XX. tečaj 6. zvezek. C¥EfJE z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabee, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. VSEBINA 6. ZVEZKA. Veni, Sancte Spiritus!..........................................161. Mesec oktober. Premišljevanja o življenju sv. Frančiška. Devetindvajseti dan. O veliki časti sv. Frančiška v nebesih 167. Podoba Bogu posvečene zlasti redovne osebe. VII. pogl. O čednostih pobožne redovne osebe . . . 172. Sv. Frančišek in jagnje.........................................175. Prijateljski pogovor............................................178. Nekaj čertic se slovenskega misijona na Nemškem (Dalje). . 183. Obletnica smerti in prenesenje ostankov kard. Missia . . 187. P. Hartmana oratorij Sv. Frančišek - v Ljubljani . . . 188. Naj novejše polajšave glede zadobivanja odpustkov . . . 189. Drobtinice. Bolje bi bilo dati denar vbogim !» .... 189. Ne sodi krivo! — Nosi svoj križ ! — Molitev za sovražnike 190. Priporočilo v molitev...........................................191. Zahvala za vslišano molitev........................... . . 192. Spominska plošča pp. Ladislavu in Florentinu .... 192. V GORICI Hilarijauska tiskarna 1903 Izhaja v nedoločenih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 150 v. Knjižne novosti. Tolkovyj slovarj živogo velikorusskago jazyka Vladiniira Dalja. Tretje ispravlennoje i značiteljno dopolnennoje izdanije, pod redakcijeju prof. I. A. B o d u e n a - d e - K u r t e u‘e. Izdanije Tovariščestva M. O. Voljf. S.-Peterburg, Gost. Dvor, 18. Moskva, Kuzneckij Most, 12. — Velikoruskega, najmogočnišega in najbogatejšega mej sla-venskimi jeziki, se dandanašnji v naši slovenski domovini mnogi uče, nekoliko skupno v »ruskih krožkih", nekoliko posamezni saim zase. Po vsej priliki smemo pričakovati, da se bo to učenje nadaljevalo in širilo v tej meri, kaker raste važnost ruskega jezika in bogastvo ruske literature. V ta namen pa so nam naj bolj potrebni primerni dobri slovarji. Za pervi začetek bi vtegnil služiti znani Hostnikov rusko-slovenski, ki se ga tudi prof. Ljapunov v svojih »Neskoljko zamečanij o slovensko - nemeckom slovare Pleteršnika" spominja ko »onem. no-ieonaro aak npa&rarae-ckiixb iplueii TpyAa“. — Ali seveda, če se človek loti s tem slovarčkom v roki keterega koli, recimo, romana ruskega, bo najberž obtičal že na pervih straneh, nemogoč najti več ali menj nam neznanih ruskih besed. Treba bo torej berž drugih, obširniših slovarjev in gotovo bomo izvolili najprej kak rusko-nemški, kaker se jih precej dobi v bogati nemški knjižni tergovini, n. pr. L e n s t r o e m o v, Russisck-deutscher Theil (vezan K. 9), Deutsch-russischer Theil (K 10-20). Pozneje pa bo treba seči po še obširniših domačih ruskih slovarjih, dasi ti ruske besede le po rusko tolmačijo in je torej treba že precej zuati ruščine, preden jih more človek rabiti. Izhajata zdaj dva taka slovarja. Pervi je pod naslovom »Slovarj rnsskago jazyka sostavlennyj vtorym Otdelenijem Imperator skoj Akademii Nauk" začel izhajati leta 1891 in do zdaj ga je izešlo 9 izpustkov; obsegajo besede od „a“ do »načaka", kar bi bilo po Lenstroemu nekako petina ruskega besednega Zaklada. Če bo izhajal ta slovar v taki meri časa tudi nadalje, bo treba čakati, dokler bo gotov, najmenj še 44 let. Kedo bo to včakal! ? Priporočati se more torej le knjižnicam, ki imajo opravičeno upanje, da jih ne bo še hitro konec, posamezniku le v kake čisto znanstvene namene. Kedor želi obširnega slovarja za praktične potrebe in to prej ko mogoče, ta si bo pa moral omisliti tretje izdauje T o 1-kovega slovarja Vladimir a Dalja, ki je začelo izhajati letos pri gori naznanjenem založništvu. Izide v 4 letih v 4 tornih velikega osminskega formata po 60 do 70 tiskovnih pola tom. Naročna cena celega dela (brez stroškov pošiljanja) je 20 rubljev (50 kron našega denarja). Ko bo delo doveršeno, se mu cena poviša na 25 rubljev. Po Rusiji se razpošiljajo naročnikom posamezni izpustki (»vypuski“) sproti, kaker izhajajo. K nam bi to menda ne kazalo, ker bi se poštnine preveč nabralo ; primerniše bo pač naročiti, da se skupaj dopošljejo, ko bo tom zveršeu. Ta slovar torej priporočamo najprej vsem javnim in podobnim knjižnicam, zlasti licealjnim, seminarskim, samostanskim, gimnazijskim, sploh srednih učilišč in razuili izobraževalnih društev ^eni, ganete ^§>pirifus 1 Preden je šel k Očeta nazaj v nebesa, pa tudi vže pred •svojim teipljenjem in svojo resno smertjo je obetal naš zveličar večkrat svojim učencem, da jim pošlje svetega Duha, keteri jih bo učil vso resnico, vse, kar jim je imel še povedati, pa jim ni povedal, ker niso bili še zmožni sprejeti iu nositi. Petdeset dni po svojem vstajenju, deset po vnebohodu je izpolnil svojo obljubo. Ko so bili učenci skupaj v molitvi, okoli devete ure zjutraj, se je zaslišalo nad jeruzalemskim mestom nenavadno bučanje in silen vihar je nastal in napolnil vso hišo, kjer so bili zbrani, in prikazali so se nad njih glavami kaker ognjeni jeziki in, napolnjeni se svetim Duhom, so začeli govoriti, kaker je bilo keteremu dano, v raznih prej jim neznanih jezikih. In sveti Peter je povzdignil glas pred množicami, ki so se bile zbrale na praznik od vseh krajev sveta, in jim govoril o Kristusu in njegovem nauku, in spreobernilo se je tisti dan okoli tri tisoč ljudi in so bili kerščeni. To je bil pervi kerščanski binkuštni praznik. Od tistega dne nadalje se obhaja ta praznik svetega Duha vsako leto vedno z novim veseljem in ponavljanimi prošnjami za poterjenje v veri, razsvitljenje, očiščenje in oplojenje naših duš, moč in obrambo pred nasprotstvi, ki se zoperstavljajo kristijanu na poti zveličanja. Ginljivo so izražene te in take prošnje v himni papeža Iuocencija III.: »Veni Saucte Spiritus“, ki se o — 162 — binkuštnib praznikih pri daritvi svete maše |pred evangelijem moli ali tudi slovesno poje; na slovenski jezik prestavljena bfc bila ta pesem nekako taka : 1. Pridi Duh svetosti vse ; Z neba visokosti se Žarek tvoje luči vlij; Pridi, Oče vbožčekov, Darovavec vseh darov, Pridi sere svitloba ti! 2. Tolažnik najvgodniši, Ljubi gost ki duši si, Sladko pokrepilo ti; Vtrujenim počitek, mir, Hlada v pekočini vir, V joku potešilo ti! 3. Zmivaj, kar je gnjusnega, Zmakaj, kar je suhega, Celi, kar je ranjeno ; Vpogni terdovratnega, Vgrevaj, kar je hladnega, Vračaj, kar je s poti šlo. 4. O sijaj, o blaženost, Polni serca notranjost Vsem, ki tvoji verni smo; Brez božanstva tvojega Ni v človeku zdravega, Ni, kar ne bi škodilo. 5. Vsem, ki tvoji verni smo, Terdno v te zaupamo, Daj dari sedmere nam ; Daj zasluge čednosti, Daj izhod v pravičnosti, Daj veselje večuo tam. Amen. To prestavo, ki se nam zdi boljša od dosedaj znanih, smo-vzeli iz bratovščinskega listka, ki ima naslov „Pobožnost v čast sv. Duhu". O tej bratovščini sv. Duha pozneje nekoliko; zdaj pa nekaj diuzega! - 163 — V 8. poglavju vodila, ki ga je dal bratom svojega 1. reda, je vkazal sv. oče Frančišek, da imajo okrajinski predstojniki ali provincijalji k volitvi novega vesoljnega predstojnika ali generalja celega reda vkupaj priti na binkuštni zbor ali kapitelj, kjer koli jim določi vesoljni predstojnik, ki je tedaj v službi. Če pomislimo, kako je treba ob taki priliki okrajinskim predstojnikom in drugim volivcem posebnega razsvitljenja, da izvolijo za vesoljnega predstojnika moža, ki je sposoben za tako težavno, odgovornosti polno službo, moramo pač priznati, da je sveti Frančišek modro izbral za to volitev praznik Boga sv. Duha. Če kake posebne ■okoliščine ne zahtevajo kaj druzega, se derži torej naš red tudi 3e dandanašnji te naredbe, in tako ima prav letos za binkušti v Rimu se sniti vesoljni kapitelj, da v soboto pred velikim praznikom namestu sedanjega namestnika izvoli novega vesoljnega predstojnika celega reda manjših bratov. Služba vesoljnega predstojnika reda, ki šteje čez 16 tisoč oseb*) iu je razširjen, leliko rečemo, po vsem svetu, je pač vže sploh težavna, z mnogoverstnimi skerbmi prenapolnjena; še tolikanj bolj pa je temu tako v današnjih razmerah, ko se od ene strani po zedinjenju, ki se je zveršilo na željo svetega očeta Leona XIII., prej nekako samostojni deli še niso tako zrastli in zenačili, in po novi delitvi okrajin preseki h temu potrebni še niso tako zacelili, da bi bilo že vse gladko, brez kake slabosti za sedanji, brez kake nevarnosti za prihodnji čas; od druge strani pa pri rastoči brezbožnosti sveta red ni gotov, da bo dobival iz ljudstva zadosti in tudi sposobnega naraščaja; saj se v resuici že zdaj po neketerih deželah le na nekakov, tako rekoč, vmetalen način vzderžuje, odgojevaje v ta namen, z velikimi stroški, zaupano mu mladino skoraj iz otročjih let. H vsemu temu je prišlo zadnji čas še besno masonsko-judovsko preganjanje na Francoskem se svojimi nepreglednimi žalostnimi nasledki zlasti tudi za katoliške misijone mej neverniki in krivoverci. Kaker je znano, so francoski redovniki oskerbovali veliko mnoštvo misijonov po vseh delih sveta. Nadalje jih bo treba nadomeščati z drugimi misijonarji, ako se bo hotelo, da se ohrani sveta vera in kerščanska božja služba mej na novo pridobljenimi *) Ob zadnjem generaljnem kapiteljnu leta 1895 je imel red 1132 samostanov, 113 novicijatov, 29 kolegijev za misijone, 629 far, 16596 redovnikov. — 164 — kristijani, ki nimajo domačih duhovnikov, niti potrebnih sredstpvr da bi si jih vzgojili. Ali od kod se bo jemalo toliko sposobnih misijonarjev? Južni katoliški narodi, zlasti italijani, Španci in portugizi, sami tega ne bodo zmogli, tem menj ker so tudi tam katoliški redovi v jako težkem položaju. Cerkev se bo morala-torej v ta namen obračati do narodov, ki morejo vsaj nekoliko prosteje dihati, kjer zlasti razni redovi niso tolikanj overti, da ne bi mogli nič storiti v splošne potrebe katoliške cerkve tudi zunaj domače dežele. Ena poglavitnih skerbi našega novega vesoljnega predstojnika bo torej brez dvojbe morala biti ta, kako povzdigniti in pokrepčati red manjših bratov, zlasti po Nemškem in v Avstriji, ter zbuditi po teh deželah mej zmožnišo katoliško mladino po latinskih šolah koliker več mogoče gorečnosti za kaj višjega^ kaker je navadno hlepenje po denarju, po časteh, po vživanju posvetnega veselja. — Na Nemškem, zlasti v pruskih katoliških pokrajinah, to menda ne bo ravno posebno težavno. Tam je namreč mej mladimi ljudmi na katoliških gimnazijah navdušenje za red sv. Frančiška očitno vže jako živo; od kod bi sicer imeli nemški frančiškani toliko naraščaja, dasiravno zahteva tamkajšna deržava od vseh, ki hočejo mašniki biti, naj si bodo svetovni ali redovni, popolno izdelano, se zrelostnim izpitom do-veršeno gimnazijo ? Tam torej svet ne zapelje dobrih mladeničev, da bi se, vse to zveršivši, izneverili svojemu redovnemu poklicu. Pri nas v Avstriji je po gimnazijah, odštevši morda tiroljske, žalibog, kaker se kaže, malo tako idealjnega duha; saj po neke-terih škofijah celo svetovna duhovščina ne dobiva potrebnega naraščaja. Sicer se temu ni čuditi, če le nekoliko pomislimo, kakšne so naše šole, višje in nižje, in kakšno je slovstvo, ki se vsiljuje mladini. Seveda mi v tem ne moremo spremeniti ničeser;. očitno pa je, da bo vender treba kako pomagati, ako hočemo, da se nam red sv. Frančiška ohrani tak, da bo množen prevzemati naloge, ki mu jih ponujajo in nakladajo razmere sedanjega časa. Kako pa bo mogoče pomagati, o tem bo imel, kaker rečeno, premišljevati novi predstojnik reda sč svojimi svetovavci. Mi nismo poklicani svetovati; govorimo o tem tudi le, koliker bi se. moglo tikati ali naših bravcev, ali tretjerednikov sploh, koliker bi namreč oni mogli pripomoči, da se s pomočjo božjo namen doseže. Naši treijeredniki in naše slovensko ljudstvo upamo namreč, da ne bi zapustilo svoje edine redovne okrajine v sili in potrebi, ko bi jo videlo tako rekoč ko orodje svoje lastne delavnosti v — 165 — korist katoliške cerkve in vesoljnega človeštva. Človek raste se svojimi višjimi cilji, pravi nekak pregovor. To velja kaker o posameznem človeku, tako tudi o celem narodu. Da more tudi majhino ljudstvo kaj velikega zveršiti na svetu, za to imamo v zgodovini zadosti primerov. Komu ni znano, kaj je dosegel mali gerški narodič se svojo vmetalnostjo, kaj je dognal Rimec sč svojim umom in pogumom. Mi Slovenci se seveda ne moremo meriti s takimi po številu v začetku neznatnimi, ali po duhu mogočnimi plemeni; vender gotovo ne bi bili vredni, da nas je Bog vstvaril, ako bi le sami zase leno životarili ali celo nadalje divjali sami proti sebi svojim nasprotnikom v veselje in zasmeh, pa ničeser spomina vrednega ne storili za obči napredek človeštva. Gotovo ! nekak višji poklic imamo ko narod tudi mi Slovenci, in kedo bi si upal terditi, da Baraga in Kuoblehar nista zadela tega poklica svojega naroda ? Kak ogenj svetega navdušenja je spreletal serca našega dobrega ljudstva ob njijunem času, tega se še zdaj veselo spominjamo iz svojih mladih let. Ali je zdaj tisti ogenj popolnoma pogasil ? Ali morejo tudi' dandanašnji naše nemške, italijanske in druge redovne okrajine prevzemati misijone mej neverniki po vseh krajih sveta, naša slovenska okrajina pa ne bi mogla niti rojakom našim, ki žive po tujih deželah, v Ameriki, v Egiptu, na Nemškem, v zadostnem številu dajati misijonarjev in duhovnih pastirjev ?! To bi bilo za nas preslabo znamenje. Da temu ne bo tako, bodi tudi vaša skerb, dragi bratje in sestre tretjega reda! Vže smo se enkrat obernili do vas s podobnim prigovaljanjem in, kaker je videti, ne brez sadu. V resnici morete vi, ali marisketeri mej vami, spodbujati mladeniče, ki imajo potrebne zmožnosti in veselje za kaj višjega, morete opominjati tudi stariše, ki hočejo slušati vaše besede, naj vzgajajo svoje otroke, kar morejo, že iz mladega v tem duhu. Ali če se po tem, po takem vašem prizadevanju, res oglasi tako mnogo dobrih in zmožnih mladeničev, kaker bi bilo ,želeti v namen vsestranskega razcvitanja naše slovenske serafinske okrajine, kam bomo spravili mi tak blagoslov božji, ako nimamo za to potrebnih pi ostorov ? In v resnici jih nimamo. Razne druge okrajine so postavile zadnja leta za svoj mladi naraščaj prostorne klerikate, tako tiroljska okrajina sv. Leopoljda v Halu, daljmatinska sv. Jeronima v Zadru itd. — mi se do zdaj v ta namen nismo upali niti pomoči prositi našega slovenskega ljudstva, dasi bi pomagalo s temle svojim otrokom. Tudi zdaj še ne prosimo, ker tudi ni naša pravica, temuč bi bila pravica in dolžnost za to postav- — 166 — jjenih, ko bi po zrelem prevdarku in razsvitljenju božjem spoznali, kaj je v tej reči volja božja. Gotovo je pač le to, da je po svoji moči vsak kristijan dolžan, kaker more, pomagati h temu, da se oznanja sveta vera, po naročilu Kristusovem, vsem narodom na zemlji, in se vsi, ki to vero sprejmejo, kerstijo in zveličajo. In saj je to oznanjevanje vere mej neverniki celo eden izmej glavnih namenov pervega reda sv. Frančiška. Sv. naš vstanovnik pravi namreč v 12. poglavju svojega vodila : „Keteri koli izmej bratov bodo hoteli po božjem navdihnjenju iti mej Saracene in druge nevernike, naj prosijo zato dovoljenja svoje okrajinske predstojnike, predstojniki pa naj nikomer ne dajo dovoljenja, da bi šel, razen tem, ki bodo videli, da so sposobni za poslanje." — Dandanašnji se izročajo posameznim cvetočim redovnim okrajinam posebni misijoni in vsakočasni okrajinski predstojniki imajo skerbeti, da jih vzderžujejo. Lepo zasluženje bi bilo pred Bogom in čast za Slovence pred svetom, ke bi tudi naša okrajina imela kedaj svoj misijon mej neverniki in tako rekoč tudi naš narod svojo kolonija. Kako vesel bi bil pač novi vesoljni predstojnik reda, ako bi se mu vsaj za nepreoddaljena prihodnja leta naša okrajina mogla ponuditi, da mu olajša veliko skerb, ki jo mora imeti za misijone svojega reda v Ameriki, Afriki, Aziji, zlasti za naše stare, tako važne misijone na Kitajskem! Novi predstojnik celega reda našega se ima torej voliti v soboto pred binkuštmi. Voliti ga imajo zlasti okrajinski predstojniki, provincijalji, možje raznih narodov od vseh krajev sveta, ki se bodo večinoma tiste dni pervič v svojem življenju videli, ki se torej malo morejo poznati mej sebo, še menj ali celo nič pa ne poznajo drugih redovnikov tujih okrajin; ki torej jako malo morejo vedeti, kedo bi bil mej njimi najsposobniši za težko in odgovornosti polno službo vesoljnega predstojnika celega reda. V takih okoliščinah se more pričakovati prava izvolitev pač le od posebnega razsvitljeuja sv. Duha. Za to je v resnici velika potreba, da v priserčni molitvi prosimo takega razsvitljenja mi sami, pa tudi vam, dragi bratje in sestre tretjega reda, priporočamo ravno tako priserčno in gorečo molitev v ta namen. Prosimo torej vsi skupaj Boga sv. Duha za srečno volitev novega našega verhovnega poglavarja, pa tudi syetovavcev, ki mu bodo imeli na strani stati. Ali tudi po volitvi ne nehajmo moliti, da bodo na novo — 167 — izvoljeni dobro vladali naš red na obilo korist cerkve Kristusove in vsega rodu človeškega. In da se boste eotoviše spominjali te molitve in v nji stanovitno vstrajali, priporočamo vam vsem temu namenu jako primerno bratovščino, ki se imenuje „Glavna bratovščina vednega moljenja in češčenja sv. Duha, vstanovljena v cerkvi očetov lazaristov na Dunaju." Udje te bratovščine nimajo določene posebne molitve in se vdeležujejo družbenih odpustkov samo da so veljavno vpisani; priporoča se pa vender vsak dan moliti 7 „čast Očetu in Sinu in sv. Duhu" in eno češčenamarijo v čast brezmadežne neveste sv. Duha. Kedor se želi vpisati in bi rad kaj več izvedel o tej bratovščini, naj se oberne naravnost na Dunaj do gosp. Jerneja Fišerja, zakristana pri misijonarjih sv. Vincencija Pavlanskega (Lazaristih), W i e n, VII. Kaiserstrasse 5. Piše se lehko po slovensko ; tudi sprejemni listek in malo ^pobožnost v čast sv. Duha" prejme vsakedo, ki hoče, v slovenskem jeziku, Plačati ni treba za vpisanje nič, le za „vsprejemni listek11 in za ravno omenjeno „pobožnost“ ter eno svetinjico se plača za vse skup 10 h. Da se ljudem vpisavanje olajša, bi gospodje duhovniki lehko tudi v svojih domačih cerkvah vstanovili podružnice te bratovščine. Da je cerkveno poterjena in prava, tega se vsakedo lehko prepriča iz znane knjige Beringerjeve „Die Ablasse, 12. von der lil. Ablasskongregation approbierte und als authentisch anerkannte Auflage. Paderborn. 1900.“ str. 579. Mesec oktober. <$ šivlpsjm sv. (Posnel iz laškega „11 mese consacrato al serafico Patriarca S. Francesco, del P. Candido Mariotti* p. C. L.) Devetindvajseti dan. O veliki časti, do ketere je bil sv. Frančišek v nebesih povzdignjen. 1. Sv. Gregor Veliki pravi, da, če premislimo vse, kar je nam v nebesih pripravljenega, bomo gotovo vse pozemeljsko zaničevali. Ako posvetno srečo z nebeško primerjamo, se — 168 — nam ona zdi bolj nesreča kaker sreča. Sedanje pozemeljsko življenje je v primeri z večnim življenjem bolj smerti kaker življenju podobno. Gdo bi mogel pač popisati, gdo zapopasti veselje v večnem nebeškem življenju? Biti v veseli družbi angeljskih korov, prepevati s čistimi duhovi večno slavo Bogu, gledati Boga od obličja do obličja, več se ne bati smerti, ampak živeti večno življenje! Oh, gdo bi, ko to sliši, ne imel goreče želje to srečo vživati; gdo bi ne želel že zdaj biti v blaženem kraju večne sreče, kjer upa, da se bo večno veselil! Da, bratje, ta sveta nebesa, ketera popisati se zastonj trudimo, so po besedah Jezusa Kristusa tudi nam od začetka sveta pripravljena; v teh svetih nebesih, kaker nam spričuje sam Jezus, je mnogo sedežev pripravljenih, neketeri nižji, drugi višji in bližji tronu Kaj svetejšega, to je, manjša ali večja nebeška slava nas tamkaj čaka, kaker so zasluženja, ketera si tukaj na zemlji nabiramo. Zč vsako stopinjo tedaj, ketero pravični stori na poti popolnosti, se za eno stopnjo višje povzdigne v nebeški slavi. Ali nas to ne spodbuja, da dobro delajmo, čednost ljubimo, da se na potu popolnosti ne vtrudimo in vse ovire, ki se nam na tem potu nasproti postavljajo, serčno premagujmo? Ysako dobro delo, naj si bo še tako majhino, vsako premagovanje samega sebe, vsaka britkost poterpežljivo prenašana, bo tehtana na božji tehtnici in bo svoje plačilo prejela. Gorje pa tistemu, keteri sam pri sebi misli in govori: »Zadosti je, da se le zveličam in v nebesa pridem; ne gledam na višjo ali nižjo slavo!“ Tak je v nevarnosti, da nigdar v nebesa ne pride, da se nigdar ne zveliča. ‘A Ako je tedaj plačilo v nebesih primerno zasluženju, leeterega si sleherni tukaj nabere, moremo iz tega sklepati, kako veliko plačilo je moral sv. Frančišek v nebesih dobiti, ko si je tolikanj zasluženja nabral in toliko svetost dosegel. Če je Kristus rekel, da, gdor se ponižuje, bo povikšan, kako visoko je moral sv. Frančišek povikšan biti, keteri se ni — 169 — samo tolikanj poniževal, ampak je tako rekoč samega sebe pred Bogom in pred ljudmi tako vničil, da so ga le ponižnega in vbožnega asiščana imenovali. Kristus je obljubil nebesa tistemu, ki bi požirek merzle vode dal žejnemu; kako plačilo je moral dobiti sv. Frančišek za tolikanj del usmiljenja, s keterimi je bližnjega ne samo z besedo, ampak tudi v djanju ljubil ter tolikanj storil za 'zveličanja duš. Kristus je desnemu razbojniku obljubil raj, ko ta vender ni druzega dobrega storil, kaker da ga je za to se živo vero prosil, da je vanj veroval in ga prosil za odpuščenje storjenih grehov; kolika nebeška slava pa je morala biti sv. Frančišku pripravljena, njemu, ki je toliko let v čistosti in nedolžnosti Bogu zvesto služil, ki je iz ljubezni do Boga toliko velikega in svetega doveršil, ki se je tolikanj zatajeval, tolikanj pokoril, ki je tolikanj terpel ? Če se je sv. Frančišek v premišljevanju božjih skrivnosti tako zamekuil, da je bil ves sam iz sebe in da se je visoko od tal vzdignil, kaj mora še le v nebesih biti, ko od obličja do obličja Boga gleda in pije iz večnega nevsehljivega studenca sladkosti in modrosti božje? Če je takrat, ko je neko skrivnostno angeljsko godbo slišal, občutil toliko veselje v svoji duši, da je v omedlevico padel, in bi se bila, ke bi bila ta godba še dalje trajala, njegova duša morala od telesa ločiti, kaker je sam rekel; kako veselje mora šele v nebesih občutiti, ko ne za en trenutek, ampak celo večnost posluša angeljsko petje v slavo naj svetejšega? Ah, mi vbogi pozemeljski červiči, ki zdihujemo v tej dolini solza, mi si tega še misliti ne moremo. Reči moremo le toliko, da kaker je bila svetost sv. Frančiška v najvišji stopnji, tako je tudi njegova čast v nebesih najvišja. 3. Gdo izmej nas bi ne zavidal te neizmerne sreče našega serafinskega očeta? gdo bi ne hotel ž njim vživati to nebeško veselje? Pa, predragi, kaj nam brani to doseči? Bog nas je vse poklical, da naj posnemamo svetega Frančiška v živ- — 170 — Ijenju, zato, da bi se ž njim tudi enkrat v nebesih veselili. On je sicer tako visoko povzdignjen, da bomo le težko popolnoma do njega prišli, pa to naj nas nikar ne bega ; zakaj v nebesih je mnogo prebivališč, kaker nam kliče Kristus sam. Le pomislimo dobro, „da bo, kaker prayi sv. apostelj, le tisti kronan, ki se bode postavno vojskoval", in da, kaker pravi sv. Gregor Veliki, „ne moremo priti do velikega plačila drugače, kaker da se mnogo zanj trudimo; če nas velikost plačila vabi, naj nas tudi velikost truda ne plaši". In ali morebiti Bog preveč od nas tirja, ko nam nebesa obeta pod to pogojo, da se v tem kratkem življenju zatajujemo, da se vadimo v ponižnosti, da podpirani od njegove milosti spolnjujemo njegove svete zapovedi in sveto redovno vodilo ? Mari Bog preveč od nas zahteva, ako hoče, da se tistih pregrešnih sladnosti, ketere nam spačeni svet ponuja, obvarujemo, ako hočemo večno nebeško veselje enkrat uživati? O, gotovo ne! Sv. apostelj Pavel pravi, da vse terpljenje tega sveta se ne da primerjati plačilu, ketero nam je Bog v nebesih pripravil. Poslušajmo tedaj in k sercu si vzemimo prelepe in ljubeznive besede, ketere je sv. Frančišek govoril, ko je rekel; „0 preljubljeni bratje in na večno blagoslovljeni sinovi, poslušajte me, poslušajte glas svojega očeta. Yelike reči smo obljubili, pa še veče so nam obljubljene ; spolnjujmo one in hrepenimo po teh. Slast je kratka, kazen pa večna; majhino je terpljenje, neskončna pa čast. Teliko je poklicanih, malo izvoljenih, vsakemu bo pa dano, kaker si je zaslužil". ZGLED. Gdor se poniža, bo povikšan. Sv. Frančišek, kaker smo že večkrat omenili, je ponižnost nad vse ljubil in samega sebe zaničeval; zato ga je pa Bog tako visoko povzdignil, kaker nam sledeča dogodba spričuje. Ko je nekikrat z enim svojih pobožnih tovarišev v neki zapuščeni in siromašni — 171- — cerkvi molil, se je tovariš zameknil, in videl je v nebesih krasen sedež, ki je bil mnogo lepši od vseh druzih; okrašen je bil z dragocenimi biseri ; od vseh strani ga je nebeška svitloba razsvitljevala. Brat tovariš se je zelo začudil nad toliko lepoto in je ves radoveden premišljeval, za koga bi bil pač ta sedež pripravljen. V tem premišljevanju pa je zaslišal glas, ki mu je takole govoril : „Ta sedež je bil enega zaverženih angeljev, ketere je ošabnost iz nebes v pekel pehnila, zdaj pa je pripravljen za Frančiška v plačilo njegove velike ponižnosti11. Ko je potem iz zamaknjenja sam k sebi prišel, je šel za sv. Fraučiškom iz cerkve in grede ga je vprašal, kaj pač sam od sebe misli? Sveti Frančišek mu odgovori: „Jaz sem naj veči grešnik izmej vseh grešnikov*. In ko mu je tovariš opomnil, da kaj tacega ne sme z dobro vestjo govoriti, mu Frančišek pravi: „Ke bi gospod Jezus Kristus kakemu človeku toliko milosti podaril, kaker jih je meni, naj bi bil še tako hudoben, jaz mislim, da bi bil zanje Bogu bolj hvaležen, kaker sem mu jaz°. "V teh besedah je spoznal tovariš veliko ponižnost svetega Frančiška in prepričan je bil o resnici prikazni, kete?o je v cerkvi videl. Tako pripoveduje sv. Bonventura. Pravilo sv. Frančiška: Krona nebeška, ki čaka pripravljena v večnem življenju, Z r&dostjo mene in veseljem sladkim navdaja v terpljenju. MOLITEV. Q sveti oče Frančišek, ki si z besedo in lepimi zgledi ne samo svojo domovino, ampak cel svet razsvitljeval in osrečil, ki si vstanovil veliko družino manjših bratov, razširjeno po vsili delih sveta, ti zercalo vsih lepih, svetih čednosti, ti kažipot popolnega in srečnega življenja, prosim te, ozri se iz svetih nebes na me tvojega otroka, ki zdihujem v tej dolini solza. Ti vidiš, kako me sovražniki Kristusovi od vseh strani obdajajo in ovirajo na potu zveličanja. Sprosi — 172 — mi od Boga milost, da bom mogel v prihodnje vse te sovražnike premagati, greh sovražiti, božjo voljo v vsem spolnjevati, po svetem vodilu živeti in se tako enkrat s teboj večnega plačila v nebesih veseliti. x posvečene zrasti redovne ose6e. p. A. M. VII. POGLAVJE. O čednostih, v keterili se mora pobožna oseba vaditi, ako hoče dopasti svojemu božjemu ženinu. Redovni, Bogu posvečeni osebi še ni zadosti, ako se očisti vsega, kar bi vtegnilo žaliti njenega božjega ženina, temuč ona si tudi prizadeva svojo dušo z raznimi čednostmi olepšati. O teh čednostih, pobožna duša, se hočem s teboj pogovarjati. Različne dolžnosti imaš z ozirom na Boga, na sv. vodilo, na svoje sosestre in sama na sebe. Bogu si dolžna pobožnost, vodilu zvestobo, sestram ljubezen, sama sebi ponižnost. Ako se stanovitno vadiš v čednostih, boš prava in sveta redovna oseba. Bogu si dolžna resnično in priserčno pobožnost, to se pravi, vse svoje pobožne vaje moraš goreče in z ljubeznijo opravlj ati. Ta čednost pokaže, da človek Boga ljubi, da hoče biti ves njegov, da ga vesele njegove popolnosti. Taka pobožnost, ljuba duša, naj te spremlja pri vseh duhovnih vajah, posebno pri molitvi in prejemanju svetih zakramentov. O, kolike zaklade milosti in zasluženja si boš s tem pridobila! Srečna duša, ketero pobožnost spremlja k molitvi. Z neko sveto naglostjo gre ona k molitvi. Sama sebi govori, jaz hočem delati to, kar delajo angelji in svetniki, kar dela Jezus v nebesih in v presvetem zakramentu. Pogovarjati se hočem se svojim Bogom, kaker se otrok se svojim ljubim očetom pogovarja, Ž njim bom govorila. On me bo poslušal — 173 — in mi odgovarjal. Ker se boji reztresenosti, izbija iz glave vse, kar jo moti v njeni gorečnosti, pusti se voditi Duhu božjemu in prosi svojega ženina, naj jo podpira se svojo milostjo. Obnašanje duše v molitvi je kaker podoba angelja, ako bi se ta v vidni podobi prikazal. Ne da se zbegati, ne 1 postane maloserčna, temuč vsa je vtopljena v plamenu pobožnosti in njena molitev je vedno češčenje in ljubezen. Bog pa ljubi tiste, ki njega ljubijo, in on je neskončno radodaren. Kaj stori on za tako ljubečo dušo ? On jo razsvitljuje in jo uči, vedno bolj spoznavati njegove popolnosti, vedno bolj spoznavati Jezusa in njegovo veliko ljubezen do nas ! O, koliko tolažbo zajema ona v taki molitvi! Vedno bolj spoznava ona svoje dolžnosti in svoj namen; spoznava sama sebe, svoje grehe, svoje slabosti in svoje potrebe. In Gospod jo tudi podpira, oserčuje in užge njeno serce se svojo ljubeznijo; ona teče, da, leti po potu njegovih zapovedi in svetov. Tako je blagoslovljena sv. vaja njene molitve, ako jo -oživlja pobožnost. Brez pobožnosti pa ne bo v molitvi vedno sodelovala z milostjo božjo, ostala bo v temni nevednosti in marsiketeri slabosti in prestopila bo, ne da bi se tega zavedala mnogo svojih dolžnosti. Ali pa veš, pobožna duša, kaj je redovna oseba brez pobožnosti v molitvi? Ona je telo brez duše, svetilnica brez olja, čolnič brez kermarja. V družini je to, kar je pohabljen ud za telo. Ljuba duša! Nikedar se ne odteguj skupni molitvi temuč to ceni kot velik zaklad in dobiček, da jo moreš skupaj se svojimi sestrami opravljati; pričujočnost gorečih redovnic užge gorečnost in Bogu se tako rekoč sila dela, ako vse skupno molijo. Ako pa se ne moreš skupno vde-ležiti molitve, porabi sama za njo ravno toliko časa in ne odlašaj ž njo. Molitev je hrana za dušo; ali opuščaš keteri-krat kmalu pokrepčati se sama s hrano, ako nisi mogla ob določeni uri skupno z drugimi jesti? Vsaka redovnica bi morala biti hči molitve,; za njo se spodobi, da cel dan moli, to se pravi, da se vedno z Bogom peča, za Boga dela; in to bo lehko storila, ako z gorečnostjo •opravlja jutranjo in večerno molitev. Zakaj nima toliko redovnih oseb vednosti molitve ? — 174 — Zakaj jim napravlja ta ljubezniva vaja toliko težav? Zato ker še niso sebi odmerle, ker se še niso odtergale od stvari,, ker so še navezane na nečimernost. Pobožna duša! odstrani te zaderžke in ljubila boš molitev in opravljala jo boš s pobožnostjo. Drugič te mora prešinjati pobožnost, keder opravljaš redovne, korne molitve. Redovnice so kaker služabniki Kristusovi zavezane jih opravljati in sicer dobro opravljati. Sv. cerkev jih je tako rekoč s tem pridružila sv. službi;, kolika čast! Ta dolžnost ostro veže vsako redovno osebo, precej ko napravi slovesne obljube. Od tega trenutka mora vse dni svojega življenja v imenu sv. cerkve dajati Bogu dolžno hvalo. Gorje ji, ako brez veljavnega vzroka to opusti, ali brez pazljivosti in pobožnosti moli; storila bi se kriva greha, ki bi mogel v neketerih okoliščinah zadati smert njeni duši. O, koliko nagibov priganja redovno osebo te molitve pobožno opravljati. Ona moli kot poslana od cerkve, za vse njene ude, ona govori molitve, ki so večinoma iz sv, pisma, torej iz ust božjih. Pobožni redovnici ni nič bolj prijetnega, kot Boga hvaliti; mej tem ko je ta pobožna vaja za mlačno dušo veliko breme. Tretjič naj te vodi pobožnost h svetim zakramentom. Zakaj, pobožna duša, je toliko ljudi, ki pogosto prejemajo svete zakramente, pa ne postanejo nič bolj ponižni, prijazni, čujoči in goreči? Ker jih ne vodi pobožnost h spovednici in obhajilni mizi. Vodi jih navada, samoljubje, človeški oziri in včasih celo hinavščina. Obžalujmo to in prosimo Boga odpuščenja. O pobožnost, koliko ti storiš v sercih, ketera oživljaš! Ke bi ti kraljevala v sercih, ali bi bilo v njih še toliko napak in pregreh, čeravno se tolikokrat bližajo svetemu Bogu? Ali bi še bilo v redovnih družinah toliko duš, tako slabih v skušnjavah, tako mlačnih za čednost, tako vdanih žalosti.in nemiru v križih in težavah, tako naglih k jezi, tako čmernih in nespravljivih pri vsakem poniževanju in razžaljenju? Le nekoliko pobožnih sv. obhajil bi bilo treba, in vse bi bile spremenjene. Pervi kristjani so vsaki dan pobožno pristopali h sv. obhajilu; kakšen sad je to pogosto sv. obhajilo obrodilo? Glej sadove: stud nad vsem, kar je Bogu zoperno; zvestoba pri vseh dolžnostih; — 175 — priserčna ljubezen do Jezusa; gorečnost za čast božjo; odterganje od sveta in veliko hrepenenje po nebesih. To so bili učinki njih svetih obhajil; šli so od mize Gospodove močni kot levi, vsi vneti od ognja ljubezni. Pobožna duša ! h sprejemu svetih zakramentov pridi vedno v duhu pravih učencev Kristusovih in vedno boš rastla v ljubezni. Vsakikrat, ko bo posvečeni služabnik Kristusov govoril nad teboj besede sv. odveze, te bo kri Zveličarjeva vedno bolj očistila in milost božjo v tebi pomnožila; vsakikrat, ko se boš približala mizi božji in sprejela sv. obhajilo, bo presveto Telo Jezusovo za te bogat vir blagoslova in zastava večne sreče. Moli pogosto za duha prave pobožnosti: O Jezus! Kako velik, kako svet si Ti! Kako pravično je Tebe vedno v ponižnosti moliti! Ti si moj Gospod, moj Bog in moje vse! Pri vsakem dihljeju Te hočem moliti, hvaliti in se Tebi •darovati, posebno pa v svojih molitvah in pri sprejemanju svetih zakramentov. O Marija, ki toliko premoreš pri svojem Sinu, prosi za me, da me napolni duh prave pobožnosti in strahu božjega, s keterim bom mogla presvetega Boga vredno ■častiti. Amen. (Sveti Frančišek in jagnje. Komu ni znano, kako je ljubil sveti oče Frančišek vse ■stvari božje? Iz ljubezni do Boga, vseh stvarnika, jih je imenoval brate in sestrice in imel ž njimi veliko vsmiljenje. Še prav posebno pa je ljubil tiste stvari, ki so ga se svojimi lepimi lastnostmi spominjale Kristusa, mej njimi zlasti jagnjeta; saj je sveti Janez Kerstnik Kristusa samega imenoval «jagnje božje», kaker ga še zdaj imenujemo v litanijah. Ta ljubezen našega svetega očeta do nedolžnih jagnjetec je kaj mično izražena v sledeči dogodbi. Sveti Frančišek je hodil nekedaj z bratom Pavlom po ankonitanski pokrajini. Kaker po navadi sta se pogovarjala mejpotoma pobožna moža o svetih rečeh, hvalila Gospoda in prepevala z veselimi ptički čast in slavo božjo. In kako — 176 — ne bi? Saj sta videla povsod, kamer sta se ozerla, vtisnjen sled božje vsegamogočnosti in ljubezni. Ko je popihljal hladni vetrič, jima je bilo, lcaker bi slišala glas božji; prijetno šumljajoči studenček, krepko naraščajoči potočič jima je oznanjal Boga, ki je v začetku plaval nad vodami, lepota božja se jima je razodevala v cvetlicah po livadah, dobrota božja v žitih na polju Ko sta se bližala mestu, Ožimo imenovanemu, zagledata na pašniku čredico koz in kozličev, in jagnje, belo ko sneg, se je mirno paslo mej njimi. Sveti Frančišek se vstavi, ko vidi ljubo žival, in ginjen reče bratu Pavlu: «,Taz ne morem pogledati jagnjeta, da bi se ne domislil na Jezusa, jagnje, ki je odvzelo grehe sveta. Zato ljubim to žival bolj ko drugo ketero si bodi. Glej, kako se mirno pase in brez skerbi. Nazaj se daje potiskati in odrivati od boljše paše, ne da bi se branilo; ke bi je peljali v klavnico, ne bi ust odperlo. In bojim se, da se vtegne to res kaj kmalu zgoditi. Prav tako pohlevno se je zaderžal naš zveličar mej farizeji in pismouki. Zavoljo njega te torej prosim, brat moj ljubi, vsmiliva se tega jagnjeta, kupiva je, rešiva je izmej teh koz ,in kozlov ! > Te besede blazega očeta so bratu Pavlu globoko segale v serce. Ali kako sta hotela kupiti jagnje, ker nista imela denarja in sploh ničeser razen svoje borne obleke? Res sta bila zato zelo poterta. Ali glej, po poti pride neki ter-govec, in ko ju vidi žalostna, se mu smilita in kupi jima jagnje od pastirja. Vzameta je, hvaležna tergovcu; ono pa veselo teče za njima, kaker psiček za svojim gospodom. Mejpotoma pa pravi sv. Frančišek bratu Pavlu: «Ta ovčica, ki sva jo rešila izmej kozlov, ali ni podobna nedolžnemu človeku, ki živi mej grešniki? Ako se ga nihče ne vsmili, da bi ga rešil, on se mej njimi popači in za večno pogubi. Nikar se zato ne strašimo stroškov in težav, predragi moj brat, ko je treba reševati duše izmej hudobnega sveta in zanjk peklenskega zalezovavca. To je naš poklic. Kaker naš zveličar iščimo po puščavah zgubljene ovčice; ne bojmo se lakote ali žeje; presledimo pota in kota, pre-iščimo jame in prepade; z vabljivim glasom kličimo, in ko se nam kje odzove zašla, zgubljena ovčica, pojdimo tja, veseli jo vzemimo v naročje, denimo na rame ter nesimo z radostjo-verhovnemu pastirju Jezusu>. — 177 — Mej takimi pogovori prideta brata v Ožimo, kjer ju škof s častjo in priserčno sprejme. Ali sv. Frančišek ne pozabi svojega jančka. Prečastiti moj oče», tako pravi škofu, «mej potoma sva otela nekega vbožčka, ki se nama je zelo prikupil. Prišel je z nama kaker učenec in prijatel. Ali ne bi bilo tudi zanj kaj prostorčka v vaši hiši?» Škof prijazno priterdi. Gosta, pravi, ki mi ga Frančišek pripelje, vselej radovoljno sprejmem . Frančišek odpre vrata in hitro priskaklja noter jagnje, ki je čakalo zunaj na dvorišču. Naravnost teče k Frančišku ter se veselo dobrika okoli njega. Škof, ko to vidi, pa pravi zelo ginjen: V resnici, jagnje se pristuje Frančišku, prav kaker orel svetemu Janezu, ljubljencu Jezusovemu.* Drugi dan se odpravi sv. Frančišek se svojim tovarišem dalje; z jagnjetom pa ni vedel, kaj bi počel. Sklene je izročiti v varstvo pobožnim devicam, ki so živele v samostanu sv. Severina. Naj vam bo to jagnje ljubo*, jim pravi; , le čisto in odkritoserčno razodevanje prijaznosti, zdihovanje le po nebesih, skrivnosti le zastran dušne lepote, tožbe le zavolj premalo ljubezni do Boga". „Sveto prijateljstvo ima bistre in jasne oči, ne skriva se, temveč se rado pokaže pred čednostnimi ljudmi". „Čisto prijateljstvo je vedno enako spodobno, enako priljudno in prijazno, in se nigdar ne spreverže; le čedalje bolj sveto se serca sklenejo, Ja postanejo lepa in živa podoba presrečnega prijateljstva mej prebivavci nebeškimi". Tako torej še enkrat rečem in terdim, da perva in najpo-trebniša reč v vsaki pobožni družbi je iskrena mejsebojna sveta ljubezen, v keteri obstoji prav za prav moč družbe in od ketere je odvisen ves drugi napredek. Valentin Zavodnik, tretjerednik. --------> ii t------- (Nekaj čertic se slovenskega misijona na $emškem. (Dalje). P. S. Z. Vernimo se nazaj h časopisom. Prej imenovani pastirski list piše: „Čas je pretekel, ko so tudi duhovniki naročali liberaljne časopise". Bil je torej neki čas, ko moči in vpliva časopisov tudi na Nemškem niso poznali, a kaker hitro se je začel kazati pogubonosni sad protiverskega časopisja, jim je bilo jasno, da je treba stopiti na bojno polje proti slabim časopisom z dobrimi. Zato pravi isti pastirski list: „Ob ugodni priliki naj duhovnik opominja proti njim na prižnici, v spovednici, v zasebnem občevanju". Verh tega pa nalaga duhovnikom dolžnost dobre časopise podpirati. Podpirajo naj jih s tem, da jih sami naročajo, da druge k na-ročevanju spodbujajo, da povsod, v gostilni in na kolodvorih zahtevajo katoliške časopise. Le na ta način je mogoče slabim odtegniti pomoč, dobre pa okrepiti in razširiti. — — 184 — Vse to velja in se more oberniti tudi na nas. Na bolje gre pri Slovencih, posebno na Kranjskem, a ne pri vseli stanovih. Želeti bi bilo posebno bolj izobraženim stanovom in gostilničarjem več katoliške odločnosti tudi glede branja in naročevanja časopisov. Kalcer pa domačini naVestfaljskem, tako tudi večina naših tamkajšnjih ljudi naroča in bere le katoliške časopise. Veliko jih bere «Domoljuba >, mnogi «Naš Dom», druge imajo le neketeri posamezni tu in tam. Ker naši rojaki ne morejo vsi razumeti nemških pridig, vsaj celih ne, zato sem priporočal naše „Cvetje“, da bi jim to nekoliko nadomestilo božjo besedo. Nekaj se jih je naročilo in upam, da ne brez koristi. Prihodnjič se jih oglasi gotovo še več.*) Posnemajmo glede razširjanja dobrih časopisov nasprotnike. Na Vestfaljskem srečaš skoro na vsakih sto korakov dečka ali deklico, ki raznaša Časopise. Ne zmeni se dosti, ali hočeš njegovo blago ali ne, ponuja ti ga na ulici, prinese v hišo, bodi naročen ali ne. če ga odverneš, se ne čuti razžaljenega, zasuče se in gre k sosedu. Navadno so to protestantski otroci, ki za njihove časopise mnogo store. — če hočemo mi naše dobre liste dati ljudem v roke, se je tudi treba potruditi in ne čakati, da pridejo sami ponje. Skorej jih je treba vsiljevati. Tako je na svetu; v naših dneh je agitacija potrebna, brez nje se ničeser ne doseže. Ravno to vsiljivo ravnanje je prineslo tudi v družine naših ljudi marisketeri nasproten časopis. Sami niso vedeli odkod je, kakšen je. Neketeri, ki so se že naučili dobro nemško brati, so jih prebirali, večina jih je pa porabila za zavitke. Nemci namreč zelo ljubijo kavo in surovo maslo. Kruha samega nigdar ne jedo; vedno mora biti namazan se surovim maslom (putrom), pogosto priložijo, vsaj bolj premožni, še kaj mesenega (klobaso, slanino, salamo), v postu pa sir. Ker vživajo to najmanj dvakrat na dan, zjutraj in popoldne, večkrat tudi ob desetih, po obedu in po večerji, torej petkrat na dan, zato potrebujejo mnogo surovega masla in družili priklad in dosledno tudi mnogo papirja, da vse to lehko zavijajo in hranijo. Ta navada, jesti *) Če kedo sedaj želi naročiti «Cvetje», lehko stori to po najkrajšem potu z denarno nakaznico. Pošlje naj 1 '70 M na naslov: Uredništvo «Cvetja* v Gorici (Gorz). Kiistenland. Oesterreich. Na odrezek naj pa razločno napiše natančen naslov, da se ve kam poslati. — 185 — kruh se surovim maslom in to zalivati se slabotno nemško kavo, je našim ljudem tako všeč, da so se je popolnoma poprijeli. Potrebni papir jim dajejo obširni nemški časopisi. Keteri od teli obsega več papirja, tisti je boljši. Dolgo časa so naročali neki liberaljni časopis, ki je bil iz tega namena prav obširen. Katoličani so bili prisiljeni izdajati svojega ravno tako obsežnega, in sedaj je nasprotnik že večinoma izpodrinjen. Prav je tako. Naročajmo doma in v tujini vedno le katoliške časopise! Nobena hiša naj nima protiverskega lista, zakaj tudi o časopisih veljajo besede psaljmista: «Se svetimi boš svet, s hudobnimi pa hudoben«. Mnogi ne pripisujejo časopisom tiste moči, kak er jo v resnici imajo. Že Napoleon I. je imenoval tisek šesto ve-levlast. Rudiger, pobožni in goreči škof v Linču, je pa pisal 1. 1868 na duhovnike svoje škofije, da moremo tisek (t. j. knjige in časopise) imenovati pravo velevlast. In prav je imel. Zakaj, dandanašnji odločujejo ravno knjige, posebno pa časopisi način javnega mišljenja in življenja. Ljudem se več ne ljubi misliti, kar reče njihov časopis, to velja in naj bo resnično ali izmišljeno, prav ali napačno. Noben govornik ni tako mogočen, ko časopisi. Pervi more imeti vspehe, a le za trenutek, oni jih imajo za trajno. Žalibog, da imamo take dežele v bližini, kjer napravljajo javno mnenje največ judovski in liberaljni časopisi, pravega katoliškega dnevnika nimajo niti enega. In kakšno je versko življenje? Zaspano in brez gorečnosti. K sv. maši hodijo ob nedeljah redno le tisti, ki časopisov ne poznajo, ali pa dobivajo katoliške iz sosednih krajev. O spovedi ni govora, še manj o kaki jdo-božni vaji ali bratovščini. Vero in duhovnike prezirajo stariši doma, otroci v šoli, drugi pa po gostilnah in plesih. Kedo je temu kriv? Poglavitni vzrok so slabi časopisi, če ne bodo ti odstranjeni in z dobrimi nadomeščeni, je zastonj vse jadikovanje. Nasprotniki sv. katoliške cerkve pridno delajo, neprenehoma se trudijo, mnogo darujejo samo da svoje časopise mej ljudi razširijo. Ako so dosegli ta namen, potem je lehko spodkopati zaupanje do cerkve in tergati vero iz sere kristijanov. Papeža slikajo vedno ko poglavarja gospodovanja željnih nevednežev, duhovnike in redovnike opisujejo ko hinavce in največe hudobneže v sveti obleki, pobožnost razglašajo za nespamet in pretiravanje, da ne — 186 — rečeni kaj več. To se ponavlja dan na dan, zdaj se prime nekaj, drugič zopet malo; ljudje bero, sperva ne verjamejo, potem dvojijo, nazadnje sprejmo za resnico, postanejo nemarni v izpolnjevanju verskih dolžnosti, zanemarjajo molitev, opuščajo pridige, izostajajo od sv. zakramentov, milost božja se manjša, z grehom zgubi, strasti so vedno hujše, postanejo hudobni, terdovratni, neverni. Kedo je kriv? Slabi časopisi in nesramne knjige, ketere so prebirali. Imenitni nemški deržavnik, odločni katoliški mož Windhorst je rekel na shodu v Friburgu 1. 1888: < Koliko vpliva vsagdanje branje gotovega časopisa, tega si še misliti ne moremo. Duhovniki naj bodo še tako pridni, naj še tako lepo in dobro pridigajo vsaki dan izvzemši delavnike t. j. le v nedeljo — časopisi vrejevani v nekerščanskem duhu, pa to, kar duhovnik dobrega stori, jemljo vsaki dan t. j. vse delavnike izvzemši nedeljo in veliko časopisov izhaja tudi ob nedeljah in tekmujejo s prižnico . «Ne zanemarjajmo časopisov, neobhodno so nam potrebni*. Poglavitna vzroka nevere sta: nevednost in hude strasti. Oboje to pa ravno slabi časopisi in knjige najbolj pospešujejo. Nevednost s tem, da ljudi odvračajo od pridig, spovedi, od katoliške cerkve sploh, nasprotno jih pa z lažjo, obrekovanjeln, in izmišljenimi stvarmi motijo, zakrivajo resnico, peljejo v zmoto, da se slednjič iz same nevednosti za razsvetljene in napredne imajo. Strasti in poželjivost pa zbujajo slabi časopisi s tem, da najnesramniše stvari ko lepe opisujejo in največe pregrehe opravičujejo. Po pravici je mogel škof Dechamps zapisati besede: c Zloraba časopisov je največa pregreha naših dni. Nad črto varajo razum, pod čerto zapeljujejo . Sklenimo to poglavje o časopisih z besedami linškega škofa Doppelbauerja: «V naših dneh ne zadostuje oznanjevati resnice, braniti pravico le s pridižnice, zakaj mnogi od onih, keterim je pridiga najbolj potrebna, se cerkve bojijo. Za veliko od teh moramo biti misinarji po časopisih, če hočemo resnico vspešno oznanjevati, če hočemo sv. cerkvi zopet pribojevati priznanje, če hočemo vero Jezusa Kristusa do veljave pripeljati v družbi in javnem življenju, če hočemo slednjič prav izredno veliko delo za domovino storiti in nevarnosti, ki ji pretijo, zmanjšati, potem skerbimo, da bo rastlo in cvelo katoliško časopisje*. (Dalje prihodnjič). — 187 — Obletnica smerti in prenesenje zemeljskih ostankov pokojnega kneza nadškofa kardinalja Jakoba Missia. V torek 24. sušca 1903 je minilo leto dni, kar je vgra-bila prezgodnja smert naši goriški nadškofiji nepozabljivega višjega pastirja Jakoba kardinalja Missia. Po njegovi poslednji volji so se prepeljali njegovi telesni ostanki v častitljivo Marijino svetišče na Sveto Goro ter tam začasno shranili v nekedanji frančiškanski grobnici pod tlakom v sredini cerkve. Proti koncu lanskega leta se je zgotovila zanj posebna grobnica v mali kapelici sv. Mihaela na evangelijski strani velikega oltarja. Po določbi sedanjega pre-vzvišenega kneza nadškofa so se imeli telesni ostanki kar-dinaljevi na obletnico njegove smerti prenesti v novo grobnico. H tej žalostni slovesnosti so se zbrali torej tisti dan na Sveti Gori prevzvišeni knez nadškof, milostivi stolni prošt Alojzij Faidutti, čaštita kanonika Wolf in Kodermac, častna kanonika Alpi in Trevizan, zastopniki očetov kapucinov in vsmiljenih bratov goriških ter več svetovnih duhovnikov iz okolice Svete Gore, eden celo z daljnega Vojskega na Kranjnskem, tudi precej pobožnih vernih iz Gorice in bližnje okolice in lepo število mlajših redovnikov frančiškanskih s Kostanjevice, ki jim je bilo izročeno pri slovesnosti cerkveno petje. Ob 9. uri se je vzdignila kersta kardinaljeva iz stare grobnice ter postavila na pripravljeni mertvaški oder. Ob desetih so darovali prevzvišeni knez nadškof slovesno sveto mašo zadušnico ter nato opravili druge navadne mertvaške molitve za svojega prednjika. Potem so zemeljske ostanke kardinaljeve v kratkem sprevodu prenesli v novo grobnico, ketero so prevzvišeni knez nadškof blagoslovili. Ko je bila kersta vpostavljena, so grobnico zaperli s preprosto ploščo z ravno tako preprostim napisom: JACOBUS CARDINALIS MISSIA. Tukaj torej bodo nadalje čakali vstajenja telesni ostanki blagega moža, keterega spomin ne bo zameri v sercih hvaležnih katoliških Slovencev, dokler zadnji od njih zapusti to solzno dolino. (Po »Primorskem Listu11). 188 — (§. Hartmana oratorij „<§v. Frančišek“ v Ljubljani Gotovo je znano vsem našim čislanim bravcem, kaj se je veselega zveršilo v Ljubljani drugi tjeden po veliki noči, v sredo,, četertek in petek 22., 23. in 24. malega travna t. 1. Vender si ne moremo kaj, da se ne bi vsaj z eno besedo tudi mi spomnili tako znamenitega dogodka. Pred nekaj časom smo že nekoliko povedali o patru Hartmanu in njegovem oratoriju „Sv. Frančišek11. Želeli smo tedaj, da bi se tudi pri nas mogel kedaj kje slišati.. Vender smo komaj mogli upati, da bo za velikimi mesti Sankt-Peterburgom in Dunajem, kjer se je do tedaj bil izvel, tako hitro na versto prišla naša bela Ljubljana. Še menj smo si mogli misliti, da se bo pri nas kaj takega zveršilo v pervi cerkvi našega naroda, v ljubljanski stolnici, kaker se je to v resnici zgodilo pervi in drugi izmej navedenih treh dni. Da je bilo treba tudi še v tretje ponoviti izvajanje pri gospeh uršulinkah in se je storilo to v natlačeni tamkajšni cerkvi z najpopolnišim vspehom, to je naposled preseglo menda tudi najpogumniše pričakovanje. Otroci sv. očeta Frančiška, bodisi 1. ali 3. ali keterega si bodi reda, moramo torej pač v resnici hvaležni biti vsem, ki so se trudili, da se je na ta način nenavadna čast izkazala našemu sv. vstanovniku. Najhvaležniši pa moramo gotovo biti Bogu, ki je zbudil našemu redu vmetnika, zmožnega privabiti v cerkev ne le navadne pobožne obiskovavce, temuč tudi ljudi, ki so, ako-se ne motimo, sicer že morda bili opustili vdeleževati se očitne božje službe, ali so se celo sovražno nasproti postavili tem, ki se je vdeležujejo. Naj bi pač ne zavernili milosti, ki jim jo je Bog ponudil pri tej priliki! Naj bi se dali ogreti ljubezni, ki je taku mogočno žarela v sercu blazega sv. očeta našega! Naj bi začeli po njegovem primeru v resnici ljubiti svoj narod, svojo cerkev, svojega Boga! Ako se to, če tudi le deloma, doseže, potem bodo tisti dnevi znameniti ne samo v letopisu naše redovne okrajine,. posebno našega ljubljanskega samostana, ne samo v povestnici slovenske vmetalnosti, zlasti ljubljanske „Glasbene Matice", znameniti in slavni bodo tudi v občni zgodovini celega našega slovenskega naroda, keterega mnogi in kajpada gotovo najodličniši možje od vseh krajev naše mile domovine so se vdeležili tiste dni lepe cerkvene in redovne muzične slovesnosti. v I v 189 — Najnovejše polajšave glede zadobivanja odpustkov. 18. julija 1902 so dovolili sveti oče Leon XIII., da morejo tretjeredniki, ki prebivajo v semeniščih, bolnišnicah, ječah in drugih podobnih hišah, zadobivati odpustke tretjega reda, ako obiščejo domačo kapelo tiste hiše in tam molijo po njih namenu, seveda pa le, ako so, kaker si že bodi, zaderžani, da ne morejo lehko obiskati kako frančiškansko, ali svojo farno cerkev, ali kapelo svoje tretjeredne skupščine. (Acta Ord. Fr. Min. Septembris 1902.) Prav tisti dan so določili sveti oče, da za gluhoneme zadostuje, da molitve, potrebne v zadobljenje odpustkov, opravijo po svoje se znamenji, ali le v duhu, beroč brez izgovarjanja besed. 11. februvarija 1903 je dovolila sveta skupščina za odpustke po posebnem pooblaščenju, ketero ima od svetega očeta, da duhovniki svetovnega tretjega reda, ako so zaderžani po svoji službi, da na določene dni ne morejo iti v cerkev ali kapelo, kjer bi prejeli papežev blagoslov ali vesoljno odvezo s popolnim odpustkom, kaker je podeljeno tretjemu redu, morejo vse to prejeti keteri koli dan mej osmino tistega praznika, za keteri je podeljeno. (Acta Ord. Fr. Min. Februarii 1903.) Drobtinice. »Bolje bi bilo dati denar vbogim“ I Ko se nabila denar za zidati ali lepšati cerkev, slišijo se kakšenkrat gori navedene besede. No, to je stara reč, saj ni nič novega pod soncem! Tako je go voril tudi Judež Iškar-j o t (Jan. 12. 5), ali sv. evangelij dostavlja, da ni tako govoril, ker mu je bilo mar za vboge, temuč le zato, ker je bil lakomen. Tudi dandanašnji tisti, ki tako govorijo niso najboljši dobrotniki vbožcev, temuč oni hočejo tako skrivati svojo lakomnost in vo-hernost, ker ne dajo nič ali prav malo za cerkve. Kaj ni že zavoljo tega izversten način miloščine, ako se z obilnimi zneski za popravljanje cerkva ali njih olepšavo da zaslužiti večkrat prav potrebnim rokodelcem ? — 190 — Ne sodi krivo! V življenju bi. Janeza Lobe.iava, frančiškani pruskega, keteri je v veliki svetosti živel in vmerl v 13. stoletju, se bere ta podučljiva dogodba. Neki dan, ko je bi. Janez bival v samostanu v Kulmze, so njegovi sobratje slišali v njegovi celici govoriti. In kako so se zavzeli, ko so opazili ženski glas! Vže so začeli jako dvojiti nad sobratovo svetostjo ; njih dvojba je pa dospela do verhunca, ko so zaslišali že celo otročji jok. Tedaj so pač kar poterkali na vrata, ali bi. Janez ne da od sebe glasu. P. gvardijan nato naravnost odpre, ali pobožnega redovnika najde samega v molitvi zamaknjenega, pa tudi vsega objokanega. Predstojnik mu vkaže pod sveto pokorščino, da mu pove, kaj se tukaj godilo. Sveti redovnik mu natanko, ali žalostno naznani, da se mu je prikazala Mati božja z božjim Detetom, ketero se je jokalo, ker da bo, komaj pred malo časom v onih krajih vstanovljena, katoliška vera pokončana in sveti kraji porušeni, — kar se je tudi za Martina Lutra zgodilo. Vsi osramoteni so sobratje šli iz celice svetega sobrata, ter si dobro zapomnili, kako se človek goljufa, keder se v sodbi prenagli. Nosi svoj križ! Kristus vabi vsacega, da naj nosi svoj križ, rekoč: „Ako koče kedo za mano iti, naj samega sebe zataji, naj vzame svoj križ in mi sledi Mat. 16, 24. Križ, keterega ti je Bog naložil, je znamenje tvojega iz-voljenja k zveličanju. „Ker tiste, ketere jeprevidel, tiste je tudi pred odločil, da bodo podobi nj6-g o v e g a sinu enaki". Rom. 8, 29. Kristus nam je po križu vnovič odperl nebeška vrata; samo po poti križa moremo noter priti. „Zakaj se toliko bojiš nositi svoj križ," praša Tomaž Kemp-•čan, „ker vender križ ko gladka pot pelje v kraljestvo nebeško11 ? (II. 12). Molitev za sovražnike. Molitev za sovražnike ima večkrat čudežen vspeh. Kristus zaveržen od svojega naroda, pribit na križu, moli za svoje sovražnike in glej — svet se spreoberne k veri kerščanski. Sv. ■Štefan moli za jude, keteri so ga kamenjali in iz Savla, keteri — 191 — se je veselil nad njegovo smertjo, postane goreči apostelj narodov — Pavel; i. t. d. Molitev za sovražnike je Bogu tako dopadljiva, da dela take čudeže. Naj nas ta resnica spodbuja! Jr. Jd. K. ------------>T|.I<------------ ^priporočifo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo čast. p. L u d o v i k W el lent hal, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f v Mariboru-7. m8ja t. 1. v 72. letu svoje dobe; rajni udje III. reda skupščine g o r i š k e : Terezija (Elizabeta) Sirk iz Gradnega, Antonija (Angela) Mladovan iz Krombeiga (zgledua tretjerednica), JakoK (Anton) Šusmelj iz Ravnice, Neža (Angela) Kokošar iz Sv. Lucije, Katarina (Elizabeta) Pahor iz Vojščice, Lucija (Klara) Berlot iz Morskega, Marija (Elizabeta) Arčon iz Vertojbe; kobilje-glavske: Antonija (Tekla) Žerjal iz Pliskovice ; gorjanske: Marija (Elizabeta) Srna ; cerkniške: Janez (Jožef) Stražišer mariborske: Apolonija Gaukler iz Slov. Bistrice, Elizabeta Pernat iz Cerkovic, Katarina Pokarc, Terezija Horvat, Jera Rudolf, Elizabeta Kopše, vse štiri iz Slivnice, Apolonija Kotnik, Roza Boliak, Marija Simonič, vse tri iz Maribora, Uršula Hladej od Sv. Lovrenca v Puščavi, Jožefa Farkazin iz Hoč, Marija Pun-gerli iz Selnice, Anton Jodl iz Ruš, Ana Dobič iz Hajdina, Elizabeta Rojko od Sv. Martina pri Vurbergu, Terezija jug od Sv. Helene na Ogerskem, Ana Lončarič od Sv. Janža na Dravskem polju, Johana Romšak iz Selnice; brežiške: Uršula Golič iz Gornjega Obreža, Marija Mirt in Polona (Marija) Pečnik; gorjanske: Marija (Elizabeta) Srna, Lucija (Marija) Zupan, Jera (Elizabeta) Polda. (O poslednjih treh nam pišejo iz Gorji: ?Vse tri so bile prav dobre tretjerednice in so vredne, da se jih v marisketerem oziru drugim postavi v zgled. Perva je bila komaj dve leti v redu, pa zelo goreča iu natančna. Dasiravno še le 46 let stara je prejemši sv. zakramente vesela pričakovala smerti, rekoč, da je zdaj najbolje pripravljena. Druga je bila stara že 75 let, pa je glede gorečnosti v službi božji tudi nobena mlajša ni prekosila. Tudi tretja je bila zgled prave tretjerednice. Blizu 30 let je na koru pela poveličevaje službo božjo se svojim prijetnim glasom. Naj v miru počivajo!) Dalje se priporočajo v pobožno molitev : neka tretjerednica za zdravje in da bi mogla dobiti pošteno, dobro službo, priporoča tudi svojega očeta, brata in spovednika; neka oseba, da bi mogla skušnjave premagovati, sv. obhajilo po vrednem prejemati, svoje dolžnosti izpolnjevati in za srečno zadnjo uro; nekedo v neki dober namen ; neka tretjerednica za svoje spreobernjenje, da ne bi nigdar več žalila božjega serca; J. Z. v D. svojega brata in več duhovnikov; več zapeljanih, slepih na duši, da bi se jih Bog — 192 — vsmilil ; V. Ž. pri V. nekega dušnega pastirja in celo faro, da bi «e po nji gorečnost bolj razširila; neka oseba za dušni mir ; M. K. M. s K. domačega gospoda župnika za ozdravljenje neke hude bolezni in sebe v neki dušni potrebi ; A. E. H. v R. svojo hčerko, ki ima v želodcu nevarno bolezen, da bi se je ljubi Jezus vsmilil, da bi ji dal ljubo zdravje; neka tretjerednica za mir, gorečnost in napredek v dobrem ; dva mladeniča, da bi se resnično spre-obernila in bi jih Marija sprejela v svoje varstvo; neka deklica, da bi bila prava redovnica in dobra hči Marijina ; da bi se tam kaker hitro mogoče vstanovila Marijina družba; vse tretjerednice tiste župnije; M. B. za vse potrebne milosti; J. Z. za srečno zadnjo uro in da bi mogla več tovarišic pridobiti za tretji red, za stanovitnost v dobrem ; neka družina, da bi mogla lepo Bogu služiti; bolehna Marija Pirnat za zdravje; R. H. v M. za pomoč božjo, da bi se neka reč srečno izišla (za dar Bog plačaj, obernil se bo po namenu); neki mladenič iz C., da bi se poboljšal. ž^afivafo za vsfišano molitev naznanjajo: nekedo iz V., da je bil po Marijini priprošnji dvakrat v svoji mladosti rešen hude in nevarne bolezni, ki je bila drugič sklenjena tudi z veliko dušno suhoto in obupnostjo, in da je bil po priprošnji sv. Jožefa obvarovan zgube dobrega imena; P. J. da mu je po sv. Antonu Padovanskem ozdravela ranjena roka in je zadobil pomoč tudi v mnogih drugih potrebah; J. B. v M. za hitro pomoč v dušni in telesni potrebi, zadobljeno po sv. Jožefu; J. G. v Lj. v čast M. B. in sv. Antonu Padovanskemu; Fr. D. iz O. na B. za ozdravljenje dolgotrajne hude bolezni; ravno tako A. VI.; M. Š., da je ozdravela po dolgotrajni hudi bolezni; V. K. iz A. pri Br. za dvakratno milost in pomoč; M. N. za hitro ozdravljenje na očesu ; J. Z., da je imel sv. Jožef na svoj praznik v neki svoji cerkvi mnogo častivcev; U. St. v M. za spreober-njeDje svoje hčere vsled neke pridige v frančiškanski cerkvi; A. T. za odvernjenje bolezni pri domačih živalih; M. T. H., da je bila sprejeta v samostan; neka tretjerednica za pomoč v raznih boleznih zadobljeno po lurški Materi Božji; R. H. iz Ljutomerskega okraja za ozdravljenje hude bolezni po Materi Milosti; A. M. tr. iz B. pri K. za ozdravljenje od hude bolezni, pri keteri je bila brez uspeha vsaka človeška pomoč; M. A. iz K. za pomoč v več posebnih velikih potrebah; H. Č. pri Sv. J. za zadobljeno zdravje po hudih bolečinah; za sveti misijon (s prošnjo za obilen sad). • _________■ Spominsko ploščo rajnima patroma La d isl a vu in F lo r e n t i n u, zaslužnima pisateljema in sotrudnikoma našima hoče oskerbeti poseben odbor, ki prosi v ta namen blagovoljnih doneskov. Pošiljajo naj se pod naslovom: »Gospodična Pavlina Rusova, učiteljica v Zg. Tuhinju, pošta Laze pri Kamniku >.— Priporočamo našim preinožnišim b r a v ce m in prijateljem. in zavodov, potem pa tudi posameznim ljubiteljem ruskega jezika in slovstva, kaker jih je dandanašnji mnogo po naši slovenski domovini. Res je za posameznika cena visoka, ali saj je ni treba plačevati vse naenkrat; v kakih štirih letih jo pa že zmore tudi menj premožen človek, ki je v primernih okoliščinah. Poleg važnosti ruskega jezika in slovstva za napredek naše knjižne slovenščine in naše narodne prosvete sploh nas k naročbi tega slovarja po pravici sme spodbosti tudi nekaka hvaležnost do vrejevavca sedanjega izdanja, vseučiliškega profesorja sankt-peterburškega dr. B a u d o u i n-a de Courtenay, dobro znanega prijatelja Slovencev, ki je sč svojimi jezikoslovnimi spisi mnogo pripomogel, da nas učeni svet na Ruskem in tudi drugod pozna in pravično ceni. Njegovo sloveče ime nam je tudi porok, da bo izdanje, koliker le mogoče, na verhuncu znanstvene dover-šenosti, mej tem ko nam že poveršen pregled 1. izpustka zadostuje k prepričanju, da se je vrejevavec obilo trudil, da povzdigne tudi praktično vabljivost dela, v 1. in 2. izdanju v tem oziru občutljivo uedoveršenega. Mnogo besed je namreč v knjigi bilo, ki jib je bilo skoraj nemogoče najti, ker niso stale na svojem abecednem mestu. To bo v novem izdanju popravljeno; mariskaj, česer ni bilo v prejšnjih izdanjih, bo v tem tudi dostavljeno; sploh bo ta slovar gotovo primeroma jako polnega obsega. V nekem oziru mu moramo priznati prednost celo pred akademijskim, namreč v razlaganju (zato: „tolkovyj“) raznih reči, ki se tičejo ljudskega življenja ruskega, in v mnogih zbranih pregovorih in govornih obratih ruskega preprostega naroda. Tako ima n. pr. akademijski slovar o besedi „<5.iaroB'hiii,eHie“ malo čez štiri verstice, Dal je v jih ima pa čez 37. Tu izvemo n. pr., da je po ruskem „poverju“ praznik oznanjenja Marije Device (25. marcija) največi praznik v nebesih in na zemlji, grešuikov v peklu ne mučijo (kaker tudi na veliko noč ne), ptica ne spleta gnjezda, kukovica je zato brez gnjezda, ker ga je delala na oznanjenje. Ta dan je spomlad zimo premagala. Kaker preživiš oznanjenje, tako tudi vse leto. Zato se tatje vadijo krasti ta dan, zavoljo sreče itd. itd. — O priliki morebiti še kaj o tem znamenitem delu. H koncu pa bodi omenjen tretji velik slovar, ki izhaja na Ruskem od 10 let sem. Naslov mu je: „Materialy dl ja Slovarja d r e v n e - r u s s k a go jazyka po pisjmen-u y m p a m j a t n i k a m. Trud I. I. S r e z n e v s k a g o. Izda-nanije Otdelenija russkago jazyka i slovesnosti Iraperatorskoj Akademii Nauk." Do zdaj sta zveršena perva dva torna v veliki četverki; pervi obsega (brez „ukazatelja sokraščenij") 1420, drugi (brez „dopo!neiiij k ukazatelju") nad 1800 stolbcev (kolon). Ta slovar ima sicer le za jezikoslovca, ali zanj veliko vrednost. Gre do besede „iiiiuaTii“; iziti ima torej še tretji tom. — Odgovori ua ugovore proti sv. veri. Francosko spisal Abbč de Segur, prevel za Slovence A. M. — Samozaložba, Ponatisk iz .Zgodnje Danice" 1902. — Dobiva se v prodajalni« Kat. Tiskov. Društva (Ničman) v Ljubljani. — Cena meh. vez. 60, terdo vez. 80 h, po pošti 10 h. več. —■ Ta knjižica pobožnega francoskega duhovnika je razširjena po Francoskem že v več ko 220 izdajah. Tudi v mnogo drugih jezikov je prestavljeua, in neketere teh prestav so tudi že večkrat natisnjene. To pač zadosti očitno kaže, kako prav je storil gospod A. M., da jo je prevel tudi v našo slovenščino. Naj bi se knjižica le hitro razširila in kmalu omogočila nova izdaja, ki bi se vtegnila semterija še kaj spopolniti. Tako n. pr. XXVIII. ugovor ni čisto neopravičen; Segiirjev odgovor bo težko koga preveril in prela-gatelj ga sam podira sč svojo opazko pod čerto: „Sicer pi katoliška cerkev dovoljuje vstop tudi drugim jezikom v liturgijo, tako n. pr. smo uprav mi Slovani s tem počaščeni, da se tuiutam v staroslovenskem jeziku peva ali bere sv. maša. — Samoumevno se je moglo dovoliti to le mrtvemu jeziku, kar je n. pr. staroslovenski — saj pa ni li če več ne govori." Bravec si bo mislil na to: „Zakaj le mi, zakaj le tu in tam, zakaj ne povsod ?“ Razumuiši bodo tudi bet ž sprevideli neresničnost poslednjih besed, da „se je moglo dovoliti to le mert-vemu jeziku, kar je staroslovenski"; saj jim ni neznano, da se je dovolilo to ob času sv. Cirila in Metoda, ko le bila tista slovenščina, ne stara in mertva, temuč mlada in jako živa. Pozneje se ni dajalo novo dovoljenje, temuč le pervotno se je vzderžavalo in priznavalo, kjer je bilo ohranjeno. V tem imamo tudi odgovor na vprašanje, zakaj le „tu in tam“. Seveda po lastni nemarnosti! Ke bi se bili svoje pravice povsod in skozi vsa stoletja terdno det žali, kedo bi jo nam mogel jemati dandanašnji? In ke bi bili ohranili to pravico živemu jeziku, sproti nadomeščajoč odmirajoče besede in oblike se živimi, mladimi, kedo bi nam bil to kedaj hotel braniti ? Ker se pa to ni zgodilo, zdaj seveda ne moremo za našo sedanjo slovenščino zahtevati, kar se ob enem ne da tudi drugim živim jezikom in ravno tako po pravici Rim zdaj stare slovenščme ne dovoli, kjer je ljudstvo ni že od nekedaj vajeno. Saj naše ljudstvo, razun neketerih vbogih zapeljanih Ricmanjeev, tudi nima uikakega hrepenenja po „stari slovenščini," ki je dandanašnji celo nevabljiva. Ohranjena je namreč le v starih rokopisih, ki jih komaj učeni slavisti znajo brati s približno pravimi glasovi, ne pa ruski ali hervatski duhovniki, ki slovenski mašujejo. Jezik ruske, tako pravoslavne kaker unijatske, cerkve je zmes, kakršne sv. brata Ciril in Metod nista govorila in jo Rusi dandanašnji le umejo, ker se je uče v šoli vse od pervega šolskega leta na dalje. Tudi jezik rimskega glagoliškega misalja je staroslovenski le po besedah in oblikah, ne pa po glasovih, ki so večinoma hervaški in morejo vgajati Hervatom, našemu slovenskemu ljudstvu pa bi bili bolj v spotiko, ko v spodbujo. — Zato Rim prav ravna, da dovoljuje staro slovenščino le, kjer je je ljudstvo od nekedaj vajeno. Na novo vpeljavati mertev jezik namestu drugega mertvega jezika bi bilo, če ne v škodo, vsaj brez koristi. Ljubi Ricmanjei pa naj bi resno premislili, ali jih bo Kristus vprašal, ko pridejo pred njegov sodni stol, v kakem jeziku se je pri njih maševalo, in ne, s kako pobožnostjo so bili pri maši in kako so bili pokorni svoji cerkvi, o keteri pravi, kedor je ne posluša, naj ti bo kaker nevernik in očiten grešnik?