290
Roman Romanov: Tam v večeru nekje . . .
sem v tem trenotku: stopil bi k postelji, vzel bi revolver raz omarico in bi jo ustrelil . . .
A njene demonske oči so brale jasno v moji duši.
„Cemu se srdite name?" — je vprašala hipoma tiho in mehko. — „Glejte, pripeljala sem se nalašč iz mesta in sem prišla sem gori v te hribe, da vidim vsaj enkrat vaš dom ... A niti stola mi niste ponudili . . . Komaj čakate, da grem, kaj?"
„Čakam s hrepenenjem." Govoril sem s težavo, izmučen od srda.
»Sovražite me?"
»Sovražim ... iz vse duše."
Za trenotek so se odprle še širše njene demonske oči. Zatrepetale so obrvi in so se vzbočile, privzdignile so se visoko trepalnice. Za hip — in že je gledala spet kakor sicer, s tistim demonskim, kačjim, fascinujočim pogledom, ki je pekel in skelel.
„Pa odhajam. Oprostite, da sem motila . . . Zdravi!"
A še me je gledala.
„Vem" — so govorile plamteče njene oči — „vem, sovražiš me. A še se vidiva, srečava se še."
Okrenila se je polagoma; počasi, kakor v dvomih, omahujoč je zapirala duri. Cuj, še se slišijo počasni koraki iz predsobe, po stopnicah . . . zdaj je v veži . . . zaprla je hišna vrata.
Odprl sem okna sirom, ker mi je bilo tesno, da bi omedlel. Oddehnil sem si globoko, kakor bi gledal ravnokar v strašno lice neizprosni smrti, ki je prišla mimo in tne je prijela s trdo, neusmiljeno roko, a si je premislila nenadoma in me je izpustila in je odšla molče svojo pot.
Dal Bog, da se ne vrne nikoli več . . .
Tam v večeru  nekje . . .
Xam v večeru nekje                  Ni kostanja nikjer,
kostanj šumi,                          to ni bil skovir,
morda skovir se v njem         fant je zavriskal vesel
drami in budi.                        v nočni mir. —
Cuj, zaskovikal je,                  Fant je zavriskal vesel,
mimo je letel —                     sklonil se k ljubici,
Kaj te je, ljubica,                    poljubil na čelo jo,
tako strah prevzel? ...         na plašni dve gubici . . .
Roman Romanov.