456
Ivo Trošt: Družina socijalistova.
zavržen pes ..." S pestjo je udaril po mizi,     nad sitnim komisarjem. „Ta mu pokaže, ta,
da so obupno zaškripale stare noge.                 ta — moja Idka!"   tako   si je šepetal.   Fi-
„No, no,  prijatelj,  saj je  ni vzel še  —     nančni stražnik se  je   pa   zopet   spominjal
nihče."                                                                     tožne usode svoje matere, mlajših bratcev in
„In je ne bo!"   In zopet je Belec udaril     sestric: vsem bi bila Ida  lahko  prava  po-
po mizi ter mislil, kako se bo še maščeval     močnica, ko bi hotela.


Luka Sant-Ja
Namerjal je že Belcu nasvetovati mnogo-           „Da, to bo najbolje", mu je hvaležno pri-
katero  zdravilo  zoper žensko  trmoglavost,     trdil Belec.
a nobeno se mu ni zdelo dovolj pripravno,           „S tem morava zmagati!" Oskar si je že
dovolj zanesljivo. Slednjič je nekaj našel in     naprej castital zaradi uspeha. povedal.                                                                        „Ali pasti!"
„To mora pomagati!"                                                                    *    &    *
Ivo Trošt: Družina socijalistova.
457
„Končan je boj!"
Tako je vzdihnila še vedno zala Ida Pla-ninčeva. Sedela je v poštni pisarni in spu-stivša obe roki v naročje nemo zrla v zastrto svetilko pred seboj. V očesu solze, v prsih vihar, v srcu pa   spomin,   kar   se  je
zvršilo zadnji hip: „Torej sta vendar šla? Bog ju nesi! In ta Oskar misli, da je nekaj, pa se je dal rabiti njemu za — klešče. Pa še pravi: Za tvojo srečo mi je! Lep mož to! Ha, ha, in še soprog! Bog me varuj! Njemu da bi bila igrača, zabava — sužnja njegovim
še moja mama je tako lahkoverna, da mi je pisala. Pa kako! — ,Ljuba Idka! Slišim, da
se kmalu omožiš zelo bogato; to me veseli. Svetujem ti ne nič; dovolj si pametna: če ne maraš poštarja, pa vzemi onega bogatega vdovca, kakor mi je pisal Oskar. Le to te prosim: Če vzameš Sidko k sebi, te lepo prosim,   da zato ne   izostane   tvoj   mesečni