J u r i V a r I. V istem duhu t. j. iz spoštovanja do pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske je dajal J. Varl 1. 1863 po Danici razne svete, in pervi svct njegov se glasi: nPilite, likajte, bogatite slovenšino, vi pisatelji slovenski! to da ne enostransko, svojeglavno in napčno, ampak z vednim ozirom na staroslovenšino, na posebnosti, ki so slovenšini lastne, na vdomačeno in opravičeno rabo, na Jugoslovane in na Slovane sploh. Ko storite pa to, ko delate in se trudite tako, ne mislite, da ste že vse storili; prazna posoda je še majhne koristi, temveč širite v lepi, olikani slovenšini, ko v zlatih posodah, razne lepe in potrebne vednosti med narai; toda te vednosti morajo stati na vkladu keršanskem, ali mu saj nasprotovavne biti ne stnejo, ker nikdar pozabiti neoveržljive resnice ne smemo, da vse, kar je keršanstvu nasprotno, je prazno in nečimerno". (Dan. 1863, 1. 11.) Drugi svet pa je: »Poganjajmo se za narod naš na poti postavni krepko in pošteno, kakor dozdaj, tudi zanaprej, toda ne prezirajtno slabost nasprotnikov narodnosti naše, ter nosimo zastavo izobraževanja vihrajočo v pervi versti, in po tem še le v drugi ko omike neogibljivo potrebno sredstvo, lepi jczik naš, ljubo, drago slovenšino. Pazimo pa, da bomo v besedah bolj zbirčni, in ne imenujmo reči tako, kakor jih imenovati ne grc, toraj tudi ne jezika nnašo nar svetejši reč", ker kakor je tudi slovenšina nam draga in ljuba, nar dražji, nar ljubši, nar svetejši nam vender ni in tudi biti ne sme, kajti pripomoček, sredstvo je, in ne namemba. Takošnega poganjanja za našo domačo reč nam nikdo zameriti, ali krivo soditi mogel ne bo, zunaj njega, ki je um in pamet s čutjem keršanskim strastno v spanje posilil". (1863 1. 15.) Tretji svet: »Soznani se mladost, ker to je prav za prav tvoja dolžnost, soznani se s staroslovenšino, pa tudi še s kakim drugim slovenskim narečjem, ako hočeš, da se izučiš temeljito jezika maternega, da ti bo tekla čisto in sladko slovenšina mila, in da bo v slovstvenih zadevah tehtna in veljavna beseda tvoja; pa, na višji stopnji jezikoslovja, ne zametvaj nikakor pisateljev domačih, kterim so bili časi neugodni, in jim zdaj ne pripustd ne leta ne opravila, da bi se naslonjeni na staroslovenšino teraeljito izurili, so pa blagega serca, raznih vcdnost in zaresni rodoljubi; temveč spoznavaj njihovo veljavo in vrednost, in ne zabi, da je jedro imenitniše od lupine, in da je lupina hvale vredna in mična, ako je le lična in lepa, če prav ni nar lepši (1. 18). četerti svet je pa: ,,Poznaš moža ko resničnega rodoljuba, in leti nanj kak sum v zadevi nezvestobe, mlačnosti, ali nepoštenosti; ne verjerai precej tega, in ne obsodi ga tje v en dan in prenaglo, temveč preiši poprcj in prevdari to reč dobro, posebno, ako pride od nasprotne strani, ker znala bi se sicer sama nad sabo kaznovati tvoja nepremišljenost" (I. 24). Peti svet ti bodi: BPrevdari dobro in nepristrano dotične reči, ter loči resnično logiko od navidezne, zdravo mišljenje od zmeclenpga, dobro voljo od hudobne, vero od nejevere, in potem še le govori, sodi, in delaj. Omnia probate et perpendite, et quod bonum est, tenetel" (1. 34.) Šesti svet daje 1. 1864 1. 3 v dveh razdelkih: a) Prav bi po naših mislih bilo, ko bi neprijateli narodnosti slovenske nckoliko bolj nepristrano in skladno zahteve in prizadeve narodoljubov prevdarjali in bi jim ne šteli v zlo rodoljubja, kterega blagost in žlahtnost ste tako rcsnični, kakor rcsnično je sneg bel, oglje černo in solnce rumeno . . . b) Še bolj prav bi bilo, ko bi pustili rogovileži na verskem polju keršanstvo v miru . . . Zoperniki keršaustva bi nar bolje storili, ko bi ostali, ako že ravno hočejo, sami za se, v svoji ncjeveri, verne in njih sveti zaklad pa naj bi v miru pustili; če nočejo že sami v keršanske nebesa, naj bi saj nc branili njim, ki jih išejo, vanje iti. — To je dvojni svet, pa tudi dvojno vošilo k začetku novega leta. To pa zato, ker vošimo mir sploh vsemu svetu, tu pa še posebno predragi ta dar cerkvi in narodnosti naši od ene strani, od druge pa sovražuikom keršanstva in neprijatelom naroda slovenskega več previdnosti v govorjenju in več temeljitega niišljenja, kakor tudi nekoliko več spoštovanja do pravice in resnice, da ne bi terdili v prihodnjc v svojo lastno nečast in sebi v zasraeh, da jc černo belo, in belo černo". — 0 zahtevi, naj popustijo Slovenci slovenščino, ter naj pišejo znanstvene knjige v hrovaščini, razodeva svoje misli v priliki (1. 14. 15), kjer str. 117 piše: nV ti priliki viditi je marsikoga, ki se rad rodoljuba imenuje, v resnici pa ni. Ne da bi vender vse take tu naštevali, omenimo le enih samih, in ti so oni, ki žele, da bi spisovali Slovenci znanstvene knjige ne v slovenščini, ampak v hrovaščini. Večkrat smo brali in čuli od takih svetov, ki se nain pa, naravnost moramo reči, prav čudni zdd. Ali pa ni morda vsakemu, kdor je sposoben za to, na prosto voljo dano, spisovati knjige v kterem jeziku koli? In Ce je temu tako, in ve vsak za to, čemu potera taki svet? In če se vendcr svctuje, kaj se s takimi sveti zahteva? . . Da ob kratkem iu vse izrečemo, to se pravi, zatirati in uioriti Slovenca ko Slovenca, ter ga preroditi počasi v drugo stvar — ali boljši, ali slabši, kdo ve? — Tako početje pa, kakošno se ti zdi? Kako ga boš iinenoval ? Po našeru prepričanju zna vse drugo biti, le — rodoljubje ne!" In v 1. 25 pod napisom »Zavernitev" zavrača vse one, kteri terdijo, da cerkev in narodnost nimate med sabo prav čisto nič opraviti, in da cerkev človeka sprcjme ko človeka, ne pa ko Slovenca, Nemca i. t. d. Ni li takšno iuodiovauje, z ozirom na to, kar je ravno izpeljano, poprašuje Varl, znauinje nepremišljenosti, ali pa tudi neznanosti z našimi potrebami, z našiini zadevami in zahtevami ? Ni li to znamnje nekega natolcvanja in podtikanja namenov, ki so narodu slovenskerau kar čisto neznani? Ali ni poslednjič takšno modrovanje celo znamnje Slovencem neprijazne, da ne rečemo sovražne volje? In ali bi ne bila bolje za take ljudi, da bi molčali, namesto da govore in pisarijo ? če mnogi Nemci in Lahi iniajo posebne, večkrat čudne zapopadke v zadevi narodnosti svoje, in na take zapopadke operti rogovilijo; Slovenec z njimi ko takimi nima nič opraviti". Prav tako razlaguje 1. 1865 št. 8 —11 pravila o tem, kar kaže naslov: ,,Enakopravnost in terpnost v zadevi vere in na- rodnosti", češ: »Prizanašljivost in terpnost stč dve neogibno potrebne reči. Da pa bote tudi v pravi prid, oljka mirii in vir vzajemnega porazumljevanja, in tako pot do resnice večno veljavne, voditi ju mora resnico — in pravicoljubje v vedni zvezi z ljubeznijo keršansko". (Str. 76.) — Kedar je bila prišla na svetlo nFabiola Wisemanova", čuli so se tu in tatn glasovi, naj bi slovensko priobčila naša Matica. Tem nasprot prinese neki časnik slovenski opazko, da bi BSlovenska Matica" hirala, ako bi se s takimi knjigami pečala. To pa je verlega rodoljuba tako razvnelo, da je v štirih jedernatih sostavkih v Danici (1. 25 — 30) razkazal: ,Fabiola Wisemanova je knjiga zelo zelo mikavna, prijetna, pa tudi izverstna in podutna, in pa ne samo za priprosto, temveč in še posebno za izobraženo in omikano ljudstvo", in to resnico skazavši sklepa svoje sostavke z besedami: nHirala bo Matica? Mi stno druzih misel, in z nami gotovo vsi pravi rodoljubi .... Hirala pa bi gotovo in brez dvombe, ako bi se tako dalječ spozabila, da bi vrivala vernerau slovenskemu narodu knjige, nasprotne duhu keršanskemu, ki v Fabioli tako sprelepo in prijetno veje; kajti Slovenec je veren in ue terpi, da bi se mu skrunila nar svetejša svetinja, to je: sveta vera — z neverskimi, keršanstvu nasprotvavnimi čenčami. To so naše misli, naše prepričanja, pa tudi misli naše so, da ta, kdor knjigo Fabiolo sodi po zgoraj omenjenem načinu, je ali siromak ves poverhen in neveden, ali pa slaboveren in malo vreden". — Nasproti novodobnim kričačem: nProč s konkordatom, civilni zakon naj veljavo ima, šole naj se cerkvi vzamejo in posvetni oblasti izroče, s premoženjem cerkvenim pa naj se deržavni dolgovi poplačajo" — je z neko sveto vnemo pisaril Varl 1. 1867 na pr. o nVestni svobodi" (1. 34), 1. 1868 največ v prilikah modro pojasnovaje, kolika nKrivicaa (1.4), nNespameta (1.9 —11), in celo koliko BBogokletstvo" (1. 21. 22) je ono kričanje in dejanje, kar povzema koj v pervem spisu na koncu v prekrasno razširjenem stroku: rče je pa temu tako, in katoličan spoznava, kar mu kakor verniku tudi drugač ravnati mogoče ni, za svojo voditeljico v verskih zadevah edino le cerkev, katera je učivna in v svojih posvečenih služabnikih v tesni zvezi z Rimom; če mora človeška volja zarad svoje spačenosti omejena biti, kolikor se to strinja z vrednostjo in veljavo človeka ko stvarjo z umom in prosto voljo obdarovano; Ce se keršanska vest bistveno loči od nekeršanske, in je enoglasna braniteljica pravice in resnice pod vodstvom Ijubezni keršanske; če se versko prepričanje ne da človeku z zunanjo silo prepričavno vriniti, in glasujoča se vest ne oniamiti, in je za to le znanstveno polje odločeno, in sme vlada ravno zarad tega prosto voljo le toliko omejevati, kolikor je to k zverševanju telesnega in dušnega blagra neogibno potrebno, in kolikor to vrednost in veljava človeka pripuša; je vladi sveta dolžnost, ne le telesni in duhovni blagor deržavljanov po zmožnosti in vestno poskerbljevati, ampak tudi njih skerbi, njih prizadevanja po večni sreči ne zavirati; če so kristjanje, če so katoličanje naj zvestejši deržavljani; če je cerkev nravna naprava, toraj že samo na sebi po svojem bistvu svobodospoštovavna, ki vsakega rada in z veseljem sprejme, kateri se ji zaupa, pa nikomur sile ne dela, kateri je spoznati in poslušati noče; in če je cerkev poslednjič učivna, od zgoraj od Boga vtemeljena in pooblastena, so verske resnice, ker božje, nepremenljive in nedotakljive, in imajo v cerkvi le cerkveni služabniki v to nalaš posvečeni in pooblasteni govoriti in učiti: kakšna je potem svobodujava, liberalnost tistih kričavcev po vestni svobodi, kateri se vernim deržavljanom ko učeniki in preroki nepoklicano vsilujejo, šole od cerkve tergati hočejo, sveti zakraraent zakona odstraniti želijo, ter tiijajo, da bi več kot štiri in dvajset milijonov vernikov v verskih in vestnih zadevab, ali hočejo ali nočejo, se njih volji podvrgli, cerkvene pravice pa zanemarili? Niso morda taki, da si tudi vedno po svobodi kriče, zatiravci prave in pametne svobode ? Kdo bo to tajiti se prederznil ? Toraj z obraza krinko, in pokažite se vi kričavci brez šeme vernemu svetu, da ta zve, kdo ste vi njegovi prijatelji! Na čelu se vam bere z rudečimi čerkami pisano, da vam je keršanstvo tern v peti, da ste sebičniki, mučitelji vesti in zaresne svobode, sužnji inesenih strast in slast! — Take verni keršanski svet miluje, njih naklepe pa zametuje, s takimi posebno verni naš slovenski narod nič opraviti nima". (1867 str. 274—5.)