Slovenski kulturni klub ne počiva
Ne. Prav nasprotno. Ob koncu leta se je temperatura v klubu zvišala. Morda zaradi pričakovanja sv. Miklavža in božičnih praznikov. Vsekakor so bili novembra in decembra sobotni sestanki kar dobro obiskani, tako da moramo pohvaliti novi odbor, o katerem smo pisali v prejšnji številki. No, pa poglejmo, kaj so pripravili v zadnjem času, od izida prejšnje številke Rasti. V soboto, 21. novembra, nam je Walter Škerk govoril o vojnih grozotah v Bosni, ki jo je sam obiskal kot časnikar. Naslednjo soboto je bila gostja v klubu pisateljica Jolka Milič iz Sežane, ki je predstavila pisatelja Pavleta Zidarja. Radijski oder pa je bral iz pisateljevih del. 6. decembra je bilo v klubu mik-iavževanje. Da nas je obdaroval sv. Miklavž in nam dal mnogo koristnih in lepih nasvetov, ne gre posebej poudarjati. V soboto, 12. decembra, se nam je
v klubu predstavila pisateljica Marinka Fritz-Kunc: Zadnjo soboto pred prazniki, to je 19. decembra, pa smo z Radijskim odrom pripravili dolg in prijeten popoldan za otroke: obiskal nas je lutkar Cveto Sever, ki je podal pravljico o Janku in Metki, z njim pa je bil tudi čarodej, ki nas je očaral s svojimi čarovnijami.
Tako. To je bilo skoraj vse v zadnjih dveh mesecih. Srečanja v klubu bomo
nadaljevali po božičnih praznikih. Vsi, ki vam je do prijetne družbe, nas obiščite ob sobotah ob 18.30 v Donizettijevi ulici 3 v Trstu.
Slovenski kulturni klub sta obiskali kar dve pisateljici Jolka Milič (spodaj) je predstavila pisatelja Pavleta Zidarja. Marinka Kunc-Fritz, (spodaj levo) pa je govorila predvsem o svojem delu. Člani gledališkega krožka so brali iz njenih del (zgoraj).
RAST
Oskubljeni sovjetski Ikar
V zadnjem letu smo doživeli velik preporod evropskih narodov. Propadle so po drugi svetovni vojni umetno sestavljene večetnične države, ki so bile pod vplivom "ogromnega komunističnega Imperija”. Izginil je njihov opevani “raj na zemlji”. Marsikdo se bo sedaj spraševal, kakšno zvezo ima to z znanostjo? Zveza je v tem, da je skupaj z državno tvorbo propadla tudi izredna sovjetska tehnologija. Najbolj je obubožala prav tam, kjer si je pridobila največji uspeh: v astronavtiki. Etnični spori so oskubili sovjetskega Ikara.
Korenine tega znanstvenega področja segajo v sredino tega stoletja. Prve zametke astronavtike zasledimo v obdobju druge svetovne vojne; tedanji zelo nadarjeni nemški znanstveniki so pod vodstvom Wernherja Von Brauna na otoku Used pri ribiški vasi Peenemünde, kamor so postavili raketni poligon, sestavili prvo daljinsko raketo, imenovano V-2. Prvič sojo Izstrelili
OCENE
Pokopani otrok
Številno občinstvo si je v preteklih dneh ogledalo uprizoritev Shepardove družinske tragedije Pokopani otrok v izvedbi SNG iz Nove Gorice. Gledalci so s tesnobo spremljali razvoj dogodkov, glasba sama pa je še stopnjevala moreče vzdušje: marsikdo je namreč prepoznal ponavljajoči se motiv znane ameriške televizijske nadaljevanke Twin Peaks In se je tako že od vsega začetka lahko prepričal, da bo sledil dogodkom, ki krepko mejijo na blaznost.
Dogajanje je postavljeno v sedanji čas v ameriški Illinois. Že starejši oče preživlja svoje dni doma; z njim in z ženo živi starejši sin, ki pa je doživel živčni zlom in stalno namiguje na nek tragičen dogodek iz preteklosti; drugi sin je izgubil nogo, tretji pa je umrl veliko let prej in ga mati ima za heroja.
Prihod vnuka s svojim dekletom uniči že načeta ravnovesja v družini. Nihče ga ne prepozna, pohabljenec pa skuša celo posiliti njegovo dekle (ta prizor je močno vplival na občinstvo in nekateri starejši gledalci so se odločili, da zapustijo gledališče); končno le pride do raz-
3, oktobra 1942. Čeprav je niso izumili za miroljubne namene (nacisti so jo uporabljali za bombardiranje Londona) smatrajo V-2 za prvo raketo vesoljske dobe,
Amerika se je po vojni, da bi ohranila doseženi status svetovne velesile, polastila najboljših nemških znanstvenikov; med njimi je bil tudi Von Braun. Isto je počenjala tudi ZSSR.
Začela se je “hladna vojna” in z njo tudi rivaliteta za premoč na “starem kontinentu”. Ker v ZSSR ni manjkalo sposobnih inženirjev (zadostuje le omeniti letalske inženirje: Jakljev, Tupoljev, Mikojan in Gurevic [MIG]) so prav hitro obvladali vso novo tehnologijo in si sami utirali pot naprej. Dne 4. oktobra 1957 so pretresli svet z izstrelitvijo v vesolje prvega umetnega zemeljskega satelita Sputnik I. Američani so le 1958. leta dosegli enakovreden uspeh z Explorer-jem.
pleta: stari oče razkrije, da je pred leti ubil ženinega nezakonskega otroka ter da ga je pokopal na koruznem polju. Mislim, da je do tega prišlo leta 1935, ker od takrat dalje ni polje več obrodilo (to bi bila neke vrste metafora, ki kaže na tajno družinsko pogodbo: nihče ni namreč nikoli izda! očeta, čeprav so vsi člani vedeli za njegovo krivdo). Polje ponovno obrodi koruzo, ko pride do razpleta in ko starejši sin odkoplje otrokovo truplo ter ga nese materi.
Drama je zgrajena na stopnjevanju napetosti, saj je jedro zgodbe precej banalno in gledalcem v glavnih obrisih že znano ob koncu prvega polčasa. Realizem nekaterih prizorov je zelo motil večino občinstva, skoraj vsi pa so ostali prikovani na sedeže dokler ni napetost polegla (do tega pa je prišlo šele na koncu).
Pa še to: mislim, da smo vsi med uprizoritvijo ugibali, ali je eden izmed igralcev res bil ob nogo ali ne. Mnogi so se ga spominjali v Mandragoli, ki so jo v Trstu zaigrali pred časom, in do konca niso vedeli za odgovor: ne, zanesljiva informatorka mi je razkrila, da je to bila le fikcija, ki se je - očitno - odlično obnesla.
Neva Zaghet
Vkljub prizadevanju so ZDA zamudile tudi drug zgodovinski dosežek v astronavtiki. Ze 21. novembra 1957 so Sovjeti poslali v vesolje večji satelit Sputnik II., na krovu katerega je bila psička Lajka. Prvič v človeški zgodovini je živo bitje, čeprav le za malo, zapustilo Zemljo. Dozorel je čas, da tudi človek poleti v vesolje. Dne 12, aprila 1961 so iz Kozmodroma pri BAJKO-NUR-ju izstrelili prvo vesoljsko ladjo Vostok I. s človeško posadko. Za večne čase se je zapisal v zgodovino Jurij Aleksejevič Gagarin.
Tekmo za luno pa je zmagala Amerika. Z orjaško raketo Saturn V. sta avgusta 1969 pristala na Luni Neli Am-strong in Edwin Aldrich z vesoljsko ladjo Apollo II.
Od tedaj niso ne Američani ne Sovjeti napravili bogvekaj. Res je, da so Američani razvili raketo imenovano Shuttle, ki jo je mogoče večkrat uporabiti in pristaja kot letalo, ter da so Sovjeti razvili vesoljsko postajo Mir, toda niso dosegli nič bistveno novega.
ZSSR je s to tehnologijo pripomogla, da je človek dosegel rezultate, ki so bili v prejšnjih stoletjih prava fantazija. Astronavtika je prinesla novosti tudi na področju medicine (vesoljska medicina itd.).
Propad sovjetske astronavtike je zelo razočaral ljudstvo. Astronavte so namreč imeli za heroje komunizma, zdaj pa se je njihov ugled izničil. Gotovo vam je znano ime Sergej Krikaljev; ta se namreč ni mogel vrniti iz postaje Mir na Zemljo, ker ni bilo dovolj denarja za vrnitev. Ce ne bi nastopili nekateri trgovci iz Gradeža z nabirko denarja, bi še zdaj lahko sameval na krovu postaje Mir.
Propad ZSSR pa ni zadovoljil vseh; vedno je moč dobiti koga, ki udriha po mrtvem sovražniku. S tem mislim na nekega madžarskega zgodovinarja, ki trdi, da je bil Gagarinov polet potegavščina. Omenja tudi razne neuspele polete in podobne nesreče. Res je, da je komunistični režim strogo skrival neuspehe in razglašal le sijajne dosežke - vsak režim pač to počenja -toda ni lepo, da bi dopuščali brezmiselno blatenje le iz golega sovraštva. Zdaj je prišla na dan vsa gniloba komunizma, toda vsi njihovi znanstveni dosežki imajo svojo vrednost. Vse, kar odkrijemo novega, gre v korist vsega človeštva. Znanost je in mora biti apolitična in mednarodna.
F. Janez Mijač
RAST	2
Novomeška pomlad in Marij Kogoj
Beseda in glasba se dopolnjujeta - 6
Kogojev glasbeni nazor
Nekaj let pozneje, ko je tako naravnano gibanje mladih že prešlo svoj zenit, je Kogoj {op. 23) zapisal progra-matlčne besede o razvoju evropske glasbe: “Najmlajša (opomba: zadnjenasta-la) gre za tem, da se popolnoma osvobodi vsakega vpliva komponistov, ki so se bili uveljavili pred njo. Njena naloga je sčistiti atmosfero, odpraviti iz nje vsako zvijačnost, vsako prizadevanje, vplivati na človeka z zvočnimi coprnija-mi in efekti, izvršiti popolno očiščenje in ustvariti objektivne vrednote, ki bi bile vedno zmožne delovati na notranjost človeka,.,, izgnati iz muzike vsako sentimentalnost in dobiti zdrav, močan izraz zdravemu, močnemu čustvu. Taka glasba je uravnovešena in nadčasovna in taka “umetnost je” tudi “futuristična - to je usmerjena v bodočnost - in če ni, nima smisla."
Kogoj je svoj delež dal tudi z učenjem kompozicije: njegova edina dva učenca sta bila Koporc in Bravničar, ki sta se tudi aktivno vključila v delovanje Kluba, posebno Bravničar, saj je v letih 1923-1924 na Kogojevo pobudo imel na domu Josipa Vidmarja štiri intimne večere svojih skladb, na katere so bili vabljeni kritiki. Njuno sodelovanje se je
še nadaljevalo, saj sta v maju 1925 izpeljala skupni koncert, s Kogojem, ki je bil prvi koncert na Slovenskem take vrste (predstavila sta namreč nekaj novosti).
Za slovenske razmere pa je bilo vse to nedoumljivo: ekspresionizem je bii za večino ekstremna točka in razdor umetnosti: estetsko je bil nesprejemljiv in je “žalil” obči estetski čut. Že na prvem koraku je bi! Kogoj sprejet kot tujec, vseeno pa je vztraja! na svoji poti, čeprav ni bil ekonomsko neodvisen in pripadnik višjih slojev; Kogoj je kar naprej vztrajal pri svojem in je s svojim ravnanjem šokiral Slovence prav na tistem kulturnem področju, za katerega so bili najmanj pripravljeni, in sicer na glasbenem področju. Zato je bila reakcija toliko slabša.
Kot smo že povedali, se je Kogoj znašel v centru gibanja “upornih” umetnikov, bil pa je edini, ki je trdovratno ostajal pri svojem. Tako da so se mu sčasoma zaprla vsa vrata založniških hiš, dalje se je število nasprotnikov povečalo, leta 1922 pa mu je bila vzeta vsaka možnost nastopa pred publiko.
Vsemu temu je pripomoglo še ope-šanje prvotnega zagona pri Klubu, tako da se je skupina začela lomiti na različne ideološke in estetske smeri. Prvotni klub mladih je propadel in tvorila se je
skupina mladih likovnikov, med literati je navdušenje za ekspresionizem ugasnilo, revija Treh labodov je doživela le dve izdaji in tako je Kogoj ostal sam.
Novembra 1920 je bil njegov zadnji celovečerni koncert, kasneje pa je s težavo objavljal skladbe, ki pa jih ni nihče izvajal. Brez nikakršnega uspeha napiše pesmi Istrski motiv, Otožnost, nato zbirko za klavir Piano, dalje Himno trpečemu ljudstvu, Barčico, Requiem; tudi glasbeni specialisti se niso zavedali, da je Kogoj vrhunski skladatelj, tako da se je sam definiral kof skladatelj mrtvega petja.
Kogoj v Gorici in v Ljubljani
V Novem mestu in Ljubljani zanj ni več prostora, zato gre v Gorico, kjer se mu godi malo bolje, vseeno pa nima velikega uspeha, saj je bilo mesto malo časa prej v jedru vojne vihre, leta 1922 pa je že pod fašističnim pritiskom. Tu nadaljuje s skladanjem (Otroške pesmi); v Gorici naveže stike s Pocari-nijem in z avantgardno skupino, sodeluje pri semi-futurističnem večeru z drugimi umetniki in Marinettijem, vseeno pa ne prodre v javnost. Kogojeva družina je v finančnih škripcih, Kogoj si pomaga na vse načine, toda ne najde stalnega dela. Nekega dne ga napadejo tudi mladinci Orjune (Organizacije jugoslovanskih nacionalistov), češ da je “zatajil in izdal” goriške Slovence; dalje se mu postavi po robu še Lajovic, ki je bil takrat najbolj ugleden skladatelj iz tradicionalnih vrst. Končno pa najde delo v Ljubljanski operi, toda tudi to visi na nitki zaradi stalno preteče finančne krize. V tem času je začel iskati kakšno dobro besedilo, da bi ga uglasbil: slednje je našel v dramski igri Andrejeva Črne maske. To opero je snoval dalj časa in leta 1929 je doživela premiero (druga uprizoritev 1957, tretja 1990), toda delo ni imelo nikakršnega odmeva.
Začel je znova s pisanjem kritik, komponiral simfonično partituro Če se pleše in Shakespearovo komedijo Kar hočete, toda delo je napredovalo z izredno počasnostjo. Bolezen gaje ustavila. Zadnje delo, ki pričuje o nekakšni
4 ii^
Psihozanimivosti
1) Metode psihoterapije so različne:
a)	usmerjena psihoterapija zdravi bolnika, ki je prišel v psihiatrično bolnišnico ali jo je pravkar zapustil; zdravi ga s sugestijo, ki sega od blagega prepričevanja do avtoritarnih ukrepov in zdravljenja s hipnozo;
b)	globinska psihoterapija analizira globoka skrita navzkrižja v podzavesti, ki so vzrok čustvenih motenj; njen namen je nadaljevati razvoj osebnosti, kije bila dotlej “fiksirana” ah “potisnjena” v eno od stopenj otrokovega psiho seksualnega razvoja;
c)	psihoterapija oživljanja skuša obuditi spomine in pomagati k podoživljanju nekdanjih dogodkov, bogatih čustev;
c)	skupinska psihoanaliza uporablja metode individualne psihoterapije;
d)	psihoterapija otrok si pomaga z otroku domačimi izrazili (npr. igro, modeliranjem, risanjem in slikanjem);
e)	psihoterapija “okolja” je v rabi le pri bolnikih v bolnišnici; pomaga si z njihovimi specifičnimi lastnostmi (Medicinska enciklopedija),
2)	Od .Aristotela naprej je bila psihologija filozofska disciplina in pogosto sojo predavali v šolah vzporedno z logiko.
3)	Zdravljenje s psihoanalizo je zelo dolgo: traja približno pet do šest let s štirimi ali petimi tedenskimi srečanji s psihoa-nalistom.
4)	Depresijo označujejo predvsem občutki krivde, težave z odločitvami in stalna žalost.
Andrej Zaghfct
3	RAST
4ll!l 3
odmaknjenosti k novi stvarnosti, so Malenkosti za klavir, ki izražajo intimnost in izpovedi, izražene v glasbi. Njegova poznejša glasba pa prekorači meje tra-scendentne metafizike in se porazgubi v nedoločenosti.
Zaključek
Poleti 1923 doživi psihični zlom. Živi še 24 let. Vidmar (op. 24) se nanj spominja z besedami: "Ves ta čas Kogoja skoraj nisem srečeval in nisem vedel, kaj se z njim dogaja. Spominjam se samo, kako sem ga nekajkrat v poznih nočnih urah videl v tej ali oni kavarni, vsakokrat v stanju, ki me je navdajalo s strahom: s pošastno otrplim smehom na obrazu, ki je bii podoben negibni, grozljivi maski. Nato se spomnim nenavadne vesti, da so ga odvedli v bolnišnico za duševne bolnike. In še kasneje sem ga srečeval na ulici, kjer se je zgubljeno plašil ali svoje sence ali kande-labrov ali bogvedi česa še. Seveda ni poznal nikogar več.”
Za njim je kmalu izginila vsaka sled, saj ni imel naslednikov: Kogoj je zapustil samotarsko umetnost, ki se je rodila izven vsakršne šole, smeri ali sistema. V takih pogojih rastejo namreč le osebnosti z močnim značajem, Česar se je Kogoj že zavedel leta 1918, ko je rekel, da kdor želi biti velik umetnik, mora najprej veljati kot človek, saj ne more zajemati Iz niča. Zanj je najvažnejši duh. Nova umetnost bo usmerjala duh, bo prebujala ljudi in jih bo učila živeti v novem svetu. Učila jih bo živeti pogumno, živeti preudarno in živeti izven časa in prostora.
23)	Klemenčič, Siov. glasbeni ekspresionizem str. 40
24)	Vidmar, Obrazi, str. 64 Viri in literatura:
Enrico Cusatelli, Theodor Daubler, predavanje Skupine 85, 15.3.1990 Ivan Klemenčič, Slovenski glasbeni ekspresionizem, Lj 1988 Ivan Klemenčič, Tanja Viher, Libretto opere Črne maske, Lj 1990 Mliček Komeij, Slovensko ekspresionistično slikarstvo in grafika, Obdobja 5, Lj 1983
Peter Krečič, Slov. likovna avantgarda in ekspresionizem, Obdobja 5, Lj 1983 Primož Kuret, Ekspresionizem in slovenska glasba, Obdobja 5, Lj 1983 Borut Loparnik, Marij Kogoj, Lj 1965 Borut Loparnik, Plaidoyer per uno scono-sciuto, Trst 1986
Pavle Merkù, Kogoj tra Trieste e Gorizia, Trst 1986
Pavle Merkù, Marij Kogoj 1892-1956, Kanal 1989
Pavle Merku, L'espressionismo, predavanje Skupine 85, 15.3.1990
Pavle Merkü, Marij Kogoj, oddaja na Radiu TS A, 14.4.1990
Dušan Moravec, Značilnejši odsevi ekspresionizma na slovenskem gledališkem odru, Obdobja 5, Lj 1983
Raffaello Morghen, Evropska civilizacija, Trst 1975
Marjan Mušič, Novomeška pomlad, Lj 1974
Edward Neill, Kogoj compositore europeo, Trst 1986
Janko Pleterski, Slovenci v dvajsetih letih, Obdobja 5, Lj 1983
Slovenski biografski leksikon, Marij Kogoj
Le težko se je sprijazniti z mislijo, da nas je za vedno zapustila učiteljica Draga Lupine. Prav ona, ki je bila vedno tako polna življenja in zanimanj, ki mi je še julija poslala čestitko za maturo, ki se je poleti odpravila na dolgo potovanje v Indijo in ki me je še pozno jeseni, ko sem jo slučajno srečal na Opčinah, povabila k sebi na obisk. In tako kot sem ob novici o njeni smrti onemel jaz, so verjetno onemeli vsi številni učenci, ki so imeli to srečo, da jih je v osnovni šoli učila.
Jaz sem imel to srečo vseh pet let osnovne šole. Seveda se takrat tega ni-
Synthesis AZ Curcio, Rim 1980 Josip Vidmar, Obrazi, Lj 1985 Janez Vrečko, Znamenje (Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem) 1986
RAST, mladinska priloga Mladike. Pripravlja uredniški odbor mladih. Pri tej številki so sodelovali: Martin Maver, Janez Mljač, Neva in Andrej Zaghet, Martina Ozbič in Andrej Maver.
Tisk Graphart, Trst, december 1992. Drevored G. D’Annunzio 27/E,
Te1.040/772151
sem še zavedal. Učiteljica je bila znana po svoji strogosti, ki učencem ni bila vedno prijetna. Kolikokrat je z dlanjo udarila po tabli, da bi nas umirila, ali celo brcnila v mizo, če smo bili raztreseni ali se nismo dovolj potrudili. Od nas je vedno zahtevala največjo delavnost in koncentracijo. Najbolj jo je motila lenoba in nam jo je hotela izbiti že v prvih razredih šolanja. Če smo zaslužili, nas je pohvalila, a v tem ni nikoli pretiravala.
Predvsem nam je želela posredovati ljubezen do slovenske besede in knjige, zato nas je navdušita za bralno značko. Dnevi podelitve bralnih značk so bili posebno slovesni - predvsem po zaslugi učiteljice Drage smo spoznali veliko pisateljev, pesnikov in ilustratorjev iz cele Slovenije.
Vedno nam je dajala za zgled svoje učence iz prejšnje generacije, češ da jim mi ne segamo niti do kolen. Da je bil tudi to njen pedagoški prijem, smo spoznali kasneje, ko smo jo prišli obiskat na šoto in nas je pred novimi učenci samo hvalila. Z vsemi svojimi učenci je ohranila stik, tudi ko so šolo zapustili, za vsakega se je zanimala, kaj dela, kakšni so njegovi načrti. Vsi smo ostali “njeni" učenci.
Vsi ti spomini so mi prihajali na misel na njenem pogrebu. Bilo mi je hudo, da je ne bom več videval po Opčinah in da mi ne bo nikoli več veselo zaklicala: “Kaj deta moj Andrejček?” A kljub temu je bil pogled na tolikšno množico ljudi različnih generacij, ki so se prišli učiteljici Dragi zahvalit, pomirjujoč in tolažilen. Bil je dokaz, koliko je učiteljica Draga pomenila in kako neizbrisno sled je pustila v svojih učencih.
Andrej Maver
Poslovili smo se od učiteljice Drage
RAST	4