: Die ersten Bauern 2, Landesmuseum Zurich, 1990, 111 ss). Sledi odlomek z li- teraturo in kartografski del s katastrskimi načrti, geodetski- mi posnetki in načrti najdišča. Nato pride katalog z opisom najdb in slikovnim gradivom. Iz Mooswinkla avtorica objav- lja najdbe iz leta 1971, ki jih hrani muzej Mondsee pod inv. št. 705-803. Drugo najdišče je Scharfling. Objavljene so najdbe iz leta 1972, ki jih hrani muzej Mondsee pod inv. št. 950-1046. Nazadnje so predstavljene najdbe z najdišča "See", in si- cer najprej keramika, ki jo hrani Prirodoslovni muzej na Du- naju pod inv. št. od 20503-20522, sledijo najdbe iz zbirke Reichl, najdbe z izkopavanj Kunza v letih 1960-63 in najdbe z izko- pavanj Offenbergerja v letih 1982-86. Na koncu zvezka je za končanim kataloškim delom sez- nam literture. Tako obsega lepo oblikovan zvezek 396 strani z 209 tabelami gradiva. Najdbe so narisane v glavnem v me- rilu 1:2. Ob zaključku lahko rečemo, daje objava keramike z Mond- seeja pomemben doprinos k raziskovanju 4. tisočletja pr. n. š. v Alpah in da je glede na sorodno materialno kulturo ter našo bližino pričujoči zvezek zelo pomemben za slovensko praz- godovino. Anton VELUŠČEK Itronzefunde aus Kumiinien. Uredil in redigiral Tudor So- roceanu. Prahistorische Archaologie in Siidosteuropa 10. Wis- senschaftsverlag Volker Spiess, Berlin, 1995, ISBN 3-89166- 182-7. 331 str., 22 tabel. Knjiga je nadaljevanje prizadevanj Mircee Petrescu-Dimbo- vi|e (Depozitele de Bronzuri din Romania, Biblioteca de Ar- heologie 30, 1997 in Die Sicheln in Rumdnien mil Corpus der jung- undspatbronzezeitlichen Horte Rumanians, Prahistorische Bronzefunde 18/1, 1978) po čim popolnejši predstavitvi ro- munskih mlajše- in poznobronastodobnih depojev. V uvodu jc urednik zapisal, da je cilj knjige podati navo- dila za raziskovanje deponiranja v Karpatih. V članku Die Fundumstande bronzezeitlicher Deponierung - Ein Beilrag zur Horldeutung beiderseits der Karpaten se Iu- dor Soroceanu posveti najdiščnim okoliščinam, ki so izjemno pomembne pri interpretaciji depoja. V preteklosti je prevla- dovalo mnenje o profanem karakterju depojev, šele v zadnjih dveh desetletjih se v Romuniji uveljavlja tudi drugačna, sa- kralna interpretacija depojev. Prvi pomemben podatek za interpretacijo je lega depoja v geomorfološkem okviru, in sicer ali jc na vrhu hriba, na po- bočju, pri osamljenih skali, v skalni razpoki, v jami, na prela- zu in ob(v) tekoči ali stoječi vodi. Drugi podatek je morfologija depoja oz. lega predmetov v okviru depoja. Predmeti so lahko položeni vodoravno, navpično