Naši kmetijski strokovnjaki, Vsak stan rabi strokovno izobraženih Ijudi, posebno kmetski. Posameznemu posestniku ni dano, da bi preiskuševal vrednost in ucinkovitost umetiiib. gnojil, da bi preiztušal razne zemlje in določil za nje najboljše posevke, da bi študiral živinske pasiue, ki bi se najbolje prilagodile razmeram kaicega okraja ter donašale kme* tovalcu največje dobičke — te študije in preizkušnje s* naloga kmetijskih šoi in kmetijskih strokovnjakov, katere plačuje narod. Na podlagi svojih študij in izku- 4enj stopajo potem kmetijski strokovnjaki ined ljudstvo ter ga uče in mu dajejo smcrnice za uspešno gospodarstvo. Pred vojno so naši maloštevilni slrokovnjaki delali » vso vnemo in vzgledno požrtvovalnostjo za povzdigo in dobrubit našega kmetijstva. Akoravno je država štedi!a pri tej slroki na vseh konrih in krajih, dočim je imela za industrijo vse bolj odprte roke, moramo vendar priznati, da so takrat naši polovalni učitelji na ptimei dosogli v enem letu na gospodarskem polju več, kakor danes pct okrajnih ekonoinov od preobrata sem. Razumevali so dušo kmeta, vglobili so se v njegov težavni položaj, šludirali so razmere, gospodarske priiike in neprilike in z ljubcznijo so se lotevali svojega nestrankarskega posla. Pomislimo samo na ogromno gospodarsko delo, katero so izvršili z novo napravo naših, po trliii uši uničenih vinogradov. Sicer je res, da so bili tedaj njihovi službeni prejemki vsaj deloma v skladu s stroški za življenje, kar danes r.e moremo reči in da peša pri takih razmerah tudi najjačja moč, vendar pa iz tega še ne sledi, da bi morala pešati tudi štrankarska objcktivnost in ona glofcoka ljubezen do vsakega gospodarja, katera je dičila juaš<> kmelijske strokovnjake tedaj, ko je šs poveljeval zlati ovralnik avstrijskega SHofrata«. Sedaj pa je prišlo drugače. Mnogi kcietijski strokovnjaki so liamrcč po preobratu izgubili visoki cilj svojcga poklica izpred oči (čast izjemaml) in so se žalibog.posvtiili samo slrankar skemu delu za J-irca in Puoelja. Praktičaa, neslrankarska podpora našenrn kmelijstvu je izostala in če se je kje kaj delalo ali ustanovilo od teh mož, se je to storilo samo za in pod zastavo zelene internacijonale. Kdor ni prisegel na ta prapor, je postal izdajalec in sovražnik — gospodarskega napredka. NaS kmet in posestnik je radi tega izgubrl zaupanje v objeklivro sodbo sodnika, katcri bi stal za razpelom s sokolsko čcpico na glavi in orjunskim znakom na prsih. Žal nam je, da so mnogi kmctijski strokovnjaki zaili s* pravega pota objektivnega delovanja. Njihove cablode na stratikarsko polje so bile prvi poloni, kateri je zadel naše gospodarstvo v Jugoslaviji. Drugi polom v Kmetijski družbi, bo ostal še mnogo let krvaveča rana na našem narodnem telcsu. Upajmo, da «Pokrajinska zveža slovenskih vinogradnikov« ne bo siedila poizkusem v Kinelijski družbi, kajti trclji polom bi bil preveč za naše šibko siovensko gospodaisko teio. Upajmo tudi, da sc bodo naši slovenski kmetijski strokovnjaki zopet vrnili nazaj na staro pot, da bodo začeli vsestransko delati tako, kakor so delali pred vojno v blagor Ijudslva in narod jih bo zopet spošloval, ijubil in — posluirtl.