3 1 i i i — Piše, da je bilo v socialnem zavarovanju vse narobe.. „ — Lej no, nisem vedel, da je zdaj vse v redu! Karikatura: ANDREJ NOVAK S POSVETA O PRIPRAVAH NA KONFERENCE SAMOUPRAVLJAVCEV DELOVNI DOGOVOR proizvajalcev v komuni i Minuli torek so se na pobudo republiškega sindikalnega sveta v Kranju sestali predstavniki občinskih sindikalnih svetov tistih komun, kjer so se že odločili za sklic občinskih konferenc samoupravljavcev. Izmenjava izkušenj, stališč in pogledov ob teh pripravah pa razkriva jasno vsebinsko opredelitev konferenc samoupravljavcev: te konference morajo postati predvsem delovni dogovor proizvajalcev v delovnih organizacijah, pa tudi v komuni, kako ob okrepljeni materialni bazi delovnih kolektivov zagotoviti čim hitrejši razvoj tako materialnih kot družbenih odnosov. Vsi, ki posegajo v razpravo, *o si edini v zaključku: dovolj Jp bilo manifestacij in načelnega proklamiranja samoupravnih odnosov. In če naj bi kt>nference samoupravljavcev Postale to, potem je veliko bo-/le, da jih sploh ne sklicujemo, ker ba z njimi storili več škode kot koristi, zatrjuje predsednik radovljiških sindikatov. In vsi se strinjajo s tem. Kaj je potemtakem osnovni namen konference samoupravljavcev, kako organizirati te konference tako v delovnih organizacijah kot v komuni, če smo se že zanje odločili? Kakš- B e i a a a e a a a B a a a 8 I a 5 i I I I a a a a a S Bi Č3 H B lEBBaBBBBBBBBBBBaBBBaBBBBf* Kandidiranje Priprave za pomladanske volitve potekajo več ali manj v redu, vendar pa se odvijajo pretežno še vedno v ožjih krogih in še vedno nimajo širšega okvira, ki nam edino lahko da zadostno število, res sposobnih ljudi, med katerimi bomo izbirali svoje kandidate za 1900 občinskih odbornikov, 200 republiških poslancev in 30 zveznih po- Sl/CITICGV • Evidentiranje možnih kandidatov za bodoče odbornike in poslance mora seveda potekati po določenem načrtu in po določenih pravilih, vendar pa nikjer ni rečeno, da ima kdorkoli monopol nad tem kandidiranjem. Zato je nedvomno prav, da SZDL preko svojih komisij zbira možne kandidate za odborniška in poslanska mesta; napak pa bi bilo, če bi se ta aktivnost odvijala samo v teh in okrog teh komisij. Zaželeno in potrebno je, da razmišljanja o možnih kandidatih dobijo širšo osnovo, da se vanje vključijo vsi dejavniki naše družbe, med katerimi zavzemajo svoje mesto kajpak tudi sindikati. Sindikatom ne more biti vseeno, kdo bo sedel v klopeh občinskih skupščin in iz teh klopi odločal o občinski politiki, kakor jim tudi, ne more biti vseeno,^ kakšne ljudi bomo imeli v republiški in zvezni skupščini. Jasno je namreč, da bo tudi od teh ljudi v precejšnji meri odvisno, kako uspešno in kako hitro bomo kot družba reševali naše probleme. In ker. bo mandat novih odbornikov in poslancev potekal prav v času, ki bo najbolj odločilen za uspeh naše gospodarske reforme, za katerega se z vsemi silami zavzemajo tudi sindikati, je še toliko bolj na dlani Pomen pomladanskih volitev tudi za delovanje sindikatov. Čas, v katerem živimo, narekuje tudi merila, s katerimi moramo ocenjevati ljudi, kadar odločamo o njihovi kandidaturi za odbornike in poslance: to morajo biti ljudje, ki so s svojim dosedanjim delom že dokazali svojo Pripravljenost in sposobnost, da se borijo za cilje, ki si Uh je zastavila naša družba, da se za te cilje borijo s Potrebnim političnim posluhom pa tudi s potrebnim, strokovnim znanjem. Tendence, ki so se pojavile pri dosedanjem zbiranju kandidatov, pa kažejo, da strokovni izobrazbi kandidatov ni bila posvečena zadostna skrb. To govorijo predvsem Podatki o precej nizki povprečni šolski izobrazbi dosedaj Znanih kandidatov za odbornike pa tudi podatki o strukturi kandidatov za poslance, med katerimi je po našem mnenju le preveč profesionalnih političnih delavcev in tako imenovanih vodilnih kadrov iz delovnih organizacij, med njimi se zelo mnogi zares ne morejo pohvaliti s kakšnimi posebnimi kvalifikacijami. Prostor, ki nam je tu odmerjen, nam ne dovoljuje, da hi obširneje govorili tudi o nekaterih drugih nerazveseljivih tendencah, ki so se pojavile pri dosedanjem evidentiranju kandidatov. Naj bo dovolj, če povemo še našo željo, da iz evidentiranja kandidatov čimprej izginejo tendence takšnih kandidatur, izza katerih ne moremo najti nič drugega kot kdtmbinacije z različnimi »kadri«, s katerimi ponekod ne vedo kaj početi. Menimo, da bodo sindikalne organizacije brez posebnih težav našle sposobne ljudi, ki jih bodo lahko predlagale za kandidate v občinske skupščine in da se bodo prav tako brez posebnih težav lahko sporazumele tudi o kandidatih za poslance. Potrebno pa je, da čimprej začnejo s tem delom in tako dajo svoj pomemben prispevek kvaliteti kadrov, med katerimi bomo izbirali naše odbornike in Poslance. MILAN POGAČNIK S B B B B a S a n a S B B a a a a a S na naj bo vsebina tega razgovora proizvajalcev? Predsednik komisije za gospodarska vprašanja pri republiškem sindikalnem svetu z o-številčenimi podatki dokazuje, da postajajo gospodarske organizacije čedalje bolj odgovorne za nadaljnji razvoj proizvodnih odnosov, za to, da doldejo razvitejši svet in se z njim spopadejo v enakopravnejši bitki. Za nami je prvo polno gospodarsko leto v poreformnem obdobju. Torej tudi že lahko primerjamo prve gospodarske tokove s poprejšnjimi, pa čeprav gre šele za prelomno leto, ko se procesi šele začenjajo sproščati. Dejstvo je namreč, da postaja zdaj odgovornost gospodarskih organizacij tudi Čedalje . bolj . . materializirana. Dokaz: še v gospodarskem letu 1964 so gospodarske organizacije sodelovale pri delitvi družbenega proizvoda s 55 %, medtem ko so preostali partnerji v tej delitvi pobrali 45 %. Že v naslednjem letu se poveča delež gospodarskih organizacij na 59%, lani pa so imele gospodarske organizacije že 65% vseh ustvarjenih sredstev. S temi premiki v primarni in sekundarni delitvi se je potemtakem 10% ustvarjenega družbenega (Nadal j evan j e na 2. strani) DELAVSKA ENOTNOST Sobota, 28. januarja 1967 ŠL 3, leto XXIV. Ob zaključku redakcije Občni zbor gospodar- ske zbornice OB DVEH FOTO SLUŽBA DE V Klubu poslancev v Ljubljani je bila v torek tretja letna skupščina Gospodarske zbornice SR Slo« venije. Iz gradiva in razprave tokrat povzemamo izhodiščno misel, namreč, da so zdaj vendarle ustvarjeni najvažnejši pogoji, da bo vpliv članstva lahko prišel še bolj do veljave. Zato pa se bodo v javnosti in pred oblastni-mi organi v prihodnje morali bolj uveljaviti neprofesionalni — voljeni predstav-niki zborničnih organov, saj bo to neposredno zastopstvo gospodarskih strok še najbolj koristno prispevalo k pravilnim ocenam in določitvam, ki jih sprejemajo dejavniki izven zbornice. Podrobneje o delu skupščine in najvažnejših nalogah Gospodarske zbornice SRS v letošnjem letu pa bomo poročali v naslednji številki našega lista. ] STR. 2: ZA VEČJO UČINKOVITOST STR. 3: ČEMU ODPOR DO IZOBRAZBE? STR. 4: ODNOSI V ZDRAVILIŠČU DOBRNA STR'. 5: GROBA ZLORABA SAMOUPRAVNIH PRAVIC © STR. 6: »SMO ZA INTEGRACIJO, VENDAR ...« © STR. 8: SKUPNEGA ŽAKLJA NI VEC, TODA . .. MALA TRIBUNA PROIZVAJALCEV O NOVEM BANČNO KREDITNEM SISTEMU Pretirano zategnjen pas Razpravlja dipl. ek. Anica Ličen, šel plansko analitskega oddelka v MEBLO, Nova Gorica ■ ■ B a ■ Letošnje leto bo za Meblo zelo trdo. Devizni investicijski kredit mora odplačevati z lastno retencijsko kvoto, medtem ko je poprej to obveznost poravnaval Centralni devizni fond s pridržanimi devizami, razen tega pa so se obveznosti iz tega kredita povečale za 67 odstotkov zaradi spremenjenega dolarskega tečaja. Kolektiv bo laže zadihal šele prihodnje leto v aprilu, ko poravna zadnji obrok deviznega pa tudi dinarskega investicijskega kredita. Dotlej bodo morda urejeni še drugi problemi, ki zmanjšujejo poslovnost tega in njemu sorodnih podjetij. ■EBaBEBaaaiBEBBBBFMBBBBBaBBEBeiBl a g »■Komaj čakamo, da odplačamo zadnji obrok investicijskega kredita,« je dejala tov. Ličeno-va, »in nakupimo nove stroje za devize, ki nam bodo osta- jale. Izvažamo za milijon 600 tisoč dolarjev, pa komaj odplačujemo devizne obveznosti.« »Izvažate z veliko izgubo?« »Izguba ni velika, zlasti če upoštevamo, da skupni evropski trg postavlja nečlanicam hudg prepreke. Francija ima 50 % 'zaščitno carino za pohištvo, nekatere druge države pa 30 %. To pomeni, da moramo lastne cene znižati najmanj za 30 do 50 %, če hočemo sploh prodreti na ta tržišča. Najmanj, kar bi morali imeti za ta konkurenčni spopad, bi bili novi, najmodernejši stroji, s katerimi bi povečali produktivnost in zmanjšali proizvodne stroške. Mi pa vso retencijsko kvoto porabimo za anuitete.« »Če imate dinarje, si kupite devize.« »Ja, če ne bi imeli še velikega dinarskega kredita. Ob sedanji politiki cen pa tudi potem, ko ga odplačamo, ne bomo kdo ve kako pri denarju. Domače cene bazirajo na iz- voznih, te pa niso realne, ker smo jih morali znižati oziroma jih še moramo znižati zaradi tujih zaščitnih carin. Razen tega so domače cene šablonsko določene. Njihovi krea-torji na primer ne upoštevajo velikih ali manjših stroškov s površinsko obdelavo pohištva, ampak cene preprosto poenotijo za dognane in za slabše izdelke.« »Kadar bo pohištva preveč, bodo slabši izdelki obležali v skladiščih, kljub nerealno pav-šaiiranim cenam. Vaše perspektive so lepše.« »Slaba tolažba. Mi že sedaj potrebujemo več denarja. Se vam zdi pravično, da je boljši proizvajalec prikrajšan zaradi toge politike cen? Saj to (Nadaljevanje na 6. strani) R EZERVIRANI STO LEE C Ivan Hvastja predsednik sindikalne podružnice Tovarne kovinske galanterije, Ljubljana: • Naslednji teden bo vaša sindikalna podružnica polagala obračun svojega dela. Kako ocenjujete delo sindikata v minulem letu in kaj predlagate novoizvoljenemu izvršnemu odboru? Težko bi dejal, da ničesar nismo napravili v minulem obdobju, toda hkrati moram priznati, da bi se naša' sindikalna podružnica težko pohvalila. Velikokrat smo se pogovarjali s samoupravnimi organi v podjetju, da bi skupno reševali pomembnejša vprašanja, pa je vse skupaj ostalo samo pri besedah. Seveda, v glavnem smo sami krivi za to oceno in pa za neuspehe. Naj ob tem povem, da na primer tudi v komisiji, ki je sestavljala nov pravilnik o nagrajevanju, ni bilo nobenega člana izvršnega odbora sindikalne podružnice. Vzrokov za to je več. Omenil sem že nekoliko preveč skromen interes našega sindikata za pravočasno poseganje v različne probleme podjetja. Poleg tega pa je zelo neugodno za •našo sindikalno podružnico tudi dejstvo, da ponavadi volimo v izvršni odbor predvsem delavce iz proizvodnje, ki si najteže utrgajo čas za delo v sindikatu. Sam sem ključavničar in vse kaže, da bo novi predsednik spet iz neposredne proizvodnje. Ne vem tudi, zakaj pri nas talco vztrajno volimo v samoupravne organe le moške, čeprav v kolektivu prevladujejo ženske. Prepričan sem namreč^ da bi lahko v marsikaterem primeru ženske uspešneje opravljale tisto delo, ki ga danes za vsako ceno vsiljujemo moškim. Pavla Kovač predsednica obratnega delavskega sveta Tovarne gumijevih izdelkov Kranj, obrat Vrhnika: • Kako je s samoupravnimi pravicami vašega obrata? Na istem smo kot druge enote našega podjetja. Odločamo o internih zadevah v obratu, talto o delitvi osebnih dohodkov, kadrovskih in disciplinskih vprašanjih in podobnem. O denarju •pa sami in saniostojno zelo malo odločamo. V naši blagajni imamo samo sredstva za izplačila potnih stroškov, za morebitne manjše iti nujne nakupe ter za izdatke pri investicijskem vzdrževanju. Tega, da nimamo večjih materialnih pristojnosti, ne razumemo kot znak nezaupanja matičnega podjetja, saj so centralni samoupravni organi zelo ekspeditivni, predvsem pa upoštevajo naše želje, če so seveda sredstva na voljo in če naše želje ali zahteve tudi znamo utemeljiti. Navzlic temu pa bi bilo le dobro, če bi samostojno razpolagali vsaj z nekaj več sredstev in če bi sproti vedeli, kako gospodari tudi naš obrat. Podatke o tem namreč dobimo le ob vsakem periodičnem obračunu. Vem pa dobro, da tega problema ne bo lahko urediti. Naš obrat namreč prevzema v obdelavo različne polizdelke, ki so šli že skozi več drugih obratov. Zato je težko pravilno razmejiti dohodek, ki naj bi od tega pripadal posameznim enotam in nam, ki dajemo na trg nekatere končne izdelke. Morda pa bi le bilo možno izoblikovati dovolj enostaven in ne predrag način evidentiranja stroškov in delitve dohodka... Jože Panjan predsednik sindikalne organizacije v BELT, Črnomelj: © Kaj ste v podjetju storili za dvig življenjske ravni vaših delavcev? Ne bi hotel hvaliti, toda menim, da je osemdeset stanovanj pri pet sto zaposlenih že kar lepo število. S kreditiranjem pa bomo skušali omogočiti našim delavcem tudi gradnjo zasebnih družinskih hišic. Kredit podjetja naj bi bil enak privarčevani vlogi. Nekoliko več težav pa nam povzroča reševanje stanovanjskega problema za samce. Trideset delavcev zdaj prebiva v provi-zoriju, ki pa zahteva temeljito preureditev. Sam sicer menim, ,da je vsako preurejanje le odlaganje novogradnje za samce, s katero bomo morali začeti danes ali jutri. Želeli smo graditi moderen samski dom za vse delavce v Črnomlju, a žal v drugih črnomaljskih podjetjih nismo naleteli na razumevanje. Dvojna škoda, kajti v novem samskem domu bi istočasno tudi rešili vprašanje družbene prehrane, ki ni urejeno, kot bi želeli in potrebovali. Z vprašanjem otroškega varstva se nam k sreči ni treba ukvarjati, ne morda zato, ker so večidel pri nas zaposleni le moški, temveč zato, ker je v vrtcu še precej prostih mest. TežkCdelovni pogoji v livarni pa imajo za posledico številne poklicne bolezni, od katerih je silikoza brez dvoma najhujša. Na pobudo sindikata bomo letos namenili precejšnjo vsoto, kar 150 milijonov S-din, za ureditev prezračevanja, garderob in kopalnic. Za dokončno ureditev delovnih pogojev pa bi potrebovali še enkrat toliko sredstev. Zato bomo marsikaj morali preložiti na prihodnji čas. Viktor Šavle predsednik sindikalne organizacije trgovskega podjetja Nanos, obrat v Postojni: • Kaj boste storili, da bi delo osmih sindikalnih podružnic, kolikor jih imate v podjetju, še bolj povezali? O tem, kako bi uskladili delo naših sindikalnih podružnic, smo se pogovarjali že lani. Zavoljo tega smo se pred nedavnim predstavniki vseh osmih sindikalnih podružnic že zmenili, da bi lahko za bolj povezano delo naše sindikalne organizacije skrbel poseben koordinacijski odbor, ki ga bomo verjetno izvolili že te dni in bo imel sedež v Postojni. Potreba po takšnem sindikalnem telesu v našem podjetju se je pokazala predvsem zato, ker doslej v okviru celotne sindikalne organizacije nismo imeli nobenega telesa, ki bi usklajeval tako delo samih sindikalnih podružnic, kot da bi zavzemal stališča in dajal svoje pripombe ob različnih problemih, ki zadevajo celotno podjetje in ne samo eho ali dve delovni enoti. Naloge, ki čakajo ^novi koordinacijski odbor, so seveda precejšnje. Trenutno se mi zdita najpomembnejši dve: prva je prevrednotenje pravilnika o nagrajevanju, ki bi ga po mojem mnenju morali izpopolniti tako, da bodo osebni dohodki zaposlenih kar najbolj vezani na uspeh posameznih delovnih enot, ki jih imamo kar 160. Naslednja naloga pa je oddih iri rekreacija zaposlenih. Doseči bi morali, da bodo naši delavci res izkoristili dopust za oddih, ne pa za to, da delajo na polju ali kje drugje. OBČNI ZBOR SINDIKALNE ORGANIZACIJE ¥ BELT - ČRNOMELJ Minulo nedeljo so se člani sindikata Belokranjske livarne v Črnomlju sešli na občnem zboru svoje sindikalne organizacije. Osnovna značilnost občnega zbora je bil pogovor o združitvi Litoželezarske industrije Črnomelj z njihovim podjetjem. Člani sindikata so se na občnem zboru odločno zavzeli za združitev, kar je tako rekoč edini izhod za obe tovarni, ki sta le nekaj deset metrov druga od druge. O tej združitvi, o kateri je tekla beseda na sindikalnem občnem zboru in o gospodarjenju v Beltu, bomo obširneje pisali v naslednji številki Delavske enotnosti. (M. Z. — Foto: M. Vizjak) DELOVNI DOGOVOR proizvajalcev v komuni (Nadaljevanje s 1. strani) proizvoda prelilo v gospodarske organizacije. Bitka za boljše gospodarjenje se torej res s splošne družbene sfere prenaša v delovno organizacijo, znotraj delovnih kolektivov. In kako tudi dobo-jevati to bitko, to m6ra biti eden izmed vidikov konferenc samoupravi j avcev. Gre za vprašanja, kako bomo v prihodnje v delovnih organizacijah usmerjali investicijsko potrošnjo, kako bodo izkoriščali kapacitete, še posebej zdaj, ko bodo proizvajalna sredstva dobila svojo realnejšo vrednost, ko se spreminja ta bančni režim, kreditna politika, ko je začel delovati novi devizni režim. Gre za vprašanja, s kakšnim tempom se gospodarske organizacije vključujejo v svetovni trg, gre za to, kako zagotoviti tako ">roizvod-njo, ki bo sposobna absorbirati vse znanstvene dosežke in zagotoviti visoko produktivnost. To je bitka za zviševanje življenjske riavni proizvajalca. In bitka za razvoj samoupravnih odnosov, v katerih bo proizvajalčeva osebnost dobila polno veljavo, pristavlja predsednik kranjskih s' dikatov. Razvoj samoupravnih odnosov, ki jih pogojujejo tudi razvitejši materialni odnosi, je tisto področje, v katerega "nora biti osredotočena vsa pozornost sindikatov. Konferenca mupra-vljalcev mora zato tudi postati delovni dogovor proizvajalcev: kako razreševati vsa porajajoča se protislovja po strokah in panogah, na območju več občin: v delovni enoti, v delovni organizaciji, " komuni. Na vseh ravneh: tudi zavoljo tega, ker se zdaj marsikdaj vse preveč zapiramo v kolektive in se tudi preveč prepuščamo ozkim interesom. S tega stališča tudi kaže pritrditi pobudi kranjskim sindikatov, da bi lahko take konference in taki dogovori proizvajalcev postali stalna metoda dela in neodvisno od tega, kdo je njih pobudnik. Izkušnje iz ptujske občine pa so morda v tem trenutku še posebej dragocene. Skop izvleček iz pripovedi predstavnika tamkajšnjih sindikatov: za pripravo konferenc samoupravljavcev so odgovorne vse družbeno politične organizacije. Za to so osnovali tudi skupen organizacijsko politični odbor. Prav tako so osnovali te organizacijske odbore v vsaki delovni organizaciji na skupnih sejah delavskih svetov, osnovnih organizacij ZK, mladine in sindikata. Naloga teh odborov pa je bila izdelati analize sedanjiki problemov v razvoju materialnih in samoupravnih odnosov. S konferencami proizvajalcev v delovnih organizacijah so v Ptuju v glavnem že zaklju- čili. Gradivo s teh delovnih sestankov zdaj proučujejo posebne študijske komisije, ki jih je imenoval organizacijsko politični odbor za šjtiic občinske konference samoupravljavcev. O problemih.' ki so jih razkrili dosedanji razgovori nroizva-jalcev, bodo zdaj razpravljali tudi sindikati na rednih občnih zborih in zavzeli stališča do njih. Do občinske konference, ki naj bi bila predvidoma v maju, pa je. napovedanih še velike delovnih pogovorov, analiz, anket... In predstavnik ptujskih sindikatov zagotavlja, da so za zdaj uspeli. Ne, ne kaže mu oporekati! S. B. 0 DELAVSKA ENOTNOST - St. 3 - 28. januarja 1967 »Velika večina delovnih organizacij v naši občini še ni prešla na skrajšan delovni teden,« je nato začel pripovedovati Viktor Seitl. »Tovarne imajo v glavnem popolnoma izrabljena osnovna sredstva, zato je produktivnost nizka. Kljub temu si zelo prizadevamo, da bi kar najbolje organizirali prehod na skrajšani delovni teden in da vse skupaj ne bi negativno vplivalo na proizvodnjo. Sodim, da bodo morali sindikati prav na tem področju še bolj zavihati rokave in napraviti vse, da pospešimo prizadevanja za prehod na 42-urni delovni teden ...« »Dejali ste, da dela večina delovnih organizacij še po starem. So med temi že izjeme?« »Formalno je dvoje podjetij že uvedlo 42-umi delovni teden, v bistvu pa tudi tam delajo še vedno po starem ...,« je pojasnil Viktor Seitl. »Naša največja podjetja, kot so na primer Tovarna poljedelskega orodja v Muti, Tovarna lepenke in druga, šele pripravljajo potrebne elaborate. V marsikateri delovni organizaciji menijo, da bi lahko kar takoj prešli na 42-urni delovni teden. Vendar v sindikatih priporočamo, naj bi bil prehod postopen. Mislim, da bi bila vsaka naglica škodljiva, saj moramo poleg skrajševanja delovnega tedna misliti še na vrsto problemov. V mislih imam šolstvo, varstvene ustanove in pač vse službe« »Ste kot predsednik občinskega sindikalnega sveta zadovoljni z delom sindikalnih podružnic v občini?« »Ugotavljam, da sindikalni odbori na splošno dobro delajo. Po drugi strani pa drži, da se tisti, najbolj odgovorni, dosti premalo poglabljajo v posamez-’ '/ Tako se ne primeri poredko, da zagovarja sindikat delavca, ki spričo svojih moralnih kvalitet res ne sodi v delovno organizacijo. Vzrok vsem tem stranpotem sindikata pa je bržčas kadrovska zasedba v naših sindikalnih organizacijah. Skratka, izkušnje kažejo, da so sindikalne podružnice še vedno zelo šibke. Prešibke, da bi lahko uspešno opravljale svoje naloge . .. Zato si prizadevamo, da bi bili v nove odbore izvoljeni le tisti, ki bodo vsestransko ustrezali zastavljenim nalogam« A. ULAGA POGOVOR Z VIKTORJEM SEITLOM, PREDSEDNIKOM OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA V RADLJAH OB DRAVI STRANPOTA ne povečujejo ugleda »Zelo redki so vaši obiski..mi je dejal Viktor Seitl, predsednik občinskega sindikalnega sveta v Radljah ob Dravi, ko sem ga pred dnevi obiskal in speljal pogovor na delo sindikatov. »Poglejte, v nekaterih naših delovnih organizacijah že po več let ni bilo nobenega novinarja...« ne probleme, zato so tudi ukrepi sindikata v delovnih organizacijah marsikdaj nepremišljeni. Dogaja se namreč, da na primer zagovarja sindikat stvari, ki so na prvi pogled pametne in pravilne, v bistvu pa zgrešene. PET MINUT Z JOŽETOM MAROLTOM, PREDSEDNI-KOM MSS LJUBLJANA Za večjo učinkovitost Reorganizacija ljubljanskih sindikatov je dobila jasnejše obrise. Prav to pa je bila tudi vsebina tistih petih minut, ki sva jih presedela skupaj z Jožetom Maroltom, predsednikom Mestnega sindikalnega sveta Ljubljana. — Kakšni so bili razlogi, da ste se v ljubljanskih sindikatih odločili za reorganizacijo? — Na kratko: mesto in njegova enovitost. Čeprav je danes Ljubljana še prepredena z občinskimi mejami in kljub temu, da lahko ocenjujejmo delo v občinskih sindikatih kot uspešno, se je že dlje razkrivala potreba po koordinaciji naše aktivnosti. — In kako ste zasnovali reorganizacijo? — Skratka, osnovni vodilni motiv je bilo bolj koordinirano delovanje sindikatov na mestnem področju. To smo lahko občutili tako v občinskih svetih, še posebej pa so nas opozarjali nanj v delovnih organizacijah. Zato smo že pred dobrim letom in pol osnovali dvanajst članski koordinacijski odbor, v katerega so imenovali svoje člane vsi štirje občinski sveti. — Dobre in slabe strani tega koraka? — Čeprav nam je sicer uspevalo usklajevati programe občinskih svetov in tako marsikdaj tudi akcijo, je bila vendarle taka koordinacija premalo. Zato je bil lani maja na pobudo vseh štirih svetov ustanovljen mestni sindikalni svet. Njegova osrednja naloga pa je bila poseči na vsa tista področja, kjer so oro-blemi in rešitve skupnega značaja in kjer ni tako imenovanih občinskih specifičnosti. Tako na primer v problematiko družbenih služb, komunale, storitvenih dejavnosti... — Mestni svet Je potemtakem zaživel. Naj to pomeni, da je reorganizacija sindikatov v Ljubljani dokončana? — Ne. Cim bolj uspešno je bilo delo mestnega sindikalnega sveta, toliko bolj glasne so bile zahteve podružnic, da bi kazalo zasnovati v mestu močno in enovito sindikalno organizacijo. Spričo tega se je tudi izoblikoval sklep — tako v Mestnem svetu kot v občinskih svetih in občinskih odborih strokovnih sindikatov — da formiramo tudi mestne odbore strokovnih sindikatov. — Pa je v tem primeru še potrebno delovanje občinskih sindikalnih svetov in odborov? — Vse kaže, da res ne. Zato tudi predlog, da naj bi z 31» marcem letos prenehali delovati občinski sveti in občinski odbori. Tak koncept bodoče organizacije sindikatov pa je v Ljubljani mestni sindikalni svet posredoval tudi vsem sindikalnim organizacijam. — In odmev na ta predlog? — Veliko podružnic je o predlogu tudi res razpravljalo In lahko rečem, da se je članstvo odločilo za tako organizacijo. Čeprav nas seveda ob tem v marsikateri podružnici opozarjajo na . nekatere momente v našem delu, : ki bi jih kazalo v prihodnje bolj upoštevati. Eden od teh je. da bi morali strokovni sindikati bolj samostojno delovati in da v podružnicah od njih. terjajo čim več konkretne pomoči. To pa seveda pomeni, da bo potrebno tudi v strokovnih sindikatih v oblikah in metodah delovanja veliko bolj upoštevati specifičnost delovnih organizacij. Problemi ^ delavcev komunale s o namreč nekaj povsem drugega kot problemi delavcev v trgovini Ljubljane, čeprav so eni in drugi v istem strokovnem sindikatu. — Taka organizacija sindikatov v Ljubljani pa je nekoliko v nasprotju z dosedanjo občinsko ureditvijo mesta. In potem, ali niso te vaše težnje nekoliko v nasprotju z regionalnim povezovanjem sindikatov? Sicer P® predlagam, da je to izhodišče najinega razgovora v drugih petih minutah, se pravi čez teden dni. BOJAN SAMARIN Gašenje ni vselej dovolj Prevec zavlačevanja Centralni I = v e , V zadnjem času je vedno ohčutnejša potreba, da bi tudi sindikati določneje izrazili svoj odnos do problemov podjetij, katerih gospodarski položaj se zaostruje; da bi hkrati povedali tudi svoje mnenje o načinih razreševanja teh težav in spregovorili še o vlogi in odgovornosti sindikalnih organizacij. Prav o tem so razpravljali na zadnji seji predsedstva RO sindikata delavcev industrije in rudarstva. Ugotovili so, da pri obravnavanju teh zadev naše delovne organizacije lahko razvrstimo v tri večje skupine. V prvi so tista podjetja, ki že skrbijo za intenzivnejše izkoriščanje svojih zmogljivosti, ki iščejo možnost za povečanje že dosežene produktivnosti tudi v različnih oblikah poslovno tehničnega povezovanja. V drugo skupino bi lahko uvrstili podjetja, ki so spoznala svoj realni gospodarski položaj in potrebo po preusmeritvi proizvodnje, vendar ostajajo osamljena pri iskanju perspektiv nadaljnjega razvoja. Slednjič pa še delovne organizacije, kjer so sicer tudi že prišli do spoznanja, da intenziviranje proizvodnje pomeni edini izhod, pri tem pa zelo pogosto doživljajo notranje in zunanje pretrese, ki so bolj ali manj nepričakovani in se na videz raz- ni MURSKA SOBOTA: Na občne zbore sindikalnih podružnic se pripravljajo tudi pomurske kmetijske zadruge. Poleg razprave o delu sindikata in o programih svojega dela za naslednje obdobje bodo posvetili največ pozornosti poslovnim uspehom in proizvodnim programom v prihodnje. Navzlic nekaterim ugodnej-šim pogojem v gospodarjenju kmetijskih organizacij ostaja še veliko vprašanj, na katere morajo, da dosežejo boljše poslovanje, odgovoriti kmetijske delovne organizacije same. Kolektivi kmetijskih zadrug se dobro zavedajo, da jih bo mimo količinske proizvodnje reševalo predvsem kvalitetno blago. Lansko šolo mnogi pomurski kmetovalci drago plačujejo, saj jim zdaj gnije v kleteh na tone krompirja slabše kakovosti. Poleg teh in številnih drugih vprašanj za boljše gospodarjenje pa posvečajo Pomurske kmetijske zadruge osnovno nalogo pospeševanju kmetijstva v zasebni lasti. Gre 2a vsebinsko bogatejše oblike kooperacijske proizvodnje. Pogoj za takšno sodelovanje pa je vsestranska strokovna pomoč Pri hitrejšem uvajanju moderne kmetijske proizvodnje. c A. H. rešijo z zmanjšanjem števila zaposlenih. Predsedstvo RO sindikata delavcev industrije in rudarstva ob tem meni. da bi se akcija in s tem tudi odgovornost sindikatov morala začeti že ob vprašanju, na kakšen način uresničiti vse tisto, kar se za prizadete kolektive izraža kot ekonomska nujnost. Da bi torej sindikalne organizacije morale delovati v preventivnem smislu. »Sebe in samoupravnih organov ne moremo izvzemati od odgo-varnosti za nenadno nastale razmere in krivdo valiti le na nekoga izven nas. Če tako ravnamo, potem priznavamo, da nismo dovolj izkoristili možnosti našega vpliva na določanje poslovne politike delovnih organizacij,« je bilo še posebej poudarjeno v razpravi. Značilen primer Za takšna pojmovanja pa so sedanje težave Tovarne elektromotorjev Iskra v Železnikih, kjer je edini — tuji — kupec odpovedal vse pogodbe, tovarna pa je - polovico delavcev poslala na neplačane dopuste. Gre torej za to, da sindikati ne smejo in ne morejo nastopati kot »gasilci«, ampak se morajo uveljaviti kot pobudniki rešitev dolgoročnejšega pomena, ki bodo ugodne tako za prizadete kolektive kot za družbeno skupnost kot celoto. Najbolj značilen primer takšnega ukrepanja pa je pobuda sindikalnih organizacij zasavskih rudnikov, trboveljske Termoelektrarne in ljubljanske Toplarne v izgradnji, da bi pripravili kompleksno ekonomsko študijo o razvojnih možnostih ' vseh prizadetih kolektivov in predloge za učinkovite bodoče investicijske naložbe. Gre torej za predlog sindikatov v teh kolektivih za premišljeno integracijo, pri čemer bi bilo možno računati tudi na sredstva sklada skupnih rezerv SRS. Upravni odbor tega sklada je namreč zavzel stališče, da ne POJASNILO V zadnji številki našega lista nam je tiskarski škrat zamešal številko lista. Pri tem pa smo ugotovili, da nam jo je zagodel že lani, ko nam je skozi vse leto zamešal letnico izhajanja Delavske enotnosti, česar pa mi nismo opazili. Bralcem se zato opravičujemo, vsem pa, ki zavoljo kakršnegakoli vzroka potrebujejo točne številke, tole: zadnja Delavska enotnost bi morala imeti številko 2 in letnik XIV. bo kreditiral sicer nujnih, vendar izoliranih investicij v rudnike, ampak želi s svojimi sredstvi pripomoči do optimalnih rezultatov teh vlaganj. Z drugimi besedami: sindikalne organizacije v teh treh delovnih organizacijah so dale pobudo za rešitev, ki bo zagotovila kolektivom uresničenje načrtov za modernizacijo, česar vsak zase ne bi zmogel. Podobno je predsedstvo RO sindikata delavcev industrije in rudarstva ocenilo tudi dejavnost sindikatov v združenem podjetju ISKRA, kjer so slednjič — tudi po zaslugi sindikata — jasneje določili samoupravni položaj posameznih tovarn in se osvobodili političnih investicijskih intervencij. S tem so dosegli izredne uspehe, med drugim samo v lanskem letu za 21,3 %> višjo proizvodnjo, povečan koeficient obračanja obratnih sredstev in za 47,3 %> večji izvoz. Hkrati pa imajo jasno začrtane programe poslovno tehničnega povezovanja z domačimi in tujimi poslovnimi partnerji. Predsedstvo RO sindikata delavcev industrije in rudar- stva pa se je zavzelo, da bi vendarle dobili jasen in javen odgovor tudi tisti kolektivi, katerih nadaljnji obstoj je bil problematičen že pred reformo. Pri tem so še zlasti prizadeti nekateri rudniki, med drugim tudi rudnik v Senovem. Čeprav so nekateri kolektivi napravili samo v zadnjih petih letih vsaj po dva ali tri elaborate za preusmeritev proizvodnje, kar vse so jim pristojni organi vnaprej nasvetovali, pa so jih potem — ko bi bilo treba odobriti sredstva — zavrnili kot neaktualno in zastarelo. Predsedstvo RO sindikata delavcev industrije in rudarstva pa meni, da .odlaganja soodgovornosti za rešitev perspektive zaposlenih v teh delovnih organizacijah ni mogoče z ničemer opravičevati. Odgovor na vsa ta vprašanja bi morali čimprej posredovati tako Gospodarska zbornica SRS kakor tudi izvršni svet SRS in banke. Po svojih močeh pa je pripravljen pri iskanju najboljših rešitev sodelovati tudi RO sindikata delavcev industrije in rudarstva. , -mG Ob koncu minulega leta so prihajala iz premogovnikov precej neugodna poročila: rudnik v Roši je imel približno 100.000 ton neprodanih zalog, v mostarskem premogovniku so se zaloge povzpele na 49.000 ton, rudnik Zenica je proučeval možnosti, da zapre jamo Sidže in odpusti 300 rudarjev, rudnik v Brezi pa je nameraval zapreti jamo Goruša in odpustiti približno 360 rudarjev... In čeprav so številni predlogi tako premogovnikov kot sindikatov v teh delovnih organizacijah, se ta problem še naprej zapleta.: rudnik Kreka je odpustil 960 rudarjev, Zenica 315, Ugljevik 320... Na vprašanje, kaj je z usodo predloga rudarjev, da se razreši premogovniška kriza, in kaj je bilo storjenega v zadnjih dveh mesecih, je predsednik CO sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije Milan Rukavina izjavil tole: »Menim, da — nekaj zaradi objektivnih, vendar zagotovo tudi iz subjektivnih vzrokov — z razreševanjem te problematike in tudi predlogov premogovnikov preveč kasnimo. Medtem je bil sicer sklican sestanek zveznega sekretarja za industrijo in trgovino, predsednika Zvezne gospodarske zbornice in predsednika CO našega sindikata, na katerem smo se pogovorili o tej problematiki in formirali posebno delovno skupino z nalogo, da zbere gradivo za zvezni izvršni svet. Vendar pa sem spričo najnovejših informacij iz premogovnikov v vseh republikah, ki kažejo na zelo resno tako gospodarsko kot politično stran tega problema, na seji komisije za gospodarstvo pri Z IS zahteval takojšnje reševanje te problematike. Predlog je bil osvojen in tako bodo aktualni problemi premogovnikov na dnevnem redu ene izmed januarskih sej zveznega izvršnega sveta.« Z ZADNJEGA PLENARNEGA ZASEDANJA OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA NOVA GORICA Čemu odpor do izobrazbe? Kako aktualizirati, in individualizirati izobraževanje upravljavcev? Občinski sindikalni svet v Novi Gorici je kot edino točko postavil na dnevni red plenarne seje izobraževanje upravljavcev. Problem je nadvse aktualen glede na povečana »pooblastila« gospodarjenja delovnih organizacij, ki se jim je materialna baza znatno okrepila, saj jim ostaja &0 odstotkov ustvarjenega dohodka. Toda medtem, ko na Goriškem raste struktura strokovnih služb, se izobrazbena raven neposrednih proizvajalcev prepočasi prilagaja novim upravljalskim zahtevam. Sklepi, ki jih je plenum sprejel po obširni in konkretni razpravi, ilustrirani z dosedanjimi izkušnjami, obetajo uspešnejše' izobraževalne prijeme in zato več uspeha. ZAKAJ STAGNACIJA V IZOBRAŽEVANJU? Družbeno ekonomsko izobraževanje, ki naj bi krepilo samoupravljanje, je na Goriškem stagniralo. Občinski sindikalni svet meni, da deloma zaradi splošno znanih težav, ki jih je načel brionski plenum CK ZKJ in ki se odražajo v odporu nekaterih zoper neposredno samoupravljanje in demokratizacijo naše družbe. Vendar, še veliko drugih ovir je, ki jih bo mogoče natančneje opisati šele, ko občinski sindikalni svet dobi odgovore na svojo anketo, s katero želi prodreti do glavnih vzrokov stagnacije v izobraževanju upravijalcev. Po mnenju občinskega sindi- kalnega sveta to dejavnost zavirajo nekatere uprave podjetij in strokovne službe, ki se jim zdi, da še lahko same rešujejo različne naloge rutinersko in prak-ticistično, v imenu vseh in so zadovoljne s svojim znanjem in navadami. Kolikor dopuščajo izobraževanje, naj ne bi posegalo v problematiko lastne delovne organizacije, »da ne bi motilo vodenje in razburjalo delavcev«. Ob nerazviti samoupravni zavesti neposredni proizvajalci samovoljno prepuščajo svoje pravice upravi in strokovnim službam, češ da se ne razumejo na upravljanje in na gospodarjenje in da je njihovo sodelova- nje v samoupravi gola izguba časa. K izpopolnjevanju družbeno ekonomske izobrazbe pa večina ne spodbuja niti sam delitveni sistem. Premalo je stimulativen, da bi podžigal interes za izobraževanje in pridobivanje strokovne usposobljenosti. Najhujša ovira pa je samozadovoljstvo z obstoječim stanjem. DRUGA PLAT MEDALJE Predsednik Splošnega gradbenega podjetja Gorica je v razpravi omenil, da je neki delavec, ki so ga poslali na seminar, prosil, naj ga izpišejo, sam pa da pojde tiste ure, ko bi moral biti v »šoli«, raje krampat, ker se na to ne razume, s seminarja pa da ne odnese nič koristnega. To pomanjkljivost v izobraževanju delavcev je občinski sindikalni svet že pred tem plenumom ugotovil in nanjo opozoril v svojih tezah za razpravo. V prihodnje naj bi jo odpravili s prilagajanjem izobraževanja samoupravni praksi, z njegovim aktualiziranjem in individualizirani em. To pa pomeni, da bi morala delavska univerza v Novi Gorici samoupravno izobraževanje prepuščati predvsem strokovnjakom iz gospodarskih organizacij, ki poznajo potrebe, slabosti in pomanjkljivosti sa- moupravljanja ter različne ekscese, ki jim omogočajo te pomanjkljivosti. Politične organizacije pa naj bi te predavatelje zaščitile pred neumestnimi očitki o zaslužkarstvu. Daljnosežnejši pogoj za plodno izobraževanje je seveda uskladitev družbenih in delavčevih interesov, ki jih izobraževalne institucije doslej nasploh niso dovolj proučevale. Nihče tega niti ni zahteval, zakaj izobraževalne programe za delavce so doslej sestavljali »personalci« po lastnih zamislih, ali kvečjemu sporazumno z nekaj ljudmi, včasih pa so to delo prepuščali kar predavateljem delavske univerze. Dalje je plenum ugotovil, da je treba zrušiti monopolizem nekaterih vodstev v delovnih organizacijah, ki se branijo strokovnjakov in zapostavljajo izredno šolanje zaradi »lastne varnosti«. Strokovnosti torej ne zavira več samo mojstrska mentaliteta, kar je ob potrebni višji izobrazbeni ravni celotnih delovnih kolektivov zaradi pooblastil, ki jih imajo upravljale!, tembolj nevarno. Organizirana politična akcija pa se lahko začne šele po temeljiti analizi strokovne strukture delovnih kolektivov, da bo ta akek-ja, v kateri bo sodeloval tudi občinski sindikalni svet, uspešna. M. K. VX'^XXX'XV>XXW^XVX\N • VPRAŠANJE: Kot sezonska delavka pri čiščenju strojev sem bila zaposlena v tovarni od avgusta 1962 dalje. Po nekaj mesecih dela sem nekega dne (meseca oktobra?) pri delu prijela za vreteno stroja z namenom, da vreteno ustavim in popravim. Na Vretenu je bila vata. Ob ustavljanju me je zapekla koža na levem kazalcu roke; kmalu nato sem opazila mehurčke z rumenit asto-zeleno tekočino. Kasneje sem hudo zbolela, šla sem v bolnico, večkrat sem bila operirana, zdravnik pa mi je povedal, la je bolezen (absces na hrbtenici) posledica krvne zastrupitve, domnevam, tia sem se zastrupila na delu ob ustavljanju stroja Pri dotiku vretena z vato. Meseca oktobra 1965 sem prejela od-lačbo invalidske komisije, ki je ugotovila, da je pri meni podana 75 % invalidnost zaradi okvare hrbtenice. Menim, da bi ahko zahtevala odškodnino. M. L. — MARIBOR . Iz vašega pisma izhaja, da site prejeli odločbo invalidske ^omisije o stopnji vaše invalidnosti oktobra 1965. u-leae na^ to phko s tožbo zahtevate odškodnino v triletnem roku, ki začne *®6i od dneva, ko ste prejeli to odločbo, ker ste šele tega dne Zvedeli za višino, naravo in trajnost vaše škode. Pri tem pa je treba upoštevati, da je pravica do odškodnine odvisna od tega, ali je vaša bolezen s svojimi posledicami sploh v vzročni zvezi z dogodkom- — ki se je, kakor pišete, pripetil Približno (vi datuma ne omenjate) na koncu septembra ali v oktobru 1962. Če bolezen ni posledica dogodka tega dne, torej *e krvna zastrupitev, za katero vi le domnevate, da je nastala ob dotiku z vretenom in vato na njem, ne boste mogli z uspehom zahtevati odškodnine. V morebitni pravdi pred sodiščem Pa bo breme dokazovanja te okoliščine — da bolezen izvira iz toga dogodka in da je zato krivo podjetje — na vas. S tem v zvezi ne bo zadostovalo, da je vaši mami ali vam 9 osebnem pogovoru zdravnik izrazil mnenje, da je bolezen po- sledica zastrupitve. Potrebno bo dokazati, da je bolezen v zvezi z vašim delom tega dne, da je' podjetje krivo za okoliščino, da je vata na vretenu bila zastrupljena, da je torej podjetje opustilo varnostne ukrepe, se pravi, da ni zavarovalo dela. Kljub temu, da ste bili v tem času v začasnem delovnem razmerju (in ne v rednem), imate pravico do higienskega in tehničnega varstva pri delu! Tako določa 162. člen zakona o delovnih razmerjih, ki je v tem času veljal in ki se mora uporabiti v obravnavanju vašega primera. V 43. in 44. členu tega zakona je določeno, da se z namenom varstva življenja in zdravja delavcev pred poškodbami pri delu izvaja higiensko in tehnično varstvo, ki obsega Vse ukrepe in sredstva, ki varujejo delavce pri delu. J. TRAJČEV e VPRAŠANJE: Ali se mi lahko šteje 8 ur honorarnega dela kot polno in prizna ta čas kot delovno razmerje s polnim delovnim časom z vsemi pravicami, ki jih zakon predvideva? — S. M. Orehova vas. Vprašanje, na katero želite odgovor, je neprecizno in odgovor, ki bi popolnoma pojasnil vaš pravni položaj, zaradi tega ni mogoč. V pismu navajate: »Uslužbenka je bila 2 leti na študijskem dopustu in je prejemala štipendijo. Ker ni bilo moči za predmet, je prostovoljno poučevala kot honorarna učna moč še 8 ur. Želi. da se ji šteje 8 ur honorarnega dela za polno in prizna dve leti dela »kot redno delovno razmerje«. Ali lahko svet šole odobri uslužbenki povišanje, čeprav je poučevala manj kot polovico delovnega časa?« Ni jasno, kakšno je bilo »honorarno« delovno razmerje med vami in šolo, ki ga temeljni zakon o delovnih razmerjih ne pozna? Ali je bilo vprašanje vašega dela urejeno s kakšno pogodbo s šolo i-n če je bilo, kako so s pogodbo bile določene vaše pravice in dolžnosti, kako pa pravice in dolžnosti šole? Niste povedali tudi, koliko časa je trajalo takšno razmerje in koliko ur na dan ste poučevali? Res je, kakor pišete, da gredo delavcu, ki dela najmanj polovico polnega delovnega časa, vse pravice po delu in iz dela v delovni organizaciji, ki jih določa zakon, statut ali drug splošni akt. Vendar pa je po določilih 42. čl. temeljnega zakona o delovnih razmerjih obseg pravic, ki jih uveljavlja delavec glede na dolžino delovnega časa oziroma glede na delovni prispevekj odvisen od dolžine delovnega časa in doseženih delovnih uspehov in jih uveljavlja delavec po merilih, določenih v splošnem aktu delovne organizacije. Ker ste, kakor pišete, delali manj kot polovico polnega delovnega časa, vam delovna organizacija ne more pravnoveljavno priznati tega časa kot delovno razmerje s polnim delovnim časom in šteti ta čas v delovno dobo. j Na drugi strani pa iz vsebine vašega pisma ni jasno, kakšno je bilo razmerje med vami in šolo v tem času, ko ste »honorarno« poučevali. J. TRAJCEV. Iz naše družbe V ZDRAVILIŠČU DOBRNA RAZČIŠČUJEJO NOTRANJE ODNOSE IN SVOJO PERSPEKTIVO Bolje pozno kot nikoli Tako kot v vseh drugih naravnih zdraviliščih so se tudi v Dobrni pri Celju znašli v težavah s tistim trenutkom, ko so bile uveljavljene že znane spremembe v sistemu zdravstvenega varstva. Socialno zavarovanje, ki jim je dotlej pošiljalo pretežni del pacientov, s katerimi so zasedli večino* izmed 250 stalnih in 130 sezonskih ležišč, je prenehalo izdajati nove napotnice. Z gosti iz inozemstva in domačimi samoplačniki pa tudi niso računali v tolikšni meri, da bi ob njih takrat 160-članski kolektiv Zdravilišča Dobrna lahko vsaj životaril, če že normalno ne bi mogel delati. Kakor vsakdo, ki se znajde v škripcih, so se tudi v Dobrni takrat vprašali, kaj naj storijo, da ne bi z morebitnim nepremišljenim sklepom pokopali^ dolgoletnega slovesa njihovega zdravilišča. V teh zamislih je bil njihov kolektiv enoten. V praksi pa so se stvari drugače obrnile. Spet so vzplamtele polemike o večvrednosti oz. o manjvrednosti gostinske in zdravstvene enote v kolektivu Zdravilišča Dobrna. Tokrat ni šlo več samo za prestižno vprašanje, ali sta ti dve sicer najpomembnejši enoti med seboj neodvisni ali pa sta odvisni druga od druge. Spor je prerasel globlje, v iskanje še do danes neizrečenega odgovora na vprašanje: kakšen pravzaprav naj bo status Zdravilišča v Dobrni. Ali naj bo to ustanova za razvoj turizma, povezanega z- zdravljenjem, ali pa zdravstvena ustanova z bolnišničnim načinom zdravljenja. Za prvo se je in se že zavzema »gostinski del« kolektiva, ker meni, da je Dobrna pridobila svoj sloves predvsem s tem, da se gostje tamkaj niso počutili kot bolniki, ker so bili vezani le na redne zdravniške preglede in na terapijo, sicer pa so svoj čas izkoriščali, kot so vedeli in želeli. Odločiti se za to, bi pomenilo, da bo zdravilišče tudi v prihodnje obdržalo pretežno sezonski značaj poslovanja, kar je sicer za Dobrno že desetletja v navadi. Zaradi tega pa bi bilo potrebno ustrezno manj zdravstvenega kadra kot pri drugi varianti, namreč pri tem, da bi Dobrna prerasla v stacionarij za zdravljenje ženskih bolezni in rehabilitacijo obolenj lokomotornega aparata. Za to pa se zavzemajo zdravstveni delavci, ki so si lani za te potrebe priborili najboljše zdraviliške objekte. No, če bi se odločili za to varianto, bi gostinski del kolektiva bil le pomožna služba, kar prizadetim seveda ne bi bilo po volji. »GENTLEMANSKI DOGOVOR« Kot že rečeno, se vse doslej o tem še niso odločili, niti razprtij niso pomirili. Samoupravni organi in vodstvo zdravilišča so padli na tem izpitu. Padli zato, ker že leta nazaj vedo za te stvari, pa niso ukrepali. Vendar se je položaj sčasoma zaostroval ... Nevajeni nekakšne pasivnosti in polni pričakovanj, da se bodo stvari spremenile same po sebi, so jih tudi ob oteženih pogojih gospodarjenja reševali po starem. V omenjenem primeru na primer tako, da so sprejeli »gentlemanski dogovor«, naj bi vsaka enota zmanjšala število zaposlenih do tiste mere, da bo še mogoče funkcionalno neokrnjeno delo. Tako so tudi storili, vendar kar po občutku, brez slehernih analiz. Se danes, ko se je v primerjavi s prejšnjimi leti število zaposlenih zmanjšalo približno na polovico, na primer ne vedo, kakšne so zahteve za mini-/ malni poslovni uspeh; koliko pacientov bi povprečno morali imeti na zdravljenju in koliko osebja za to potrebujejo. Ob tem pa eni drugim očitajo, da živijo na njihov račun in da bi brez škode število osebja lahko samo še'skrčili! Da bi bile zadeve še bolj nerodne, je do zapleta prišlo ravno v času, ko so v zdravilišču začeli uvajati delovne enote. Prva dejanska pristojnost in naloga, ki so jo dobile delovne enote, pa so bili odpusti ... Ker so hitro ugotovili, da tega enote same ne bodo zmogle, so še to pristojnost brž prenesli nazaj na upravni odbor, ki je potem — upoštevaje predloge enot — le izpeljal to neprijetno nalogo. SPODBUDNA ZMOTA Ob tem pa je prišlo tudi do prelomnice, ki je bila verjetno odločilna za njihovo nadaljnje delo in usodo. Na direktorjev predlog naj bi namreč odpovedali delovno razmerje tudi šefu stranskih obratov, češ da zavoljo notranje reorganizacije njegovo delovno mesto odpade. To delovno mesto pa po njihovem statutu sodi med vodilna delovna mesta in o odpovedih tem delavcem odloča delavski svet. Sklep o tem pa je vseeno sprejel upravni odbor ... Prizadeti se je, razumljivo, branil. V svojo obrambo je navedel marsikaj, kar je hudo obremenjevalo vodstvo zdravilišča, še posebej pa direktorja. Njegovemu zagovoru pred delavskim svetom so marsikaj dodali še nekateri drugi člani kolektiva, tako da je delavski svet sklenil, da bo posebna komisija zadevo podrobno razčistila. UGOTOVITVE KOMISIJE IN... Tisto, kar je razkrila komisija, res ni spodbudno za razvoj samoupravnih odnosov v tem kolektivu. Komisija pa je med drugim ugotovila, da je predvsem direktor odgovoren za to, da se navzlic opozorilom in ponovnim sklepom samoupravnih organov ti sklepi niso izvajali. Gre predvsem za sklep o izdelavi analiz nove organizacije zdravilišča in njegovih enot, za novi statut, ki še zmeraj ni potrjen in za novi pravilnik o delitvi osebnih dohodkov po delu, o čemer so prvič sklepali že avgusta 1965. leta. (Zaradi tega nekateri člani kolektiva še zdaj prejemajo plačo 36.000 S-din na mesec). Razkrile pa so se še druge nepravilnosti, o katerih so dotlej samo šušljali. Tako je direktor brez predhodnega dogovora s samoupravnimi organi eni od avstrijskih potovalnih agencij vnaprej in ne da bi do prihoda gostov v zdravilišče o tem kdorkoli kaj vedel, obljubil nižjo ceno, kakor pa so jo potrdili na delavskem svetu. Že zavoljo »ugleda« so se potem s tem hočeš nočeš morali strinjati. Končno pa direktorja razen številnih »drobnarij« bremeni še to, da ni znal ustrezno urediti dela v strokovnih službah in pa to. da je samostojno odločal o časopisnih objavah in reklamah, kar je zdravilišče veljalo lepe denarce, v propagadnem pomenu pa te objave niso prinesle nobenih koristi. Zdravilišču pa bi bila potrebna močna propagandna akcija, če naj si v večji meri zagotovi domače in tuje goste, kajti tistih 70 pacientov, ki jih Dobrni zdaj spet pošilja socialno zavarovanje, je premalo, da bi lahko vzdržali brez izgub. P or. lan o na pp 313/VI, ■ V/. :■ ' ',v Ljubljana. ...NEZAUPNICA DIREKTORJU Se to: glede odpovedi šefu stranskih obratov so sami ugotovili, da ni bila zakonita, tako da so zadevo uredili »mirnim potom«, namreč brez sodišča. Zato pa je nezaupnico dobil direktor, ki po mnenju kolektiva in samoupravnih organov ni sposoben. da bi zdravilišče vodil v sedanjih težkih časih, ko na tem mestu potrebujejo bolj iznajdljivega in vsestransko razgledanega človeka. NAMESTO KONCA Dolga je bila pripoved o »primeru Dobrna«. Dolga zato, ker je bilo treba povedati, da v veliki večini primerov v Dobrni in drugod po naravnih zdraviliščih težav niso krive samo spremembe v sistemu zdravstvenega zavarovanja, ampak tudi dolgoletna razvajenost in komodnost prizadetih delovnih kolektivov, ki jim je ne glede na kvaliteto njihovega dela in odnos do go-stov-pacientov zlahka pritekal denar. Kdorkoli se je ob takšnih pogojih zavzemal za boljše gospodarjenje, predvsem pa za načrtno delo, je postal nezaželjen tako v Dobrni, kakor tudi v Dolenjskih in Čateških Toplicah ter še kje drugje. Zaradi vsega tega je razumljivo, da je bila streznitev toliko daljša in težja. Vendar v Dobrni zdaj vsaj vedo, kaj hočejo. Najprej novo in sposobnejše vodstvo, ki naj zdravilišču kot celoti spet zagotovi procvit. In drugič: razmišljajo o konkretnih ukrepih, kako naj bi to dosegli. Ne z delom posameznikov, ampak z doslednim spoštovanjem samoupravnih odločitev in odnosov, s čimer zdaj šele orjejo v ledino. Na taki osnovi pa bodo potem laže našli tudi perspektivo svoje delovne organizacije. Prav gotovo se bodo morali odločiti predvsem za razvoj zdravilišč-nega turizma, za to pa bodo potrebni tako gostinski kot tudi zdravstveni delavci. M. GOVEKAR PREDSEDSTVO RO SINDIKATA DELAVCEV DRUŽBENIH DEJAVNOSTI O SPREMEMBAH V ZDRAVSTVENEM IN SOCIALNEM ZAVAROVANJU Dosledno realizirati načela Večje samoupravne pristojnosti terjajo tudi povečano aktivnost sindikalnih organizacij Člani predsedstva Republiškega odbora sindikata delavcev družbenih dejavnosti so na razširjeni seji, ki je bila v torek, razpravljali o zakonskih spremembah v zdravstvenem in socialnem zavarovanju in o nalogah, ki jih imajo ob izvajanju teh sprememb sindikalne organizacije s področja zdravstva. Spremenjena zakonska določila dajejo namreč več pristojnosti kot doslej samoupravnim organom bodisi zavarovancev bodisi delovnih skupnosti, kar sindikate še posebej zavezuje k povečani aktivnosti. Največ so člani predsedstva razpravljali o participaciji — neposrednemu doplačilu zavarovancev za nekatere oblike zdravstvenega varstva. Menili so, da participacije nikakor m mogoče vrednotiti kot predhodne oblike zagotavljanja manjkajočih sredstev za zdravstveno varstvo, temveč kot del si-sestema, ki naj zagotovi večji družbeni in osebni interes za zdravstveno varstvo. Zato je treba dosledno realizirati Zakonsko načelo, ki pravi, naj prispevek zavarovancev služi za usmerjanje in racionalnejšo uporabo zdravstvenih storitev. Predvsem naj bi uvedba prispevka vplivala na bolj racionalno uveljavljanje posameznih oblik varstva, za katere zdravstveni delavci sodijo, da se jih zavarovanci brez potrebe preveč poslužujejo. Prispevek zavarovancev naj bi komunalne skupnosti uvedle torej po tistih oblikah varstva, na katere obseg lahko zavaro-/ vanci sami neposredno vplivajo. Nikakor pa participacija ne bi smela biti ovira za uveljavljanje potrebnega varstva bodisi kurativnega bodisi preventivnega, ker bi tako »gledanje skozi dinar« lahko zelo škodljivo vplivalo na zdravje občanov. V razpravi so člani predsedstva podprli predlog odbora za zdravstveno zavarovanje skupščine republiške skupnosti zavarovancev, pri katerih zdravstvenih storitvah komunalne skupnosti ne bi smele predpisati participacije. Menili so, da je predlog, o katerem bo še razpravljala Skupščina repubV-ške skupnosti, veliko bolj sprejemljiv kot predloga Republiškega sekretariata za zdravstvo in Republiškega zdravstvenega centra. Zlasti zdravstveni delavci — člani predsedstva RO družbenih dejavnosti so v razpravi strokovno podprli pred- log odbora skupščine zavarovancev. naj bi pri prvih pregledih v ambulantah zavarovanci ne- plačevali prispevka. Kajti, če bi uvedli participacijo S* Ko je pred nedavnim eden izmed profesorjev beograjske univerze pisal o prodaji sadja in zelenjave pri nas, je še posebej poudaril, kako zavoljo slabe-,ga pakiranja, slabega transporta in skladiščenja vsako leto propadajo ogromne količine sadja in zelenjave. Od sadja med drugim propade letno 22.000 vagonov grozdja, 8000 vagonov sliv, 2700 vagonov jabolk, 800 vagonov češenj, 600 vagonov breskev, 350 vagonov marelic ... Od zelenjave pa 46.000 vagonov krompirja, 9000 vagonov zelja, 8000 vagonov dinj in lubenic ter 3500 vagonov paprik. Z drugimi besedami povedano pride na enega Jugoslovana preko 10 kilogramov nepotrebno uničenega grozdja, 4 kilograme sliv, nekaj več kot kilogram jabolk, okoli 23 kilogramov krompirja, 4 kilograme zelja. In če bi se ta količina uničenega sadja in zelenjave nenadoma pojavila na trgu, bi bil prav gotovo to dober pritisk na znižanje prodajnih cen. Tako pa smo, žal, 1965. leta nekatere od omenjenih pridelkov celo uvozili.-^Na primer kromnir. 2. Še enkrat: Jara kača združevanja V Delavski enotnosti, dne 14. januarja 1967, je bil objavljen članek pod naslovom »Jara kača združevanja«. pisca M. K. Ker avtor članka zelo površno, netočno in neobjektivno obravnava problem združevanja delavskih univerz na področju Ljubljane, dajemo naslednje pojasnilo. Pobudo za združitev sta dala Zveza delavskih univerz in mestni odbor SZDL že aprila meseca preteklega leta, ko sta poklicala predstavnike vseh delavskih univerz na razgovor o tem vprašanju. Že na tem razgovoru so vsi prisotni z razumevanjem sprejeli to pobudo, ker jim je bilo jasno, da bo z ustanovitvijo enotne delavske univerze dana možnost visoko strokovnih kadrov za posamezna področja izobraževanja, omogočena boljša kvaliteta, razvoj raziskovalnega dela in enotno programiranje ter bolj sistematično andragoško izpopolnjevanje predavateljev. S tem je bil že dan osnovni obris združene delavske univerze. Na širšem posvetu, ki ga je sklical mestni odbor SZDL in so se ga s predstavniki delavskih univerz udeležili tudi predstavniki družbe-no-političnih organizacij, je bila imenovana komisija z nalogo, naj pripravi elaborat o združitvi. Komisijo so sestavljali predstavniki delavskih univerz in druž-beno-političnih organizacij in Zveze delavskih univerz. Ta komisija je po več zaporednih sestankih, katerih so se redno udeleževali le predstavniki delavskih univerz (tisti, ki naj bi se bali, da bodo izgubili udobne stole in stolčke) in zveze delavskih univerz, ta elaborat tudi pripravila na osnovi predlogov omenjenega posvetovanja in gradiva Zveze delavskih univerz. Predlog je obsegal utemeljenost združive, or-ganizacjsko shemo združene delavske univerze, kadrovsko strukturo posameznih delovnih enot, delitev dela med osrednjo ustanovo in podružnicami, programiranje izobraževalne dejavnosti, realizacijo programov, predlog za ustanovitelja in finansiranje ter postopek združitve. Predlog je komisija poslala zborom delovnih skupnosti delavskih univerz, mestnemu odboru SZDL, mestnemu odboru ZK in mestnemu svetu. Zbori delovnih skupnosti delavskih univerz s člani javnosti so predlog obravnavali in ga v celoti sprejeli. Iz tega je razvidno, da so zagovorniki združitve vsi predstavniki in kolektivi delavskih univerz in ne samo Sretan Dimitrijevič in Srečko Božnar. Prva faza združevanja, pri katerih je bilo nujno sodelovanje delavskih univerz, je bila s tem končana. Ostalo je odprto vprašanje ustanovitelja, zagoto- vitve najnujnejših sredstev in drugih osnovnih pogojev za nemoteno nadaljevanje izobraževalnega dela, kot ga navaja predlog za združitev. Rešitev teh vprašanj pa ni več odvisna samo od delavskih univerz, marveč jih je mogoče rešiti le s sodelovanjem ostalih zainteresiranih pobudnikov združitve. Zato je tudi zadnji razgovor predstavnikov delavskih univerz, ki ga je sklical mestni odbor SZDL, bil neuspešen, ker je sklicatelj predlagal izvedbo združitve mimo teh nerešenih vprašanj in to v roku dvajsetih dni-Iz navedenega je dovolj jasno razvidno, da se združitve ne zavlačujejo zaradi posameznikov, ki bi se bali za »udobne stole in stolčke«, saj so kocko z »da« vrgli že junija meseca preteklega leta, skupaj s kolektivi. Nikakor pa ne morejo zagovarjati združitve, ki ne bi upoštevala sprejetih predlogov, ker bi bila vsaka improvizacija okrog združevanja že vnaprej obsojena na neuspeh. Trditev, da so v občinskih skladih za financiranje vzgoje in izobraževanja za delavske univerze že zagotovljena sredstva, ni točna, ker bodo skupščine o tem še sklepale. • In na koncu ne moremo mimo avtoritativnega razsojanja pisca o kadrih, ki so se boljše ali slabše obnesli pri delu zaradi večje ali inanjše formalne kvalifikacije. V osvetlitev takega zgrešenega gledanja navajamo le to, da nobena od ljubljanskih delavskih univerz ni bistveno izstopala pred drugimi po kvaliteti in vsebini dela, pa čeprav jo vodi oseba z višjo formalno kvalifikacijo. S to trditvijo se bo strinjal vsakdo, ki ima le količkaj vpogleda v delo ljubljanskih delavskih univerz. Pri tem pa je treba še posebej poudariti razlike v pogojih dela, ki so jih imele te ustanove v obdobju svojega nastanka in razvoja. Te razlike so se odražale pri višini odmerjanja sredstev iz sklada za vzgo-\ jo in izobraževanje, pa tudi v sredstvih,' ki so jih za izobraževanje namenjale družbeno-politične organizacije in ne nazadnje v urejenosti prostorov ter v ostalih osnovnih sredstvih s katerimi so nekatere delavske univerze že v začetku razpolagale in lahko delale ter se razvijale. Zato bi bilo bolj pošteno, da bi se pisec članka prej seznanil z dejstvi in resničnim stanjem, preden se je lotil pisanja. Kolektivi: Delavska univerza »Cene Stupar« Delavska univerza »Moste-Polje« Delavska univerza Šiška. pri prvih ambulantnih pregledih, kot predlagajo republiški zdravstveni organi, bi podrli vsa dosedanja prizadevanja za zgodnje odkrivanje bolezni. Tako bi se često dogajalo, da bi ljudje prihajali k zdravniku, ko bi bila bolezen že kronična. Ob oceni predlogov, ki jih je dal za participacijo Republiški zdravstveni center, ni mogoča mimo ugotovitev, da se je v te probleme prav strokovni »vrh« vse premalo poglobil in da je vse preveč skušal s prispevkom zavarovancev dobiti za zdravstveno službo manjkajoča sredstva.'1 Svoje stališče so člani predsedstva zelo jasno povedali: participacija se nikakor ne sme izroditi v fiskalni instrument za zbiranje manjkajočih sredstev, zato je nujno treba istočasno urejati racionalno potrošnjo z boljšo organizacijo zdravstvene službe, s funkcionalnim povezovanjem posameznih zdravstvenih zavodov in posameznih dejavnosti. Republiški upravni in strokovni trgani bi morali problem organizacije in financiranja zdravstvene službe reševati hitreje. Z republiškim zakonom — katerega republiški organi iz meseca v mesec odlagajo, bi pospešili boljšo organizacijo zdravstvene službe, zdravstveni centri bi dobili več pristojnosti in tudi več odgovornosti, zdravstvena služba bi bila financirana na osnovi standardov in normativov. Z enotno strukturo cen bi dosegli objektivizacijo zdravstvenega dela in s tem tudi primerljivost potrošnje istovrstnih zdravstvenih zavodov. Vse to bi dejansko omogočilo realizacijo načela dohodka v zdravstvu in tudi nagrajevanje po delu. To so stvari, ki so jih na RO družbenih dejavnosti že nič kolikokrat načeli. In tudi zahtevali, da jih republiški upravni organi uzakonijo, da čimprej realizirajo akcijski program, ki so ga sprejeli lani. Ponovno so to pot poudarili, da zgolj s prepričevanjem ne morejo na terenu reorganizirati zdravstvene službe, pa četudi sprejemajo sklepe o tem strokovni sveti medobčinskih zdravstvenih centrov. Našteli so primere, ko so strokovno in finančno utemeljeni predlogi integracije »propadli«, ker so jih posamezni zdravstveni kolektivi, sklicujoč se na samoupravnost, kategorično dobili. Tako napačno pojmovanje samoupravnih pravic pogojuje nesmotrno razdrobljenost zdravstvene službe pa tudi nestrokovnost. Zato so nujni republiški predpisi o organizaciji zdravstvene službe in vsako odlašanje je strokovna in tudi finančna škoda. Posebej so člani predsedstva na seji poudarili, da so zdravstveni delovni kolektivi (predvsem medicina dela) dolžni nuditi strokovno pomoč delovnim organizacijam pri iskanju najboljših samoupravnih rešitev nadomestil osebnih dohodkov zaradi bolniških izostankov do 30 dni in porodniških dopustov. Tudi občinski odbori sindikata delavcev družbenih dejavnosti naj bi aktivno sodelovali v razpravah, poskrbeli za čim večjo, informiranost v delovnih orga-^' nizačijah ter pritegnili zdravstvene delavce k oblikovanju predlogov za participacijo, o katerih bodo sklepale komunalne skupnosti. Ugotovitev, da so komunalni zavodi za socialno Zavarovanje v zaostanku s finančnimi načrti skladov za letošnje leto, ie narekovala članom predsedstva sklep, da posebej opozorijo kolektive zavodov in skupščine komunalnih skupnosti, naj s tem delom pohitijo. Čimprej je treba dobiti realne finančne na» črte, da bodo lahko medobčinski zdravstveni centri pripra» viti predloge za globalno razde--j litev sredstev na posamezne de-1 javnosti. Na osnovi razprav s I strokovnimi delavci in s samoupravnimi organi, naj bi te sporazume čimprej dosegli, kar bi olajšalo sklepanje pogodb* ki morajo biti zaključene do konca meseca februarja. Se posebej naj bi sindikati sodelovali pri razpravah o višini v cenah vkalkuliranih osebnih dohodkov in poskrbeli za izenačevanje startnih osnov pri kalkulacijah cen in programov posameznih zdravstvenih dejavnosti, N. L» z Iz naše družbe “^vs/wvwvywvwyiAA/v Pogovori z upravljavci £ Pogovori z upravlJavciAAc^/^w^c/7WvwA»vsA'vwwwvwvwvwwvvwvw^ S POČASNI V SVOJO ŠKODO Vsi poznamo suhe hruške. Malokdo pa ve, da se pri nas ne ukvarjamo več le s sušenjem hrušk, gob, fig ..., po klasičnih načinih, ampak že vseh vrst zelen j av, mlečnih proizvodov in mesa po najsodobnejših tehnoloških postopkih. Zato je doba skladiščenja osušenih proizvodov tudi veliko daljša. Z dehidracijo hrane se ukvarja posebna skupina 'na Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča v Ljubljani pod vodstvom ing. Ljubke Vitezove. »V zadnjih letih smo preizkusili že različne tehnologije sušenja hrane. Vedno smo si prizadevali, da bi kar najbolj ohranili vitamine in beljakovine in da bi hrana po postopku obdržala svoje organoleptične lastnosti: duh, barvo, okus... Če nam je uspelo? Lahko rečem, da v precejšnji meri,« pravi ing. Ljubka Vitez. »V čem pa se vaša metoda dehidracije razlikuje od klasične?« »Včasih smo hrano sušili na soncu ali na primer v pečeh. Danes vemo na tem področju že veliko več. Pri nas se sedaj poslužujemo postopka, ki mu pravimo »liofilizacija«, po domače bi temu rekli: sušenje v zmrznjenem stanju. Priprav- ljeno hrano najprej zmrznemo, od minus petnajst do največ minus 50 stopinj Celzija. Druga faza postopka je sušenje s pomočjo visokega vakuuma. Celoten postopek omogoča, da dejansko odstranimo iz hrane vodo, medtem ko ostanejo v osušenem izdelku vse sestavine, ki jih potrebuje človeški organizem.« »Koliko vode izgubi hrana pri tem načinu sušenja?« »Do petindevetdeset in tudi več odstotkov.« »In glavne odlike dehidrirane hrane...?« »Minimalna teža, majhen volumen, dolga skladiščna doba in po dejstvo, da ohrani na ta način konzervirana hrana skoraj tako vrednost, kot jo ima sveža.« »Omenili ste razmeroma dolgo obstojnost...?« »Tudi tri leta je uporabna dehidrirana hrana po metodi sušenja v zmrznjenem stanju. Seveda je skladiščna doba v precejšnji meri odvisna ’0d stopnje vlažnosti teh izdelkov, od embalaže in pogojev, ki so potrebni za daljše skladiščenje.« »Prav gotovo je velika prednost dehidrirane hrane tudi v tem. da je praktično brez teže. Koliko tehta na -primer kilo- gram posušenega sadja?« »Približno eno desetino prvotne teže.« »Kakšno pa je povpraševanje po dehidrirani hrani?« »Razmerama veliko. Posebno v svetu. Pri nas se za to zanima v glavnem vojska in pa ekspedicije...« »Perspektive?« »Povpraševanja po taki dehidrirani hrani bo sčasoma močno naraslo. V naprednih državah jo vse več uporabljajo kot dietično hrano in hrano za otroke ...« »Kaj pa proizvodnja?« »Glede tega načina konzerviranja hrane imamo že toliko izkušenj, da bi se lahko mirno odločili za široko proizvodnjo. Prepričana sem, da s trgom ne bi imeli težav in da bi bilo povpraševanje večje kot oa ponudba.« »Je tehnološki postopek takega dehidriranja drag?« »Dražji od klasičnega konzerviranja, je pa seveda za proizvajalca precej bolj obetajoč ...« »Kako pa uživamo dehidri-. rano hrano?« »Preprosto: namočimo jo v vodo in v dveh do petih minutah je spet popolnoma taka, kot je bila pred dehidriranjem.« »Kot vem, se s tem ukvarja pri nas samo Pomurka iz Murske Sobote...?« »Drži, toda njene kapacitete so, kolikor mi je znano, zaenkrat še vedno na moč skromne. V nekaterih stvareh smo pri nas pač zelo počasni. Pred tremi leti sem bila na primer na Poljskem in videla, da z raziskavami o lioftiizaciji hrane niti še začeli niso. Danes pa imajo že svojo tovarno, ki na ta najsodobnejši način konzervira hrano. Zares škoda, da smo pri nas tako počasni in neposlovni.« A. ULAGA $0 KRAJA ZAOSTRENI NOTRANJI ODNOSI V NOVOTEKSU GROBA ZLORABA SAMOUPRAVNIH PRAVIC V novomeški tekstilni'tovarni NOVOTEKS so te dni začeli javno razčiščevati notranje odnose v kolektivu, ki — predvsem v strokovnih službah — že dlje časa niso najboljši. Prejšnji teden pa so se medsebojni odnosi med vodilnimi delavci v tovarni že toliko zaostrili, da je direktor podjetja odstopil. Ker je zadeva presegla ožji okvir sa-tovarne, sta morali poseči vmes tudi občinski vodstvi Zveze komunistov in sindikata. v Glavni spor je nastal, ko so z podjetju pripravili reorgani-1 ClJ° strokovnih služb in je de. -tVsk?, 6Vet v torek 17. januarja JI kandidaturo sedanjega vodjo komerciale, s čimer pa se JA KELNERJa za bodočega ‘Od j o komerciale, s čimer pa se Rektor podjetja JOŽE LOGAR b* strinjal. Direktor podjetja je harnreč delavskemu svetu nani-zal več, z dokazi podkrepljenih ščitkov na račun dosedanjega ^ela vodje tehničnega sektorja L komercialni službi, predvsem r^adi nesolidnosti pri izvoznem Poslovanju in sodil, da mu ni v0c zaupati delovnega mesta la,, , komerciale. Ker pa je de-v Vski j il^dida -ogar odstopil. S4Movoljno zaviranje IZVOZA Si svet kljub temu osvojil tor , aturo Kelnerja, je direk-1 Lo s*-! tem gre še posebej za na-trpi-- anie posameznikov hi-vključitvi podjetja v medmeti'0 delitev dela, kar pa polj,. 1 Pravzaprav tudi zaviranje sničenja gospodarske refor- Ali veste b - • • da je lanska novern-n ska poplava povzročila jr? Jesenicah, za 1344 mili-kn °P S-dinarjev škode. Ta-le jeseniška Železarna Tio svojih objektih šic milijonov S-dinarjev šlcn^0’ na iezu ktC Moste j s S-cT Za 465 milijonov $4 lJ^?rjev, na mostovih za Z^Hijonov S-dinarjev itd. terili poplave je bilo maka- o hudo prizadetih °9 družin; ji-V- do bodo v rudniku Zrn0°v}je ' Hrastnik zaradi v ,njšane poraba premoga '^ustriji in gospodinj-mletos nakopali samo lljon 150 tisoč ton pre-kar je za 50 tisoč ton ^ani kot lani; . • ■ ■ da pričakujejo letos spiski železarji rekord-leto proizvodnje surove-rn Ze}eza- Proizvesti name-žoi’0^0 ton surovega t,xZa’ Približno 5500 ton k°t leta 1954, ko so do-Bil doslej najvišjo letno Proizvodnjo. me- Čeprav so tako direktor kot samoupravni organi podjetja večkrat resno opozarjali na nujnost izvoza, so zadnja leta uresničevali le polovico izvoznega načrta. Tovarna mora namreč več kot polovico proizvodnje prodati na tuja tržišča, če hoče dobiti devize za nabavo surovin in si tako zagotoviti polno obratovanje in nemoteno proizvodnjo prek vsega leta. Kaže pa, da je bil vodja tehničnega sektorja nasprotnik izvoza, ker je menil, da je izvoz le trenutna moda in je bolj zagovarjal usmeri, te v na domači trg, kjer je moč vec zaslužiti. Najbolj značilen primer je neuresničena pogodba za izvoz blaga na Dansko. Marca lani je Novoteks sklenil pogodbo z uvozno-izvoznim podjetjem »Centrotekstil« iz Beograda za izvoz tkanine v mešanici volna-terilen na Dansko. Za Novoteks je vodil razgovore Franjo Kel-ner, ki je bil tedaj vršilec dolžnosti direktorja. V »Centrotek-stilu« so že v uvodnih razgovorih poudarili, da gre za novega tujega kupca, ki zahteva le tkanino v mešanici volna-terilen in nikakor ne pristane na doba. vo tkanine v mešanici volna-diolen. Franjo Kelner pa je svojevoljno, ne da bi kogarkoli obvestil, izdal nalog za izdelavo blaga v mešanici volna-diolen, čeprav je vedel, da tuji kupec odklanja tako blago. Naročeno blago so s precejšnjo zamudo in brez priložene deklaracije poslali na Dansko. Razumljivo, da je kupec s hudo nejevoljo pošiljko reklamiral, medtem ko zadeva odškodnine ni razčiščena še danes. Zavoljo te nesolidne kupčije je Novoteks nedvomno izgubil ugled na danskem tržišču in še v nekaterih skandinavskih - deželah, hkrati pa je spravil v zelo neroden položaj tudi »Centrotekstil« v Beogradu, ki je vodil kupčijo. Podobnih očitkov na račun vodje tehničnega sektorja, ki je pogosto opravljal tudi komercialne posle, pa je še več. POLITIČNI AKTIV ZAUPA DIREKTORJU O odstopu direktorja je v četrtek 19- januarja popoldne razpravljal tudi politični aktiv NOVOTEKS A in po več kot peturni razpravi soglasno izrekel zaupnico direktorju Jožetu Logarju, delavskemu svetu pa priporočil, naj o imenovanju šefa komerciale ponovno razpravlja. Prizadetemu Franju Kelnerju na seji političnega aktiva sicer niso dali možnosti zagovora, povedali pa so, da na seji delavskega sveta na izrečene očitke ni dal zadovoljivih pojasnil, temveč je le trdil, da gre za tendenciozno natolcevanje in da direk. tor ni sposoben vsklajevati dela sektorjev v podjetju. Politični aktiv je še zlasti obsodil ta Kel-nerjev očitek in menil, da je tako očitanje demagoško, ker je prav Franjo Kelner s samovoljnimi odločitvami onemogočal vsklajeno delo v podjetju. Hkrati je politični aktiv ugodno ocenil odločnost in doslednost direktorja Jožeta Logarja, ki se je prvi lotil razčiščevanja starih notranjih nasprotij in nezdravih odnosov, za katera so v Novo-telcsu sicer že dolgo vedeli, nihče pa ni bil toliko pogumen, da bi se lotil razreševanja. Ko se je naslednji dan, v petek 20. januarja popoldne, ponovno sestal delavski svet podjetja, pa je prišlo v tovarni do izgredov, ki so onemogočili normalno reševanje nastalih problemov. Pred pričetkom seje delavskega sveta so namreč v tkalnici in apreturi na pritisk izmeno vodij ustavili stroje, delavci pa so odšli na sejo delavskega sveta, kjer so z vpitjem In razgrajanjem onemogočili normalno delo svojemu na j višjemu samoupravnemu organu ter posamezne člane delavskega sveta prisilili, da so se odločali za sprejem odstavke direktorja Logarja. Slo je torej za organiziran pritisk, ki je po obliki in metodah v nasprotju z demokratičnim reševanjem problemov. KRIVCE JE TREBA POKLICATI NA ODGOVORNOST Po vsem tepi sta se v soboto 21.januarja dopoldne v Novem mestu sestala občinski komite Zveze komunistov in predsedstvo občinskega sindikalnega sveta, da bi skupno s predstavniki političnega aktiva tovarne Novoteks ocenila nastali položaj v podjetju. Oba občinska politična organa sta te oblike razreševanja notranjih odnosov in problemov obsodila kot skrajno neodgovorne, početje organizirane skupine pa ocenila za grobo zlorabo demokratičnih pravic ter dala vso podporo stališčem političnega aktiva tovarne. Hkrati sta sodila, da so bile doslej družbeno-politične organizacije v kolektivu premalo aktivne in odločne pri odpravlja-jnu slabosti in grupaštva oziroma ustvarjanju mitov okrog posameznikov v kolektivu. Se zlasti so pri tem zatajili komunisti, ki so se vse preveč zatekali h kompromisarstvu, čeprav je njihova dolžnost vedno in povsod nastopati proti vsem deformacijam samoupravljanja v podjetju. Občinska vodstva političnih organizacij zato priporočajo kolektivu Novoteksa, da speljejo zadevo do konca, krivce nastalega položaja pa pokličejo na odgovornost, zakaj le tako bodo lahko cepljenje kolektiva na skupine odpravili. O zadevi bo na_ prvi seji razpravljala tudi občinska skupščina v Novem mestu. O razpletu dogodkov pa bomo poročali tudi v našem listu. R. S. VWV\AA/\AAAAAA/WVW\A/VWV\AA/V\AA/VAAAAAA/^AAA/\/VW\CAAAAA nama LJUBLJANA V BLAGOVNICI S STANOVANJSKO OPREMO NAMA. VVOLFOVA 1 NA IZBIRO V I. NADSTROPJU: • posteljno perilo, prešite in volnene odeje • dekorativno blago • serviete, prti, brisače • preproge, tekači, obloge tal, zavese • gospodinjski aparati, hladilniki, štedilniki, sesalci, loščile!, mešalci, bojlerji • radio aparati, televizorji, gramofoni, magnetofoni, tran-sistorji, radijske in TV antene • svetilke: stropne, stenske, namizne, stoječe Nakup pohištva in gospodinjskih aparatov tudi na potrošniški kredit — 10-odstotni popust pri plačilu z devizami LJUBLJANA nama AAAiNAA/WWVWWVVWyWWWWVW\A/WWWWWWWVV E •o O 1 E •o O E ■d O 'S E ■a O t E S • S d 0 « 1 E O ® Od ZA UREDITEV SODSTVA NISO POTREBNA SAMO FINANČNA SREDSTVA Poudariti je treba, da je malo (17 %) prosvetnih delavcev, ki so menili,‘da je možno današnji slab položaj šolstva urediti izključno s povečanjem finančnih sredstev. Se manj (4 °/o) prosvetnih delavcev pa je bilo mnenja, da je možno slab položaj šolstva urediti, ne da bi povečali materialno osnovo šolstva. Večina prosvetnih delavcev je torej menila, da je treba rešiti nekatera vprašanja šolskega sistema (naša osnovna šola že dolgo ni enotna osnovna šola). Nadalje zaradi ekstenzivnega širjenja šol, posebno šol 11. stopnje, imamo tako preveč šol določene vrste, oziroma imamo tudi šole, ki vzgajajo kader, ki ga sploh ne potrebujemo več ipd. Skratka, mreže šol nimamo dovolj proučene in taka, kot je danes, je neracionalna, pogojuje pa v sebi še druge probleme. Tudi ustreznih pedagoških kadrov nimamo dovolj, šole pa, ki vzgajajo prosvetni kader, so same pomanjkljivo opremljene in nimajo dovolj sredstev, da bi učitelje, predmetne učitelje in profesorje usposobile za sodoben pouk. Doslej se je družbeno vrednotenje pedagoškega dela izražalo največ v (slabi) materialni spodbudi in zelo malo ali pa sploh nič v moralni spodbudi v okviru javne pohvale in priznanja. 62 °7o prosvetnih delavcev je bilo mnenja, da pedagoško delo starši in družba ne upoštevajo v dovolj ni meri in zato tovrstnemu delu dajejo premalo priznanja. Pri organizaciji pouka oziroma učnih ur učitelji, predmetni učitelji in profesorji stalno občutijo pomanjkanje učnih pripomočkov, kar po njihovem mnenju vpliva, da ne morejo imeti pri vzgoji in izobraževa- x nju mladine večjih uspehov. Kar 82 % prosvetnih delavcev je bilo mnenja, da je najpomembnejša pomanjkljivost sedanjega sjstema financiranja šol v tem, ker: — se dohodek šole ne oblikuje na ospovi delovnega programa in objektivnih meril, — šola ne dobi vseh sredstev, ki so ji bila namenjena v začetku leta. Očitno je, da je treba spremeniti dosedanji sistem financiranja, če hočemo uresničiti hi- trejšo in stabilnejšo rast materialne osnove šolstva. ZAKAJ TOLIKŠNO NEZAUPANJE V preteklem letu je bil dan v javno razpravo osnutek predloga zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje v SR Sloveniji in vprašali smo prosvetne delavce za njihovo mnenje o tem osnutku zakona. Slaba polovica (47 %) prosvetnih delavcev (največ je bilo učiteljev — 54 %) je bila mnenja, da bi novi zakon postopoma omogočil ureditev šolstva. 39 % prosvetnih delavcev pa je bilo mnenja, da se z novim zakonom (osnutkom predloga zakona) stanje v šolstvu ne bi spremenilo oziroma da bi bila materialna osnova še slabša. Takšno mnenje je prevladovalo med prosvetnimi delavci z visoko izobrazbo (51 %) in tistimi z višjo izobrazbo (41 %). Kar 83 % prosvetnih delavcev je odgovorilo, da so razpravljali o osnutku predloga zakona po kolektivih. Pojav tolikšnega nezaupanja v osnutek predloga zakona o financiranju izobraževanja in vzgoje kaže na to, da bi moral predlagatelj proučiti tista vprašanja, za katera so menili prosvetni delavci v razpravah, da so neustrezno rešena. Razpravljanja o osebnih dohodkih prosvetnih delavcev so v zadnjem času pogosta med prosvetnimi delavci. Vprašanje osebnih dohodkov zaposlenih v šolstvu se je še najbolj zaostrilo tam, kjer posamezne šole niso dobile sredstev za izplačilo osebnih dohodkov. Samo 6 °Io prosvetnih delavcev je zadovoljnih z osebnimi dohodki. Večina (66 %) učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev pa je odgovorila, da so sicer zadovoljni z osebnim dohodkom znotraj šolskega kolektiva, niso pa zadovoljni, če svoj osebni dohodek primerjajo z osebnim dohodkom zaposlenih enake strokovnosti v gospodarstvu. Kar 27 % zaposlenih v osnovnih šolah in šolah II. stopnje pa je nezadovoljnih z osebnim dohodkom, ker je njihov osebni dohodek še nižji v odnosu do drugih prosvetnih delavcev. 53 % prosvetnih delavcev je odgovorilo, da je bil v povprečju v preteklem letu njihov osebni dohodek do 800 N dinarjev; 40 % prosvetnih delavcev je odgovorilo, da je bila višina osebnega dohodka v povprečju od 800—1.200 N dinarjev; 6 % prosvetnih delavcev pa je imelo osebni dohodek v povprečju večji od 1.200 N dinarjev v preteklem letu. Iz navedenih podatkov je razvidno (nezadovoljstvo prosvetnih delavcev z osebnim dohodkom in višina osebnih dohodkov večine učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev. Nekateri očitajo prosvetnim delavcem, da so materialisti (v ožjem pomenu besede) in da se borijo samo za osebni dohodek. Da bi si lažje ustvarili jasnejšo predstavo in da ne bi bili krivični z dajanjem sodb, navajamo naslednjo primerjavo: — porast osebnih dohodkov od leta 1962—1966 je bil v osnovnem šolstvu za 48 % nižji kot v gospodarstvu in za 26 % nižji kot v negospodarstvu; — v srednjem šolstvu pa za 34 % nižji kot v gospodarstvu in za 12 % nižji kot v negospodarstvu. FRANCI POLAK m* JAVNO MNENJE: Samoupravljanje v šolah ovira premajhno družbeno ekonomsko znanje prosvetarjev VERO VOSNJAK, direktorico Učiteljišča v Ljubljani, smo vprašali, kako bi ona komentirala naslednje mnenje: Raziskava javnega mnenja med prosvetnimi delavci (o njej piše danes obširneje FRANCI POLAK) navaja med vzroki za počasno uveljavljanje samoupravljanja na šolah tudi premajhno družbeno ekonomsko znanje prosvetnih delavcev (25,5 °/o anketiranih!). To zvezni s strani prosvetarjev samokritično, obenem pa zaskrbljuje, saj so končno prosvetni delavci vzgojitelji mladine — jutrišnjih samoupravljavcev. In komentar? Predvsem gre za to, je dejala tov. Vošnjakova, KAJ pojmujejo prosvetni delavci kot tisto družbeno ekonomsko znanje, ki jim je potrebno kot samoupravljavcem in vzgojiteljem mladine. Bojim se, da si večina pod tem znanjem predstavlja boljše poznavanje zakonov, predpisov, odredb, vse tisto torej, kar obstaja, da zagotavlja neki družbeni red. Tega, da rečem pravnega znanja, pa prosvetni delavci največkrat nimajo (čeprav smo to od njih terjali!), zato so hoteli podvomiti vase kot samoupravljavce. Meni se zdi mnogo bolj pomembno, da prosvetni delavci razumejo bistvo samoupravljanja v družbi, tudi na šoli in v šolstvu: v šoli in na šoli pa je bistvo samoupravljanja vzgojno, izobraževalno, idejno delo med mladino ter taka delitev dohodka v šolstvu kakor tudi tako nagrajevanje, ki bo kolektive in posameznike spodbujalo k čim boljšim rezultatom šolskega dela. Predpogoj učinkovitemu samoupravljanju na šolah je torej individualno in kolektivno spoznavanje in urejanje osnovnih problemov, ki izhajajo iz šolskega dela, ne pa predvsem teoretično družbeno ekonomsko znanje. Čeprav ze tudi to učitelju potrebno, da bi razumel širše samoupravne procese v družbi in da bi jih znal tolmačiti tudi mladini. Zakaj tako razmišljam? Ali je res potrebno^ da npr. vsi kolektivi istovrstnih šol na področju iste občine sami sestavljajo od osnutka dalje vse samoupravne akte in se ubadajo s pravniškimi formulacijami, katerih logika itak izhaja iz splošnih družbenih aktov, ki so za vse šole enako veljavni, pri tem pa imajo občutek, da za to nimajo potrebnega znanja. Zmanjka pa časa, da bi razmišljali o nekaterih specifičnih določilih tudi v tej interni zakonodaji, ki označuje njihovo specifično delo, pogoje dela, naloge itd. To velja tako za statute kot pravilnike o delitvi dohodka in nagrajevanja. Tri četrtine časa izgubljamo za stvari, ki bodo konec koncev slej ko prej enako urejene za vse šolske kolektive v občini ali celo na širšem prostoru, ker drugače biti ne more. Bistvo samoupravljanja na šoli namreč ne more biti izdelovanje aktov in pravilnikov in tudi ne neprestano iskanje denarja za naše delo, temveč delo samo, izvajanje vzgojnega in izobraževalnega koncepta, kvaliteta dela in obseg dela, ki naj najdeta specifični izraz tudi v naših finančnih pogodbah in notranji delitvi osebnega dohodka. Bistvo samoupravljanja na šolah so lahko zato le vsi tisti samoupravni dogovori in odločitve, ki doprinašajo k »boljši šoli«. Vsem tistim prosvetnim delavcem, ki razumejo širše samoupravne družbene procese in vidijo bistvo samoupravljanja na šoli v urejanju problemov šolskega dela, pa je že danes tudi tuja, zgolj sholastična razlaga »samoupravljanja« v šolskem razredu. PRIHODNJIČ: Je mladina danes res premalo prizadevna za šolsko delo? Zimsko veselje Namesto občnega zbora sproščen razgovor s člani sindikata v šentjernejski tovarni Iskra V PETIH LETIH SE JE PRVIČ ZGODILO, DA SO SE ČLANI SINDIKATA V ŠENTJERNEJSKEM OBRATU ISKRE RAZŠLI Z OBČNEGA ZBORA SINDIKALNE ORGANIZACIJE, NE DA BI SPREGOVORILI ENO BESEDO. OD NEKAJ NAD 600-ČLANSKEGA KOLEKTIVA SE JIH JE NA OBČNEM ZBORU MINULO NEDELJO ZBRALO LE BLIZU 80. TO PA JE BILO KAJPAK PREMALO, DA BI OBČNI ZBOR LAHKO IZPELJALI IN RAZPRAVLJALI O TAKO POMEMBNIH REČEH, KOT JE NJIHOV PRAVILNIK O NAGRAJEVANJU, KI GA PRAV ZDAJ OBLIKUJEJO, ALI PA O MODERNIZACIJI PROIZVODNJE, KI JE PRAV TAKO V TEKU. PISEC TEGA SESTAVKA JE ŽELEL POGLEDATI V OZADJE TEGA NEUSPELEGA OBČNEGA ZBORA IN JE ZATO NAVEZAL POGOVOR Z NEKATERIMI ČLANI SINDIKATA V NOVEM, OKUSNO UREJENEM OBRATU DRUŽBENE PREHRANE, KI SO SI GA ZGRADILI LANI IN JE TOVARNO VELJAL BLIZU 50 MILIJONOV S-DIN. Podobnih gostov, kot Je tale iz Indije, ki pridejo na prakso ali na priučevanje, je v Iskri zmeraj veliko. Ta je prišel v šent-jemejsko tovarno, kjer se je dodobra seznanil z njihovo organizacijo dela in e tehnološkimi postopki Edini, ki delajo v treh izmenah Čeprav vsi skupaj posebej nismo brskali po vzrokih, zakaj tako maloštevilna udeležba na občnem zboru, je predsednik sindikalne organizacije tov. Metelko bolj v šali kot zares pripomnil: »Če bi pred tremi dnevi naši delavci dobili le 80 % osebne dohodke, potem bi bila danes Šentjernej ska kino dvorana mnogo premajhna. Toda naši delavci so pred tremi dnevi dobili 130 % osebne dohodke in marsikdo meni, da je zdaj pri nas vse v redu ...« »Toda, to je zelo kratkovidno,-« ga je brž dopolnil član predsedstva Občinskega sindikalnega sveta Novo mesto tovariš Auber, ki se je kot gost udeležil neuspelega občnega zbora. »Ali niso prav zdaj najbolj ugodni pogoji, da bi se lahko sproščeno pogovorili o tem, kako bi še izpopolnili tehnološke postopke in sploh modernizirali proizvodnjo?« Pogovor je stekel o proizvodnih uspehih v minulem letu, Čeprav je bil direktor šent-jernejske Iskre Ludvik Simonič zelo nejevoljen, ker ni bilo napovedanega občnega zbora, pa je s ponosom pripovedoval o proizvodnih uspehih v minulem letu: »Lani smo v primerjavi s predlanskim letom povečali produktivnost za 13 %. Toda za nas je pri tem najbolj pomembno to, da smo si ob povečani produktivnosti ustvarili solidne pogoje za nadaljnjo modernizacijo proizvodnje. Sami smo montirali in izdelali tri tekoče trakove za proizvodnjo uporov. Z modemiizaoijo posameznih delovnih operacij na vseh treh trakovih bomo letos povečali produktivnost za najmanj 45 odstotkov. Toda zavoljo tega, ker bomo znižali prodajno ceno in se približali evropskim cenam naših izdelkov, bo finančni uspeh v primerjavi z lanskim letom le za približno 14 °7o večji ...« Za mizo, za katero smo sedeli, smo napeto prisluhnili zlasti tisti, ki smo se tu srečali kot gostje Šentjernej skega kolektiva. Poslušali smo zares spodbudne podatke, s kakšno voljo se šentjernejski Iskraši lotevajo proizvodnih in poslovnih nalog. Še zlasti zato, ker se teh nalog uspešno lotevajo v izredno težkih pogojih, ko našemu gospodarstvu začrtujemo novo pot. In zares so lahko ponosni na to. Toda nas, ki smo šele spoznavali ABC Šentjernej skega Iskrinega kolektiva, je radovednost gnala še naprej. Predstavnike kolektiva smo obsuli z vprašanji. »Rad bi povedal« je segel v pogovor Franc Bambič, vodja prototipne delavnice, »da smo v okviru vseh Iskrinih tovarn edina tovarna, ki dela v polnih treh izmenah, kar pomeni, da imamo stroje v celoti izkoriščene. Prav zategadelj je toliko bolj pomembno, da imamo proizvodnjo kar se da mehanizirano. Tako smo pred nedavnim že montirali nov stroj za izdelovanje spiral. S starim strojem smo prej na dan naredili le 8000 spiral, poslej pa jih borno proizvedli kar 12.000. Potem so omembe vredni trije stroji za spajkanje, lakiranje, tiskanjem pakiranje, ki bo vsak zamenjal po 25 delavcev. Potem nov stroj za niklanje... pa kaj še? V glavnem, vse te stroje smo sami skonstruirali in jih tudi sami izdelali v naši prototipni delavnici.« Trikrat petindvajset je petinsedemdeset. Brž smo se vsi, vsaj tisti, ki razmer v šentjernejski tovarni Iskre ne poznamo najbolje, spogledali in verjetno vsi pomislili isto. Ali bo šlo zdaj teh 75 delavcev na cesto? Franc Bambič pa je takoj vedel, kam merimo. »Nič se ne bojte, da jih bomo odpustili,« je rekel. »Vseh 75 delavcev bomo zaposlili pri maloserijski proizvodnji uporov in poten riiometrov, ki zahteva izključno ročno delo.« Nič nas ne more presenetiti Specializirana proizvodnja je včasih lahko precej tvegana. Spomnimo se samo Iskrine tovarne elektromotorjev v Železnikih, ki je bila vezana le na enega kupca v Združenih državah Amerike. Ta je pred nedavnim propadel. In malone 'zdaj propada tudi tovarna v Železnikih. Podobno je bilo tudi z Iskrino tovarno kondenzatorjev v Semiču. Se pred nedavnim je več kot 80 odstotkov vseh kondenzatorjev proizvajala za niško »Elektroindustrijo«. Zgodilo pa se je nekaj podobnega kot s tovarno v Železnikih. Niška Elektroindustrija se je čez noč premislila in nehala kupovati kondenzatorje v semiški tovarni. Nastopili so znani težki trenutki za tovarno. Kondenzatorjev, ki so jih polna skladišča, se še danes ne morejo znebiti. Se lahko kaj podobnega zgodi s šentjernejsko tovarno, ki proizvaja skoraj izključno samo upore in le malo drugih elementov? To vprašanje se kajpak samo ponuja. Direktor Ludvik Simonič pa nam je takole pojasnil: »Nas pravzaprav zdaj ne more nič presenetiti, ker Ima- mo hkrati navezane poslovne odnose vsaj s sedmimi kupci. Res je, da približno 40 odstotkov naših izdelkov še zmeraj odkupi niška Elektroindustrija, 20 odstotkov izdelkov prodamo ostalim jugoslovanskim partnerjem. Vendar že blizu 40 odstotkov izdelkov izvozimo, predvsem na vzhod, kamor jih zelo ugodno prodamo... Toda, ob vsem se bojim nečesa drugega. Še prevečkrat smo premalo solidni tako glede kvalitete izdelkov kot glede dobavnih rokov. " To pa nas mnogokrat pritisne ob zid. Zavoljo tega se toliko trudimo, da bi s sodobno tehnologijo in moderno proizvodnjo .vrgli' na trg kar največ kvalitetnih izdelkov in se tako večkrat izognili raznim nepotrebnim stroškom, ki bi bili v nasprotnem primeru naš čisti dohodek.« Iskri ni več,, svojega denarja niti mi niti oni v Žužemberku, pa morda še kdo, nismo dobili nazaj. Vem, da so z njim sanirali mnoge Iskrine tovarne, ki so poslovale ali pa še poslujejo z izgubo. Z našim denarjem so modernizirali proizvodnjo in kupili marsikateri stroj za druge Iskrine tovarne. Mi pa smo skoraj vedno ostali praznih rok ...« »No ja, čisto 'praznih rok nismo ostali,« ga je brž popravil Ludvik Simonič. »Prednost .skupnega Žaklja' je bila tudi za nas deloma v tem, da smo denar iz njega lahko kar .zapravljali'. Toda na žalost smo mi bolj malo .zapravljali', morda smo potrošili le nekaj milijonov starih dinarjev. Koliko pa so potrošili drugi denarja iz .skupnega Žaklja', pa. v Iskri nihče točno ne ve. V glavnem katere tovarne ali od katerega obrata je denar, marveč ga banka kar pobere in ker poslujemo pod skupnim imenom, z njim poravnava obveznosti tistih Iskrinih tovarn, M poslujejo 2 izgubo. Zavoljo tega ni nič čudnega, če nam druge Iskrine tovarne samo za lani spet dolgujejo nič manj kot 700 milijonov S-dinarjev. Tožiti jih p» zato ne moremo, ker smo isto podjetje,« je spet pripomnil predsednik sindikata. Franc Bambič, vodja prot®« tipne delavnice pa je še dodal: »Naj povem samo droben primer, kako še zmeraj poslujemo v okviru Združenega podjetja, oziroma kakšen odnos Ima do nas Združeno podjetji Iskra. V decembru lani smfl ostali brez denarja za osebn« dohodke, ker so nam ga z ži* Delo pri proizvodnji uporov v šentjernejski tovarni Iskre je zelo zahtevno in terja od zaposlenih precej truda in potrpežljivosti Spornih 900 milijonov S-dinarjev Šentjernejski obrat Iskrine tovarne je nedvomno vsaj po ocenah strokovnjakov eden najboljših glede poslovanja v okviru celotnega združenega podjetja Iskre. .Zaradi tega se je pogovor zasukal tudi na to, kakšen odnos ima združeno podjetje Iskra do njene Šentjernej ske tovarne, kjer proizvajajo elemente. »Najbolj nas žuli tistih 900 milijonov S-dinarjev, ki sta jih naš in žužemberški obrat prispevala v Iskrin »skupni Žakelj« v zadnjih dveh, treh letih«, je pripovedoval predsednik sindikalne organizacije tovariš Metelko. »Toda, čeprav danes tega .skupnega Žaklja' v smo plačevali Zavod za avtomatizacijo, pa po pravici povedano, od njega še danes nimamo nobene koristi.« Pripovedovali so nam, da ima Iskrin Zavod za avtomatizacijo včasih dokaj čudne navade. Na primer: s šent^ernej-sko tovarno je Zavod za' avtomatizacijo že nič kolikokrat sklenil to ali ono pogodbo za razvoj nekega izdelka. Toda, Šentjemejčani še nikoli niso videli načrtov, ki jih je izdelal Zavod, zanje pa so kljub temu morali odšteti precej milijončkov. Pogovor so spet zasukali na »skupna« sredstva in na odnos Združenega podjetja do njihove delovne organizacije. »Veste, tudi zdaj, ko imamo svoj žiro račun, ni dosti boljše. Na banki nič ne vprašajo, od ro računa vsega pobrali. Sele potem, ko je naš predsednik sindikata odšel h generalnemu direktorju Iskre in se pritožil, je generalni direktor s telefonskim pogovorom v pičlih dveh minutah .zvrtal' 200 milijonov S-dinarjev, da so nam v decembru s precejšnjo zamudo izplačali osebne dohodke... Vidite, še zmeraj delamo po starem-To pa ne vodi nikamor, prej po poti navzdol kot po poti dobrega gospodarjenja...« Precej je še problemov, O katerih smo se pogovarjali. Edino prav pa bi bilo, če bi člani sindikata Šentjernej ske tovarne o njih spregovorili na svojern občnem zboru, kot so to vedno storili doslej, če so čutili, da morajo določene stvari javno in jasno povedati. MILAN ŽIVKOVIC