DELAVSKA POLITIKA
GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE.
Uredništvo je v Mariboru, Raška cesta 5, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava; Maribor, Raška cesta 5, poštni predal 22. Ljubljana VII, Zadružni dom.	izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din.	Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane i.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo.
Štev. 100.	Sobota 15. decembra 1928.	Leto III.
Ivan	Cankar (1876.—19 (Ob desetletnici njegove smrti.)	00 • •
Malo smo imeli Slovenci doslej v literaturi mož, ki bi s pesniško besedo slikali življenje proletarijata, ki bi bili zagovorniki njega idej in teženj. Le predolgo se je naša besedna umetnost sprehajala po zračnih višinah, živeč tako v svetu, ki ga ni. Še tik pred koncem 19. stoletja, ko se je čutil že po vsej Evropi pritisk socialno razgibanih mas, smo imeli mi pesnike, ki st niso upali pogledati življenju iz lica v lice. Dočim so učenci Stritarjeve pesniške šole zagovarjali teorijo, da je življenje grdo in gnusno in da ne more biti zato predmet poezije, je nova doba vedno močneje trkala na vrata. Prvi se ji je odzval Anton Aškerc. Ko je pogledal v realno življenje, se je zgrozil: videl je povsod zatiranje — ma-terijelno in duševno. Kot realist je moral stopiti v naše vrste, moral je postati naš bojevnik. Zapel je pesem o socialni krivici in o svobodni misli... Aškercu je časovno sledil Ivan Cankar, drugi naš pesnik, ki je izoblikoval naš boj v pesniško besedo in ga bojeval z žgočo satiro.
Redki so proletarci, ki so preštudirali dela Karla Marxa. Njegove, ideje pozna današnji svet iz knjig velikih umetnikov, ki so jih s svojimi umotvori popularizirali in jih napravili tako dostopnejše širokim masam. Imen Henrika Ibsena, Henrija Bar-bussa, Uptona Sinclaira se mora zato vsak Proletarec spominjati s hvaležnostjo v srcu. Umetnost je tisti faktor, ki ga noben marksist ne sme zametovati, kajti en sam socialni roman, ena sama socialna pesem ko-r'sti našemu boju često več kot cele skladovnice učenih razprav in razmišljanj. Umetnik je, ki oblikuje narod in, najsi se Sta ta spočetka še tako brani, vendar odda vanj svoje sokove, vtisne mu pečat svoje osebnosti in nazorov. Dasi je Cankar že deset let mrtev, snuje njegov duh podzavestno v srcu slovenskega delavca in ga prepreda z nitmi svojega mišljenja. V tem je pomen Cankarja, pisatelja — bojevnika, za nas.
*
Cankarjevo zunanje življenje je bilo življenje literarnega bohema in umetnika-proletarca. Razgrnil je to svoje življenje Pred nami z veliko odkritostjo sam — v vseh svojih delih. V podlistkih »Slovenskega naroda« nam je opisal svojo mladost. 2e v njei se nam kaže ves poznejši Cankar: silno sanjav, obdarjen z živo fantazijo, globoko čuvstven, a obenem uporniški duh. Uporniški duh njegov se je v mladosti udejstvoval v odporu proti šoli — drugje se takrat ni mogel, njegova globoka čuvstvenost pa se kaže v ljubezni do matere. Ona je centralna figura njegovih del, k njej se vrača neprestano. »Veliko Prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne moreni natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat. Ce bi bil rekel svoji materi, da naj mi za Ped odmakne Ljubljanski vrh, ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: Kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne da štacunar niti soli na upanje? Kosilo Je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje in se ne ustavi. Strma in grapava je Pot, težek je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in kriče; mati je vprežena; če bi se odpočila, Če bi stopila prepočasi, bi švrknilo preko sključenih1 pleč: »Hej, potegni!« Tam kje Pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, “a ie storila krivico tistim, ki so živeli od Jdencga življenja.« — Tako je ljubil Cankar svojo mater.
#
Šolal se ie Cankar najprej na ljubljanski realki (1SN8.—1896.), odtod pa je odšel na Dunaj — ne študirat, dasi se je spočetka vpisal na tehniko, pač pa stradat in ustvarjat. Ni se hotel zapisati praktičnemu Poklicu, marveč je sledi! poklicu svoje duše, poklicu, ki je bil takrat med Slovenci zaničevan in brezpraven: poklicu svobodno ustvarjajočega umetnika. Cankar je stopil s tem iz ozkosrčne, malenkostne in filistr-ske domovine v široko ozračje dunajskega velemesta, ki ga je namah pridobilo zase. Krepko, brez obotavljanja se je prepustil njega valovom. V tem širokem ozračju je nastala njegova prva pesniška zbirka »Erotika« (1899.) — zbirka silno nežnih in hci-
nejevsko sentimentalnih občutij, hkrati pa zbirka najdrznejših skokov mladega anarhista, skratka: najvernejša slika razposajene, obenem pa globoko občutne mladosti.
Domovina, kjer so bili filistri v večini, ni sprejela delca za to, kar je bilo, namreč za izbruh vihrave mladosti, zato ! je povzročil pesnikov prvi nastop v njej j vale ogorčenja. »Slovenec« je takrat za-I pisal, da veje iz teh poezij »ravno isti duh, ; katerega je liberalno mestno gospodarstvo i presadilo z ustanovitvijo zloglasne hiše j št. 13., tudi v našo, do tedaj belo Ljub-| ljano«..., a »Dom in Svet« je še pristavil, j da je »milieu teh pesmi tak, v kakršnega se j izmed poštenih ljudi podajajo samo policaji, ! ki imajo sitni posel nravnega nadzorstva | nad najnižjimi udi človeške družbe.«
Obsodba njegove poezije je Cankarja ' sicer sprva hudo zadela, vendar je ravno razočaranje zbudilo v njem najmočnejšo
ta fraza je bilo svobodomiselstvo, kajti to je za našega meščana obstojalo samo v razkrivanju pikantnih farovških škan-dalčkov.
Iz tega spoznanja je nastala komedija I »Za narodov blagor« (1901.). Cankar je v pismu pisatelju Alojziju Kraigherju to svojo komedijo takole karakteriziral: »... Naperjena je stvar proti tistim veljakom ! slovenskim, ki imajo v rokah »narodov« i blagor, ki diktirajo temu imaginernemu »na-1 rodu« različne ideale in svetinje, ki so ne-; dotakljive, a za katere se prav za prav živa duša ne meni, — proti tistim ljudem namreč, ki mislijo, da so narod, a niso drugega nego svinje.«
Ko je pisal Cankar »Erotiko«, je bil še ves ujet vase; bil je skrajni individualist, to je: njegova lastna oseba mu je bila os
1
i 1
s
I I
i
1
I
i
I I 1
I
Čulkovski:
CANKARJU
ob deseti obletnici smrti.
Prerano si zapustil to dolino Šentflorjansko, a mislim, da je bilo prav tako; če kakor mi, bi danes tiho, samostansko živeti moral, bi razočaran bil hudo.
Dni tiste je navdušenje najvišje valovalo
preko domovine, ko da privedla »Pot za križem« je na cilj,
in tvoje plemenito srce se je tiho radovalo
ob upanju, da je tvoj glas pravico iz sna zbudil.
S smehljajem na obrazu še pravočasno si1 odšel, sicer bi danes od sramu se v zemljo vdrl.
Ce slutil bi, kdo vse ti bode slavospeve pel, pero bi svoje z gnusom že ob prvi vrsti strl.
Le po zunanjosti te sodijo filistri, rodoljubi, in divijo se cankarjanskemu jeziku.
Spoznati duše tvoje pa ne znajo in se jim ne ljubi, kade ti kakor pozlačenemu a mrtvemu maliku.
Spet rodoljub po blatu belo krizantemo išče in si jo pripenja na novoskrojen frak.
Tvoj rdeči nagelj so pa vrgli na gnojišče, kjer ga pobere včasi še kak siromak.
Mahničevstva mrak nas spet če zagrniti, v mjem Ti si svetla nam »Podoba iz sanj«.
»Brezdomovinci« mi ji hočemo slediti, dokler »Hlapcu Jerneju« ne vzide pravice dan.
umetniško silo njegovo, namreč satiro. Začel se je pripravljati na boj, začel je spletati bič, da udari z njim preko vse slovenske javnosti, te malomestne družbe hinavcev in svetohlincev. Začela se je zanj doba rušenja vzorov in lažnjivih svetinj slovenske buržuazije.
Iz velikomestnih perspektiv je začel Cankar motriti žitje in bitje naše ozke domovine. Njegov pogled je obstal na rodoljubih — oni rasi, ki še do danes ni izumrla med Slovenci! — in spoznal je njih votlo frazerstvo: spoznal je, da slovensko rodo-ljubarstvo ni nič drugega kot krokanje po narodnih veselicah in neprestano vrtenje stare lajne: »Narodu je treba idealov... brez idealov ui življenja... Napredek... svoboda ... višji cilji... vse za narod ... hej Slovani...« Videl je, da je vse rodo-ljubarstvo osebna podlost in dobičkaželj-nost, odeta s hlimbo in zlaganim navdušenjem za narod, ki se ga pa je vsak »rodo-in domoljub« na cesti izognil v širokem loku. — Slovenski malomeščan je živel v f’ti dobi še od druge fraze, ki je bila prav tako zlagana kot navdušenje za »narod«;
in žarišče vsega. L. 1900. pa je že pisal Ketteju: »Vse, kar pišem v zadnjem času, je tendenciozno; v drami ali noveli povem tisto, kar mi je ravno najbolj pri srcu in kar bi v članku ne mogel tako odkrito povedati ... Vsa naša slovenska današnja literatura — izvzemši par mladih ljudi — jiev oprosti mi, za en drek. Ali boljša ne more biti. Tako duševno nizke in prazne buržoazije ni nikjer, kot je naša slovenska, in vsa naša literatura je te buržoazije cvet in sad. Od gnoja ne moreš drugega zahtevati kot smrad. Tu je treba silne izpre-membe in silnega dela. Tudi jaz mislim pomagati pri tem delu, ali zdaj sem še pre-j slab in premalo samostojen.«
To pismo jasno priča, da se je usmeril Cankarjev duh iz individualizma v novo smer. Čital je v tem času sicer še Friedricha Nietscheja, največjega evropskega zagovornika individualizma, obenem pa se ie začela v njem zbujati tudi že »vest dvajsetega stoletja. — neizprosna socialna vest«. Začel se je bližati Marxu, ne da bi se — zaenkrat še pripoznaval k njemu. Iz njegove duševnosti še vedno nista bila izrinjena Nietschejev individualizem in pa oni anarhizem, ki nam je znan iz »Erotike«.
V	dobi, ko so se ti trije nazori še borili v njem, je izdal prvo slovensko knjigo z izrazito revolucionarno tendenco, namreč »Knjigo za lahkomiselne ljudi« (1901.). Od Nietscheja ima pred vsem ono strast podiranja morale sedanje družbe, dočim mu kaže socializem stavbo bodočnosti; anarhizem pa se kaže v tem, da je. tudi iz bodoče socialistične družbe izločil umetnika, ki naj hodi svojo pot, pot, ki mu je zapisana od vekomaj.
Kako se je razvijala Cankarjeva duševnost dalje? Nietschejev individualizem, ki koraka preko mrtvih trupel, se ni mogel prilegati onemu Cankarju, ki je bil po naravi usmiljen, nesebičen in v dnu svoje duše naravnost otroško skromen. Zato se je moral nujno razviti v drugi smeri, v smeri socializma. V naš tabor ga ni privedel toliko študij marksističnih knjig, kolikor čuvstvo ljubezni in usmiljenja.
#
Cankar je postal na Dunaju socialist. Svojo pot do socializma je obrazložil v članku »Kako sem postal socialist«. Zanimiv je ta članek zlasti radi tega, ker nam osvetljuje v njem pisatelj tisto pot, ki so jo hodili in ki jo bodo hodili vsi tisti naši intelektualci, ki so in ki še bodo stopili v vrste razredno - zavednega proletarijata. »Šolan« človek se prikoplje mnogo težje do socializma kot pa ročni delavec. Krivdo za to moramo iskati v splošnih predsodkih »inteligence«, prav tako pa tudi v strašni pomanjkljivosti današnje šolske izobrazbe, ki hote in vede spelje mladega človeka na napačno stran. Cankar karakterizira današnjo šolsko izobrazbo takole: »Mladenič napravi maturo, je do vrha nabasan z različnim »znanjem«, a bolj od lune in zvezd mu je tuj tisti svet, v katerem živi in na katerega je navezan z vsemi nitmi svojega bitja in nehanja. Med nami žive ljudje, ki so izvrstno opravili svoje takoimenevane »študije« in ki jih spoštljivo prištevamo cvetu izobraženstva; ali vprašaj jih o stvareh, katerih se niso iz »glave« naučili, pa se boš razjokal od smeha in bridkosti...«
Ko je Cankar spoznal veliko socialno krivico, tedaj se je zbudil v njem protest, zbudilo se je v njem silno ogorčenje. V svojih delih je popisoval tprva bedo dunajskega proletarijata, kmalu pa je pogledal tudi v slovensko vas, kjer je našel prav tako izkoriščanega delavca in bogataša-iz-koriščevalca. V dobi, ko je kandidiral na socialno-demokratskem programu v državni zbor, je vrgel v svet »Hlapca Jerneja in njegovo pravico« (1907.), delo, ki ga univ. prof. dr. Ivan Prijatelj po pravici imenuje »kratko, a svetovno-mogočno prepesnitev Marxovega komunističnega manifesta«. S tem delom je vrgel Cankar v slovenski svet proletarski evangelij, vrgel je tisto pravico, »ki ni zapisana v plesnjivih aktih, ki pa je tako jasna in razumljva, da jo razumejo vsi razen pismoukov in farizejev. To je pravica, ki ti daje v lastnino to, za kar si se boril, trpel in robota! vse življenje.« — »Hlapcem« je sledila druga knjiga s socialistično tendenco, namreč zbirka novel »Za križem« (1909.). Tudi v tem delu ima Cankar odprto oko za vse socialne probleme naše vasi.
Dočim se bori Cankar v »Hlapcu Jerneju« in v zbirki »Za križem« proti mate-rijelnemu izkoriščanju, proti kapitalizmu, pa naperi v drami »Hlapci« svojo ost proti moralnemu zasužnjenju. Drama sama je oster protest proti vladajočim, ki ponižujejo človeka v hlapca zato, da si ohranijo oblast. Snov drame je zajeta iz življenja našega učiteljstva v Šušteršičev! eri, torej v dobi, ko je učiteljski stan doživljal najgloblja ponižanja. Snov je še danes in bo vedno aktualna, kajti Cankar nam slika pod plaščem sodobnih razmer vedno tisto latentno stanje, tiste splošne razmere, ki ostanejo vedno neizpretnenjene, ker so pač predmet sodobne družbe in njenega ustroja. Bistvo drame je položil Cankar v župnikova usta, ko govori ta učitelju Jermanu: »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera iti kolikor je še teh besed — ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja.« Cankar je dobro vedel, da se bodo razmere izpreme-nile šele tedaj, ko se bo izpremenila družba; boj proti krivicam in zatiranju je boj proti sedanji družbi, a ta boj bo uspešno dovršil šele delavec-proletarec, ne pa mehkužni intelektualec. Simbolično je to izrazil Cankar v tisti sceni drame, ko izmučeni in
preganjani učitelj Jerman stisne kovaču roko, češ: »Krepka je tvoja pest, za dve moji dlani je. Ti nadaljuj boj!«
*
Leta 1907. se je vrnil Cankar v domovino, ki ga pa ni priznavala, ki mu je govorila: »Ne ljubiš me, tujec si, brezdomovinec.« Zopet se je ob tej priliki pokazal tisti problem, ki je obstojal v naši literaturi od Prešernovih časov. Je to problem razmerja med pesnikom in občanom, med umetnikom in občinstvom. To je oni problem, ki je zlasti pereč za tako majhen narod, kot srno Slovenci, obenem pa problem, od čigar pravilne rešitve zavisi obstoj proletarske kulture v meščanski družbi.
Umetnik stoji izven sedanje družbe, zato, ker ne producira potrebščin, ki so za življenje nujno potrebne. Kaj pa naj napravi, recimo, meščanski kramar z umetnostjo, ko o njej ve, da nič ne »nese«. Zato ima zanjo samo omalovaževanje in zasmeh. Podlago današnje družbe, njen temelj pa tvori baš ta kramar, tvori ga tisti filister, ki nasprotuje vsem novim idejam, ker misli o njih, da so samo zlobna izmišljotina »prevratnih elementov«. Filister malomeščan zato prav posebno osupne pred tistim umetnikom, ki je glasnik novih idej. Tak umetnik se mora znajti med izobčenci družbe. Zato pa so vsi oni, ki jih je družba izločila, umetniku bratje. Cankar je torej tudi kot umetnik moral postati socialist. S pesniško besedo nam je ta umetniški razlog svoje hoje s socializmom obrazložil v »Beli krizantemi« z besedami: »Na ogoljeni suknji malomeščanske kulture se je svetila bela krizantema, romantična umetnost. Novi gospodarji domovine (= klerikalci) bi si radi pripeli na talar vsaj osatov cvet. — Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš, odkod te nove sile? Življenje se drami v nižavah, ki so spale. Oči se odpirajo, iščejo luči, roke se iztezajo, iščejo ciljev. Kaj za to, če prihaja pomlad v viharju in povodnji! Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast! Njih misel je prava: ne bele krizanteme na ogoljen frak — rdeč nagelj na kamižolo!«
Cankar nam je prvi formuliral idejo slovenskega naroda v njenem najradikalnejšem smislu. Storil je to v predavanju v
! ljubljanskem Mestnem domu leta 1913. Po-I skušajoč rešiti jugoslovanski problem, pravi: »če mislijo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari, da so si sorodni in da bi najlaže in najboljše živeli, če bi bili združeni, naj se zgodi po njih želji, naj si... zgrade zvezno republiko jugoslovansko. Koristen za vesoljno človeštvo je samo narod, ki je zadovoljen in ki ima pogoje in prostora, da uveljavi svojo moč... Obsoditi in zavreči pa moramo pri tem ves sedanji ustroj družbe, zato ker smo bili že vnaprej obsodili njega žalostne posledice, takoimenova-ne mednarodne spore.«
Če nam buržuazija govori o pesnikih kot o voditeljih in prerokih naroda, ji tega ne moremo verjeti, verjeti zato ne, ker njihovih navodil nikdar in nikjer ne upošteva. Cankar nam je z gornjimi besedami jasno začrtal naš, socialistični jugoslovanski program, ki zahteva izpremembo družabnega reda in pa zvezno ureditev države. Poslednje sledi tudi iz sledečih njegovih besed: »Ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov — in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride — tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi.«
Naša buržuazija je delala drugače in posledice čutimo danes vsi — na lastni koži.
*
Prišla so leta »strahot in grozot«, leta svetovne vojne. V teh letih, ki je v njih umolknil vsak protest, je živel Cankar dvakrat težko. Predno se je za vedno poslovil od nas, je podaril Slovencem najglobljo knjigo, svoje »Podobe iz sanj«. Težko razumljiva knjiga je to, kajti bila je pisana v dobi najstrožje avstrijske cenzure, v dobi, ko je bil že vsak dvom in vsako iskanje resnice in pravice — veleizdaja, ki jo jfc bilo treba poplačati s krvjo. In vendar je takrat Cankar moral govoriti izmučenemu narodu, kot človek in kot umetnik-prorok ga je moral tolažiti. Takrat je spoznal, da je treba posebne umetnosti, ki govori na svoj način in vpije vsem tistim, ki morejo razumeti, ne da bi ga pri tem razumel cenzor. Zato govori Cankar v tej knjigi v prispodobah o poti, ki vodi iz trpljenja v poveličanje.
Jakob Kranjc:
O državljanski svobodi.
»Dolžnost vsakega človeka je, biti svoboden.«
(Rousseau, Du| contrat sociale.)
Pojem svoboda je s pojmom .moderne države tesno zvezan. Kajti države ne tvorijo samo meje in v okviru teh meja se nahajajoči hribi in doline, potoki, jezera, polja in gozdi, temveč ljudstvo, narod, ki se nahaja na tem ozemlju. In to ljudstvo je postavila moderna doba kot edinega suverena na danem ozemlju in splošno ljudsko voljo kot izvor vse državne moči in vsebino vsega državnega življenja.
Moderna država zametuje gospostvo enega nad drugim, ker sloni to na pravici močnejšega in ustvarja pravo pesti in razmerja absolutne pokornosti. Vse, v kolikor v kaki državi taka razmerja postojajo, je to kompromis s pretelklostjo, s srednjim vekom. Preteklost zadržavati pa pomeni o-virati razvoj in dušiti življenje. Samo v popolni svobodi se zamore razvijati in uspevati moderna država,
Ako nam je torej država pri srcu, mora nam biti pri srcu ljudska svoboda. Ako govorimo o ljubezni do naroda, do domovine, a pri tem ne priznavamo vsakemu stanu, vsakemu sloju, vsakemu posamezniku pravice do popolne svobode in absolutne enakopravnosti, lažemo. In, oj, koliko je laži na svetu!
Zato mora vsakomur biti v težkih časih dolžnost prvo vprašanje: v koliko smo se pregrešili proti ljudski svobodi, kdo je to storil in kako? Tudi ob današnji državni krizi bi se morali vprašati o tem. Ali, vse mogoče smo slišali in čitali te mesece, samo o tem ni omenil ničesar.
Ali se je pri nas grešilo proti ljudski svobodi? V čem pa obstoja državljanska svoboda? O svobodi sploh poznamo različno pojmovanje, pester obseg in pisano vsebino. O svobodi govore vsi in ob vsakem času. Tudi v času in v krajih čiste despotije in najhujšega suženjstva so govorili o svobodi vseh. In res, tudi suženj je (Užival neko svobodo: v okviru svojih verig je bil svoboden; kadar ni bdi potreben gospodu in tam, kjer mu je bilo določeno in tako kakor mu je bilo določeno in toliko časa, kolikor mu je bilo določeno, je mogel delati kar je hotel. Pa -pravite, da svobode nit!
To je namreč osnovna zmota, da vsebine pojma državljanska svoboda večina ne pozna. Pri nas poznamo še vedno one, ki vladajo, in one, ki so vladani. In ne eni ne drugi si niso na jasnem o bistvu državljanske svobode. Tudi najreakcijonarnejšo vlado čujemo vedno -povdarjati, kako zasleduje občo blaginjo. Najhujša diktatura opravičuje svoje ukrepe z občo blaginjo vseh in vsacega. In najhujše razredno go-
spostvo se sklicuje pri svojem izkoriščanju upokorjenih slojev na korist in interese teh slojev. In to je tisto; njih pojmovanje o obči blaginji se ne ujema s pojmovanjem in interesi drugih — njih gospodstvo se drži na pravici močnejšega, svoboda posameznika in svoboda slojev se omejuje iz vidikov interesa tega gospodstva,
V interesu svobode splošnosti je omejitev svobode posameznika. Ne more v ljudski zajednici vsakdo živeti kakorkoli bi hotel. Ne moreš zakuriti ognja, da bi se grel tamkaj, kjer si sosed postavlja kočo. In ne moreš si na sredo ceste sezidati hrama. Čim popolnejša in tesnejša je ljudska zajed-nica, tembolj je utesnjena absolutna svoboda posameznika. Torej omejitev osebne svobode sama na sebi ni nič zlega, obratno, ona je nujnost in pogoj za svobodo splošnosti.
Razlika med pojmovanjem svobode v današnjih dneh od pojmovanja v preteklosti je v vprašanju, kdo je tisti, ki odloča glede obsega omejitve absolutne osebne svobode posameznika. V teku vekov so se v tem vrstili redoma patrijarh in despot, knez in absolutni vladar, monarh itd. Vedno eni, ki je spadal pod pojem suverena. Danes pa je ljudstvo suveren. In ljudstvo mora biti, ki odloča danes o tem, v koliko in na kak način se mora na korist splošne svobode omejevati absolutna svoboda posameznika.
V tem tiči vsa veličina svobodnega na- j roda in svobodne države, da si v interesu j svobode cele zajednice vsak posameznik sam in prostovoljno postavi meje svoji osebni svobodi. V borbi za svojo svobodo mora vsakdo del te svobode žrtvovati zajednici. Ako ta žrtev ni postavljena, se o svobodi govoriti ne more in sta na nji enako prikrajšana oba — tako posameznik, kakor zajednica.
Slišali smo zadnjič, da se moderna država razlikuje od njenih prednic v tem, da si sama prostovoljno potom ustave postavlja svoji omnipotenci meje. Ona dviguje pravo nad seboj. In dalje smo zvedeli, da so funkcije državne oblasti podeljene različnim organom ene in iste državne sile. (mon-arh-parlamenti), ki imajo drug napram drugemu zopet nalogo, da se medsebojno ovirajo pri neomejeni vršitvi svojih funkcij, da se prepreči zasledovanje zasebnih lastnih ciljev in garantira njihova podreditev ciljem splošnosti. Ako ti organi ne poslujejo tako, kakor jim je poverjena funkcija, pomeni to zlorabo državne sile. Zloraba državne oblasti pa je že od nekdaj grobokop državljanske svobode. Zato je že Montes-quicu napisal: »Politična svoboda postaji v državi le takrat, kadar more vsak državljan živeti varno pred zlorabo državne moči.«
Omejevati organom državne sile možnost zlorabe državne oblasti je istovetno z bojem za politično državljansko svobodo. Ako činitelji, ki jih je postavila država v ta namen, svojih funkcij v tem pogledu ne vrše, ostane edino še en činitel-j v varstvo svobode v državi. Ta je suveren — narod. Ljudstvo je dolžno skrbeti za to, da se državljanska svoboda ne kržL In ljudstvo to svojo funkcijo tudi vestno vrši. Seveda si pri tem ne meri skopo časa. Kajti minljive so države in minljiva so gospostva. Narod pa ostane. Zato zanj ne veljajo one časovne mere, kot za tiste veličine, ki si z leti in meseci merijo svojo čast in slavo. Svojega časa pa narod nikoli ne zamudi. Zgodovina nam nudi zato dokazov nebroj.
Ako je moderna država država ljud-stva, tiči nje smisel v tem, da je to ljudstvo svobodno. Ako svobodnega ljudstva ni, tudi ni moderne države. In moti se vsak, ki računa, da bo z omejevanjem ljudske svobode trajno dvignil svojo lastno moč. Napoleon je bil gotovo velikan moči in sile. In on je bil tudi na sv. Heleni Napoleon in cesar — samo vladati ni imel komu, ljudstvo so odstranili od njega. In gotovo je bil Viljem II. velik mogočnež na tem svetu. In še danes je cesar in izkazovati si daje vse mogoče časti. Samo se je ljudstvo obrnilo od njega in on je cesar brez države in podanikov in vsa njegova mogočnost zadobiva čudno podobnost z mogočnostjo operetnih veličin. In gledali smo državnike; vsi tilniki so se klonili pred njimi, videli smo poveljnike, vse misli so se stresle pred njihovo ukazujočo besedo! Danes so šli v neznatnost. Bivši ieldmaršali morajo prodajati danes časopise in jajca in premog, ali pa ti prinesejo jedilni pribor v restoranu — zato pa so se dvignila prej uklonjena hrbtišča in kresnile so misli v svobodi. Narod je ostal in je vstal. Ljudska svoboda je edina družabna moč, ki se je izkazala kot trajna in edino na njej je mogoče osnovati in držati močno in trajno državo.
Splošno se smatra pri nas kot državljansko svobodo one v ustavi taksativno navedene in napisane državljanske pravice: osebna svoboda, nedotakljivost lastnine, stanovanje, svoboda vere, svoboda znanosti in umetnosti, združevanja, tiska, jamstvo pisemske tajnosti, nepristranosti sodstva itd. Gotovo so vsa ta navedena jamstva znaki državljanske svobode. V kolikor niso namreč samo na papirju. Vendar ti znaki bistva državljanske svobode same ne tvorijo. Bistvo državljanske svobode izhaja iz dejstva ljudske suverenosti. Ako je ljudstvo suveren, nosi vsak državljan del te suverenosti v sebi, ne zato, da jo zaklepa in kot svetinjo na altarček, ampak da se udejstvuje ž njo pri državnem življenju.
Ako apliciramo sedaj vse povedano na sedanjo krizo naše države, pridemo do naslednjega spoznanja:
Ljudstvo v naši državi nikoli ni prišlo v položaj, da izkoristi svojo pravico in vrši svojo dolžnost s svobodnim udejstvovanjem pri državnem življenju. Osebna svoboda posameznika se je sicer omejevala, no, ne na korist svobode splošnosti, temveč na pritisk in v korist onih organov državne sile, ki jih je država postavila za čuvanje državljanske svobode. V tem tiči jedro bolnega našega državljanskega življenja. V tem tiči bistvo naše državne krize.
Vlastodržci se prepirajo med seboj. Preveč se jih je nabralo in ne morejo vsi izkoriščati državne moči sebi v korist. Zato gre boj za to, da se ta moč porazdeli — da se prenese na manjša telesa, kjer jih bo lahko več prišlo do oblasti.
To pa bo samo še večje zlo. Kajti gre še za intenzivnejše gaženje državljanske svobode. Gre samo za to, da se -pomnoži število onih činiteljev, ki že danes zlorabljajo državno oblast. Gre za to, da se ljudstvo še bolj omeji v njegovi suverenosti, da se ga še bolj odstrani od možnosti soudejstvovanja pri državnem življenju.
Tako reformo države mi odklanjamo.
Za nas ostane slej ko prej merodajno, da mora ljudstvo postati v tej državi edini in sam svoj gospod!
Kaj se dogaja z ljubljanskim občinskim
svetom ?
V torek bi se bila morala vršiti seja ljubljanskega -občinskega sveta. Dan pred sejo 'pa je izšla v »Slovencu« izjava kluba SLS v občinskem svetu, da se odborniki tega kluba
ne udeleže seje občinskega sveta, dokler ne preišče posebna komisija, v katero volita klerikalni in demokratski klub po dva člana izven občinskih odbornikov, zadeve s
LEO SILA:
Človek mrtvaških lobanj.
Kronika raztrganih duš.
71
Sonja se ni mogla takoj znajti v svojem položaju. Prenaglo je šlo. Še le, ko je začutila, l;ako leze njegova gladka roka pod njeno krilo, ko je na goli nogi občutila dotikljaj mastne, starikave kože, je planila kvišku in se v hipu Iztrgala iz njegovega objema. Kakor da je vajen takih scen, se ji je spet približal, da bi zlomil poslednjo upornost. Ko se mu je roka dotaknila njenih grudi, ga je udarila v obraz. »Kričala1 bom, kričala,« je siknila vanj. Hotela je pobegniti, toda sama ni vedela, kdaj je zaklenil vrata.
»Odprite!«
Kot hijena je zijala z izbuljenimi očmi v njegov obraz. On pa je škripal z zobmi. »Verflucht! Ver-flucht!« je -tiho zaklel in začel odklepati. »Zapomnite si dobro, kdaj ste udarili ravnatelja!« Sonja ni slišala, ni razumela. Po stopnicah je bežala. Dušilo jo je. Ravnatelj pa se je neutešen sesedel na divan in neprenehoma ponavljal svoj »Verflucht! Verflucht!« , , .
*
Veliki odmor je bdi. Na dvorišču državne gimnazije sta se med vriščem nižje gimnazijcev sprehajala Leo in Franček.
• »Kako misliš ti o Januše vi blaznosti? Jaz ne morem verjeti.«
»To ni tako lahko odgovoriti. Človek bi moral do potankosti poznati njegovo preteklost. Mene sicer vsi izprašujete, kaj -vse sva se pogovarjala takrat, ko sem šel za njim. Toda jaz Vam ne mo-
rem povedati ničesar. Nekaj vem, toda ne morem še tega prav oceniti, ker ne vem, če je vzrok ali samo povod. Jasno pa mi je eno: postal je žrtev naše zgrešene vzgoje.«
»Kako to misliš?«
»Nihče mu ni povedal ob pravem času, kdo in kaj je. Samo za dušo	skrbe,	pravijo,	o	telesu	ne
izvemo nikoli ničesar.	Odkrito	povedano,	meni	bi
se ne godilo nič boljše, da me ni rešili slučaj.«
»Aha! Sonja . . .«
»Oprosti, prosim. Tega se ne dotikajva. Ne maram. Bodočnost kljub temu še ni jasna. Ti, že dolgo sem te hotel vprašati . . .« Postala sta. Franček je slutil, kaj -pride. — »Kako je s teboj in . . . s tvojo gospodinjo. Mirko je nekaj . . .«
»Mirko je nesramnež. On seveda lahko govori . . .«
»Nikar se ne skregajva. Rad bi vedel, koliko je resnice.« Molk. Nato . . . »Vse je res!« Spet molk.
»Ali nimaš moči, da bi se je obranil?« Franček se je trpko nasmehnil. »Kako? Ona in moje telo sta močnejša . . .«
»Ne razumem. V tem slučaju ne razumem. Saj bi se lahko odselil.«
»Kam? Sicer pa, saj je vseeno!«
»Ni vseeno.«
»Je.«
»Zakaj pa Mirko vzdrži?«
Frančeku je zaplala kri v obraz. »Mirko lahko vzdrži . . . Kdor opravlja sam s seboj, ta se lahko vzdržuje, odreka. Ta je lahko asket. Haha!«
»Kako?«
»Preberi si v sv. pismu poglavje o Onanu, mene pa pusti primiru.« Jezen je odšel. Že tretjič je pozvonilo. —
*
Še vedno je maj . . .
V	gostilniški sobi sta sedela dva brkata kmeta. Gledala sta skozi odprta vrata v drugo sobo.
»Poglej ju! Ali sta brat in sestra?«
»Ne verjamem. Preveč zaljubljeno se gledata.«
»Lepo!«
»Pri učiteljici sta na obisku.«
»Mh! Slamnata vdovica je, Oni jo je pustil. Saj veš, koliko je bilo govorice. Kaj -pa bo trgovec z učiteljico?«
»Poglej! Črna je kot ciganka, ki je odšla. Če bi jo srečal, bi dejal, da je ciganka. Glava jo menda boli, ker ji on hladi z roko čelo . . . Da, mladi, zaljubljeni ljudje!« In sta se smejala vsak k sebi. Svoje mladosti sta se spomnila. — V sosedni sobi sta sedela Leo in Sonja. Kakor da ne vidita ljudi, se nista brigala za nikogar. Sonjo je močno bolela glava. Zato si je Leo hladil roko na mrzli steni *n jo nato stisnil k njenemu čelu. Dolgo sta tako sedela. Tilka in drugi so postavljali o-der . . • 4,v?" čer 'je bila Sonja zdrava in razposajena. 2al )i je bilo sicer za cigansko godbo, ki je ni bilo vec, toda sredi veselih ljudi se je znašla sama vesela. 1 le-sala je, pisala šaljivo pošto na vse strani tn tudi s svojimi žarečimi pogledi ni štedila. Nekateri gospodje (trgovca, učitelj, orožniški narednik itd.) so se kar trgali zanjo. Leo je hodil med kmečkimi fanti. Bolj domače se je počutil med njimi. Za Sonjo se ni bal. Bil je miren, kakor mu je srce divje tolklo. Hotel bi zaplesati s Sonjo divja, strastni ples . . .
prodajo ali zastavo ljubljanskega obligacijskega posojila tuji električni družbi v milijonsko škodo občine. To bi bila torej nekaka privatna komisija, o kateri bi potemtakem, če klerikalci ne pridejo več na sejo, občinski svet sploh ne mogel sklepati,
Ni pomisleka proti temu, da se v komisijo voli nečlane občinskega sveta, toda mi zahtevamo, da se o zadevi razpravlja na javni občinski seji, ker se nikakor ne moremo strinjati s tem, da bi štirje zaupniki obeh prizadetih strank obravnavali snov na privatni seji ter potem podali morda tako poročilo, ki bi stvar olep-šavalo ali pa ščitilo prizadete osebe, v kolikor bi se krivda dokazala. Občinski svet je poklican, da stvar reši javno in tudi pove svojo končno sodbo o stvari.
To zahteva avtonomna pravica ljubljanskega občinskega sveta.
Cela zadeva pa še tudi z drugega stališča ali ni premišljena ali pa tiči v njej kak namen.
Po dolgi dobi smo v Ljubljani dobili občinski svet, ki je enodušno izjavljal, da v Ljubljani ne sme biti več komisarijatov in gerentov. Sedaj naenkrat pa prične s sabotažo občinskega sveta večinska klerikalna stranka, in sicer takrat, ko bi se imela obravnavati nesrečna afera z električno družbo in obligacijskim
j posojilom. Ta nastop večinske stran-j ke med ljubljanskim prebivalstvom ne more zbujati zaupanja, ker diši po tem, kakor da bi bile na delu politične sile, ki hočejo onemogočiti ; ljubljanski občinski svet in s tem dobiti povod za razpust ter postavitev 1 gerenta ali komisarja, ki bo nedvom-| no blizu stranke, ki je pričela sabotirati 'občinski svet in ki ima zaslom-' bo v režimu.
Mi gotovo nimamo prav nikakšnih ■ simpatij za ta občinski svet, vendar ; pa smatramo, da je treba predvsem ! varovati avtonomijo občine, zlasti v j trenutku, ko ima /obravnavati zade-! vo, ki meče silno slabo luč na ljub-: ljansko občinsko upravo in ko je gra-| divo baje večinoma že zbrano.
Župan dr. Dinko Puc >je torej na-1 pravil napako, da je sklicano sejo j preklical in s tem onemogočil, da bi j se na seji povdarilo stališče »okrnjenega« občinskega sveta tako glede omenjene afere, kakor tudi glede varovanja občinske avtonomije.
Že danes povemo, da bomo smatrali vsakega za škodljivca Ljubljane, ki bi hotel preprečiti, da se kupčija s tujo električno družbo ne bi obravnavala na javni občinski seji, enako pa tudi tistega, ki bi direktno ali indirektno povzročil, da se zapet krši avtonomija občine ali pa postavljajo v občina gerenti ali (komisarji.
Za takojšnje sklicanje seje ljubljanskega občinskega sveta.
Ker je župan dr. Puc preklical že napovedano sejo občinskega sveta, sta podala ss. Miklošič in Likar županu sledeče pismo:
Menda se motiva, da ste odpovedali zadnjo sejo občinskega sveta pod vtisom sklepa občinskega kluba SLS, da se toliko časa one bodo udeleževali plenarnih sej, dokler ne bo posebna strankarska komisija preiskala prodaje obligacijskega posojila.
Po najinem mnenju vodi ta sklep ljubljansko občino naravnost v nov kotnisarijat. Ljubljana pa je imela s kotnisarijati v zadnjih letih toliko slabih izkušenj, da si nihče, ki želi Ljubljani dobro, ne more želeti zopetne postavitve komisarijata. Upava, da se v tem strinjava ne samo z Vašim mišljenjem, temveč tudi z mnenjem ogromne večine ljubljanskega prebivalstva.
Zato obžalujeva, da niste kot župan, ki ste v prvi vrsti poklicani, da ščitite avtonomijo ljubljanskega mesta, pokazali napram temu skrajno škodljivemu in gotovo tudi nepremišljenemu sklepu večje odvažnosti.
Vsaj ta sklep greši tudi proti duhu in smislu mestnega statuta, po katerem je izvrševanje občinskega mandata dolžnost, za katero so predvidene tudi gotove sankcije. Ne glede na to, da so Ljubljančani izvolili svoj občinski odbor zato, da bo delal, ne pa da se bo kujal.
O transakciji z obligacijskim po-sojilem imava midva svoje mnenje, toda edino le občinski svet je kompetenten, da o tem razpravlja in rešuje, ne pa kake zakulisne strankarske komisije.
Ne želiva se vmešavati v notranje razmere klubov in v medsebojne razmerje sedanje večine, protestirava pa, da se vsled morebitnih notranjih nesoglasij v sedanji večini sabotira delo občinskega sveta.
Konštatirava, da se ne držite še veljavnega sklepa, da se naj vrše redne plenarne seje vsak prvi torek v mesecu in zahtevava, da skličete čim preje, vsaj pa za prihodnji torek občinsko sejo z dnevnim redom, določenim za zadnjo sejo.
Dnevne novice.
12 mesecev ječe za nameravano razširjenje inozemskega lista! Pred mariborskim sodiščem se je vršil proces proti Albinu Brezniku in njegovi ženi Mariji ter vajencu Aleksandru Kropiču, češ, da so hoteli razširiti ilegalni list »Srp i Cekič«. Kropiču se je pa poleg tega še očitalo, da je nameraval razširjati neko okrožnico.
V	resnici je bil paket s »Srpom i Če-kičem« ter okrožnico konfisciran še prej, nego se je moglo kaj razširjati. Poleg tega so članki v »Srpu i Čeki-ču« taki, da, ako bi se list slučajno tiskal v Jugoslaviji, bi ne mogel biti niti konfisciran. Vse to ni prav nič motilo. Še celo to ni motilo, da je Kropič mlad vajenec, ki v politiki ne more še biti dosti verziran. Obsodilo se je kratkomalo Marijo Breznikovo >n Aleksandra Kropiča na šest mesecev težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem na teden! Vse to na osnovi čl. 1 zakofla o zaščiti države. ~ Obstrmeli smo nad razsodbo mariborskega sodišča im z mami vred so obstrmeli vsi, ki dajo nekaj ma pravičnost. Dvakrat po šest mesecev ječe za nameravano razširjenje nekega jista in še trdno ležišče povrhu! Ali je to mogoče v letu 1928. in v srednji Evropi? Izgleda, da sta v Mariboru pravni čut in moderni duh tako jaka in tako sijajno razvita, da je tukaj vse mogoče!
Vlada misli na decentralizacijo uprave ministrstev. Iz zadržanja reži-
movcev, kakor tudi opozioijonalcev, je razvidno, da se vrše med njimi potom inž. Savčiča pogajanja. Dr. Vil-der je imel v Beogradu s Savčičem in Trifunovičem razgovore. Očividno so te razgovore pospešili gospodarski krogi, ki so pričeli nastopati proti prepiru, ki jim škoduje. V Beograd je bil pozvan tudi veleindustrijec Tes-iič iz Siska. Kakšna bo decentralizacija ministrskih uprav in kako dale-kosežna bo, še ne vemo, ker smo doslej slišali samo še obljube o decentralizaciji uprave.	I
Pribičevič izjavlja. V Belgradu sta bila dr. Vilder in industrijec Pero Teslič. Tes-liča je sprejel v avdijenco tudi kralj. Oba pa trdita, da nista imela političnih razgovo- j rov, ampak samo gospodarske. K tem do- j godkom izjavlja Pribičevič, ker je Teslič, preden je šel v Sisek, obiskal Pribičeviča v Zagrebu, da avdijence ne morejo imeti političnega značaja. Rešitev krize s sedanjimi predstavniki režima je nemogoča. Najmočnejši stranki radikalna in demokratska se med seboj borita, katera bo dobila hegemonijo. Državne probleme pa gledajo čisto s stališča svoje strankine politike. Radikali mislijo, da bo Aca Stanojevič sestavil homogeno radikalno vlado, ki naj izvede volitve. Pribičevič pa pravi, da ne prizna nikakršnih volitev, ki bi jih izvedle katerekoli srbske stranke same ali pa v koaliciji. Davidovič pa gre v tem sporu najdalje, ker zahteva, da narodna skupščina dela dalje.
Od ob demonstracijah 1, decembra aretiranih so izročeni štirje sodišču, trije so bili izpuščeni, 42 jih pa ostane še v preiskavi, — O preiskavi pa molče kakor o svetih skrivnostih.
V	Žrečah pri Konjicah zahteva delavstvo kolektivno pogodbo. Delavska zbornica j je posredovala in pripravila tovarnarje do j tega, da se v kratkem prične z delom na | tej delavski pogodbi. Tam je delavstvo do-| bro organizirano!
Pred kratkim so si naši vzorni sodrugi na Muti izvojevali precej ugodno delovno pogodbo. Ker so se v praksi pokazali še nekateri nedostatki, je naša Del. zbornica izposlovala izpopolnitev pogodbe v posameznih točkah.
Računski zaključek je obravnavala Delavska zbornica na svoji redni seji in sklenila predlagati plenumu, da se preodkaže poslovni prebitek v stanovanjski fond.
Otvoritev Delavske zbornice se je. iz tehničnih razlogov preložila na 16. in 17. februarja 1929. Upravni odbor je sklenil za to otvoritev prispevati znesek 70.000 Din, da omogoči vsem izvoljenim zaupnikom obisk slavnostne otvoritve. Palača je. monumentalno poslopje in človek se je veseli, če je vidi. Treba bo še najmanj 5 let pridnega dela, da bo palača res tudi absolutna last Delavske zbornice.
Nova službena pragmatika, ki se je razpravljala na plenarni seji DZ v Mariboru, je bila v sredo na seji zbornice zopet predmet razmotrivanj. Sklenilo se je predlagati ministru nekatere spremembe.
13. plačo bodo dobili tudi letos uslužbenci Delavske zbornice. Ta predlog finančne kontrole je bil soglasno sprejet. Proti jfc govoril le zastopnik Zveze industrijcev — Janez Makuc ...
Ruski sovjetski komisar za zunanje stvari je povdaril v svojem govoru o odnošajih s tujimi državami, da ruska vlada ne podpira in ne dela nikakršne propagande v tujih državah. Kdor to trdi, dela to zaradi tega, da napravlja ovire za sporazum ali pa iz sovražnosti proti sovjetski vladi. — Iz tega se da sklepati, da naši dekalisti ne delajo po intencijah ruskih sovjetov, ampak morajo imeti kake druge očete za svoje početje; očete, ki morejo imeti le namen, da se najde povod za zatiranje delavskega pokreta. Ta očka je pa buržu-azija v vsaki državi, ki ji služijo ti elementi.
Spor med velenemci in krščanskimi so-cialci v Avstriji. Velenemci so v vladi s krščanskimi socialci. Podeželskim zaupnikom velenemcev pa oportunistična politika stranke ne ugaja. Zaradi tega so pričeli velenemci boj proti solnograški katoliški univerzi in proti finančnemu ministru Kien-bocku zaradi njegovega stališča do uradni-štva. Razmere so tako napete, da utegne nastati aktualno vprašanje izpremembe sedanje vladne koalicije.
Berlinski sociolog In narodnogospodarski znanstvenik, Verner Sombart, je imel na Dunaju tri predavanja. Sombart je izrekel mnenje, da se nahaja kapitalizem na koncu svojega vrhunca in se mora sedanja faza razvoja kapitalizma imenovati zadnja. Bodoča oblika gospodarstva bo gospodarska skupnost. Le »čudež« bi mogel dati razvoju drugo pot, na tak čudež pa Sombart sam ne veruje. Sombart je meščanski znanstvenik in priznava ta proces, čeprav s pesimizmom.
Pohod stavkajočih rudarjev. V rudniku
Pilisvorosvar v Transilvaniji stavkajo rudarji, ker ne morejo prenašati več nečloveškega izkoriščanja belgijske družbe, ki ima rudnik v najemu. V kraju vlada strahovita beda. Te dni so se napotili solidarno vsi rudarji, 2000 po številu, peš proti glavnemu mestu Bukarešti, da izposlujejo pri vladi intervencijo. Že pri prvi večji postaji jih je orožništvo ustavilo in dovolilo samo depu-taciji 14 mož, da £re v Bukarešto. Vsi ostali so se kar tam na licu mesta utaborili in čakajo vrnitve svojih tovarišev. Depuitacija je hodila od enega ministrstva do drugega, a so jih samo tolažili, češ, da proti belgijceih nič ne morejo, pač pa se je zbrala večja vscta za odpomoč rudarski bedi. Ista belgijska družba izkorišča tudi rudarje v Srbiji.
Pri volitvah v Runmniji je zmagal vladni blok kmetske demokracije. V Rumuniji imajo 387 poslancev. Polovico mandatov dobi tista najmočnejša stranka, ki dobi 40 odstotkov oddanih glasov. Ostali mandati se razdele na vse stranke. Na ta način dobi vladni blok več nego 80 odstotkov poslancev. Prejšnji liberalni režimovci dobe komaj nekaj nad 10 poslancev.
Imperialistična Italija se jezi na imperialistično Francijo, Francoski ministrski predsednik Poincare je zavračal predlog socijalistov v proračunski debati, da naj se Francija odreče Siriji. Rekel je, da Francija tega ne more storiti, čeprav bi liga narodov lahko našla za Sirijo novega matadorja in ta matador bi bila država, do katere tudi socijalisti nimajo simpatij. Poaincare je mislil s tem Italijo, zato vlada v Italiji tako razburjenje. Italijansko časopisje se hvali, da dela Italija za utrditev miru in očita Franciji, da je zatirala svobodo Sirije in gibanje Druzov s silo zatrla, Italija zahteva le svobodo za Sirijo (najbrže tako kot za Albanijo?). Kakor je resnica, da Francija postopa v Siriji okrutno proti vsem, ki zahtevajo svobodo, je vendar tudi resnica, da Italija ni zadovoljna, ker ni dobila vseh med vojno obljubljenih kolonij, Ta namen ima vse kričanje, ne pa
se imenuje občutek, ko smo srečni.
Tako veseli smo lahko tudi tisti dan, ko se pere perilo, ako se spomnimo 7 prednosti, katere ima
Jterpesstins
svoboda, ki je celo doma ne pozna. Francija je dobila ob sklepanju miru 922.000 kvadratnih kilometrov kolonij, Italija pa samo 90.000 kvadratnih kilometrov. Iz tega konflikta med Italijo in Francijo je pač jasno razvidno, da imperializem držav ni manjši, kakor je bil pred vojno, govorjenje o miru pa le fraza!
Upton Sinclair, katerega petdesetletnico smo pred kratkim praznovali, je, kakor poroča »Slovenec«, postavljen v Jugbslaviji na indeks, to se pravi, da so njegove knjige pri nas prepovedane. S tem si je postavila Jugoslavija izmed vseh držav najbolj kulturen spomenik. Zlasti so prepovedana njegova dela »Car premog« (ki je preveden tudi na srbohrvaščino), »100 procentov« in »Petrolej«. Prišli so pa malo prepozno, ker so te knjige pri nas že splošno znane, a se kljub temu ni podrla ne cerkev ne država. Razen tega so prepovedane še sledeče knjige: Fiilop Millerja »Duh in izraz boljševizma« in »Lenin in Ghandi« (ki boljševizem celo odklanjajo), lija Ehrenburg »Mi-hail Lykov«, Kolontjajeve »Pota ljubezni« in roman »Paradni marš«. Kličimo torej: Živela inkvizicija! Živela vojna!
»Cankar, kulturno in prosvetno društvo slovenskih delavcev v Beogradu, priredi v soboto, 15. decembra 1928 ob 21. (9.) ur) v veliki dvorani palače Delavske zbornice (na oglu Nemanjine in Studeničke ulice) proslavo desetletnice smrti Ivana Cankarja s sledečim programom: 1. Ob desetletnici smrti Ivana Cankarja, govori slovensko predsednik društva Joža Golmajer, a srbsko dr. Živko Topalovič. 2. Adamič: »Jezdec«, mešani zbor. 3. Dr. J. Ipavec: »Imal sem ljubi dve«, moški zbor. 4. Ivan Cankar: Deklamacija iz »Dunajskih večerov«. 5. Volarič: »Slovenske mladenke«, ženski zbor. 6. M. Hubad: »Slanica«, mešani zbor. 7. M. Hubad: »Prišla je miška z mišnice«, mešani zbor. — Vse pevske točke izvaja pevski zbor »Cankar« pod vodstvom pevovodje g. Stanka Benedika. — 8. Ivan Cankar: »Hlapci.« (Odlomek.) — Po končanem programu se vrši prosta zabava s plesom in šaljivo pošto. — Začetek točno ob 21. (9.) urj. _ Vstopnina 10, 20 in 30 Din za osebo. Vstopnice se dobe eno uro pred pričetkom proslave pri blagajni. — Preplačila se s hvaležnostjo sprejemajo. — Vljudno vabi
Odbor.
Maribor.
NARODNO GLEDALIŠČE.
Repertoar.
Petek, 14. decembra ob 15. uri: »Hlapci«. Dijaška predstava.
Sobota, 15. decembra ob 20. uri: »Hlapci«. Delavska predstava pri znižanih cenah.
Nedelja, 16. decembra ob 15. uri: »Jesenski manever«. Znižane cene. Kuponi. — Ob 20. uri: »Adieu Mimi«. Kuponi.
Torek, 18. decembra ob 20. uri: »Adieu Mimi«. Kuponi.
Cankarjeva proslava!
Dne 15. decembra tl. se bo vršila v mariborsikem gledališču Cankarjeva proslava mariborskega delavstva, kjer se bodo uprizorili Cankarjevi »Hlapci« po uvodnem predavanju,
Ker so cene te gledališke predstave tako nizke, da bode vsakemu omogočena udeležitev te proslave, opozarjamo že sedaj sodruge in sodružice, da si pravočasno pre-srkbijo vstopnice, katere imajo v predprodaji funkcijonarii kulturnih in strokovnih organizacij in uprava našega lista.
Nizke plače — visoke najemnine! Večina najemnikov v mestnih občinskih hišah mariborskih se lahko veseli novega darila, če ne že za »Kristkindl«, pa vsaj za novo leto, ki jim ga skrbno pripravlja magistralna večina, ki sestoji iz SLS, SDS, nacijonalnih Nemcev in par priveskov. V 'trenutku, ko to pišemo, še ne poznamo uradnih številk, toda danes, v petek, se bo sestala dotična komisija, ki naj pretresa »uradni« predlog.
Pri nas je namreč vse uradno, kar ni prijetno, in .tako naj tudi to odijoznost požre urad, kateremu se ni treba pred strankarsko opredeljenim najemnikom opravičevati. Strankarska kukavica znese enostavno svoje jajce v uradno gnezdo in ikončno se izvali iz njega kukavica! Da gospodje že v naprej odvale od sebe sum za greh, ki ga imajo storiti, jih nič ne »ženira«, ako zvalijo krivdo na nasprotnika, in tako je vedel »Slovenec« že pred dobrimi tremi tedni poročati, da se bodo najemnine v občinskih hišah, po zaslugi »očka Rakuna«, revidirale, to je zvišale. V tem tiči vsa hudobija in zloba, kajti s. Bahun ni nikdar zahteval, da se naj najemnine v katerihkoli občinskih hišah zvišajo, marveč je zahteval, da se one v starih nehigijeničnih stanovanjih, ki jih je mestni svet povišal, zopet znižajo, oziroma da se dotični sklep mestnega sveta razveljavi in da se vsa sitara stanovanja uradno (komisijonelno) ogledajo. Pri tej priliki pa stavil načelnik kluba SLS predlog, da se naj vsa ne le stara, ampak tudi nova stanovanja pregledajo, oziroma najemnine na odgovarjajočo višino dvignejo. SLS je spravila v občinske hiše nad tri četrtine svojih ,pri-stašev in sedaj jim hoče najemnine zvišaiti, toda odij za to pa ne bi rada sama nosila'. Toda mi socijalisti nikakor ne bomo dopustili dvojne igre; med štirimi stenami lomiti kopje za zvišanje, v javnosti pa kazati na socijaliste, češ, glejte jih, tem-le se imate zahvaliti, če so se vam najemnine povišale! Ne, tega ne! Ako hočejo gospodje, da pride v mestni občini do zdravega gospodarstva, tedaj proč s strankarsko demagogijo! Baš socijalistom in v prvi vrsti s. Bahunu se imajo najemniki zahvaliti, če so do sedaj ko*likonkoli po ceni stanovali, ker on je prvi »uradni« predlog 1. 1925 v občinski seji pobil, ki je predvideval v prvi novi občinski hiši v Frančiškanski ulici dokaj višje najemnine kot so sedaj in po tej se je potem najemnine v Smetanovi ulici avtomatično določilo. Kajti, ako bi bil uradni predlog za mestno hišo v Frančiškajnski ulici obveljal, tedaj bi bile najemnine v Smetanovi za 100 do 300 Din višje kot so. Sicer nam je znano, da del mestnega uradništva špekulira na visoke najemnine zato, češ, potem bo mestna občina uslužbencem zvišala stanarine. Toda mi socijalisiti ne moremo tej politiki slediti, kajti mi nismo samo za mestne uradnike, marveč tudi za vse one, katerim ne bo mogla mestna občina stanarin zvišati in to so ; državni in privatni uslužbenci ter vpoko- j jenci. Zato stojimo mi na stališču, da naj le
bodo najemnine nizke, da bodo lahko konkurirale privatnim hišnim oderuhom. To je »Wiener-System«. Občine in država naj zidajo hiše iz davkov, ki jih pobirajo od donosa hiš, pa bodo stanovanja zelo poceni. Zato proč s kakršnimkoli povišanjem najemnin v mestnih občinskih hišah!
Pevski odsek »Svoboda« v Mariboru
vabi vse svoje znance in prijatelje na
božičnico,
ki jo priredi v soboto, dne 22. decemibra v prostorih Ljudskega doma s sporedom: Godba, petje, .ples, obdaritve. Začetek ob 8. uri zvečer. Vstopnina za člane 3 Din, za nečlane 5 Din.
Cenj. igostje naj blagovolijo oddati darila z navedbo imena oibdarovanca dne 22. decembra pri gostilničarju Ljudskega doma. Za obilen obisk se priporoča odbor.
Ptuj.
Cankarjeva proslava se vrši v soboto, 15. decembra ob pol 8. uri zvečer v Mestnem gledališču. Proslavo priredi »Svoboda« z uprizoritvijo drame »Jakob Ruda« in recitacijami. Pozivamo vse delavstvo, da se te proslave polnoštevilno udeleži. Vstopnice so v predprodaji v Konzumnem društvu in pri sodrugih ter v trafiki na rotovžu.
Miklavžev večer, ki ga je priredila organizacija delavskih žen in deklet pretečeno soboto popoldne pri Šeguli, je uspel sijajno. Bilo je obdarovanih 140 otrok. Ob tej priliki se zahvaljujemo našim vrlim so-družicam za njihovo vztrajno in požrtvovalno delo kakor tudi vsem, ki so k tej prireditvi prispevali z darovi itd.
Skioptična predavanja, ki se vrše vsak četrtek v hotelu »Slon«, so zadnje tedne glede obiska nekoliko nazadovala. Prav velika škoda je za delavstvo, da se jih ne udeležuje polnoštevilno. Zadnje predavanje o Švici je bilo opremljeno naravnost z div-nimi slikami in je lahko vsakomur žal, da jih ni videl. Priporočamo delavstvu, da se nekoliko bolj briga za svojo izobrazbo. Saj ni treba, da ostane delavec reven tudi na duhu, če je reven že na drugem premoženju. — Prihodnja predavanja s skioptič-nimi slikami bodo tudi interesantna, ker se bo pokazalo moderno Ameriko. V programu je Japonska in Kitajska s svojimi orientalskimi naravnimi krasotami in uredbami. Delavci, bodite vendar enkrat nekoliko bolj zavedni v svojo korist, da se ne bo vedno reklo: bukov kij, delj ga rineš, del j leti...
Glasbeno društvo železničarskih delavcev in uslužbencev v Mariboru Železničarsko pevsho društvo »Krilato Kolo" v Mariboru
priredi
v soboto, dne 5. januarja 1929 v prostorih dvorane »Union" (Gfitz)
«elih železničarski ples
PLES
Svirala bo železničarska godba pod vodstvom kapelnika gosp. SchOnherrja. Pevske točke bo izvajal pevski zbor pod vodstvom pevovodje g. Germanna.
PLES
Čisti dobiček je namenjen za nabavo društvene obleke, godal itd. Vstopnina: Člani 6 Din, nečlani 15 Din. Vstopnice v predprodaji a 12 Din pri godcih in pevcih in v upravi našega lista, Ruške cesta 5. Zamenjava pri blagajni.
Ali ste že krili}
svoje potrebe v tiskovinah ■
Dobavljamo vse tiskovine v prvovrstni izpeljavi in po najnižjih cenah za vsa društva, industrijo, trgovine, pisarne itd.
Ljudska tiskarna d. d.
Maribor, Sodna ulica št. 20
nnrannnnnmnnnnnnnnnnnnnnnnnnnn
G
13
G
E
G
G
G
G
G
G
G
G
G
Ali ste že preizkusili
JPROJA" ječmenovo torno?
Ji
I
Dobiva se Jo povsod. Dobiva se ]o povsod.
Trbovlje.
V nedeljo, dne 16. decembra se vrši ob 10. uri dopoldne v dvorani Delavskega doma javen politični shod. Sodrugi, udeležite se tega shoda polnoštevilno. Na dnevnem redu so važne stvari. — Odbor.
Hrastnik.
V nedeljo, dne 16. decembra ob 4. uri popoldne se vrši v dvorani kon-sumnega društva javen shod, na katerem se bo poročalo o občinskem proračunu, kakor tudi o drugih raznih zadevah. Sodrugi, agitirajte za polnoštevilno udeležbo. — Odbor.
Ru£e.
Pravijo, da je v tovarni za dušik nastavljen neki delovodja N., ki je baje zra* stel do takega moža kakor je, med samimi biki, kozli in kamelami in še med drugimi zverinami.
Ti podatki sicer niso vpisani v njegovem krstnem listu, pač pa sklepamo slednje iz njegovega obnašanja, ki je vse prej kakor pa obnašanje delovodje napram podrejenimi delavci.
Kriči namreč nad delavci, da se zdi človeku njegov oddelek kakor kakšna sibirska katorga v carski Rusiji. Sreča tvoja, če te opsuje samo s priimki kakor opica, kamela, vol itd., kajti ima še celo zalogo drugih imen, katerih pa radi dostojnosti tu ne bomo navajali. Ta delovodja je vrhutega še inozemec — čudno, kje se je naučil albanskih manir.
Delavstvo teh žalitev ne bo več pre^ našalo, vsled tega opozarjamo ravnateljstvo, da ne bo potreba zopet takozvane »šajtrge«, naj v lastnem interesu napravi red ter gospoda N. primerno pouči, kako se z delavci občuje.
Mogoče te vrstice gospodu N. ne bodo zadostovale, v tem slučaju mu svetujemo, da zaprosi, če pride še kdaj cirkus Kludsky, za službo »Viehvviirterja«. Delavstvo mu bo v to svrho rado izstavilo primerno izpričevalo.	Rajsa.
Delavsko kulturno društvo »Svoboda« v Rušah se tem potom iskreno zahvaljuje novemu podpor, bla-nu Franc Pustovrhu za znesek 175 Din kot poravnava v kazenski zadevi s s. Strnadom. Iskrena hvala.
Žižek Fr., blagajnik.
»Svoboda« v Rušah priredi dne 23. decembra 1928 ob 4. uri popoldne v lokalu g. Knupleša božičnico. Otroci revnih staršev bodo obdarovani Vabljeni pa ste vsi ljubitelji o'trok.
Odbor.
Krajevna organizacija SSJ ima svoj redni občni >zbor dne 26. decembra tl. (na Štefanovo) ob 4. uri popoldne v lokalu g. Knupleša s sledečim dnevnim redom:	1. Poročilo
predsednika. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Volitev novega odbora. — Odbor.
Studenci pri Morita
DTE »Svoboda« Studenci priredi v nedeljo, dne 16. tm. v telovadnici gledališko predstavo: 1. Čarobna brivnica, burka v 1 dejanju. 2. Wiistenmoral, veseloigra v 2 dejanjih. Začeteik ob 16. uri Vstopnina 6, 4 in 3 Din. Oba komada nudita p. n. občinstvu obilo smeha in zaibave. Ker je čisti do-diček namenjen za nabavo novega odra, prosimo obilnega poseta. Vstopnice se dobe v predprodaji! — Odbor.
Krajevna organizacija SSJ v Studencih priredi dne 31. dec. 1928 v gostilni Majhenič Silvestrev večer. Začetek ob 7. uri zvečer. Vabijo se vsi, članice in člani, kakor tudi ostali somišljeniki k obilni udeležbi. Odbor.
Kmetski hranilni in posojilni dom
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
v Ljubljani, Tavčarjeva (Sodna) ulica 1„ pritličje
sporoča, da je otvoril
podružnico v Mariboru
ki je začela s poslovanjem dne 21. novembra t. 1. v svojih poslovnih prostorih
Slomškov tri it. 3, pritličje, pole} stolne cerkve
Naša podružnica v Mariboru bo izvrševala vse hranilnične in posojilnične posle
Ljubljana, dne 5. decembra 1928
Načelstvo
Kupujte samo pri tvrdkah, ki ogla« sujejo v „Delavski Politiki" 1 ...
za leto 1929
Izšel je splošni delavski koledar za leto 1929, okusno vezan, z bogato vsebino. ki bo lahko služila s svojimi praktičnimi podatki vsakemu delavcu v orijentacijo; zato ga vsem delavcem prav toplo priporočamo. — Naroča se pri
Strokovni komisiji za Slovenilo v LjuUljanl, Palača Delavske zbornite.
Nabirajte
nove
naročnike
iraParaBISHBBHBBBBBBBBBB
ZA BOŽIČNO DARILO!
L
U
N
A
„LUNA“
EKPORTNA HIŠA Maribor, Aleksandrova 19
Dobroznana najcenejša in najboljša tvrdka za nakup nogavic, moških nogavic (zoknov), rokavic, dokolenic, gamaš, hišnih čevljev, snežnih čevljev, perila, vezenice, čipk, svilenih trakov etc. Lasten izdelek pletenih jopic, puloverjev ter kompletnih oblek v vsaki veličini. Posebna razstava igrač ter božičnih okraskov.
L
0
N
A
BBBBBBSBBBBBBBBBBBB
Ti*ka: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru, pre<Utaritel| Josip Ošlak v Mariboru. — Za pokrajinsko načelstvo SSJ za Slovenijo izdaja in urejuje Viktor Eržen v Mariboru.